McKennovi favoriti med naravnimi antibiotiki

* Ameriški slamnik

Slamnik je bil ena najpomembnejših zdravilnih rastlin severnoameriških prerijskih Indijancev, uporabljali so ga za celjenje ran, opeklin, vnetij dlesni, zobobole, bolečine v grlu, prehlade, kašelj, mumps, ošpice in gonorejo. Pogosto so poročali o uporabi ehinaceje pri pikih kač, mrčesa in kot zdravilo pri zastrupitvah. Je tako rekoč edino zdravilo, ki ga pri zdravljenju prehlada uporabljamo za odpravljanje vzrokov in ne le za lajšanje simptomov.

Zdravila z ameriškim slamnikom spodbujajo delovanje imunskega sistema, tako da povečajo dejavnost nekaterih belih krvnih celic. V farmaciji uporabljajo tri vrste ameriškega slamnika: škrlatni, ozkolistni in bledi ameriški slamnik. Največ raziskav potrjuje učinkovitost škrlatnega ameriškega slamnika.

* Med

Med pomirja, omogoča sprostitev in boljši spanec. Pomiri pljuča, olajša izkašljevanje, zmanjša kašelj in olajša dihanje. Deluje tudi protimikrobno – zavira nadaljnje okužbe, zato ga priporočajo za celjenje ran, opeklin, vnetij, izpuščajev, razjed na želodcu. Zmanjšuje bolečino, predvsem pri opeklinah in čirih. Lahko zmanjša nastajanje brazgotin. Pomaga pri mišičnih krčih, težavah z zgago, razjedah na želodcu ali dvanajsterniku in deluje rahlo odvajalno.

Pomaga tudi jetrom pri presnovi ogljikovih hidratov, pri odplavljanju strupov in pri nekaterih boleznih. Ima pomembno vlogo pri obrambi organizma proti prostim radikalom, ki nastajajo v našem telesu.

* Izvleček grenivkinih pečk

McKenna trdi, da je to najmočnejši naravni biološki terapevtik s širokim spektrom delovanja antibiotikov, antimikotikov in antiparazitikov. Razredčen izvleček grenivkinih pečk uporabljamo za nego in čiščenje nečiste kože, nego dlesni in ustne votline, pripravo kopeli za nego nog in nohtov (odličen je proti glivičnim obolenjem), pripravo kopeli za intimno nego (deluje proti vaginalnim vnetjem), nego lasišča, posebej pri prhljaju. Uporabljamo ga lahko tudi namesto sintetičnih razkužil in čistil.

* Olje čajevca

Že Aborigini so poznali razkuževalne last­nosti eteričnega olja čajevca. Uporabljali so ga pri ranah, pikih insektov in kožnih okužbah, saj deluje proti vsem mikroorganizmom, ki povzročajo vnetja, kot so: glivice, kvasovke, bakterije in virusi. Preprečuje okužbe, vnetja, celi rane in lajša napade kašlja. Uporablja se predvsem pri odrgninah, pikih žuželk, aknah, pri negi ustne votline, proti kašlju in prehladu, za zvišanje telesne odpornosti v primeru ponavljajočih se okužb, za odpravljanje sindroma kronične utrujenosti, za glivična obolenja kože, nego žuljev, herpesa.

* Žajbelj

Ima močne razkuževalne lastnosti; uporabljamo ga za grgranje ob bolečem grlu, celo pri bakterijski gnojni angini, ter pri vnetjih dihal. Z žajbljevim poparkom izpirajte vnete dlesni, pomaga tudi proti aftam.

* Česen

Še do začetka tega stoletja ni česen manjkal v nobeni zdravniški torbi, saj je njegova glavna sestavina alicin, ki deluje protivirusno, protiglivično in protibakterijsko – z najnovejšimi raziskavami so dokazali, da česnov sok lahko zaustavi rast in uniči več kot 60 vrst glivic in več kot 20 vrst bakterij. Zmanjšuje holesterol v krvi in deluje antirakotvorno. Njegovo olje je izvrstno za zdravljenje vnetij srednjega ušesa.

Iz svoje nepoznane domovine se je Aloe vera (pa tudi njene sorodnice)že pred mnogimi stoletji razselila po svetu. O njenih blagodejnih in lepotnih učinkih so marsikaj vedeli že Egipčani, Grki, Rimljani, Kitajci … Včasih je bila priljubljeno odvajalo, danes pa njen prečiščen sok, običajno v kupljenih pripravkih radi uporabljamo kot krepčilo, saj izboljšuje presnovo, razstruplja, krepi telesno obrambo, uničuje viruse …

Aloja je sočnica, ki ni zahtevna za vzgojo, zato si lahko brez skrbi priskrbimo sadiko in jo imamo čez celo leto pri roki. Potrebuje le svetlobo in zelo malo vode. Od pomladi do jeseni je lahko na prostem, čez zimo pa bo zadovoljna na okenski polici – pa še kak podmladek bo nastal ob takšnem razkošju.

Občasno odrezan list pa ji tudi ne škoduje, saj se je sposobna izredno hitro zaceliti!

V zunanjem delu suličastih, ob robovih rahlo bodečih listov, je učinkovina aloin, alkaloid, ki deluje močno odvajalno. Iz listov delajo tinkture in kapsule v katerih je v prah zmlet list, ki jih uporabljamo kot odvajalo pri močnem zaprtju. V notranjosti lista pa je prozoren gel, ki ga lahko po potrebi tudi sami uporabimo.

