Arhivi Kategorije: Ko zadiši…

Brin

Brin je mogočen predstavnik v slovenskem prostoru, tako z vidika ljudskega zdravilstva kot z vidika čaranja.

Navadni brin (Juniperus communis) je grm ali drevo, ki raste na zapuščenih in neobdelanih tleh, pašnikih ali gozdnih jasah. Zdravilno delujejo brinove jagode, ki dozorijo v dveh do treh letih. Vsebujejo eterično olje Aetheroleum Juniperi, glikozide, smolo, čreslovine in organske kisline.
Eterično olje je stranski produkt pri izdelavi brinovca in se na zraku spremeni v smolo. O brinu smo v Namarie že pisali več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Brin velja res za prav posebno, sveto rastlino na naših tleh. Čeprav moramo hitro dodati, da je njegova uporaba znana po vsem svetu.

Zaradi moči elementa ognja in pod vodstvom Sonca je brinova moč izjemna. Velja za velikega zaščitnika pred vsem slabim, pred tatvinami, pred boleznijo. Tistega, ki ima pri sebi vejico brina, varuje pred nesrečami in divjimi živalmi. To je veljalo še takrat, ko so ljudje drugače sobivali z živalmi v gozdu, danes vas bo brin ščitil pred zlobnimi ljudmi. Zaradi njegove izjemne moči in vibracije so ga uporabljali tudi proti urokom in pri obredih eksorcizma.

Posadite ga na vrt

Na vrtu ali vaši posesti bo brin odganjal nepridiprave in vas ščitil pred slabimi energijami in tatvinami. Hkrati pa bo odgnal tudi kače. Vejico brina je vedno dobro obesiti na vhodna vrata domovanja, da bo zaščitil celoten dom in vse prebivalce; tako sploh ne boste imeli ‘slabih’ obiskov. Prav tako pa bo njegova esenca poleg čiščenja energije poskrbela tudi za boljše zdravje.

Kadilo in zdravilo

Brin je bil eno prvih kadil, ki so ga uporabljale sredozemske čarovnice. Uporabljale so ga za izganjanje vsega slabega, temnega in prav tako za vračanje zdravja. Sveto kadiljenje z brinom poznajo npr. tudi Indijanci in prebivalci Tibeta. Zgodba je zelo podobna, saj so povsod prepoznali močne zdravilne in zaščitniške sposobnosti brina. Indijanci so pili čaj iz brinovih jagod za zbijanje povišane telesne temperature in za preprečevanje neželenih nosečnosti, iglice pa so prižgali in jih potem uporabljali za zdravljenje artritisa. Da bi povečali mentalne sposobnosti in pridobili več energije, na območju Tibeta brin prižgejo vsako jutro kot del jutranjega obreda in meditacije, uporabljajo pa ga tudi pri zdravljenju rakavih obolenj.

Brinovo olje

Dolgo tradicijo imajo tudi brinovi zvarki, kot sta brinovo olje in brinovo vino. Tudi na naših tleh so pripravljali brinovo olje, sicer po različnih postopkih, najbolj preprosta pa je izdelava brinovega macerata. Brinove vejice in jagode namočite v kakovostno domače olje, pustite stati približno tri tedne in potem precedite. Naši predniki so si z brinovim oljem vračali zdravje, tako da so ga zvečer dobro vtrli v kožo od nog do glave, nato pa legli k počitku. Brinova moč zdravljenja in čiščenja naj bi se pokazala že takoj naslednje jutro, saj so se zbudili povsem prerojeni.

Daje moč ledvicam

Močno je povezan z energijo ledvic in prav tako želodca, zato so ga v ljudski medicini uporabljali za različna zdravljenja trebušnih tegob, pri težavah uriniranja, slabosti, driskah in splošnem slabem počutju. Velja, da pri moških povečuje potenco in je povezan z zdravljenjem prostate, zato so ga uporabljali tudi v čarih za ljubezen.

Včasih so se ljudje poslužili brinovih jagod, kadar so iz oblek in perila želeli odpraviti vonj po zatohlosti, ki se ga ni dalo odpraviti z zračenjem. Prgišče svežih brinovih jagod so stolkli in stresli na žareče oglje v pločevinasti škatli. Škatlo s tlečimi brinovimi jagodami so postavili na opeko v omaro pod visečo obleko.

Brin je na naših tleh že toliko let, da bi njegovo celovito naravo in delovanje lahko na novo spoznali, saj ni samo majhen pridevnik v kuhinji, ampak veliko, veliko več.
Njegove besede zelo dobro ponazorijo njegov značaj: »Mogočno in tiho greš skozi življenje.«

Vir: Jana

Baldrijan

BALDRIJAN ali zdravilna špajka (Valeriana officinalis)
Če iščemo baldrijan v naravi, ga najdemo na vlažnih, nižinskih travnikih. Ima visoka, votla cvetna stebla iz katerih poganjanjo pernato deljeni, ozki, suličasti listi. Mladi poganjki so temno rdeči, kasneje ozelenijo. Stebla v maju ali začetku junija, nosijo velike, goste, bele ali bledo rožnate kobulu podobne glavice, sladko dišečih cvetov. Lahko ga gojimo tudi na vrtu. Če raste na suhih podlagah, je lahko vsebnost učinkovin višja, močnejša pa je tudi njegova aroma. Že stoletja se baldrijanovi pripravki uporabljajo kot zdravilo, ki pomaga k spancu in sprostitvi.

Najvažnejši del baldrijana pa je njegova korenika s koreninicami. Iz njih pridobivamo ekstrakt in alkoholni izvleček. Tudi posušene korenine se lahko uporabijo za čaj. Korenine izkopavamo jeseni, oktobra ali novembra, lahko pa tudi januarja ali februarja, če zemlja ni zamrznjena. Koreninice dobro očistimo in hitro posušimo. Baldrijan lahko razmnožujemo s semeni.

Baldrijanove korenine vsebujejo eterično olje z značilnim baldrijanovim vonjem, ki še najbolj ugaja domačim mačkam. Med učinkovinami v koreninah je izovalerianska kislina, ki je vzrok za pomirjevalno delovanje baldrijana. S baldrijanom si lajšamo tudi razne živčne motnje, živčno izčrpanost, stres, živčno prebavne motnje in krče, nespečnost. Uporablja se tudi ob razburjenju, nemiru, migreni, pri težavah v menopavzi, skratka pri živčni prenapetosti. Sprošča tudi mišice. Vpliv pa ima tudi na srce in krvni obtok.

