Arhivi Kategorije: Ko zadiši…

Sladki Pelin

SLADKI PELIN (Artemisia annua)

Zadnje čase pri nas pogosto slišimo o sladkem pelinu, nasprotno, pa ga proti malariji, za zniževanje temperature, kot sredstvo proti nekaterim vrstam raka, pri zlatenici, proti vnetjem, gripi, herpesu, menstruacijskih bolečinah, diabetesu in verjetno še čim, v Aziji uporabljajo že tisočletja.

Kitajska znanstvenica Youyou Tu je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za medicino, saj je dokazala, da zdravljenje z artemisininom, izvlečkom iz sladkega pelina močno zmanjša smrtnost pri bolnikih obolelih za malarijo. Odkrila je, da artemisinin skupaj z železom v krvni plazmi tvori kisikove radikale, ki ubijejo povzročitelja malarije, ki živi kot znotrajcelični parazit, v rdečih krvničkah. Tudi pri raku deluje podobno.

Sladki pelin (Artemisia annua) je enoletna rastlina.
Izvira iz Azije, a je razširjen po celem svetu. K nam je verjetno prišel s Turki.

Spada v družino nebinovk, kamor sodita tudi navadni pelin in pehtran.
Kljub svojemu imenu, je sladki pelin precej grenka rastlina, z izrednim vonjem.

Razmnožujemo ga s semeni, ki kalijo na svetlobi, torej jih ne prekrivamo z zemljo.
Sejemo ga spomladi, da dobimo sadike, ki jih enkrat prepikiramo in v maju, ko ni več pozeb, posadimo na vrt.
Sejančki so zelo drobni, nežni in občutljivi, zato moramo biti zelo previdni ob zalivanju. Najbolje je, da zemljo do kalitve pršimo, kasneje pa sejančke zalivamo od spodaj, iz podstavka, tako, da zemlja sama vleče vodo navzgor.

Rastlinice se zelo rade obračajo k svetlobi, zato jih je potrebno dnevno obračati. Tudi na vrtu jih posadimo na svetlo, a ne presončno mesto. Zraste v košato, do 2 m visoko grmičasto rastlino, z nežnimi, globoko narezljanimi, po kamilici dišečimi listki in drobnimi zeleno – rumenimi cvetovi, ki se odprejo konec avgusta ali v začetku septembra. Steblo je gladko, zeleno, do rjavo-vijolične barve.
Ob cvetenju je rastlina primerna za žetev. Posušimo s stebelc osmukane cvetove z nekaj lističi.
Temperatura pri sušenju se ne sme dvigniti nad 40°C, sicer se, na temperaturo nestabilen in občutljiv artemisinin, izgublja v zrak. Poleg artemisinina, so učinkovine v sladkem pelinu še kumarini, flavonoidi, fenolne kisline.

Ker je artemisinin bolj lipofilna, kot hidrofilna spojina, je bolj topen v maščobah, kot v vodi. Tudi prevroča voda razgradi del artemisinina, zato je bolje da kot poparek, pripravimo hladen namok s kančkom maščobe oz. še boljša je uporaba alkoholne tinkture , saj se v alkohol izlužijo tako maščobno, kot vodno topne učinkovine.
Uživamo lahko tudi izoliran artemisinin v tabletkah, a tukaj moramo paziti, da ne gre za sintetične učinkovine. Priporočljivo je tudi sočasno jemanje pripravkov iz železa, kadar ga pijemo ob težjih boleznih, kot sta rak ali malarija.

Sladek pelin se, razen za zdravljenje malarije in nekaterih vrst raka, uporablja tudi za bakterijske okužbe, kot so driske in okužbe prebavil, bolezni, ki jih povzročajo paraziti in pršice, glivične okužbe pljuč, prehladi, pri razdraženem želodcu, zlatenici, psoriazi, herpesu in drugih avtoimunih boleznih, pri izgubi apetita, premajhnem izločanju žolča, bolečih menstruacijah …

Z maceratom iz sladkega pelina lahko negujemo tudi kožo. Tudi skozi njo telo dobi nekaj učinkovin iz sladkega pelina. Če imamo doma alembik oz. destilator, si iz sladkega pelina lahko naredimo tudi hidrolat in eterično olje.
Eterično olje vmešamo v hladno stiskano olje, s katerim masiramo telo ali ga damo v izparilnik, za udišavljanje zraka. Uporablja se tudi v parfumski in kozmetični industriji. Ima protimikrobno delovanje.
S hidrolatom lahko mažemo herpes, lahko pa ga tudi uživamo, po žlico v dva deci vode.
Zaradi možnega tveganja za zarodek, naj se ga v večjih količinah izogibajo nosečnice.

Čaj za preventivo

Čaj za dvig imunskega sistema in preventivo pijemo enkrat tedensko. Pripravimo ga tako, da eno žlico sladkega pelina čez noč namočimo v pol litra vode. Zjutraj vse skupaj pogrejemo na približno 40°C, dodamo žličko hladno stiskanega olja in pustimo še 15 minut. Nato precedimo in ocejeno zelišče še pokuhamo v 2 dcl vode, precedimo, tekočino ohladimo in pomešamo s hladnim namokom. Pijemo počasi čez cel dan.

Kura s čajem sladkega pelina

Čez noč namočimo dve skodelici s po eno žličko zeli posušenega sladkega pelina in 250 ml vode segrete na 40°C, dodamo žličko hladno stiskanega orehovega ali svetlinovega olja in pokrito pustimo 12 ur. Eno takšno skodelico pa pripravimo zjutraj, da bo pripravljena zvečer. Nato precedimo in dodamo malo limoninega soka. Namok pijemo trikrat dnevno en teden. Nato naredimo tridnevni premor in tako nadaljujemo. Ob tem vsak dan jemljimo dober železov preparat.

Macerat iz sladkega pelina
Steklen kozarec napolnimo z napol posušenim sladkim pelinom. Nanj prelijemo hladno stiskano olje iz mandljev, orehov, konopljinih semen ali katero drugo po izbiri. Kozarec zapremo in ga damo na toplo mesto za nekaj tednov. Med časom maceracije ga dnevno potresemo. Nato olje odcedimo in ga hranimo v temnih steklenicah. Nanašamo ga na vlažno kožo. Uporabimo ga za vnetja kožnih živcev, pri bakterijskih in glivičnih okužbah kože, modricah, artritisu in drugih bolečinah v sklepih.

