Arhivi Kategorije: Ko zadiši…

Mimoza

Spomnim se tistega kosila v Luciji pred nekaj leti, ko smo poleg pice vse ženske za mizo dobile rumeno vejico.

Takrat Mimoze še nisem poznala. In tudi tega nisem vedela, da se jo podarja ženskam na dan žena. Gesta mi je bila všeč. Pobožala je moje srce.

Mimoza je postala simbol dneva žena leta 1946, ko so v Rimu ženske iskale sezonsko cvetje po dostopni ceni, da bi obeležile ta praznik.

Mimoza simbolizira spoštovanje, varnost in gotovost.

Mimoza oziroma srebrna akacija (Acacia dealbata) prihaja iz družine metuljnic. izvira pa iz Avstralije. Mimoza je hitro rastoč grm ali drevo, ki lahko zraste tudi do 30 m v višino.

Listi so razcepljeni, srebrno zelenkaste barve, na listu postavljeni pahljačasto.

Cvetje je grozdasto in je sestavljeno iz številnih rumenih bunkic, ki se razpihnejo v čudovito rumeno grozdasto puhasto socvetje. Sadež je v obliki stroka s semeni.

Rumeno cvetoče mimoze od januarja do marca krasijo francosko riviero, kjer poznajo mimozno cesto (Route du Mimosa), ki privablja turiste.

»Cvetje nekaterih vrst mimoz prav milo diši in ta vonj se da ujeti in prodajati naprej. Takšna je farnesova mimoza (Acacia farnesiana), ki so jo v najtoplejši del Francije posadili v 18. stoletju, kar je več kot sto let pred danes najobičajnejšo okrasno belkasto mimozo (Acacia dealbata), ki jo poznamo tudi iz cvetličarn. Iz Farnesove mimoze pridobivajo vonj, ki ga prodajajo pod imenom kasija,« v knjigi z naslovom Barvita predstava – Jesensko-zimski in praznični čas o tej cvetlici piše avtor Matjaž Mastnak.

Mimoza je rastlina toplega sredozemskega pasu in potrebuje toploto in vlago. Da bi dobro uspevala jo je potrebno posaditi na prisojno lego v lahka in dobro odcedna tla.

Če so tla bogata s hranili bo rastla hitreje, vendar bo uspešna tudi v revnih tleh, le če ji bo dovolj toplo in se voda ne bo dlje časa zadrževala. Cveti od januarja do aprila, cvetovi pa prijetno dišijo.

Tisto, kar me je najbolj presenetilo je to, kako občutljiva je.

Puhasti rumeni cvetki padejo skupaj dobesedno v nekaj urah.

Zaradi tega ji pravijo tudi sramežljivka.

Splošna predstava o nežni in občutljivi mimozi po njegovem izvira od vrste mimoze, ki ji pravimo sramežljivke (Mimosa pudica). Gre za prvo botanično mimozo, ki si je vzdevek sramežljivka prislužila zaradi tega, ker se odziva na različne dražljaje, kot so dotik, tresenje, veter. Ko se rastline dotaknemo ali jo stresemo, se cvetovi povesijo oz. posamezni lističi drug za drugim zložijo skupaj. Če je dražljaj dovolj močan, se lahko povesi cel list.

Če pri nas za osmi marec podarjamo nageljne, v Italiji simbolično obdarujejo ženske z mimozami. Izvor te tradicije je vzpostavila komunistična političarka Teresa Mattei po vzoru francoske navade, po kateri so ženskam ob osmem marcu poklanjali dražje vijolice in šmarnice, predlagala je namreč dostopnejšo cvetlico, ki je rasla na podeželju.

Mimoza kljub svoji navidezni občutljivosti kaže moč in lahko raste tudi na bolj neprijaznem območju, predstavlja simbol spoštovanja in solidarnosti do žensk.

Mit o mimozi sega v leto 1908, ko je 129 tekstilnih delavk v New Yorku pričelo stavko kot protest za grozljive razmere, v katerih so morale delati. Stavka je trajala več dni, potem pa je 8. marca lastnik zaprl vrata tovarne in delavkam preprečil izhod. Ko je v tovarni zagorelo, po nekaterih virih je bil požar podtaknjen, je 129 delavk umrlo v peklenskih mukah. V bližini tovarne pa naj bi po pričanju nekaterih rastlo prav drevo mimoze.

Od takrat je 8. marec mednarodni dan boja ženskih pravic.

Vir:splet

Bazilika

BAZILIKA (Ocimum basilicum)

Mož, ki od ženske dobi baziliko, jo bo vedno ljubil. (Thomas More).

Nežno pikantni okus in opojni vonj bazilike spravljata tako kuharje (ice), kot vrtičkarje v veselo razpoloženje. Baziliko lahko posejemo v lončke in jih, ko se ozračje otopli, presadimo na vrt. Dobro se počutijo na zaščitenem in sončnem mestu, dobro preskrbljene z vlago, vendar na zemlji, ki je odcedna. Sadimo jih okoli 30 cm narazen. Bazilika prične hitro rasti pri temperaturah nad 16°C in je zelo občutljiva na zmrzali. Dobro se počuti tudi med drugimi rastlinami, saj jo te ščitijo pred premočnim opoldanskim soncem.

Bazilika ima veliko število oblik, barv, okusov in vonjev, od citronke, janeža, limone, klinčkov, cimeta, materine dušice in drugih začimb, do sladke kafre in kadila. Vzgojili so veliko vrst dišečih bazilik, kar velja zlasti za Sredozemlje. Jedrnate oblike bazilike z majhnimi listki so priljubljene v Grčiji in tudi na naših okenskih policah. Vrste z barvastimi listi pa se uporabljajo kot sodobne okrasne rastline, so pa tudi za kulinarične namene. Nekatere so lepe trajnice, drevesna bazilika npr. tudi razpon barv je pri njej od bledo zelene do temno rdeče, škrlatne barve. Pri nas pa se največ uporablja dišeča bazilika z velikimi listi.

Ta priljubljena dišavnica izvira iz tropov in Indije, kjer je poleg lotosa prav gotovo najsvetejša rastlina. Tam pravijo, da odpira srce in um ter posreduje energijo ljubezni in predanost. Imajo celo sveto baziliko – tulsi (Ocimum sanktum), ki jo zelo častijo. Imajo jo v vsaki hiši, ker prečiščuje prostor z absorbiranjem pozitivnih ionov. Pravijo, da je prežeta z božanskim bistvom, zato nad njo prisegajo, da bodo govorili resnico celo na sodiščih. Posreduje zaščito božanskega, tako, da prečiščuje avro in krepi imunski sistem. Tulsi je tudi moja najljubša bazilika za čaj, ki ima blago sladek in hkrati pikanten okus po pimentu. Dodajam jo predvsem v zimske, ogrevalne čajne mešanice ali jo pijem samo. Tudi v stari Grčiji je bila kraljevo zelišče, za današnjo slavo, pa se mora vendarle zahvaliti italijanski kuhinji. In tudi pri nas je poznana bolj po prijetnem okusu, kot po zdravilnih učinkih.

Najboljša je, kadar njene aromatične liste in nastavke cvetov potrgamo tik pred uporabo. Zelo je občutljiva na stik s kovino. Njeni listi kmalu počrnijo, zato jih raje natrgamo s prsti. Tudi pri kuhanju njeni listi potemnijo in izgubijo tudi okus, zato ji jedem dodajamo, ko so te že pripravljene oz. tik pred serviranjem. Sveži listi se odlično ujamejo z paradižnikovimi jedmi, kumarami, solatami, jajčevci, fižolom, gobami, siri in smetanovimi namazi in čaji. Je tudi naravno razkužilo. Sveža dišeča bazilika je zelo aromatična, ima izrazit vonj in okus po janežu, lahko jo obožujemo ali pa ne. Posušena ima okus po kariju in ni posrečen nadomestek za sveže lističe.

