Dogodki

Koda: Ženska

Sodobna ženska se pogosto trudi, da bi v svojem življenju dosegla, kar si je zadala. Ob tem se odpove delom sebe ali se loči od svoje ženske moči. Ženska danes ne zaupa v svojo žensko naravo.

V prizadevanju, da bi bile enake moškim, se ženske vse prepogosto odpovemo najbolj sočnim, strastnim in vitalnim delom svoje ženske duše.
Globoko hrepenenje ženske je, da bi bila srečna. Intuicija nam pravi, da so takrat, ko je ženska srečna, srečni vsi okoli nje. Vendar iskanje sreče pogosto postane še ena obveznost na našem neskončnem seznamu opravil, nekaj, kar bi morala narediti.

Vendar biti srečna ni stvar delovanja in aktivnosti, je stvar biti. In v svojem življenju ne dobiš tistega, česar ne prepoznavaš, spoštuješ in ceniš v sebi. Rada rečem, da srečna ženska sije, kajti iz sebe izžareva radost, je kot magnet, ki k sebi pritegne srečne ljudi.
In to želim tudi tebi!
Koda: Ženska razkriva 6 pomembnih sestavin za izpolnjujoče življenje;
1. živost
2. edinstvenost
3. negovanje
4. sijaj
5. kreativnost
6. avtentičnost

Prispevek je 97€. Več najdeš na spletni povezavi http://divine.si/divinefemme/koda.html

koda

line-2

Kreacija Leta

Ali čakaš na trenutek, ko se bodo zvezde in okoliščine poklopile, da boš zaživela življenje, kot si ga resnično želiš?

Dejstvo je, da ti že kreiraš realnost v kateri živiš. Ne moreš biti boljša Kreatrix, kot že si.

Kreacija se odvija tukaj in zdaj. In ne v neki nedoločeni prihodnosti, ko boš imela, živela in čutila to, kar si želiš.

Vendar drži, da dokler se ne naučiš kreirati zavestno, kreiraš nezavedno. In ko kreiraš nezavedno, ti verjetno to, kar doživljaš, ne bo vedno všeč. Kreativni proces se nenehno razvija. Ne moreš ga zgrešiti. Odvil se bo ne glede na to ali se ga zavestno zavedaš ali ne.

Zato je ključno vprašanje, ki si ga moraš postaviti; Kako ustvariti notranjo izkušnjo s harmonijo, izpolnjenostjo in sestavinami (radost, ljubezen, mir), ki jih iščeš zunaj sebe?

Ko kreiraš zavestno, se naučiš spremeniti stvari, ki ti niso všeč. In ustvariš lahko vse, kar si želiš izkusiti – od znotraj navzven.

Če čutiš, da je čas, da svoje življenjske in poslovne kreacije popelješ na naslednji nivo, Te vabim, da se mi pridružiš…

Namen druženja je, da prepoznaš, da je moč Kreacije že v Tebi in da skozi žensko umetnost Kreacije svoje Darilo deliš z ljudmi in s svetom.

Proces zavestne kreacije se razlikuje od manifestacije v tem, da ne gre za osredotočanje na stvari zunaj tebe, temveč na notranji svet, notranjo izkušnjo, v kateri že si to, kar si želiš.

Pomembno je, da si ta Ženska, ki živi življenje, kot si ga želiš in ne da imaš to, kar si želiš. Takoj, ko si v paradigmi imeti, se osredotočaš na stvari zunaj sebe.

V zavestni kreaciji tvoja Bit, to kdo ti si igra ključno vlogo, kajti to, kar ti si, to kreiraš. In ko sem vodila druženja Kreacija vs. Manifestacija sem resnično dojela, kako pomembno je razumevanje, da kreiramo iz svoje Biti in delujemo iz svoje osebnosti. Prvi korak procesa, da si v stiku s svojo esenco, s svojo Bitjo je ključen za naše druženje. Bit je povezana z našo Sofijo, z modro žensko v naši notranjosti in v tem druženju jo bomo zelo od blizu spoznale.

Prispevek za program Kreacija Leta je 297€. Več najdeš na spletni povezavi >>>  http://divine.si/divinelife/kreacija.html

kreacijasi

line-2

 

Timijan

Timijan že iz davne preteklosti povezujejo s pogumom in močjo. Tako drobcena začimbnica, s tako smelo asociacijo. Starim Grkom je bil sinonim za prefinjenost in ljubkost, kdor je dišal po timijanu, je s tem pokazal, da ima slog.

Pod vročim sredozemskim soncem, pa je njegov vonj, ki ga raznaša veter, še posebej izrazit. Na njega se navezuje veliko mitov, od tega, da so se rimski vojščaki kopali v krepilni timijanovi kopeli, do tega, da so v 17. stol. zvarili pivo s timijanom, ki preganja plahost.

Tudi staroselski Škoti so pili timijanov čaj, z njim so pridobili moč in pogum, da so pregnali nočne more in duhove.

Stari Egipčani so njegovo antiseptično in konzervacijsko delovanje izkoristili pri balzamiranju trupel, v srednjem veku so se z njim uspešno ščitili pred kugo.

Tudi danes se njegove komponente uporabljajo v tekočini za shranjevanje anatomskih in botaničnih preparatov, saj sodi med najmočnejše naravne antiseptike, kar jih poznamo.

V srednjeveški knjigi z naslovom Sveta zeliščna čarovnija, je bil postavljen na prvo mesto med zelišči, ki jih uporabljamo za čaranje. Zaradi njegove celotne zgodovine, predvsem pa iz srednjega veka, ko so z njim preganjali kugo in je bil vsem najbolj dosegljiva zaščita, se ga je prijelo ime »antibiotik revežev«.

Poznamo več kot 350 vrst timijanov. Vse so trajnice iz rodu usnjatic. Vsi imajo čudovit, balzamičen vonj, nekateri dišijo tudi po limoni, kumini, evkaliptu, poznamo grmičastega, pa tudi plazečega, ki nam v nekaj letih naredi čudovito dišečo in kompaktno preprogo na vrtnih tleh.

Rad ima sončna rastišča, lahka, dobro odcedna, najraje bazična tla. Razmnožujemo ga lahko s semeni, delitvijo korenin, grobanjem, a najenostavneje je s stebelnimi potaknjenci, ki jih lahko potikamo v zemljo kadarkoli, razen v zimskem času. Ob nekajdnevnem zalivanju, se bodo zelo hitro ukoreninili.

Sadimo ga na razdalji od 20 do 40 cm, materino dušico lahko potikamo tudi gosteje Ob rednem obrezovanju poleti, bo najlepše uspeval. Ker njegov vonj odganja listne uši in kapusovega belina, je zelo dobrodošel tudi med vrtninami. Težav z boleznimi in škodljivci pa nima (le kako bi jih imel?).