Alojin gel je anestetik, saj vsebuje encim, ki lajša bolečine, je antibiotik in deluje kot prva pomoč pri manjših opeklinah, zato vedno, kadar se opečemo v kuhinji, odrežemo košček alojinega lista, iz katerega postrgamo gel in ga, vsaj trikrat dnevno, nanesemo na opeklino. Prav tako nas bo gel aloje zaščitil pred sončnimi opeklinami, če ga nanesemo na kožo, saj blokira UV žarke, hkrati pa sproži proces obnavljanja kože. Lajša tudi druge težave s kožo, kot so akne, prhljaj, suha koža, lišaji, nekatere vrste dermatitisa, luskavica …

V gelu aloje je kar 99 % vode, ostali odstotek pa predstavlja več kot 70 različnih substanc kot so vitamini (A, C, E, nekaj iz B skupine, folna kislina …), encimi, minerali (Na, Mg, Zn, K, Cu, Fe …), aminokisline, sladkorji, esencialne maščobne kisline, odvajala … Pa vendar, kljub temu, da so te sestavine večinoma prisotne le v sledovih, so tako zelo učinkovite ravno zaradi medsebojnega, sinergičnega delovanja. Zraven antibakterijskega in antivirusnega delovanja je koristna tudi pri preveč razbohoteni kandidi, pomaga pa tudi pri artritisu, slabi presnovi …

Zato kar pogumno, prav nič ne bo narobe, če mesnat list odtrgamo pri listnem dnu, ga po dolgem prerežemo in iz njega nežno postrgamo prozoren gel. Tudi, če ga ne bomo užili, ga lahko nanesemo na kožo ali lasišče. Gel precej sluzast in lepljiv. Tudi, če težav s kožo nimamo, zelo priporočam 15-minutni hladen užitek z gelom aloje na obrazu, vratu in dekolteju, saj je v tem času zelo malo svežih rastlin, ki bi nam tako učinkovito osvežile in hidrirale kožo, kot to naredi aloja. Seveda ne pozabimo tudi na roke. Koža bo osvežena, kot že dolgo ne.

Aloja pospešuje nastajanje fibroblastov v koži , ki so potrebni za obnovo kolagena, elastina in preprečevanje gub. Zmanjšuje tudi tvorbo pigmentnih madežev, ki se pojavijo na koži kot posledica staranja.

Nikoli ne uporabljamo suhega, uvelega lista z rastline. List, ki ga odrežemo, mora biti svež in zdrav. Gel, ki ga izločimo, hitro izgublja svojo sestavo in učinkovitost.

Kar se tiče konzerviranja gela za notranje uživanje aloje, kot krepčilnega tonika, je zadevo bolje prepustiti strokovnjakom. Oni vedo, kako gel termično obdelati, sterilizirati in konzervirati. Ta gel se nato dodaja v pijače, kreme, tonike, tabletke … Izdelki morajo vsebovati točno količino določenih substanc iz aloje kot tudi dodatkov, da je varno konzerviran in kot tak, lahko pridobi tudi ustrezen certifikat.

Kadar bi želeli uživati svež gel iz lastne aloje, pa moramo odrezati svež list, postrgati vsebino in ga nato dodati zelenjavnim ali sadnim smootijem, jogurtom, kašam …

Veliko se uporablja tudi vrsta aloje, katere rast je malo počasnejša od aloje vera in se uporablja kot pomoč pri zdravljenju raka, v kombinaciji z medom in žganjem. To je aloja arborescens. O njej v svojih knjigah veliko piše brazilski pater Romano Zaga.

Sok z gelom aloje vere:
3 cm sočnega lista aloje vere odrežemo in postrgamo gel iz notranjosti. Gel pomečkamo z vilicami in dodamo soku treh pomaranč. Pustimo stati 5 minut, da se gel malo prepoji z okusom pomaranče in popijemo.
Jogurt z gelom

Navadnemu jogurtu dodamo narezan mango, kivi ali kakšno drugo sadje, malo rozin in gel postrgan iz četrtine lista aloje.

Smooti z alojo
Pol banane, sok dveh pomaranč, cel list aloje vere, ki mu odrežemo le rob z bodicami, dva stebla zelene. Vse sestavine zmeljemo v močnem blenderju.

Maska za obraz za izsušeno kožo
Gel iz enega lista aloje pomešamo z žličko navadnega jogurta in dvema žlico Glinene maske s spirulino: https://hiskazelisc.com/kategorija-izdelka/maske-in-peelingi/

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

VELIKA KOPRIVA (Urtica dioica)

Njena zdravilna moč je znana že dolgo in je neizmerna. Vsestranska je tudi njena uporaba. Iz nje pripravljamo sok, čaje, tinkturo, mazila, gnojila … Je zeljnata trajnica in uspeva povsod, kjer je v zemlji dovolj dušika. Velikokrat raste po zapuščenih vrtovih, kupih navožene zemlje, vej, odpadkov. Ustvarja red tam, kjer ga ni. Tudi v telesu. Ustrezajo ji tako suha, kot vlažna tla, obsijana s soncem ali ne. Največjo zdravilno moč razvije tik pred cvetenjem.

Je do 150 cm visoka rastlina, z močno razraščenimi koreninami. Ima štirirobo steblo, listi so nasproti ležeči, srčaste oblike, z močno nazobčanim listnim robom. Ves nadzemni del rastline je prekrit z »žgalnimi« laski, ki so trdi, krhki in votli. V teh laskih je več spojin (histamin, mravljična kislina, serotonin, acetilholin), ki povzročajo lokalno vnetje kože. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da so v njenih cvetovih oz. socvetjih, samo moški ali samo ženski cvetovi. Oprašuje jo veter.

Že stoletja različne kulture uporabljajo koprivo za lajšanje bolečin v sklepih. Posebnost tega, je njen način uporabe: z njo se »šibamo«, to pomeni, da držimo v rokah šop kopriv in se z njim tolčemo po bolečem sklepu. Nekateri menijo, da to pomaga zmanjšati bolečino in otrdelost pri osteoartritisu in revmi. Že samo dejstvo, da je ta način že tako dolgo v uporabi, prav gotovo kaže, da, do neke mere učinkuje.

