Dogodki

Sistar notranji krog

SiStar Tempelj je namenjen negi in podpori razcveta tvoje Ženske duše, Razcveta v enost, celostnost in povezanost. Ker globoko verjamem, da je ravno sestrstvo tisto, ki krepi povezanost s tvojo izvorno esenco ženstvenosti in pomaga preobraziti vse ovire, ki stojijo na poti, da resnično objameš to kdo si v resnici – Celostna in Celovita.

Sestrstvo ustvarja sveti prostor za zdravljenje. Sestrstvo te spodbudi, da vstopiš v svoj notranji tempelj, da odpreš vrata v svojo maternico in ozdraviš vse ranjenosti, ki jih nosiš s seboj ne le iz tega življenja, temveč tudi s strani tvojih prednic. Bolečine, rane, ločenost, ki jih nosiš v sebi je potrebno objeti in sprejeti in pogosto brez podpore sestra tega enostavno ne zmoreš. Kultivirati je potrebno odnose, da jih organiziraš okoli rasti in evolucije, namesto da v njih iščeš varnost, zaščitenost in tolažbo.

Če resnično želiš v polnosti utelesiti svoj dušni namen, živeti svojo poklicanost, je izjemno pomembno, da ustvariš medsebojne odnose in soustvarjalno partnerstvo z ženskami, kjer stojite druga z drugo in druga za drugo v porajanju sebe, v realiziranju tvojih polnih potencialov, da postaneš pristna, avtentična ženska, za katero si se rodila, da SI.

Dejstvo je, da nisi tukaj, da bi bila sama. Nisi ustvarjena za individualizem. Sestrstvo ti omogoči, da začutiš in vstopiš v celoto. Zdaj. Več najdeš na spletni povezavi >>> http://divine.si/program/sistars.html

 

 

Navadni brin

NAVADNI BRIN (Juniperus communis)
http://hiskazelisc.com/product/brinove-jagode/

Nekdo je nekoč rekel, da je veliko zelišč, pred katerimi moramo sneti klobuk, a pred brinom se moramo še prikloniti. In kdo ne pozna občutka olajšanja, ko srknemo požirek pravega brinjevca, kadar nam je po premastni in preobilni hrani tako težko v želodcu?

Brin, nizek, bodeči grm, včasih tudi drevo, je zelo počasi rastoč zimzelen iglavec, ki sodi v družino cipresovk. Ima zelene, trdne in bodeče iglice z modro-belimi progami na površini. V pozni pomladi zacveti, tvori majhne rumene cvetove na moških in ženskih rastlinah. Iz ženskih cvetov v dveh do treh letih zazorijo jagode, ki pa so pravzaprav majhni, mesnati storžki. Nekoliko smolnate, specifično dišeče jagode zelo počasi dozorevajo, zato najdemo na rastlinah različno zrele jagode. Zrele jagode so temno modre barve s sivkastim poprhom.

Brinje najbolje uspeva na izpostavljenih, sončnih legah po vsej severno polobli. Odporen je na mraz in sušo, raste tudi v višjih predelih.

Brinje so dolgo časa povezovali z obredi in očiščevanjem v templjih. O vlogi brina v mitih in legendah, v čarovništvu je veliko napisanega. Stara Slovenska povest pravi, da v brinov grm nikoli ne udari strela, bil je sveta rastlina Ilirov, katere zaščitnik je sonce in ima moč ognja. Prinaša svetlobo v temo. Vonj brina nas povezuje z nebom in zemljo, med preteklostjo in prihodnostjo. Z njim odhaja vse, kar želimo odpustiti in vdahnemo vse, kar nam prinaša veselje, sladkost, toplino in sprostitev. Je pravi studenec mladosti. Najstarejši recept za uporabo brina pa se je ohranil iz obdobja okoli l. 1500 pr. n. št. na egipčanskem papirusu. Zdravilo za odpravljanje trakulje je bilo to in se glasi: za dnevni odmerek zmešamo 5 delov brinovih jagod in 5 delov belega olja. V srednjeevropskem ljudskem zdravilstvu je olje izločeno iz jagod, veljalo za univerzalno zdravilo za tifus, kolero, grižo, gliste, kot tudi druge prebavne bolezni.

Tudi danes je njegova uporaba mnogostranska, uporabljamo ga tako v zdravilne namene, kot v gospodinjstvu.
Uporabna in zdravilna je celotna rastlina. Iglice in vršičke nabiramo spomladi, aprila, maja jih posušimo in shranimo na temnem in suhem. Prevretek iz brinovih iglic bomo uporabili za kopeli hladnih nog. Okrepile in poživile bodo celoten krvni obtok. Spomladi naberemo tudi brinov les. S suho destilacijo strženov pridobivajo gosto temno, skoraj črno olje, ki ga imenujemo tudi brinovo katranovo olje. Deluje blago razkužilno in se uporablja za nekatera obolenja kože, npr. ekcemi, luskavica … Vmeša se v mazila ali osnovna olja.

Pod latinskim imenom Oleum cadum ali Oleum Juniperi empyreumaticum, ga morda najdete v kakšni lekarni. Oktobra in novembra pa nabiramo predvsem zrele, napete, modre jagode, ki prinesejo zagon v celotno prebavo. Posušimo jih na zračnem mestu in jih shranimo na suhem in temnem, najbolje v steklenem kozarcu.

Brinove jagode delujejo spodbujajoče na telo, spodbujajo prebavo in tek.