Čaj iz baldrijanovih korenin lahko pripravimo na dva načina. 3g ali čajno žličko zdrobljenih koreninic preko dneva ali noči namočimo v skodelici hladne vode in ga pogretega popijemo ali pa koreninice prelijemo z vrelo vodo in pijemo po požirkih preko dneva ali pred spanjem. Popijemo ga do dve skodelici dnevno po potrebi ali pa redno, v tem primeru po treh tednih prenehamo. Če nam je ljubše uživanje tinkture namesto čaja, jo jemljemo po potrebi, 1 – 3 krat dnevno (5 – 20 kapljic) v decilitru vode. Tinkturo najdeš tukaj: http://www.hiskazelisc.com/

Baldrijanovo delovanje je sicer blago, vendar lahko prevelike količine pripeljejo do težav s srcem. Nosečnice in doječe matere naj ga ne uporabljajo. Redko ima stranske učinke. Nekateri pa ga preprosto ne prenesejo. Kar je pri baldrijanu, če ga lahko jemljemo tudi zelo dobrodošlo je, da ne povzroča zaspanosti in težkega prebujanja v jutranjih urah.

V biodinamiki iz cvetov baldrijana izdelujemo preparat 507. Zelo zgodaj zjutraj, ko je na cvetovih še rosa, nabiramo baldrijanova socvetja oz. cvetove. Baldrijanov preparat lahko izdelamo na dva načina. Prvi je zelo enostaven. Zanj potrebujemo polovico steklenice ali kozarca baldrijanovih drobnih, belih cvetnih lističev (ne celih cvetov). Čeznje prelijemo čisto studenčnico ali izvirsko vodo. Kozarec oz. steklenico zaščitimo pred mrčesom in obesimo za tri tedne na sonce ali pod krošnjo drevesa. Nato tekočino odcedimo in shranimo.
Drugi način izdelave preparata je ta, da cele cvetove brez stebelc, takoj po nabiranju zmeljemo in iz njih iztisnemo sok. Ta sok precedimo in ga nalijemo v temne steklenice, ki jih zaprte postavimo na temno mesto s konstantno temperaturo. V naslednjih nekaj tednih, bo sok v steklenicah fermentiral. Ko je vrenje zaključeno, steklenice na dan za cvet pregledamo in povonjamo. Preparat je uspel, kadar je vonj rahlo kisel, prijeten in v njem občutimo baldrijanovo noto.

Zgodi se tudi, da se sok v kakšni steklenici pokvari, v tem primeru bomo to zaznali z vonjem po gnilem. Tak preparat je neuporaben, zato ga zavržemo. Ker se v steklenicah nabere kar nekaj usedlin, je dan za cvet primeren, da preparat precedimo in prelijemo v čiste steklenice, ki jih še vedno hranimo v temnem prostoru, kjer lahko dalje zori. Dobro pripravljen preparat iz baldrijana je uporaben več let. Pred uporabo ga prelijemo v majhne kapalne stekleničke, saj ga za izdelavo škropiva potrebujemo le nekaj kapljic na liter mlačne vode. Dinamiziramo ga 20 minut, zatem ga uporabimo.
V njem lahko namakamo semena pred setvijo (za ta namen vzamemo 1 žlico preparata na liter vode), škropimo zemljo pred sejanjem, na dan za cvet pomladi z njim škropimo sadje in okrasne rastline za obilnejše cvetenje. Ker pa baldrijan rastline zelo »žeja« (to lahko opazimo tudi mi, če uživamo baldrijanovo tinkturo za pomirjanje brez vode), jih moramo po škropljenju zaliti. V času rasti z njim trikrat poškropimo tudi žita (to povečuje pridelek), uporabimo ga lahko za zalivanje in pripravo kompostnega kupa in preparata iz kravjeka po Mariji Thun. Ker preparat, tako kot baldrijan sam, pripada nadsončnemu planetu Saturnu in posreduje toploto zemlji, ga uporabljamo tudi proti zmrzalim, tako spomladi, kot jeseni.

V baldrijanovem preparatu so skoncentrirane sile Saturna, ki delujejo s toploto, svetlobo in krepijo vitalnost rastlin. Podpira delovanje Sonca in vpliva na rastline tudi tako, da bolje gospodarijo s fosforjem, ki je na razpolago oz. je vezan v kremenasti substanci (pesek in kamnine) v tleh. Tla, ki so vsrkala kozmični vpliv Saturna (tudi Jupitra ali Marsa) iz atmosfere, oddajajo to toploto koreninam. Ta toplota v zemlji pa je drugačna od tiste v zraku. Ko zemlja toploto in seveda tudi zrak sprejme vase, dobita pridih živega, enako velja tudi za ostale elemente in to vpliva tudi na rastline. Fosforja v ozračju skorajda ne bomo našli, vezan je na sedimente, kamnine v tleh, fosfate, soli. Kroženje fosforja je pomembno za razvoj in rast vseh živih organizmov. Rastline fosfor iz tal vsrkavajo z vodo in ga vgrajujejo v različne organske spojine, ki jih potem konzumirajo rastlinojedci, razkrojevalci (glive)…, skratka gre skozi celotno prehransko verigo, na koncu z iztrebki ali odmrlimi rastlinami, ponovno pride v zemljo. Ker pa so fosfati v vodi slabo topni, je fosforja v njej razmeroma malo. Vendar na dostopnost fosforja rastlini, vpliva tudi kislost tal, saj čim bolj kisla so tla, slabša je topnost fosfatov, prav tako topnost fosfatov upada z naraščanjem pH zemlje. Torej, tla naj bodo približno nevtralna, da bo fosfor lažje dostopen. Seveda pa mora biti v tleh tudi glina, saj se s pomočjo nje lahko vse substance dvignejo v rastlino.

Fosfor je potreben za močne in zdrave korenine , pomemben pa je tudi v fazi cvetenja rastlin. Ko se začenja cvetenje rastlin (jagod, paradižnika, rož …), omogočimo rastlinam boljši dostop do fosforja – jih npr. poškropimo s preparatom iz baldrijana, saj v tej fazi rastlina potrebuje več fosforja.
Preparat 507 je edini med biološko dinamičnimi preparati, ki ne potrebuje zorenja v zemlji.

Patricija Šenekar, za Večer, maj 2015

Žajbelj

ŽAJBELJ (Salvia officinalis)
Žajbelj je rastlina, ki ga poznajo tudi tisti, ki se na zelišča sicer ne spoznajo najbolje. Manjka na redko katerem vrtu, redno pa ga srečujemo tudi na našem dopustu ob morju. Tisti, majhen in bel, ki se bori med vročim kamenjem, skorajda brez vlage in zemlje, ima še posebno vrednost. Vzgojimo ga lahko iz semena ali s potaknjenci, zgodaj poleti.

