Arhivi Kategorije: Super živila

Hren

HREN (Armoracia lapathifolia Usteri) je zelo dobro poznana spomladanska kuhinjska začimba, kateri damo največjo uporabno vrednost v prazničnem velikonočnem času, čeprav je škoda, da je tako, saj bi ga bilo zelo koristno, v majhnih količinah, uživati skozi celotno obdobje jeseni, zime in zgodnje pomladi, konzerviranega pa skozi celo leto.

Najvažnejša hrenova zdravilna učinkovina je glukozid sinigrin. Vsebuje tudi močno eterično olje, ki povzroča solzenje, kihanje in močno draženje sluznic, kalij, kalcij, magnezij, fosfor, žveplo, bogat pa je tudi z vitaminoma C in B. med vsemi rastlinami vsebuje največ peroksidaze, encima, ki dokazano spodbuja prekrvitev in celjenje kože. Zniževal naj bi tudi krvni tlak.

Poznan nam je že iz obdobja starega Egipta, verjetno pa še dlje. Stari Grki so ga uporabljali tudi za masažo križa, kasneje pa se je razširil po svetu predvsem za rabo v kuhinji. Pred dostopnostjo popra in kasneje čilija, je bil z gorčico edina ostra začimba v Evropi. Verjetno izvira iz Azije, tam je mogoče najti tudi njegove sorodnike, kot je npr. japonski Wasabi. Wasabi raste divje, ob potokih in je svetlo zelene barve. Uživajo ga k sušiju, sašimiju, v juhah … Pri nas lahko wasabi kupimo v prahu (in ga pomešamo z nekaj vode) ali pa pripravljenega v tubah. Je podobnega, pikantnega okusa, kot naš hren, le, da zelene barve.

Hren je trajnica iz družine križnic. Tudi pri nas lahko na travnikih najdemo divje rastoč hren, vendar ga zaradi uporabe v kuhinji seveda tudi gojimo. Lep hren pridelamo na dobri zemlji, ki ni sveže pognojena. Korenina je velika, valjasta in je po izgledu podobna peteršiljevi. Do cvetenja poganja velike pecljate liste, s cvetenjem postanejo listi pernati, po steblu sedeči in suličasti. Belo zacveti, zasemeni, vendar so semena večinoma sterilna, zato ga razmnožujemo s koreninami.

Po ljudskem izročilu je hren najprimernejši za uživanje v mesecih, katerih imena vsebujejo črko r, torej od septembra do aprila. V tem času so korenine polne ostrih sokov, medtem ko v preostalih mesecih izgubijo ostrino zaradi odganjanja listov in cvetenja.

Sprva so hren uporabljali kot zdravilno rastlino, šele kasneje se je uporabil tudi v kulinariki. Imeli so cel spisek bolezni, katere naj bi lajšal in premagoval. Danes je njegov učinek priznan pri krepitvi imunskega sistema in ob prehladih, saj poleg vitamina C, ki ga vsebuje čisti še dihalne poti, bil je tudi dobro zdravilo proti skorbutu.
Kot kašasta obloga se ga lahko uporabi tudi zunanje, pri revmi, protinu, išijasu in pikih žuželk.
Kašaste obkladke dajemo na boleča mesta kolen, sklepov. Ko postane obkladek pekoč, ga odstranimo in kožo namažemo s šentjanževim oljem. Hren vpliva na kožo dražeče, jo zelo prekrvavi.

Hrenove kopeli so menda dobrodelne pri ozeblinah na rokah in nogah. Ob vdihovanju ostrih hlapov naribanega hrena, se v nas sproščajo napetosti in s tem menda pojenja tudi bolečina v glavi.
Pomaga pri kašlju in hripavosti, ter bolnih pljučih. Če ga uživamo z medom vpliva na redčenje sluzi, kar omogoča lažje izkašljevanje. Redno naj uživajo hren tudi sladkorni bolniki, revmatiki in osebe, ki so nagnjene k protinu.

Sveže stisnjen hrenov sok uničuje bacile in se uporablja po kapljicah. 15 – 2o kapljic se lahko vzame med obroki tudi pri vnetju debelega črevesa, kot pri črevesnih težavah, povzročenimi z bakterijami. Pomiri tudi napihnjenost, polenjenost črevesja, pomaga ob motnjah izločanja prebavnih sokov … Na želodčne rane pa nima dobrega vpliva. Hren povečuje izločanje seča, vendar ga v ta namen raje ne uživajmo, saj hitro razdraži ledvica, povzroča celo krvavenje ledvic. So pa poznani uspehi pri rednem uživanju majhnih količin hrena ob vnetjih mehurja.

Nekatere snovi v hrenu so zelo dražilne, sprožajo lahko tudi alergije, dražijo kožo. Izogibajo naj se mu tudi nosečnice, doječe matere in osebe, ki imajo težave s ščitnico. Eterično olje je ena najmočnejših dražilnih snovi in se ne uporablja, ne notranje, ne na koži.

Danes so nam korenine hrena na voljo skozi vse leto, prav tako nastrgan v obliki hrenovih omak z različnimi dodatki. Hrenova korenina, ko jo izkopljemo, nima nobenega posebnega vonja in okusa. Ta se sproži le, ko ga naribamo ali nastrgamo. Takrat nam hrenova moč napolni oči, nos in zareže vse do možganov. Najhitrejša rešitev takrat je, ga globoko povonjamo sredico svežega kruha. Pozimi oz. spomladi, lahko korenine najdemo na tržnicah, pozorni bodimo, da so sveže, čvrste, tako jih bomo lahko dlje ohranili. Če jim odrežemo zgornji del z listnimi nastavki, ga zgodaj spomladi lahko tudi posadimo.

Hrenovo korenino lahko nekaj časa hranimo v hladilniku zavito v folijo, lahko tudi v zamrzovalniku, vendar pri tem izgubi nekaj ostrine. Olupimo in odrežemo le toliko korenine, kot je potrebujemo, saj nastrgan hren hitro oksidira in se razdiši. To lahko preprečimo, če ga popršimo z limoninim sokom ali kisom ali ga predelamo v omako.
Nastrgan hren ponudimo kot samostojno prilogo k prekajenemu mesu, kuhani govedini in prekajenim ribam. Kot začimbo, ga uporabljamo v omakah z dodanimi jabolki, jajci, kisom, smetano ali majonezo, pa tudi v juhah. V solatah ali kot prikuho lahko uporabimo tudi hrenovo mlado listje in tudi kuhana stebla.

Korenina hrena, ki v krščanstvu simbolizira Kristusove žeblje oz. trpljenje na križu, nikakor ne manjka pri velikonočnem zajtrku.

Hrenova kopel za roke

Pest nastrganega hrena stresemo v pripravljeno toplo kopel (3 litre vode) in čez dan večkrat ponovimo.

Hrenovo vino

50 g nastrganega hrena namočimo 1 liter belega vina. Čez en teden precedimo in pijemo 2 krat dnevno, na tešče oz. pred zadnjim obrokom, po 1 dcl.

Hren s stepeno sladko smetano

200 ml stepene sladke smetane, 100 g naribanega hrena, 1 naribano jabolko, konzerva nasekljanih sardel, žlička gorčice, sol, malo limoninega soka. Sestavine pomešamo in ponudimo h krompirju, surovi zelenjavi …

Jajčna hrenova omaka

4 žlice nastrganega hrena, 2 nasekljani trdo kuhani jajci, 1 dcl juhe ali kisle smetane, 1 žlica olivnega olja, 1 žlička kisa, sesekljan peteršilj.

Hrenov namaz

20 g hrena, 6 žlic sezamovih semen, 6 žlic sončničnih semen, žlico olivnega olja, malo soli. Sestavine zmešamo v blenderju in gladko zmešamo.

Hrenov namaz s skuto in orehi
Penasto zmešamo 125 g masla, dodamo 100 g skute, 2 žlici kisle smetane, 4 žlice naribanega hrena, sol, poper in 100 g nasekljanih orehov.