S. Kneipp je napisal, da kdor trpi zaradi slabega želodca, naj naredi kuro z brinovimi jagodami. Začeti mora s petimi jagodami, ki jih je potrebno zelo dobro zgristi in vsak dan dodajati po eno jagodo, dokler ne pridemo do 15. Nato nadaljujemo v obratni smeri, do petih jagod. Vendar tako intenzivno uživanje jagod lahko močno draži ledvice, pri občutljivih ljudeh lahko pride tudi do vnetja, zato se je pred to kuro potrebno posvetovati z zdravnikom. Sicer pa se jagode uporabljajo tudi za zdravljenje okužb sečil in za odstranjevanje odvečnih kislin iz organizma pri artritisu in protinu.

Jagode delujejo diuretično, vplivajo neposredno na ledvično tkivo. Vendar se uporabljajo le pri nevnetnih težavah ledvic, pri zmanjšanem izločanju urina, vodenici, oteklih sklepih, revmatičnih težavah. Zmanjšujejo tudi krče z vetrovi, spahovanje, pekoče bolečine želodca in napetosti trebuha. Čaj iz jagod pomaga tudi pri moteni presnovi zaradi preslabega izločanja solne kisline. Jagode delujejo zelo razkužilno, zato se vnetja in gnitja hrane v prebavilih, hitro počistijo skozi črevesje. Ugodno vplivajo tudi na splošno počutje, saj pri slabi presnovi pride tudi do živčnih napetosti, utrujenosti, glavobola, razdraženosti … Tudi pri sladkornih bolnikih imajo dober vpliv na presnovo. Zato se ne izogibajmo skodelice brinovega čaja, ki bo imel ugoden vpliv tudi na dihala, saj razkužuje in krepi. Malo močnejši čaj lahko dodamo tudi vodi za kopanje, kopel bo sproščujoča, blažila bo tudi bolečine v mišicah. Iz jagod se lahko pripravi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-brinove-jagode/), ki jo pijemo pri revmi protinu, išijasu, kot tudi slabi prebavi.

Če pa jagode parno destiliramo, dobimo eterično olje brina, ki pa močno draži kožo, ta pordeči, srbi, večja količina povzroča vnetja. Zaradi teh lastnosti se v majhnih količinah, razredčeno v olju uporablja v kozmetiki, za boj proti celulitu, kot tudi za masažo pri boleznih sklepov. Ker znatne količine prodirajo tudi v telo, pozdravijo tudi globlja žarišča. Če pride eterično olje, tudi razredčeno v stik s sluznico dihal, ta sluznica preneha čezmerno izločati, kar je lahko ugodno pri bronhitisu.

Uporaba eteričnega olja je omejena, saj lahko tudi skozi kožo dražeče vpliva na ledvice.
Iz jagod lahko pripravimo tudi sirup, ki pri otrocih zbuja tek. Zaradi izboljšane presnove, izločanja in razstrupljanja, se ob jemanju sirupa povečajo tudi obrambne moči organizma. Otrokom damo uro pred obroki po eno žličko sirupa. Vsi pripravki iz brina naj se uporabljajo največ do šest tednov.

In na koncu, seveda, ne smemo pozabiti brinjevca. Dober, pravi brinjevec se pridobiva izključno iz primerno zrelih, v sodih fermentiranih brinovih jagod. Slovenci smo prvi, ki smo se domislili, da lahko iz njegovih trpkih jagod naredimo žganje, ki je pravo grenko zdravilo. Komaj ga pogoltneš, a se splača.
Tudi v ginu je brin, toda z dodatkom drugih začimb, zelišč in žganja.

Brinove jagode lahko uporabljamo tudi pri kuhi. Z njimi začinjamo juhe, omake, meso, zelje…

Čaj iz brina
Žličko zmehčanih jagod prelijemo z skodelico vode in po desetih minutah precedimo. Spijemo 2 skodelici dnevno. Ob težavah s prebavo, čaja ne osladimo. Pomagal nam bo pri vnetem mehurju, dobro vpliva na prebavo, preganja utrujenost, glavobol, prehlade in ker odvaja vodo iz telesa, tudi pri artritisu.

Sirup iz brinovih jagod
400 g zmečkanih jagod počasi skuhamo v treh litrih vode. Ko je masa mehka, jo spasiramo ali pretlačimo skozi sito. Ko je mlačno, dodamo pol kilograma medu in dobro premešamo. Shranimo v zaprtih kozarčkih na hladnem.

Čaj za spodbujanje presnove
Zmešamo enake dele brinovih jagod, rmana in koprive.

Patricija Šenekar

Varovanje Ljubezni – Kje začeti?

Draga Varuhinja Ljubezni, Luči in Življenja

Življenje te vedno znova preizkuša. Vedno znova te preizkuša ali boš vztrajala in nadaljevala ali boš odnehala.
To je vedno tvoja izbira.
Vedno.

In ko sem sama izbrala, da bom zvesta sebi. Da bom zaupala vase, da se bom zanesla nase. Da bom suverena v tem kdo sem, sem se znašla na preizkušnji. Bom dovolila strahu, da me prevzame in odnese ali bom sledila tej zlati poti ljubezni, ki je bila videti strašljiva zgolj zato, ker je bila nepoznana.

Ker vem, da je veliko lažje potovati, če imaš vodnika za potovanje, sem ga spisala. Najprej zase.

Varuhinja Ljubezni je postala moja notranja vodnica.

Varuhinja Ljubezni me je spomnila, da je odnos s seboj prvi in najpomembnejši odnos v mojem življenju.
Pokazala mi je, da samo, če je ljubezen tvoja dnevna praksa, če jo živiš, potem jo lahko deliš z ljudmi in s svetom.

In v tem norem svetu, kjer si vedno znova izzvana, da slediš strahu in uničuješ ljubezen skozi neiskrenost, sebične zahteve, sojenje in kritiko, nikoli nisi tam, kjer bi lahko rekla, da je ljubezen prisotna brez tvojega negovanja, tvoje budne prisotnosti.

