Svetloba

Svetloba! Od nekdaj je predstavljala enega najpomembnejših elementov življenja, pa naj gre za njeno fizično ali notranjo, duhovno obliko. Ob svetlobi sonca, sveče ali svetilk smo se od nekdaj rojevali, ob svetlobi sonca, sveče ali svetilk odhajamo s tega sveta, svetloba nas spremlja ves čas našega bivanja tu in svetloba nas sprejme, ko zapustimo ta svet.

Svetloba je pomembna spremljevalka našega življenja, saj jo srečamo povsod, ne moremo se ji izogniti, četudi ugasnemo luč. Svetloba ustvarja prijetno atmosfero, zato ostanimo še ta mesec s svetlobo tokrat malce posebno tisto božično novoletno, ko lovimo čarobnost trenutka, tega tukaj zdaj. Novo leto je pred vrati in staro se počasi poslavlja. Podala si bosta roke in se nato poslovila, mi pa bomo zapluli v novo leto, polni pričakovanja in postavljeni pred mnoge nove preizkušnje. Tako kot vsako leto.

Sicer pa je svetloba od nekdaj imela velik in globok pomen za človeka. Sama beseda svetloba ima isti koren kot beseda svetost, pa tudi svet, saj je svetloba tista, ki ustvari in razkrije svet.

Geneza pravi, da je Bog najprej ustvaril svetlobo. Iz te božanske svetlobe izhajajo vse ostale oblike svetlobe – žarenje svetlobe iz prvobitne točke spočenja prostor, razsežnost, ravni bivanja. Iz prvobitne svetlobe izhaja tudi sedem božanskih žarkov svetlobe, ki jih ezoterika pozna kot sedem različnih tipov izražanja zavesti.

Simbolika svetlobe je zelo bogata: povezana je s spoznanjem, razsvetljenjem, intuicijo, nesmrtnostjo, ljubeznijo, življenjem. V dvojnosti svetloba – tema najdemo univerzalnost dveh temeljnih polov življenja: Nebo – Zemlja, Sonce – Luna, Jang – Jin. Svetloba je nujna za življenje, tako tista, ki prihaja od sonca in omogoča fizično bivanje na planetu, kot tudi duhovna, ki omogoča obstoj človeka kot duhovnega bitja. Mnoge mitologije, religije in običaji zato častijo sonce, saj je glavni izvor svetlobe. Poleg tega sonce zvečer ‘umre’, a se zjutraj ponovno v novi luči ‘rodi’. Ta večno ponavljajoči se ritem tudi v človeku zbuja zaupanje v večnost in moč življenja. Zato je sonce tudi simbol vstajenja od mrtvih in nesmrtnosti.

V tem pred novoletnem času nas obkroža cela množica majhnih lučk, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Kot bi nas želele razvedriti in vnesti v naše življenje malo več jang energije, malce več vedrine in aktivnosti. Zato le pogumno okrasite smreke in borovce na vrtu z lučkami, ki bodo vrt spremenile v čudežno deželo, še posebej, če bo narava navrgla nekaj snega. Narava v tem času počiva in spokojnost, ki veje iz njenih nedrij lahko občutimo kot rahlo melanholičnost in zaspanost.

V času božiča se na Zemljo vsuvajo ogromne količine pozitivne kozmične energije, ki so na voljo vsakomur, da si vzame delček. V obliki želja, molitev ali le drobnih prebliskov, tistih iskric, ki jih že v naslednjem trenutku ni več. Prvi znanilec božičnih praznikov v našem domu je adventni venček, ki v družino s svojo simboliko prinese svetlobo ter vzbudi veselo pričakovanje bližajočih se praznikov. Prazniki so posebni dnevi v letu in pomembno je poznavanje njihovega ozadja, njihove vsebine in pomena. Odnos do praznikov je v resnici zelo pomemben, kar kaže na našo povezavo z višjimi vsebinami, samim seboj, soljudmi in družbo nasploh.

Adventni čas zdaj traja štiri tedne pred božičem in ima še posebej simboličen pomen. Spominjal naj bi na štiri tisočletja od Adama do Kristusa. Tako dolgo naj bi namreč po nekdanjem pojmovanju trajala doba od začetka človeškega rodu do Kristusovega rojstva. Cerkev je uvedla advent šele v 6. stoletju. Adventni venci ali venčki so se najprej pojavili po cerkvah, nato pa tudi po družinskih domovih.

Adventni venci imajo navadno štiri rdeče sveče, prepleteni pa so z vijoličastimi trakovi. Svečke na adventnih venčkih nehote prinašajo to energijo angelov v naše domove, saj so po tradiciji obvezen del božičnega okrasja.