S poparkom njenih (svežih) listov in nežnih stebelc bomo spodbudili prebavo, pomirili živce in pregnali žalost. Ker ima antibakterijsko in razkuževalno delovanje, je dobra pri urejanju prebave, zastrupitvah prebavil, pomaga pri odpravljanju trebušnih krčev, napetosti in zaprtju.
Posebna sestava njenih eteričnih olj pomaga pri umskih obremenitvah in izčrpanosti. Spodbuja koncentracijo, poživlja telo ter spodbuja ostrino čutov, krepi živčno tkivo in krepi spomin. Baziliko pijemo kot čaj z medom za ostrino uma. Poznano je tudi njeno pozitivno delovanje pri vnetjih ledvic in mehurja, tudi pri pekočem uriniranju. Po sv. Hildegardi je priporočljiva tudi pri vnetjih pljuč, vročini, okužbah. Svetovala je, da se skuha v vinu in osladi z medom. Ker deluje ogrevalno na telo, je uporaba čaja iz bazilike na mestu pri pospeševanju potenja pri prehladih. Grgranje bazilikinega nesladkanega čaja pomaga tudi pri vnetju grla in hripavosti, spiranje ust z njim pa v boju proti paradontozi. Za lajšanje težav s kožo, kot so glivična vnetja, pa uporabimo sveži sok iz bazilikinih listov.
Ker spodbuja nastajanje materinega mleka, jo lahko v čajnih mešanicah uživajo mlade mamice, pa tudi otroci, kadar imajo trebušne krče. Izogibati pa se je potrebno uživanja velikih količin bazilike med nosečnostjo, saj lahko spodbuja krčenje maternice. Zato pa jo lahko kombiniramo v čaju, ki ga pijemo ob porodu, skupaj z malinovimi in robidovimi listi. Slednji bodo poskrbeli za mehčanje porodnih kanalov, z baziliko pa bo vse skupaj lažje in lepše. Z njo si pomagamo tudi pri izostali ali prešibki menstruaciji. Izboljšuje tudi kri, saj je dober vir železa. Z njo pa si lahko pomagamo še pri uravnavanju krvnega tlaka in ravni sladkorja v krvi.

In zdaj je tudi čas, da uživamo v njenih močeh ali, da njeno svežino ohranimo tudi za zimo.

Bazilikin pesto

80 g sveže bazilike
60 g pinjol ali olupljenih mandeljev
3 žlice sveže naribanega parmezana
sol, poper
200 ml olivnega olja
Baziliko, pinjole in sir zmeljemo v multipraktiku, dodamo olje, sol. Hranimo v kozarčku v hladilniku.

Bazilikino olje

Kozarec napolnimo po plasteh z baziliko, ki jo potresemo z malo soli. Nato do vrha napolnimo z oljem. Po nekaj dneh precedimo. Za intenzivnejši okus, lahko v isto olje namočimo sveže liste. Z njim začinjamo jedi, ga uporabimo za marinade…

Pečene palačinke z bazilikinim nadevom

Nadev: 1 majhno čebulo prepražimo na žlici masla. Dodamo 250 g gob, 2 stroka česna, prepražimo
in ohladimo. Premešamo z 250 g kremnega sira, dodamo 2 jajci, sol, poper in pest natrgane bazilike. Nadevamo palačinke jih prelijemo z kislo smetano z jajcem in tremi žlicami parmezana in pečemo 20 minut na 180°C.

Patricija Šenekar

BAZILIKA (Ocimum basilicum)

Kardamom

KARDAMOM (Elettaria cardamomum)

Prazniki so veliko bolj dišeči in domači tudi z aromatičnimi začimbami iz Daljnega vzhoda. Po karavanskih poteh je v davnem času v našo deželo s cimetom, klinčki, ingverjem in ostalimi dišavnicami prišel tudi kardamom, ki smo ga na naših tleh uporabljali že v časih starega Rima.

Kardamom je grmičasta tropska trajnica iz družine ingverjevk in uspeva predvsem na obalah Indije, Šrilanke, pa tudi Mehike, Gvatemale … Uporabljamo stroke s pekočimi semeni, ki jih s stebel obiramo po cvetenju.
Najbolj kvalitetni in aromatični so zeleni, poznamo pa tudi bele, na soncu pobledele stroke.
Semena, ki jih je v strokih kar veliko, izluščimo sproti, sicer bomo prehitro izgubili njegovo značilno aromo.
Tudi ko kardamom kupujemo, kupimo takšnega, ki je v strokih, doma pa jih stolčemo ali oluščimo pred uporabo.
Hranimo ga v nepredušno zaprtih, temnih posodah. Semena so ostro pikantnega okusa.

Njegov okus postane še bolj izrazit, če pred uporabo semena na suho popražimo. Močan, limoni in popru podoben okus pristoji tako sladkim, kot tudi pikantnim jedem. Je nenadomestljiva začimba v indijskih jedeh, še posebej v pilavih, curryjih, v smetanovih desertih, in sladicah … Tudi na Bližnjem vzhodu ga veliko uporabljajo v pecivih in njihovih sladkih mesnih jedeh, podobno ga uporabljajo tudi v severni Afriki, kjer z njim tudi odišavljajo in blažijo grenak okus kave. Dodajajo ga seveda tudi čajem. V Evropi kardamom uporabljamo predvsem v nekaterih sladicah, vročih punčih in v kuhanem vinu, lepo se poda k pečenemu sadju (hruške, jabolka), zaokrožen okus pa daje tudi mlečnim jedem, sladoledu in mlečnim napitkom, jajčnim kremam … Nepogrešljiv je ob praznični peki, saj z njim pričaramo tople okuse peciv in piškotov.

Za kardamom velja, da je dober pospeševalec prebave, deluje proti krčem in vetrovom, žvečenje semen pa odpravlja neprijeten ustni zadah. Sodi med pekoča zelišča, ki ogrevajo, pomagajo pri kašlju in prehladu. Po ayurvedi deluje na prebavni, dihalni, obtočilni in živčni sistem. Nevtralizira sluzi in odpira pretok energij v telesu. Pospešuje znojenje in lajša prehlade, kašelj, astmo, hripavost, popravlja izgubo okusa, prebavo in slabo absorbcijo hranil, pomaga ustavljati bruhanje in spahovanje. Je eden najboljših in najvarnejših stimulansov. Spodbuja vranico, poživlja um in srce, bistri in povečuje radost.

Kardamom najdeš v Hiški zelišč >>>tukaj<<<

Odišavljanje kave
Žličko stolčenih kardamomovih semen primešamo k 200 g mlete kave. Dodamo lahko tudi žlico cimeta. Mešanico hranimo v dobro zaprti posodi, da se arome med seboj dobro prepletejo. Kavo kuhamo na običajen način. Če ji dodamo cimet, jo samo vmešamo v vrelo vodo in ne zavremo še enkrat.

Začimbna mešanica za biskvitno testo
Mešanica bo poskrbela, da bo sladica lažja za prebavo. Za aromatičen biskvit potrebujemo:
– Pol žličke posušene limonine lupinice
– Četrt žličke vanilije v prahu
– Četrt žličke mletega ingverja
– Četrt žličke stolčenega kardamoma

Mešanica začimb za medenjake ali jabolčni zavitek
– 1 velika žlica cimeta
– Pol žlice ingverja v prahu
– Žlička kardamomovih semen
– Žlička janeževih semen
– Pol žličke muškatnega oreščka
– Pol žličke pimenta
– Četrt žličke mletih klinčkov
– Ščep popra
Začimbe premešamo in jih hranimo v dobro zaprti posodi. Uporabimo jih za začinjanje medenjakov in zavitka.

Indijski masala čai
V pol litra mleka (lahko rastlinskega) za 15 minut namočimo 5 žafranovih nitk, nato v njem skuhamo še: 1 cimetovo palčko, 2 cm narezanega ingverja, 6 strokov kardamoma, 5 klinčkov, 3 zrna popra, za noževo konico ginsenga v prahu, 2 janeževi zvezdi. Za par minutk povremo, ugasnemo in dodamo žlico črnega čaja. Po treh do petih minutah precedimo in nalijemo v majhne skodelice. Postrežemo ga k sladkim jedem ali po obrokih.