Naučila me je, da je pomembno, da postanem Varuhinja Ljubezni.
Da se zavestno zavedam tega dejstva, da je vse že v meni in hkrati da jaz sama sebi preprečujem, da bi ta Ljubezen, ki jaz sem (in ki si tudi TI), prišla iz mene, se pokazala.

Globoko verjamem v to, da je ta vrelec Ljubezni že v tebi.

Na tebi pa je, da ga varuješ pred lastno kritiko, lastno agresijo, napadanjem same sebe, zahtevnostjo, nespoštljivim sojenjem in razsojanjem, neiskrenostjo. Na tebi je, da prepoznaš uničevalce ljubezni in da zavaruješ svojo ljubezen.

Kajti le tako bo ljubezen lahko cvetela in v svoji polnosti širila aromo, ki hrani, neguje in napaja vse okoli tebe.

Ker Ženska je roža. In pride dan, ko tveganje, da bi ostala trdno v popku, postane bolj boleče, od tveganja, ki ga terja razcvet, z besedami Anais Nin.

Varuhinja Ljubezni je ženska, ki ve, da je odnos s seboj prvi in najpomembnejši odnos v njenem življenju.

Ve, da samo, če je ljubezen njena dnevna praksa, če jo živi, potem jo lahko deli z ljudmi in s svetom.

In prvi korak na tej poti je brez dvoma povezan s tem, da si dopustiš, da se odpreš za novo.

Na predavanje se lahko prijaviš na povezavi http://divine.si/dogodki/knjiga.html

Uvodnik december 2018

Če v decembru čutiš zmedenost in nemir, želim, da veš, da nisi sama. Če čutiš v sebi željo po tem, da zaključiš stvari v svojem življenju, nisi sama. Smo v času velikega premika. Zagotovo ga čutiš v globinah svoje Duše.

To je čas izzivov za mnoge. Stvari, ki so delovale do sedaj ne delujejo več. Stvari ne delujejo več na stare poznane načine.
Planiranje ne deluje.
Vsaj za mojo mistično dušo ne. Ne na način, ki je značilen za patriarhalno energijo kontrole in linearnosti.

Deluje pa deskanje na valu energije.

In tale december je drugačen.
Pod gladino, pod radarjem se dogajajo velike stvari, ki niso na radarju množice.
Izjemen čas je.
Ker premika velike stvari.

Sem del dveh programov in pri obeh delamo isto… jemljemo svojo moč nazaj.
Ker bo v prihodnjih mesecih še kako pomembna.
Prihaja namreč leto Obešenca po ciklih tarota, kjer bo popolna predaja ključnega pomena. Jaz to energijo že čutim in ja, nabiram energijo. Pojma nimam kaj se bo dogajalo, vem pa, da bo intenzivno in za mnoge boleče.

Več bom podelila v skupini Adventni koledar za Dušo, ker bodo stvari sovpadale z našim delom v FB skupini. Pofočkaš se lahko

7.12. se odpirajo velika kozmična vrata z mlajem. Začenjamo z deskanjem na tem valu, ki nas bo peljal v leto 2019. Si pripravljena?

Ena najbolj fascinantnih stvari mojega leta 2018 je, kako natančno ga je moja duša izrisala v decembru 2017, ko sem delala kreacijo leta. Stvari, ki sem jih napisala se udejanjajo, čeprav takrat, ko sem pisala pojma nisem vedela kaj pomeni in kako se bodo stvari udejanjale.

Tema leta je bila zagotovo zaupanje sebi. Da se zanesem nase. In sledim sebi. V tem letu so se z meseci odpirale globoke resnice, stare rane, ki so me vodile v opuščanje starih stvari, starih zamer, starih bolečin in navezanosti.

Čutila sem, kot da me vse čiščenje vodi v odpiranje novega, ki je še nepoznano, ki je še nevidno.

Učenje tega leta je zame zagotovo opuščanje upora, da se neham upirati, da se odprem in sprejmem. Brez strahu. Brez potrebe po nadzoru, Brez reakcije. Ki se pojavijo takrat, ko se pomikaš v neznano.

In če bi lahko za mesec december izpostavila eno stvar, bi rekla, da me uči sprejemanja. Da se odprem za novo z radovednostjo, nedolžnostjo in radostjo otroka.

Mesec pred nami te bo preizkušal. Boš izgubila stik s svojo notranjostjo, s svojo Dušo zaradi drame in intenzivnosti zunanjega dogajanja ali ne. Prihajajo priložnosti in vse je v gibanju. Zlahka se lahko izgubiš v preplavljenosti, stresu in zmedi, ki je del drame vsakodnevnega življenja.

Vedno znova vidim, da je December mesec povezan z vračanjem moči. Vzeti moraš svojo moč nazaj. Zapreti odtoke energije. In ob tem je to, da imaš svoje meje, da se zavedaš svoje posode, ključnega pomena.

To je čas, ki prinaša nove priložnosti. Ne tebi je, da jih ugledaš, se jim odpreš in jih sprejmeš.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

podpis

Globine Ljubezni

Na katerem robu stojiš v tem trenutku?
V kateri prepad čutiš, da te potiska tvoja duša, ki želi zate, da skočiš onkraj znanih okvirov?

Čas je intenziven in kaos vznika v svetu tam zunaj.
Se boš prepustila noriji sveta ali boš našla svojo pot v globine sebe?

Ja vem, tam zunaj imaš na voljo na tone informacij. Dejstvo je, da ti je vse na dosegu prstkov in kadarkoli lahko strica Googla vprašaš karkoli.
Vendar je dejstvo, da odgovorov, ki jih iščeš ne boš dobila tam zunaj.
V tebi so.
Vsi odgovori so že v tebi.
TI že si ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si.

