Arhivi Kategorije: Ko zadiši…

Divja Ščetica

DIVJA ŠČETICA (Dipsacus Sylvester)
Iz temno zelene rozete, ki kar od poletja do aprila navidezno miruje nad zemljo, prične v aprilu svojo eksplozivno in bujno rast divja ščetica (Dipsacus Sylvester).

Vedno bolj iskana in priljubljena v svetu zelišč. V zadnjem času jo iščejo ljudje, ki so okuženi z limsko boreliozo http://hiskazelisc.com/p…/bio-tinktura-divja-scetica-100-ml/. Vendar njena uporaba ni omejena zgolj na to. Ta visoka, trdna, pokončna in nenavadna rastlina se uporablja tudi za nego razpokane kože, vplivala pa bi naj tudi na celjenje zlomov in natrganih mišic. Tudi na jetra in ledvice ima močan učinek.

Njena azijska različica Xu Duan (Dipsacus Asperoides) je po celem svetu poznana rastlina, ki ima močno celilno delovanje na natrgane mišice, rane, zlome, podpira jetra in ledvice, spodbuja cirkulacijo krvi, deluje proti izčrpanosti, šibkosti, pri bolečinah v hrbtu, kolenih, pri otrdelih sklepih in nestabilnih sklepih, šibkih nogah, zaustavlja premočne krvavitve. Že njeno ime (Xu – dokončati, obnoviti in Duan – zlom) se prevaja kot »celi, kar je zlomljeno«.
Uživa se jo v obliki 20-minutnih prevretkov iz korenine.
Ščetica je dvoletna rastlina. V prvem letu naredi počasi rastočo listno rozeto iz katere v drugem letu odločno požene v višave. Temeljni oz. rozetni listi so gubasti, z zelo svetlo, bodičasto, spodaj izbočeno glavno žilo, bodičasti so tudi na površini. Ti bazni listi odmrejo kmalu, ko se rastlina prične dvigovati.

Ko v zreli in pozni pomladi opazuješ divjo ščetico, te prevzame njena svetla, močna, sočna in bujna rast. Ko se rastlina dviguje iz rozete, tvori močno, visoko in votlo steblo z vzdolžnimi robovi, ki so posuti s kljukastimi trni. Iz stebla parno izraščajo veliki, dokaj grobi, na površini in na glavni listni žili spodaj trnati listi, kasneje pa od tam izraščajo tudi stranski, pecljati poganjki. Nasproti ležeča si lista, sta okoli stebla povezana med seboj in formirata »skodelico«, v katero stekata deževnica in rosa (ta tekočina naj bi po ljudskih pripovedih celila »zlomljenega duha«). Ta nežno grenka tekočina s sladkastim priokusom, ostaja v teh listnih skodelicah vse do poletja, ko ščetica prične s svojim nenavadnim cvetenjem.

Ščetinasta, jajčasto oblikovana cvetna glavica je lahko dolga preko 10 cm in spominja na okroglo ščetko. Pojavi se na koncu vsakega stebla. Cvetovi so vijoličnih odtenkov, odpirajo se v krogih od sredine navzgor in navzdol. Pod cvetnimi glavicami so ostri, suličasti listi, ki segajo preko cvetne glavice. Cveti od julija do septembra, oktobra. Rastlina po cvetenju zasemeni in odmre.

Pri nas najdemo še dve vrsti ščetice, to sta deljeno listna ščetica (Dipsacus laciniatus) in dlakavo listna ščetica (Dipsacus pilosus). Deljenolistna ščetica, ki je po rasti zelo podobna divji ščetici, cveti od julija do septembra. Cvetovi so bele barve. Nasproti sedeči listi so veliko večji in mehkejši, kot pri divji ščetici. Listi so na glavni žili spodaj bodičasti, spodnja stran lista je močno žilnata in v celoti prekrita z grobimi dlačicami. Zgornja stran ni tako močno poraščena, a še vedno groba. Rob lista je neenakomerno in topo nazobčan.

Njeno ime »ščetica« izvira iz začetkov predilstva, saj so z njenimi otrdelimi, bodičastimi socvetji česali predivo in blago. V 19. stoletju so jo tudi gojili kot industrijsko rastlino. Že davno pa jo je poznala tudi ljudska medicina. Z njo so zdravili presnovne bolezni, artritis, artrozo, putiko, uporabljali so jo za odvajanje seča, pospeševanje potenja in spodbujanje prebave.
Tudi po TKM ščetica pospešuje presnovo in razgiba energijo oči. Krog njenega delovanja so ledvica in jetra. Ker je grenkega okusa, učinkuje odvajalno, razstrupljevalno, razgiba kri in zavira vnetja.
Za uporabo je primerna prvo-letna korenina, ki jo izkopljemo v času mirovanja, to je pozno jeseni, še bolje pa zgodaj pomladi, marca, ko nakopičena energija v korenini že nabira moči za svoj zagon.

V današnjem času nam je uporabo divje ščetice najbolj približal dr. Storl, ki je z njo pozdravil boreliozo, s katero se je okužil, kar je podrobno opisal v njegovi knjigi o naravnem zdravljenju limske borelioze (Healing lyme disease naturally). Po izkušnjah avtorja te knjige, v boju proti bakteriji borelije učinkuje tinktura divje ščetice http://hiskazelisc.com/p…/bio-tinktura-divja-scetica-100-ml/. Po njegovem nasvetu se jemlje največ eno žlico tinkture ščetice tri krat na dan. Količina je odvisna od posameznika in njegove reakcije, saj kot pravi, je to odvisno od človeka do človeka, kajti ni standardiziranih ljudi.
Tinkturo se užije pol ure pred jedjo, malo se jo podrži še v ustih. Kura traja tri mesece. Nato pravi, je potrebno še eno leto ob polni luni jemati tinkturo še tri dni vsak mesec, da se prepreči razvoj bakterij. Kot pravi, se borelije razmnožujejo na 28 dni, v luninem ciklu. Odmerjanje pravi, naj bo prilagojeno telesni zgradbi, duševnosti, starosti, teži ipd. Kdor ne prenaša alkohola, lahko užije čaj (prevretek) iz korenine in prežveči tudi usedlino.
Dr. Storl pravi, da je za uspešno zdravljenje potrebno umiriti telo in duha in prisluhniti svojim odzivom na zdravilo. Opustiti je potrebno razvade, kot so kava, alkohol, sladkor, meso, skratka premisliti je potrebno o zdravem načinu prehranjevanja in se tega tudi držati. Prav tako je potrebno popiti veliko tekočin, očiščevalnih čajev in vsaj dvakrat tedensko uživati v solni kopeli, savni, da se telesne tekočine čim temeljiteje prečiščujejo.
Tinktura ščetice je uporabna tudi pri zlomih in popokani koži v obliki obkladkov.

Divja ščetica spada v družino ščetičevk (Dipsacaceae), kamor sodijo tudi naše bolj poznane travniške rastline: grabljišče, obloglavka, izjevka, objed in grintavec.

Avtor: Patricija Šenekar

Home HZ

Trobentica

ZDRAVILNI IN NAVADNI JEGLIČ (Primula veris/Primula vulgaris)

Pogled na ti dve pomladni cvetlici zmeraj razveseli. Navadni jeglič, poznan kot trobentica, se pojavi prvi. Je zelnata trajnica, s kratko, rjavo koreniko. Listi so jajčaste oblike, valoviti in nazobčani. Njena privlačnost je v preprosti popolnosti njenih rumenih cvetov, ki zgodaj pomladi prekrijejo travnike.

Visoko kimajoči zdravilni jeglič, nežno dišeč po medu, pa je malone iztrebljen. Ker je divji zdravilni jeglič zaščiten, lahko sejemo ali sadimo tudi bolj prilagodljive udomačene vrste, tako, da bomo še naprej lahko uživali ob pogledu na čudovito rumeno barvo cvetočih preprog na domačih travnikih.