Lističe lahko, kot začimbo nabiramo in sušimo pred cvetenjem, če ga želimo sušiti za čaj, pa to storimo med cvetenjem. Dišeči beli, roza ali bledo vijolični cvetovi zelo privabljajo tudi čebelice in timijanov med, je eden najbolj cenjenih in zdravilnih medov. Ker zavira rast številnih vrst bakterij je tudi v kulinariki zelo pomemben, saj jedi dezinficira, hkrati okrepi naša prebavila in jedi tudi aromatizira.

Nepogrešljiv je v mesnih paštetah, beljakovinskih jedeh (meso, stročnice, namazi), pečeni zelenjavi, gobah, krompirju, za aromatiziranje kisov in olj … Da ohranimo njegovo aromo in moč, ga dodamo proti koncu kuhanja.

Iz različnih vrst timijanov (največ se uporabljata materina dušica in vrtni timijan), lahko pripravimo poparek, ki ga pijemo kot čaj za boljšo prebavo. Pospešuje izločanje prebavnih sokov, razkužuje prebavila in pospešuje izločanje sluzi. Odganja tudi gliste. Blagodejen je pri težavah v želodcu, črevesju in pri driskah, blaži menstruacijske bolečine. Ker deluje razkuževalno, ga lahko pijemo ob vnetjih sečil. Menda deluje tudi proti mačku. Oslajenega z medom, ga bomo pili pri kašlju, ob prehladih in vnetju grla, laringitisu …

Ker vsebuje flavonoide, ki delujejo pomirjevalno, olajša in pomiri tudi krčevit kašelj. Za slednje primere je vrtni timijan primernejši od travniškega timijana (materine dušice). Deluje tako, da širi skrčene bronhije in redči sluzi in katarje, ki jih potem lažje izločimo.

Tudi sama ga najraje uporabljam kot tinkturo v spreju pri vnetem grlu, saj si z njim pozdravim tudi močnejša vnetja, v največ dveh dnevih, po navadi pa vnetja preprečim z uporabo takoj, ko začutim rahlo bolečino. Tinkturo lahko tudi razredčimo v vodi in jo grgramo, z njo izpiramo ustno votlino in dlesni, kar je dobro pri vnetjih in tudi v primeru parodontoze.

Močan prevretek iz listov uporabljamo kot domače razkužilo, z njim pršimo kuhinjske površine, zrak in ga uporabljamo pri čiščenju. Timol v timijanu, ki se sicer še bolje izloči v alkohol kot v vodo, je zelo učinkovito sredstvo proti veliko bakterijam in glivam. Prevretek iz listov lahko uporabljamo tudi v kopelih čez dan, poživlja krvni obtok, lajša revmatizem.

S poparkom, ki mu lahko dodamo tudi rožmarin, koprivo in preslico spiramo lasišče, ki ima težave s prhljajem. Eterično olje timijana deluje zelo razkužilno v zobnih pastah in ustnih vodicah, mazilih in tonikih proti mozoljem, pomaga tudi ob glavobolih. Lahko ga nakapamo kar v izparilno posodico ali v nekaj osnovnega olja in z njim pomasiramo senca.

Eterično olje, ki ga dodajo alkoholu, deluje tudi proti plesnim, z njim lahko poškropimo papir, če izdelujemo, npr. herbarij ali zaščitimo stare knjige.

Z eteričnim oljem timijana lahko naredimo tudi antiseptično zračno pršilo, ki pomaga tudi pri nespečnosti (materina dušica) in preprečuje okužbe.

Timijanov je veliko vrst in ti se med seboj razlikujejo tako po videzu, vonju, kot tudi po njihovi kemični sestavi in delovanju. Ta se najbolj izrazi v eteričnem olju. Rastline vsebujejo od 1 – 2,5 % eteričnega olja, njegova kemična sestava (kemotip) pa je torej odvisna od vrste timijana, nekaj pa nanjo vpliva tudi rastišče in drugi pogoji. Tako imamo timijanova eterična olja s, kar devetimi različnimi kemotipi (6 osnovnih in še 3), ki imajo različna delovanja, vendar je to veliko bolj pomembno za aromaterapijo in zeliščno kozmetiko, kot zeliščarstvo, je pa previdnost pri uporabi eteričnih olj, s tega vidika, pomembna.

Ker lahko izvlečki timola (eterična komponenta iz timijana), ki je eden najmočnejših antiseptikov in je nekoliko dražilen, v velikih količinah povzročijo bolečine v trebuhu, zavirajo dihanje in oslabijo delovanje srca, morate biti previdni, kadar imate visok pritisk, oslabelo srce, težave s ščitnico in bolezni prebavil. Uporaba čajev je dokaj varna. Upoštevamo pa lahko, da se sestava timijana spreminja glede na letni čas, tako je timola v timijanu več v drugi polovici poletja. In timolu se lahko izognemo tako, da ga za zalogo naberemo do junija. Po ayurvedi je njegov značaj pekoč, nekoliko grenak, topel in suh. Pomirja doši vato in kapho ter krepi pito.

Razkužilno pršilo za kopalnico
2 žlici etanola
2 žlici kisa
1 liter vode
po 10 kapljic eteričnih olj timijana, limone, bora, čajevca, evkalipta ali citronelle
Raztopini dodamo še dve žlici sode bikarbone in močno pretresemo v pršilni steklenički.

Olje za masažo revmatičnih bolečin in nategnjenih mišic
25 ml mandljevega olja
10 kapljic eteričnega olja timijana
10 kaplljic eteričnega olja lavandina

Hlebčki s timijanom
Naredimo testo za kruh iz kilograma moke, sestavinam dodamo 2 na dolge lističe narezani prepraženi čebuli, žlico timijana, skodelico narezanih črnih oliv. Naredimo nekaj hlebčkov in spečemo.

Timijanov sirup
V kozarec po plasteh naložimo sladkor in timijan. Pustimo na soncu, da se sladkor stopi, precedimo in shranimo v stekleničkah na temnem prostoru.

Čaj pri kašlju
50 g materine dušice
20 g islandskega lišaja
20 g pljučnika
5 g smrekovih vršičkov
cvetovi trobentic, vijolic

Patricija Šenekar

Drevo težav

Nekoč sem najel mojstra, da bi mi pomagal pri prenovi stare kmetije. Težek prvi dan je bil za njim. Najprej mu je zjutraj na poti počila guma, zaradi česar je izgubil eno uro dela, nato se mu je pokvarila električna žaga, za nameček pa mu je na koncu zatajil še njegov kombi. Odpeljal sem ga domov in med vožnjo je bil povsem tiho.

Ko sva prispela, me je povabil, da spoznam njegovo družino.
Napotila sva se proti vhodnim vratom in mimogrede se je na kratko ustavil še pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sva vstopila v hišo in začuda je bil naenkrat povsem drugačen Njegov potemnjen obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo.