Patricija Šenekar

Navadna zlata rozga

NAVADNA ZLATA ROZGA (Solidago virgaurea)

Nekoč je veljalo, da če pri hiši sama od sebe zraste navadna zlata rozga, to prinese nepričakovano srečo.
Zlata rozga zelo privlači koristne žuželke, ki uničujejo vrtne škodljivce, zato jo lahko posadimo tudi ob zelenjavni vrt. Pazito moramo le, da ne zasemeni in se razbohoti, zato jo po cvetenju porežimo.
Prav tako je odlična paša čebelam.

Ob navadni zlati rozgi poznamo pri nas še kanadsko in orjaško zlato rozgo.
Ločimo jih hitro, saj je navadna zlata rozga nižje rasti, cvetove ima nanizane po celotnem, malo razvejanem steblu, na pogled so tudi večji, kot pri njenih invazivnih sorodnicah, ki jih vidimo že od daleč, saj se skupine visokih, živahno rumenih rastlin nemoteno razširjajo po zapuščenih obronkih svetlih gozdov, travnikih in porečjih.

Potrebuje veliko sonca in bogato zemljo. Zelo dobro prenaša nizke temperature, razmnožuje pa se s semeni ali z delitvijo korenin. Uvrščamo jo v družino košaric in je že dolgo poznana in učinkovita zdravilna rastlina.

Zlato rozgo nabiramo od začetka cvetenja, kar traja od konca julija in vse do oktobra.
Zanimivo je, da v nasprotju z večino rastlin, navadna zlata rozga zacveti najprej na višjih predelih in se nato proti jeseni spušča v nižine. Nabiramo predvsem cvetove, saj je v stebelcih manj zdravilnih učinkovin.
Uporabimo jo lahko tako svežo, kot posušeno. Ker ne vsebuje veliko vode, se zelo hitro suši in postane zelo puhasta. Zaradi ostrih dlačic, ki se pojavijo na suhi rastlini je za našo kožo in dihala primerneje, da jo osmukamo svežo in nato posušimo. Vsebuje nekaj malega eteričnega olja in več flavonoidov, tanine, saponine, fenolne kisline.

V preteklosti so jo uporabljali za celjenje ran, danes pa jo uporabljamo predvsem zaradi njenega učinka na urinarni trakt. Deluje diuretično, spazmolitično in blago protivnetno.
Učinkovitost in neškodljivost pripravkov iz zlate rozge so potrdili v več kliničnih raziskavah, ki so jih opravljali ob raznih bolezenskih stanjih sečil.
Dobro je delovala na izločanje sečnih kamnov in peska, okužbe sečnih poti ter razdražen in k vnetjem nagnjen mehur. Tako se njeni pripravki (čaj ali tinktura) uporabljajo pri vnetnih boleznih v sečilih, kot pomoč pri bakterijskih okužbah sečil, kot pomoč pri izločanju (če je možna spontana izločitev) in za preprečevanje nastajanja sečnih kamnov oz. peska v ledvicah in mehurju.
Povečuje količino urina in s tem izpiranje obtočil, kar je koristno tudi uporabnikom katetra, ki so nagnjeni k pogostejšim okužbam sečil. Po nekaj tedenski terapiji z zlato rozgo pride do izboljšanja pekočega in bolečega uriniranja, pogostega tiščanja na vodo, urinske inkontinence, pritiska in bolečin v področju mehurja …
Ker močno spodbuja izločanje urina posledično lajša tudi težave z revmo in artritisom, protinu, vnetjem sklepov, čisti kri in zmanjšuje prepustnost žil, jih krepi, znižuje krvni tlak, ima dober vpliv na jetra, pomaga proti krvavenju iz črevesa, blaži drisko. Pomaga tudi pri ekcemih ranah, ki se slabo celijo.

O neželenih učinkih je malo podatkov, zato se jemanje zlate rozge odsvetuje med nosečnostjo in dojenjem, možne pa so alergijske reakcije pri ljudeh, ki so preobčutljivi na košarice. Prav tako je ne uživajte ob zastojih vode zaradi oslabelega srca in ledvic.

V terapevtske namene uporabljamo predvsem navadno zlato rozgo, ki deluje tudi protivnetno, čeprav imajo vse tri vrste zlatih rozg diuretični učinek.

Priprava čaja:
2 žlički zlate rozge prelijemo s skodelico vrele vode in po petnajstih minutah precedimo. Na dan popijemo 3 skodelice toplega, nesladkanega čaja, ki pomaga povečati količino seča. Pijemo ga ob vnetjih mehurja, sečnice.
Z isto količino sestavin lahko naredimo tudi prevretek, kar pomeni, da zelišče zavremo in po eni minuti odstavimo. Z mlačnim čajem lahko umivamo vneto kožo, ture. Prevretek močneje pospešuje potenje in izločanje urina. Pijemo ga pri vnetjih ledvic in mehurja, pri pesku in kamnih.

Tinktura
200 g sveže zlate rozge prelijemo z litrom tropinovca. Dnevno pretresamo in po štirih tednih precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pat Šenekar

Žajbelj

ŽAJBELJ (Salvia officinalis)
Žajbelj je rastlina, ki ga poznajo tudi tisti, ki se na zelišča sicer ne spoznajo najbolje. Manjka na redko katerem vrtu, redno pa ga srečujemo tudi na našem dopustu ob morju. Tisti, majhen in bel, ki se bori med vročim kamenjem, skorajda brez vlage in zemlje, ima še posebno vrednost. Vzgojimo ga lahko iz semena ali s potaknjenci, zgodaj poleti.

Grmičke po cvetenju porežemo, saj ga tako ohranjamo mladostnejšega in bolj kompaktnega. Liste obiramo tik pred cvetenjem in tudi poleti, za hranjenje jih posušimo. Tudi iz cvetov si lahko pripravimo lahek balzamičen čaj. Suhe liste lahko dajemo med perilo, kar odganja mrčes, kadar jih zažgemo z njimi razkužujemo prostore.

Uporabljamo ga zaradi njegovih protimikrobnih in protivnetnih lastnosti. Poparek iz listov lahko uporabimo za čiščenje obraza, za grgranje in razkuževanje ustne votline in grla, za kar je zelo primerna tudi razredčena tinktura.

Žajbljev čaj spodbuja prebavo, spodbuja izločanje žolča in pomaga zdraviti diarejo. Žajbljev čaj in vino krepita živce in krvni obtok, čaj blaži tudi kašelj in prehlade ter uravnava motnje v menstrualnem ciklusu in menopavzi. Vendar ga zaradi vsebnosti toksičnega tujona ne smemo uživati v večjih količinah. Tujon lahko sproži tudi epileptične napade pri epileptikih, povzroča tudi slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina, v resnejših primerih lahko poškoduje ledvica. Tujona je veliko v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih pa malo. Nekateri priporočajo, naj bi žajbljev čaj vreli 3 minute, da tujon izhlapi, vendar sama nisem prepričana, da to drži. Nosečnice ga naj uživajo le, kot občasen dodatek k prehrani. Tudi njegov hidrolat lahko uporabljamo kot ustno vodico.