Ogenj predstavlja preobrazbo, čiščenje, pozitivno energijo, luč. Po stari poganski tradiciji je prižiganje ognja ob zimskem solsticiju 21. decembra pomagalo oslabljeni energiji sonca. Ljudje so na ta način izražali svojo željo in vero v to, da se bodo dnevi začeli daljšati. Bakla pri vhodu v dom v zimskih večerih prijetno ogreje srca domačih in ustvari dobrodošlico gostom.

Adventni venčki na vhodnih vratih izražajo dobrodošlico in blagoslov, pa naj bodo iz smrečja, bršljana ali omele. V zimzelenem rastlinju je v tem zimskem času, ko kljubuje otrplosti in smrti, po davnem verovanju posebna življenjska moč. Zato imajo v tem času posebno mesto tudi lončki s kalečo pšenico, tako imenovani Adonisovi vrtički.

Zelo popularna je v predbožičnem časuje tudi Božična zvezda, saj simbolično predstavlja osebno rast in notranje potovanje, ker cveti v času ob prehodu iz starega v novo. Zanimivo je dejstvo, da so jih prvi gojili azteki v Mehiki dolgo preden so jo v krščanstvu prevzeli kot božično popotnico.

Ko pride v deželo zima, ko so dnevi tako kratki, da gremo zjutraj od doma v temi in v temi pridemo domov, ko sneg pobeli hribe in doline, to so dnevi za počitek in lenarjenje ob kaminu.

Že davno so minili časi, ko je bilo kurjenje kamina prava mala znanost, ko so kamini potrebovali skoraj toliko pozornosti kot majhen otrok. Neprestano nalaganje drv na ogenj, zračenje prostora kadar je dim »udaril nazaj«, skrb, da bo kakšen ogorek priletel iz kurišča in nam zasmodil preprogo ali parket , to so problemi preteklosti.

Dandanes imamo obilico različnih možnosti, ko se odločamo za kamin. Ne samo, da nam le ta ponuja varnost in dobre izkoristke goriva, ponuja tudi nešteto oblikovnih možnosti. Lahko je izdelan s pečnicami, pa nas spominja na dobro staro krušno peč, lahko je obdelan s kamnom, lahko je zunanji plašč kamina obdelan z ometom, lahko je kvadraten, okrogel, valovit…

Kar se tiče oblik lahko rečemo da nam prej zmanjka idej kot tehničnih možnosti za izdelavo kamina.
Samo kurišče je lahko široko 40 cm, lahko pa si omislimo kurišče širine enega metra ali še kaj več. Šipa kaminski vrat je lahko tudi okrogla, trapezna, lahko se odpira navzgor in se skrije v plašč kamina. Če izberemo kvaliteten kaminski vložek, šipa tudi dolgo časa ostane čista in nam omogoča opazovanje igre plamenov v turobnih zimskih dneh.

Ogenj je res nekaj posebnega. Veliko ljudi se popolnoma sprosti od napornega dneva samo s tem, da zakuri kamin, se usede v fotelj in uživa ob prasketanju plamena v kaminu. Ne glede na to, da je danes čas tehnologije, čas ko lahko gledaš sto televizijskih programov, ko je dogajanje na drugem koncu sveta oddaljeno samo pritisk gumba na daljincu, je še vedno marsikomu bolj zanimivo opazovanje plamenov v domačem kaminu.

Kamin je lahko videti zelo starinsko, celo arhaično pa nam še vedno lahko ponuja čisto izgorevanje, dobre izkoristke, lahko tudi akumulacijo toplote kot kaka krušna peč, možno ga je tudi opremit z elektroniko, ki avtomatsko dozira dovod zraka v kurišče tako da je naše delo samo to, da naložimo drva v kurišče, prižgemo trske, potem pa kamin »sam skrbi zase«.

No ja, seveda še vedno obstajajo nepoboljšljivi romantiki, ki prisegajo na stik z ognjem brez šipe, ljudje ki želijo imeit klasičen kamin kot so se delali pred tristo leti.

Tudi take želje se lahko izpolnijo, je pa to včasih povezano s sanacijo dimnika, saj starodobni kamini zahtevajo dimnik skozi katerega brez problema pride Božiček, tudi če ima kakšen kilogramček več, kot bi bila idealna teža za odraslega moškega. V takih primerih potrebujemo tudi veliko svežega zraka, ki naredi prepih skozi kamin in tako pomaga dimu, da najde pot skozi dimnik. Paziti je potrebno, da v radiju štirih metrov okrog kamina ni vnetljivih materialov, nikoli, res nikoli ne smemo pustiti zakurjenega kamina brez nadzora, če smo še tako utrujeni moramo počakati, da ogenj pogori do konca, šele nato lahko ležemo k počitku.