Začinjen lassi (jogurtov napitek)
2 skodelici vode, 3/4 skodelice jogurta, 1 žlico kokosovega sladkorja, pol žličke naribanega ingverja, pol žličke mletega kardamoma. Sestavine zmešamo v blenderju in postrežemo v kozarcu.

Žafranov riž
Ščep žafranovih nitk namočimo v žlici vode. Skodelico in pol basmati riža dobro operemo in odcedimo. Raztopljenemu ghee maslu (1 zvrhano žlico) dodamo 4 lovorjeve liste, 2 cm cimetove palčke, 6 klinčkov, 6 celih kardamomovih strokov, nekaj koriandrovih in kuminovih semen, pol žličke soli in po minuti mešanja dodamo riž, zmanjšamo ogenj in ga na suho mešamo okoli dve minuti. Prilijemo 4 skodelice vode, žafran in odkrito vremo 5 minut, nato zmanjšamo ogenj, dobro premešamo in počasi kuhamo do mehkega.

Patricija Šenekar

Ko zadiši Zima

Zima je čas, ko dišave narave ponehajo, zato pa v naše domove pridejo močne, aromatične in tople vonjave začimb. Tudi vsi citrusi so vsaj včasih prinašali sonce predvsem v zimo. Vonj cimeta, pomaranč in čokolade me vedno spomni na zimo. Tradicionalno se pozimi veliko več uporablja začimbe, ki so aromatične in ki ogrevajo.

Eni najbolj znanih zimskih piškotov so spekulasi, na katerih so vtisnjeni prizori iz Miklavževega življenja. Narejeni so iz moke, rjavega sladkorja, masla, sode bikarbone in kar nekaj začimb: cimeta, muškatnega oreščka, klinčkov, ingverja, kardamoma in belega popra. Med temi začimbami je cimet zagotovo najbolj znan in največ uporabljen.

Cimet je ne samo dišeč temveč tudi zelo zdravilen. Obstajata dve vrsti in sicer pravi ali cejlonski cimet in kitajski cimet ali cassia.

Pravi ali cejlonski cimet:

Pravi cimet je nekoliko mehkejšega vonja kot cenejša različica kitajskega cimeta. Poleg opojnega vonja in okusa ima tudi ogromno blagodejnih, zdravilnih učinkov. Ena od zelo pomembnih je, da je naravno sredstvo za uravnavanje krvnega sladkorja.

Raziskave namreč vedno znova potrjujejo, da cimet ne sme manjkati v naši vsakodnevni prehrani. Že čajna žlička ali dve cimeta dnevno lahko opazno zniža raven sladkorja v krvi. To seveda pomeni tudi manj inzulina, ki lahko povzroči shranjevaje odvečne energije iz glukoze v obliki telesne maščobe. Cimet upočasni praznjenje želodca, zato se raven krvnega sladkorja prav tako dvigne počasneje, kar pomeni, da smo siti dlje časa. To pomeni, da je dobro dodajati cimet v vse sladke in škrobnate jedi, to velja tudi za sladke jedi iz naravnega sadja kot so smoothiji. Kot pomoč pri hujšanju zmešajte čajno žličko medu in čajno žličko cimeta, ki jo dodate kozarcu vode in popijete dvakrat na dan. Preprečuje nabiranje maščobe v telesu. Užijte jo zjutraj in zvečer.

Zahodna medicina pripisuje zdravilnost cimeta predvsem eteričnemu olju, še zlasti najbolj navzoči sestavini cinamaldehidu. Za to snov je klinično potrjeno, da uničuje bakterije, viruse, odpravlja zajedavce in zavira rast kvasovk. Cimet je antiseptik, antibiotik, antimikotik in delujejo tudi proti virusom in zajedavcem. Pomaga pri gripi in prehladu, hripavosti, spodbuja dihanje, ogreva, krepi srce in krvni obtok, pospešuje prebavo, preprečuje napenjanje, pomaga pri driski, črevesnih krčih, izostali menstruaciji, erotizira, stimulira, krepi živce. Je učinkovito sredstvo proti kandidi, artritisu in osteoporozi. Je antioksidant. Cimet daje telesno in duhovno toploto. Daje topel objemajoč občutek ter spodbuja inspiracijo in ustvarjalnost.

Eterično olje cimeta je zelo močno, zato se ga v masažnih oljih sme uporabiti v zelo majhnih količinah.

Po internetu kroži kar nekaj receptov različnih kombinacij cimeta in medu, s katerimi si lahko pomagate pri kar nekaj boleznih.

Kitajski cimet ali cassia.

Je cenejša variant cimeta, ki jo v trgovinah prodajajo pod imenom cimet. Ima aromatičen vonj zelo podoben cimetu.

Ogreva, tudi pri podlhladitvah, prehladnih obolenjih, dezodorira, je krvotvoren,vzpodbuja apetit, pomaga pri infekcijah želodca, črevesja, pri šibki menstruaciji, spodbuja prekrvavitev, dobrodošel je pri revmatičnih obolenjih.

Znižuje raven sladkorja v krvi po nekaterih raziskavah veliko bolj učinkovito kot pravi ali cejlonski cimet vendar žal vsebuje veliko več jetrom škodljivega kumarina kot pravi cimet. Spodbuja kreativnost, domišljijo in sanjarjenje ter sprošča duševno otrdelost.

Klinčki:

Klinčki imajo sladkoben, aromatičen in hkrati lahno oster vonj. So zelo močnega okusa. Kot klinčki so uporabni v čaju ali kuhanem vinu, zmleti pa v slaščicah. Odlično se podajo slivovi marmeladi, ali slivovi omaki.

Klinčki so močan antiseptik, antibakterijski in analgetični. V prvi svetovni vojno so jih uporabljali celo za razkuževaje operacijskih inštrumentov. Celijo rane, zelo dobro pomagajo pri zobobolu, krepijo želodec, grejejo in pomagajo pri vsesplošni oslabelosti. Niso primerni v času nosečnosti. Žvečenje klinčkov daje dišeč dah, razkužujejo in krepijo energetsko polje. Če potujete v kraje z oporečno čistočo, vas žvečenje klinčkov lahko obvaruje pred želodčnimi težavami.

Klinčki kot eterično olje so izredno močni tako, da se jih sme uporabljati samo močno razredčene v maščobnem olju. So pa sicer odličen dodatek v športnih masažnih oljih.

Kardamom:

Kardamom je blago aromatičnega vonja. Je antiseptik, sprošča krče, pomaga pri kašlju, pospešuje prebavo, krepi želodec, pomaga pri glavobolu, zgagi, slabosti in napenjanju. Arabci tradicionalno pijejo kavo s kardamomom, ki ji doda zanimivo aromo in nevtralizira toksičnost kave. Žvečenje semen kardamoma blagodejno vpliva na cel presnovni sistem in daje prijeten dah.

Eterično olje kardamoma ni tako močno kot sta eterično olje cimeta ali klinčkov, zato se ga lažje uporablja za masažo. Sama sem ga včasih uporabljala za ogrevanje, tako, da sem se namazala z njim po spodnjem delu trebuha in po križu. To me je grelo, tako, da sem lahko na večerne zabave odšla lahkotno oblečena brez da bi me zeblo.

Za zimski čas lahko v med zmešate začimbe cimet, klinčke, kardamom in tak med uporabite za mazanje na kruh, preliv čez sladice, za v čaj ali samo v toplo vodo. Lahko naredite takšno mešanico medu in začimb tudi kot novoletno darilo. Mešanico začimb lahko dodaste tudi v piškote in naredite svojo verzijo spekulasov. Mešanica cimeta, klinčkov in kardamoma se odlično poda tudi v čokolado.