In tvoje delo je, ne da jo najdeš, ampak da odstraniš vse ovire, ki jih imaš med njo in sabo v tem trenutku. V bistvu gre za to, da moraš te notranje ovire prepoznati in jih raztopiti. In tega nihče ne more narediti namesto tebe. Lahko pa te vodi.

Dejstvo je, da je zadnji mesec v letu čas za refleksijo in poglobljeno inventuro.
Seveda ji lahko ubežiš s hitrostjo, evforijo in osredotočanjem na stvari tam zunaj, vendar to, kar se premika v tvojih globinah ne bo šlo nikamor.
Vse te bo počakalo.

Ker je tvoj dušni dogovor tak, da si prišla na ta planet, v ta čas z namenom, da usvojiš in izmojstriš določene lekcije, ki ti jih tvoja duša vedno znova prinaša v ospredje.
In zelo vztrajna je.
Nikoli ne bo odnehala. Le vedno bolj te bo stiskala ob zid.
Tvoja Duša je tvoja vodnica. Ona ve, kaj je izbrala. In ve, kaj moraš utelesiti, da bi prišla na mesto moči in izpolnjenosti v sebi.

Vsi odnosi v tvojem življenju so vnaprej dogovorjeni. Nič ni slučajno. Vse je del igre, ki jo je duša izbrala zase. To, kar mora izkusiti se ponavlja toliko časa, dokler ne vzameš lekcije, s katero si prišla na ta planet.

In temu ne moreš ubežati.
Lahko si zatiskaš oči, ignoriraš, bežiš stran, ali se boriš s tem, vendar te spravlja ob pamet vse dokler ne ugledaš poante te igre.

Poanta je v tem, da prepoznaš in se pomiriš s tem, da je vse v tebi.
Naj ti ponazorim s primerom… Žrtev je v tebi. Tudi če ti gre res na živce pri drugih, je del tebe. Zase vem, da je še vedno vabljiva, ko imam občutek, da se mi dogajajo krivice. Ja, najraje bi šla v svojo žrtev. Tako domača je in udobna. Tako zlahka pokažem s prstom na druge, ki so krivi, da se meni dogaja, kar se mi.

Vendar danes poznam resnico.
In resnica je, da mi nihče ničesar ne dela. Ker tisti, ki ga vidim kot nasilneža, tirana, mučitelja je tam z namenom. Opominja me, da si moram pogledati ta del v sebi.
Vedno bolj jasno vidim, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Kjer je eden, je tudi drugi. Siamska dvojčka sta. Dva dela iste palice.
Še posebej je ta del aktiven, če ga ne vidiš v sebi. Potem ga vidiš zunaj sebe. In vedno bolj ti skače v obraz, da bi ga ja ugledala in sprejela v sebi.

Duša te vedno znova vodi v situacije, kjer se čutiš kot žrtev. Če se začne s starši, se nadaljuje s prijatelji, s partnerjem, z otroci, s šefom ali sodelavci. Vsi so tam zate. In duša ve.

Tisti del, ki potrebuje zavestno prepoznavo in pomiritev s polarnostmi v tvojem življenju je osebnost. Dojti moraš, da se moraš ustaviti, prepoznati zakaj so ljudje v tvojem življenju, kaj ti odigravajo, da bi to lahko razpustila v sebi.

Večina ljudi pusti, da jih življenje kot listje premetava v vetru. Vedno znova so jim na voljo situacije, kjer se počutijo kot žrtev. Z namenom.
Ko se ti počutiš žrtev, si žrtev nekoga ali nečesa tam zunaj.
To je vstopna točka, kjer se sprememba lahko zgodi.
Ko prepoznaš, da vedno znova k sebi pritegneš identično izkušnjo.
Ljudje so drugi. Izkušnja je ista.

Vse to z enim samim razlogom… da dojameš, da ni poanta zunaj tebe, temveč v tebi.
In čas v katerem smo, ti pritiska na najbolj boleče dele v tebi.

To je čas, ko vznikajo na površje mnogi zapuščeni odnosi, stari nedokončani pogovori, stvari, ki ti gredo na živce. Vse tisto, kar si pometla pod preprogo.

In nekaterih odnosov enostavno ne moreš priganjati, potiskati, na silo zaključiti.
Pravijo, da čas celi rane. V resnici jih ne. Kajti to, kar celi rane je tvoja prisotnost, tvoja ljubezen, tvoja izbira, da se s temi odnosi pomiriš in jih objameš. V sebi.

Dejstvo je, da nedokončane stvari v odnosih vedno počakajo na pravi trenutek, ko spet pokukajo na površje in te opomnijo, da so še vedno tam. Ker to ni nekaj, kar se dogaja zunaj tebe. V resnici se dogaja v tebi.

Rada rečem, da moraš ti imeti dovolj trdno posodo in kapaciteto, da držiš sama sebe, ko se začneš na dah potapljati v svoje globine.

Ženska mora izmojstriti svoj notranji čustveni svet, okrepiti sebe, postati bolj stabilna, se naučiti, da so čustva vodniki v lastne globine in da so tvoji sli.
Prinašajo pomembna sporočila kje si ujeta in kje se moraš osvoboditi v sebi.

Zase vem, da sem pred devetimi leti zavestno odkorakala stran od plitvin in se podala v globine.
In zdaj plavam v globinah ljubezni.
V prostranem breznu brez dna, ki je raznoliko in kjer nikoli zares ne vidim kam grem.
To kar z gotovostjo vem je, da je to brezno brez dna. Ker vsak dan znova odkrivam, da se izkušnje vedno znova poglabljajo in številne presenetljive načine.

To je mesto nepoznanega, kamor se kot dekle v dvajsetih nisem upala in sem se globinam izogibala.
Zdaj v svojih štiridesetih pa sem jih primorana raziskovati.
Ne, vanje se nisem začela potapljati hote.
V globoke potope so me vodili odnosi, ki sem jih želela izboljšati.

