Tisti, ki opazuje lepoto Zemlje, najde zaloge moči, ki bodo zdržale, dokler bo trajalo življenje. Koliko simbolične, pa tudi prave lepote je v seljenju ptic, v plimi in oseki bibavice, v zvitih popkih, pripravljenih na pomlad. Nekaj neskončno zdravilnega je v ponavljajočih se pripevih narave – zagotovilo, da po noči pride zora in po zimi pomlad.
Rachel Carson: Občutek čudežnosti
22. april je svetovni dan Zemlje, ki ga na pobudo civilne družbe po vsem svetu praznujemo že več desetletij. Ob tem dnevu posamezniki in številne okoljske organizacije pripravljajo najrazličnejše projekte, dogodke in prireditve, s katerimi želijo opozoriti na ranljivost in enkratnost planeta, na katerem živimo.
Praznovanje dneva Zemlje se je začelo leta 1963, ko si je tedanji ameriški senator Gaylord Nelson prizadeval, da bi okoljska vprašanja prišla na dnevni red ameriške politike. Nelson je organiziral predsedniško turnejo, na kateri naj bi opozorili na probleme v okolju. Vendar je ustrezen odmev v javnosti dosegel šele prvi dan Zemlje, 22. aprila 1970, ko je na prireditvah, posvečenih dnevu Zemlje v Ameriki sodelovalo okrog 20 milijonov ljudi. Dan Zemlje po letu 1970 obeležujejo vsako leto, število sodelujočih posameznikov, organizacij in držav pa narašča. Sodelujoče organizacije se med seboj povezujejo v posebno omrežje Earth day Network.
O Dnevu Zemlje je Nelson povedal:
“Pravzaprav se je ideja o svetovnem dnevu Zemlje oblikovala v obdobju 7 let, začenši z letom 1962. Mnogo let me je težilo, da je bilo stanje okolja nedotakljivo za politiko naše države. Novembra 1962 se mi je posvetilo kako bi lahko osvetlili stanje okolja. Ideja je bila, da predsednik Kennedy osvetli težavo s turnejo ozaveščanja zaščite okolja. Poletel sem v Washington da bi se o predlogu pogovoril z Robertom Kennedy-jem, ki mu je bila ideja všeč. Prav tako je bila všeč predsedniku. Svojo 5 dnevno turnejo po 11 zveznih državah je začel septembra 1963. Zaradi mnogih razlogov turneja ni bila uspešna v osvetljevanju težave na državni ravni. Vendar je iz tega semena vzniknila rastlina, ki se je razcvetela v Dan Zemlje.
Na konferenci v Seattlu septembra 1969, sem razglasil, da se bodo spomladi 1970 začele demonstracije ljudi po vsej državi v imenu okolja in povabil vse k sodelovanju. Zgodba je potovala od obale do obale. Odziv je bil izjemen. Telegrami, pisma in telefonski klici so prihajali iz vseh koncev države. Američani so končno začeli izražati svojo zaskrbljenost glede tega, kar se je dogajalo zemlji, rekam, jezerom, oceanom in zraku. Naslednje štiri mesece sta dva člana mojega tima Linda Billings in John Heritage, vodila vse v zvezi z dnem Zemlje iz moje pisarne.
Očitno je bilo, da je pred nami spektakularen uspeh Dneva Zemlje. Pokazalo se je v obliki zanimanja, ki je preseglo vsa pričakovanja in tudi vse zmožnosti zgolj naše pisarne. Ljudje so se vključili in pomagali organizirati stvari. Sredi januarja, tri mesece pred Dnevom Zemlje je John Gardner, priskrbel prostor v Washingtonu, Denis Hayes pa je koordiniral aktivnosti.
Dan Zemlje se je obnesel zaradi spontanega odziva celotne nacije. V resnici nismo imeli ne časa in ne sredstev, da bi organizirali 20 milijonov demonstrantov in na tisoče šol, lokalnih skupnosti, ki so sodelovale. Izjemno v povezavi z dnevom Zemlje je to, da se je vse organiziralo samo od sebe.”
DIVINE.SI