Kaj se dogaja? Ob stiku s kožo, se iz koprive izločita histamin in acetilholin. To potrjuje sloves koprive , saj sta obe snovi na koži dražeči in pekoči. Ker se telo lahko osredotoči le na določeno količino bolečinskih signalov naenkrat, draženje, ki ga povzroči kopriva, blokira bolečino v sklepu. Če se nam šibanje s koprivami ne zdi preveč privlačno, jo lahko pojemo. Seveda bomo liste koprive prej poparili, da izgubijo pekočo moč in postanejo okusna zelenjava, z antirevmatskim delovanjem ali pa zaužijemo žličko tinkture na dan.

Ker vsebuje veliko kalija, deluje diuretično. Povečuje količino urina v telesu in lahko jo pijemo pri vseh vnetnih procesih v telesu. Dobro je uživati poparke pri težavah s prostato, saj zavira določene encime, ki so udeleženi pri povečanju tkiva prostate. Za lajšanje težav benignega povečanja prostate, bi lahko uporabili tudi tinkturo, ki jo naredimo iz korenin kopriv, nabranih pozno jeseni.

Koprivo lahko damo v mešanice čajev za razstrupljanje in prečiščevanje organizma, za zdravljenje sečil, diabetesa, premočnih menstruacij, slabokrvnosti, … Ker vsebuje veliko mineralov (Fe, Mg, Na, K, P, Ca …), obilo vitamina A, rudninske soli je zelo primerna za tako imenovane pomladne čistilne in krepčilne kure, za katere jo lahko mlado sočimo, delamo čaje ali jo uživamo poparjeno.

Svež koprivin sok je učinkovit tudi pri preprečevanju posledic radioaktivnega onesnaževanja ozračja, ki se kaže v naraščanju števila belih krvničk. Pri izpostavljenosti onesnaženju, popijemo 3 kozarčke sveže stisnjenega soka dnevno. Koprivin sok poživlja presnovo. Iz nežnih pomladanskih listov pripravimo »koprivno špinačo«, ali jih le poparimo in jih pripravimo kot solato.

Koprivin čaj, se kot čistilna več tedenska kura uporablja pri lajšanju težav z artritisom, artrozo in drugimi revmatičnimi obolenji, pri jetrnih in žolčnih boleznih, pri boleznih vranice, zasluzenju želodca in dihalnih organov, želodčnih in črevesnih krčih, za čiščenje krvi in splošno krepitev. Kopriva ima v sebi vse, kar potrebujemo za razkisanje in razstrupljanje telesa, kot tudi za izgradnjo močnik kosti, krepi tudi nohte in lase, če jo uživamo na katerikoli način. Mnogi vemo, da izboljša krvno sliko, saj ureja procese železa v telesu. Skratka, je odlično rudninsko-vitaminsko prehransko dopolnilo. Zato bomo zase naredili največ, če jo bomo čimpogosteje, lahko v malih količinah uvrščali na naš jedilni, pili njen čaj ali uživali tinkturo.

Izvleček jeseni izkopanih koprivnih korenin velja kot pripomoček za krepitev in rast las.
Tudi na vrtu se ji težko ognemo, če želimo krepke in zdrave rastline.

Iz kopriv naredimo namok ali prevrelko, ki zelo pospešuje in krepi rast rastlin. Če koprive namakamo le 24 ur, dobimo izvleček, s katerim trikrat v nekaj urah poškropimo rastline, ki so jih napadle gosenice, ličinke in tudi uši. Ob napadu uši (ali tudi sicer), lahko rastline poškropimo tudi s koprivino prevrelko, ki smo jo razredčili v razmerju 1 : 20. Škropimo tri večere zapored. Vendar to škropljenje ne bo pomorilo listnih uši, temveč okrepilo rastlino.
Koprive imajo po 48 urah namakanja najvišjo vsebnost dušika, zato polovico vode odlijemo, jo razredčimo v razmerju 1 : 2 in z njo zalijemo rastline v rasti. V preostalo vodo s koprivami, pa do vrha dolijemo deževnico in pustimo koprive namočene tako dolgo, da se zaključi vretje (vsaj 10 dni). Takšna prevrelka vsebuje več kalija, saj vsebnost dušika po 48 urah ponovno pada. To prevrelko razredčimo v razmerju 1 : 10 in zalivamo oz. gnojimo rastline. Rastline zalivamo vedno po poldnevu, običajno zvečer, ko ni več sonca.

Tudi v biodinamiki je kompostni preparat iz koprive nepogrešljiv. Posreduje energije sonca in mu pripada mesto na sredini kompostnega kupa. Koprive nabiramo na dan za cvet zjutraj, takrat, ko se na vrhu koprive pojavijo nastavki cvetov. Uporabljamo ves nadzemni del rastline, ki pa ga moramo narezati in pustiti, da rahlo oveni. Nato napolnimo velik glinen lonec z narezano koprivo in ga pokritega zakopljemo približno pol metra globoko v zemljo . V njej ga pustimo eno leto, da vsrka vse, kar mu lahko sonce preda. Izkopan preparat 504 posušimo in hranimo v glinenih lončkih v šoti. Preparat iz koprive ne uporabljamo samo kot preparat za pospeševanje kompostiranja, temveč ga posujemo tudi okoli rastlin, za njihov boljši razvoj. Kot predstavnik sonca rastlinam prinaša več vitalnosti. Ureja procese železa. V sebi nosi tudi žveplo, rastlinam posreduje tudi kalij in kalcij. V kompostu podpira tudi delovanje preparatov iz rmana in kamilice in skrbi za enakomerno dober razkroj kompostnega kupa. Zrelemu kompostu daje sposobnost, da deluje prilagojeno na vsako kulturo s svojimi snovmi in silami.