Kasneje, ko me je pospremil do avtomobila, me je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal sem ga,
zakaj se je prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej.

“Ah, to. To je moje drevo težav,” je odgovoril. ”Vem, da v službi ne gre povsem brez težav, toda dobro tudi vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj pa jih spet poberem.”

Ostal sem tiho in razmišljal o tem, kar je pravkar povedal ter zakaj bi si sploh želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa.
“Veš, kaj je pri tem najbolj zanimivo?” je nadaljeval in se nasmehnil. “Ko jih hočem zjutraj spet pobrati, jih ni več niti približno toliko, kot pa sem jih dan pred tem obesil…”

(neznan avtor)

Uvodnik November 2017

Poznaš tisti občutek svetosti, ko s teboj nekdo podeli nekaj ranljivega, nekaj bolečega, nekaj, kar ima potencial velikega zlata?

Sedeli sva v njeni dnevni sobi, ko je z menoj podelila, da je bila pri šestnajstih posiljena. V trenutku se mi je pred očmi zavrtel film druge prijateljice, ki je z menoj podelila enako zgodbo. In verjetno me je vse skupaj še toliko bolj zadelo, ker imam doma eno šestnajstletnico.

Ko sva sedeli v tišini, sem čutila v svojem telesu proces razvijanja vijačnic DNK. Kot bi mi nekdo odprl moj celični spomin. Čutila sem intenzivne pretoke energije in vedela sem, da se zdravljenje dogaja ravno tako v meni, kot se je odvijalo v njej.

Od nje sem odšla z verjetno najhujšim glavobolom, ki sem ga kadarkoli doživela. In celo telo se mi je treslo. Zdaj že vem, da je tresenje in to, da me zebe, simptom zdravljenja.

V istem tednu sem slišala še nekaj podobnih zgodb. Tale škorpijon resnično odstira tančice na področju spolnosti, ki so bile desetletja zagrnjene.

In temu je sledilo poslušanje intervjujev z Mileno Miklavčič, ki raziskuje spolnost naših prednikov. Boleče izkušnje in spoznanja, ki visijo nekje v medprostoru mojega celičnaga spomina. Hvaležna sem Martini Zaletel za njen zapis na to temo, ki ga najdeš v nadaljevanju.

Včeraj sem imela druženje Odstiranja tančic o arhetipu Gaea in to kar sem zelo slišala je kako ustvarjamo sveti prostor druga za drugo, iz svoje maternice, ki je tvoj prvi Dom, za preobrazbo, za zdravljenje, da se lahko zgodi. Šele takrat, ko greš skozi svojo izkušnjo, svoj proces, lahko držiš sveti prostor za drugo osebo, da gre skozi svoj proces.

In pred dnevi sem šla skozi svoj proces zdravljenja z Zavrženo. S tistim delom, ki sem ga podedovala po dednih linijah svojih prednic. Zavržena po seksu. Zavržena po uporabi. Povod za to je bil pogovor z drugo dušno sestro, ki je z menoj podelila, kako se je s strani svoje prijateljice počutila zavržena kot smetka. In s tem mi je dvignila spomine za katere sploh nisem vedela, da so tam.

Dojela sem, kako svete ženske kroge potrebujemo, da nas podprejo, ko stopamo v polno luč svoje ženske duše, da v njih pozdravimo in predelamo svoje rane in travme v varnem zavetju src svojih dušnih sester.

To v kar globoko verjamem je, da je ženski krog sveto mesto preobrazbe, ki ga v trenutkih premika lahko izkoristiš za svojo preobrazbo.
Vedno znova se potrjuje, da se skupaj premikamo hitreje in letimo dlje.

Zato sem v Sistar Tempelj vključila delo s senco. Vsak mesec bomo imele senco meseca, s katero bomo na klicu v živo delale preobrazbo. In v mesecu novembru je senca meseca Zavržena Ženska. Zakaj?

V zadnjih dneh sem se kar z nekaj ženskami pogovarjala o tem, kako je ta del boleč v naši notranjosti in kako močno prisotna je.
SiStar Salon je del SiStar Templja. Je mesto, kjer vsak mesec raziskujemo svojo tiste dele v sebi, ki so potisnjeni v senco.

Namen tvoje sence je, da Te uči, vodi in Ti podari blagoslov vseh področij, ki jih moraš raziskati in jih izpostaviti – skrite dele tebe same. Čeprav so te vsebine potisnjene, si preko projekcije poskušajo izboriti svojo pot nazaj v tvoje zavedanje. Spodbudijo jih negativne lastnosti, ki te močno vznemirjajo pri drugih ljudeh.

Če si pripravljena na potapljanje v globine svoje Ženske Duše, se mi pridruži. Več najdeš na spletni povezavi http://divine.si/divinefemme/sistars.html.

Ranljivost je temelj ženske moči in tja se le redko spustimo. V teoriji vemo vse, v praksi pa je strah pred tem, da bi bila izkoriščena, zlorabljena, zavržena še vedno tisti, ki žensko vodi v tem, kaj izbira v življenju. In dokler si ne poveš resnice v povezavi s tem, kaj je resnično pomembno zate, si kot hrček ujeta v kolesju reaktivnosti.

Resnica je tista, ki te osvobaja.
In v tem intenzivnem času vodnega Škorpijona, ki nas vodi v globine, je biti resnična ključnega pomena.

Bodi SIjajno in SIjajna!

podpis

Na poti v izgorelost…

Izgorelost je beseda, ki se me še vedno globoko dotakne. Dotika se tistega mesta v meni, ki si želi goreti z ognjem življenja. Deliti svojo strast, živost, v polnosti živeti življenje. Podeliti sebe, svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

Ena tistih stvari, ki globoko zareže v tkanino moje notranjosti je brez dvoma občutek sramu in nemoči ob lastni izkušnji izgorevanja.

Sramujem se tega, kako sem v trenutkih svojega izgorevanja zamerila tistim, ki so izrazili zanimanje za moje delo, pa se nikoli niso pojavili pri meni.
Ali pa so izkoristili moje delo in nikoli nisem prejela plačila za to, kar sem naredila.

In ravno tovrstne izkušnje so bile tiste, ki so mi delo, ki sem ga ljubila z vsem srcem priskutile do te mere, da sem čez noč hotela končati vse skupaj. In pogosto sem zaključevala stare zgodbe tudi zaradi tega, ker enostavno nisem prenesla bolečine izdaje, ki sem jo izkušala, izrabljenosti in zavrženosti, ki sem jo čutila v sebi.