Nekatere vrste kadulj se v kitajski medicini uporabljajo za zdravljenje neplodnosti. Tam uporabljajo korenino žajblja (dan šen) tudi za zastajanje krvi in ker poganja kri, ga uporabljajo tudi pri nekaterih vrstah menstrualnih bolečin in težav s srcem . Spodbuja krvni obtok in umirja.

Naziv rodu Salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti, zaceliti. V starih časih je to bila rastlina, ki je imela ugled in njegovo spravilo je bil zato posvečen obred. Pri delu so se izogibali kovinskemu orodju, saj so verjeli, da železo ni združljivo z občutljivim žajbljem.

A žajbelj, kadulja, ki so jo opisovali v antičnih časih, ne govori o vrsti Salvia officinalis, zdravilnem žajblju, temveč je govora o grški kadulji S. fruticosa, katere eterično olje vsebuje zelo malo nevrotoksičnih ketonov in je primernejša in varnejša vrsta za infekcije dihal. Dolgo so mu pripisovali, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Kitajci so v začetkih izvažanja pravega čaja v Anglijo, bili pripravljeni zamenjati dva zavoja čaja, za zavoj posušenega žajblja.

Tudi v zeliščarskem izročilu je poznano, da kjer je v vrtu žajbelj (in se ta seveda uporablja), so ljudje trdnejšega zdravja. V družini usnatic s svojimi več kot 500 vrstami ustvarja zelo pisano paleto primerkov, v svojem rodu.

Žajbljeva dežela so gole apnenčaste skale Dalmatinske obale, neplodna pobočja Balkana, Grčije in Španije. Tam je žajbelj, kot kadilo na oltarju narave, s svojim slovesnim vonjem, podobnim rožmarinu le, da bolj grobim, bolj zemeljskim.

Je tipična poletna rastlina, s »trmastimi« olesenelimi stebli, močnimi, debelimi gubastimi, žametnimi listi, ki imajo zelo lepo izražena rebra in žile in so ozki in suličasti. Impozantna socvetja se odločno dvigajo nad listnati pol grm, veliki aromatični cvetovi so polni nektarja in narava jih je oblikovala za telesa čebel. Toplota ga hitro dvigne v cvet, tako sprosti svoj vonj, svoja hlapna olja skozi njih, a po drugi strani tudi v listih kopiči tanine, aromatične smole in nekaj mineralov (kalcijev oksalat).

Posušen žajbljev list vsebuje okoli 2 % hlapnih olj, ki imajo zelo visoko vsebnost tujona, 5 – 6 % smol in 5 % taninov. Tako mu s toploto ustvarjena hlapna olja, smole in tanini, dajejo stabilnost in čvrstost.

Njegove adstringentne lastnosti zato s pridom uporabimo pri negi kože in vnetih sluznic in zanimivo, zavira tudi potenje, solzenje, slinjenje ter izločanje mleka.

V kulinariki da določenim jedem bogat okus. A pri začinjanju jedi moramo biti nadvse občutljivi, kajti prehitro želi prevzeti okus. Cenimo ga predvsem zato, ker pomaga prebavljati mastno in sladko hrano. Dodajamo ga lahko k mesnim jedem, v zeliščno maslo, k sadnim kupam, v sendviče, v kis, včasih je bilo priljubljeno tudi kaduljino pivo. Njegov značaj je pekoč, grenak in suši.

Žajbljev poparek
Poparek iz 20 g listov v 500 ml vode krepi in spodbuja jetra, izboljša delovanje prebavil, spodbudi krvni obtok pri oslabelosti. Če ga popijejo doječe matere, bo zmanjšal izločanje mleka, kar je dobrodošlo ob odstavitvi otroka. Ublaži tudi potenje ob menopavzi. S poparkom lahko tudi spiramo lasišče, če imamo prhljaj.

Tinktura
200 g žajblja namočimo v 1000 g 45 % tropinovca in pustimo namočeno 3 tedne. Uporabljamo jo za grgranje in izpiranje ustne votline.

Žajbelj v kulinariki:

Piščančje prsi z žajbljem
4 – 6 žajbljevih lističev damo v ponev z maslom, ko je vroče, na njem popečemo 3-4 fileje piščančjih prsi iz obeh strani. Ko so pečena posolimo in dolijemo suho belo vino (50 ml), ščep timijana, popra in karija. Na slabem ognju dušimo še 5 minut.
Bruskete z žajbljem
Nasekljamo šopek peteršilja in nekaj lističev svežega žajblja, 2 stroka česna, sol, zalijemo z olivnim oljem, da prekrije zelišča in s tem namažemo popečene rezine kruha.

Z žajbljem lahko začinimo paradižnikovo omako, uporabimo ga lahko v omletah, v marinadah za meso, ribo in zelenjavo, v zeliščnih maslih …

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Potonika

Če niste vedeli: POTONIKA (Paeonia) je magična zdravilka.

Spomladi nas pozdravlja v svoji čudoviti lepoti z velikimi cvetovi, ki se prav bohotijo v grmovju v roza, beli in raznih odtenkih rdeče barve.

Njeni izjemno polni cvetovi merijo od 4 do 6 centimetrov in ne samo, da so lepota brez primere, tudi dišijo opojno.
Potonike odlikuje tudi njihova dolgoživost, saj lahko dočakajo tudi 100 let in več.

Simbol zdravljenja
Potonika je v Grčiji velja za simbol zdravljenja, na Japonskem pa za srečen zakon in mogočnost, obenem pa je emblem za mesec junij/rožnik.
Na Kitajskem jo gojijo že več kot 2000 let in jo imenujejo Sho-yo, kar pomeni “lepo”, pri njih velja za cvet meseca marca.

Mitologija
Po grški mitologiji je potonika poimenovana po bogu Paeonu, grškem bogu zdravljenja oziroma zdravilcu bogov.
Zato so tudi njene zdravilne sposobnosti izjemne.
Legenda pravi, da je Paeon študiral z bogom medicine Asclepiusom.
Ker je Zeus videl, da študent, torej Paeoni, postaja boljši od svojega učitelja, ga je spremenil v čudovito rožo, potoniko.