»Kopriva je dobra in veliko zna, človeku bi pravzaprav morala rasti okrog srca« je rekel dr. Rudolf Steiner.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Neem je znan tudi kot Azadirachta indica, je drevo, ki izvira iz Indije, vendar se goji po vsem svetu zaradi svojih številnih zdravstvenih koristi. Listi, lubje, seme in olje neema se uporabljajo v ayurvedski medicini že tisoče let za zdravljenje različnih zdravstvenih težav, vključno z okužbami, vnetji, kožnimi boleznimi in zobnimi težavami.

Njegove blagodejne lastnosti vključujejo antibakterijsko, protivirusno, protiglivično, protivnetno in analgetično delovanje.

Neem velja za čudo sveta.

Neem je zadnjih nekaj let najbolj raziskovana rastlina na svetu in je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti največkrat uporabljena sestavina v Ayurvedski medicini. Neem (lat. Azadirachta Indica, indijska melija) je zimzeleno zelo košato drevo z belimi cvetovi in plodovi, podobnimi olivam. Odkrili so ga v Indiji pred več kot 2000 leti. Uspešno zdravi več kot 100 različnih bolezni. Vsi deli drevesa so uporabni: korenina, lubje, semena, plodovi, listi, cvetovi. Te cvetove in mlade poganjke uporabljajo celo kot zelenjavo. Kemične spojine, ki jih vsebujejo navedeni deli tega drevesa, delujejo: antioksidativno, antibakterijsko in antiseptično.
Zaradi številnih zdravilnih lastnosti je nim sestavni del domače lekarne. Neem je tudi naravni ne-toksični repelent.

Neem ima neverjetno veliko zdravilnih lastnosti, kot so: izboljšuje telesno odpornost, razstruplja telo, čisti kri, deluje protivnetno, lajša in odpravlja prebavne težave. Ugotovljeno je, da preprečuje in blaži sladkorno bolezen ter ugodno deluje kot preventiva rakavim obolenjem. Pomaga pri alergijah, revmatičnih obolenjih, žolčnih kamnih, malariji, pozitivno vpliva na vid, predvsem pa ugodno vpliva na kožo, lase in nohte. Odpravlja akne, luskavico in ekceme, ter zdravilno vpliva na kožne bolezni.

Prve zapise o uporabi neema lahko zasledimo v starodavni vzhodnoindijski kulturi Harrapa, kjer so to rastlino že pred 5000 leti dodajali v različna zdravilna in lepotilna sredstva. V ajurvedski medicini, ki je več tisoč let stara metoda zdravljenja, uporabljajo nim kot eno od osnovnih sestavin svoje lekarne.

Zdravilne lastnosti neema so opevane tudi v najstarejših spisih, napisanih v sanskrtu (najstarejši jezik).
Zaradi številnih zdravilnih lastnosti je neem sestavni del domače lekarne. Neeim je tudi naravni ne-toksični repelent.

Zahodni zdravniki so imeli neem za ljudsko zdravilo. Danes pa ugotavljajo, da je neem močno in varno sredstvo pri zdravljenju številnih zdravstvenih težav. Še posebej je privlačen, ker nima stranskih učinkov. Sodobne znanstvene raziskave potrjujejo trditve zdravilcev ajurvede, da je nim zelo koristna rastlina, ki pomaga pri reševanju cele vrste zdravstvenih težav…

Neem izboljšuje telesno odpornost in znižuje tesnobo in stres
Neem razstruplja telo(sprošča T limfocite, ki preprečujejo infekcije)
Neem čisti kri in dobro vpliva na vse bolezni srca
Neem deluje protivnetno (bradavice, glivice, luskavica, dermatitis, odprte rane, akne, maligni melanom, herpes,…)
Neem lajša in odpravlja prebavne težave (želodčne rane, zaprtost, driska, refluks, napihnjenost…)
Neem preprečuje in blaži sladkorno bolezen
Neem je preventivno sredstvo proti rakavim obolenjem
Neem ugodno vpliva na kožo, lase in nohte
Neem pomaga proti alergijam (pršice, cvetni prah, hrana, živali…)
Neem pomaga proti revmatičnim obolenjih (preprečuje nabiranje kislin v sklepih…)
Neem je odličen proti žolčnih in ledvičnih kamnih
Neem je preventivno sredstvo proti malariji (uničuje parazite, odganja komarje…)
Neem pozitivno deluje na vid
Neem intenzivno učinkuje proti parazitom, glivicam, proti bakterijsko in proti virusno (afte, paradontoza…)
Neem se uporablja tudi kot čistilno in razkuževalno sredstvo, ter kot naravni pesticid
Neem deluje kot naravni antibiotik in insekticid, brez stranskih učinkov.

Neem uničuje plesni in glivice :

Trichophyton – atletsko stopalo
Epidermophyton – koža, nohti…
Microsporum – lasje
Trichosporon – prebavni trakt
Geotrichum -bronhiji, pljuča, sluznice…
Candida – usta, pljuča, črevesje, vagina…

Neem – čudežna rastlina
Kje se skriva skrivnost njegove čudežnosti?
Ugotovili so, da vsebuje tako alkaloide kot liminoide, oboji pa imajo celo vrsto zdravilnih lastnosti.

Moderne raziskave potrjujejo tradicionalno uporabo Neema. Vpliva na razmnoževanje virusov in jim hkrati onemogoča napad na gostitelja. Deluje tudi na navadnen prehlad.
Neem močno krepi imunski sistem. Znanstveniki še niso pojasnili delovanja Neema, enotni pa sogled tega, da že po nekaj zužitjih okrepi celostni in celični imunski sistem, istočasno pa uniči ali upočasni rast mnogih neprijaznih organizmov kot so bakterije, virusi in gube. Ker čisti zrak in deluje antibakteriološko je nepogrešljiv pri bolnikovi postelji.