Topla hrenova omaka
2 žlici masla, žlička sladkorja, 2 žlici moke (malce pomešamo na ognju), dodamo žličko kisa in toliko jušne osnove, da se primerno zgosti. Prevremo oz. pokuhamo, da se lepo zgosti, nato dodamo nariban hren po občutku in malo soli. Ne pogrevamo več veliko, da hren ne izgubi svojih ostrin.

Patricija Šenekar, Objava v Večeru, 25. 3. 2016

Rodiola

ROŽNI KOREN (Rhodiola rosea)
Rožni koren ali rodiola je samonikla trajnica iz družine tolstičevk (krasul). Najdemo jo v hladnih regijah po svetu, vključno z Arktiko, gorami v centralni Aziji, S. Ameriki, Skandinaviji, gorah v Evropi, tudi Alpah, enkrat sem eno vrsto videla celo na Pohorju.

Poznamo preko 15 vrst iz rodu Rhodiola, vendar so učinkovine iz R. rosea, klinično dokazano, najučinkovitejše. Glavne delujoče spojine iz rodiole so v debeli koreniki, ki ima narezana čudovit vonj po vrtnici in od tukaj tudi njeno ime, rožni koren.

Nadzemeljski poganjki so visoki od 5 do 60 cm in se v poletju končajo z rumenimi cvetovi. Iz korenine poganja nekaj poganjkov, na katerih so gosti, mesnati listki.

Najbolj razširjena uporaba rodiole je v Sibiriji in Rusiji, kot tudi v tradicionalni kitajski medicini. Pri nas na zahodu, njene standardizirane pripravke spoznavamo v zadnjih letih, čeprav jo je v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenil že Valvasor. Kot so ugotovili švedski raziskovalci, so ga redno uživali tudi Vikingi, da so povečali vzdržljivost in moč.

V kliničnih raziskavah, ki so jih opravljali predvsem v nekdanji Sovjetski zvezi so ugotovili, da izvlečki korenin rožnega korena delujejo predvsem na stres, izboljšajo psihofizične zmogljivosti in imajo močan antioksidativni učinek. V raziskavah so sodelovali tudi astronavti in vrhunski športniki. Rodiola ima učinek na krepitev imunskega sistema, deluje proti utrujenosti, stresu, protitumorno …

Kot psihostimulant se uporablja za izboljšanje kognitivne sposobnosti (pozabljivost, demence …) in razne nevrološke in psihiatrične motnje, astenije (šibkost, kronična utrujenost, apatija …), za lajšanje vrtoglavice.

Sodi med najbolj uporabljane stimulante rastlinskega izvora. Raziskave, ki so bile narejene in dokumentirane izkazujejo učinkovitost na centralni živčni sistem.

Ob rednem jemanju rodiole se je stanje ob raznih težavah, kot so motnje spanja ob stresu, zmanjšanje delovnih sposobnosti, slab tek in razdražljivost, pozabljivost zaradi preobremenjenosti, slabša koordinacija gibov … izboljšalo pri več kot 60% prostovoljcev. Izboljša se mišljenje, analiziranje, računanje, koncentracija in pozornost, spomin, učenje.

Poveča se odpornost organizma tako na fizični, kot čustveni stres. Deluje protistresno in antidepresivno ter stimulativno in pomirjajoče ob enem.

V zadnjem času se uporablja predvsem, kot dopolnilno zdravljenje kronične utrujenosti, za izboljšanje kratkotrajnega spomina in intelektualnih sposobnosti in povečanje storilnosti.

Delovanje rodiole je adaptogeno, kar pomeni, da hkrati pomirja in poživlja delovanje sistemov v telesu. Dokazali so tudi da izboljša delovanje ščitnice. Ob intenzivni športni aktivnosti skrajša tudi čas okrevanja. Njegova antioksidativna sposobnost organizem ščiti pred prehitrimi spremembami ob staranju organizma, zavira pa tudi rast tumorjev.

Neželjeni učinki so bili redki, predvsem so poročali o zelo živih sanjah. Svetuje se previdnost pri bolnikih z bipolarno motnjo, manično depresijo, kot tudi še ni povsem znan učinek sočasnega jemanja antidepresivov. Ne smemo je jemati v stanju močnega razburjenja.

In, ko se nam bo zazdelo, da naše telo nima več dovolj energije za spopad z psihičnimi in fizičnimi tegobami, bomo poiskali pomoč rodiole in težave ne bodo več tako velike, saj bomo z njeno pomočjo imeli dovolj energije, da se z težavami spopademo brez negativnih učinkov na naše telo. Stres je v naravi sicer zelo koristna reakcija, vendar, kadar ga je pa le preveč, kar pa v današnjem tempu ni tako redko, pa žal organizem plača svojo ceno.

Če nam prehranska dopolnila ne ustrezajo, bomo z nekaj sreče rožni koren morda našli tudi pri zeliščarju. Iz korenine si lahko sami pripravimo čaj ali tinkturo.

Čaj: 5 g korenine prelijemo z 2,5 dcl vroče vode in namakamo 3 ure. Razdelimo na tri dele in popijemo 3 x na dan do 21 dni.
Tinktura: 200 g korenine namočimo v 900 ml vinskega žganja. Po enem tednu precedimo in uživamo po 15 kapljic 2 – 3 x dnevno do 21 dni.

Patricija Šenekar

Home HZ

Srčna moč

SRČNA MOČ (Potentilla erecta)

V času, ko sta razsajali kolera in kuga je bila srčna moč (Potentilla erecta) zelo cenjena in nepogrešljiva rastlina. Manjkala ni v nobenem zdravilu, ki so ga za ta namen pripravili. Mnogostranska uporaba srčne moči, kot je bila v srednjem veku, pa je danes žal pozabljena. Uporabljali so jo za krvavitve, bruhanje krvi, pri zlatenici, bila je zdravilo za pljuča in jetra, protin, rane, zaustavljanje premočnih menstruacij…

Srčna moč je do deset centimetrov visoka trajna rastlina s temnozelenimi, bleščečimi in gladkimi listi, ki sedijo na tankih razvejanih stebelcih, ki se vedno, tudi če je rastlina že tako velika, da leži po tleh, postavljajo navzgor. Od tod tudi njeno ime, ki izhaja iz besede erigere – pokončno.
Raste v posamičnih kupčkih, ki jih od pomladi in vse do pozne jeseni vidimo cveteti po vlažnih in siromašnih, najraje zakisanih travnikih. Cvet je rumen, sestavljen iz štirih venčnih listov. Ko odcveti, se razvije 8 – 10 drobnih plodov, iz katerih se spomladi razvijejo nove rastlinice.
Najprej razvijejo dolgo koreninico in dva lista. Nato se, po par mesecih, začne debeliti rizom, iz katerega navzgor požene rozeta in koreninice. Odebeljena korenika leži vodoravno in ne več kot 15 cm pod zemljo in je najpomembnejši organ rastline. Gruda okoli rizoma je zelo trdna in gosta. Ob prerezu je rizom oranžno-bel, svežega še lahko prerežemo, nato oleseni. V njem je nekaj eteričnega olja, ki blago diši po rožah in nekaj smol. Sicer je v koreniki precej katehinskih čreslovin (okoli 20%), taninov (okoli 15%), nekaj flavonoidov, rdeče barvilo tormentil, kavna in galna kislina …

Narezana korenika srčne moči, ki jo naberemo pozno jeseni ali zelo zgodaj spomladi (takrat je izredno aromatična), je s čreslovinami zelo bogat pripravek, ki ga uporabimo ob kroničnih in kužnih črevesnih katarjih, griži, tifusu, vnetju debelega črevesa, ob zlatenici, oteklih jetrih. Zelo dobra je za zdravljenje dolgotrajnih drisk in stanj, kjer se izmenjujejo driske in zaprtja, saj uničuje in ovira razvoj določenih črevesnih bakterij, ki povzročajo te težave.