In še recept hitre, hrustljave, zimsko aromatične čokolatine:

V stopljeno jedilno čokolado vmešate nekaj rozin, nekaj sesekljanih oreščkov, cimet, cardamom lahko tudi klinčke, vse dobro premešate. Lahko dodaste tudi čisto naravmo, biološko pridelano eterično olje pomaranče ali naribano pomarančno lupinico. Čokolade mora biti toliko, da bogato prekrije sestavine. Nato dodaste cornflakes, vse tako premešate, da čokolada obarva-prekrije cornflakes. Pladenj ali pekač prekrijete s peki papirjem. Z žličko naredite majhne čokoladne kupčke na pekač. Čokolatine ohladite, da se strdijo, nato uživatje.

Anaya Nandaprema

Ameriški slamnik

AMERIŠKI SLAMNIK (Echinacea purpurea)

Ehinaceje niso le žuželkam in metuljem privlačne rastline, ampak so tudi eno od najpomembnejših in najbolj uporabljanih zelišč. Na široko se uporabljajo za spodbujanje oz. krepitev imunskega sistema. Učinkujejo pa tudi proti virusom, glivicam, bakterijam, strupom in tudi vnetjem.

Mislim, da je ameriški slamnik eno najboljših sredstev za krepitev našega imunskega sistema.

Obstaja veliko vrst ehinacej, ki vse izvirajo iz Severne Amerike. V zdravilne namene uporabljamo le tri. Škrlatna ehinaceja (Echinacea purpurea), je med vsemi najbolj znana gojena vrsta. Medicinsko močnejši, a manj poznani pa sta ozkolistna ehinaceja (E. angustifolia) in bledo škrlatna ehinaceja (E. pallida). Kot izredno spoštovano in velikomogočno zelišče, so ga od nekdaj uporabljali ameriški Indijanci, zato, da je poznan v naših krajih, pa je zaslužen v veliki meri A. Vogel.

Ehinaceje so trajnice, ki jih lahko razmnožujemo z delitvijo korenin jeseni ali s setvijo (semena naj zaradi lepšega kaljenja »doživijo zimo«, cca 1 mesec v hladilniku).

Slamniki, razen voluharja, nimajo resnih škodljivcev, ne bolezni. Všeč jim je zemlja, ki dobro odvaja vodo in je polno obsijana s soncem. Tudi zmerno sušo dobro prenašajo. Spadajo med nebinovke (košarice), katerih značilnost so cvetni koški, v katerih so drobni, komaj opazni cevasti cvetovi. Opazimo jih, če dobro pogledamo bodičasto, izbočeno sredico slamnika (ali aster, ognjiča, ivanjščic, glavinca, krizantem …).

Ima meter visoka, dlakava stebla z ovalnimi, nazobčanimi listi. Na vrhu je koškasto socvetje, podobno veliki marjetici, obdajajo ga jezičasti, škrlatni cvetni lističi, ki so na začetku in vrhuncu cvetenja postavljeni vodoravno, kasneje se povesijo, ježičasti košek pa se dvigne in izboči.

Korenine imajo najmočnejše učinke, a v zeliščarstu se uporabljajo tudi cvetovi in listi. V raziskavah se je izkazalo, da slamnik vsebuje učinkovine, ki lajšajo bolečine, zdravijo gripo, celijo rane, delujejo proti vnetjem, glivicam, bakterijam in delujejo na splošno krepilno in ugodno vplivajo na odpornost telesa.

Opravljali so mnogo raziskav, pri mnogoterih težavah človeškega in tudi živalskega organizma, rezultati so bili večinoma spodbudni. Veliko se je raziskovalo njegovo antibakterijsko in antivirusno delovanje, vedno se ugotavlja, da ljudje, ki dobivajo dovolj velike odmerke ameriškega slamnika okrevajo hitreje, dobre rezultate imajo po mnogih raziskavah tudi ženske z glivičnimi okužbami, ki so podporno uživale tudi preparat iz ameriškega slamnika.

Mnoge raziskave so pokazale, da rastlina nima stranskih učinkov, razen manjše odrevenelosti jezika ob velikih odmerkih, kar pa ni skrb zbujajoče.

Večina strokovnjakov svetuje, da naj bi ameriški slamnik uživali takrat, ko čutimo, da bomo zboleli ali smo že bolni. Priporoča se uživanje slamnika ob prehladih, gripi, bronhitisu, pri infekcijah sečil. Takrat ga uživamo v večjih odmerkih, npr. 30 kapljic tinkture na štiri ure. Kadar ga jemljemo preventivno za krepitev odpornosti, ga uživamo 3 x dnevno, 1 mesec.

Ker pa krepi imunski sistem, ga nikakor, v nobeni obliki ne smemo uživati pri hujših boleznih, avtoimunih boleznih , kot so aids, multipla skleroza, avtoimunsko neravnovesje (lupus, revmatoidni artritis, skleroderma), tuberkoloza.

Še vedno razumevanje delovanja ameriškega slamnika na imunski sistem ni preveč dobro. In pri boleznih, ki izhajajo iz prevelike dejavnosti imunskega sistema, lahko stanje še poslabšamo. Ob jemanju imunosupresivnih zdravil se mu moramo ogniti. Tudi v nosečnosti in med dojenjem slamnika ne uporabljamo.

Najprimernejši odmerek je odvisen od uporabljenega dela rastline. Pripravke iz korenine se jemlje trikrat dnevno po okoli 1 g. Za poparek vzamemo 2-3g posušene celotne rastline in jo polijemo z 3 dcl vrele vode. Lahko naredimo tudi sok, ki ga pripravljamo vedno sproti, saj slamnik zelo hitro oksidira. Jemljemo 3 cl soka 3 x na dan.

Za naročilo čaja klikni  http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-ameriski-slamnik/
Za naročilo tinkture klikni http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-ameriski-slamnik/

Antivirusni čaj:
– Ameriški slamnik
– Citronska melisa
– Navadni ožepek
– Astragalus (grahovec, korenina)
– Šisandra – plodovi

Sok za krepitev odpornosti:
V mešalniku zmešamo liste tolščaka, meliso, ožepek, strok česna s paradižnikovim ali korenčkovim sokom, dodamo še sok ameriškega slamnika.

Tinktura:
40 g svežega ameriškega slamnika, 200 ml 45 – 70 % alkohola. Po treh tednih precedimo. Hranimo do jeseni. Novembra v to tinkturo namočimo še 20 g sveže izkopane korenine in po treh tednih precedimo.

Sprej za vneto grlo:
Zmešamo enaka dela tinkture slamnika in timijana. Nalijemo v stekleničko s pršilko in uporabimo ob vnetjih grla.

Patricija Šenekar

Sladki Pelin

SLADKI PELIN (Artemisia annua)

Zadnje čase pri nas pogosto slišimo o sladkem pelinu, nasprotno, pa ga proti malariji, za zniževanje temperature, kot sredstvo proti nekaterim vrstam raka, pri zlatenici, proti vnetjem, gripi, herpesu, menstruacijskih bolečinah, diabetesu in verjetno še čim, v Aziji uporabljajo že tisočletja.

Kitajska znanstvenica Youyou Tu je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za medicino, saj je dokazala, da zdravljenje z artemisininom, izvlečkom iz sladkega pelina močno zmanjša smrtnost pri bolnikih obolelih za malarijo. Odkrila je, da artemisinin skupaj z železom v krvni plazmi tvori kisikove radikale, ki ubijejo povzročitelja malarije, ki živi kot znotrajcelični parazit, v rdečih krvničkah. Tudi pri raku deluje podobno.

Sladki pelin (Artemisia annua) je enoletna rastlina.
Izvira iz Azije, a je razširjen po celem svetu. K nam je verjetno prišel s Turki.

Spada v družino nebinovk, kamor sodita tudi navadni pelin in pehtran.
Kljub svojemu imenu, je sladki pelin precej grenka rastlina, z izrednim vonjem.