Raste na deloma senčnih in sončnih travnikih. Trobentica ima raje vlažne travnike, medtem, ko zdravilni jeglič uspeva na ilovnatih tleh. Pri zdravilnem jegliču se iz pritlične listne rozete steblo z zlatorumenimi venčnimi in zelenimi čašastimi listi dvigne 10 – 20 cm od tal, medtem, ko so trobentičini cvetovi posamično na tankih stebelcih, visokih okoli 5 cm. Jeglič cvete od marca do začetka maja, takrat ga tudi nabiramo. Sveži cvetovi so prijetnega medenega vonja in sladkobnega okusa. Cvetovi visokega jegliča so manj aromatični.

V zdravilne namene uporabljamo celotno zel obeh trajnic. Trobentičine korenine pa tudi za umirjanje glavobolov živčnega izvora. Sicer nabiramo cvetove in liste obeh jegličev, ki jih lahko uživamo presne v solatah ali jih sušimo za čaj. Cvetove lahko dajemo zaradi lepšega videza tudi v razne čajne mešanice, saj pri sušenju ohranijo lepo rumeno barvo. Posušimo jih v tanki plasti in hitro, da ne porjavijo.

Pri nabiranju listov moramo biti pozorni, da so le-ti zdravi, brez glivičnih okužb. Nekateri ljudje dobijo ob nabiranju jegliča izpuščaje ob stiku z njegovimi dlačicami. Če ste med njimi, ga ne nabirajte ali pa se zaščitite z rokavicami.

Jeglič je, kot ena prvih spomladanskih rastlin, pomemben pri premagovanju zdravstvenih težav, ki se nas rade lotijo ob koncu zime, saj pozdravi vse katarje, zasluzenje in kašelj. Korenina in cvet tudi čistita kri, Po Kneipu pomaga tudi pri protinu in revmi, če pijemo dve skodelici jegličevega čaja dnevno. Čaj blaži glavobol, pomirja, krepi živce in srce. Cvetovi namočeni v vinu krepijo srce. V mešanici s sivko, meliso, hmeljem, baldrijanom in šentjanževko je učinkovito uspavalo. Kadar ga mešamo z mladimi brezovimi listi, mladimi koprivnimi listi in regratom dobimo odličen pomladanski čaj za čiščenje krvi. Čaj, ki ga pripravimo iz hitrega prevretka korenin pomaga zdraviti ledvice in ledvične kamne.

V jegliču je kar nekaj učinkovin, najpomembnejši so gotovo saponini, ki rahljajo in odpravljajo sluzi, zato ga največ uporabljamo pri katarjih zgornjih dihalnih poti in kroničnem bronhitisu.

Saponini in flavonoidi delujejo diuretično, zato lahko jegličev čaj uporabljamo tudi za odvajanje vode. Saponin se nahaja v glavnem v korenini, vsebujejo pa ga tudi zelene cvetne čašice in listi, zato cvetove pobirajmo s čašami, ki vsebujejo tudi nekaj C vitamina, vred. Odrasli in otroci po desetem letu starosti lahko dnevno 1,5 g jegliča, pripravljenega kot čaj. Uživa se večkrat dnevni v manjših količinah. Težave z njim pa lahko imajo ljudje z gastritisom in želodčnimi razjedami, zato naj se mu izogibajo. Previsoki odmerki pa lahko povzročajo slabost z bruhanjem in drisko.

Cvetove lahko namočite tudi v destilirano vodo, to naj bi odpravljalo pege, obliž iz lista pa bo pospešil celjenje ran, blažil otekline in bolečine.
Skratka, če nič drugega, posrkajte nekaj sladkega nektarja iz njegovih cvetov in svojim otrokom pokažite, kako se oglašajo trobentice.

Spomladanski čaj za čiščenje krvi:
– 50 g jegliča
– 50 g korenin regrata
– 50 g mladih kopriv
Poparek pijmo 2 – 3 x dnevno.

Čaj pri dolgotrajnem kašlju:
– 50 g korenine jegliča
– 30 g strtega plodu komarčka
– 30 g strtega plodu janeža
– 30 g pljučnika
– 30 g islandskega lišaja
Skuhamo liter in pol čaja in pijemo čez cel dan.

Patricija Šenekar

Home HZ

Ameriški slamnik

AMERIŠKI SLAMNIK (Echinacea purpurea)

Ehinaceje niso le žuželkam in metuljem privlačne rastline, ampak so tudi eno od najpomembnejših in najbolj uporabljanih zelišč. Na široko se uporabljajo za spodbujanje oz. krepitev imunskega sistema. Učinkujejo pa tudi proti virusom, glivicam, bakterijam, strupom in tudi vnetjem.

Mislim, da je ameriški slamnik eno najboljših sredstev za krepitev našega imunskega sistema.

Obstaja veliko vrst ehinacej, ki vse izvirajo iz Severne Amerike. V zdravilne namene uporabljamo le tri. Škrlatna ehinaceja (Echinacea purpurea), je med vsemi najbolj znana gojena vrsta. Medicinsko močnejši, a manj poznani pa sta ozkolistna ehinaceja (E. angustifolia) in bledo škrlatna ehinaceja (E. pallida). Kot izredno spoštovano in velikomogočno zelišče, so ga od nekdaj uporabljali ameriški Indijanci, zato, da je poznan v naših krajih, pa je zaslužen v veliki meri A. Vogel.

Ehinaceje so trajnice, ki jih lahko razmnožujemo z delitvijo korenin jeseni ali s setvijo (semena naj zaradi lepšega kaljenja »doživijo zimo«, cca 1 mesec v hladilniku).

Slamniki, razen voluharja, nimajo resnih škodljivcev, ne bolezni. Všeč jim je zemlja, ki dobro odvaja vodo in je polno obsijana s soncem. Tudi zmerno sušo dobro prenašajo. Spadajo med nebinovke (košarice), katerih značilnost so cvetni koški, v katerih so drobni, komaj opazni cevasti cvetovi. Opazimo jih, če dobro pogledamo bodičasto, izbočeno sredico slamnika (ali aster, ognjiča, ivanjščic, glavinca, krizantem …).

Ima meter visoka, dlakava stebla z ovalnimi, nazobčanimi listi. Na vrhu je koškasto socvetje, podobno veliki marjetici, obdajajo ga jezičasti, škrlatni cvetni lističi, ki so na začetku in vrhuncu cvetenja postavljeni vodoravno, kasneje se povesijo, ježičasti košek pa se dvigne in izboči.

Korenine imajo najmočnejše učinke, a v zeliščarstu se uporabljajo tudi cvetovi in listi. V raziskavah se je izkazalo, da slamnik vsebuje učinkovine, ki lajšajo bolečine, zdravijo gripo, celijo rane, delujejo proti vnetjem, glivicam, bakterijam in delujejo na splošno krepilno in ugodno vplivajo na odpornost telesa.

Opravljali so mnogo raziskav, pri mnogoterih težavah človeškega in tudi živalskega organizma, rezultati so bili večinoma spodbudni. Veliko se je raziskovalo njegovo antibakterijsko in antivirusno delovanje, vedno se ugotavlja, da ljudje, ki dobivajo dovolj velike odmerke ameriškega slamnika okrevajo hitreje, dobre rezultate imajo po mnogih raziskavah tudi ženske z glivičnimi okužbami, ki so podporno uživale tudi preparat iz ameriškega slamnika.

Mnoge raziskave so pokazale, da rastlina nima stranskih učinkov, razen manjše odrevenelosti jezika ob velikih odmerkih, kar pa ni skrb zbujajoče.

Večina strokovnjakov svetuje, da naj bi ameriški slamnik uživali takrat, ko čutimo, da bomo zboleli ali smo že bolni. Priporoča se uživanje slamnika ob prehladih, gripi, bronhitisu, pri infekcijah sečil. Takrat ga uživamo v večjih odmerkih, npr. 30 kapljic tinkture na štiri ure. Kadar ga jemljemo preventivno za krepitev odpornosti, ga uživamo 3 x dnevno, 1 mesec.

Ker pa krepi imunski sistem, ga nikakor, v nobeni obliki ne smemo uživati pri hujših boleznih, avtoimunih boleznih , kot so aids, multipla skleroza, avtoimunsko neravnovesje (lupus, revmatoidni artritis, skleroderma), tuberkoloza.

Še vedno razumevanje delovanja ameriškega slamnika na imunski sistem ni preveč dobro. In pri boleznih, ki izhajajo iz prevelike dejavnosti imunskega sistema, lahko stanje še poslabšamo. Ob jemanju imunosupresivnih zdravil se mu moramo ogniti. Tudi v nosečnosti in med dojenjem slamnika ne uporabljamo.