Potonika sodi pod zaščito Sonca, v sebi, kljub ženski polnosti, nosi moško esenco in element ognja. Klicali so jo tudi blagoslovljena rastlina zaradi vseh svojih čarobnih in medicinskih značilnosti in delovanj.

Magično delovanje
Po tradiciji ima potonika moč, da varuje pastirje in njihove črede, preprečujejo nevihte, izganja in ščiti pred demoni, ohranja pa tudi dobro žetev.
Korenine pod vzglavnikom ali okoli vratu kot ogrlica so zdravilo proti norosti, preprečujejo tudi epileptične napade.
Kot ogrlica varuje otroke, da jih ne bi ugrabile zle sile, v pomoč pa je tudi dojenčkom pri lajšanju tegob v obdobju rasti zob.

Posebno veliko magično moč so jim pripisovali tudi zaradi fluorescentnih lastnosti, saj v mraku potonike prav zažarijo. Le poglejte jih ponoči … 🙂
Zasajene na vrtu ščitijo pred neurjem in zlom. Ker je potonika resnično močna v svojem delovanju, so jo od nekdaj uporabljali tudi za eksorcizme. Korenino, ki so jo uporabili v ta namen, pa je bilo potrebno nabrati ponoči, ko rastlina čarobno sveti.

Barva
Rožnata: najbolj romantična, zaradi česar je idealna barva za poročne šopke in za okras na mizi.
Bela ali zelo bleda roza: osredotočanje na skrivnostni vidik same rastline in sporočanje obžalovanja, če smo koga prizadeli.
Močna rdeča: najbolj cenjena na Kitajskem in na Japonskem, obenem je najbolj povezana s častjo in spoštovanjem. Simbolizira blaginjo in razvoj.

Pomen
. čast, zlasti za ljudi, ki z uspehom prinašajo čast svoji celi družini;
. bogastvo in blaginja;
. romantična ljubezen, še posebej ljubezen med popolnimi neznanci;
. lepota v vseh oblikah.

Njeno sporočilo
Zapomnite si, da se vaša dejanja odražajo v vašem življenju in obenem tudi v življenju drugih, zato si vedno prizadevajte ravnati spoštljivo in častno.
Ne bojte se opravičiti, če naredite napako,
in delite ljubezen ter milino z drugimi.
S tem izboljšujete svet in posledično življenja vseh na našem planetu.

Olje zaščite in razsvetljenja s potoniko
Potrebujete:
nekaj korenin potonike,
½ žličke semen bele gorčice,
½ žličke smole bosvelije,
60 ml baznega olja.
Zmešajte vse sestavine in posvetite olje v svojem ritualu za močno zaščito in zdravljenje.

Zapisala: Nina Kasandra Klun.
Absoulute magickal apothecary

 

Pljučnik

PLJUČNIK (Pulmonaria officinalis L.)
Ob prehodu zime na pomlad v svetlem in spočitem gozdu cvetijo tla. Ob vetrnicah, pasjem zobu, petelinčkih, jetrniku, vraničniku in lapuhu, cveti tudi pljučnik. Pljučnik je rahlo oščetinjena trajnica in ga z lahkoto prepoznamo zaradi belih madežev, posutih po njegovih listih. Spada v družino srhkolistnic (kot boreč, gabez …).

Razširjen je predvsem po svetlih, listnatih, vlažnih gozdovih. Cveti marca in aprila. Cvetovi so na 8 – 30 cm visokih, malo olistanih stebelcih. Cvetni nastavki so zasnovani že v zgodnji jeseni in tako pripravljeni preživijo zimo, zaščiteni z nekaj listi, ki pa odmrejo, preden rastlina zacveti. Ko se cvetovi odprejo, se njihova sprva rožnata barva, zaradi s staranjem pogojene, spreminjajoče se pH vrednosti, spremeni v škrlatnomodro (iz kislega v bazično).
Po cvetenju zrastejo pritlični listi, ki so veliko večji kot tisti na cvetnem stebelcu. So dokaj grobi, dlakavi, ovalne ali srčaste oblike, posuti z značilnimi belimi madeži. Ko pljučnik povonjamo, opazimo, da ima prijeten, nežno travnat in komaj zaznaven vonj. Okus je blag, trpek in nekoliko sluzav. Razmnožujemo ga spomladi ali jeseni s semeni, kot tudi z delitvijo starejših rastlin.

Nabiramo celotno zel, sprva v marcu cvetove, kasneje v maju in začetku junija pa tudi liste, ki vsebujejo veliko kremenčeve oz. silicijeve kisline, rudninskih soli, smol in čreslovin. Korenine se ne uporabljajo. Pljučnik uporabljamo po potrebi, nikakor pa naj ne bo naš dnevni čaj. V manjših količinah vsebuje pirolizidinske alkaloide, zato je priporočljiva pazljiva uporaba.

Pljučnikov čaj je učinkovit pri vnetjih želodca in prebavil, zasluzenosti in vnetjih dihalnih poti, ustnih sluznic, pri kašlju, hripavosti, pljučnih boleznih – pljučnici, bronhitisu in astmi, tudi tuberkolozi. Posušeno zelišče prelijemo z vrelo vodo, pustimo 10 minut, precedimo in osladimo z medom. Pijemo 2 do 3-krat na dan ali po požirkih preko dneva. Čaj ima rahlo trpek okus. Dajemo ga lahko tudi v čajne mešanice, z npr. ozkolistnim trpotcem, koprivo, slezom …

Cenil ga je tudi velik poznavalec rastlin, župnik Kneipp, on ga je poleg omenjene uporabe svetoval tudi pri vnetju vratu in krvavem urinu. V starih, antičnih botaničnih spisih, pljučnika ni bilo najti. Prva ga je opisala sv. Hildegarda, iz časa okoli l. 1600 pa ga najdemo pod imenom mleko sv. Marije, saj bi naj po ljudskem verovanju, lise na pljučniku nastale takrat, ko je nanje kapljalo Marijino mleko. Po podobnosti, pa bi pljučnikove liste lahko primerjali s pljučnimi krili, od tukaj tudi izvira uporaba pljučnika za pljučne bolezni.

Ker se pljučnik suši zelo počasi, moramo biti zelo pozorni, da pri sušenju ohrani lepo zeleno barvo, sicer se izgubi tudi njegova učinkovitost. Priporočljivo ga je posušiti čim hitreje, nad kakšno krušno pečjo ali v sušilnikih pri nizki temperaturi. Preden ga shranimo mora biti popolnoma suh, saj ga hitro napade plesen.