Razmnožujemo ga s semeni, ki kalijo na svetlobi, torej jih ne prekrivamo z zemljo.
Sejemo ga spomladi, da dobimo sadike, ki jih enkrat prepikiramo in v maju, ko ni več pozeb, posadimo na vrt.
Sejančki so zelo drobni, nežni in občutljivi, zato moramo biti zelo previdni ob zalivanju. Najbolje je, da zemljo do kalitve pršimo, kasneje pa sejančke zalivamo od spodaj, iz podstavka, tako, da zemlja sama vleče vodo navzgor.

Rastlinice se zelo rade obračajo k svetlobi, zato jih je potrebno dnevno obračati. Tudi na vrtu jih posadimo na svetlo, a ne presončno mesto. Zraste v košato, do 2 m visoko grmičasto rastlino, z nežnimi, globoko narezljanimi, po kamilici dišečimi listki in drobnimi zeleno – rumenimi cvetovi, ki se odprejo konec avgusta ali v začetku septembra. Steblo je gladko, zeleno, do rjavo-vijolične barve.
Ob cvetenju je rastlina primerna za žetev. Posušimo s stebelc osmukane cvetove z nekaj lističi.
Temperatura pri sušenju se ne sme dvigniti nad 40°C, sicer se, na temperaturo nestabilen in občutljiv artemisinin, izgublja v zrak. Poleg artemisinina, so učinkovine v sladkem pelinu še kumarini, flavonoidi, fenolne kisline.

Ker je artemisinin bolj lipofilna, kot hidrofilna spojina, je bolj topen v maščobah, kot v vodi. Tudi prevroča voda razgradi del artemisinina, zato je bolje da kot poparek, pripravimo hladen namok s kančkom maščobe oz. še boljša je uporaba alkoholne tinkture , saj se v alkohol izlužijo tako maščobno, kot vodno topne učinkovine.
Uživamo lahko tudi izoliran artemisinin v tabletkah, a tukaj moramo paziti, da ne gre za sintetične učinkovine. Priporočljivo je tudi sočasno jemanje pripravkov iz železa, kadar ga pijemo ob težjih boleznih, kot sta rak ali malarija.

Sladek pelin se, razen za zdravljenje malarije in nekaterih vrst raka, uporablja tudi za bakterijske okužbe, kot so driske in okužbe prebavil, bolezni, ki jih povzročajo paraziti in pršice, glivične okužbe pljuč, prehladi, pri razdraženem želodcu, zlatenici, psoriazi, herpesu in drugih avtoimunih boleznih, pri izgubi apetita, premajhnem izločanju žolča, bolečih menstruacijah …

Z maceratom iz sladkega pelina lahko negujemo tudi kožo. Tudi skozi njo telo dobi nekaj učinkovin iz sladkega pelina. Če imamo doma alembik oz. destilator, si iz sladkega pelina lahko naredimo tudi hidrolat in eterično olje.
Eterično olje vmešamo v hladno stiskano olje, s katerim masiramo telo ali ga damo v izparilnik, za udišavljanje zraka. Uporablja se tudi v parfumski in kozmetični industriji. Ima protimikrobno delovanje.
S hidrolatom lahko mažemo herpes, lahko pa ga tudi uživamo, po žlico v dva deci vode.
Zaradi možnega tveganja za zarodek, naj se ga v večjih količinah izogibajo nosečnice.

Čaj za preventivo

Čaj za dvig imunskega sistema in preventivo pijemo enkrat tedensko. Pripravimo ga tako, da eno žlico sladkega pelina čez noč namočimo v pol litra vode. Zjutraj vse skupaj pogrejemo na približno 40°C, dodamo žličko hladno stiskanega olja in pustimo še 15 minut. Nato precedimo in ocejeno zelišče še pokuhamo v 2 dcl vode, precedimo, tekočino ohladimo in pomešamo s hladnim namokom. Pijemo počasi čez cel dan.

Kura s čajem sladkega pelina

Čez noč namočimo dve skodelici s po eno žličko zeli posušenega sladkega pelina in 250 ml vode segrete na 40°C, dodamo žličko hladno stiskanega orehovega ali svetlinovega olja in pokrito pustimo 12 ur. Eno takšno skodelico pa pripravimo zjutraj, da bo pripravljena zvečer. Nato precedimo in dodamo malo limoninega soka. Namok pijemo trikrat dnevno en teden. Nato naredimo tridnevni premor in tako nadaljujemo. Ob tem vsak dan jemljimo dober železov preparat.

Macerat iz sladkega pelina
Steklen kozarec napolnimo z napol posušenim sladkim pelinom. Nanj prelijemo hladno stiskano olje iz mandljev, orehov, konopljinih semen ali katero drugo po izbiri. Kozarec zapremo in ga damo na toplo mesto za nekaj tednov. Med časom maceracije ga dnevno potresemo. Nato olje odcedimo in ga hranimo v temnih steklenicah. Nanašamo ga na vlažno kožo. Uporabimo ga za vnetja kožnih živcev, pri bakterijskih in glivičnih okužbah kože, modricah, artritisu in drugih bolečinah v sklepih.

Patricija Šenekar

Navadna zlata rozga

NAVADNA ZLATA ROZGA (Solidago virgaurea)

Nekoč je veljalo, da če pri hiši sama od sebe zraste navadna zlata rozga, to prinese nepričakovano srečo.
Zlata rozga zelo privlači koristne žuželke, ki uničujejo vrtne škodljivce, zato jo lahko posadimo tudi ob zelenjavni vrt. Pazito moramo le, da ne zasemeni in se razbohoti, zato jo po cvetenju porežimo.
Prav tako je odlična paša čebelam.

Ob navadni zlati rozgi poznamo pri nas še kanadsko in orjaško zlato rozgo.
Ločimo jih hitro, saj je navadna zlata rozga nižje rasti, cvetove ima nanizane po celotnem, malo razvejanem steblu, na pogled so tudi večji, kot pri njenih invazivnih sorodnicah, ki jih vidimo že od daleč, saj se skupine visokih, živahno rumenih rastlin nemoteno razširjajo po zapuščenih obronkih svetlih gozdov, travnikih in porečjih.

Potrebuje veliko sonca in bogato zemljo. Zelo dobro prenaša nizke temperature, razmnožuje pa se s semeni ali z delitvijo korenin. Uvrščamo jo v družino košaric in je že dolgo poznana in učinkovita zdravilna rastlina.

Zlato rozgo nabiramo od začetka cvetenja, kar traja od konca julija in vse do oktobra.
Zanimivo je, da v nasprotju z večino rastlin, navadna zlata rozga zacveti najprej na višjih predelih in se nato proti jeseni spušča v nižine. Nabiramo predvsem cvetove, saj je v stebelcih manj zdravilnih učinkovin.
Uporabimo jo lahko tako svežo, kot posušeno. Ker ne vsebuje veliko vode, se zelo hitro suši in postane zelo puhasta. Zaradi ostrih dlačic, ki se pojavijo na suhi rastlini je za našo kožo in dihala primerneje, da jo osmukamo svežo in nato posušimo. Vsebuje nekaj malega eteričnega olja in več flavonoidov, tanine, saponine, fenolne kisline.

