Morda v zadnjih dneh čutiš kot bi imela na sebi tono teže in se sprašuješ kaj je na stvari?
Pomlad je čas, ko se z izdihom mame Gaie začne obdobje širjenja, rasti in razcveta.
To je čas, ko v sebi začutiš notranji klic po prebujenju, po rasti.
Klic v razcvet.
Hkrati pa čutiš, kot bi te nekdo ali nekaj pritiskalo k tlom.
Morda imaš občutek izjemne teže, pa ti ni jasno od kje prihaja.
Če živiš kot empatinja ne da bi se tega zavedala že dlje časa, morda desetletja, si verjetno k sebi pritegnila celo vrsto odnosov, situacij, obveznosti in ponavljajočih se vzorcev, ki ti v resnici ne služijo. Pomlad je čas, ko začutiš v sebi potrebo po tem, da bi se vsega tega razstrupila.
Vendar če te potrebe ne prepoznaš kot merodajne in kot nekaj, čemur bi bilo modro slediti, boš vklopila svoje stare, znane preživetvene mehanizme, ki so ti pomagali preživeti vse do danes in boš ta nemir v sebi skrila sama pred seboj.
Vsaka oseba ima svoje mehanizme, kako se sooča s stresom, ki začne rasti v njeni notranjosti. Najpogosteje sežeš po odvisnosti, ki si jo izbrala, pa naj bo hrana, kofein, alkohol, seks, odnosi ali preveč dela. Greš v otopelost, ki ti pomaga, da ne čutiš napetosti in nelagodja, ki si ga čutila pred tem.
Zase vem, da sem desetletja poskušala olajšati življenje ljudem okoli sebe s tem, da sem nase prevzemala čustveno in energijsko kramo drugih.
Bila sem kot kanta za smeti.
Več kot voljna nase sprejeti karkoli.
Vse za ščepec občutka, da sem vredna, ljubljena, sprejeta.
Poskušala sem poskrbeti za vse okoli sebe. In sploh se nisem zavedala, da sem s stem, ko sem se toliko ukvarjala z drugimi, v resnici pozabila nase. Zapostavljala sem samo sebe na račun drugih.
Brez da bi mi kdo rekel sem poskrbela, da je bilo ljudem okoli mene udobno in prijetno.
Pogosto na račun sebe.
S sabo sem nosila tone stagnirajoče energije, čustveno prtljago drugih, ki me je tiščala k tlom. Poleg tega pa sem zaradi številnih misli, ki sploh niso bile moje čutila zmedenost in sem se odločala na osnovi želja drugih, ne pa tega, kar bi zares čutila v sebi.
Empatinja je ženska, ki ima to sposobnost, da čuti in razume to, kar čutijo in izkušajo ljudje okoli nje. Energijske, čustvene in fizične izkušnje dojema kot bi bile njene.
Ima sposobnost, da bere energijo v prostoru in misli drugih ljudi zaradi česar se ji pogosto zgodi, da vstopi v prostor in začuti resonanco s kolektivno energijo kot bi bila njena. Poistoveti se z energijo skupine, kot bi absorbirala čustvo in ga vzela za svojega.
Zaradi tega čuti veliko težo.
Izziv je v tem, da enostavno ne veš, kje se končaš ti in kje se začnejo drugi.
Nase vzameš čustveno prtljago drugih ljudi in pogosto živiš svoje življenje pod vplivom občutkov in čustev ljudi okoli sebe.
Če si vedno želela spremeniti svet in pomagati ljudem, da bi živeli bolj srečno in izpolnjujoče življenje, potem si zagotovo empatinja.
Veliko jih čuti željo po tem, da bi naredile ta svet za boljše mesto za druge – otroke, prijatelje, družino.
Veliko empatinj s katerimi prihajam v stik v resnici ne zaupa vase in v svoje moči, v darove, ki jih nosi v sebi.
Z leti si se naučila, da se zaščitiš pred svetom tako, da se umakneš ali pa zgradiš visok zid, da ti nihče ne bi prišel do živega. In verjetno verjameš, da je nekaj narobe s teboj.
Na to, da tako globoko čutiš z ljudmi in s svetom gledaš kot na breme in ne darilo, ki ga imaš.
Žal je eden od pogostih preživetvenih mehanizmov empatinj to, da se ločiš od sebe.
Nepovezana s seboj se prilagajaš, ugajaš in postajaš to, kar nisi.
Nepovezana s svojo dušo, s svojim avtentičnim jazom slediš zunanjemu svetu.
Iščeš nekoga, ki bi ti povedal kaj narediti in kako živeti življenje, ki je tvoje.
Slediš čustvenim izkušnjam drugih in pričakovanjem, ki jih imajo zate, namesto vodstvu tvoje duše.
Izmojstriš umetnost pretvarjanja, da si to, kar drugi želijo od tebe, da bi jim ustregla.
Narediš vse, da bi te imeli radi.
