Izgorelost je beseda, ki se me še vedno globoko dotakne. Dotika se tistega mesta v meni, ki si želi goreti z ognjem življenja. Deliti svojo strast, živost, v polnosti živeti življenje. Podeliti sebe, svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

Ena tistih stvari, ki globoko zareže v tkanino moje notranjosti je brez dvoma občutek sramu in nemoči ob lastni izkušnji izgorevanja.

Sramujem se tega, kako sem v trenutkih svojega izgorevanja zamerila tistim, ki so izrazili zanimanje za moje delo, pa se nikoli niso pojavili pri meni.
Ali pa so izkoristili moje delo in nikoli nisem prejela plačila za to, kar sem naredila.

In ravno tovrstne izkušnje so bile tiste, ki so mi delo, ki sem ga ljubila z vsem srcem priskutile do te mere, da sem čez noč hotela končati vse skupaj. In pogosto sem zaključevala stare zgodbe tudi zaradi tega, ker enostavno nisem prenesla bolečine izdaje, ki sem jo izkušala, izrabljenosti in zavrženosti, ki sem jo čutila v sebi.

Poznaš tiste občutke razvrednotenosti v sebi, ki te razžirajo od znotraj? Ko imaš občutek, da nisi vredna počenega groša, da je vse, kar počneš popolnoma brez pomena?
Te občutke poznam zelo od blizu. Zelo, zelo intimno.

In to, kako sem se pogosto borila z njimi je bilo s tem, da sem delala še več, se trudila še bolj, obljubljala še več.

In na drugi strani vedno bolj prezirala samo sebe.

Čutila sem izpraznjenost, odtujenost sama od sebe in v prizadevanju za nove dosežke in potrditev zunaj sebe sem izgubljala samo sebe.

Vse to je bilo del mojega popotovanja skozi pokrajino izgorevanja.
Ko sem svoj notranji ogenj strasti moje duše, vse to, kar sem počela s takim zanosom počasi obrnila proti sebi.
Ker sem poskušala ustreči drugim. Ugoditi njihovim željam, brez da bi poslušala svoje potrebe.

In nikoli ni bilo dovolj.
Saj poznaš tisto, da je stranka kralj, ne!?

Ko sem šla na svojo samostojno pot, pred 15 leti sem bila zagnana, pripravljena na vse. Vendar me nihče ni mogel pripraviti na to, kako globoko sem zatrla svoje potrebe, presegla svoje limite, svoje želje, v želji, da bi naredila najboljše, kar sem zmogla za druge.
Vedno znova sem šla čez svoje meje v razdajanju za druge.

Zakaj bi naredila kaj takega sama sebi? Ker sem želela spremeniti svet. Res sem želela pomagati ljudem. Ker sem hotela, da bi ljudje imeli boljše življenje. Ker sem želela narediti pozitivno razliko v njihovem življenju.

Zdaj gledam svoje rezultate… Soočena sem s tem, koliko sem zamudila pri svojim otrocih, ker sem bila tako zazrta v ugajanje drugim.
Moj posel je bil skoraj dve desetletji pred vsemi ostalimi.

Danes mi je ob tem spoznanju hudo. In še huje je, ker vem, da tega nikoli ne bom mogla spremeniti. Danes skozi pogovore s svojima hčerama spoznavam ceno tega, kako sem živela.

Bolj sem verjela drugim kot sebi. Bolj mi je bilo pomembno, da ne bom izpadla sebična pred svojo sodelavko s katero sva bili dogovorjeni, da urejam stvari v poslovnem prostoru kot to, da bi gledala nastop svoje hčerke.

In tukaj se je začelo moje izgorevanje, najprej počasi in potem vedno bolj intenzivno.
Pozabila sem upočasniti in prisluhniti svojim potrebam in svoji notranji resnici.
Živela sem mimo sebe.

Počasi sem ubijala samo sebe.
To, da sem rekla JA, ko sem v sebi čutila NE, je iz mene izsrkalo vso radost in življenje.

Ujeta v zunanji operativni sistem hitrega življenja, preplavljenosti z informacijami, pritiskov okolice sem imela občutek, da sem nenehno v pomanjkanju. Pomanjkanju časa, prostora, energije, virov. Nikoli ni bilo dovolj.

Tudi če sem dala 100% sem imela občutek, da ni bilo dovolj.
Perfekcionistka v meni me je vedno znova gnala naprej.

Ne da bi hotela, sem se znašla v svojih otroških vzorcih ugajanja in prosjačenja za pozornost. Zato, da bi me potrdili, da bi mi dali vedeti, da sem dobra, da stvari počem dobro. In ne glede na to, kako zelo sem se trudila, da bi to potrditev dobila zunaj sebe, je nikoli nisem dobila, kot sem si želela.

To je bilo kot poganjanje kolesa, kjer sem se vedno znova počutila ujeta kot hrček v kletki.

Danes vem, da se izgorevanje običajno začne, ko se kot odrasla ženska za daljši čas znajdeš v situacijah, ki so, brez da bi se zavestno zavedala, čustveno podobne okoliščinam iz otroštva. Ko si se trudila, da bi zadovoljila želje in potrebe staršev ali se ubranila pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.
Odsotnost zunanje pohvale, ko imaš občutek, da delaš stvari, brez da bi dobila kakršnokoli povratno informacijo, povzroča razvrednotenje lastne podobe. Saj veš, kako se znaš kaznovati, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Skozi samokritiko in pribijanje na notranji križ.