Starodavni zdravilci z Neemom zdravijo tudi epilepsijo, diabetes, prebavne motnje, malarijo, razne črevesne in trebušne zajedalce, opekline, žolč. Prvi dve knjigi o Ayurvedi Caraka Samhita in Susruta Samhita (stari več kot 2000 let) vsebujeta več kot sto načinov uporabe Neema. Neemovi produkti niso strupeni človeku in toplokrvnim živalim. Ne onesnažujejo okolja.
Uporaba Neema kot insekticida nima nobenih stranskih učinkov.

Ne glede na duhovna prepričanja Indijcev, pa dokazujejo vso tradicionalno rabo neema v ajurvedskih zdravljenjih. Ne le da učinkuje v čisto vseh naštetih primerih, o katerih ste si ravnokar prebrali, pač pa preprečuje in blaži sladkorno bolezen in raka. Ko v telesu “sreča” rakave celice, se v njem sproži mehanizem, po katerem te celice naravnost napade in jih ubije. Strokovnjaki temu pravijo “program celične smrti”. V resnici s tem programom oboroži imunske celice našega telesa, ki potem napadejo vsiljivce. Raziskave so potrdile, da izdeluje encim, ki vpliva na celice, ki povzročajo raka na pljučih, želodcu, koži, prostati in prsih. Na nekatere rakave celice pa njegov vpliv še preverjajo. Jačanje imunskega sistema je ena izmed neemovih najpomembnejših prednosti, saj s tem celostno pomaga telesu.

Presenetljivo pa je tudi to, da je neem lahko zelo dobra kontracepcija. Zdrava različica kontracepcijskih tabletk se je namreč pojavila kot sredstvo proti zanositvi za – moške! Že v osemdesetih so ugotovili, da moški, ki so te tablete jemali mesec dni neprekinjeno, niso zaplodili otrok. Enako se je izkazalo za ženske, ki so ga kot kontracepcijsko sredstvo uporabljale že veliko poprej. Še več kot to – učinkovito brani pred spolno prenosljivimi boleznimi. Najboljše od vsega pa je to, da izjemna učinkovina, ki jo uporabljajo tudi za bazični prah, nima nobenega stranskega učinka. Kaj si sploh lahko boljšega želimo od zdravilnih učinkovin?

Bazični prah, katerega sestavina je tudi Neem, bo pomoril bakterije, glive in toksine znotraj, tam, od koder prihajajo.

Lubje ima grenak, hladen in trpek okus. Tradicionalno so ga uporabljali (in ga še vedno) za zdravljenje utrujenosti, neravnovesja v kapha doši (po ajurvedskih načelih določen tip telesa), vročine, zajedavcev in pomanjkanja apetita. Ker je izjemno antiseptičen, lahko zelo dobro celi tudi rane. Najbolj pogosta uporaba neemovega lubja pa je za čiščenje zob. Nekdaj so kar odlomili vejico in jo žvečili. Trpka značilnost lubja je preprečevala krvavenje dlesni in razpadanje zob ter popravila zadah veliko pred zobno pasto.

Že v ajurvedskih besedilih je listje zapisano kot čudežno zaradi učinka, ki ga ima na kožo. Deluje antiseptično, antiglivično in protivnetno in je zato izjemno učinkovito v boju proti ličajem, ekcemom in aknam. Po ajurvedski tradiciji so liste drobili in jih mešali v pasto, ki so jo potem nanašali naravnost na rane, razjede ali druge kožne bolezni. Iz telesa prečiščuje strupe in toksine, čisti kri in nevtralizira škodljive proste radikale. Hkrati so njegovi listi tudi hranilni za lase in nohte. V Indiji še dandanes okrog bolnikove postelje potresejo liste neema in vejico obesijo nad njegovo posteljo. Zrak, ki gre skozi liste, se očisti bakterij in virusov in tako listi pomagajo dezinficirati prostor in preprečujejo širjenje bolezni.

S stiskanjem plodov pa pridobivajo olje, ki se, tako kot listi, uporablja za zdravljenje kožnih težav. Še posebej učinkovito je pri zdravljenju naglavnih uši in prhljaja, če pa ga uporabljate v aromaterapiji, ustvarja učinek očiščevanja. Nekdaj so ga uporabljali celo za zdravljenje tetanusa. Olje je navadno rdeče (ali v podobnih odtenkih) barve in ima vonj po česnu in arašidih. Ne uporablja se za kuho, pač pa samo za zdravljenje in v kozmetične namene. Zadnje čase dokazujejo, da pomaga tudi pri revmatičnih obolenjih in pozitivno vpliva na vid.
NeemKer je izjemno antiseptičen, lahko zelo dobro celi tudi rane. Najbolj pogosta uporaba neemovega lubja pa je za čiščenje zob.

Ajurvedska zgodovina

Beseda neem izhaja iz sanskrtske besede nimba in je znana kot sarva Roga Nivarini, kar v prostem prevodu pomeni “zdravilo za vse bolezni”. Ajurvedske razprave v sanskrtu, zbrane med šestim stoletjem pred našim štetjem in šestim stoletjem našega štetja, pogosto omenjajo neem. Rastlina je bila zelo tesno povezana z življenjem Indijcev, saj so ji zaradi njenih antiseptičnih lastnosti pogosto rekli tudi “spremljevalka od zibelke do groba”. Otroke so kopali v neemovi vodi, jih mazali z neemovim oljem in nad njihove posteljice obešali njegove liste, medtem ko so ga kmetje uporabljali za zaščito zemlje, za njeno oživitev in za odganjanje škodljivcev.