Pljučnikovo vino po receptu sv. Hildegarde
30 g suhega ali 50 g svežega pljučnika 8 minut kuhamo v litru vina. Precedimo in hranimo v temni steklenici. Pijemo ga zjutraj na tešče in pred vsakim obrokom šilce, ogretega na sobno temperaturo. Pomaga pri pljučnih težavah.

Sirup
Skuhamo zelo močan pljučnikov čaj, ga precedimo in mu primešamo 1/3 medu. Jemljemo po žličkah ob kašlju. Sirup si pripravimo po potrebi, sproti.

Čaj pri bronhitisu

Žlico suhega pljučnika, žlico posušenega trpotca, žlico preslice, žlico kopriv stresemo v liter vrele vode in po desetih minutah precedimo. Popijemo oslajenega z medom, nekaj skodelic dnevno.

Pljučni čaj

V enakih količinah pomešamo pljučnik, list sleza, lipo, bezeg, islandski lišaj, sladki komarček, trobentico. Na skodelico vrele vode dodamo žličko mešanice in malo ohladimo. Dodamo med, limono in popijemo nekaj skodelic dnevno.

Patricija Šenekar

Kardamom

KARDAMOM (Elettaria cardamomum)

Prazniki so veliko bolj dišeči in domači tudi z aromatičnimi začimbami iz Daljnega vzhoda. Po karavanskih poteh je v davnem času v našo deželo s cimetom, klinčki, ingverjem in ostalimi dišavnicami prišel tudi kardamom, ki smo ga na naših tleh uporabljali že v časih starega Rima.

Kardamom je grmičasta tropska trajnica iz družine ingverjevk in uspeva predvsem na obalah Indije, Šrilanke, pa tudi Mehike, Gvatemale … Uporabljamo stroke s pekočimi semeni, ki jih s stebel obiramo po cvetenju.
Najbolj kvalitetni in aromatični so zeleni, poznamo pa tudi bele, na soncu pobledele stroke.
Semena, ki jih je v strokih kar veliko, izluščimo sproti, sicer bomo prehitro izgubili njegovo značilno aromo.
Tudi ko kardamom kupujemo, kupimo takšnega, ki je v strokih, doma pa jih stolčemo ali oluščimo pred uporabo.
Hranimo ga v nepredušno zaprtih, temnih posodah. Semena so ostro pikantnega okusa.

Njegov okus postane še bolj izrazit, če pred uporabo semena na suho popražimo. Močan, limoni in popru podoben okus pristoji tako sladkim, kot tudi pikantnim jedem. Je nenadomestljiva začimba v indijskih jedeh, še posebej v pilavih, curryjih, v smetanovih desertih, in sladicah … Tudi na Bližnjem vzhodu ga veliko uporabljajo v pecivih in njihovih sladkih mesnih jedeh, podobno ga uporabljajo tudi v severni Afriki, kjer z njim tudi odišavljajo in blažijo grenak okus kave. Dodajajo ga seveda tudi čajem. V Evropi kardamom uporabljamo predvsem v nekaterih sladicah, vročih punčih in v kuhanem vinu, lepo se poda k pečenemu sadju (hruške, jabolka), zaokrožen okus pa daje tudi mlečnim jedem, sladoledu in mlečnim napitkom, jajčnim kremam … Nepogrešljiv je ob praznični peki, saj z njim pričaramo tople okuse peciv in piškotov.

Za kardamom velja, da je dober pospeševalec prebave, deluje proti krčem in vetrovom, žvečenje semen pa odpravlja neprijeten ustni zadah. Sodi med pekoča zelišča, ki ogrevajo, pomagajo pri kašlju in prehladu. Po ayurvedi deluje na prebavni, dihalni, obtočilni in živčni sistem. Nevtralizira sluzi in odpira pretok energij v telesu. Pospešuje znojenje in lajša prehlade, kašelj, astmo, hripavost, popravlja izgubo okusa, prebavo in slabo absorbcijo hranil, pomaga ustavljati bruhanje in spahovanje. Je eden najboljših in najvarnejših stimulansov. Spodbuja vranico, poživlja um in srce, bistri in povečuje radost.

Kardamom najdeš v Hiški zelišč >>>tukaj<<<

Odišavljanje kave
Žličko stolčenih kardamomovih semen primešamo k 200 g mlete kave. Dodamo lahko tudi žlico cimeta. Mešanico hranimo v dobro zaprti posodi, da se arome med seboj dobro prepletejo. Kavo kuhamo na običajen način. Če ji dodamo cimet, jo samo vmešamo v vrelo vodo in ne zavremo še enkrat.

Začimbna mešanica za biskvitno testo
Mešanica bo poskrbela, da bo sladica lažja za prebavo. Za aromatičen biskvit potrebujemo:
– Pol žličke posušene limonine lupinice
– Četrt žličke vanilije v prahu
– Četrt žličke mletega ingverja
– Četrt žličke stolčenega kardamoma

Mešanica začimb za medenjake ali jabolčni zavitek
– 1 velika žlica cimeta
– Pol žlice ingverja v prahu
– Žlička kardamomovih semen
– Žlička janeževih semen
– Pol žličke muškatnega oreščka
– Pol žličke pimenta
– Četrt žličke mletih klinčkov
– Ščep popra
Začimbe premešamo in jih hranimo v dobro zaprti posodi. Uporabimo jih za začinjanje medenjakov in zavitka.

Indijski masala čai
V pol litra mleka (lahko rastlinskega) za 15 minut namočimo 5 žafranovih nitk, nato v njem skuhamo še: 1 cimetovo palčko, 2 cm narezanega ingverja, 6 strokov kardamoma, 5 klinčkov, 3 zrna popra, za noževo konico ginsenga v prahu, 2 janeževi zvezdi. Za par minutk povremo, ugasnemo in dodamo žlico črnega čaja. Po treh do petih minutah precedimo in nalijemo v majhne skodelice. Postrežemo ga k sladkim jedem ali po obrokih.

Začinjen lassi (jogurtov napitek)
2 skodelici vode, 3/4 skodelice jogurta, 1 žlico kokosovega sladkorja, pol žličke naribanega ingverja, pol žličke mletega kardamoma. Sestavine zmešamo v blenderju in postrežemo v kozarcu.

Žafranov riž
Ščep žafranovih nitk namočimo v žlici vode. Skodelico in pol basmati riža dobro operemo in odcedimo. Raztopljenemu ghee maslu (1 zvrhano žlico) dodamo 4 lovorjeve liste, 2 cm cimetove palčke, 6 klinčkov, 6 celih kardamomovih strokov, nekaj koriandrovih in kuminovih semen, pol žličke soli in po minuti mešanja dodamo riž, zmanjšamo ogenj in ga na suho mešamo okoli dve minuti. Prilijemo 4 skodelice vode, žafran in odkrito vremo 5 minut, nato zmanjšamo ogenj, dobro premešamo in počasi kuhamo do mehkega.