Grmičke po cvetenju porežemo, saj ga tako ohranjamo mladostnejšega in bolj kompaktnega. Liste obiramo tik pred cvetenjem in tudi poleti, za hranjenje jih posušimo. Tudi iz cvetov si lahko pripravimo lahek balzamičen čaj. Suhe liste lahko dajemo med perilo, kar odganja mrčes, kadar jih zažgemo z njimi razkužujemo prostore.

Uporabljamo ga zaradi njegovih protimikrobnih in protivnetnih lastnosti. Poparek iz listov lahko uporabimo za čiščenje obraza, za grgranje in razkuževanje ustne votline in grla, za kar je zelo primerna tudi razredčena tinktura.

Žajbljev čaj spodbuja prebavo, spodbuja izločanje žolča in pomaga zdraviti diarejo. Žajbljev čaj in vino krepita živce in krvni obtok, čaj blaži tudi kašelj in prehlade ter uravnava motnje v menstrualnem ciklusu in menopavzi. Vendar ga zaradi vsebnosti toksičnega tujona ne smemo uživati v večjih količinah. Tujon lahko sproži tudi epileptične napade pri epileptikih, povzroča tudi slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina, v resnejših primerih lahko poškoduje ledvica. Tujona je veliko v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih pa malo. Nekateri priporočajo, naj bi žajbljev čaj vreli 3 minute, da tujon izhlapi, vendar sama nisem prepričana, da to drži. Nosečnice ga naj uživajo le, kot občasen dodatek k prehrani. Tudi njegov hidrolat lahko uporabljamo kot ustno vodico.

Nekatere vrste kadulj se v kitajski medicini uporabljajo za zdravljenje neplodnosti. Tam uporabljajo korenino žajblja (dan šen) tudi za zastajanje krvi in ker poganja kri, ga uporabljajo tudi pri nekaterih vrstah menstrualnih bolečin in težav s srcem . Spodbuja krvni obtok in umirja.

Naziv rodu Salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti, zaceliti. V starih časih je to bila rastlina, ki je imela ugled in njegovo spravilo je bil zato posvečen obred. Pri delu so se izogibali kovinskemu orodju, saj so verjeli, da železo ni združljivo z občutljivim žajbljem.

A žajbelj, kadulja, ki so jo opisovali v antičnih časih, ne govori o vrsti Salvia officinalis, zdravilnem žajblju, temveč je govora o grški kadulji S. fruticosa, katere eterično olje vsebuje zelo malo nevrotoksičnih ketonov in je primernejša in varnejša vrsta za infekcije dihal. Dolgo so mu pripisovali, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Kitajci so v začetkih izvažanja pravega čaja v Anglijo, bili pripravljeni zamenjati dva zavoja čaja, za zavoj posušenega žajblja.

Tudi v zeliščarskem izročilu je poznano, da kjer je v vrtu žajbelj (in se ta seveda uporablja), so ljudje trdnejšega zdravja. V družini usnatic s svojimi več kot 500 vrstami ustvarja zelo pisano paleto primerkov, v svojem rodu.

Žajbljeva dežela so gole apnenčaste skale Dalmatinske obale, neplodna pobočja Balkana, Grčije in Španije. Tam je žajbelj, kot kadilo na oltarju narave, s svojim slovesnim vonjem, podobnim rožmarinu le, da bolj grobim, bolj zemeljskim.

Je tipična poletna rastlina, s »trmastimi« olesenelimi stebli, močnimi, debelimi gubastimi, žametnimi listi, ki imajo zelo lepo izražena rebra in žile in so ozki in suličasti. Impozantna socvetja se odločno dvigajo nad listnati pol grm, veliki aromatični cvetovi so polni nektarja in narava jih je oblikovala za telesa čebel. Toplota ga hitro dvigne v cvet, tako sprosti svoj vonj, svoja hlapna olja skozi njih, a po drugi strani tudi v listih kopiči tanine, aromatične smole in nekaj mineralov (kalcijev oksalat).

Posušen žajbljev list vsebuje okoli 2 % hlapnih olj, ki imajo zelo visoko vsebnost tujona, 5 – 6 % smol in 5 % taninov. Tako mu s toploto ustvarjena hlapna olja, smole in tanini, dajejo stabilnost in čvrstost.

Njegove adstringentne lastnosti zato s pridom uporabimo pri negi kože in vnetih sluznic in zanimivo, zavira tudi potenje, solzenje, slinjenje ter izločanje mleka.

V kulinariki da določenim jedem bogat okus. A pri začinjanju jedi moramo biti nadvse občutljivi, kajti prehitro želi prevzeti okus. Cenimo ga predvsem zato, ker pomaga prebavljati mastno in sladko hrano. Dodajamo ga lahko k mesnim jedem, v zeliščno maslo, k sadnim kupam, v sendviče, v kis, včasih je bilo priljubljeno tudi kaduljino pivo. Njegov značaj je pekoč, grenak in suši.

Žajbljev poparek
Poparek iz 20 g listov v 500 ml vode krepi in spodbuja jetra, izboljša delovanje prebavil, spodbudi krvni obtok pri oslabelosti. Če ga popijejo doječe matere, bo zmanjšal izločanje mleka, kar je dobrodošlo ob odstavitvi otroka. Ublaži tudi potenje ob menopavzi. S poparkom lahko tudi spiramo lasišče, če imamo prhljaj.

Tinktura
200 g žajblja namočimo v 1000 g 45 % tropinovca in pustimo namočeno 3 tedne. Uporabljamo jo za grgranje in izpiranje ustne votline.

Žajbelj v kulinariki:

Piščančje prsi z žajbljem
4 – 6 žajbljevih lističev damo v ponev z maslom, ko je vroče, na njem popečemo 3-4 fileje piščančjih prsi iz obeh strani. Ko so pečena posolimo in dolijemo suho belo vino (50 ml), ščep timijana, popra in karija. Na slabem ognju dušimo še 5 minut.
Bruskete z žajbljem
Nasekljamo šopek peteršilja in nekaj lističev svežega žajblja, 2 stroka česna, sol, zalijemo z olivnim oljem, da prekrije zelišča in s tem namažemo popečene rezine kruha.

Z žajbljem lahko začinimo paradižnikovo omako, uporabimo ga lahko v omletah, v marinadah za meso, ribo in zelenjavo, v zeliščnih maslih …

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Encijan

RUMENI SVIŠČ (Gentiana Lutea)
Rumeni svišč pri nas bolj poznamo pod imenom encijan, pa tudi košutnik. Je izrazito gorska rastlina, v naravi ga pri nas srečamo po gorskih travnikih in obronkih gozdov v Alpah in na Krasu (Nanos, Snežnik).
V Himalaji raste celo do višine 5000 metrov. Zelo podoben mu je panonski svišč, njega najdemo tudi na Pohorju, njegove korenine so manjše, a z enako uporabno vrednostjo. Z malo sreče ga lahko vzgojimo tudi v vrtni zemlji. To velja poskusiti, saj je rastlina pri nas zaščitena in je ni dovoljeno nabirati v naravi.