Poznaš tiste občutke razvrednotenosti v sebi, ki te razžirajo od znotraj? Ko imaš občutek, da nisi vredna počenega groša, da je vse, kar počneš popolnoma brez pomena?
Te občutke poznam zelo od blizu. Zelo, zelo intimno.

In to, kako sem se pogosto borila z njimi je bilo s tem, da sem delala še več, se trudila še bolj, obljubljala še več.

In na drugi strani vedno bolj prezirala samo sebe.

Čutila sem izpraznjenost, odtujenost sama od sebe in v prizadevanju za nove dosežke in potrditev zunaj sebe sem izgubljala samo sebe.

Vse to je bilo del mojega popotovanja skozi pokrajino izgorevanja.
Ko sem svoj notranji ogenj strasti moje duše, vse to, kar sem počela s takim zanosom počasi obrnila proti sebi.
Ker sem poskušala ustreči drugim. Ugoditi njihovim željam, brez da bi poslušala svoje potrebe.

In nikoli ni bilo dovolj.
Saj poznaš tisto, da je stranka kralj, ne!?

Ko sem šla na svojo samostojno pot, pred 15 leti sem bila zagnana, pripravljena na vse. Vendar me nihče ni mogel pripraviti na to, kako globoko sem zatrla svoje potrebe, presegla svoje limite, svoje želje, v želji, da bi naredila najboljše, kar sem zmogla za druge.
Vedno znova sem šla čez svoje meje v razdajanju za druge.

Zakaj bi naredila kaj takega sama sebi? Ker sem želela spremeniti svet. Res sem želela pomagati ljudem. Ker sem hotela, da bi ljudje imeli boljše življenje. Ker sem želela narediti pozitivno razliko v njihovem življenju.

Zdaj gledam svoje rezultate… Soočena sem s tem, koliko sem zamudila pri svojim otrocih, ker sem bila tako zazrta v ugajanje drugim.
Moj posel je bil skoraj dve desetletji pred vsemi ostalimi.

Danes mi je ob tem spoznanju hudo. In še huje je, ker vem, da tega nikoli ne bom mogla spremeniti. Danes skozi pogovore s svojima hčerama spoznavam ceno tega, kako sem živela.

Bolj sem verjela drugim kot sebi. Bolj mi je bilo pomembno, da ne bom izpadla sebična pred svojo sodelavko s katero sva bili dogovorjeni, da urejam stvari v poslovnem prostoru kot to, da bi gledala nastop svoje hčerke.

In tukaj se je začelo moje izgorevanje, najprej počasi in potem vedno bolj intenzivno.
Pozabila sem upočasniti in prisluhniti svojim potrebam in svoji notranji resnici.
Živela sem mimo sebe.

Počasi sem ubijala samo sebe.
To, da sem rekla JA, ko sem v sebi čutila NE, je iz mene izsrkalo vso radost in življenje.

Ujeta v zunanji operativni sistem hitrega življenja, preplavljenosti z informacijami, pritiskov okolice sem imela občutek, da sem nenehno v pomanjkanju. Pomanjkanju časa, prostora, energije, virov. Nikoli ni bilo dovolj.

Tudi če sem dala 100% sem imela občutek, da ni bilo dovolj.
Perfekcionistka v meni me je vedno znova gnala naprej.

Ne da bi hotela, sem se znašla v svojih otroških vzorcih ugajanja in prosjačenja za pozornost. Zato, da bi me potrdili, da bi mi dali vedeti, da sem dobra, da stvari počem dobro. In ne glede na to, kako zelo sem se trudila, da bi to potrditev dobila zunaj sebe, je nikoli nisem dobila, kot sem si želela.

To je bilo kot poganjanje kolesa, kjer sem se vedno znova počutila ujeta kot hrček v kletki.

Danes vem, da se izgorevanje običajno začne, ko se kot odrasla ženska za daljši čas znajdeš v situacijah, ki so, brez da bi se zavestno zavedala, čustveno podobne okoliščinam iz otroštva. Ko si se trudila, da bi zadovoljila želje in potrebe staršev ali se ubranila pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.
Odsotnost zunanje pohvale, ko imaš občutek, da delaš stvari, brez da bi dobila kakršnokoli povratno informacijo, povzroča razvrednotenje lastne podobe. Saj veš, kako se znaš kaznovati, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Skozi samokritiko in pribijanje na notranji križ.

Zase vem, da sem se trudila biti maksimalno koristna. Naučila sem se, da sem bila pohvaljena, če sem bila pridna in sem naredila tako, kot so mi naročili odrasli.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi le takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

In če si kot jaz, potem veliko lažje rečeš NE svojemu notranjemu JA kot da bi rekla NE osebi na drugi strani. Pričakovanja in zahteve staršev te udomačijo in delujejo kot notranja prisila, zaradi česar ne zmoreš postaviti svojih osebnih meja.

Če se vrednotiš le na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

Mehanizem pohvale in graje sem kot otrok ponotranjila kot merilo svoje vrednosti.
Že najmanjša kritika je imela moč, da je izničila še tako velik dosežek.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Tisto, kar me je nazadnje potegnilo iz globokega izgorevanja je bilo spoznanje, da ne gre za lastno vrednost, ker vedno, ko sem v potrjevanju vrednosti, se primerjam z nečem zunaj sebe. Prvič mi je zazvenelo, ko mi je mentor rekel; Taja, ni poanta v lastni vrednosti, temveč v tem, da spoznaš svojo lastno dragocenost. Res je, tvoji starši ti niso odslikali tvoje dragocenosti in zato še vedno iščeš nadomestnega starša oziroma avtoriteto, ki ti bo potrdila tvojo vrednost.

Še vedno me fascinira, kako otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in čvrstih mej med sabo in drugimi.

Zato enostavno ne prepoznaš razlike med svojimi in tujimi potrebami ali občutki. Hkrati s tem, da ne zmoreš postaviti meja drugim, se ne znaš držati meja, ki jih postaviš sebi. To se izraža kot deloholizem (ne prepoznaš meja svoje utrujenosti), perfekcionizem (ne sprejmeš možnosti, da lahko narediš napako). In tukaj se kaže nezvestoba sebi.

To, kar pogosto vidim pri ženskah pa je tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde, ko prevzamejo nase odgovornost tudi takrat, ko objektivno sploh nimajo vpliva.

Tisto, kar me je pri celotni zadevi najbolj osupnilo je občutek vsemogočnosti, ki pravzaprav hrani deloholizem in perfekcionizem.

Ko mi je moja mentorica pred letom dni rekla, da naj se neham obnašati in pisati kot da sem vsemogočna pojma nisem imela o čem govori. Danes vem. O sebi sem bila prepričana, da ne znam reči ne. Bila sem prepričana, da vsem okoli sebe delam usluge. Bila sem pretirano ustrežljiva, na trenutke celo podredljiva. Hkrati pa sem vzdrževala predstavo, da sem vsemogočna, kar so mi ljudje očitali kot aroganco in hladnost.