Najprimernejši odmerek je odvisen od uporabljenega dela rastline. Pripravke iz korenine se jemlje trikrat dnevno po okoli 1 g. Za poparek vzamemo 2-3g posušene celotne rastline in jo polijemo z 3 dcl vrele vode. Lahko naredimo tudi sok, ki ga pripravljamo vedno sproti, saj slamnik zelo hitro oksidira. Jemljemo 3 cl soka 3 x na dan.

Za naročilo čaja klikni  http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-ameriski-slamnik/
Za naročilo tinkture klikni http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-ameriski-slamnik/

Antivirusni čaj:
– Ameriški slamnik
– Citronska melisa
– Navadni ožepek
– Astragalus (grahovec, korenina)
– Šisandra – plodovi

Sok za krepitev odpornosti:
V mešalniku zmešamo liste tolščaka, meliso, ožepek, strok česna s paradižnikovim ali korenčkovim sokom, dodamo še sok ameriškega slamnika.

Tinktura:
40 g svežega ameriškega slamnika, 200 ml 45 – 70 % alkohola. Po treh tednih precedimo. Hranimo do jeseni. Novembra v to tinkturo namočimo še 20 g sveže izkopane korenine in po treh tednih precedimo.

Sprej za vneto grlo:
Zmešamo enaka dela tinkture slamnika in timijana. Nalijemo v stekleničko s pršilko in uporabimo ob vnetjih grla.

Patricija Šenekar

Melisa

MELISA (Melissa officinalis)

Pred veliko leti sem si posadila grmiček citronske melise. Sedaj jih imam že cel kup, ki so se same posejale po mojem vrtu. Če bi hotela to preprečiti, bi jih mogla porezati takoj po cvetenju, tako pa jo pustim preko zime, suhe poganjke na 5 cm skrajšam šele spomladi.
Citronska melisa je trajnica iz rodu usnatic, ki odmre ob prvi zmrzali, naslednjo pomlad pa požene nove, mlade poganjke. Zlahka jo vzgojimo iz semena, z delitvijo korenine ali pa s potaknjenci.

Lepše, kot na vročem soncu, uspeva v polsenci. Če jo bomo v rastni sezoni obrezali, bo znova naredila mlade poganjke. Za sušenje nabiramo cele vejice, jih povežemo in obešene posušimo na toplem, senčnem in vetrovnem prostoru. Če z vejic trgamo samo liste, moramo biti previdni, da jih ne stiskamo ali ne sušimo v debeli plasti, saj zelo radi počrnijo.

Njena aroma je najboljša do začetka cvetenja, zato jo le porežimo na 7 – 10 cm, čim doseže 30 – 50 cm. Z rednim rezanjem se bomo izognili tudi temnim madežem na njenih listih in za nekaj časa odložili pepelovko, na katero je zelo občutljiva in jo hitro napade sploh na območjih, kjer ni dobrega pretoka zraka.

Meliso lahko, posušimo za čaj, vendar s sušenjem izgublja svojo aromo. Njena prelepa in mila aroma pride do izraza, kadar uporabljamo svežo. Melisin okus je rahlo pekoč in sladek. Njena uporaba je mnogostranska, iz nje lahko pripravimo čaj, sorbet, limonade in napitke, poda se v sladice s sadjem, kompote, dodamo jo solatam, frtalijam, v zeliščne namaze, zeliščne kise, z njo lahko začinimo ribe, nadev za perutnino, naredimo zeliščno maslo.

Zelo lepo se ujame z aromo pehtrana, z baziliko, ingverjem, limonsko travo, meto, vrtnico, koprom, timijanom. Posušene liste lahko dodajamo tudi v blazine z zelišči, poparek pa lahko uporabimo za spiranje mastnih las, močan čaj dodamo kopeli, z dišečimi listi lahko zdrgnemo leseno pohištvo …

Melisa je že od nekdaj povezana s čebelami. V grški mitologiji je bila Melisa ena od nimf, ki je skrila Zeusa pred očetom Kronosom in ga hranila z mlekom in medom. Ko je Zeus zavladal Olimpu, jo je spremenil v čebeljo matico. Danes melisa v grškem jeziku pomeni čebela.

Tudi njeni drobni, beli cvetovi, polni nektarja, privlačijo čebele, vse od sredine junija pa vse do avgusta. Da je njen vonj čebelicam zelo všeč, priča tudi podatek, da se čebelji roji zelo radi naselijo v panje, ki smo jih od znotraj natrli s šopkom melise.

Tudi v srednjem veku je bila priljubljen eliksir mladosti, dobrega spomina in volje. Paracelsus je sestavil melisin zvarek, ki so mu še v 18. stoletju pripisovali, da vrača mladost, upočasnjuje staranje, preprečuje bolezni in duševno propadanje. Tudi takrat so poznali njene dobrodejne učinke pri težavah z nervozo, pri nespečnosti in s srcem. Prepričani so bili, da tolaži srce in iz njega izganja žalost, preganja melanholijo.

V aromaterapiji se njeno eterično olje še danes uporablja za premagovanje »pobitosti«.
Poznana je tudi vodica karmeličanskih menihov iz 17. stoletja, katere receptura se ohranja v pripravku imenovanem »Klosterfrau Melissengeist« še danes in poleg melise vsebuje še limonino lupino, muškat, klinčke in cimetovo skorjo.

Pravo eterično olje melise je zelo dragoceno in cel hektar rastlin (okoli 10 ton) je potrebnih, da se pridobi kilogram olja, ki ga dajo le sveže rastline, zato je pridobivanje še zahtevnejše. A skriva veliko zakladov. Na splošno melisa deluje preko živčnega sistema in pomaga, kjer živčevje moti delovanje organov ali hormonskega sistema. Pomaga pri napetostih, ki povzročajo nespečnost, živčnost, boleče menstruacije, težave s prebavo, slabenje srca in vranice. Ko smo pod stresom jo je priporočljivo uporabiti v obliki čaja in kopeli. Pomaga pri živčno pogojenih srčnih motnjah in izčrpanosti.

Ob uživanju čaja se izboljša tudi miselna sposobnost, koristi tudi bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo. Izboljša se kratkoročni spomin. Ljudsko zdravilstvo priporoča čaj tudi nosečnicam, ki jim je v prvih mesecih slabo in bruhajo. Melisa pospešuje prebavo, preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča, pospešuje znojenje, lajša glavobole. Priporočajo jo tudi pri žolčnih in jetrnih boleznih.

Čaj iz citronske melise koristi tudi pri prehladih, gripi, kašlju in vseh vnetnih stanjih, saj je njeno delovanje tudi protivnetno, protibakterijsko in protivirusno. Čaj pijmo tudi ob težavah z revmo in pri sklepnih bolečinah. Za primer protina lahko pripravimo topel obkladek, namočen v melisin čaj. Uporablja se tudi proti virusu herpesa simpleksa. Krepi odpornost organizma. Melisa tudi čisti kri in jo redči. Tinktura ima podoben, a močnejši učinek kot poparek.

Sv. Hildegarda je takole opisala melisin način delovanja: »Melisa je topla in oseba, ki jo uživa, se rada smeji saj razveseljuje srce in vranico.« Zanimivo je, da melisa boljše deluje v manjših količinah. Melisinega čaja naj ne uživajo osebe s preslabim delovanjem ščitnice in v primeru, da jemljejo učinkovino tiroksin, saj se oslabi absorbcija le-tega. Z eteričnim oljem, ki ga vedno primešamo k osnovnemu olju (na 100 ml olja, 5 – 10 kapljic eteričnega olja melise), lahko blažimo pike žuželk, kožne alergijske reakcije …

Po tradicionalni kitajski medicini je melisin značaj hladen, kisel, suh, lahno grenak. Pripisujejo ji jetra, želodec, srce. Melisa naj bi pomagala odstraniti blokade energije (či). Energijsko delovanje melise je po ajurvedi rahlo hladilno in uravnava vse tri doše, kar pomeni, da je primerna za vsako telesno konstitucijo.