Za gojenje encijana, zemlje ne smemo z ničemer gnojiti.
V dobri vrtni zemlji lahko korenina zraste tudi do metra globine in teže 3 – 4 kilograme.
Ugotovili so, da ima gojen encijan enake zdravilne lastnosti kot samonikle rastline.

Encijan je okoli meter in nekaj visoka trajnica. V zemlji ima debelo koreniko in dolge mesnate in razraščene korenine. Sveža korenina je zunaj rjavo sive in od znotraj rumenkaste barve. Steblo encijana je visoko in votlo, proti vrhu žlebičasto. Listi so suličasti, nasproti ležeči, s petimi do sedmimi vzdolžnimi žilami. Cvetovi so rumeni, z neznatnim vonjem, rastejo iz zalistij v gostih socvetjih okoli stebla. Cveti od junija do avgusta, včasih še jeseni. Zacveti šele po šestih letih in dočaka starost tudi do 50, 60 let.

V zdravilne namene uporabljamo korenine. Korenine vsaj štiri leta starih rastlin izkopljemo pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Sveža korenina diši malo neprijetno in ostro, suha pa ima prijetnejši, a zelo specifičen vonj.
Okus korenine hoče biti na začetku rahlo sladkast, vendar kmalu začutimo neverjetno grenkobo, ki jo še dolgo zaznavamo. Encijanova korenina vsebuje spojino amarogencin, ki je najbolj grenka, do sedaj poznana snov v naravi in jo zaznavamo tudi pri razredčitvi 1 : 58 000 000! Korenino moramo čim hitreje posušiti, če želimo ohraniti njene učinkovine. Če jo dobro skladiščimo (suh, temen prostor), jo lahko hranimo več let.

Priporočam, da se še sveža nareže na drobne koščke, saj jo bomo zelo težko zdrobili, če jo posušimo v enem kosu.
Korenino lahko uporabimo za čaj ali iz nje naredimo tinkturo. Encijanova korenina velja kot eno najboljših drog za želodec. Pospešuje prebavo, odpravi tiščanje in slabosti v želodcu, odpravi vse prebavne motnje, spodbuja tek. Kdor ima slab želodec naj vsak dan spije po 1 dcl encijanovega vina.

Uporaba encijana (npr. čaja) se priporoča slabokrvnim in bledičnim ljudem, saj v pravilnem razmerju množi bele in rdeče krvničke. Priporoča se tudi pri preslabem izločanju želodčne kisline (dokazano delovanje), spahovanju, pekoči zgagi, zapeki, srčni in živčni slabosti. Tudi pri težavah z jetri se priporoča pitje čaja, kakor tudi pri zavračanju hrane.
Odpravlja gliste, čisti jetra in ledvice, pospešuje izločanje žolča, pospešuje izločanje seča, izločanje sluzi iz pljuč in pospešuje slabotno menstruacijo.
Ker je encijan grenčica (amara pura), ga, če imamo omenjene težave jemljimo pol ure do eno uro pred jedjo, v obliki čaja ali tinkture, saj se s tem spodbudi izločanje sline, prebavnih sokov in s tem zelo olajša prebava.
Iz korenin se kuha tudi žganje, ki prav tako krepča slaboten in slab želodec, redči kri in varuje pred okužbami.

Pohodniki in alpinisti bi s seboj vedno morali imeti nekaj encijanovega žganja, saj požirek, v trenutkih onemoglosti, izčrpanosti, lakote in mraza poživi mišice, pokrepča želodec, spodbudi jetra, s čimer prideta tudi volja in moč. Zanimivo je, da pravo encijanovo žganje sploh ni grenko, saj se pri fermentaciji in destilaciji grenkoba izgubi.
Okus in vonj ima po zemlji. Kljub temu, da je encijan tako zdravilen, lahko v prevelikih odmerkih povzroči slabost in bruhanje. Tudi hrana se nam lahko upre. Če imamo visok krvni tlak, ga raje ne uporabljajmo, prav tako ne pri razjedi na želodcu in dvanajsterniku ter vnetem in vzdraženem prebavnem traktu.

Preveč razdražljivi ljudje naj encijana ne uporabljajo. Ker redči kri, naj ga ne uporabljajo tisti, ki so nagnjeni h krvavitvam iz nosu ali želodca. Tudi nosečnice naj se mu v prvem trimesečju izogibajo. Velikokrat pride do zamenjave encijana v naravi s smrtno strupeno čmeriko. Ko ne cvetita, sta to zelo podobni rastlini. Imata zelo podobne liste. Razlika je v tem, da je list čmerike po spodnji listni ploskvi drobno dlakav, med tem, ko so listi encijana popolnoma gladki. Pa tudi po barvi prerezane korenike ju je moč ločiti, saj je korenika čmerike od znotraj bela, med tem ko je korenika rumenega svišča rumena.

Latinsko ime je rod sviščevk Gentiana (Rumeni svišč – Gentiana lutea) dobil po ilirskem kralju Gentiusu, ki je bil poznavalec zelišč, encijan pa je zelo priporočal proti kugi. Tudi Kneipp ga je zelo cenil, svetoval je, da naj vsak, ki ima doma majhen vrtiček, vanj zasadi žajbelj, pelin in encijan, če želi imeti lekarno pri roki.

Recepti:
Čajna mešanica za odvajanje vetrov in pospeševanje teka je sestavljena iz encijana, kumine, korenine angelike in pelina.

Priprava čaja: pol žličke encijanove korenine namakamo v mrzli vodi čez noč ali jo le poparimo in pijemo počasi, 2x na dan pol ure pred jedjo.

Encijanovo vino: 40 g narezane suhe korenine 14 dni namakamo v dveh litrih vina.
Encijanovo korenino zmeljimo v prah. Prelijemo ga z vrelo vodo in vse skupaj popijemo. To pomaga, da se znebimo glist.

Patricija Šenekar, Večer, 6. 12. 2015

Potonika

Če niste vedeli: POTONIKA (Paeonia) je magična zdravilka.

Spomladi nas pozdravlja v svoji čudoviti lepoti z velikimi cvetovi, ki se prav bohotijo v grmovju v roza, beli in raznih odtenkih rdeče barve.