V preteklosti so jo uporabljali za celjenje ran, danes pa jo uporabljamo predvsem zaradi njenega učinka na urinarni trakt. Deluje diuretično, spazmolitično in blago protivnetno.
Učinkovitost in neškodljivost pripravkov iz zlate rozge so potrdili v več kliničnih raziskavah, ki so jih opravljali ob raznih bolezenskih stanjih sečil.
Dobro je delovala na izločanje sečnih kamnov in peska, okužbe sečnih poti ter razdražen in k vnetjem nagnjen mehur. Tako se njeni pripravki (čaj ali tinktura) uporabljajo pri vnetnih boleznih v sečilih, kot pomoč pri bakterijskih okužbah sečil, kot pomoč pri izločanju (če je možna spontana izločitev) in za preprečevanje nastajanja sečnih kamnov oz. peska v ledvicah in mehurju.
Povečuje količino urina in s tem izpiranje obtočil, kar je koristno tudi uporabnikom katetra, ki so nagnjeni k pogostejšim okužbam sečil. Po nekaj tedenski terapiji z zlato rozgo pride do izboljšanja pekočega in bolečega uriniranja, pogostega tiščanja na vodo, urinske inkontinence, pritiska in bolečin v področju mehurja …
Ker močno spodbuja izločanje urina posledično lajša tudi težave z revmo in artritisom, protinu, vnetjem sklepov, čisti kri in zmanjšuje prepustnost žil, jih krepi, znižuje krvni tlak, ima dober vpliv na jetra, pomaga proti krvavenju iz črevesa, blaži drisko. Pomaga tudi pri ekcemih ranah, ki se slabo celijo.

O neželenih učinkih je malo podatkov, zato se jemanje zlate rozge odsvetuje med nosečnostjo in dojenjem, možne pa so alergijske reakcije pri ljudeh, ki so preobčutljivi na košarice. Prav tako je ne uživajte ob zastojih vode zaradi oslabelega srca in ledvic.

V terapevtske namene uporabljamo predvsem navadno zlato rozgo, ki deluje tudi protivnetno, čeprav imajo vse tri vrste zlatih rozg diuretični učinek.

Priprava čaja:
2 žlički zlate rozge prelijemo s skodelico vrele vode in po petnajstih minutah precedimo. Na dan popijemo 3 skodelice toplega, nesladkanega čaja, ki pomaga povečati količino seča. Pijemo ga ob vnetjih mehurja, sečnice.
Z isto količino sestavin lahko naredimo tudi prevretek, kar pomeni, da zelišče zavremo in po eni minuti odstavimo. Z mlačnim čajem lahko umivamo vneto kožo, ture. Prevretek močneje pospešuje potenje in izločanje urina. Pijemo ga pri vnetjih ledvic in mehurja, pri pesku in kamnih.

Tinktura
200 g sveže zlate rozge prelijemo z litrom tropinovca. Dnevno pretresamo in po štirih tednih precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pat Šenekar

Prava Sivka

Prava sivka (latinsko ime Lavandula angustifolia) je ena najbolj priljubljenih in pomembnih zdravilnih rastlin, ki jih po vsem svetu uporabljamo za različne koristne namene. Sodi v železni repertoar zeliščne medicine. Divje rastoča sivka je razširjena po vseh sredozemskih državah, na Balkanu, v Severni Afriki, Iranu … Obstaja veliko vrst sivke. Le štiri izmed njih uporabljamo za zdravilne in ne le za okrasne namene. To so prava ali ozkolistna sivka (Lavandula angustifolia), volnata sivka (Lavandula lanata), širokolistna ali klasasta sivka (Lavandula latifolia) in hibridna sivka (Lavandula x intermedia). Sivko uvrščamo v družino ustnatic (Lamiaceae).

Sivka je zimzelen, gosto raščen in močno razvejan grm s štirirobimi poganjki, na koncu katerih se v obliki socvetij razvijejo drobni, močno dišeči modrovijolični cvetovi. Čudovit je pogled na pokrajino, ki je preraščena s sivozelenimi grmički, nad katerimi na dolgih steblih v vetru valovijo vijolična klasasta socvetja, katerih pomirjujoče dišeč vonj se širi daleč naokoli. Listi sivke so ozki, podolgovati in suličasti, sivkasto zelene barve in prekriti z gostimi in drobnimi dlačicami. Grmički imajo dobro razvejan koreninski sistem. Za uspešno rast potrebuje sivka veliko sonca.

Divje rastoče sivke pri nas v naravi ne bomo našli, kot gojena rastlina pa se zaradi svoje preproste lepote, pomirjujočega vonja in izjemne koristnosti tudi pri nas pojavi skoraj na vsakem domačem vrtu. Cveti julija in avgusta – takrat njene zdravilne cvetove tudi nabiramo za pripravo različnih pripravkov ter izvlečkov. Največ eteričnega olja in drugih zdravilnih učinkovin vsebujejo cvetovi tik pred odprtjem. Nabiramo jih ob suhem in sončnem vremenu, dopoldne ali zgodaj zjutraj.

Mir in čistost sta neločljivo povezana z edinstvenim vonjem sivke. O tem priča tudi njeno botanično ime Lavandula, ki je izpeljanka iz latinske besede lavare, ki pomeni umivati ali prati. Bila je tudi najbolj priljubljen dišavni dodatek starih Rimljanov in Grkov. Zelo priljubljena je zaradi svojega posebnega, močno aromatičnega vonja, ki odganja žuželke, kot so molji, komarji in muhe, zato jo radi uporabimo za potresanje v shrambah, za knjigami na policah, v škatlah s papirji in dokumenti ter seveda za polnjenje blazinic, ki jih obešamo v omare. Iz nje lahko naredimo tudi šopke, venčke, ali jo uporabimo v potpurijih, ki bodo krasili in odišavili naš dom.

Tudi v ljudski medicini in aromaterapiji je sivka predvsem zaradi svojega pomirjujočega učinka cenjena zdravilna rastlina. Vzglavnik, napolnjen s sivkinimi cvetovi, deluje zelo sproščujoče in pomaga ohranjati miren in kvaliteten spanec. Radi jo uporabimo v dišavnih kopelih za odganjanje stresa, čajih za pomirjanje, parnih kopelih za inhalacije …

Sivka pomirja tudi krče, deluje antiseptično, spodbuja menstruacijo, čisti urin, krepi srce, uravnava krvni tlak, krepi imunski sistem in spodbuja nastajanje belih krvnih telesc. Uravnava prebavo, pomaga pri vročini, migreni, neenakomernem bitju srca, stresu, epilepsiji, histeriji, živčnih boleznih, živčni in psihični preobremenjenosti in razdražljivosti. Pomaga pri pljučnih boleznih, astmi, suhem kašlju, bronhitisu, bolečinah v ušesih in pri vnetih očeh. Seveda govorimo o pravi sivki, ki velja za nepogrešljiv del domače zeliščne lekarne.

Sivka vsebuje do 1,5 % eteričnih olj in kar nekaj čreslovin, pa tudi smolo in grenčine. Pripravki iz cvetov sivke imajo pomirjevalni učinek na centralni živčni sistem. V kliničnih raziskavah so ugotovili, da se nekatere njene učinkovine v celicah vežejo na iste receptorje kot pomirjevala. Zdravilne učinkovine v sivki delujejo nevroprotektivno (ščitijo in krepijo živčne celice), blažijo krče (spazmolitično delovanje), delujejo protimikrobno (uničujejo bakterije, viruse in glivice), protivnetno in diuretično. Zdravilno moč pripisujejo predvsem eteričnemu olju sivke, ki se pridobi s parno destilacijo sivkinih cvetov. Z njim so izvedli kar nekaj farmakoloških raziskav, pri čemer so ugotovili, da lajša krče in zmanjša motorično aktivnost ter podaljša čas spanja. Zavira lahko celo stimulativni učinek kofeina.

Olje najboljše kakovosti se pridobiva iz cvetov prave sivke (Lavandula angustifolia), srednje kakovosti je olje, pridobljeno iz hibridov. Iz širokolistne sivke pridobivajo olja, ki jih uporabijo v industriji, za izdelavo cenejših kozmetičnih izdelkov. Olje hibridnih lavandinov in širokolistnih sivk vsebuje več kafre, ki nima tako pomirjujočega učinka, kot olje prave sivke. Uporabimo pa ga lahko ob pikih žuželk. Eterično olje prave sivke ima sladek, svež in prijeten cvetni vonj. Toda njegova vsebnost v cvetovih je zelo majhna. V nasprotju s tem pa iz hibridov pridobijo veliko več olja, kar je seveda razvidno že iz njegove nižje cene. To olje je tudi slabše kvalitete in ni tako zdravilno.