Jaz pa sem se hotela s svojim perfekcionizmom predvsem izogniti občutkom neustreznosti in brezvrednosti.
In svojo vrednost sem določala na osnovi odzivov na svoje dosežke. Zato mi je storilnostno pogojeno samovrednotenje še kako domače.

Verjetno je tudi zaradi tega moje delo osredotočeno predvsem na prepoznavanje persone, ki jo ustvariš skozi nihanje med idealizirano zunanjo fasado in razvrednoteno pristno notranjo naravo. Ozavstiti moraš vse nijanse v sebi, da lahko resnično uporabiš proces izgorevanja na pravilen način.

Kajti izgorevanje je v resnici močan opomnik, da si moraš povedati resnico in stopiti v stik s svojo Žensko Dušo. Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.
Kot je to tako lepo ubesedila ena mojih strank: “Danes sem še enkrat poslušala prvo druženje Odstiranja Tančic Ženske Duše, za katero sem res hvaležna.

Pred časom sem v notranji viziji videla svojo notranjo čustveno pokrajino, ki je bila suha kamnita struga, bilo je res ekstremno, brez kančka vode. Še celo kamenje se je posuvalo po strugi. Na pokrajino sem pa gledala skozi nekakšno okno iz votline…

To je bilo po tem, ko sem nekaj mesecev (ali pa kar več let), res skoraj neprestano ogromno delala, skrbela za dom in se na koncu znašla res utrujena in izčrpana z občutkom, da ne živim, da tako naprej enostavno nočem. Da želim stik s sabo in Živeti, ne le preživeti, kot praviš ti.”

Ta zapis sem dobila v svoj poštni predal in me je ganil do solz.

Razkriva eno glavnih spoznanj, ki so me v letu 2010 vodile v to, da sem želela žensko notranjo pokrajino bolj približati ženski. In zaradi tega še vedno delam to, kar me navdihuje in navdušuje – sodobno žensko spomnim na to, kako izjemna, dragocena in neponovljiva v resnici je.

In moja lekcija?

Smrt moje babice me je ustavila na polno. Sledila je inventura mojega življenja in kot posledica vsega dogajanja v oktobru bo šlo v naslednjih mesecih moje življenje v popolnoma drugo smer, kot sem še v septembru mislila.

Moje prioritete se spreminjajo in zdaj družino in partnerstvo postavljam na prvo mesto.
Z vsem skupaj pa vedno bolj spoznavam tudi vzroke, ki so pripeljali do vsega kar z ženskami delim danes. In brezmejno hvaležna sem za svojo odprtost, pogum in drznost, da se vedno znova podajam tja, kjer ni uhojenih poti in kjer ni svetlobe. Da sem voljna v svoji lastni temi odkrivati skrite dele mene same, ki me vodijo v Celoto tega, kdo jaz sem.

In to si želim tudi zate.
Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

podpis

Super Luna

Super Luno so včasih imenovali Perigejeva luna, dokler ni dobila bolj posebnega naziva Super Lune, ki ji ga je dodelil astrolog Richard Nolle. Označil jo je kot:“… novo ali polno luno, ki se nahaja najbližje Zemlji na svoji orbiti.” Super luna je videti do 14% večja in do 30% bolj svetla kot je običajno. Glede na podano definicijo Richarda Nolle imamo letno 4 do 6 super Lun, kar vključuje tako mlaj kot polno luno.

Konec leta 2017 pa imamo kar tri jesenske polne lune kot super lune; prvav seriji 4. novembra.

Super Luna se pojavi ker luna ne kroži okoli Zemlje po krožnici, temveč elipsi. Razdalja med Luno in Zemljo se spreminja tekom meseca in leta. Najdlje stran je 405,000 km, kar se imenuje apogej ali vrhunec, ko pa je najbližje to imenujemo perigej. V času, ko perigej sovpada s polno ali prazno luno to imenujemo Super Luna.

In kako blizu bo v resnici? Od nas bo oddaljena 356 508 kilometrov. Še vedno torej ne bo ravno na dosegu roke. Tako blizu ni bila vse od januarja 1948 in tako blizu se ne bo vrnila do novembra 2034

Kako Super Luna vpliva na nas?

Super Luna močneje vpliva na naravne pojave, vreme in tudi ljudi. Super Lune povezujejo tudi z ekstremnimi pojavi v atmosferi, zemljini skorji in oceanih – in seveda ljudeh. Povzročale naj bi močno plimovanje, poplave, močne nevihte, vulkanske izbruhe in potresno delovanje.

Super Luna pa intenzivno vpliva tudi na naše notranje vode. Pogosto ljudje čutijo večji nemir, kot običajno ali pa imajo precej več energije kot običajno, čemur lahko brez dvoma pritrdim sama. Ljudje v tem času izkušajo precej bolj turbulentna čustva, so bolj čustveni,razdraženi in včasih celo rahlo histerični.

Značilno za Super Luno je, da tako kot iz zemlje, tudi iz nas izvabi sile iz globin. To pomeni, da se bolj glasno oglašajo naše sence, da smo bolj nagnjeni k izbruhom.

Super Luna je zelo intenzivna. Super polna Luna prinaša še bolj dramatične in globoke vrhunce, zaključke, izpolnitve, kot je to običajno za polno luno. Zato se nanjo pripravite in izkoristite ta izjemni čas, ki brez dvoma prinaša velike priložnosti za rast. Bodite pozorni na prenagljene odločitve v tem času, ki jih lahko kasneje obžalujete.

To je brez dvoma idealen čas za vpogled, kje se trenutno nahajate in kam se želite premakniti naprej. Poglejte na svoje prioritete in ponovno nastavite svoj notranji kompas na resnični sever. Uporabite to izjemno energijo Super Lune za svojo rast in se ne predajajte strahovom, ki se utegnejo prebuditi v vaši notranjosti. Super Luna je lahko vaša priložnost, da v sebi odklenete še neizkoriščene potenciale.

Polna luna v Biku 4.11.

Vsaka polna luna je čas praznovanja, čas negovanja in nagrajevanja, Je čas razkrivanja in priložnost za obnovo, prenovo, regeneracijo tako telesa kot tudi uma in duše. Razkritja bodo bogato prisotna in od nas je odvisno ali bomo v oknu do 3.11. do 5.11. objeli in utelesili vse kar nam ta luna prinaša.

Luna v Biku razkriva moč senzualnosti. Mnogi ljudje zamešajo senzualnost s seksualnostjo in tokratna polna luna bo v polnosti razkrivala doživljanje čustnosti skozi vse čute, ki jih imamo. Bik je znamenje, ki nam pokaže, kako pomembno je, da znamo uživati v življenju. Užitek razkriva globine in te povabi v doživljanje bogastva življenja skozi izkušanje.