Tradicionalno so ga uporabljali kot antiseptik za boj proti virusom in bakterijam, priporočljiv pa je tudi za bolezni sečil, težave z drisko, povišano telesno temperaturo, kožne bolezni, opekline in malodane vse vnetne bolezni. Ko so moderne raziskave potrdile domneve o izjemnih učinkovinah, ki se skrivajo v tem izjemnem drevesu, sta po njegovih listih začeli segati tudi sodobna kozmetika in farmacevtska industrija.
Drevo neem odlikuje skromnost in radodarnost

Za rast potrebuje izredno malo vode. Izvrstno prenaša vročino, je pa občutljiv na temperature pod 4 stopinjami Celzija. S posajanjem teh dreves v Indiji preprečujejo nastajanje erozij prsti in širjenja puščav. Radodaren je s kisikom, ki ga spušča v ozračje, in s tem vzdržuje uravnoteženi nivo kisika v atmosferi. Na ljudi učinkuje terapevtsko. Dovolj je že kratek postanek pod krošnjo tega drevesa!
Neemovo olje

Pridobivajo ga s hladnim stiskanjem iz plodov, podobnih olivam. Veliko se ga uporablja v kozmetiki za izdelavo krem, mazil, balzamov, šamponov, losjonov, mil in zobnih past.

Naravno emulgirano neemovo olje

Z emulgiranjem tega olja z naravnim emulgatorjem saponinom, pridobljenim iz indijskih oreščkov, pridobimo učinkovito škropivo, ki je certificirano za ekološko pridelavo in je hkrati tudi hranilo za liste. Ali že poznate katero tako škropivo, ki bi bilo tudi gnojilo?
Neem tonic kot škropivo brez karence, deluje proti 200 različnim insektom.

Sestoji iz 70 % neemovega olja, emulgiranega s saponini, UV-stabilizatorja (sojino olje) in konzervansa (olje iz grozdnih pešk in akorbinske kisline).
Odlično deluje proti: pršicam, beli muhi v zaprtih rastlinjakih, rdečemu pajku, koloradskemu hrošču, ušem, resarjem, ščitkarjem, listnemu zavrtaču, ogorčicam, kobilicam, škržatom, kaparju, bolhaču, moljem fižolovega hrošča. Učinkovito deluje proti gnilobi, plesni, rji, garjam, listnim madežem in listnim ušem. Preprečuje sledeča glivična obolenja: črno listno pegavost, plesen, rjo. Je čudovito škropivo za zatiranje najrazličnejših bolezni na vrtnicah, primeren je tudi za notranjo uporabo in še bi lahko naštevali.
Neem kot gnojilo v obliki prahu

Ostanke plodov po hladnem stiskanju neemovega olja naravno zmeljejo s kamni ali z lesom brez dodatkov kakšnih sintetičnih mineralov in petrokemičnih snovi.

Gnojilo je 100-odstotno organsko in vsebuje še ostanke neemovega olja. Ima ohranjene vse hranilne lastnosti. Zaradi visoke vsebnosti dušika – fosforja – kalija, gnojilo izboljšuje teksturo in organsko vsebnost zemlje, kapaciteto zadrževanja vode in zračenja. Vse to pa vpliva na boljšo rast rastlin in večji pridelek z naravnim okusom in vsebnostjo vitaminov ter mineralnih snovi.

Neem cake zaščiti rastlinske korenine pred ogrščicami, zemeljskimi ličinkami in belimi mravljami. Zelo učinkovit je v boju z mrčesom in ostalimi škodljivci, povečuje pa število deževnikov v zemlji. Ob razkroju sprošča organske kisline in tako pripomore k zmanjševanju alkaličnosti zemlje. Izdelek je 100-odstotno rastlinskega izvora, popolnoma veganski ter okolju prijazen. Produkt je prav tako certificiran in ustrezen za ekološko pridelavo.

Najpogostejši primeri uporabe Neema
Za zdravo kožo

Neem vsebuje visoke ravni vitamina E in maščobnih kislin, kar ga naredi izjemno koristnega za nego kože. Neemovo olje se pogosto uporablja za zdravljenje suhe in razdražene kože, ekcemov, luskavice in drugih kožnih stanj. Prav tako je učinkovit pri zdravljenju aken, saj njegove antibakterijske lastnosti pomagajo zmanjšati vnetje in preprečiti nastanek mozoljev.

Zdravje zob in dlesni

Pogosto se uporablja v zobni negi zaradi svojih antibakterijskih in protivnetnih lastnosti. Lahko pomaga preprečiti zobno gnilobo in vnetja dlesni, kot je gingivitis. Nekateri ljudje uporabljajo neemovo pasto ali olje za ščetkanje zob, medtem ko drugi uporabljajo neemove palčke kot naravne zobne ščetke.

Na vrtu za nadzor nad škodljivci

Neem ima močne naravne insekticidne lastnosti in se pogosto uporablja za nadzor škodljivcev pri ekološkem vrtnarjenju. Neemovo olje je učinkovito proti širokemu spektru škodljivcev, vključno z listnimi uši, belimi mušicami, pršicami in drugimi vrstami insektov. Prav tako je varno za uporabo, saj ne škoduje koristnim insektom, kot so čebele in metulji.

Imunski sistem in antioksidativno delovanje

Neem lahko pomaga pri krepitvi imunskega sistema in preprečevanju različnih bolezni, saj vsebuje različne spojine, ki imajo močne antioksidativne lastnosti. Antioksidanti pomagajo telesu v boju proti škodljivim prostim radikalom, ki lahko povzročijo oksidativni stres in povzročijo poškodbe celic.

Zapisala: Alja Dimic
Vir: https://www.bodieko.si/neem-nim-cudo-sveta-iz-ljudskega-zdravilstva

Naročiš ga lahko v HIški Zelišč na povezavi https://hiskazelisc.com/izdelek/bio-olje-neem-100-ml/

ČRNA KUMINA (Nigella sativa)

Črna kumina, starodavno zelišče iz vzhoda »ozdravi vse, le smrti ne« je trdil prerok Mohamed. Več kot dva tisoč let jo cenijo v ljudskem zdravilstvu. Do 50 cm visoka enoletnica spada v družino zlatičevk in botanično nima nič skupnega s kumino in kuminom. Semena so črna, pikantnega poprasto-janeževega okusa. Iz njih se stisne olje, ki se ga uporablja pretežno v zdravilne in lepotilne namene. Pravijo, da ga je Kleopatra uporabljala za nego las in nohtov in, da je v Starem Egiptu olje črne kumine simboliziralo lažji prehod na drugi svet, zato so ga dajali v grobnice.