Njeni izjemno polni cvetovi merijo od 4 do 6 centimetrov in ne samo, da so lepota brez primere, tudi dišijo opojno.
Potonike odlikuje tudi njihova dolgoživost, saj lahko dočakajo tudi 100 let in več.

Simbol zdravljenja
Potonika je v Grčiji velja za simbol zdravljenja, na Japonskem pa za srečen zakon in mogočnost, obenem pa je emblem za mesec junij/rožnik.
Na Kitajskem jo gojijo že več kot 2000 let in jo imenujejo Sho-yo, kar pomeni “lepo”, pri njih velja za cvet meseca marca.

Mitologija
Po grški mitologiji je potonika poimenovana po bogu Paeonu, grškem bogu zdravljenja oziroma zdravilcu bogov.
Zato so tudi njene zdravilne sposobnosti izjemne.
Legenda pravi, da je Paeon študiral z bogom medicine Asclepiusom.
Ker je Zeus videl, da študent, torej Paeoni, postaja boljši od svojega učitelja, ga je spremenil v čudovito rožo, potoniko.

Potonika sodi pod zaščito Sonca, v sebi, kljub ženski polnosti, nosi moško esenco in element ognja. Klicali so jo tudi blagoslovljena rastlina zaradi vseh svojih čarobnih in medicinskih značilnosti in delovanj.

Magično delovanje
Po tradiciji ima potonika moč, da varuje pastirje in njihove črede, preprečujejo nevihte, izganja in ščiti pred demoni, ohranja pa tudi dobro žetev.
Korenine pod vzglavnikom ali okoli vratu kot ogrlica so zdravilo proti norosti, preprečujejo tudi epileptične napade.
Kot ogrlica varuje otroke, da jih ne bi ugrabile zle sile, v pomoč pa je tudi dojenčkom pri lajšanju tegob v obdobju rasti zob.

Posebno veliko magično moč so jim pripisovali tudi zaradi fluorescentnih lastnosti, saj v mraku potonike prav zažarijo. Le poglejte jih ponoči … 🙂
Zasajene na vrtu ščitijo pred neurjem in zlom. Ker je potonika resnično močna v svojem delovanju, so jo od nekdaj uporabljali tudi za eksorcizme. Korenino, ki so jo uporabili v ta namen, pa je bilo potrebno nabrati ponoči, ko rastlina čarobno sveti.

Barva
Rožnata: najbolj romantična, zaradi česar je idealna barva za poročne šopke in za okras na mizi.
Bela ali zelo bleda roza: osredotočanje na skrivnostni vidik same rastline in sporočanje obžalovanja, če smo koga prizadeli.
Močna rdeča: najbolj cenjena na Kitajskem in na Japonskem, obenem je najbolj povezana s častjo in spoštovanjem. Simbolizira blaginjo in razvoj.

Pomen
. čast, zlasti za ljudi, ki z uspehom prinašajo čast svoji celi družini;
. bogastvo in blaginja;
. romantična ljubezen, še posebej ljubezen med popolnimi neznanci;
. lepota v vseh oblikah.

Njeno sporočilo
Zapomnite si, da se vaša dejanja odražajo v vašem življenju in obenem tudi v življenju drugih, zato si vedno prizadevajte ravnati spoštljivo in častno.
Ne bojte se opravičiti, če naredite napako,
in delite ljubezen ter milino z drugimi.
S tem izboljšujete svet in posledično življenja vseh na našem planetu.

Olje zaščite in razsvetljenja s potoniko
Potrebujete:
nekaj korenin potonike,
½ žličke semen bele gorčice,
½ žličke smole bosvelije,
60 ml baznega olja.
Zmešajte vse sestavine in posvetite olje v svojem ritualu za močno zaščito in zdravljenje.

Zapisala: Nina Kasandra Klun.
Absoulute magickal apothecary

 

Bela omela

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar

Cimet

CIMETOVEC (Cinnamomum spp.)
Kjerkoli se pojavi – ali v čaju, v kosmičih ali v čajni lučki – povsod ima cimet topel, blag okus in vonj. Pravzaprav je vroč in pekoč, zato se dobro obnese pri vseh hladnih stanjih, od običajnega prehlada naprej.

Cimetovec je tropsko zimzeleno drevo, ki zraste do 10 m visoko, ima svetlo, debelo in gladko lubje, ovalne zelene liste, s svetlejšo spodnjo stranjo in majhne bele cvetove. Lubje, listi in modrikasti plodovi imajo omamno dehteč vonj. Notranje lubje vej se uporablja kot začimba za čaje, kuhano sadje, za začinjanje medu, sladic, nekaterih mesnih in ribjih jedi, punčev, kuhanih vin …

Na zahodu raje uporabljamo predvsem mleto ali v paličice zvito posušeno lubje vrste Cinnamomum zeylanicun oz. cejlonski cimet, ki je kvalitetnejši, na Kitajskem dajejo prednost C. cassia, ki pa je gojen zelo intenzivno, drevesa so prepogosto lupljena, neodporna, polna škodljivcev, ki jih kemično uničujejo, prav tako pa ima tudi višjo vsebnost kumarinov, ki lahko škodijo ledvicam in jetrom.

Kot laiku nam je najlažje prepoznati kvaliteten cimet takrat, ko je še v palčkah, mletega težko, čeprav je cejlonski cimet svetlejši od kasije. Pri cimetu, mora biti skorjica tanka in zvita po plasteh, pri kasiji imamo večkrat dokaj debelo skorjo, ki je temna in ni večplastna. Razliko bomo občutili tudi med ekološko in konvencionalno pridelanim. Konvencionalno pridelan cimet ima zelo močno aromo, in če ga uporabimo malo preveč, jedi močno pogrenijo. V grlu pusti pekoč in neprijeten okus. Ekološki je bolj prefinjenega vonja, svetlejši in tudi, če ga dodamo veliko preveč, jedi ne bo pogrenil.

Cimet vsebuje več snovi, ki lajšajo bolečine. Hlapljivi eterični olji cimetovca in kasijevca vsebujeta veliko cinamaldehida, ki botruje večini zdravilnih učinkov obeh rastlin. Za to snov je klinično dokazano, da uničuje bakterije, viruse, kvasovke in odpravlja zajedavce. Eterično olje skorje cimeta velja v aromaterapiji za najmočnejše olje s protibakterijskim učinkovanjem, deluje pa tudi proti virusom. Kot inhalacijo (5 kapljic v skodelico vode) ga lahko uporabljamo pri vnetju obnosne votline, pri nabrekli nosni sluznici, polipih, zamašenih ušesih in drugih težavah v predelu nosu in ušes.