Eterično olje sivke zdravi težave s spanjem in nespečnost. Z njim si pomagamo pri opeklinah in ob pikih insektov, zdravi in obnavlja pa tudi kožne celice ter dobrodejno učinkuje pri izpadanju las. Uporabljamo ga pri nečisti koži, ob težavah z mozolji in aknami, za nego mastne kože, dobrodošlo pa bo tudi pri manjših ranicah, odrgninah in opeklinah, saj blaži vnetja in deluje antiseptično. Njegove protimikrobne lastnosti preprečujejo, da bi se rana okužila.

Sivkino eterično olje je eno redkih eteričnih olj, ki ga v manjših količinah lahko nanesemo direktno na kožo, oziroma lokalno na mesto pika žuželk ali drugih težav in nevšečnosti na koži. Le v redkih primerih povzroči alergijsko reakcijo. Sicer je to eno najbolj varnih eteričnih olj, ki ga lahko uporabljajo celo nosečnice in doječe matere. Uživanje sivkinega čaja je primerno tudi za otroke.

ZANIMIVI RECEPTI ZA UPORABO PRAVE SIVKE

Recept za sivkin čaj proti stresu:

Za pripravo sivkinega čaja potrebujemo 1 čajno žličko posušenih cvetov prave sivke in dva decilitra vrele vode. Naredimo poparek, po desetih minutah precedimo in ga pijemo kot blažilni čaj pri glavobolih, živčni razdraženosti, vetrovih in omotičnosti. Čaj sivke lahko popijemo tudi pred spanjem.

Recept za aromatičen sivkin sirup:

Veliko posodo napolnimo s sivkinimi cvetovi in jih prelijemo s hladno vodo (5 L). Cvetove namakamo 12—16 ur, nato tekočino precedimo. Na pet litrov tekočine dodamo 3 kg sladkorja in 50 g citronske kisline. Tekočino segrevamo do vretja in še vročo polnimo v čiste steklenice. Pred pitjem sivkin sirup redčimo z vodo (po okusu).

Recept za slasten sladoled s cvetovi sivke:

V 500 g kremnega vanilijevega sladoleda primešamo 1—2 jedilni žlici osmukanih svežih sivkinih cvetov. Prelijemo z medom in ponudimo.

Osvežujoča sivkina limonada:

V 1 liter hladne vode dodamo sveže iztisnjen limonin sok in 50 ml sivkinega sirupa. Dobro premešamo in nalijemo v kozarce. Okrasimo z rezino limone in cvetočo vejico sivke. Po želji dodamo led.

Okusni in dišeči piškoti s sivko:

Za pripravo sivkinih piškotov potrebujemo 100 g moke, 100 g koruznega škroba, 90 g sladkorja, 160 g deviškega kokosovega masla, 1 jajce, 2 žlici osmukanih svežih cvetov sivke, naribano lupinico ene ekološke pomaranče ter 1 žličko vinskega kamna ali pecilnega praška. Iz sestavin naredimo testo, ki naj najprej pol ure počiva v hladilniku. Nato pekač obložimo s papirjem za peko in nanj z žličko nanašamo testo v obliki majhnih kupčkov. Med kupčki naredimo nekaj razdalje, saj se med peko razlezejo. Pečemo v predgreti pečici 8—10 minut, na 175 °C.

Patricija Šenekar
Hiška Zelišč

Potonika

Če niste vedeli: POTONIKA (Paeonia) je magična zdravilka.

Spomladi nas pozdravlja v svoji čudoviti lepoti z velikimi cvetovi, ki se prav bohotijo v grmovju v roza, beli in raznih odtenkih rdeče barve.

Njeni izjemno polni cvetovi merijo od 4 do 6 centimetrov in ne samo, da so lepota brez primere, tudi dišijo opojno.
Potonike odlikuje tudi njihova dolgoživost, saj lahko dočakajo tudi 100 let in več.

Simbol zdravljenja
Potonika je v Grčiji velja za simbol zdravljenja, na Japonskem pa za srečen zakon in mogočnost, obenem pa je emblem za mesec junij/rožnik.
Na Kitajskem jo gojijo že več kot 2000 let in jo imenujejo Sho-yo, kar pomeni “lepo”, pri njih velja za cvet meseca marca.

Mitologija
Po grški mitologiji je potonika poimenovana po bogu Paeonu, grškem bogu zdravljenja oziroma zdravilcu bogov.
Zato so tudi njene zdravilne sposobnosti izjemne.
Legenda pravi, da je Paeon študiral z bogom medicine Asclepiusom.
Ker je Zeus videl, da študent, torej Paeoni, postaja boljši od svojega učitelja, ga je spremenil v čudovito rožo, potoniko.

Potonika sodi pod zaščito Sonca, v sebi, kljub ženski polnosti, nosi moško esenco in element ognja. Klicali so jo tudi blagoslovljena rastlina zaradi vseh svojih čarobnih in medicinskih značilnosti in delovanj.

Magično delovanje
Po tradiciji ima potonika moč, da varuje pastirje in njihove črede, preprečujejo nevihte, izganja in ščiti pred demoni, ohranja pa tudi dobro žetev.
Korenine pod vzglavnikom ali okoli vratu kot ogrlica so zdravilo proti norosti, preprečujejo tudi epileptične napade.
Kot ogrlica varuje otroke, da jih ne bi ugrabile zle sile, v pomoč pa je tudi dojenčkom pri lajšanju tegob v obdobju rasti zob.

Posebno veliko magično moč so jim pripisovali tudi zaradi fluorescentnih lastnosti, saj v mraku potonike prav zažarijo. Le poglejte jih ponoči … 🙂
Zasajene na vrtu ščitijo pred neurjem in zlom. Ker je potonika resnično močna v svojem delovanju, so jo od nekdaj uporabljali tudi za eksorcizme. Korenino, ki so jo uporabili v ta namen, pa je bilo potrebno nabrati ponoči, ko rastlina čarobno sveti.

Barva
Rožnata: najbolj romantična, zaradi česar je idealna barva za poročne šopke in za okras na mizi.
Bela ali zelo bleda roza: osredotočanje na skrivnostni vidik same rastline in sporočanje obžalovanja, če smo koga prizadeli.
Močna rdeča: najbolj cenjena na Kitajskem in na Japonskem, obenem je najbolj povezana s častjo in spoštovanjem. Simbolizira blaginjo in razvoj.

Pomen
. čast, zlasti za ljudi, ki z uspehom prinašajo čast svoji celi družini;
. bogastvo in blaginja;
. romantična ljubezen, še posebej ljubezen med popolnimi neznanci;
. lepota v vseh oblikah.

Njeno sporočilo
Zapomnite si, da se vaša dejanja odražajo v vašem življenju in obenem tudi v življenju drugih, zato si vedno prizadevajte ravnati spoštljivo in častno.
Ne bojte se opravičiti, če naredite napako,
in delite ljubezen ter milino z drugimi.
S tem izboljšujete svet in posledično življenja vseh na našem planetu.

Olje zaščite in razsvetljenja s potoniko
Potrebujete:
nekaj korenin potonike,
½ žličke semen bele gorčice,
½ žličke smole bosvelije,
60 ml baznega olja.
Zmešajte vse sestavine in posvetite olje v svojem ritualu za močno zaščito in zdravljenje.

Zapisala: Nina Kasandra Klun.
Absoulute magickal apothecary

 

Melisa Limonina

MELISA (Melissa officinalis)

Pred veliko leti sem si posadila grmiček citronske melise. Sedaj jih imam že cel kup, ki so se same posejale po mojem vrtu. Če bi hotela to preprečiti, bi jih mogla porezati takoj po cvetenju, tako pa jo pustim preko zime, suhe poganjke na 5 cm skrajšam šele spomladi. Citronska melisa je trajnica iz rodu usnatic, ki odmre ob prvi zmrzali, naslednjo pomlad pa požene nove, mlade poganjke.