In danes vem, da potrebuješ čas, da odkoplješ zaklade, ki se skrivajo v odnosih, ki so ti najbližji.
Ti odnosi terjajo, da si vzameš čas zase. Da spoznaš sebe. Da poglobiš odnos s seboj.
Terjajo pozornost, prisotnost, potrpežljivost, voljnost, da se odpreš in ustvariš polje bližine.
Terjajo radikalno iskrenost, da zmoreš slišati svojo resnico in resnico osebe na drugi strani.
Terjajo soočenje s svojimi strahovi, da zaupaš vase, se zaneseš nase in se spustiš v globino.
Terjajo, da objameš vse, kar te pustolovščine prinesejo na površje.
Terjajo, da tudi najtežje globine raziskuješ s čudenjem in radovednostjo.
December je mesec, ki te vodi v globine. Odstira mesta, ki jih še ne poznaš.

Vabi te tja, kamor si se kot duša zavezala, da boš šla.
In potapljanje v brezmejno modrino globin se nikoli ne konča.
V življenju nikoli zares ne prideš do dna.
Življenje te širi onkraj cone udobja.
Vabi te, da slediš srcu v globine, ki so strašljive.
Snubi te, da vedno znova zavestno izbiraš, da varuješ ljubezen.

Ja, to, da vodiš iz sebe, iz svojega srca terja veliko poguma, terja srčnost.
Vedno znova izziva status quo in udobje znanega.

Res pa je, da globlje, ko si, večji mir je v tebi.
Bolj si v stiku s seboj.
Pomirjena.
Izpolnjena.
Radostna.

Praznuješ svoj obstoj.
S hvaležnostjo za vse, kar ti je na voljo.

Zdaj je čas.

Potopi se Vase.
DiveIN, Divine

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

P.S. Še malo in bo na voljo moja knjiga Globine Ljubezni. Kmalu podelim več 🙂

Yule

Yule, Zimski solsticij, 21. december

Ključ: Umirjenost, počitek, oklevanje
Simbol: Venčki iz smrečja, božje drevce,
bršljan, omela, zlata sveča
Kristal: Rubin, Smaragd, Diamant

31.10 je po legendi stari bog umrl, se vrnil domov na Drugi svet ali Tir – Na – Nog in potrpežljivo čakal na ponovno rojstvo ob zimskem solsticiju. 21.12. je dan, ko je noč najdaljša in dan najkrajši.
Temna polovica leta se prelevi v svetlo polovico.
Naslednji dan bo Sonce malo višje na nebu in dan bo malo daljši.

Sile v naravi počivajo, se usmerjajo navznoter. Vendar se globoko v nedrjih Zemlje novo življenje pripravlja na rast.

Ko je Krščanstvo prevzelo poganske praznike, so Yule začeli praznovati kot Božič. Prevzeli so tudi mnogo poganskih simbolov povezanih s tem praznikom luči. Prižiganje sveč in obešanje venčka na vrata, sta samo dva od najbolj poznanih simbolov Luči. Mitološko gledano je na Yule boginja rodila sončnega boga, na najdaljšo noč zato vsako leto praznujejo ponovno rojstvo – sonca.

Najdaljša noč v letu se je imenovala Materina noč, saj je v temi boginja še enkrat rodila Luč. Isis je rodila Horusa, Marija sina Jezusa, Freya sina Baldurja, gre za simbolično rojstvo Luči.
Freya je boginja magije, sonca, moči in molitve. Njen simbol je omela, ki simbolizira mir in ljubezen ter obljublja poljub vsakomur, ki se sprehodi pod njo.

Na ta večer Velika Mati rodi otroka upanja. Na najdaljšo noč v letu so predniki proslavljali ponovno rojstvo sina, ki bo segrel zmrznjeno zemljo in omogočil, da se bo iz semen, ki jih je skozi dolgo zimo varovala Zemlja, razvilo novo življenje. Prižigajo se sveče in kresovi v pozdrav novorojenega sina. Vrnjena luč zaključi cikel življenja, smrti in ponovnega rojstva. V procesu ponovnega rojstva določate nova semena, nove namere, nove odločitve, za nov cikel.

To je dan preobratov, ključen trenutek, ko se začne nov cikel. Dvanajst dni Božiča se začne 25. decembra in traja do 6. januarja, ko so praznovali mali božič, v tem obdobju so se obdarovali.

21.12. je začetek 22 svetih dni Božiča, ko je primeren dan, da postavite božično drevesce. Okrasite ga z zlatimi in rdečimi okraski, ki tradicionalno, skupaj z zeleno predstavljajo novo rojstvo.
Po stari tradiciji so na poljih prižgali kresove. Otroci so hodili od hiše do hiše z jabolki in pomarančami v košari, ki je bila narejena iz zimzelenega stebla. Jabolka in pomaranče predstavljajo Sonce. Stebla simbolizirajo neumrljivost. Božično drevo, omelo in bršljan so povabilo Naravi, da se pridruži proslavljanju. V ta namen v bližini vhodnih vrat nameščamo vejico božičnega drevesca.

V tem času ponovnega rojstva se začnemo bolj zavedati svoje povezanosti z angelskimi energijami, ki so del nas in so v nas. V tem času nas na svojo prisotnost začenejo opozarjati z vseh koncev. Pojavljajo se na televiziji, v trgovinah jih videvamo na policah, z njimi se obdarujemo in z nami so, da nas spomnijo, kdo smo v resnici in da so del nas in v nas.