K takemu kaminu sodi seveda tudi spor z dimnikarjem, saj, če le ta izve da imate klasičen odprt kamin brez šipe, je seveda po uradni dolžnosti primoran, da vam prepove kurjenje le tega.

Skratka, nepoboljšljivi romantiki, ljubitelji starodobnih kaminov imajo z njimi kar cel kup težav in obveznosti.
Ko ga kurijo, kršijo tudi Zakon o kurjenju malih kurilnih naprav na trda goriva, evropski standard EN 13229:2001, da o evropskih določbah, ki govorijo o emisijah finega prahu niti ne govorimo.

Kamin jih stane kar lep kupček denarja, paziti morajo naj kot na malega otroka, vendar je vse to po njihovem mnenju vredno, saj oni »vedo, da je to čisto nekaj drugega kot gledanje ognja skozi šipo«.

Lepe božično novoletne praznike ljubiteljem modernih kaminov in pa seveda tudi nepoboljšljivim romantikom želi

pečarski mojster Zvone Turk

Jantar

JANTAR… kamen integracije

“Tukaj sem, da vas spomnim starodavnih učenj in znanj, ki so del vaše dediščine in do katerih imate dostop, če tako izberete. Pomagam vam odstranjevati ovire na poti, še posebej tiste, ki so del vašega genetskega izročila in prihajajo s strani vaših prednikov. Zaščitim vas na popotovanjih, še posebej na notranjih popotovanjih v preteklost ali prihodnost. Stoletja sem zaveznik šamanov in vseh tistih, ki delajo z energijami narave. Sem vir svetlobe za vse tiste, ki so pozabili, da so svetloba. Če ste v depresiji ali ste se izgubili v temi vam pomagam najti notranjo luč. Moja vibracija je vibracija strjene sončne svetlobe in simbolično predstavljam vaše notranje sonce. Dovolite mi, da sem vaš vodnik v povezovanju z vašim zvezdnim izvorom, saj mi zvezde niso tuje.”

Rimski pisatelj Plinij je bil prvi znanstvenik, ki se je odločil dokazati, da je jantar smola dreves. Posebno pozornost je posvečal vonju smole in dimnemu ognju, ki je nastal ob gorenju jantarja. Poudarjal je tudi, da se v naravnem, prozornem jantarju, pogosto lahko vidi koščke rastlin in žuželk.

Kasneje so nemški znanstveniki skušali izpodbijati to hipotezo. Tako je na primer znan znanstvenik Georg Agrikola
(16. stoletje) dokazoval, da jantar nastaja pod površjem zemlje iz tekočih bituminoznih materialov, ki se ob prodoru
na površje strdijo.

V starodavni Rusiji so jantar dobro poznali.
Imenovali so ga mitološki kamen in mu pripisovali čarobno moč.

Danes je znano, da je baltski jantar (mednarodni minerološki izraz: succinitum) strjena smola dreves, predvsem iglavcev, ki so rastla na področju Skandinavskega polotoka (današnje območje Baltskega morja). Pred približno 45 – 40 milijonov leti je prišlo v teh koncih do pomembne otoplitve in ovlažitve ozračja, zaradi katere so drevesa posledično proizvajala več smole. Smola je oksidirala kisik iz zraka, debla so prekrila z debelo rjavo plastjo in na ta način so se shranila v prsti gozda. Reke in potoki so iz zemlje sprali strnjene kamne in jih odnesli v antično morje, ki se je raztezalo na področju današnjega polotoka Kaliningrad.

Kot zdravilni kamen in amulet uporabljajo jantar že vsaj 7000 let. Jantar simbolizira sonce in duhovno povezanost. V preteklosti so ga veliko uporabljali za lajšanje glavobolov, bolezni grla, ušes in oči. Znan je po tem, da krepi imunski sistem, lajša bolečine, pospeši celjenje ran ter zmajša vnetja grla in ušes.

Ko jantar nosimo na koži, naj bi se zaradi telesne toplote sproščale minimalne količine zdravilnih olj, ki se absorbirajo skozi kožo in gredo v krvni obtok. Tako delujejo pomirjujoče na otroka, ki mu izraščajo zobki.

Povezan je s sončnim pletežem in spolno čakro. Prinaša dobro srečo in je poznan po svojih čistilnih sposobnostih. Iz telesa potegne bolezni in je zelo pomirjujoč kamen, ki znižuje stres ter povečuje samozavest. Ščiti pred radiacijo in je primeren za vse, ki so del terapije z obsevanjem.

Afirmacija deve kristala: ” Kličem sile očiščenja in zdravljenja mojega energijskega polja in objemam blagoslove fizičnega življenja.”