Pravijo, da je eno najboljših zdravil za črevesno jetiko. Zmanjšajo se tudi težave pri ulceroznem kolitisu in Crohnovi bolezni. Tanini iz srčne moči izkazujejo protiulkusno delovanje. Vodni prevretek iz posušene korenike deluje adstringentno, tako zaustavlja driske. To delovanje pa lahko izkoristimo tudi za nego kože, ki ima težave z vlažnimi ali suhimi ekcemi, lišaji, pri razpokanih rokah in ustnicah, uporabimo ga lahko tudi ob težavah z vnetimi dlesni in katarju grla, ozeblinah, kadar raste divje meso, pri zmečkaninah in izlivih krvi. Vodni izvleček srčne moči velja za dokaj varen, vendar pa, ker o njenem delovanju ni veliko kliničnih raziskav, naj se mu izogibajo nosečnice.

Ime srčna moč izhaja iz ljudskega zdravilstva, izvleček naj bi krepil srce, vendar to ni bilo znanstveno potrjeno. Za zdravljenje se lahko uporabi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-srcna-moc/) in pri črevesnih krvavitvah in kroničnih driskah še klistir.
Čaj (http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-srcna-moc/) pripravimo tako, da žličko narezane korenike na hitro zavremo v 2 dcl vode, precedimo in pijemo neoslajenega. Popijemo 2 – 4 dcl čaja po požirkih čez dan. Koreninice pa lahko čez noč tudi namočimo, jih prevremo in uporabimo enako.
Srčno moč lahko uživamo tudi v obliki praška. V mlinčku zmeljemo korenike in jih uživamo večkrat na dan za noževo konico. Zraven popijemo malo vode. Prah iz zmlete korenike lahko posujemo tudi na rane, kar zaustavlja krvavitve in pomaga k hitrejšemu celjenju.

Tinkturo iz korenike naredimo v razmerju 1 : 10. Imejmo jo na toplem, kakšne tri tedne, nato precedimo. Jemljemo jo po potrebi od 15 – 30 kapljic v kozarcu vode 2 – 3x dnevno.

Za klistir zmešamo koreniko srčne moči z enakim deležem hrastovega lubja in kamilice. Na liter vode damo 2 žlici mešanice, kratko zavremo in pustimo, da se ohladi. Ko je čaj mlačen, ga uporabimo kot klistir.
Izvleček srčne moči so včasih uporabljali za strojenje kož in za barvanje usnja, saj se je zaradi prisotnih antocianov obarvalo rdeče.

Patricija Šenekar

Home HZ

Navadni brin

NAVADNI BRIN (Juniperus communis)
http://hiskazelisc.com/product/brinove-jagode/

Nekdo je nekoč rekel, da je veliko zelišč, pred katerimi moramo sneti klobuk, a pred brinom se moramo še prikloniti. In kdo ne pozna občutka olajšanja, ko srknemo požirek pravega brinjevca, kadar nam je po premastni in preobilni hrani tako težko v želodcu?

Brin, nizek, bodeči grm, včasih tudi drevo, je zelo počasi rastoč zimzelen iglavec, ki sodi v družino cipresovk. Ima zelene, trdne in bodeče iglice z modro-belimi progami na površini. V pozni pomladi zacveti, tvori majhne rumene cvetove na moških in ženskih rastlinah. Iz ženskih cvetov v dveh do treh letih zazorijo jagode, ki pa so pravzaprav majhni, mesnati storžki. Nekoliko smolnate, specifično dišeče jagode zelo počasi dozorevajo, zato najdemo na rastlinah različno zrele jagode. Zrele jagode so temno modre barve s sivkastim poprhom.

Brinje najbolje uspeva na izpostavljenih, sončnih legah po vsej severno polobli. Odporen je na mraz in sušo, raste tudi v višjih predelih.

Brinje so dolgo časa povezovali z obredi in očiščevanjem v templjih. O vlogi brina v mitih in legendah, v čarovništvu je veliko napisanega. Stara Slovenska povest pravi, da v brinov grm nikoli ne udari strela, bil je sveta rastlina Ilirov, katere zaščitnik je sonce in ima moč ognja. Prinaša svetlobo v temo. Vonj brina nas povezuje z nebom in zemljo, med preteklostjo in prihodnostjo. Z njim odhaja vse, kar želimo odpustiti in vdahnemo vse, kar nam prinaša veselje, sladkost, toplino in sprostitev. Je pravi studenec mladosti. Najstarejši recept za uporabo brina pa se je ohranil iz obdobja okoli l. 1500 pr. n. št. na egipčanskem papirusu. Zdravilo za odpravljanje trakulje je bilo to in se glasi: za dnevni odmerek zmešamo 5 delov brinovih jagod in 5 delov belega olja. V srednjeevropskem ljudskem zdravilstvu je olje izločeno iz jagod, veljalo za univerzalno zdravilo za tifus, kolero, grižo, gliste, kot tudi druge prebavne bolezni.

Tudi danes je njegova uporaba mnogostranska, uporabljamo ga tako v zdravilne namene, kot v gospodinjstvu.
Uporabna in zdravilna je celotna rastlina. Iglice in vršičke nabiramo spomladi, aprila, maja jih posušimo in shranimo na temnem in suhem. Prevretek iz brinovih iglic bomo uporabili za kopeli hladnih nog. Okrepile in poživile bodo celoten krvni obtok. Spomladi naberemo tudi brinov les. S suho destilacijo strženov pridobivajo gosto temno, skoraj črno olje, ki ga imenujemo tudi brinovo katranovo olje. Deluje blago razkužilno in se uporablja za nekatera obolenja kože, npr. ekcemi, luskavica … Vmeša se v mazila ali osnovna olja.

Pod latinskim imenom Oleum cadum ali Oleum Juniperi empyreumaticum, ga morda najdete v kakšni lekarni. Oktobra in novembra pa nabiramo predvsem zrele, napete, modre jagode, ki prinesejo zagon v celotno prebavo. Posušimo jih na zračnem mestu in jih shranimo na suhem in temnem, najbolje v steklenem kozarcu.

Brinove jagode delujejo spodbujajoče na telo, spodbujajo prebavo in tek.

S. Kneipp je napisal, da kdor trpi zaradi slabega želodca, naj naredi kuro z brinovimi jagodami. Začeti mora s petimi jagodami, ki jih je potrebno zelo dobro zgristi in vsak dan dodajati po eno jagodo, dokler ne pridemo do 15. Nato nadaljujemo v obratni smeri, do petih jagod. Vendar tako intenzivno uživanje jagod lahko močno draži ledvice, pri občutljivih ljudeh lahko pride tudi do vnetja, zato se je pred to kuro potrebno posvetovati z zdravnikom. Sicer pa se jagode uporabljajo tudi za zdravljenje okužb sečil in za odstranjevanje odvečnih kislin iz organizma pri artritisu in protinu.

Jagode delujejo diuretično, vplivajo neposredno na ledvično tkivo. Vendar se uporabljajo le pri nevnetnih težavah ledvic, pri zmanjšanem izločanju urina, vodenici, oteklih sklepih, revmatičnih težavah. Zmanjšujejo tudi krče z vetrovi, spahovanje, pekoče bolečine želodca in napetosti trebuha. Čaj iz jagod pomaga tudi pri moteni presnovi zaradi preslabega izločanja solne kisline. Jagode delujejo zelo razkužilno, zato se vnetja in gnitja hrane v prebavilih, hitro počistijo skozi črevesje. Ugodno vplivajo tudi na splošno počutje, saj pri slabi presnovi pride tudi do živčnih napetosti, utrujenosti, glavobola, razdraženosti … Tudi pri sladkornih bolnikih imajo dober vpliv na presnovo. Zato se ne izogibajmo skodelice brinovega čaja, ki bo imel ugoden vpliv tudi na dihala, saj razkužuje in krepi. Malo močnejši čaj lahko dodamo tudi vodi za kopanje, kopel bo sproščujoča, blažila bo tudi bolečine v mišicah. Iz jagod se lahko pripravi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-brinove-jagode/), ki jo pijemo pri revmi protinu, išijasu, kot tudi slabi prebavi.