Patricija Šenekar

Bela omela

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar

Brin

Brin je mogočen predstavnik v slovenskem prostoru, tako z vidika ljudskega zdravilstva kot z vidika čaranja.

Navadni brin (Juniperus communis) je grm ali drevo, ki raste na zapuščenih in neobdelanih tleh, pašnikih ali gozdnih jasah. Zdravilno delujejo brinove jagode, ki dozorijo v dveh do treh letih. Vsebujejo eterično olje Aetheroleum Juniperi, glikozide, smolo, čreslovine in organske kisline.
Eterično olje je stranski produkt pri izdelavi brinovca in se na zraku spremeni v smolo. O brinu smo v Namarie že pisali več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Brin velja res za prav posebno, sveto rastlino na naših tleh. Čeprav moramo hitro dodati, da je njegova uporaba znana po vsem svetu.

Zaradi moči elementa ognja in pod vodstvom Sonca je brinova moč izjemna. Velja za velikega zaščitnika pred vsem slabim, pred tatvinami, pred boleznijo. Tistega, ki ima pri sebi vejico brina, varuje pred nesrečami in divjimi živalmi. To je veljalo še takrat, ko so ljudje drugače sobivali z živalmi v gozdu, danes vas bo brin ščitil pred zlobnimi ljudmi. Zaradi njegove izjemne moči in vibracije so ga uporabljali tudi proti urokom in pri obredih eksorcizma.

Posadite ga na vrt

Na vrtu ali vaši posesti bo brin odganjal nepridiprave in vas ščitil pred slabimi energijami in tatvinami. Hkrati pa bo odgnal tudi kače. Vejico brina je vedno dobro obesiti na vhodna vrata domovanja, da bo zaščitil celoten dom in vse prebivalce; tako sploh ne boste imeli ‘slabih’ obiskov. Prav tako pa bo njegova esenca poleg čiščenja energije poskrbela tudi za boljše zdravje.

Kadilo in zdravilo

Brin je bil eno prvih kadil, ki so ga uporabljale sredozemske čarovnice. Uporabljale so ga za izganjanje vsega slabega, temnega in prav tako za vračanje zdravja. Sveto kadiljenje z brinom poznajo npr. tudi Indijanci in prebivalci Tibeta. Zgodba je zelo podobna, saj so povsod prepoznali močne zdravilne in zaščitniške sposobnosti brina. Indijanci so pili čaj iz brinovih jagod za zbijanje povišane telesne temperature in za preprečevanje neželenih nosečnosti, iglice pa so prižgali in jih potem uporabljali za zdravljenje artritisa. Da bi povečali mentalne sposobnosti in pridobili več energije, na območju Tibeta brin prižgejo vsako jutro kot del jutranjega obreda in meditacije, uporabljajo pa ga tudi pri zdravljenju rakavih obolenj.

Brinovo olje

Dolgo tradicijo imajo tudi brinovi zvarki, kot sta brinovo olje in brinovo vino. Tudi na naših tleh so pripravljali brinovo olje, sicer po različnih postopkih, najbolj preprosta pa je izdelava brinovega macerata. Brinove vejice in jagode namočite v kakovostno domače olje, pustite stati približno tri tedne in potem precedite. Naši predniki so si z brinovim oljem vračali zdravje, tako da so ga zvečer dobro vtrli v kožo od nog do glave, nato pa legli k počitku. Brinova moč zdravljenja in čiščenja naj bi se pokazala že takoj naslednje jutro, saj so se zbudili povsem prerojeni.

Daje moč ledvicam

Močno je povezan z energijo ledvic in prav tako želodca, zato so ga v ljudski medicini uporabljali za različna zdravljenja trebušnih tegob, pri težavah uriniranja, slabosti, driskah in splošnem slabem počutju. Velja, da pri moških povečuje potenco in je povezan z zdravljenjem prostate, zato so ga uporabljali tudi v čarih za ljubezen.

Včasih so se ljudje poslužili brinovih jagod, kadar so iz oblek in perila želeli odpraviti vonj po zatohlosti, ki se ga ni dalo odpraviti z zračenjem. Prgišče svežih brinovih jagod so stolkli in stresli na žareče oglje v pločevinasti škatli. Škatlo s tlečimi brinovimi jagodami so postavili na opeko v omaro pod visečo obleko.

Brin je na naših tleh že toliko let, da bi njegovo celovito naravo in delovanje lahko na novo spoznali, saj ni samo majhen pridevnik v kuhinji, ampak veliko, veliko več.
Njegove besede zelo dobro ponazorijo njegov značaj: »Mogočno in tiho greš skozi življenje.«

Vir: Jana

Baldrijan

BALDRIJAN ali zdravilna špajka (Valeriana officinalis)
Če iščemo baldrijan v naravi, ga najdemo na vlažnih, nižinskih travnikih. Ima visoka, votla cvetna stebla iz katerih poganjanjo pernato deljeni, ozki, suličasti listi. Mladi poganjki so temno rdeči, kasneje ozelenijo. Stebla v maju ali začetku junija, nosijo velike, goste, bele ali bledo rožnate kobulu podobne glavice, sladko dišečih cvetov. Lahko ga gojimo tudi na vrtu. Če raste na suhih podlagah, je lahko vsebnost učinkovin višja, močnejša pa je tudi njegova aroma. Že stoletja se baldrijanovi pripravki uporabljajo kot zdravilo, ki pomaga k spancu in sprostitvi.

Najvažnejši del baldrijana pa je njegova korenika s koreninicami. Iz njih pridobivamo ekstrakt in alkoholni izvleček. Tudi posušene korenine se lahko uporabijo za čaj. Korenine izkopavamo jeseni, oktobra ali novembra, lahko pa tudi januarja ali februarja, če zemlja ni zamrznjena. Koreninice dobro očistimo in hitro posušimo. Baldrijan lahko razmnožujemo s semeni.

Baldrijanove korenine vsebujejo eterično olje z značilnim baldrijanovim vonjem, ki še najbolj ugaja domačim mačkam. Med učinkovinami v koreninah je izovalerianska kislina, ki je vzrok za pomirjevalno delovanje baldrijana. S baldrijanom si lajšamo tudi razne živčne motnje, živčno izčrpanost, stres, živčno prebavne motnje in krče, nespečnost. Uporablja se tudi ob razburjenju, nemiru, migreni, pri težavah v menopavzi, skratka pri živčni prenapetosti. Sprošča tudi mišice. Vpliv pa ima tudi na srce in krvni obtok.