Iz teme prihajajo vizije in navdih s strani duha, novo življenje začne rasti s pomočjo življenjske sile. Vrne se energija ognja, jang energija, sonce, ki aktivira naš notranji vodni svet in nas navdihne, da odidemo iz teme. To je čas ponovnega vstajenja, ko se najgloblji vzgibi manifestirajo v zunanji svet in soustvarjamo to, kar smo izbrali zase. To je čas sprejemanja odločitev, ki bodo prečistile in okrepile našo povezavo z duhom in našo duhovno pot. V tem času se izoblikujejo duhovne moči, naša kvintesenca, ki je peti element, vir vseh smeri ali duh, ki povezuje vse kar obstaja. V duhu ni ne začetka in ne konca, je le nadaljevanje.

Tukaj se začnemo zavedati, da ustvarjamo vibracije v duhu z vsako mislijo, besedo, dejanjem, vsako čustvo in vse kar storim se vrača anzaj k meni.

Zimski solsticij predstavlja konec jin ciklusa in začetek jang ciklusa, ko se sonce vrača. Zemljin ciklus se ohranja v harmoničnem ravnovesju s pomočjo naraščujočega in upadajočega ciklusa sonca, ki ustvarja uravnoteženi sili jina in janga.

Zimski solsticij je praznovanje povratka sonca, povratka svetlobe in povratka ciklusa zunanje rasti. Čas za delovanje še ni napočil in vendar se v notranjosti čas zunanje rasti že začenja.

DIVINE.SI

Praznik svetlobe in obnove

Praznovanje sv. Lucije 13. decembra je – poleg švedskega praznika »midsommar« v juniju – eno izmed osrednjih praznovanj v švedski kulturi in je nedvomno povezano z nekdanjimi življenjskimi pogoji v skandinavski kmečki družbi, s temo in lučjo, mrazom in toploto.
Ime Lucija izhaja iz latinske besede lux, ki pomeni svetlobo, luč

Poznamo dva načina praznovanja sv. Lucije: eno temelji na praznovanju kot ga poznajo na Švedskem, nekoliko drugače pa ta dan praznujejo v Italiji. Po švedskem ustnem izročilu je bila noč pred Lucijo nevarna noč, ko naj bi bile na delu nadnaravne sile, verjeli pa so celo, da v tej noči spregovorijo celo živali. Prav zato naj bi bilo bolje tisto noč ostati buden.

Lucija je pradavna podoba, ki se pojavlja v vlogi nosilke svetlobe sredi temne švedske temne. Mlado dekle s krono iz sveč je na noč pred 13.12. obdarovala otroke s sladkarijami. Ona je bila tista, ki je klicala nazaj sonce in preganjala temo, zato so ta dan imenovali praznik svetlobe in obnove. S pesmijo je razveseljevala ljudi okoli sebe in jim delila posebne žefranove kolačke.

Praznovanje Lucije je uvod v božični čas in nakazuje, da se približujemo daljšim dnevom in krajšim nočem. Tradicionalni Lucijin sprevod sestavljajo: dekle, ki predstavlja sv. Lucijo, oblečena je v belo, njene družice in zvezdni palčki, ki jih predstavljajo fantje, ki nosijo klobuke z zlatimi zvezdicami.

Po starejših koledarjih je bila ta noč najdaljša v letu. Vsekakor pa je to noč, ko se začne v naravi vse pripravljati na 12 svetih noči, ki se začnejo tradicionalno v noči iz 24. na 25.december.
Na dan svete Lucije naj bi se začel proces preobrata, zato ta dan imenujejo Praznik Luči. Kajti po nekaterih virih naj bi se na ta dan začel proces v katerem se vsako jutro še vedno zdani minuto kasneje, medtem, ko se zvečer naj ne bi več stemnilo minuto hitreje, temveč naj bi ta večerni  čas v dneh od 13.12. do 21.12 ostajal isti. S tem naj bi svetloba postopoma začela premagovati sile teme.

Tudi letos lahko opazujemo meteorski dež Geminidov, ki se bo začel 7. decembra in ki naznanja vstop v izjemno zdravilen čas v letu v 12 svetih noči, ko so energije zdravljenja izjemno močne in so nam na voljo, da obnovimo svoje fizično telo in povežemo vse aspekte sebe, tudi čutveno in mentalno telo z duhovnimi telesi v eno celovito Bit. Svoj vrhunec bodo dosegli v noči z 13. na 14. december, nadaljevali pa se bodo vse do 17. decembra.

Meteorski dež je sicer astronomski pojav, ki se pojavlja vsako leto okoli 13. decembra.  Meteorski dež je nebesni pojav pri katerem se vidi večje število meteorjev, ki navidezno izvirajo iz ene točke. Točka iz katere izvirajo meteorji se imenuje radiant. Meteorski dež izhaja iz asteroida, ki se imenuje Phaethon.

Meteorji so posledica delcev, ki vstopijo v atmosfero Zemlje z izredno veliko hitrostjo. Manjši delci zaradi trenja pri gibanju skozi zrak izparijo. Večji delci pa pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Sled nastane zaradi zastojnega tlaka, ki deluje na delec pri gibanju skozi zrak. Večina delcev tako razpade in nikoli ne dosežejo površine Zemlje. Kadar pa delec (ali njegov del) pade na površino Zemlje, ga imenujemo meteorit ali zvezdni utrinek.

Nato pa se bo začel meteorski dež Ursidov in sicer 17. decembra in bo trajal vse do konca leta. Vrhunec bo dosegel iz noči 21. na 22. december, ko lahko pričakujemo okoli 10 utrinkov v eni uri. Komet Tuttle, ki je vzrok za obilni meteorski dež avgusta je starš temu meteorskemu dežju v decembru.

DIVINE.SI

Zame je to veliko…

Odprla sem težka, mogočna vrata. Zunaj je pripekalo. Bilo je sredi poletja, jaz pa sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti še bolj … ja, vroča. 🙂

V to cerkev nisem vstopila odkar sem bila otrok in sem šla z babico na polnočnico, da je medtem lahko “Božiček” doma v miru postavil darila pod jelko.