Če pa jagode parno destiliramo, dobimo eterično olje brina, ki pa močno draži kožo, ta pordeči, srbi, večja količina povzroča vnetja. Zaradi teh lastnosti se v majhnih količinah, razredčeno v olju uporablja v kozmetiki, za boj proti celulitu, kot tudi za masažo pri boleznih sklepov. Ker znatne količine prodirajo tudi v telo, pozdravijo tudi globlja žarišča. Če pride eterično olje, tudi razredčeno v stik s sluznico dihal, ta sluznica preneha čezmerno izločati, kar je lahko ugodno pri bronhitisu.

Uporaba eteričnega olja je omejena, saj lahko tudi skozi kožo dražeče vpliva na ledvice.
Iz jagod lahko pripravimo tudi sirup, ki pri otrocih zbuja tek. Zaradi izboljšane presnove, izločanja in razstrupljanja, se ob jemanju sirupa povečajo tudi obrambne moči organizma. Otrokom damo uro pred obroki po eno žličko sirupa. Vsi pripravki iz brina naj se uporabljajo največ do šest tednov.

In na koncu, seveda, ne smemo pozabiti brinjevca. Dober, pravi brinjevec se pridobiva izključno iz primerno zrelih, v sodih fermentiranih brinovih jagod. Slovenci smo prvi, ki smo se domislili, da lahko iz njegovih trpkih jagod naredimo žganje, ki je pravo grenko zdravilo. Komaj ga pogoltneš, a se splača.
Tudi v ginu je brin, toda z dodatkom drugih začimb, zelišč in žganja.

Brinove jagode lahko uporabljamo tudi pri kuhi. Z njimi začinjamo juhe, omake, meso, zelje…

Čaj iz brina
Žličko zmehčanih jagod prelijemo z skodelico vode in po desetih minutah precedimo. Spijemo 2 skodelici dnevno. Ob težavah s prebavo, čaja ne osladimo. Pomagal nam bo pri vnetem mehurju, dobro vpliva na prebavo, preganja utrujenost, glavobol, prehlade in ker odvaja vodo iz telesa, tudi pri artritisu.

Sirup iz brinovih jagod
400 g zmečkanih jagod počasi skuhamo v treh litrih vode. Ko je masa mehka, jo spasiramo ali pretlačimo skozi sito. Ko je mlačno, dodamo pol kilograma medu in dobro premešamo. Shranimo v zaprtih kozarčkih na hladnem.

Čaj za spodbujanje presnove
Zmešamo enake dele brinovih jagod, rmana in koprive.

Patricija Šenekar

Črni oreh

ČRNI OREH (Juglans nigra)

Črni ali ameriški oreh je v Severni Ameriki večinoma samoniklo drevo iz družine orehovk. Danes ga zasajujejo večinoma zaradi njegovega temnega lesa, zaželen pa je tudi njegov sadež, saj so oreščki prav posebnega okusa.

Iz svojih korenin spušča snovi, ki otežujejo rast ostalim rastlinam v njegovi okolici. Njegovi listi in lupina plodu imajo značilen, močan in rahlo pikanten vonj. V nasprotju s tem, so oreščki prav blagega okusa, varuje pa jih zelo trda in ostro nagubana lupina, ki je tesno obdana z debelim, sočnim zelenim plaščem, ki pa ob prerezu zelo hitro potemni do črnega. Zaradi te lastnosti ga nekateri uporabljajo kot naravno barvilo za lase. Plodovi iz drevesa odpadejo oktobra. Vsebujejo veliko juglona in ostalih pigmentov, veliko tanina … Korenine, lubje in orehova lupina vsebujejo to nevrotoksično kemikalijo, zato pod orehi in okolici skoraj ne bomo našli drugih rastlin.

Vemo, da so oreščki, stročnice in semena zelo dobra hranila. Eden najboljših oreščkov pa je oreh. Orehi pomagajo pri boju proti depresiji, koristni so za možgane, srce, koronarne bolezni … tudi črni oreh zelo koristi našemu telesu.

Vsebuje veliko magnezija in vitamina E, fosfor, omega-3, … Učinkovine v njegovem plodu imajo protivnetne, antioksidativne, protisklerozne, antineoplastične in druge lastnosti, ki vplivajo na razne procese in tegobe v našem telesu. Ena ključnih učinkovin v lupini črnega oreha je juglon, kot tudi tanini in jod. Juglon preprečuje delovanje nekaterih encimov, ki so potrebni za presnovo. Raziskovalci so ugotovili, da to lahko škodi in uniči številne parazitske črve v našem telesu. Zato je črno oreh odličen dodatek k čiščenju parazitov. Ker pa vsebuje tudi veliko taninov ima tudi adstringenten učinek na kožo, krči tkiva, zateguje povrhnjico (omejena uporaba na tri dni) s tem pripomore k celjenju kožnih izpuščajev, ekcemov, aken. V ta namen uporabljamo razredčen alkoholni izvleček (tinkturo).

V severnoameriškem domorodskem zdravilstvu se je sok nezrelih lupin plodov uporabljal tudi za zatiranje vseh glivičnih okužb kože. Nanašali so ga lokalno na obolela mesta (koža, lasišče …). Z določenimi preiskavami so ugotovili, da če ga uživamo ima protiglivično delovanje (kandida), antibakterijsko delovanje (S. aureus, zavira tri ključne encime pri Helicobacter pylori) … Juglon blokira tudi ionske (kalijeve) kanalčke in zavira transkripcijo (genski prepis) v rakavih celicah. Na Kitajskem ga uporabljajo za zdravljenje raka jeter, pljuč, želodca in levkemije. V neki študiji je bilo ugotovljeno tudi, da določena vsebnost juglona povzroča celično odpoved pri kolorektalnih rakavih celicah.

Poznana je terapija po dr. Huldi Clark, ki je odkrila, da paraziti in toksini povzročajo 95% bolezni v telesu. Z leti postane obremenitev s paraziti za telo zelo obremenjujoča, telo ne more izločati vseh toksinov in postane utrujeno in bolno. Dr. Clark je razvila protokol, po katerem se za odstranjevanje parazitov iz telesa uporablja tinktura črnega oreha, klinčki in pelin. Ta kombinacija deluje tako na žive parazite, kot tudi njihova jajčeca.

Piškoti s črnim orehom
200 g mehkega masla, 150 g sladkorja, 2 jajci, pol žličke mlete vanilije, 300 g moke, žlička sode ali vinskega kamna, četrt žličke soli, 150 g sesekljanih orehovih jedrc. Iz sestavin zgnetemo testo in ga damo za pol ure v hladilnik. Naredimo svaljke, ki jih narežemo na 5 mm debele piškote. Pečemo 12 minut pri 180°C.

Tinktura črnega oreha
Velik kozarec napolnimo z celimi zelenimi sadeži črnega oreha in nanje nalijemo 50% alkohol. Po treh tednih pretresanja, tinkturo precedimo in uživamo 15 – 30 kapljic 2x dnevno. Po dveh tednih prenehamo in tinkturo vzamemo le 1x tedensko.
Najdeš jo tudi tukaj: http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-crni-oreh/

Patricija Šenekar

Islandski lišaj

ISLANDSKI LIŠAJ (Cetraria islandica)

Konec 18. stoletja je bil islandski lišaj eno modernejših in zelo uporabljanih zelišč.
Prvi so ga za zdravljenje uporabili na Islandiji in po njej je dobil tudi ime.
Na severu Evrope, so ga uporabljali tudi v prehrani, kot sestavino za pripravo močnika, mletega pa so dodajali tudi moki za kruh.