Evropo je črna kumina osvojila z ukazom Karla Velikega, da jo je potrebno sejati na vse samostanske vrtove. Črna kumina je prelepa cvetlica, ki jo zaradi lampiončkastega in čipkastega izgleda ko odcveti, radi uporabljamo tudi v suhih cvetličnih šopkih. Njen cvet je moder, kot nebo. Poznana je tudi njena sorodnica, pod imenom črnika (Nigella damascena). Če semen poleti ne poberemo, se zelo rada zaseje sama.

Semena črne kumine imajo visoko hranilno vrednost. Lahko jih uporabimo za popestritev rižot, pečene zelenjave, juh, kruha …, saj jih bo verjetno na našem vrtu premalo, da bi iz njih stisnili olje, ki ima visok delež esencialnih maščobnih kislin, tudi omega 3 in 6 in seveda eterična olja. Najbolj terapevtska sestavina v eteričnem olju je timokinon (57%), ki je močan antioksidant in z drugimi sestavinami pomaga pri zdravljenju okužb, je analgetik in preprečuje epileptične napade.
Učinkovine v semenih spodbujajo čiščenje črevesja in imajo blagodejen vpliv na prebavne organe.

Z malo kreativnosti lahko tudi olje uporabimo pri kuhi. Sama ga dodajam v že pripravljene jedi, npr. mineštre, rižote, na pečen krompir … Olje ima tudi nekaj vitaminov (A, B1, B2, B6, C, E) in mineralov (Ca, Fe, Zn, Se, P, Mg, K). Zaradi tako bogate sestave ga uporabljamo za krepitev delovanja imunskega sistema pri bakterijskih, virusnih in glivičnih okužbah. Olje črne kumine ima vsestransko uporabo. Ima grenak in pekoč okus.

Na kožo deluje hladilno in ga lahko uporabimo v maskah za obraz, za nego las in nohtov. Za nanos na kožo, ga je bolje pomešati še s katerim drugim oljem in tako ga lahko uporabimo za masažo, ga vtiramo na obolela mesta ali ga uporabimo samo za nego suhe kože.
Čisto olje nanašamo na kožo kot pomoč pri pikih žuželk, kač, ob kožnih infekcijah …
Največkrat ga uživamo zaradi težav z želodcem in prebavili, pomaga pri okužbah dihal, lajša glavobole, zobobole … Nekoč so z njim zdravili depresije in izčrpanost.

Nosečnice in ženske, ki se trudijo zanositi, naj se ga izogibajo.
Nigelon, učinkovina v črni kumini deluje kot antihistaminik, lajša napade astme in senenega nahoda.

Uživanje mletih semen dobro uravnava tudi nihanje krvnega sladkorja pri diabetesu tipa 2, ima dober vpliv na ožilje in niža holesterol. V ta namen pijemo olje, ki nam ob enem uredi še prebavo in ščiti jetra. V zdravilne namene ga lahko, če delamo kuro, uživamo največ do tri čajne žličke dnevno, 3 do 4 tedne.
Nikoli ga ne pogrevamo, saj segrevanjem izgubi zdravilne učinkovine, ostane mu le še okus.

Črna kumina proti prehladu
Če cela semena črne kumine tesno povijemo »v culico«, jih natremo ob tršo površino in takoj vdahnemo skozi nos, nam bo ostra aroma dodobra prečistila nosne kanale. Olje črne kumine lahko tudi pijemo, da okrepimo imunski sistem.

Mediteranska marinada za meso
4 žlice olja črne kumine
sol, poper, muškatni orešček
3 lovorjeve liste
3 stisnjene stroke česna
2 žlički rožmarina
2 žlički timijana
1 žlička brinovih jagod
sok ene limete
1,5 kg mesa z ne premočnim okusom (npr. zajec) mariniramo najmanj dve uri pred pečenjem. Najbolje čez noč, da se navzame okusa začimb. Mariniramo pa lahko tudi zelenjavo.

Osvežilna obloga za obraz, vrat in dekolte
Sveže naribano kumarico pomešamo z žličko olja črne kumine, žličko tekočega medu in obložimo obraz in dekolte. Po dvajsetih minutah počitka, oblogo postrgamo z obraza, se umijemo z mlačno vodo ter na kožo nanesemo hialuronski serum in svojo najljubšo kremo.

Patricija Šenekar, Ekološka kmetija Hiška zelišč

HREN (Armoracia lapathifolia Usteri) je zelo dobro poznana spomladanska kuhinjska začimba, kateri damo največjo uporabno vrednost v prazničnem velikonočnem času, čeprav je škoda, da je tako, saj bi ga bilo zelo koristno, v majhnih količinah, uživati skozi celotno obdobje jeseni, zime in zgodnje pomladi, konzerviranega pa skozi celo leto.

Najvažnejša hrenova zdravilna učinkovina je glukozid sinigrin. Vsebuje tudi močno eterično olje, ki povzroča solzenje, kihanje in močno draženje sluznic, kalij, kalcij, magnezij, fosfor, žveplo, bogat pa je tudi z vitaminoma C in B. med vsemi rastlinami vsebuje največ peroksidaze, encima, ki dokazano spodbuja prekrvitev in celjenje kože. Zniževal naj bi tudi krvni tlak.