Spomnim se tistega vonja. Hladu in svečk in lustrov. Občutka, da sem majhna. In polno ljudi, ki je skupaj na glas izrekalo molitve. Delala sem se, da jih znam tudi jaz in sem odpirala usta v upanju, da zadanem čim več pravilnih grimas in tonov glede na besede, ki jih izrekajo okoli mene.

Nekaj me je tistega vročega popoldneva vleklo v to cerkev. Rabila sem ohladitev. Rabila sem mir. Rabila sem premislek.
To sicer nikoli ne grem iskati v cerkev, ampak tokrat sem šla.

Ob vstopu me je objel hlad. Uf, kako paše!

Z velikim trebuhom, zelo kratkimi hlačami in tuniko z odprtimi rameni sem si izbrala eno klop in se samo usedla.

Mir.

Nekaj trenutkov sem sedela tam.

Tam spredaj na klopi zagledam sključeno postavo in sive lase.

Ko sem vstala, da grem, je vstala tudi ona.

Joj, upam, da se ne bo vtaknila v moja oblačila.

Prišla je za mano, stara ženica, ki je slabo videla in težko hodila.
Zdela se je zmedena.

Vzela je nek cerkven letak pri vhodu in mi ga pomolila: “Kaj pa tukaj piše?”

In sem ji prebrala.

“Pa tukaj? Aha, kaj pa tole?”

V resnici si je želela le stika s sočlovekom. Iskala je način, da s kom spregovori kakšno besedo.

Ah, ta osamljenost.

Vzela sem si par minut zanjo in ji glasno brala brezvezno vsebino z letaka, da je kar odmevalo po cerkvi, saj je starost načela tudi njen sluh.

Ko sem rekla, da bom počasi šla, sva skupaj stopili iz cerkve.

S visoko jakostjo sem izrekla “nasvidenje” na njeno uho.

Ona se je zadrla nazaj: “Nasvidenje! Pa hvala gospa.”

“Ah, dajte no, ni za kaj.” sem bila glasna nazaj.

S skrivljenim pogledom me je pogledala:
“Zame je to veliko.”

V tistem me je zadelo kot puščica.
Kako malo je treba, da je za nekoga veliko.
Kako malo je treba, da nekomu spremeniš dan in ga morda narediš malenkost boljšega.

Velikokrat se nam mudi. Ali pa se nam ne da. Ali pa smo polni sebe in svojih problemov. In sploh ne vidimo možnosti, da nekomu odvzamemo nekaj stiske. Ali le olepšamo trenutek.

Tujcu. Prijatelju. Članom družine. Natakarju. Pevcu s kitaro v parku. Sosedi, ki si ne upa v dvigalo.

Dneva še ni konec.
Kaj malega, za nekoga morda velikega, boš storil/a ti?

Barbara Balažič

http://beyond.si

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Pred kakšnim tednom sem na meni zelo ljubem blogu Brainpickings brala o zanimivem projektu Američanke Susan O’Malley, ki je stotim povsem običajnim, a v vseh pogledih različnim ljudem zastavila neobičajno vprašanje: “Kakšen nasvet bi vaš 80-letni jaz dal vašemu današnjemu jazu?” Če si zamislite sebe pri osemdesetih, kaj bi si svetovali? Presunilo me je branje odgovorov, tako polnih preproste, a žive modrosti, za katero trdno verjamem, da jo vsi nosimo v sebi.

Seveda sem zadevščino takoj preizkusila in se v sproščenem stanju v meditaciji odpravila na srečanje s svojo 80-letno podobo. Zaznala sem, da se je ob tej nameri najprej pojavilo nelagodje, strah, kaj bom zagledala – se mi bo prikazala od življenja uničena, razočarana starka brez življenjske moči? Ko pa sem izdihnila ta strah in pustila, naj se spontano pojavi, kar se bo pač pojavilo, me je oblilo nekaj toplega in zagledala sem zelo dobrovoljno, navihano sivolaso gospo v bordo rdeči trenirki. “O, lepo, da si prišla, ravno prav, sem ravno zaključila z jogo,” me je pozdravila. Stisnila mi je roke – njene so bile zelo tople. V očeh mir, ampak tudi iskrivost. Rekla pa je tole:

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Vajo smo ta teden poskusili tudi na mojih tečajih joge – nekateri so bili nad njo navdušeni, drugim se ni zdela nič posebnega 🙂 Splošna ugotovitev je bila, da so nam naše 80-letne različice povedale, kar že vemo. Skratka, nič novega. Včasih naravnost nesramno podobno čemu, kar nam, recimo, pripovedujejo tudi naše starejše sorodnice (recimo, bog ne daj, mame).

OK, torej že vemo. Pa tudi živimo?

Ne. Ali vsaj ne dovolj.

In v tem je bistvo.

Modrost, ki jo imamo, pa ne živimo, je kot topel plašč, ki bi nam sredi zime visel v omari, medtem ko bi po svetu hodili v poletni obleki – in se pritoževali zaradi ozeblin. In če nam bi kdo ponudil plašč, bi odgovorili: “Ne, hvala, točno takšnega že imam v omari.”

Modrost je v nas zato, da nas greje. Ni treba čakati na starost, da bi jo začeli živeti. Ne vemo, kako dolg bo ta hip, ki je naše življenje. Moja babica, ki je doživela častitljivo starost sto let in pol, je v dneh pred smrtjo nenehno ponavljala: “Kako hitro je minilo!” Tudi sto let hitro mine. Čas je zelo relativen. Danes je treba obleči svoj plašč. Na to me je v tem času, ki vremensko sicer ni ravno hladen, prevečkrat spomnil mrzel piš novic o odhodu kašnega velikega človeka, za katerega se je še včeraj zdelo, da je nesmrten … Tako krhko je življenje. In vendar je vsak hip živosti lahko neizmerno veličasten.