Čaj, ki prežene budnost
– pet pesti posušene melise
– Pest kamilice
– pest baldrijanovih koreninic
– pest hmeljevih storžkov
– nekaj sivkinih cvetov

1 – 2 žlički mešanice prelijemo z 2 dcl vode in popijemo pred spanjem z žličko medu.

Nežen pomirjevalni čaj
– 2 skodelici vode
– 3 vejice sveže ali ščep suhe melise
– 4 socvetja sivke ali ščep suhe sivke
Zelišča prelijemo z vrelo vodo, po petih  minutah precedimo, dodamo malo limoninega soka in med.

Pomirjujoča kopel
50 – 60 g melisinih listov poparimo z dvema litroma vrele vode. Po desetih minutah precejen čaj dodamo kopeli, v njej ostanemo 15 minut.

Melisin sirup
3 litre vode
3 kg sladkorja
Toliko narezane melise, kot jo spravimo v vodo
10 dag citronske kisline

Meliso očistimo, operemo in narežemo skupaj s stebli.
Sladkor raztopimo v vodi in zavremo, odstavimo in pustimo stati 15 minut.
Nato dodamo meliso, premešamo in pokrito pustimo stati 24 ur.
Naslednji dan precedimo in primešamo 10 dag citronske kisline.
Nalijemo v čiste steklenice.

Skutina torta z meliso
7 dag sladkorja
1 jajca
10 dag stopljenega masla
20 dag moke
1/2 pecilnega
malo soli, lupina limone

Naredi testo, ga porazdeli po dnu pekača in prelij z zmesjo iz:

½ kg skute
1 kisla smetana
10 dag sladkorja
1 sladka smetana
5 jajc
4 dag moke
4 dag narezane melise
limonin sok

Peci 45 min na 180° C

Patricija Šenekar

Vir: http://hiskazelisc.com/2016/05/23/melisa-melissa-officinalis/

Home HZ

Timijan

Timijan že iz davne preteklosti povezujejo s pogumom in močjo. Tako drobcena začimbnica, s tako smelo asociacijo. Starim Grkom je bil sinonim za prefinjenost in ljubkost, kdor je dišal po timijanu, je s tem pokazal, da ima slog.

Pod vročim sredozemskim soncem, pa je njegov vonj, ki ga raznaša veter, še posebej izrazit. Na njega se navezuje veliko mitov, od tega, da so se rimski vojščaki kopali v krepilni timijanovi kopeli, do tega, da so v 17. stol. zvarili pivo s timijanom, ki preganja plahost.

Tudi staroselski Škoti so pili timijanov čaj, z njim so pridobili moč in pogum, da so pregnali nočne more in duhove.

Stari Egipčani so njegovo antiseptično in konzervacijsko delovanje izkoristili pri balzamiranju trupel, v srednjem veku so se z njim uspešno ščitili pred kugo.

Tudi danes se njegove komponente uporabljajo v tekočini za shranjevanje anatomskih in botaničnih preparatov, saj sodi med najmočnejše naravne antiseptike, kar jih poznamo.

V srednjeveški knjigi z naslovom Sveta zeliščna čarovnija, je bil postavljen na prvo mesto med zelišči, ki jih uporabljamo za čaranje. Zaradi njegove celotne zgodovine, predvsem pa iz srednjega veka, ko so z njim preganjali kugo in je bil vsem najbolj dosegljiva zaščita, se ga je prijelo ime »antibiotik revežev«.

Poznamo več kot 350 vrst timijanov. Vse so trajnice iz rodu usnjatic. Vsi imajo čudovit, balzamičen vonj, nekateri dišijo tudi po limoni, kumini, evkaliptu, poznamo grmičastega, pa tudi plazečega, ki nam v nekaj letih naredi čudovito dišečo in kompaktno preprogo na vrtnih tleh.

Rad ima sončna rastišča, lahka, dobro odcedna, najraje bazična tla. Razmnožujemo ga lahko s semeni, delitvijo korenin, grobanjem, a najenostavneje je s stebelnimi potaknjenci, ki jih lahko potikamo v zemljo kadarkoli, razen v zimskem času. Ob nekajdnevnem zalivanju, se bodo zelo hitro ukoreninili.

Sadimo ga na razdalji od 20 do 40 cm, materino dušico lahko potikamo tudi gosteje Ob rednem obrezovanju poleti, bo najlepše uspeval. Ker njegov vonj odganja listne uši in kapusovega belina, je zelo dobrodošel tudi med vrtninami. Težav z boleznimi in škodljivci pa nima (le kako bi jih imel?).

Lističe lahko, kot začimbo nabiramo in sušimo pred cvetenjem, če ga želimo sušiti za čaj, pa to storimo med cvetenjem. Dišeči beli, roza ali bledo vijolični cvetovi zelo privabljajo tudi čebelice in timijanov med, je eden najbolj cenjenih in zdravilnih medov. Ker zavira rast številnih vrst bakterij je tudi v kulinariki zelo pomemben, saj jedi dezinficira, hkrati okrepi naša prebavila in jedi tudi aromatizira.

Nepogrešljiv je v mesnih paštetah, beljakovinskih jedeh (meso, stročnice, namazi), pečeni zelenjavi, gobah, krompirju, za aromatiziranje kisov in olj … Da ohranimo njegovo aromo in moč, ga dodamo proti koncu kuhanja.

Iz različnih vrst timijanov (največ se uporabljata materina dušica in vrtni timijan), lahko pripravimo poparek, ki ga pijemo kot čaj za boljšo prebavo. Pospešuje izločanje prebavnih sokov, razkužuje prebavila in pospešuje izločanje sluzi. Odganja tudi gliste. Blagodejen je pri težavah v želodcu, črevesju in pri driskah, blaži menstruacijske bolečine. Ker deluje razkuževalno, ga lahko pijemo ob vnetjih sečil. Menda deluje tudi proti mačku. Oslajenega z medom, ga bomo pili pri kašlju, ob prehladih in vnetju grla, laringitisu …

Ker vsebuje flavonoide, ki delujejo pomirjevalno, olajša in pomiri tudi krčevit kašelj. Za slednje primere je vrtni timijan primernejši od travniškega timijana (materine dušice). Deluje tako, da širi skrčene bronhije in redči sluzi in katarje, ki jih potem lažje izločimo.

Tudi sama ga najraje uporabljam kot tinkturo v spreju pri vnetem grlu, saj si z njim pozdravim tudi močnejša vnetja, v največ dveh dnevih, po navadi pa vnetja preprečim z uporabo takoj, ko začutim rahlo bolečino. Tinkturo lahko tudi razredčimo v vodi in jo grgramo, z njo izpiramo ustno votlino in dlesni, kar je dobro pri vnetjih in tudi v primeru parodontoze.

Močan prevretek iz listov uporabljamo kot domače razkužilo, z njim pršimo kuhinjske površine, zrak in ga uporabljamo pri čiščenju. Timol v timijanu, ki se sicer še bolje izloči v alkohol kot v vodo, je zelo učinkovito sredstvo proti veliko bakterijam in glivam. Prevretek iz listov lahko uporabljamo tudi v kopelih čez dan, poživlja krvni obtok, lajša revmatizem.

S poparkom, ki mu lahko dodamo tudi rožmarin, koprivo in preslico spiramo lasišče, ki ima težave s prhljajem. Eterično olje timijana deluje zelo razkužilno v zobnih pastah in ustnih vodicah, mazilih in tonikih proti mozoljem, pomaga tudi ob glavobolih. Lahko ga nakapamo kar v izparilno posodico ali v nekaj osnovnega olja in z njim pomasiramo senca.

Eterično olje, ki ga dodajo alkoholu, deluje tudi proti plesnim, z njim lahko poškropimo papir, če izdelujemo, npr. herbarij ali zaščitimo stare knjige.
Z eteričnim oljem timijana lahko naredimo tudi antiseptično zračno pršilo, ki pomaga tudi pri nespečnosti (materina dušica) in preprečuje okužbe.