Zlahka jo vzgojimo iz semena, z delitvijo korenine ali pa s potaknjenci. Lepše, kot na vročem soncu, uspeva v polsenci. Če jo bomo v rastni sezoni obrezali, bo znova naredila mlade poganjke. Za sušenje nabiramo cele vejice, jih povežemo in obešene posušimo na toplem, senčnem in vetrovnem prostoru. Če z vejic trgamo samo liste, moramo biti previdni, da jih ne stiskamo ali ne sušimo v debeli plasti, saj zelo radi počrnijo.

Njena aroma je najboljša do začetka cvetenja, zato jo le porežimo na 7 – 10 cm, čim doseže 30 – 50 cm. Z rednim rezanjem se bomo izognili tudi temnim madežem na njenih listih in za nekaj časa odložili pepelovko, na katero je zelo občutljiva in jo hitro napade sploh na območjih, kjer ni dobrega pretoka zraka.

Meliso lahko, posušimo za čaj, vendar s sušenjem izgublja svojo aromo. Njena prelepa in mila aroma pride do izraza, kadar uporabljamo svežo. Melisin okus je rahlo pekoč in sladek. Njena uporaba je mnogostranska, iz nje lahko pripravimo čaj, sorbet, limonade in napitke, poda se v sladice s sadjem, kompote, dodamo jo solatam, frtalijam, v zeliščne namaze, zeliščne kise, z njo lahko začinimo ribe, nadev za perutnino, naredimo zeliščno maslo. Zelo lepo se ujame z aromo pehtrana, z baziliko, ingverjem, limonsko travo, meto, vrtnico, koprom, timijanom. Posušene liste lahko dodajamo tudi v blazine z zelišči, poparek pa lahko uporabimo za spiranje mastnih las, močan čaj dodamo kopeli, z dišečimi listi lahko zdrgnemo leseno pohištvo …

Melisa je že od nekdaj povezana s čebelami. V grški mitologiji je bila Melisa ena od nimf, ki je skrila Zeusa pred očetom Kronosom in ga hranila z mlekom in medom. Ko je Zeus zavladal Olimpu, jo je spremenil v čebeljo matico.

Danes melisa v grškem jeziku pomeni čebela. Tudi njeni drobni, beli cvetovi, polni nektarja, privlačijo čebele, vse od sredine junija pa vse do avgusta. Da je njen vonj čebelicam zelo všeč, priča tudi podatek, da se čebelji roji zelo radi naselijo v panje, ki smo jih od znotraj natrli s šopkom melise.

Tudi v srednjem veku je bila priljubljen eliksir mladosti, dobrega spomina in volje. Paracelsus je sestavil melisin zvarek, ki so mu še v 18. stoletju pripisovali, da vrača mladost, upočasnjuje staranje, preprečuje bolezni in duševno propadanje. Tudi takrat so poznali njene dobrodejne učinke pri težavah z nervozo, pri nespečnosti in s srcem. Prepričani so bili, da tolaži srce in iz njega izganja žalost, preganja melanholijo. V aromaterapiji se njeno eterično olje še danes uporablja za premagovanje »pobitosti«.

Poznana je tudi vodica karmeličanskih menihov iz 17. stoletja, katere receptura se ohranja v pripravku imenovanem »Klosterfrau Melissengeist« še danes in poleg melise vsebuje še limonino lupino, muškat, klinčke in cimetovo skorjo. Pravo eterično olje melise je zelo dragoceno in cel hektar rastlin (okoli 10 ton) je potrebnih, da se pridobi kilogram olja, ki ga dajo le sveže rastline, zato je pridobivanje še zahtevnejše. A skriva veliko zakladov. Na splošno melisa deluje preko živčnega sistema in pomaga, kjer živčevje moti delovanje organov ali hormonskega sistema. Pomaga pri napetostih, ki povzročajo nespečnost, živčnost, boleče menstruacije, težave s prebavo, slabenje srca in vranice. Ko smo pod stresom jo je priporočljivo uporabiti v obliki čaja in kopeli.
Pomaga pri živčno pogojenih srčnih motnjah in izčrpanosti.
Ob uživanju čaja se izboljša tudi miselna sposobnost, koristi tudi bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo.
Izboljša se kratkoročni spomin.

Ljudsko zdravilstvo priporoča čaj tudi nosečnicam, ki jim je v prvih mesecih slabo in bruhajo.
Melisa pospešuje prebavo, preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča, pospešuje znojenje, lajša glavobole.

Priporočajo jo tudi pri žolčnih in jetrnih boleznih. Čaj iz citronske melise koristi tudi pri prehladih, gripi, kašlju in vseh vnetnih stanjih, saj je njeno delovanje tudi protivnetno, protibakterijsko in protivirusno.
Čaj pijmo tudi ob težavah z revmo in pri sklepnih bolečinah. Za primer protina lahko pripravimo topel obkladek, namočen v melisin čaj. Uporablja se tudi proti virusu herpesa simpleksa. Krepi odpornost organizma. Melisa tudi čisti kri in jo redči. Tinktura ima podoben, a močnejši učinek kot poparek.

Sv. Hildegarda je takole opisala melisin način delovanja: »Melisa je topla in oseba, ki jo uživa, se rada smeji saj razveseljuje srce in vranico.« Zanimivo je, da melisa boljše deluje v manjših količinah. Melisinega čaja naj ne uživajo osebe s preslabim delovanjem ščitnice in v primeru, da jemljejo učinkovino tiroksin, saj se oslabi absorbcija le-tega. Z eteričnim oljem, ki ga vedno primešamo k osnovnemu olju (na 100 ml olja, 5 – 10 kapljic eteričnega olja melise), lahko blažimo pike žuželk, kožne alergijske reakcije …

Po tradicionalni kitajski medicini je melisin značaj hladen, kisel, suh, lahno grenak. Pripisujejo ji jetra, želodec, srce. Melisa naj bi pomagala odstraniti blokade energije (či). Energijsko delovanje melise je po ajurvedi rahlo hladilno in uravnava vse tri doše, kar pomeni, da je primerna za vsako telesno konstitucijo.

Čaj, ki prežene budnost
– pet pesti posušene melise
– Pest kamilice
– pest baldrijanovih koreninic
– pest hmeljevih storžkov
– nekaj sivkinih cvetov

1 – 2 žlički mešanice prelijemo z 2 dcl vode in popijemo pred spanjem z žličko medu.

Nežen pomirjevalni čaj
– 2 skodelici vode
– 3 vejice sveže ali ščep suhe melise
– 4 socvetja sivke ali ščep suhe sivke
Zelišča prelijemo z vrelo vodo, po petih minutah precedimo, dodamo malo limoninega soka in med.

Pomirjujoča kopel
50 – 60 g melisinih listov poparimo z dvema litroma vrele vode. Po desetih minutah precejen čaj dodamo kopeli, v njej ostanemo 15 minut.

Melisin sirup
3 litre vode
3 kg sladkorja
Toliko narezane melise, kot jo spravimo v vodo
10 dag citronske kisline

Meliso očistimo, operemo in narežemo skupaj s stebli.
Sladkor raztopimo v vodi in zavremo, odstavimo in pustimo stati 15 minut.
Nato dodamo meliso, premešamo in pokrito pustimo stati 24 ur.
Naslednji dan precedimo in primešamo 10 dag citronske kisline.
Nalijemo v čiste steklenice.

Skutina torta z meliso
7 dag sladkorja
1 jajca
10 dag stopljenega masla
20 dag moke

1/2 pecilnega

malo soli, lupina limone

Naredi testo, ga porazdeli po dnu pekača in prelij z zmesjo iz:

½ kg skute
1 kisla smetana
10 dag sladkorja
1 sladka smetana
5 jajc
4 dag moke
4 dag narezane melise
limonin sok

Peci 45 min na 180° C

Patricija Šenekar