Venera je vladar Bika in jo poznamo kot boginjo ljubezni. Čutnost, okušanje, vonjave, dotikanje je mogoče le, ko upočasnimo, zato je tokratna polna luna povabilo v polnost izkušanja z vsemi svojimi čuti. Romantika bo v tem času v zraku in to je čas za prebujanje v svoje želje in potrebe.

Zagotovo z njo prihajajo številni izzivi, iritacija in pritiski. Gre za zgostitev energije, ki čaka, da jo sprostimo, da se osvobodimo. Če čutite ta pritisk je ta čas izjemen za to, da se prebudite in se izrazite. Iskrenost glede tega kar čutite je v tem času ključnega pomena.

Vaše telo je tempelj in čas je, da se prebudite, da se povežete s svojim čutenjem, s svojo intuicijo, da zmorete pogledati vase. Polna luna nas dreza, da si priznamo kaj čutimo, ne gre za njeno trpinčenje, pravzaprav nam odpira portal soočenja z energijo, da to prepoznamo in si priznamo ter presežemo. Čas je za ples, za radost, za povezovanje z modrostjo svete ženske energije.

Maternica igra pomembno vlogo v tem prizemljevanju in utelešanju modrosti, svetosti ter ljubezni.

DIVINE.SI

 

Portal 11:11

Zagotovo čutiš, kako živ, intenziven in izjemen je čas, v katerem živimo. Nekaj se prebuja v sami Biti stvarstva in s tem se prebujamo vsi. V preteklosti je bilo znano, da so določeni portali prebujenja, ki te podprejo v tem, da se premakneš naprej, da greš v razcvet.

Kozmična vrat 11:11 nas premikajo v izkušanje Celote in celostnosti v fizični realnosti tukaj in zdaj. To brez dvoma terja odprtost, ranljivost in veliko poguma.

Število 11 v numerološki tradiciji velja za posebno močno, mojstrsko število. To je število prebujenja in preporoda. Simbolizira prihod novega. Naslednje leto bo portal 11:1:11 zagotovo prinesel velik premik na nivoju zavesti, ki ga lahko čutimo že sedaj. Pravijo, da gre za ključ do nezavednega, odpiranje naše zavesti in širšega razumevanja na duhovnih ravneh.

Ko se število 11 podvoji v 11:11 gre za portal, ki napoveduje spremembo na globalnem nivoju. Gre za udejanjanje kozmičnega na Zemlji. To je čas, ko se staro zaključuje in s tem odpira vrata povsem novemu obdobju.
Portal naj tako ne bi vplival zgolj na posameznika in njegovo življenje, temveč tudi na celotno človeštvo in planet.
Med drugim naj bi veljalo, da število 11:11 napoveduje obdobje velikih notranjih sprememb, pa tudi povečane frekvence sinhronosti ali nenavadnega sovpadanja dogodkov.

To je čas, ki te bo podprl v radikalni iskrenosti s seboj in s svetom okoli tebe.

To je čas spuščanja novih energij skozi tvoje telo in precejanja informacij skozi tvoje notranje centre. Pretočnost, to, da dopustiš, da stvari tečejo skozi tebe je v tem času ključnega pomena.

Kakršno koli upiranje temu pretoku ustvarja nelagodje in ovire, ki jih lahko izkušaš v obliki težav na fizični ravni, čustveno zakrčenost, mentalno upiranje. Prepuščanje toku energije je v tem času ključnega pomena. To je kot deskanje na valovih življenja.

Energije, ki se zlivajo skozi tvoje telo te silijo v soočanje s tistimi zgodbami in dogodki v tvojem življenju, ki so ustvarili notranje zakrčenosti, notranje ovire, kjer energija zastaja ali se ustavja. Ker je pretok vedno močnejši je tudi pritisk na te notranje zamaške, ki pretok ovirajo, vedno bolj intenziven.

To povečuje stres in nemir v tvojem življenju.

Tovrstni katalizatorji so del izbire tvoje duše, kajti portali kot je 11:11 so kot mesta, kjer se ustaviš in pogledaš kje se nahajaš v širšem polju razcveta tvojega življenja kot Celote.

Portal 11:11 omogoča direkten pretok božanske ljubezni v tvoje bitje. To lahko vpliva na tvojo amigdalo. Amigdala poskrbi, da se zavaruješ pred nevarnostjo in sproža tvoj instinkt za boj ali beg. Če amigdala zazna, da si v nevarnosti, bo sprožila odzive, da bi te zavarovala. Skozi stres vsakdana v zadnjih letih, obilico informacij in hiter tempo življenja je tvoj center za strah pretirano aktiven. Pritiski, prepričanja, pomanjkanje prostora povečujejo aktivnost tega centra v možganih, kar je povzročilo, da je v nenehnem pogonu.

To vpliva na biokemično neravnovesje v telesu, ki je preplavljeno s stresnimi hormoni. To povzroča nenehen stres, panične napade, pretirano zaskrbljenost in serijo drugih motenj v delovanju sistemov v telesu, kar vodi v pretirano izgorevanje in pogosto pripelje v sindrom izgorelosti.

Resetiranje amigdale in čiščenje travm iz otroštva ti omogoča, da se obnovi tvoj izvorni načrt duše.

To kar ti je na voljo s tem, ko se dvigajo tančice iluzije in se stvari jasnijo je občutek osvobojenosti. Premik skozi portal 11:11 je kot začetek konjske dirke, ko je vznemirjenje na višku, tik preden se odprejo vrata in se dirka začne. Adrenalin, ki poganja vznemirjenje lahko v teh dneh preplavlja tvoje telo brez da bi zares razumela, kaj se dogaja. Instinkti lahko v tem času prevzemajo iniciativo in zato je budnost, prisotnost in to, da si v stiku s seboj v tem času zelo pomembno.

Upravljanje s svojo energijo je veščina, ki je v intenzivnih časih ključnega pomena.

To je izjemen čas za povezavo s svojo duhovno popkovnico in aktivacijo kod v duhovni DNK. Povezava z maternico mame Zemlje in kozmično maternico ti v tem času lahko omogoči prenos kod in informacij, ki so za tvoj razvoj in premik naprej ključnega pomena.

Svetost znanj, ki so ti na voljo preko povezave z Zemljo je v tem času izjemno pomembna. Vendar je s tvoje strani potrebno aktivno soustvarjanje in zavestna izbira tega, kar ti je na voljo. Na drugi strani so ti na voljo informacije iz univerzalne knjižnice, ki jih sidraš skozi povezavo s kozmično maternico.

Ta jesensko-zimski čas je bil skozi eone časa namenjen prenovi in aktivaciji spečih potencialov, da bi jih lahko v zimskih dneh prežvečila in asimilirala, res vsrkala prečiščeno esenco ključnega pomena za tvoj razcvet in premik naprej.