Timijanov je veliko vrst in ti se med seboj razlikujejo tako po videzu, vonju, kot tudi po njihovi kemični sestavi in delovanju. Ta se najbolj izrazi v eteričnem olju. Rastline vsebujejo od 1 – 2,5 % eteričnega olja, njegova kemična sestava (kemotip) pa je torej odvisna od vrste timijana, nekaj pa nanjo vpliva tudi rastišče in drugi pogoji. Tako imamo timijanova eterična olja s, kar devetimi različnimi kemotipi (6 osnovnih in še 3), ki imajo različna delovanja, vendar je to veliko bolj pomembno za aromaterapijo in zeliščno kozmetiko, kot zeliščarstvo, je pa previdnost pri uporabi eteričnih olj, s tega vidika, pomembna.

Ker lahko izvlečki timola (eterična komponenta iz timijana), ki je eden najmočnejših antiseptikov in je nekoliko dražilen, v velikih količinah povzročijo bolečine v trebuhu, zavirajo dihanje in oslabijo delovanje srca, morate biti previdni, kadar imate visok pritisk, oslabelo srce, težave s ščitnico in bolezni prebavil. Uporaba čajev je dokaj varna. Upoštevamo pa lahko, da se sestava timijana spreminja glede na letni čas, tako je timola v timijanu več v drugi polovici poletja. In timolu se lahko izognemo tako, da ga za zalogo naberemo do junija. Po ayurvedi je njegov značaj pekoč, nekoliko grenak, topel in suh. Pomirja doši vato in kapho ter krepi pito.

Razkužilno pršilo za kopalnico
2 žlici etanola
2 žlici kisa
1 liter vode
po 10 kapljic eteričnih olj timijana, limone, bora, čajevca, evkalipta ali citronelle
Raztopini dodamo še dve žlici sode bikarbone in močno pretresemo v pršilni steklenički.

Olje za masažo revmatičnih bolečin in nategnjenih mišic
25 ml mandljevega olja
10 kapljic eteričnega olja timijana
10 kaplljic eteričnega olja lavandina

Hlebčki s timijanom
Naredimo testo za kruh iz kilograma moke, sestavinam dodamo 2 na dolge lističe narezani prepraženi čebuli, žlico timijana, skodelico narezanih črnih oliv. Naredimo nekaj hlebčkov in spečemo.

Timijanov sirup
V kozarec po plasteh naložimo sladkor in timijan. Pustimo na soncu, da se sladkor stopi, precedimo in shranimo v stekleničkah na temnem prostoru.

Čaj pri kašlju
50 g materine dušice
20 g islandskega lišaja
20 g pljučnika
5 g smrekovih vršičkov
cvetovi trobentic, vijolic

Patricija Šenekar

Home HZ

Navadna Konopljika (Vitex agnus-castus)

Navadno konopljiko se uporablja v namene zdravljenja že stoletja. Hipokrat je prvi, ki je pisal o njeni uporabi. Uporabljali so jo za sedeče kopeli pri boleznih maternice. Tudi v srednjem veku so jo uporabljali za lajšanje ženskih težav.

Sredi dvajsetega stoletja pa so naredili prve klinične raziskave o njenih učinkih na ženski hormonski sistem in tako ponovno prihaja v uporabo, iz naše domače zeliščne lekarne.

Navadna konopljika je prezimno trdno drevo ali grm, ki zraste tudi do šest metrov. Uvrščamo jo v družino verbenovk (sporiševk). Samoniklo velikokrat najdemo ob morju, ob potokih in grmovnatih živih mejah po vsem Sredozemlju in vse do Azije, uspeva pa tudi pri nas.

Listi so dišeči, dlanasto deljeni in temno zelene barve in rastejo na štirirobih, žilavih vejah. Zelo so podobni listom konoplje.

Ob koncu poletja se v visokih cvetnih klasih pojavijo grozdi posebno aromatičnih, belih, roza ali modrikasto-vijoličnih cvetov. Iz njih se pojavijo majhni, okrogli plodovi ostrega in specifičnega okusa, ki spominja na poper.

Nabiramo jih šele novembra, ko so zreli. Uspeva na zelo sončnih legah, zelo rada ob zidovih, v lahki, dobro odcedni, rahlo kisli zemlji. Lahko jo sejemo ali grebeničimo spomladi, s potaknjenci pa jo razmnožujemo zgodaj jeseni. Iz njenih vej se lahko spletajo košare, z ostrimi semeni pa začini tudi pecivo.

Imenujemo jo tudi meniški poper, saj so jo gojili v samostanskih vrtovih in jo zaradi plodov pekočega okusa uporabljali v kuhinji namesto takrat zelo dragega popra. Verjeli so tudi, da bodo z njeno pomočjo lažje prenašali spolno vzdržnost (njeno latinsko ime pomeni čisto jagnje). Hkrati pa so poznali zdravilni učinek konopljike pri boleči menstruaciji in njenem izostanku. Navadna konopljika je zelišče za uravnavanje hormonskega neravnovesja v telesu.

S poskusi so ugotovili, čeprav način delovanja še vedno ni pojasnjen, da deluje na žlezo hipofizo in preko nje na izločanje spolnih hormonov pri ženskah. Predvsem uravnava razmerje med estrogenom in progesteronom. Hkrati pa znižuje količino hormona prolaktina, ki se prekomerno izloča predvsem zaradi stresa in spodbuja mlečne žleze, s tem pa tudi bolečine v dojkah. Z znižanjem prolaktina v krvi se običajno normalizira tudi funkcija jajčnikov.

Vendar, da ne bo pomote, konopljika ni hormon, niti ne vsebuje hormonov.
Zaradi njenega delovanja na hormone pa jo uporabljamo pri anomalijah menstruacije in PMS, kot so občutljivost in razdražljivost, napetost in bolečine v prsih. Na osnovi kontrolirane klinične raziskave na bolnicah, ki niso mogle zanositi, se je odpravila sterilnost z jemanjem konopljike v več kot polovici primerov.

Konopljika lahko pomaga tudi pri glavobolih in depresijah, ki izvirajo od »ženskih« težav in predmenstrualnih napetosti. Jemanje preparatov iz navadne konopljike pa lahko zmanjša delovanje kontracepcijskih tablet in poviša krvni tlak. Zato je ob jemanju oralne kontracepcije, kot tudi ostalih hormonskih pripravkov ne jemljemo v nobeni obliki.
Nasprotno, pa nam ob prenehanju jemanja kontracepcijskih tablet, pomaga ponovno vzpostaviti normalno ravnovesje hormonov v telesu. Tudi med nosečnostjo in dojenjem je ne uživamo. Prav tako so možni redke, a resne alergijske reakcije z otekanjem obraza, oteženim požiranjem in oteženim dihanjem. Možne so tudi kožne alergijske reakcije, kot so izpuščaji, srbež, glavobol, omotičnost, slabost.

Za lajšanje simptomov menopavze lahko poskusimo s posušenimi plodovi navadne konopljike, ki nekako normalizirajo dejavnost spolnih hormonov. Začetek menopavze določimo za nazaj, ko je ženska najmanj dvanajst mesecev brez menstruacije, torej menopavza označuje zadnjo menstruacijo v življenju. V tem obdobju in še nekaj let prej in potem, se ruši usklajeni hormonski mehanizem v telesu.

Menstruacije postanejo močne, neredne ali izostajajo. Ob izostanku menstruacije se lahko ob jemanju navadne konopljike ponovno pojavi krvavitev. Pomaga tudi pri vročinskih oblivih, občutku tesnobe in depresiji. Učinkovine v semenih navadne konopljike delujejo sinergijsko in so bolj učinkovite kot izolirani izvlečki posamičnih učinkovin. In kot veliko zdravilnih rastlin tudi konopljika ne učinkuje takoj, zato je potrebna daljša, nekaj tedenska uporaba izvlečkov rastline.

Priprava čaja: 1 žličko strtih plodov kuhamo 5 minut in popijemo po eno skodelico trikrat dnevno.
Tinktura navadne konopljike: 100 g navadne konopljike prelijemo z 500 ml alkohola.

Patricija Šenekar

Home HZ

Njivska preslica

NJIVSKA PRESLICA (Equisetum arvense)

V času dinozavrov so bili gozdovi polni velikanskih preslic, katere so dosegale višino današnjih dreves. Do danes se jih je ohranilo le še nekaj vrst, ki so veliko manjše.