In potem pride tista pomlad, verjetno tam nekje po štiridesetem letu, ko se ti vse upre.
Ko ti gre na bruhanje in ne moreš več živeti sama s seboj.
Kajti pomlad je čas, ki je več kot idealen za detoks življenja in vseh vplivov, ki si jih akumulirala na vseh nivojih skozi leta.
In potem si kot Mija, ki so ji odkrili možganski tumor. Povedali so ji, da sta ji ostala 2 meseca življenja. Moja prijateljica je komentirala, da ne more razumeti, kako se je to lahko zgodilo njej, ko pa je tako zelo prijetna in prijazna ženska. Ja, ravno v tem je bila njena največja težava. Bila je kronično prijazna ženska.
In tako kot mnoge, je tudi njo prebudila bolezen.
Njena zgodba je šla nekako takole:
»Ko so mi povedali diagnozo in prognozo, sem odšla domov kot v transu. Nekaj v meni se je zlomilo. In začutila sem jezo. Sveto jezo, ker sem si dovolila, da so me ljudje izkoristili, brez da bi se kdaj pritožila.
Spoznala sem koliko nasilja in zlorabe sem dopuščala vsa leta svojega življenja.
Bila sem besna nase.
Šla sem domov in povedal svojemu osemindvajsetletnemu sinu, da je čas, da se odseli.
Naslednji je bil moj partner s katerim sva bila že pet let v zvezi, ki se ni premaknila iz mrtve točke. Dojela sem, da se iz tega ne bo izcimilo nič dobrega. In glede na to, da so mi napovedali še dva meseca življenja ju nisem želela preživeti s tem moškim.
Osupljivo je, kako zlahka lahko prepoznaš in opustiš stvari iz svojega življenja, ko si soočena s tem, da ti je ostalo le še malo časa na tej Zemlji.
Naslednja stvar je bila, da sem dala odpoved. Zakaj bi delala stvari, ki me niso izpolnjevale, če mi je ostalo le še dva meseca življenja!?
Na svoji tajnici sem posnela sporočilo, ki je šlo nekako takole; Pusti sporočilo samo, če imaš dobre novice.
Moj prvi korak je bil, da sem ugotovila, kaj potrebujem in kaj me osrečuje.
Začela sem se osredotočati samo na stvari, v katerih sem res uživala.«
Žal je za empatinjo kriza, ki se zgodi nekje okoli 42 ali 45 leta tisti klic k prebujenju s strani Duše, ki jo opomni, da ni tukaj zaradi drugih temveč zaradi sebe.
Izziv je brez dvoma v tem, da lahko prepozna ločitev, izgubo ali bolezen kot darilo, ki nima za namen, da te naredi šibko žrtev okoliščin.
Vsaka bolezen je priložnost, da se ustaviš in se vprašaš; Kje nisem iskrena s seboj?
Pomembno je, da se naučiš reči ne stvarem, ki ali aktivirajo tvojo odvisnost od žrtvovanja za druge ali pa od tega, da poskrbiš najprej za druge namesto zase.
V upanju, da boš dobila drobtinico ljubezni in pozornosti.
Empatinja lahko absorbira vase nezražena čustva drugih, s katerimi se nočejo soočiti. Verjetno si že kot otrok požirala jezo svojih staršev in ko si jo izrazila, si bila zaradi tega kaznovana. Empatinja pogosto počisti energije drugih tako, da jih prevzame nase in če jih zna tudi očistiti iz svojega sistema je to sicer neprijetno dodatno delo. Če pa tega ne znaš narediti, ker ti nihče ni pokazal kako, da to vodi do mnogih čustvenih in telesnih težav.
Zase vem, da sem pogosto ure in ure poslušala težave drugih, ki so se na koncu pogovora počutili lahkotno in srečno, jaz pa sem potrebovala nekaj dni ali tednov, da sem se pregrizla skozi težo, ki so jo odložili name.
Se ti dogaja, da se ti ljudje odprejo in zlijejo nate svoje težave?
Iščejo nasvete pri tebi, kaj naj naredijo v zvezi s težavnimi situacijami v svojem življenju? Celo neznanci?
In to pričakujejo zastonj?
Jaaaa.
Poznano?
Kaj če je čas, da zaživiš izpolnjeno življenje poravnano s svojim življenjskim namenom, ki se skriva v tebi?
Kaj pa če je čas, da razpustiš ovire na svoji poti v cvetoče življenje?
Da zaupaš vase, se zaneseš nase in zasiješ kot TI!
Pripravljena?
Potem te vabim v 21-dnevni brezplačni izziv Pozdrav Pomladi, kjer bom delila orodja s katerimi okrepiš stik s svojo Dušo, obudiš dele sebe, na katere si pozabila in okrepiš svoje supermoči, svoje dragulje, obudiš strast in vitalnost v sebi.
Začnemo na cvetno nedeljo 14.4.2019. Pofočkaš se >>>tukaj<<<.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