Zase vem, da sem se trudila biti maksimalno koristna. Naučila sem se, da sem bila pohvaljena, če sem bila pridna in sem naredila tako, kot so mi naročili odrasli.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi le takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

In če si kot jaz, potem veliko lažje rečeš NE svojemu notranjemu JA kot da bi rekla NE osebi na drugi strani. Pričakovanja in zahteve staršev te udomačijo in delujejo kot notranja prisila, zaradi česar ne zmoreš postaviti svojih osebnih meja.

Če se vrednotiš le na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

Mehanizem pohvale in graje sem kot otrok ponotranjila kot merilo svoje vrednosti.
Že najmanjša kritika je imela moč, da je izničila še tako velik dosežek.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Tisto, kar me je nazadnje potegnilo iz globokega izgorevanja je bilo spoznanje, da ne gre za lastno vrednost, ker vedno, ko sem v potrjevanju vrednosti, se primerjam z nečem zunaj sebe. Prvič mi je zazvenelo, ko mi je mentor rekel; Taja, ni poanta v lastni vrednosti, temveč v tem, da spoznaš svojo lastno dragocenost. Res je, tvoji starši ti niso odslikali tvoje dragocenosti in zato še vedno iščeš nadomestnega starša oziroma avtoriteto, ki ti bo potrdila tvojo vrednost.

Še vedno me fascinira, kako otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in čvrstih mej med sabo in drugimi.

Zato enostavno ne prepoznaš razlike med svojimi in tujimi potrebami ali občutki. Hkrati s tem, da ne zmoreš postaviti meja drugim, se ne znaš držati meja, ki jih postaviš sebi. To se izraža kot deloholizem (ne prepoznaš meja svoje utrujenosti), perfekcionizem (ne sprejmeš možnosti, da lahko narediš napako). In tukaj se kaže nezvestoba sebi.

To, kar pogosto vidim pri ženskah pa je tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde, ko prevzamejo nase odgovornost tudi takrat, ko objektivno sploh nimajo vpliva.

Tisto, kar me je pri celotni zadevi najbolj osupnilo je občutek vsemogočnosti, ki pravzaprav hrani deloholizem in perfekcionizem.

Ko mi je moja mentorica pred letom dni rekla, da naj se neham obnašati in pisati kot da sem vsemogočna pojma nisem imela o čem govori. Danes vem. O sebi sem bila prepričana, da ne znam reči ne. Bila sem prepričana, da vsem okoli sebe delam usluge. Bila sem pretirano ustrežljiva, na trenutke celo podredljiva. Hkrati pa sem vzdrževala predstavo, da sem vsemogočna, kar so mi ljudje očitali kot aroganco in hladnost.

Jaz pa sem se hotela s svojim perfekcionizmom predvsem izogniti občutkom neustreznosti in brezvrednosti.
In svojo vrednost sem določala na osnovi odzivov na svoje dosežke. Zato mi je storilnostno pogojeno samovrednotenje še kako domače.

Verjetno je tudi zaradi tega moje delo osredotočeno predvsem na prepoznavanje persone, ki jo ustvariš skozi nihanje med idealizirano zunanjo fasado in razvrednoteno pristno notranjo naravo. Ozavstiti moraš vse nijanse v sebi, da lahko resnično uporabiš proces izgorevanja na pravilen način.

Kajti izgorevanje je v resnici močan opomnik, da si moraš povedati resnico in stopiti v stik s svojo Žensko Dušo. Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.
Kot je to tako lepo ubesedila ena mojih strank: “Danes sem še enkrat poslušala prvo druženje Odstiranja Tančic Ženske Duše, za katero sem res hvaležna.

Pred časom sem v notranji viziji videla svojo notranjo čustveno pokrajino, ki je bila suha kamnita struga, bilo je res ekstremno, brez kančka vode. Še celo kamenje se je posuvalo po strugi. Na pokrajino sem pa gledala skozi nekakšno okno iz votline…

To je bilo po tem, ko sem nekaj mesecev (ali pa kar več let), res skoraj neprestano ogromno delala, skrbela za dom in se na koncu znašla res utrujena in izčrpana z občutkom, da ne živim, da tako naprej enostavno nočem. Da želim stik s sabo in Živeti, ne le preživeti, kot praviš ti.”

Ta zapis sem dobila v svoj poštni predal in me je ganil do solz.

Razkriva eno glavnih spoznanj, ki so me v letu 2010 vodile v to, da sem želela žensko notranjo pokrajino bolj približati ženski. In zaradi tega še vedno delam to, kar me navdihuje in navdušuje – sodobno žensko spomnim na to, kako izjemna, dragocena in neponovljiva v resnici je.

In moja lekcija?
Smrt moje babice me je ustavila na polno. Sledila je inventura mojega življenja in kot posledica vsega dogajanja v oktobru bo šlo v naslednjih mesecih moje življenje v popolnoma drugo smer, kot sem še v septembru mislila.

Moje prioritete se spreminjajo in zdaj družino in partnerstvo postavljam na prvo mesto.
Z vsem skupaj pa vedno bolj spoznavam tudi vzroke, ki so pripeljali do vsega kar z ženskami delim danes. In brezmejno hvaležna sem za svojo odprtost, pogum in drznost, da se vedno znova podajam tja, kjer ni uhojenih poti in kjer ni svetlobe. Da sem voljna v svoji lastni temi odkrivati skrite dele mene same, ki me vodijo v Celoto tega, kdo jaz sem.

In to si želim tudi zate.
Pridruži se mi v skupnosti Varuhinja. si
Bodi Sijajno!