Poznamo več vrst preslic, močvirsko, vodno, gozdno, zimsko … v zdravilne namene se uporablja samo njivska ali poljska preslica, ki zraste do višine 80 cm in ima votla členasta stebla z vretenčasto izraščajočimi vejicami, kot, da so zakrneli listki, ki so proti vrhu vedno manjši. Njen koreninski sistem je zelo globok in razvejan, zaradi česar se hitro razrašča po okolici. Razmnožuje pa se tudi s sporami (trosi), ki poženejo spomladi pred steblom.

V glavnem se preslice razraščajo na vlažnih predelih, zaradi močno razraščajočih in trdoživih korenik pa lahko rastejo tudi na bolj suhih predelih v senčnih in sončnih legah. Zaradi njihove trdoživosti, jih je kot plevel zelo težko nadzorovati, odporne so proti herbicidom in škodljivcem.

V zdravilne namene uporabimo njihova stebla z »listi«, ki se nabirajo v začetku poletja, saj je prezrela preslica premočna za uživanje (pitje) in tudi kremen v njih se težje topi. Pozno poleti jo lahko napade tudi gliva (Ustilago equiseti), ki izloča alkaloid, zaradi katerega lahko njivsko preslico slabše prenašamo. Napadena preslica ima po steblu in poganjkih rjave lise.

Preslico že dolgo časa uporabljajo kot zelišče, za odstranjevanje odpadnih snovi iz telesa saj deluje diuretično, tudi čisti kri in razsluzi telo. Je odličen vir organskega silicija. Okrepi ledvice. Njen blagi diuretični učinek lajša lažja vnetja in okužbe sečnega trakta, mehurja in obsečnice. Kljub temu, da deluje diuretično, jo lahko uporabljajo tudi tisti, ki imajo težave s prelivno inkontinenco, pri draženju mehurja s prekomernim tiščanjem na vodo in težavah z močenjem postelje.

Uporabi se lahko še pri lažjemu vnetju ledvic s povečanim izločanjem beljakovin v urinu in ledvičnem pesku. Ker odvaja odvečno tekočino iz telesa, lajša težave pri vodenici. Čaj se lahko pije tudi pri močnih menstruacijah.

Znižuje krvni tlak, lajša tudi težave povezane s krčnimi žilami in kapilarami, uporablja se tudi za lajšanje težav s pljuči, tako pri kroničnem bronhitisu, pljučnih krvavitvah, jetiki. Zaradi kremenčeve kisline (silicija), se krepi in celi pljučno tkivo. Silicij je mikroelement, ki je nujno potreben pri biokemični presnovi, za optimalno delovanje presnove. Bistveno sodeluje pri nastajanju struktur, kot so kosti, vezivna tkiva, koža, lasje in nohti. Silicij okrepi obrambno sposobnost in upočasni staranje telesa, pomaga pri tvorbi kolagenskih vlaken.

Zadostna preskrba s silicijem je pomembna tudi za preprečevanje osteoporoze. Pri pomanjkanju silicija v telesu se zmanjša vsebnost vode v vezivnem tkivu in hrustancu, prizadeta je oskrba celic in organov s hranilnimi snovmi ter odstranjevanje odpadnih presnovnih snovi, vezivno tkivo postane ohlapno, koža postane nagubana in uvela, pojavijo se celulit in krčne žile, nohti so lomljivi, krhki, lasje se cepijo, so krhki, mogoče so težave z dlesni.
Organski silicij je zelo cenjen v naturopatiji, svetujejo ga za stanja šibkega vezivnega tkiva, za krepke lase, nohte, kožo, proti povešeni koži, pri povešeni maternici in slabih notranjih organih, pri pogostih zvinih, težavah s kostmi in vezivnimi tkivi, žilami. Pri krčnih žilah se priporočajo tudi obloge s preslico.

Priporočajo se tudi kopeli. Preslica dobro vpliva tudi na želodčne čire. Mlačen prevretek iz preslice se lahko grgra tudi pri ustnih razjedah in vnetju dlesni. Če vanj pomočimo gazo, dobimo obkladek, prav tako pa si lahko naredimo obkladek iz sveže preslice, ki jo pa pred uporabo natolčemo. Kot obkladek jo lahko uporabljamo pri ranah, ki slabo celijo, saj učinkuje na strjevanje krvi in celjenje tkiv prav zaradi kremena, ki ga vsebuje. Obkladke moramo večkrat dnevno zamenjati in si pripraviti sveže. V kozmetiki se uporablja proti gubam, modricam in celulitisu. Pripravljajo se tudi kopeli, ki so dobrodošle pozimi, ko je potrebno dovajati toploto v telo. Koristijo pri obolenjih ledvic in mehurja, kot tudi ob nočnem potenju, potenju nog, pri depresijah, proti prhljaju.

Ob nabiranju preslice moramo biti pozorni, da naberemo samo njivsko preslico, ostale vrste so neuporabne ali strupene!

Tudi v vrtičkarstvu in poljedelstvu lahko uporabimo prevretek iz preslice (preparat 508 v biodinamiki) preventivno proti napadu glivic. Njivska preslica je rastlina, ki pripada Luni. Kremen, vsebuje ga od 50 do 90%, ki je v njej, pa deluje s svetlobnimi silami Jupitra (vlago in temo »popravimo« z impulzi svetlobe).

V preslici je oživljen kremen, ki ima sposobnost, da veže nase in prestreže glive. Kozmično glive dviguje, preslica jih obdrži pri tleh. Kadar je delovanje Lune premočno, to se zgodi ob obilnih padavinah in vlagi, se ob prvem soncu glive, ki sicer delujejo na zemlji dvignejo višje, na nivo rastlin. Glive bi se naj na rastline dvignile šele po oblikovanju semen in s tem omogočile njihov razkroj. Kadar se zgodi, da glive začno rastlino napadati in razkrajati prej, rastlina nima več moči za kvaliteten razvoj. Tudi semena ob tem ne razvijejo svoje polne moči, niso zdrava, iz njih rastoče rastline so naslednje leto podlaga raznim boleznim, glivam in drugim organizmom.

Zato je te glive potrebno obdržati pri tleh, zemljo pa razbremeniti presežnih sil Lune, ki so v njej. To naredimo s čajem njivske preslice, ki ga škropimo po tleh zgodaj spomladi po mokri zimi, februarja ali marca. Preventivno pa škropimo tudi rastline, ki so še posebej občutljive za napade gliv, to so buče, kumare, paradižnik, krompir, trto … in sicer takoj po vsakem obilnem deževju. Škropimo tri večere zapored po rastlinah in tleh, kadar so rastline že napadene. Prekomerni uporabi preslice pa se moramo izogniti, ker bi lahko škodovala strukturi tal.

Za preparat 508 naberemo zelo zrelo njivsko preslico, saj je takrat višja tudi vsebnost kremena. Nabiramo jo na dan za plod, ko je Sonce pred ozvezdjem Leva. Porežemo ves nadzemni del rastline. Čaj pripravimo tako, da dobro pest posušene preslice eno uro kuhamo v 5 litrov vode, oz. prilagodimo količino našim potrebam. Škropimo pod rastlinami, ki bi jih lahko ali so jih napadle glivice ne glede na to, ali je za rastlino tipičen dan ali ne.

Čaj iz preslice se pripravi tako, da na skodelico mrzle vode vzamemo žličko zdrobljene preslice, zavremo in kuhamo 10 minut. Preden precedimo, počakamo še minutko ali dve. Pije se po požirkih 2-3 skodelice dnevno.

Kopel s preslico ob bolečinah hrbta:
Za 20-minutno kopel naredimo močan prevretek (100 g preslice počasi kuhamo 1 uro v 5 litrih vode) in ga vlijemo v kad s toplo vodo.

Čaj za ledvice in mehur:

1 del preslice, 1 del kopriv, 1 del brezovih listov, nekaj zlate rozge, nekaj borovničevih listov, nekaj koruznih laskov

Patricija Šenekar

Home HZ

OGNJIČ (Calendula officinalis)

Domačo priročno apoteko po navadi napolnimo z vsemi mogočimi lekarniškimi zdravili in razkužili, čeprav nam narava ponuja vrsto začimb in zelišč s katerimi lahko učinkovito nadomestimo kupljene pripravke. In ognjič (Calendula officinalis) je prav gotovo med njimi.