V ajurvedski medicini ga cenijo zaradi krepitve imunskega sistema. Sv Hildegarda je zanj dejala, da kdor ga uživa, zmanjšuje slabe sokove v telesu in krepi dobre. Cimet poživlja periferni krvni obtok, zato naj ga uživajo ljudje, ki imajo nižjo telesno temperaturo in jih rado zebe v roke in noge. Dober nasvet sta tudi dve kapljici eteričnega olja v vsak copat, pri mrzlih nogah. Uvrščamo ga tudi med začimbe, ki preverjeno delujejo proti revmi in putiki. Lubje uporabljamo predvsem za odpravljanje krčev in slabosti, lajšanje motenj v prebavilih.

Cimet ogreva in krepi delovanje ledvic in daje telesu veliko energije, tudi npr. pri astmi ali v menopavzi. Pomaga tudi pri vnetju sečil in blaži drisko. Opravili so študije, ki so potrdile delovanje cimeta proti sladkorni bolezni. In veliko je sladkornih bolnikov, ki si pomagajo tudi s cimetom. Priporočena terapevtska količina je od 1 – 6 g cimeta dnevno. Nosečnice naj se cimetu v terapevtskih odmerkih izogibajo, saj lahko povzroči krčenje maternice. Tudi pri pregretosti telesa in drugih vročinskih stanjem, se cimetu izognimo.

Cimet z medom
1 žlička mletega cimeta na žlico medu je odlična prva pomoč pri vnetjih grla in prehladnih obolenjih, gripi, oslabljenemu imunskemu sistemu, kronični utrujenosti, artritisu, povišanemu holesterolu, slabosti srca in slabemu zadahu.

Čaj za zniževanje krvnega sladkorja
– 60 g semen sabljastega triplata
– 50 g korenine navadnega potrošnika
– 50 g ceylonskega cimeta
– 20 g klinčkov
– 10 g kurkume
2 žlički mešanice za 5 minut pokuhamo v pol litra vode in pijemo 2x dnevno po skodelico čaja.

Čaj proti bolečinam
– 2 žlički klinčkov
– 2 žlički kurkume
– 1 žličko koriandrovih semen
– 1 žličko cimeta
– 1 kos svežega ingverja
– ščep bazilike
– 1 liter vode
– limonin sok, med
V vodi skuhamo vse začimbe, ko zavre, zmanjšamo temperaturo in kuhamo še 5 minut. Precedimo in po želji dodamo med in limono. Pijemo po potrebi.

Cimetov prašek za zobe
Za prašek, ki lošči in pobeli zobe, ob enem pa ima protimikrobni učinek, potrebujemo:
– 2 žlici jedilne sode bikarbone
– 1 žlica kalcijevega karbonata ali citrata
– 1 žlička prahu rastlinskega oglja
– pol žličke cimeta
– pol žličke prahu neema
– 5 kapljic eteričnega olja klinčkov
– 5 kapljic eteričnega olja žajblja
Vse sestavine med seboj zelo dobro premešamo in večkrat presejemo. Shranimo v zrakotesno posodo. Zmočimo mehko ščetko za zobe, jo pomočimo v prašek in nežno očistimo zobe.

Poživljajoč cimetov peeling
– 2 žlici drobno mlete kokosove ali mandljeve moke
– 2 žlici riževe moke
– 2 žlički kokosovega sladkorja
– pol žličke mletega cimeta
Suhe sestavine pomešamo med seboj in jih dobro zaprte hranimo v lončku.
Ko želimo iz obraza očistiti oz. odluščiti suhe odmrle celice, vzamemo žlico pripravljenega prahu in dve žlici navadnega jogurta. Naredimo pasto, ki jo nanesemo na obraz, vrat in dekolte ter s krožnimi gibi blago masiramo. Peeling izboljša izgled vseh tipov kože, kožo poživi, očisti in zmehča. Kožo po dveh minutkah dobro umijemo, jo osvežimo s tonikom in nato nanjo nanesemo še kremo.

Olje za masažo trebuha pri črevesnih in želodčnih krčih
– 50 ml mandljevega olja
– 5 ml cimetovega olja

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Beli vratič

BELI VRATIČ (Tanacetum parthenium) je okoli 50 cm visoka trajnica, ki spada v red košarnic. Ko zacveti, ima na prvi pogled videz sploščenih kamilic in zelo močno diši po eteričnem olju. Ima zelo razvejana stebla, ki nosijo pernato deljene liste. Njegove kobule tvorijo beli jezičasti in v notranjosti rumeni, cevasti cvetovi.

Za razliko od navadnega, rumeno cvetočega vratiča, ne vsebuje strupene spojine tujona. Je zelo nezahtevna rastlina, čeprav se zelo dobro odziva na dobro in odcedno zemljo, sončno lego in tudi redno zalivanje. Zelo dobro prenaša mraz, v ne predolgih zimah ostane celo zimzelen, sicer pa hitro spomladi požene mlade vejice. Zlahka ga vzgojimo iz semen, po vrtovih se rad zaseje tudi sam, s potaknjenci in tudi z delitvijo korenin. Všeč mu je, če ga po cvetenju obrežemo. Ima malo bolezni in škodljivcev, rade ga imajo le listne uši, zato ga sama najraje sadim v bližino kamilic, ki ob vratiču ostanejo skoraj ne-ušive. Izvira iz Male Azije in ima dolgo zgodovino v evropski zeliščni medicini.

Uporabljali so ga predvsem proti glavobolom in mu predpisovali, da je zdravilo proti mrzlici, od koder izvira tudi njegovo angleško ime – feverfew. Zmečkano rastlino so navezali okoli zapestij še preden so se pričeli mrzlični krči. Uporabljamo pa ga tudi za odganjanje moljev in bolh. V koreninah vsebuje snovi, kot so inulin, smole in piretrin, substanco, ki je zelo strupena za hladnokrvne živali in črve. Njegovo ljudsko ime glistnica pa kaže tudi na njegovo nekdanjo uporabo proti glistam.

Že od nekdaj je bil beli vratič cenjen kot varovalno zdravilo proti migrenam, uporabljali pa so ga tudi proti drugim glavobolom. Zaradi prepričanja, da je pregrenak, so ga uporabljali predvsem za zunanjo uporabo. Priljubljen je bil tudi pri porodnicah, saj so z njim pomagale izločiti posteljico po porodu, odpravljal pa je tudi druge motnje v rodilih. Za ta namen so si pripravile »čepeče parne kopeli«.