Do danes se je njegova uporaba ohranila pri pljučnih obolenjih in kot krepčilni tonih po težkih boleznih.
Čeprav je poznan njegov antibiotični učinek, ga je znanstvena stroka malo cenila.

Njegovo učinkovitost so primerjali celo s penicilinom, na želatini iz alg agar-agar, so z njim zavirali rast bakterij in tako dokazovali te trditve.

V ljudskem zdravilstvu pa zelo radi posežemo po njem, predvsem po njegovih pastilah za žvečenje, kadar nas mučijo glasilke in kašelj.
Kot pri večini zelišč, je tudi pri islandskem lišaju njegova kurativna uporaba omejena na približno tri tedne. Če bi ga jemali v prevelikih količinah, bi nam lahko razdražil želodec in črevesje, čeprav v manjših količinah sluznicam želodca in črevesja zaradi sluzi in grenčin, ki jih vsebuje, zelo godi.

Sluzi, ki jih je v islandskem lišaju nad 50 %, zelo blažilno delujejo na sluznice v ustih in žrelu, kot tudi na sluznice v prebavilih. Blažijo tudi kašelj, saj sluzi v lišaju zaščitijo sluznico pred draženjem, lišajske kisline pa delujejo na mikrobe. Včasih so islandski lišaj uporabljali pri vseh, tudi hujših pljučnih boleznih (npr. tuberkolozi). Uspešna je njegova uporaba pri bronhitisu, kašlju, oslovskemu kašlju, zasluzenju v pljučih, odstranjuje oz. mehča tudi trdovratne, trde sluzi.
Grenčine v njem pospešujejo presnovo in krepijo telo. Grenke lišajeve kisline so ene izmed pomembnih zdravilnih učinkovin v lišaju. Njegove analeptične (poživljajoče) lastnosti so predvsem pomembne za pljučne bolnike, ki jim je upadla moč, kot tudi med težkimi boleznimi in po njih, pri izgubah krvi in slabokrvnosti (vsebuje tudi vitamin B12), pri nalezljivih boleznih, tudi pri sladkorni bolezni pripomore k boljšemu počutju.

Islandski lišaj izravnavajoče učinkuje na želodčno kislino, kar pomeni, da ga uživamo takrat, ko je je preveč, kot tudi, kadar imamo kisline premalo. Normalizira izločanje žolča, uporabimo pa ga lahko ob driskah, kot tudi ob zaprtju. Ponekod islandski lišaj zmeljejo v prah in z njim posipajo rane. To bi lahko upravičilo dejstvo, da vsebuje veliko joda. Dodajamo ga čajnim mešanicam, za pospeševanje izločanja mleka pri doječih mamicah.
V ljudski medicini se uporabljajo tudi v čaj namočeni obkladki pri golšavosti.

Islandski lišaj zelo cenijo tudi jeleni (ne le severni), ki radi pasejo med resjem in mahovjem, kjer raste lišaj. Najdemo ga skoraj po vsej severni polobli po goščavah, med resjem, mahovjem, v redkih, svetlih gozdovih, na pobočjih v višjih legah. Najbolj je razširjen v tundrah severne Evrope in Azije. Raste na tleh, v obliki gostih, pri nas pa običajno bolj redkih blazinic. Nabiramo ga od konca maja do septembra, ob suhem vremenu.

Lišaj ni klasično razčlenjen na korenino steblo in liste, temveč raste v obliki steljke, kakšnih 10 cm visoke listnate tvorbe, ki je s kratkimi nitkastimi, nepravilnimi koreninicami pritrjena na zemljo.
Lišaj je simbiozen organizem alge in glive. Mesece dolgo se lahko prehranjuje samo z vodo, ki jo dobi iz zraka. Po svoji zgornji strani je olivno zelen, če je otrdel zaradi pomanjkanja vlage tudi rdečkasto-rjav, spodaj pa sivkasto bel, z vidnimi drobnimi vdolbinicami.

Njegov vonj je izrazito zemeljski, rahlo zatohel, okus pa je grenak, sluzast in plehek. Ko ga poberemo, ga moramo dobro izprati in očistiti vseh nečistoč. To naredimo tako, da ga zelo na hitro operemo v čisti, mrzli vodi in to ponovimo vsaj pet krat. Nato ga drobno narežemo in čimprej posušimo.

Za čaj ga pripravimo tako, da ga namočimo čez noč v mrzli vodi in ocedimo. Čez ocejeno drogo, lahko ponovno nalijemo vodo, pustimo stati nekaj ur, segrevamo do vrenja in precedimo. Čaj pijemo topel ali ohlajen, praviloma neslajen, po požirkih čez cel dan. V drugo, mu lahko dodamo tudi plod sladkega komarčka, timijan in korenino sladkega korena (pri bronhitisu npr.)

Mešanica pljučnega čaja
v enakih delih zmešamo islandski lišaj, korenino sladkega korena, korenino sleza in pljučnik
Čaj za pomirjanje kašlja
islandski lišaj in korenino sleza čez noč namočimo v mrzli vodi. Zjutraj precedimo, nežno pogrejemo, dodamo žličko medu in počasi popijemo.

Čaj za spodbujanje teka
2 g islandskega lišaja prelijemo z 2 dcl vrele vode in po petnajstih minutah precedimo. V tem pripravku se bodo izlužile pretežno grenčine, ki delujejo na izločanje prebavnih sokov.

Sirup za pomirjanje kašlja
V 5 dcl vodi zelo počasi kuhamo 50 g islandskega lišaja cca 1 – 2 uri. Ugasnemo, precedimo. Ko se ohladi, dodamo nekaj medu. Jemljemo po žličkah, večkrat dnevno ob dražečem kašlju.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Drobnocvetni vrbovec

DROBNOCVETNI VRBOVEC (Epilobium parviflorum)

Ob potokih, robovih gozdov, nasipih in zapuščenih vlažnih travnikih, bomo prav pogosto naleteli na razne vrbovce. Spoznali jih bomo po drobnih roza cvetovih in podolgovatih semenskih strokih, ki se, ko je seme zrelo, razprejo in pokažejo se drobna semena z belimi, bombažu podobnimi laski.

Vrbovcev je veliko vrst, ki jih najdemo širom Slovenije. Če ga iščemo za zdravilne namene, iščimo vrste z drobnimi, svetlo roza cvetovi, ki niso večji od 1,5 cm, to so v prvi vrsti drobnocvetni vrbovec (Epilobium parviflorum) in še gorski vrbovec (E. montanum), hribski vrbovec (E. colinum),temnozeleni vrbovec (E. obscurum), alpski vrbovec (E. anagallidifolium), rožnatocvetni vrbovec (E. roseum S.). Ostalih vrbovcev pa za uživanje ne uporabljamo.

Drobnocvetni vrbovec poganja iz zalistij zgornjih listov, kasneje pa še po celotnem steblu drobne, do 0,8 do 1,5 cm velike svetlo roza cvetove. Steblo je kratkodlakavo, spodnji listi nasprotni, kasneje premenjalni, nežno dlakavi in dolgi od 3 – 7 cm. Cveti od junija do septembra in zraste od 20 do 80 cm v višino. Je dokaj neopazna rastlina, še najlažje ga opazimo zaradi njegovih razprtih semenskih strokov, ki so opaznejši od njegovih nežnih cvetov. Za uporabo, redno nabiramo njegove vršičke s stroki, ki so tik pred odprtjem, narežemo in dobro posušimo na brezvetrnem prostoru, saj bi nam veter lahko raznesel dragocena semena.