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Kaj pa vam svetuje vaša 80-letna različica?

Tina Košir,
učiteljica joge in meditacije

Več podobnih vsebin najdeš na spletni strani www.tinakosir.si

Vilinska pravljica o zimskem solsticiju

Pravljica te bo ponesla v čaroben svet vil in škratov ter pojasnila skrivnost zimskega solsticija, ki v sebi nosi misterij življenja…

Majhne vile so se stiskale v svojemu domu pod hrastovimi koreninami. Bile so varne v svoji votlini, kjer jih je grelo perje in posušen mah. Zunaj je pihal veter in sneg je mehko padal ter prekrival tla.

“Danes sem videla Sončnega Kralja,” je dejala vila po imenu Vrtinca. “Videti je bil zelo star in utrujen, ko se je sprehajal skozi gozd. Le kaj je narobe z njim?”

“Veliki Hrast je dejal, da umira,” odgovori vila Narcisa.
“Umira? Oh ne, kaj bomo pa sedaj?” je zajokala Vrtinca. ”Če Sončni Kralj umre, naše prijateljice rože ne bodo več rastle, ptice se ne bodo vrnile in nikoli več ne bodo pele. Večno bo tema in zima!”

Vse vile so bile otožne. Nakar zaslišijo trkanje na njihovih majhnih vratcih.

“Vile, odprite vendar, zakaj se skrivate? Pridružite se nam na praznovanju zimskega solsticija,” je kričal nekdo zunaj.
Vrtnica je odprla vrata in pred njimi je stal Škrat, ki si je otepal snežinke iz rjavega plašča in klobučka.
“Oh Škrat, preveč smo žalostne, da bi praznovale,” je s solznimi očmi odvrnila Narcisa. “Ali nisi slišal, da Sončni Kralj umira?”

“Seveda, umrl je,” se je zasmejal mali Škrat. “Sedaj pa pohitite ali pa boste zamudile praznovanje!”

Vile so bile ogorčene: “Kako si lahko vesel in se smejiš? Če je Sončni Kralj zares umrl, bo večno zima. Nikoli več ne bomo videli sonca. Kako bomo živeli v večni temi?”

“Otroško trapaste ste vile,” je rekel Škrat in prijel Narciso za roko, da se je dvignila na noge. “Zimski solsticij ima skrivnost. Ne želite izvedeti, kakšno?”

Vile so ga presenečeno pogledale. “Skrivnost? Kakšno skrivnost? Smo mlade vile, ti trapasti Škrat, nikoli še nismo bile na praznovanju zimskega solsticija in ne vemo, o čem govoriš.”

“Potem pa le urno pograbite svoja ogrinjala in se mi pridružite, pa boste videle,” je odskakljal mali Škrat.
Vile so zapustile svoj dom in s Škratom odšle po snežni poti do svetega hrastovega gozdička, kjer je bilo praznovanje. Gozd je bil temen, le luna je svetila skozi gole veje. Težko so hodile po visokem snegu in še veter je pihal.

Srečale so lisico. “Kam pojdete majhne vile?” jih je vprašala lisica.
“Do svetega gozdička,” so odgovorile premražene vile.
“Splezajte na moj hrbet, vas peljem tja, bo hitreje,” se prijazno ponudi lisica.

Ko so se bližale svetemu gozdičku, so zaslišale radostno petje. Česa tako lepega še niso slišale. V krogu so plesale živali in ljudje. Videle so tudi Mati in Starko. Vsi so bili nasmejani in veseli. “In zakaj vsi gledajo Mater?” je malce prestrašeno zašepetala Narcisa.

Vile so se približale trem gospodičnam, ki so sedele na skalah pri oltarju. Mati je imela v naročju zavito odejo in se nasmihala proti njej. Sklonila se je proti vilam in jim pokazala, kaj ima v naročju.
“Dojenček!” so vzkliknile vile. “Čisto nov dojenček in kako sije!”
“To je nov Sončni Kralj,” je odvrnila Mati.

“Ampak Škrat je rekel, da je Sončni Kralj mrtev! Kako je lahko ta otrok Sončni Kralj?” so bile zmedene vile.

“To je skrivnost zimskega solsticija,” je povedala Starka. “Vsako leto na najtemnejši dan Sončni Kralj pride v sveti gozdiček, kjer umre. Jaz pošljem njegovo dušo materi, ki mu da novo življenje. To velja za vsa bitja, ne le za Sončnega Kralja.”

“Torej vse živi in umre in nato zopet živi?” so ob pogledu na dojenčka vprašale vile.
“Tako je male moje vile,” je odvrinla modra Starka. “Življenje se nikoli ne konča. Zimski solsticij je čas za novo rojstvo. To je njegova velika skrivnost.”

Vile so se smejale od sreče.

Vrtnica je dejala: ”Majhnemu Sončnemu Kralju bom pokazala, kje cvetijo divje vrtnice spomladi.”
“Jaz pa ga bom naučila, kako priklicati ptice in poslušati pesmi vetra,” je dodala Narcisa.

“Ko bo starejši in močnejši, bodo rože cvetele pod njegovim dotikom, ptice se bodo vrnile in pele, zrak bo topel pod njegovim dihom in zima bo odšla. Takrat se bo z vami igral in tekal po gozdu,” je povedala Mati malim vilam.
Vsi v svetem gozdičku so peli in se veselili, saj se bodo kmalu lahko igrali s Sončnim Kraljem.
Sedaj so vsi poznali veliko skrivnost zimskega solsticija.

Vir: http://www.jamesclairlewis.com/pages/gremlin/solstice.html
avtor zgodbe: nepoznan
priredila: Ana Vehovar