V času velikih zeliščarjev, so ga priporočali celo kot sredstvo proti kugi. Gerard (1597) je opisal kar 10 različnih vrst ognjiča.

Mediteran je dom te vitalne, čvrste rastline.

Skozi leta pa je našel dom povsod po svetu. Je del vsakega pravega vaškega vrta. In tudi na sodobnih ekoloških vrtičkih je nujno, da ga najdemo, saj zdravi tudi zemljo (proti nematodam) in poživlja oko.

Seme vzkali zlahka in hitro. Rastlina hitro raste in po listni masi in razvejanosti stebel in poganjkov lahko vidimo, da gre za močno, nepopustljivo rastlino. Razvejana stebla nosijo popke in, ko se le ti odprejo, se razkrijejo cvetne glavice, socvetja v lepi geometrični urejenosti, sijoče, oranžno rumene barve.
Socvetje tvorijo jezičasti in cevasti cvetovi. Ko cvetovi usahnejo, naredijo prostor novim in novim. Hitro se tvori seme.

Pri ognjiču se seme oz. plod razvije samo iz zunanjih jezičastih cvetov, cevasti cvetovi so sterilni. Ognjič ne naredi preobrazbe oz. metamorfoze listov. Zanimivo je, da jo naredi malo naprej – v semenu (oglej si sliko 🙂). V tem je edinstven! Semena se v notranjosti zavijejo v krog in zgledajo kar malo »živalsko«.

Kadar pa imajo cvetne glavice preveč jezičastih cvetov (polnejše nove sorte) ne delajo več metamorfoze semena!

Že res, da imajo v svoji kemični sestavi verjetno več karotenov in barvil, toda postavlja se vprašanje terapevtskega učinka, ki je izza zaznavnega in se izraža tudi skozi to prvinsko lastnost metamorfoze semena.

Osebno za preparate vedno izberem ognjič, ki ni tako poln in vabljiv, kot so hibridne sorte.

Je zelo sočna in zelena rastlina, kljub temu, da obožuje sončna, svetla in topla rastišča. S poletjem je na višku cvetenja in proti koncu leta (ob zmrzali) zaključi svoj letni cikel.

Če pa zmrzali ni, zna hitro spomladi ponovno na kratko zacveteti. Ko se dotaknemo rastline, še dolgo po tem občutimo njegova zelo aromatična olja na prstih in te arome niso le prijetne, spomnijo tudi na grob, krizanteme, gnilobo.

Ostrina v vonju te rože je posledica smolnate konsistence. Je, kot da ta rastlina zaščiti samo sebe tako, da se še rastoča nekako balzamira z izločanjem svojih eteričnih olj. Glede na različen vonj in okus cvetov in zelenih delov vidimo, da tvori v različnih delih različne substance.

Kemične analize pokažejo prisotnost hlapljivih olj, številnih pigmentov, povezanih s karoteni (beta karoten, likopen, ksantofil), grenčine v celotni rastlini, saponine, fitosterol, nekaj salicilne kisline v zelenem delu.

Če mlado kalečo rastlinico pogledamo pod mikroskopom vidimo, da ima veliko oljnih žlez z izločki že na prvem, pravem zelenem listu.

Ognjič najpogosteje uporabljamo za negovanje razdražene, grobe in občutljive kože, ran, posebno vnetih, ki se težko celijo, ran, ki nastanejo zaradi okvare ven, brazgotin, vnetih mišic.

Ima podobne lastnosti kot arnika le, da je njegovo delovanje bolj površinsko. Ne draži kože. deluje antiseptično, protibakterijsko, protivirusno in protivnetno.

Topli obkladki z ognjičevim čajem manjšajo otekline, blažijo vnetja. Eterično olje je tudi zelo dobro protiglivično sredstvo. Pretežno pa uporabljamo tinkturo, čaj in mazilo.

Čaj in tinktura mirita tudi krče želodca, črevesja, žolča, blagodejen je tudi za ledvice in mehur. Blaži menstrualne bolečine, ureja menstruacijo.

Povečuje tudi izločanje urina in znoja. Z njim lahko izpiramo ustno votlino, kadar imamo v ustih razjede ali vnete dlesni/ http://hiskazelisc.com/…/hiska…/product/bio-tinktura-ognjic/

Mazila so odlična pri razpokani koži (sama mu primešam še arniko in miro), odrgninah, pordeli in vneti koži. Pomaga tudi pri hemeroidih in vnetjih danke. Blaži tudi ozebline/ http://hiskazelisc.com/…/zeliscno-mazilo-ognjic-in-sentjan…/

Ognjič je izredno trdoživ in bolj ga obiramo, več cvetnih popkov bo tvoril. Ta njegova regeneracijska sposobnost se pokaže tudi v njegovem delovanju.

Ognjič sledi soncu. Njegovi cvetovi se odpro ob zori in ponovno zapro ob sončnem zahodu. To njegovo gibanje v času in s soncem je privedlo do imena Calendula iz besede calendus, kar pomeni koledar.

Zelo rade ga imajo tudi žuželke, če boste pogledali vanj v zgodnjih jutranjih urah boste v njem našli veliko spečih bitij.

Ognjičevo mazilo
Zelo preprosto lahko naredimo ognjičevo mazilo, če vzamemo 100 g kokosovega masla in na njem prav počasi kuhamo (bolj kot pražimo) pest drobno narezanih ognjičevih cvetov. Ko so cvetovi uveli, odstavimo od ognja, ohlajamo čez noč in naslednji dan maso utekočinimo in precedimo. Ponovno lahko dodamo še pest narezanega ognjiča in postopek ponovimo, saj s tem dobimo bolj koncentriran izvleček. Dodamo še 10 g deviškega čebeljega voska in še tekoče nalijemo v kozmetične steklene lončke.

Ognjičevo olje
Steklenico napolnimo z ognjičevimi cvetovi in prelijemo z oljčnim olje. Na soncu pustimo 5 dni. Precedimo in precejeno olje ponovno polijemo čez sveže ognjičeve cvetove. To ponovimo nekajkrat. Precedimo in hranimo v temnem prostoru. Uporabimo za masažo mišic, vnetih sklepih, suhi koži …

Ognjičev sok
Ognjič drobno zrežemo, zdrobimo v možnarju in iz njega izžamemo sok, ki ga uporabimo pri akutnih kožnih težavah.

Patricija Šenekar

Smilj

Kamnite mediteranske otoke v juniju in juliju prekrije na tisoče malih zlato rumenih cvetkov. Laški smilj (Helichrysum italicum) ima izredno dobre regenerativne sposobnosti, odličen je v boju proti gubicam in je zato ena najboljših anti-age sestavin. Ker krči žile in tkivo, odpravlja razširjene vene in popokane kapilare, učinkovit je tudi pri razstrupljanju in se zato uporablja pri masažah za limfno drenažo. Pospešuje celjenje kožnih poškodb, prav tako pa je učinkovit tudi pri kožnih alergijah, psoriazi, luskavici, rozacei, dermatitisu in problematični aknasti koži.

Ker odlično obnavlja kožo, je nepogrešljiv pri negi opeklin, po operacijah blaži brazgotine, celi rane in odrgnine, zmanjšuje videz strij, hkrati pa preprečuje vnetje kožnih poškodb.

Smilj oz. suhocvetnica (immortelle), je aromatična rastlina, ki raste predvsem v evropskem sredozemlju, tudi pri nas. Ima tipične rumene cvetove, ki se sušijo med tem ko se rastlina stara. Zaradi izjemno blagodejnih zdravilnih učinkov na kožo, so jo že stari grki imenovali “zlato iz sonca”.

Grmovnica z majhnimi zlato rumenimi cvetovi, ki zraste do 50 cm visoko, ima skoraj da čudodelne učinke 🙂 Za kilogram eteričnega olja je potrebna več kot tona cvetov, kar se odraža tudi v njegovi ceni, ki se giblje večinoma med 60 in 100 € za 10 ml.