Portal 11:11 odpira vrata v povezavo s tvojim izvornim Jazom. To je čas odlaganja mask in persone, ki si jo ustvarila, da bi lahko preživela. Zdaj je na tebi, da se povežeš s svojo izvorno naravo, s svojim izvornim načrtom svoje duše in to kdo si aktiviraš in v polnosti zaživiš tukaj in zdaj.

Skozi portal se premikaš na neznana področja svoje notranje pokrajine ženske duše, kjer te čakajo darila in navodila, kako zaživeti izpolnjujoče, celostno in celovito življenje tukaj in zdaj, na Zemlji.

Pomembno je, da se zavedaš, da portal 11:11 ni nikakršna čarobna paličica, s katero bi zamahnila in voila, bi imela vse, kar si želiš.

To je portal, ki nudi energijsko podporo tistim, ki so voljni narediti korak in stopiti skozi energijska vrata, ki se odpirajo.

Kar v praksi pomeni, da boš morala prevzeti odgovornost za vse, kar bo izbira prinesla s seboj.
Kot tudi odstraniti vse notranje ovire, ki te ovirajo, da življenja, kot si ga želiš, še ne živiš.
In ko enkrat stopiš na to pot, ni več poti nazaj.

Portal 11:11 je kot turbo pospeševalnik na tvoji poti.
Če izbereš, da sprejmeš povabilo in stopiš skozi portal v neznano, te bo vse stvarstvo podprlo v tem, da to, kdor ti v resnici SI zaživiš tukaj in sedaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Kri ni voda – Kaj kot ženska nosim s sabo skozi življenje?

zapisala Martina Zaletel

Včeraj je bil dan, ko sem praznovala sedmo obletnico rojstva mojega sina in razmišljala o generacijah, ki so bile in ki prihajajo. Tri dni nazaj sem gledala intervju z Mileno Miklavčič, avtorico knjige Ogenj, rit in kaže niso za igrače. Globoko se me je dotaknila in v meni zbudila ta spomin, ki morda prihaja po krvi, morda ga vlečem iz ženske kolektivne zavesti, ne vem in mi ni tako zelo pomembno, pomembno mi je, da ozavestim, da je to nekaj, kar prepoznam in lahko pustim, da se osvobodi iz te teme, v katero je bilo potisnjeno in nam končno preda darilo, ki je do nas potovalo generacije.

Za naše babice, še za naše mame, je bil seks nekaj čisto drugega kot se zdaj odkriva, da je za nas. Za večino tistih prvih, pa verjetno tudi teh drugih, je bila to muka, praktično posilstvo, ki so ga sprejele za normalno s tem, ko so se poročile. Užitek? Sreča? Blaženost? Ja valda. Kakor je rekla ga. Miklavčič – Ženska je imela včasih samo tri želje, da ni tepena, da ni lačna in da ima vsaj ene čevlje. A si lahko mislimo kaj takega? V kakšnem so živele naše bližnje prednice? Kaj se nam pretaka po žilah?

Ko je bila moja mami še zarodek, je bil zametek mene že prisoten v moji babici, jajčece seveda. Torej se po meni dejansko pretaka kri moje babice. A si nor… Po moji mami teče kri njene babice. Normalno torej tudi po meni. In tako nazaj, nazaj, nazaj. In naprej… Kdo torej sem jaz, ki nosim s sabo svoje prednice ne samo energetsko, ampak tudi čisto fizično? Ali sem to jaz, ki sem morala v sramu dati noge narazen svojemu možu, da je na hitro in po živalsko opravil tisto stvar, za katero je župnik govoril, da je nujno zlo in da bog ne daj, da kdo uživa zraven, to je greh.

Itak ni bilo kaj uživati, drgnjenje na suho in v stoje, saj vemo kako to delajo psi, a ne… Ali sem to jaz, ki me je pijan mož vzel iz sna in se vrgel name in mi tisto stvar porinil med noge, da sem skoraj zakričala od bolečin? Pa je bilo najbolje, da se delam da v tistih nekaj minutah uživam, da je vsaj čimprej nehal… Ali sem to jaz, ki so se me dotikali povsod, ne da bi me kdo vprašal, kako je ob tem meni. Jaz, katere telo je praktično pripadalo moškemu in je lahko delal s tem, kar je hotel.

Kdo sem jaz, ki nosim s sabo vse te generacije žensk, ki so bile tako zatirane, maltretirane, zatolčene? Kdo sem jaz, ki sem tukaj in zdaj uresničitev njihovih neubesedenih molitev po boljšem svetu? A sem lahko jaz jaz, ne da nosim s sabo vso to težo teh dragocenih žensk, ki so mi dale življenje? A lahko kdaj pomislim, da mi je v čemerkoli hudo, ko pa verjetno sploh ne vem kaj to v resnici pomeni? Ali ni to, da živim, jaz, zdaj, tukaj, največji blagoslov, kar jih je bilo človeku do zdaj sploh danih? Še trideset let nazaj so v Sloveniji uporabljali naprave, ki so ženskam olajšale dejstvo, da so posiljene tako, da so njihovim pijanim možem olajšale živalsko fukanje. Da je bilo hitreje in s čim manj bolečinami. Še v osemdesetih… je bilo to nekje normalno.

Jaz pa imam zdaj možnost ljubiti se. Sebe. Se postaviti zase, ne dovoliti nikomur, da se obnaša do mene nespoštljivo. Raziskovati kdo sem, sprejemati dele sebe, ki jih odkrivam, ljubiti dele sebe, ki se rojevajo, blagoslavljati dele sebe, ki so ranjeni in rabijo objem… Svobodna sem biti vsak trenutek drugačna, glasna in videna, tudi če nimam kaj pametnega za povedati. Imam sanje in želje in s svojo domišljijo kreiram svoj svet, ki je lep, topel, ljubeč in SVOBODEN! Kjer nisem posiljena. Kjer sem ljubljena do neskončnosti. Od življenja samega! Sanjam, letim, se potapljam in se raztapljam od naslade, ki mi jo ponuja življenje, ko me ljubi, me podpira in me vodi.

Za mojo babico je tak pogovor čisti nesmisel, ker sploh ni sposobna razumeti o čem govorim. Ker prihaja iz popolnoma drugega časa, vesolja. A vseeno je v njej rastel ta zametek mene. Del mojega vesolja je prišel skozi njo. Aaaaa, kako noro je to… Pojma nimam kako ji je bilo, nikoli mi ne pove ničesar o sebi, ampak nekje v sebi jo razumem, kot da bi bila ona samo druga jaz. In njeno babico… Mogoče pa sem jaz v vseh teh ženskah, ki so me pripeljale v ta svet… Konec koncev sem potovala skozi vse njih, kot sanje, ki se bodo uresničile nekoč davno naprej, ko bo čas pripravljen za njih.