Brez posebnega truda, ga lahko gojimo v domačem vrtu, potrebuje le dovolj vlage in kadar mu prostor ustreza, se hitro zaseje in razmnoži sam. Nabiramo zgornji del rastline v času cvetenja oz. ko so na rastlini že okoli 5 cm dolgi stroki.
Nabiramo ga redno, vsak teden, saj s tem pospešujemo razvejanost rastline in nastajanje vedno novih vrhov.
Trgamo približno na sredini vejic, tako, da rastlina lahko izza preostalih listov, tvori nove poganjke. Če je veliko dežja, moramo biti pozorni tudi na to, da ne pobiramo vrhov, ki jih je napadla plesen. To vidimo po belo-sivih kupčkih plesni na listih in strokih. Tak vrbovec porežimo in zavrzimo. Mladi poganjki bodo lahko spet zdravi. Če ga nabiramo za čaj, še sveže pobranega narežemo in potem posušimo. Čim manj se ga dotikamo, da se semena ne raznosijo naokrog. Tinkturo pa si lahko pripravimo iz sveže ali pa tudi iz posušene rastline.

Vrbovec vsebuje snovi, ki imajo aktiven učinek na spremembe v telesu, ki povzročajo povečanje podmehurnice. Za povečano prostato, je drobnocvetni vrbovec tradicionalno ljudsko zdravilo. Uporablja se pri vseh, tudi dolgotrajnejših obolenjih prostate, kot je npr. težko odvajanje vode, pri bolečinah ledvic in mehurja (tudi za ženske) in tudi pri raku mehurja in prostate. Mnogim moškim se ob redni uporabi vrbovca, benigno povečanje prostate spet normalizira, če pa imate težave po operaciji prostate, kot je npr. pekoča bolečina, jih lahko vrbovec zmanjša. V namene zdravljenja lahko vrbovec uporabljamo v obliki čaja in tinkture. Pomembna je redna uporaba. Pijemo ga tri tedne, nato za kak teden naredimo pavzo in ponovno pijemo. Če se vrbovec uživa preventivno po 45. letu starosti, sta dovolj dve tritedenski kuri letno. Ob večjih težavah pa se lahko pripravke iz vrbovca uživa neprekinjeno dva meseca, nato je potrebna vsaj tedenska prekinitev in nadaljevanje v tritedenskih ciklih. Lažje uriniranje in zmanjšanje bolečin se običajno pokaže kar hitro, že po prvi tritedenski kuri, za trajnejše rezultate pa ga je potrebno piti dalj časa. Neželjeni učinki pri pitju drobnocvetnega vrbovca niso poznani, tudi z zdravili je kompatibilen, bolje pa je, da se pred uporabo posvetujete tudi s svojim zdravnikom.

Glavne učinkovine v vrbovcu so flavonoidi (protivnetno delovanje), sitosterol, čreslovine, triterpenske kisline, pektini, rastlinski hormoni, lignani.

Čaj
Čajno žličko suhega zelišča prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut. Nato precedimo in pijemo dve do tri skodelice dnevno in sicer prvo zjutraj na tešče in zadnjo zvečer pred spanjem.

Tinktura
Svež vrbovec narežemo in z njim napolnimo steklen kozarec. Prelijemo s 45% žganjem in postavimo na temno in toplo mesto, najbolje kar v kuhinjsko omaro. Občasno pretresemo. Po 3 tednih precedimo, zelišča iztisnemo in shranimo v temnem prostoru. Jemljemo 30 kapljic 2-3x dnevno in sicer zjutraj na tešče in zvečer, lahko pa tudi pred kosilom.

Moški čaj
60 g drobnocvetnega vrbovca, 10 g preslice, 10 g koprive, 5 g zlate rozge, 5 g borovničevih listov, 10 g mete za okus.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Kurkuma

KURKUMA (Curcuma longa)

V vsej poplavi začimb, ki rastejo na našem vrtu ali širom po svetu imamo možnost, da ne izbiramo le tistih, ki imajo odličen okus in aromo, temveč, da izberemo tudi tiste, ki imajo močno delovanje. In odličen primer super začimbe z močnim delovanjem je kurkuma.

Izvira iz JV Indije, v njihovi kulturi velja za simbol sonca in sreče. Tam je tudi cenjeno lepotilo. Vsaka bodoča nevesta se nekaj dni pred poroko kopa v kurkumini kopeli, svojo kožo pa natira s kurkumo primešano kokosovemu maslu. Za svojo dobro rast potrebuje vroče in vlažno podnebje.

Sodi v družino ingverjevk ali lilijevk. Požene iz glavne korenike, ki je dolga okoli 4 cm in debela le za kakšen centimeter. Korenike so kot prsti razvejane pod zemljo in ob prerezu vidimo njeno značilno globoko rumeno – oranžno barvo.

Je toplo aromatična z grenko zemeljskim okusom. Listi so suličasti, poženejo v šopih, visoki do enega metra. Čudovit cvet, ki požene v pozni pomladi je na steblu, malo nad tlemi in je rumene barve. Včasih vidimo kakšno vrsto kurkume tudi v naših cvetličarnah.

V bolj vlažnih območjih srednje Evrope raste njena sorodnica, kurkuma zedoarija in zanimivo je, da ima podobno sestavo, okus in tudi delovanje!

Kurkuma se v Aziji uporablja že tisočletja, v svojo uporabo jo vključuje ajurvedska, kot tudi tradicionalna naravna medicina. Tam jo predpisujejo tudi za hitrejše okrevanje in celjenje ob zlomih kosti. Seveda ima veliko vlogo tudi v azijski kuhinji in je glavna sestavina večine vrst karijev (indijski, tajski, angleški ….).

Lahko jo uporabljamo svežo, seveda pa je največ uporabljana v obliki suhega praška. Ko se listi kurkume posušijo, poberejo korenike, jih prekuhajo, posušijo in zmeljejo. Tudi pri nas, v ekoloških trgovinah, včasih najdemo sveže korenike kurkume, ki jih lahko dodajamo smutijem. Pozorni moramo biti, da so korenike napete, saj je to znak svežine. Hranimo jo na suhem mestu, podobno kot čebulo in česen, do nekaj tednov. Hranimo jo na temnem, saj svetloba pospeši razgradnjo kurkumina.

Uporabimo jo lahko tudi za obarvanje jedi, saj jim daje lepo rumeno barvo. Obarvamo lahko maslo, olja, sire in peciva, kot tudi volno, svilo in bombaž. Uporablja se tudi kot dodatek v hrani pod oznako E-100. Hrani daje nežno zemeljsko – lesno, toplo aromo in dobro se ujema z pimentom, kumino, česnom, čilijem, kardamomom, cimetom, koriandrom, ingverjem, baziliko, limonsko travo.

Dodamo jo lahko rižu, ki dobi lepo rumeno barvo in globok okus, pa tudi prebavi se lažje, kot tudi testenine, krompir in ostali OH. Tudi stročnice naredi lažje prebavljive. Dobro se ujame tudi z jajčevci, špinačo, cvetačo, ribami in perutnino. Zanimivo je tudi, da nekoliko ublaži pikantnost čilija.

Kurkumina glavna oz. najpomembnejša učinkovina kurkumin, ima močno antioksidativno delovanje, dokazali pa so tudi močno protivnetno, protitumorno, protimikrobno, imunomodulatorno delovanje. Ima širok spekter delovanja saj znižuje krvni pritisk, spodbuja izločanje prebavnih sokov in prebavnih encimov, čisti in ščiti jetra, pomaga zdraviti hepatitis, pomaga pri presnovi maščob, pri razgradnji ogljikovih hidratov, pri napenjanju in kolikah, pomirja vzdražen želodec in črevesje ter ščiti želodčno sluznico.

V TKM jo uporabljajo tudi za zdravljenje bolečin v prsnem košu, saj spodbuja dihalni sistem, pri izostalem mesečnem perilu, oteklinah, turih. V TKM velja za ogrevalno in očiščevalni zdravilo, ki uravnava pretok energij. V neki raziskavi se je od 25. bolnikov z želodčno razjedo devetnajstim stanje zelo izboljšalo, ob jemanju 5 x po 600 mg kurkume dnevno.