Primeren je za vse tipe kože:
• Zrela, suha in utrujena koža: regenerira kožo in deluje proti gubicam, kožo obnavlja ter jo ohranja napeto in prožno.
• Mastna in problematična koža: blagodejno neguje problematično kožo, blaži rdečico in odpravlja ter gladi posledice aken.
• Poškodovana in vneta koža: deluje protivnetno, zato pomaga pomirjati kožo, deluje regenerativno, odpravlja rdečico in blaži vnetna stanja.

Smilj je v ljudski medicini ena najbolj zapostavljenih rastlin. Poleg tega, da pomlajuje, je ena najboljših rastlin za blaženje modric. Pospešuje izločanje žolča, krepi jetra, odpravlja razširjene vene in popokane kapilare, pomaga pri kožnih alergijah, atopičnem artitisu, psoriazi in revmatoidnem artitisu. Prav tako je odličen za prebavo. Smilj uvrščamo v družino Asteraceae, kamor sodijo tudi rimska in nemška kamilica ter rman.

V tradicionalni medicini so smilj uporabljali tudi proti astmi in bronhitisu, pri težavah z jetri, ledvicami in trebušno slinavko, pri glavobolu in migreni, kožnih obolenjih in številnih drugih stanjih. Eterično olje smilja je odlično tudi pri modricah in podplutbah, pri vnetjih in bolečinah v mišicah, išiasu, lajšanju krčev in artritisu. Sicer pa deluje tudi protistresno in blago antidepresivno ter pomaga pri duševni in čustveni izčrpanosti.

Pravi mali čudež narave!

Vir: splet

Šentjanževka

Ko sem bila majhna, sva jo nabirali z mojo babico…

ŠENTJANŽEVKA (Hypericum perforatum)
Verjetno ni primernejše rastline, ki zaznamuje poletni čas, kot je to šentjanževka. Ko nas sonce obsije z najvišje točke neba, prav živahno porumeni naše travnike, poseke, zaraščene gozdne robove. Razširjena je tudi drugod po svetu, saj najdemo več kot 400 vrst rastlin z rodovnim imenom Hypericum (krčnice). Pri nas poznamo okoli 11 vrst krčnic, večina je okrasnih rastlin. Vsi pa dobro poznamo in tudi uporabljamo eno samo šentjanževko, z njenim vrstnim imenom perforatum, kar pomeni preluknjano. Zakaj tako, boste ugotovili, če boste njene jajčaste liste, ki skorajda nimajo peclja, pogledali proti svetlobi. Te prosojne pikice so žleze z eteričnim oljem.

Stara krščanska legenda pravi, da je zrasla iz kapljic krvi sv. Janeza Krstnika, po katerem jo pri nas poimenujemo. Sicer pa je ta ljubka rastlinica je svoje latinsko ime dobila po grškem bogu Hiperionu, bogu sonca. Ljudje so bili od nekdaj prepričani, da odganja čarovnije in zle duhove, zato so jo radi obešali nad verske ikone. Verjeli so tudi, da seme v čevljih kaže pot iskalcem vodnih izvirov in zakladov. Številni narodi so jo uporabljali v obredih proslavljanja solsticija.

Šentjanževka zraste nad 60 cm visoko. Je trajnica, ki pa nima dolge življenske dobe, zato jo moramo večkrat saditi ali sejati. Njena stebla so delno olesenela, dvoroba in včasih rdečkaste barve. Stebla so razvejana, z nasprotno nameščenimi listi. Ob koncih vejic so socvetja z zlatorumeni, zvezdastimi cvetovi, ki imajo pet zelenih čašnih in pet venčnih listov ter številne prašnike. Če zmečkamo cvetove in popke, se iz njih pomezi temno rdeča tekočina, katere najbolj poznane zato odgovorne učinkovine so hipericini. Hipericin zaznamo po temnih pikah na cvetovih, popkih in listnih robovih. Šentjanževkinim pripravkom daje značilno rdečo barvo. Hipericini v največji meri povzročajo preobčutljivost kože na UVA in UVB, zato se, kadar uživamo ali zunanje uporabljamo šentjanževko, ne smemo izpostavljati soncu!

V rastlini je še veliko drugih blagodejnih snovi, kot so flavonoidi, smole, pektinska kislina, fitosterin, eterično olje, koristne čreslovine, grenčine, kar skupaj daje šentjanževki veliko uporabno vrednost. V ljudski medicini je najbolj poznano in uporabljano šentjanževo olje, ki ga pridobimo z maceracijo cvetov.

Šentjanževo olje se uporablja za nego suhe in razpokane kože, celjenje manjših ranic, pri turih, opeklinah. Odlično je za masažo bolečih sklepov in hrbtenice, poškodovane mišice. Boleče predele masiramo dvakrat dnevno. Lahko ga uporabimo tudi za mehčanje pooperativnih brazgotin. Ker je roža, ki kopiči veliko sončne svetlobe oz. energije jo uporabljamo tudi za nego mrzlih rok in nog. Prav tako je odlična za nego kože telesa pozimi, saj so ugotovili, da hipericini izboljšajo delovanje svetlobe na nas. Šentjanževo olje pa lahko občasno tudi popijemo. Polovico čajne žličke ga vzamemo, kadar imamo kolike in vnetje črevesja.

Šentjanževka pa je zelo učinkovita tudi v pripravkih za lajšanje depresij. Sicer depresija sama po sebi ni usodna bolezen, toda obup, ki ga povzroča, lahko ljudi pahne celo v samomor. Za antidepresivni učinek šentjanževke so poleg hipericina odgovorne tudi druge učinkovine, predvsem derivat hiperforin. Hiperforin je zelo neobstojna učinkovina in ga pred razpadom v sami rastlini varujejo flavonoidi. Zato so izvlečki, v katerih so izolirali le hiperforin šibki. Pomembni za zdravljenje depresij so torej tudi drugi izvlečki iz šentjanževke, ki sinergijsko delujejo med seboj tako, da ena učinkovina podpira drugo. Šentjanževka je rastlinski antidepresiv, ki zmanjšuje občutek utrujenosti, izčrpanosti, potrtosti in brezvoljnosti, izboljšuje razpoloženje in spanje, predvsem v zimskih mesecih, ko pomanjkanje sonca in sivina okoli nas, povzroči tesnobna občutja. Antidepresivno delovanje nastopi počasi, po nekaj tednih jemanja pripravkov v obliki čajev ali tinktur. Tudi pri jetrnih in žolčnih težavah jo lahko dodamo čajnim mešanicam.

Vendar uporaba šentjanževke ni povsem brez nezaželenih posledic. Poleg preobčutljivosti na svetlobo (fotoksičnost) je potrebna previdnost tudi pri sočasni uporabi drugih zdravil. Njena uporaba se odsvetuje pri jemanju ostalih antidepresivov. Ne jemljemo je, kadar jemljemo tablete za povišanje serotonina (serotoninski sindrom), prav tako se ne uporablja ob jemanju zdravil za epilepsijo, imunosupresivov. V nosečnosti se njeni pripravki odsvetujejo. Ker izničuje oz. zmanjšuje njihovo delovanje je nezdružljiva tudi z vsemi hormonskimi zdravili, vključno z kontracepcijo.

Šentjanževo olje
Napolnimo kozarec s svežimi cvetovi šentjanževke, ki jih prelijemo s hladno stiskanim olivnim oljem. Do roba napolnjen, zaprt kozarec postavimo na sončno mesto. Olje kmalu dobi rubinasto rdečo barvo. Po mesecu dni ga precedimo in hranimo na temnem prostoru. Za sprotno uporabo ga prelivajmo v manjše stekleničke.

Čaj
Žličko ali dve posušene šentjanževke prelijemo z 2,5 dcl vrele vode, pokrijemo in čez 10 minut precedimo. Zjutraj in zvečer ga pijemo vsaj šest tednov, še posebno v zimskih dneh.

Tinktura
200 g svežih cvetov
800 g 60% alkohola
Alkohol prelijemo čez cvetove, zapremo kozarec in ga dnevno stresamo. Precedimo po najmanj treh tednih. Jemljemo 20 – 30 kapljic dnevno 3 – 4 tedne.

Čaj za napete in razburjene
1 l vode, žlica cvetov šentjanževke, žlica melise, žlica bazilike, nekaj koreninic baldrijana, malo majarona in par klinčkov.

Patricija Šenekar
www.hiskazelisc.com