Čaj iz baldrijanovih korenin lahko pripravimo na dva načina. 3g ali čajno žličko zdrobljenih koreninic preko dneva ali noči namočimo v skodelici hladne vode in ga pogretega popijemo ali pa koreninice prelijemo z vrelo vodo in pijemo po požirkih preko dneva ali pred spanjem. Popijemo ga do dve skodelici dnevno po potrebi ali pa redno, v tem primeru po treh tednih prenehamo. Če nam je ljubše uživanje tinkture namesto čaja, jo jemljemo po potrebi, 1 – 3 krat dnevno (5 – 20 kapljic) v decilitru vode. Tinkturo najdeš tukaj: http://www.hiskazelisc.com/

Baldrijanovo delovanje je sicer blago, vendar lahko prevelike količine pripeljejo do težav s srcem. Nosečnice in doječe matere naj ga ne uporabljajo. Redko ima stranske učinke. Nekateri pa ga preprosto ne prenesejo. Kar je pri baldrijanu, če ga lahko jemljemo tudi zelo dobrodošlo je, da ne povzroča zaspanosti in težkega prebujanja v jutranjih urah.

V biodinamiki iz cvetov baldrijana izdelujemo preparat 507. Zelo zgodaj zjutraj, ko je na cvetovih še rosa, nabiramo baldrijanova socvetja oz. cvetove. Baldrijanov preparat lahko izdelamo na dva načina. Prvi je zelo enostaven. Zanj potrebujemo polovico steklenice ali kozarca baldrijanovih drobnih, belih cvetnih lističev (ne celih cvetov). Čeznje prelijemo čisto studenčnico ali izvirsko vodo. Kozarec oz. steklenico zaščitimo pred mrčesom in obesimo za tri tedne na sonce ali pod krošnjo drevesa. Nato tekočino odcedimo in shranimo.
Drugi način izdelave preparata je ta, da cele cvetove brez stebelc, takoj po nabiranju zmeljemo in iz njih iztisnemo sok. Ta sok precedimo in ga nalijemo v temne steklenice, ki jih zaprte postavimo na temno mesto s konstantno temperaturo. V naslednjih nekaj tednih, bo sok v steklenicah fermentiral. Ko je vrenje zaključeno, steklenice na dan za cvet pregledamo in povonjamo. Preparat je uspel, kadar je vonj rahlo kisel, prijeten in v njem občutimo baldrijanovo noto.

Zgodi se tudi, da se sok v kakšni steklenici pokvari, v tem primeru bomo to zaznali z vonjem po gnilem. Tak preparat je neuporaben, zato ga zavržemo. Ker se v steklenicah nabere kar nekaj usedlin, je dan za cvet primeren, da preparat precedimo in prelijemo v čiste steklenice, ki jih še vedno hranimo v temnem prostoru, kjer lahko dalje zori. Dobro pripravljen preparat iz baldrijana je uporaben več let. Pred uporabo ga prelijemo v majhne kapalne stekleničke, saj ga za izdelavo škropiva potrebujemo le nekaj kapljic na liter mlačne vode. Dinamiziramo ga 20 minut, zatem ga uporabimo.
V njem lahko namakamo semena pred setvijo (za ta namen vzamemo 1 žlico preparata na liter vode), škropimo zemljo pred sejanjem, na dan za cvet pomladi z njim škropimo sadje in okrasne rastline za obilnejše cvetenje. Ker pa baldrijan rastline zelo »žeja« (to lahko opazimo tudi mi, če uživamo baldrijanovo tinkturo za pomirjanje brez vode), jih moramo po škropljenju zaliti. V času rasti z njim trikrat poškropimo tudi žita (to povečuje pridelek), uporabimo ga lahko za zalivanje in pripravo kompostnega kupa in preparata iz kravjeka po Mariji Thun. Ker preparat, tako kot baldrijan sam, pripada nadsončnemu planetu Saturnu in posreduje toploto zemlji, ga uporabljamo tudi proti zmrzalim, tako spomladi, kot jeseni.

V baldrijanovem preparatu so skoncentrirane sile Saturna, ki delujejo s toploto, svetlobo in krepijo vitalnost rastlin. Podpira delovanje Sonca in vpliva na rastline tudi tako, da bolje gospodarijo s fosforjem, ki je na razpolago oz. je vezan v kremenasti substanci (pesek in kamnine) v tleh. Tla, ki so vsrkala kozmični vpliv Saturna (tudi Jupitra ali Marsa) iz atmosfere, oddajajo to toploto koreninam. Ta toplota v zemlji pa je drugačna od tiste v zraku. Ko zemlja toploto in seveda tudi zrak sprejme vase, dobita pridih živega, enako velja tudi za ostale elemente in to vpliva tudi na rastline. Fosforja v ozračju skorajda ne bomo našli, vezan je na sedimente, kamnine v tleh, fosfate, soli. Kroženje fosforja je pomembno za razvoj in rast vseh živih organizmov. Rastline fosfor iz tal vsrkavajo z vodo in ga vgrajujejo v različne organske spojine, ki jih potem konzumirajo rastlinojedci, razkrojevalci (glive)…, skratka gre skozi celotno prehransko verigo, na koncu z iztrebki ali odmrlimi rastlinami, ponovno pride v zemljo. Ker pa so fosfati v vodi slabo topni, je fosforja v njej razmeroma malo. Vendar na dostopnost fosforja rastlini, vpliva tudi kislost tal, saj čim bolj kisla so tla, slabša je topnost fosfatov, prav tako topnost fosfatov upada z naraščanjem pH zemlje. Torej, tla naj bodo približno nevtralna, da bo fosfor lažje dostopen. Seveda pa mora biti v tleh tudi glina, saj se s pomočjo nje lahko vse substance dvignejo v rastlino.

Fosfor je potreben za močne in zdrave korenine , pomemben pa je tudi v fazi cvetenja rastlin. Ko se začenja cvetenje rastlin (jagod, paradižnika, rož …), omogočimo rastlinam boljši dostop do fosforja – jih npr. poškropimo s preparatom iz baldrijana, saj v tej fazi rastlina potrebuje več fosforja.
Preparat 507 je edini med biološko dinamičnimi preparati, ki ne potrebuje zorenja v zemlji.