V neki raziskavi na miših pa so ugotovili, da pitje zelenega čaja sočasno z uživanjem kurkume poveča protitumorne učinke kurkumina. Uničuje spremenjene celice, da se ne morejo širiti po telesu, vpliva tudi na rast tumorskih celic in metastaz pri raku dojke. Ker spodbuja izločanje sokov iz prebavil, jo uživajmo pri hrani, da sokovi ne dražijo prebavil.

Najbolj je pomembno njeno protivnetno delovanje in kadar se pojavijo bolečine v sklepih, mišicah ali imamo druge bolezni, ki se končajo na –itis (kar kaže na vnetja), si vsaj dvakrat na dan postrezimo s kurkuminim napitkom. Sama jo uporabim kot izvleček tudi v enem svojih mazil, ki je namenjeno negi aknaste in vnete kože. Ker je bližnja sorodnica ingverja ima podoben, torej dober učinek tudi na holesterol. Ker znižuje vrednosti krvnih maščob, se krepi tudi delovanje srčno – žilnega sistema.

Kadar imamo povečano izločanje želodčne kisline, žolčne kamne ali zaporo žolčevoda, pa je ne bomo uporabljali. Ker redči kri, moramo biti pozorni tudi tukaj, pred vsem pa se ji je potrebno izogniti pred operacijami.

Kadar želimo kurkumin v kurkumi kar najbolj izkoristiti, jo moramo obvezno uporabiti v kombinaciji s črnim poprom, saj se v kombinaciji s piperinom, učinkovino iz popra vsebnost kurkumina v krvi več kot podvoji. Telo kurkumina namreč ne absorbira preveč dobro. Tudi maščoba vpliva na boljšo absorbcijo kurkumina.

Sok za sklepe
– 500 ml ananasovega soka (nesladkanega)
– 200 ml soka grenivke
– 200 ml soka zelene
– 2 žlički kurkume
– 1 žličko nastrganega ingverja
– 2 stroka zdrobljenega kardamoma
– Ščep črnega popra
– Žličko konopljinega ali lanenega olja
– Po želji čaj iz pol žličke sladkega korena namočenega v malo vrele vode

Kurkumin jutranji čaj
Za dve skodelici (4 dcl) potrebujemo:
– 1 žlička cimetove skorje
– Ščep drobljenih klinčkov
– Ščep muškatnega oreščka
– Žlička kurkume
Sestavine damo v hladno vodo, ko zavre ugasnemo in ko je toplo dodamo žličko medu.

Limonada s kurkumo in ingverjem
V 3 dcl vode dodamo spodnje sestavine in počasi vremo 5 minut:
– 2 žlički nastrgane sveže kurkume
– 2 žlički nastrganega ingverja
– Sok in lupinica dveh ekoloških limon
– Ščepec popra
Ta močan čaj vlijemo v pol litra mrzle vode in primešamo še 2 – 4 žlice medu.
Smootie s kurkumo in mangom:
– 4 dcl mandljevega mleka ali kokosove vode
– 1 zrel mango
– Pol banane
– ¼ ananasa
– KURKUMA (Curcuma longa)

Smootie s kurkumo in mangom:
– 4 dcl mandljevega mleka ali kokosove vode
– 1 zrel mango
– Pol banane
– ¼ ananasa
– 1 žlička kurkume
– 1 žlička cimeta
– Ščep popra
– Žlička chia semen
– Ščep soli

Zlato kurkumino mleko:
– Četrt skodelice kurkume v prahu
– Pol skodelice vode
– Pol žličke mletega popra
Vse sestavine pomešamo, postavimo na štedilnik in kuhamo, da se mešanica zgosti. Zapremo v kozarček in hranimo v hladilniku. Pol žličke paste uživamo vsak večer v skodelici toplega rastlinskega mleka (mandljevo, riževo…), primešamo žličko kokosovega masla in med.

Kurkuma proti krčem:
3 x dnevno v času menstruacije v 3 dcl vode zmešamo žličko kurkume in četrt žličke kajenskega popra in žličko raztopljenega kokosovega masla.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Aloe vera

Iz svoje nepoznane domovine se je Aloe vera (pa tudi njene sorodnice)že pred mnogimi stoletji razselila po svetu. O njenih blagodejnih in lepotnih učinkih so marsikaj vedeli že Egipčani, Grki, Rimljani, Kitajci … Včasih je bila priljubljeno odvajalo, danes pa njen prečiščen sok, običajno v kupljenih pripravkih radi uporabljamo kot krepčilo, saj izboljšuje presnovo, razstruplja, krepi telesno obrambo, uničuje viruse …

Aloja je sočnica, ki ni zahtevna za vzgojo, zato si lahko brez skrbi priskrbimo sadiko in jo imamo čez celo leto pri roki. Potrebuje le svetlobo in zelo malo vode. Od pomladi do jeseni je lahko na prostem, čez zimo pa bo zadovoljna na okenski polici – pa še kak podmladek bo nastal ob takšnem razkošju.

Občasno odrezan list pa ji tudi ne škoduje, saj se je sposobna izredno hitro zaceliti!

V zunanjem delu suličastih, ob robovih rahlo bodečih listov, je učinkovina aloin, alkaloid, ki deluje močno odvajalno. Iz listov delajo tinkture in kapsule v katerih je v prah zmlet list, ki jih uporabljamo kot odvajalo pri močnem zaprtju. V notranjosti lista pa je prozoren gel, ki ga lahko po potrebi tudi sami uporabimo.

Alojin gel je anestetik, saj vsebuje encim, ki lajša bolečine, je antibiotik in deluje kot prva pomoč pri manjših opeklinah, zato vedno, kadar se opečemo v kuhinji, odrežemo košček alojinega lista, iz katerega postrgamo gel in ga, vsaj trikrat dnevno, nanesemo na opeklino. Prav tako nas bo gel aloje zaščitil pred sončnimi opeklinami, če ga nanesemo na kožo, saj blokira UV žarke, hkrati pa sproži proces obnavljanja kože. Lajša tudi druge težave s kožo, kot so akne, prhljaj, suha koža, lišaji, nekatere vrste dermatitisa, luskavica …

V gelu aloje je kar 99 % vode, ostali odstotek pa predstavlja več kot 70 različnih substanc kot so vitamini (A, C, E, nekaj iz B skupine, folna kislina …), encimi, minerali (Na, Mg, Zn, K, Cu, Fe …), aminokisline, sladkorji, esencialne maščobne kisline, odvajala … Pa vendar, kljub temu, da so te sestavine večinoma prisotne le v sledovih, so tako zelo učinkovite ravno zaradi medsebojnega, sinergičnega delovanja. Zraven antibakterijskega in antivirusnega delovanja je koristna tudi pri preveč razbohoteni kandidi, pomaga pa tudi pri artritisu, slabi presnovi …

Zato kar pogumno, prav nič ne bo narobe, če mesnat list odtrgamo pri listnem dnu, ga po dolgem prerežemo in iz njega nežno postrgamo prozoren gel. Tudi, če ga ne bomo užili, ga lahko nanesemo na kožo ali lasišče. Gel precej sluzast in lepljiv. Tudi, če težav s kožo nimamo, zelo priporočam 15-minutni hladen užitek z gelom aloje na obrazu, vratu in dekolteju, saj je v tem času zelo malo svežih rastlin, ki bi nam tako učinkovito osvežile in hidrirale kožo, kot to naredi aloja. Seveda ne pozabimo tudi na roke. Koža bo osvežena, kot že dolgo ne.

Aloja pospešuje nastajanje fibroblastov v koži , ki so potrebni za obnovo kolagena, elastina in preprečevanje gub. Zmanjšuje tudi tvorbo pigmentnih madežev, ki se pojavijo na koži kot posledica staranja.

Nikoli ne uporabljamo suhega, uvelega lista z rastline. List, ki ga odrežemo, mora biti svež in zdrav. Gel, ki ga izločimo, hitro izgublja svojo sestavo in učinkovitost.