Listi belega vratiča so zelo grenki in aromatični in jih nabiramo tik pred cvetenjem. Danes jih uporabljamo predvsem za blaženje migren in menstrualnih bolečin.
Lajša tudi spremljajoče simptome migrenskih napadov, kot sta slabost in bruhanje. Deluje protivnetno, sprošča krvne žile, spodbuja prebavo, lajša menstruacije in uničuje notranje zajedavce.
Odsvetuje se sočasna uporaba pri zdravilih za redčenje krvi. Žvečenje enega do treh manjših lističev belega vratiča na dan je priporočljiv odmerek za preprečevanje migren. Ker pa sveži listi lahko povzročijo razjede v ustih, svetujem uporabo tinkture ali čaja. Priporoča se pitje blagega poparka po porodu, da se pospeši čiščenje in tudi okrepi maternico, pa tudi za blaženje menstrualnih bolečin, ki so povezani z počasno prebavo in zaprtjem.

Proti glavobolom in migrenam je učinkovitejša tinktura, ki jo je potrebno pričeti jemati takoj ob prvih znamenjih in sicer v rednih, manjših odmerkih, 5 – 10 kapljic v 1 dcl vode na vsakih 20 – 30 minut. Tudi pri akutnem stanju revmatoidnega artritisa se priporoča uživanje tinkture trikrat dnevno po 30 kapljic, kot dodatek drugim zeliščnim zdravilom. Njegov značaj je grenak, topel in suh.

Poparek belega vratiča
pripravimo tako, da 500 ml vrele vode prelijemo čez 15 g listov. Po petih minutah precedimo in spijemo po požirkih čez dan.

Parna kopel pri boleči menstruaciji
Po pest ognjiča, belega vratiča, pravega pelina, rmana, kamilice, sivke, materine dušice, deljenolistne srčnice, trpotca damo v lonec s tremi litri vrele vode, pomešamo in nato vse skupaj vstavimo v wc školjko ter sedemo nad paro. V zadnjem tednu menstrualnega cikla (teden pred krvavitvijo) opravimo parno kopel trikrat po dvajset minut. Nato 1 uro počivamo. Bodimo previdni, saj je para na začetku zelo vroča. Ponavljamo nekaj mesecev.

Blazinice za odganjanje moljev v omarah
Izkoristimo naravne lastnosti številnih zelišč, ki niso všeč mrčesu in moljem. Platnene ali vrečke iz organze napolnimo s suho mešanico sivkinih cvetov, navadnega in belega vratiča, nemškega rožmarina, pravega pelina. Vrečke spravimo v predale ali jih obesimo na obešalnike v garderobni omari.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Arnika

ARNIKA (Arnica montana)

Prezimno trdna trajnica, arnika (Arnica montana), zraste od 20 – 60 cm visoko. Razširjena je skoraj po celotni Evropi, na višjih predelih vse do skoraj 2000 m. Raste na zemlji, ki ne vsebuje veliko apnenca, na svetlih, odprtih področjih z dovolj vlage.

Ovalni, z dlačicami prekriti listi tvorijo križno rozeto, iz katere proti poletju požene visoko, čvrsto, ne preveč razvejano steblo, na katerem sta še eden do dva para nasprotnih stebelnih celorobih listov.

Rodovno ime Arnica izhaja iz grške besede arna, kar pomeni ovca in opisuje njene mehke, dlakave liste.
Na vrhu stebla se razveja in običajno najdemo na njej po tri cvetne koške s toplo rumeno-oranžnimi socvetji, ki se odpro proti koncu junija in v juliju.

Socvetje obdajajo ostri ovojkovi listi, pokriti z rumenkastimi dlačicami. Cvetovi v socvetju so cevasti in jezičasti. Cevasti v sredini so dolgi okoli 15 mm, jezičasti pa okoli 30 mm, z dobro vidnimi vzdolžnimi žilami in se zaključijo s tremi zobci. V cvetovih vsebuje veliko karotenoidov, ki ji dajejo barvo. Vsaka cvetna glavica, ki jo pogledamo na gorskem travniku je drugačna, razgibana, saj vrtinči jezičaste cvetove.
V sebi zadržuje veliko eteričnih olj.

Vonj se preobraža, tako ima arnika na vsakem delu drugačen vonj. Zgoraj v cvetu je meden, na košarici zelo začimben, balzamičen, smolnat in rahlo oster v korenini. Tudi po sestavi so eterična olja v posameznih delih rastline zelo razlikujejo. Eterično olje v glavici je masleno, oranžne barve in ima okoli 15% maščobnih kislin, medtem ko ima eterično olje iz korenin svetlo rumeno barvo, močan vonj in ni tako mastno.

Za zdravljenje je pomembna celotna rastlina. Obstaja veliko vrst arnike, nekateri jo tudi gojijo. Vendar je kljub temu, da imajo podobno kemično sestavo, le ena, arnika, Arnica Montana, ki je najpomembnejša tudi v homeopatskem in antropozofskem zdravljenju.

Deluje protivnetno in analgetično. Uporablja se predvsem za notranje poškodbe in rane. Pospešuje celjenje in deluje protibolečinsko pri udarninah, podplutbah, zvinih, zlomih. Najpogosteje uporabljamo obkladke, ki smo jih naredili z razredčeno tinkturo. Redčimo jo vsaj 1 : 50, sicer nam lahko povzročijo draženje in vnetje kože. Obkladki ali nežni polivi z razredčeno tinkturo delujejo zelo ugodno pri abcesih, tvorih, zanohtnicah, vnetih in krčnih žilah.

Uporabljamo jo predvsem pri zaprtih poškodbah. Če pa želimo z arniko razkužiti rano, pomešamo 2 žlici arnikine tinkture s pol do tričetrt litra prekuhane hladne vode in z njo polivamo rano. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo tako imenovani »arnikin cvet« kot vtiralo pri mišičnih bolečinah in revmatičnih težavah z mišicami in sklepi, kot tudi pri vnetjih na mestu pikov žuželk. Razredčena tinktura se uporablja tudi za izpiranje ust, pri vnetjih ustne sluznice, vnetjih dlesni in aftah. Daljša uporaba arnike v obliki obkladkov (pri oteklinah, nategnjenih mišicah, zvinih) lahko izzove kožna vnetja, kar bomo preprečili, če bomo na prizadeta mesta večkrat na dan nanesli kakšno mazilo ali olje. Mazilo iz arnike se dobro obnese tudi pri kroničnem venskem popuščanju.

Pri revmatičnih težavah se bolje obnesejo pripravki iz arnike v gelu. Pripravki iz arnike so zaradi toksičnosti seskviterpenskih laktonov v glavnem omejeni na zunanjo uporabo. Notranje se lahko uporabljajo le homeopatski in antropozofski pripravki iz arnike, ki pa so zelo razredčeni, jemljejo pa se za zmanjšanje krvavitev in hitrejše celjenje, pri bolečinah v mišicah po preobremenitvi, pri obolenjih venskega in arterijskega sistema. Arnike v obliki čajev ali tinkture ne uživamo, saj lahko pri predoziranju pride do bruhanja, bolečin v trebuhu, palpitacij, težav z dihanjem in s srcem, krvavega bruhanja in pri večji količini celo smrti.