Patricija Šenekar, za Večer, maj 2015

Encijan

RUMENI SVIŠČ (Gentiana Lutea)
Rumeni svišč pri nas bolj poznamo pod imenom encijan, pa tudi košutnik. Je izrazito gorska rastlina, v naravi ga pri nas srečamo po gorskih travnikih in obronkih gozdov v Alpah in na Krasu (Nanos, Snežnik).
V Himalaji raste celo do višine 5000 metrov. Zelo podoben mu je panonski svišč, njega najdemo tudi na Pohorju, njegove korenine so manjše, a z enako uporabno vrednostjo. Z malo sreče ga lahko vzgojimo tudi v vrtni zemlji. To velja poskusiti, saj je rastlina pri nas zaščitena in je ni dovoljeno nabirati v naravi.

Za gojenje encijana, zemlje ne smemo z ničemer gnojiti.
V dobri vrtni zemlji lahko korenina zraste tudi do metra globine in teže 3 – 4 kilograme.
Ugotovili so, da ima gojen encijan enake zdravilne lastnosti kot samonikle rastline.

Encijan je okoli meter in nekaj visoka trajnica. V zemlji ima debelo koreniko in dolge mesnate in razraščene korenine. Sveža korenina je zunaj rjavo sive in od znotraj rumenkaste barve. Steblo encijana je visoko in votlo, proti vrhu žlebičasto. Listi so suličasti, nasproti ležeči, s petimi do sedmimi vzdolžnimi žilami. Cvetovi so rumeni, z neznatnim vonjem, rastejo iz zalistij v gostih socvetjih okoli stebla. Cveti od junija do avgusta, včasih še jeseni. Zacveti šele po šestih letih in dočaka starost tudi do 50, 60 let.

V zdravilne namene uporabljamo korenine. Korenine vsaj štiri leta starih rastlin izkopljemo pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Sveža korenina diši malo neprijetno in ostro, suha pa ima prijetnejši, a zelo specifičen vonj.
Okus korenine hoče biti na začetku rahlo sladkast, vendar kmalu začutimo neverjetno grenkobo, ki jo še dolgo zaznavamo. Encijanova korenina vsebuje spojino amarogencin, ki je najbolj grenka, do sedaj poznana snov v naravi in jo zaznavamo tudi pri razredčitvi 1 : 58 000 000! Korenino moramo čim hitreje posušiti, če želimo ohraniti njene učinkovine. Če jo dobro skladiščimo (suh, temen prostor), jo lahko hranimo več let.

Priporočam, da se še sveža nareže na drobne koščke, saj jo bomo zelo težko zdrobili, če jo posušimo v enem kosu.
Korenino lahko uporabimo za čaj ali iz nje naredimo tinkturo. Encijanova korenina velja kot eno najboljših drog za želodec. Pospešuje prebavo, odpravi tiščanje in slabosti v želodcu, odpravi vse prebavne motnje, spodbuja tek. Kdor ima slab želodec naj vsak dan spije po 1 dcl encijanovega vina.

Uporaba encijana (npr. čaja) se priporoča slabokrvnim in bledičnim ljudem, saj v pravilnem razmerju množi bele in rdeče krvničke. Priporoča se tudi pri preslabem izločanju želodčne kisline (dokazano delovanje), spahovanju, pekoči zgagi, zapeki, srčni in živčni slabosti. Tudi pri težavah z jetri se priporoča pitje čaja, kakor tudi pri zavračanju hrane.
Odpravlja gliste, čisti jetra in ledvice, pospešuje izločanje žolča, pospešuje izločanje seča, izločanje sluzi iz pljuč in pospešuje slabotno menstruacijo.
Ker je encijan grenčica (amara pura), ga, če imamo omenjene težave jemljimo pol ure do eno uro pred jedjo, v obliki čaja ali tinkture, saj se s tem spodbudi izločanje sline, prebavnih sokov in s tem zelo olajša prebava.
Iz korenin se kuha tudi žganje, ki prav tako krepča slaboten in slab želodec, redči kri in varuje pred okužbami.

Pohodniki in alpinisti bi s seboj vedno morali imeti nekaj encijanovega žganja, saj požirek, v trenutkih onemoglosti, izčrpanosti, lakote in mraza poživi mišice, pokrepča želodec, spodbudi jetra, s čimer prideta tudi volja in moč. Zanimivo je, da pravo encijanovo žganje sploh ni grenko, saj se pri fermentaciji in destilaciji grenkoba izgubi.
Okus in vonj ima po zemlji. Kljub temu, da je encijan tako zdravilen, lahko v prevelikih odmerkih povzroči slabost in bruhanje. Tudi hrana se nam lahko upre. Če imamo visok krvni tlak, ga raje ne uporabljajmo, prav tako ne pri razjedi na želodcu in dvanajsterniku ter vnetem in vzdraženem prebavnem traktu.

Preveč razdražljivi ljudje naj encijana ne uporabljajo. Ker redči kri, naj ga ne uporabljajo tisti, ki so nagnjeni h krvavitvam iz nosu ali želodca. Tudi nosečnice naj se mu v prvem trimesečju izogibajo. Velikokrat pride do zamenjave encijana v naravi s smrtno strupeno čmeriko. Ko ne cvetita, sta to zelo podobni rastlini. Imata zelo podobne liste. Razlika je v tem, da je list čmerike po spodnji listni ploskvi drobno dlakav, med tem, ko so listi encijana popolnoma gladki. Pa tudi po barvi prerezane korenike ju je moč ločiti, saj je korenika čmerike od znotraj bela, med tem ko je korenika rumenega svišča rumena.

Latinsko ime je rod sviščevk Gentiana (Rumeni svišč – Gentiana lutea) dobil po ilirskem kralju Gentiusu, ki je bil poznavalec zelišč, encijan pa je zelo priporočal proti kugi. Tudi Kneipp ga je zelo cenil, svetoval je, da naj vsak, ki ima doma majhen vrtiček, vanj zasadi žajbelj, pelin in encijan, če želi imeti lekarno pri roki.

Recepti:
Čajna mešanica za odvajanje vetrov in pospeševanje teka je sestavljena iz encijana, kumine, korenine angelike in pelina.

Priprava čaja: pol žličke encijanove korenine namakamo v mrzli vodi čez noč ali jo le poparimo in pijemo počasi, 2x na dan pol ure pred jedjo.

Encijanovo vino: 40 g narezane suhe korenine 14 dni namakamo v dveh litrih vina.
Encijanovo korenino zmeljimo v prah. Prelijemo ga z vrelo vodo in vse skupaj popijemo. To pomaga, da se znebimo glist.

Patricija Šenekar, Večer, 6. 12. 2015