Kar se tiče konzerviranja gela za notranje uživanje aloje, kot krepčilnega tonika, je zadevo bolje prepustiti strokovnjakom. Oni vedo, kako gel termično obdelati, sterilizirati in konzervirati. Ta gel se nato dodaja v pijače, kreme, tonike, tabletke … Izdelki morajo vsebovati točno količino določenih substanc iz aloje kot tudi dodatkov, da je varno konzerviran in kot tak, lahko pridobi tudi ustrezen certifikat.

Kadar bi želeli uživati svež gel iz lastne aloje, pa moramo odrezati svež list, postrgati vsebino in ga nato dodati zelenjavnim ali sadnim smootijem, jogurtom, kašam …

Veliko se uporablja tudi vrsta aloje, katere rast je malo počasnejša od aloje vera in se uporablja kot pomoč pri zdravljenju raka, v kombinaciji z medom in žganjem. To je aloja arborescens. O njej v svojih knjigah veliko piše brazilski pater Romano Zaga.

Sok z gelom aloje vere:
3 cm sočnega lista aloje vere odrežemo in postrgamo gel iz notranjosti. Gel pomečkamo z vilicami in dodamo soku treh pomaranč. Pustimo stati 5 minut, da se gel malo prepoji z okusom pomaranče in popijemo.
Jogurt z gelom

Navadnemu jogurtu dodamo narezan mango, kivi ali kakšno drugo sadje, malo rozin in gel postrgan iz četrtine lista aloje.

Smooti z alojo
Pol banane, sok dveh pomaranč, cel list aloje vere, ki mu odrežemo le rob z bodicami, dva stebla zelene. Vse sestavine zmeljemo v močnem blenderju.

Maska za obraz za izsušeno kožo
Gel iz enega lista aloje pomešamo z dvema žlicama navadnega jugurta in žličko medu.

Patricija Šenekar

Objavljeno Večer, 21.12. 2015

www.hiskazelisc.com

Spirulina

SPIRULINA (Spirulina platensis)

Spirulina je preprosta, modrozelena planktonska alga. Ker je, kot večina alg izjemno prilagodljiva, jo najdemo v najrazličnejših vodah –močvirjih, sladkih, slanih in stoječih. Raste v čistem okolju, v toplih vodah, ustrezajo pa ji tudi bazične vode vulkanskih jezer. Danes jo kontrolirano gojijo v plitvih bazenih.
Ker je zelo nezahtevna je uporaba pesticidov odveč, kar lahko v prihodnosti doprinese tudi k reševanju našega čedalje bolj kemično onesnaženega planeta.

Modrim algam rečemo tudi cianobakterije. Ti organizmi energijo za svoje življenje pridobivajo v procesu fotosinteze. Značilna modro-zelena barva je posledica raznovrstnih barvil, ki jih vsebuje spirulina. Med njimi prevladuje klorofil, imenovan tudi »zelena kri«, ki ima podobno sestavo kot hemoglobin v naši krvi. Moder odtenek daje fikocianin, ki pozitivno vpliva na delovanje jeter in presnovo pomembnih kislin.

V prehrani jo že od nekdaj uporabljajo predvsem v Afriki in Južni Ameriki, mi pa jo zadnja leta spoznavamo kot superživilo in jo, zaradi velike prehranske vrednosti uživamo kot prehranski dodatek iz naravnih virov.

Spirulina je alga, ki čisti in krepi hkrati. Vsebuje velike količine pigmentov (klorofila, beta karotena …), vitamine (B1, B2, B3, B6, B9, v sledovih B12, A1, C, D in vitamin E), minerale (kalcij, magnezij, železo, kalij, naravne soli … ), ter kar 60 – 70 % proteinov oz. beljakovin, ki vsebujejo vse esencialne aminokisline.

Spirulina je odličen dokaz, da se lahko esencialni elementi, ki jih telo samo ne more tvoriti, dobijo tudi v hrani ne-živalskega izvora. Njena hranilna vrednost je odvisna od načina njene predelave, tako naše telo lažje absorbira spirulino, ki so ji pri predelavi poškodovali celice. Najpomembnejše pa je, da so vse naštete snovi v spirulini prisotne v takšni obliki, da jih naše telo lahko sprejme in tudi hitro absorbira.

Spirulina ima zelo širok spekter pozitivnega vpliva na naš organizem. Dokazan je njen vpliv na imunski sistem. Pomaga pri zdravju črevesja, kože, las, pomaga pri naravnem izgubljanju telesne teže, čisti jetra, krepi spomin, pomaga ščitnici … pigment fikocianin zmanjšuje izločanje histamina, deluje protivnetno, zato lajša tudi alergije.

Organizem oskrbuje tudi z vsemi esencialnimi aminokislinami, maščobnimi kislinami, predvsem gamalinolensko kislino, ki jo najdemo le še v materinem mleku, svetlinovem olju in nekaterih drugih vrstah alg. Naj omenim še maščobno kislino arginin, ki igra pomembno vlogo v našem imunskem sistemu, pri celjenju ran, uravnava izločanje rastnega hormona, pozitivno vpliva na krvni pritisk … Pri raziskavah na miših so opazili tudi povečano obnavljanje kostnega mozga, rast timusa, vranice in krepitev imunskega sistema. Opazili so tudi povečano aktivnost celic ubijalk in nekaterih protiteles in levkocitov. Preprečuje slabokrvnost.

Dokazali so tudi antioksidativno in protitumorno delovanje (beta karoten). Ureja presnovo in je dobra za črevesno floro, ki je zaradi temeljne vloge pri absorbciji hranil zelo pomembna za naše dobro počutje in zaščito pred infekcijami. Vpliva tudi na metabolizem ogljikovih hidratov. Uživanje spiruline zniža raven sladkorja v plazmi. Pri sladkorni bolezni tipa 2, se je po jemanju spiruline, zmanjšala glukoza v krvi, ter koncentracija glikiranega hemoglobina. Vpliva tudi na raven holesterola, trigliceridov in LDL.

Znanstveni dokazi potrjujejo koristnost uporabe te modrozelene alge v naši prehrani za ohranjanje in tudi izboljšanje našega počutja. Nepogrešljiva je pri prehrani veganov, vegetarijancev, aktivnih športnikov, starostnikov in tudi nosečnic ter otrok. Spirulina ni le zakladnica številnih hranil, ampak pozitivno vpliva tudi na vzdržljivost in moč ter pomaga, da se po napornem treningu hitreje regeneriramo.

V zadnjem času hitro pridobiva na svoji prepoznavnosti in cenjenosti. Lahko jo kupimo in uživamo v obliki prahu ali tabletk, bistvene razlike ni, je pa pomembno, da ni termično ali kako drugače obdelana, da ohrani vse svoje dragocene sestavine. Uživamo jo lahko samostojno, predvsem v obliki tabletk, če jo imamo v prahu, pa jo bomo lažje užili v sokovih, smutijih …

Smoothie z grenivko in spirulino
– 2 (rdeči) grenivki
– Žlica spiruline v prahu ali 8 tabletk
– 1 velika žlica medu
– 0,5 l vode

Smoothie II:
– sok dveh pomaranč
– pol banane
– žlička spiruline

Domače čokoladne kroglice s spirulino:
– 100 g kakavovega masla
– 2 žlici dišeče kokosove maščobe
– 2 žlici surovega kakava
– 4 žlice fino mlete kokosove moke
– 4 žlice kokosovega sladkorja (ali 2 žlici medu)
– Dodatki po izbiri (lešniki, rozine, goji jagode …)
– Spirulina v prahu

V majhni kozici na blagem ognju raztopimo kakavovo maslo in kokosovo maščobo in odstavimo. Dodamo kakav, fino mleto kokosovo moko, sladkor, dodatke ter dobro premešamo. Maso damo za nekaj časa v hladilnik, da bomo iz nje lažje oblikovali kroglice, ki jih povaljamo v spirulini. Spirulino lahko dodamo tudi v maso samo in jo nadevamo v modelčke za praline.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com