Zanimivo je, da so zdravilne učinke arnike odkrili relativno pozno, šele v šestnajstem stoletju. A kljub temu, da ima v ljudski medicini relativno kratko zgodovino je arnika eno izmed najbolj poznanih in najpogosteje uporabljanih zelišč za zdravljenje vsakdanjih poškodb. Danes je arnika zaščitena v skoraj vseh evropskih državah.

Arnikina tinktura
10 dag drobno narezanih cvetov prelijemo s pol litra 50% alkohola. Tako namočeno pustimo 3 tedne.
Po treh tednih alkohol odlijemo, na cvetove pa lahko še enkrat nalijemo novo žganje.

Kopel za sprostitev
200 g sladkorja, 100 g grenke (Epsom) soli, 3 žlice arnikine tinkture

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Kamilica

PRAVA KAMILICA (Chamomilla recutita)

Na negnojenih, zapuščenih njivah se rada razbohoti nežna enoletnica kamilica. Na 20 – 50 cm visokih, razvejanih steblih najdemo cvetne koške, značilnega vonja. Cvetni koški imajo bele obrobne lističe z rumeno, votlo stožčasto sredico. Kamilica je občutljiva na gnojila in druge kemične snovi v zemlji. Za uporabo je ne nabiramo, če raste na pognojeni zemlji. Kadar raste na zapuščenih njivskih predelih vsebuje največ eteričnih olj in zdravilnih učinkovin. Cvete od maja do avgusta.

Nabiramo jo v sončnih dnevih, saj imajo ob vlažnih in oblačnih dnevih cvetni koški manj eteričnih olj, tudi posušimo jih ne tako lepo. Suhe kamilice rade vežejo vlago nase, tako, da jih moramo dobro posušene skrbno hraniti.
Glavna zdravilna učinkovina v kamilici je eterično olje, značilno temno modro barvo mu daje azulen. Tudi eterično olje kamilice je temno modre barve. Več je v rastlini olja in azulena, bolj učinkovito preprečuje vnetja. Seveda so v njej še druge učinkovine, ki združene koristno vplivajo na razne tegobe.

Njena uporaba je mnogostranska, je eno najbolj poznanih in uporabljanih zdravilnih zelišč. Grenke sestavine kamilice spodbujajo prebavo in blažijo slabosti. Z njo si lajšamo vse mogoče težave želodca in črevesja, od želodčnih krčev, katarjev, napenjanja, črevesnih težav, kot tudi težav s slabšo prebavo, jetri, ledvicami, prehladi, pospešuje celjenje ran, lajša vnetja kože, prebavil, sluznic, deluje protibakterijsko. Ima blag, pomirjujoč učinek na živčni sistem.

Koristna je tudi za ženske reproduktivne organe in blaži menstrualne krče. Uživanje kamiličnega čaja po požirkih učinkuje zelo blažilno. S čajem ali namočenimi cvetnimi koški, ki jih polagamo na trebuh si lahko še dodatno pomagamo. Če nekaj pesti kamilic zavremo v treh litrih vode in jo dodamo kopeli si s to kopeljo lahko lajšamo težave z vnetim mehurjem, materničnimi krči, nečisto ali srbečo kožo in kožnimi vnetji, prekomernemu potenju nog … takšna kopel krepi celoten organizem. Obkladke iz kamilic lahko dajemo tudi na rane, čire, pripravimo pa si lahko tudi inhalacije. Ker je delovanje kamilice zelo blago, je primerna tudi za otroke.

Močan kamilični čaj lahko uporabimo tudi za čiščenje nečiste in vnete kože, kot prelivek za lase, preganja neprijeten telesni zadah, saj nežno dezodorira. Uporabljamo ga lahko tudi v gospodinjstvu, kot blago čistilno sredstvo, ki preganja neprijetne vonjave. Odlična je tudi za nego mastne in mešane kože, saj deluje proti vnetno in pomirjevalno. Nežno adstringentno deluje tudi na široke kožne pore. Eterično olje kamilice lahko uporabimo v kremah za obraz ali mešanici olj, ki so primerja za nego mastne kože (npr. jojoba). Pozorni moramo biti le, če imamo alergijo na košarice (vratič, rman, arnika, ognjič…).

Za biodinamični kompostni preparat 503 potrebujemo cvetne koške prave kamilice. Cvetovi morajo biti mladi, saj so preveč odprti neuporabni, ker že semenijo. Cvetove kamilic nabiramo v sončnem dopoldnevu, ob dnevu za cvet. Cvetove dobro posušimo in shranimo do Mihelovega, ko bomo izdelovali in zakopavali preparate.

Za izdelavo preparata 503 potrebujemo še črevo goveda in kamilični čaj, s katerim bomo posušene kamilice navlažili pred polnjenjem. Pred zakopom v zemljo, polnjeno črevo osušimo na zraku. Zakopava se na sončno lego, povito v žaklovino, lahko tudi v glinenem loncu in čez približno pol leta, nekje v maju je preparat zrel.
Takrat ga izkopljemo in osušimo, preden ga shranimo v šoto. Uporabimo ga za prepariranje kompostnega kupa. Lahko ga uporabimo tudi za namakanje semen pred sejanjem, ugaja metuljnicam in križnicam. Vegetabilna različica izdelave preparata 503 je polnjenje in zakopavanje izdolbljene skorje macesna.

Preparat iz kamilice prinaša energije podsončnega planeta Merkurja, ki deluje s toploto na rastline in jim omogoča dober razvoj in zdravo reprodukcijo, torej kvalitetna semena (plod). Zato je pomembno, da je v tleh dovolj humusa, ki zadržuje vlago v tleh, preko katere deluje Merkur na semena in seveda tudi gline, ki omogoča prenos iz korenin v nadzemni del rastline. Torej apnena substanca (humus) posreduje sile podsončnih planetov, ki delujejo preko kalcija v tleh s pomočjo vlage.

Merkur ima večji vpliv na enoletne rastline. Merkur je planet, ki vpliva na obliko rastlin. S preparatom iz kamilice, ki ga dajemo v kompost, omogočimo, da bo zemlja, ki ji ga bomo primešali imela moč hraniti rastlino s kalcijem, seveda v sinergiji z ostalimi elementi, ki je nujen za njeno rast in zdravje.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com