Moje življenje torej ni samo moje.
Sem ambasador vseh teh žensk, ki so me rodile in vseh tistih, ki rabijo ambasadorja. Moja osvoboditev vseh teh tlačenj, vseh teh življenj, ko je bilo imeti par čevljev največ o čemer je ženska lahko sanjala, je moja sveta naloga. Moja obljuba življenju, dana generacije nazaj, mogoče preden sem sploh kdaj bila človek, je, da bom z njim zaplesala kot svobodna, cela ženska, enakovredna partnerica v tem božanskem plesu. To, koliko življenj bo trajalo sploh ni važno, jaz, kri ki se pretaka skozi nas, sem vedno tu in moj namen je vedno isti, plesati ta ekstatičen ljubezenski ples z božanskim.

Ker je to moja svoboda…
Ker sem z njo končno na ti in je ne dam več, tudi če sem edina, ki pleše po svoje in drugi vidijo samo ples norice, ki se vrti v vetru. Who cares… Itak vem, da temu ni tako, ker če je kaj na svetu res, je to, da ena ženska, ki živi svojo svobodo, k temu vabi tudi vse druge ženske. Zato smo me, zdaj, sila, ki spreminja svet. Ker vlečemo in držimo za roke druga drugo in kot v kolu plešemo ta nori ples z življenjem, tudi ko je ena utrujena, ko ena izgubi tla pod nogami, so druge tiste, ki jo potegnejo naprej, da se spet ujame, da spet stopi v nov korak… Uau!

Včasih smo rekle Bodi sprememba, ki jo želiš videti. Zdaj lahko rečemo, vsaka zase – Sem sprememba, ki jo želim videti; smo sprememba, ki jo želimo videti. In če tega zase še ne moreš reči, pusti nam ostalim, da te potegnemo naprej, da te nov korak tega plesa z življenjem odnese na mesto, ki čaka, da stopiš nanj <3
Na tem potovanju smo vsaka posebej za vse in vse skupaj za vsako posebej.

Vse me, sestre po naši božanski materi.

Martino in njene zapise lahko spremljaš na njenem blogu http://www.martinazaletel.com/blog/

Darilo vode

Voda. Vau.
Predstavljaj si z menoj, da stojiš pred modro površino vode, ki se blešči v opoldanskem soncu, kot bi se v njej ujelo na milijone kristalčkov.

Nekaj čarobnega je v velikih površinah vode kot so morja, oceani, jezera, velike reke.

Brezmejnost morja ali brezčasnost oceana, kjer so valovi tako zelo drugačni, enakomerni, v istem ritmu. Ali pa površina Bohinjskega jezera, ki v sebi odseva hribe, ki ga obdajajo, kot ogledalo. In pred tedni je bila Ljubljanica tako negibna, da sem očarana poslikala vse odseve v njej, od čevljarskega mostu do tromostovja, kot čistokrvna turistka

Spomnim se, kako me je voda vedno pomirila. In eden mojih stalnih priporočil ženskam je poslušanje vode, gledanje v vodo, tuširanje ali kopanje v vodi, ki te osveži in prenovi.

Še posebej takrat, ko si v stresu, ko imaš občutek preplavljenosti in so obveznosti, pritiski in stres zunanjega sveta enostavno preveč.

V sebi intuitivno veš, da je takrat voda tvoje varno zatočišče.

Ko si na robu svojih limitov je še dež blagodejen.

Znanost dokazuje, da oceani navdihujejo kreativno razmišljanje, znižujejo stres, zaskrbljenost in aktivirajo sočutnost do drugih.

Raziskovalci kot morski biolog Wallace J. Nichols razkrivajo osupljive učinke vode in njeno moč zdravljenja in prenove telesa Wallace v svoji knjigi Blue Mind piše o tem, da imamo v sebi modri um, ki je oblikovan tako, da poskrbi za našo dobrobit. Voda nas osrečuje in sprošča, ko prisluhnemo valovom, enakomernemu mrmranju izvira ali ko lebdimo v bazenu.

“Modri um” je opredeljen kot “blago meditativno stanje, za katerega je značilen mir, pomirjenost, občutek enosti n občutek splošne sreče in zadovoljstva z življenjem v danem trenutku. Navdihuje ga voda in elementi, povezani z vodo, od modre barve do besed, ki jih uporabljamo za opis občutkov, povezanih s potapljanjem.”

To stanje se doživljamo, ko sedimo blizu vode in jo opazujemo. Vzpodbuja stanje zavedanja, v katerem so možgani sproščeni, vendar osredotočeni.

V enem izmed svojih številnih TEDx govorov na to temo pojasnjuje, da ima voda obsežne kognitivne, čustvene, psihološke in družbene koristi.

“Narava je zdravilo – sprehod po plaži; deskanje na valovih; sprehodi po gozdu, vse to te zdravi. Pozdravi tisto, kar je v notranjosti razbito. Narava ima kapaciteto, da zmanjša stres, te naredi bolj ustvarjalno in povezuje.”

Nichols govori o občutku čudenja, ki ga čutiš, ko stopiš na plažo proti vodi. “Ta občutek čudenja te premakne iz “jaz” v “mi” perspektivo. Čudenje in strast te prevzameta, ko si v stiku z vodo. Aktivira občutek povezovanja z drugimi in nekaj, kar presega tukaj in zdaj.”

Ni čudno, da je blizu vode radi praznujemo in se ob vodah odvijajo številne svečane priložnosti in obredi. Prav tako ni čudno, da toliko ljudi celo življenje sanja o tem, da bodo, ko se upokojijo živeli ob morju.

Raziskovalci na univerzi Exeter so ugotovili, da so ljudje bolj zdravi, če živijo bližje angleški obali. Raziskovalci so pregledali podatke iz 48 milijonov ljudi v Angliji iz popisa iz leta 2001, pri čemer so primerjali, kako blizu so ljudje ob morju in kako zadovoljni so bili.

Že samo pogled na ocean lahko poveča duševno zdravje osebe.

V študiji, ki so jo opravili raziskovalci na Univerzi v Canterburyju, Univerzi Otago in Michigan State University v ZDA, so preučevali odnos med duševnim zdravjem in izpostavljenostjo zelenemu in modremu okolju. Modri prostor se nanaša na prisotnost vode. Študija je pokazala, da lahko pogled na ocean prispeva k blaginji in nižji ravni stresa.

Znanstveniki prihajajo do rezultatov, ki sploh niso presenetljivi. Večina ljudi intuitivno išče vodo vedoč, da ima nekaj posebnega zanje.

Povzeto po https://hackspirit.com/scientist-reveals-near-ocean-actually-brain/