Poznan nam je že iz obdobja starega Egipta, verjetno pa še dlje. Stari Grki so ga uporabljali tudi za masažo križa, kasneje pa se je razširil po svetu predvsem za rabo v kuhinji. Pred dostopnostjo popra in kasneje čilija, je bil z gorčico edina ostra začimba v Evropi. Verjetno izvira iz Azije, tam je mogoče najti tudi njegove sorodnike, kot je npr. japonski Wasabi. Wasabi raste divje, ob potokih in je svetlo zelene barve. Uživajo ga k sušiju, sašimiju, v juhah … Pri nas lahko wasabi kupimo v prahu (in ga pomešamo z nekaj vode) ali pa pripravljenega v tubah. Je podobnega, pikantnega okusa, kot naš hren, le, da zelene barve.

Hren je trajnica iz družine križnic. Tudi pri nas lahko na travnikih najdemo divje rastoč hren, vendar ga zaradi uporabe v kuhinji seveda tudi gojimo. Lep hren pridelamo na dobri zemlji, ki ni sveže pognojena. Korenina je velika, valjasta in je po izgledu podobna peteršiljevi. Do cvetenja poganja velike pecljate liste, s cvetenjem postanejo listi pernati, po steblu sedeči in suličasti. Belo zacveti, zasemeni, vendar so semena večinoma sterilna, zato ga razmnožujemo s koreninami.

Po ljudskem izročilu je hren najprimernejši za uživanje v mesecih, katerih imena vsebujejo črko r, torej od septembra do aprila. V tem času so korenine polne ostrih sokov, medtem ko v preostalih mesecih izgubijo ostrino zaradi odganjanja listov in cvetenja.

Sprva so hren uporabljali kot zdravilno rastlino, šele kasneje se je uporabil tudi v kulinariki. Imeli so cel spisek bolezni, katere naj bi lajšal in premagoval. Danes je njegov učinek priznan pri krepitvi imunskega sistema in ob prehladih, saj poleg vitamina C, ki ga vsebuje čisti še dihalne poti, bil je tudi dobro zdravilo proti skorbutu.
Kot kašasta obloga se ga lahko uporabi tudi zunanje, pri revmi, protinu, išijasu in pikih žuželk.
Kašaste obkladke dajemo na boleča mesta kolen, sklepov. Ko postane obkladek pekoč, ga odstranimo in kožo namažemo s šentjanževim oljem. Hren vpliva na kožo dražeče, jo zelo prekrvavi.

Hrenove kopeli so menda dobrodelne pri ozeblinah na rokah in nogah. Ob vdihovanju ostrih hlapov naribanega hrena, se v nas sproščajo napetosti in s tem menda pojenja tudi bolečina v glavi.
Pomaga pri kašlju in hripavosti, ter bolnih pljučih. Če ga uživamo z medom vpliva na redčenje sluzi, kar omogoča lažje izkašljevanje. Redno naj uživajo hren tudi sladkorni bolniki, revmatiki in osebe, ki so nagnjene k protinu.

Sveže stisnjen hrenov sok uničuje bacile in se uporablja po kapljicah. 15 – 2o kapljic se lahko vzame med obroki tudi pri vnetju debelega črevesa, kot pri črevesnih težavah, povzročenimi z bakterijami. Pomiri tudi napihnjenost, polenjenost črevesja, pomaga ob motnjah izločanja prebavnih sokov … Na želodčne rane pa nima dobrega vpliva. Hren povečuje izločanje seča, vendar ga v ta namen raje ne uživajmo, saj hitro razdraži ledvica, povzroča celo krvavenje ledvic. So pa poznani uspehi pri rednem uživanju majhnih količin hrena ob vnetjih mehurja.

Nekatere snovi v hrenu so zelo dražilne, sprožajo lahko tudi alergije, dražijo kožo. Izogibajo naj se mu tudi nosečnice, doječe matere in osebe, ki imajo težave s ščitnico. Eterično olje je ena najmočnejših dražilnih snovi in se ne uporablja, ne notranje, ne na koži.

Danes so nam korenine hrena na voljo skozi vse leto, prav tako nastrgan v obliki hrenovih omak z različnimi dodatki. Hrenova korenina, ko jo izkopljemo, nima nobenega posebnega vonja in okusa. Ta se sproži le, ko ga naribamo ali nastrgamo. Takrat nam hrenova moč napolni oči, nos in zareže vse do možganov. Najhitrejša rešitev takrat je, ga globoko povonjamo sredico svežega kruha. Pozimi oz. spomladi, lahko korenine najdemo na tržnicah, pozorni bodimo, da so sveže, čvrste, tako jih bomo lahko dlje ohranili. Če jim odrežemo zgornji del z listnimi nastavki, ga zgodaj spomladi lahko tudi posadimo.

Hrenovo korenino lahko nekaj časa hranimo v hladilniku zavito v folijo, lahko tudi v zamrzovalniku, vendar pri tem izgubi nekaj ostrine. Olupimo in odrežemo le toliko korenine, kot je potrebujemo, saj nastrgan hren hitro oksidira in se razdiši. To lahko preprečimo, če ga popršimo z limoninim sokom ali kisom ali ga predelamo v omako.
Nastrgan hren ponudimo kot samostojno prilogo k prekajenemu mesu, kuhani govedini in prekajenim ribam. Kot začimbo, ga uporabljamo v omakah z dodanimi jabolki, jajci, kisom, smetano ali majonezo, pa tudi v juhah. V solatah ali kot prikuho lahko uporabimo tudi hrenovo mlado listje in tudi kuhana stebla.

Korenina hrena, ki v krščanstvu simbolizira Kristusove žeblje oz. trpljenje na križu, nikakor ne manjka pri velikonočnem zajtrku.

Hrenova kopel za roke
Pest nastrganega hrena stresemo v pripravljeno toplo kopel (3 litre vode) in čez dan večkrat ponovimo.

Hrenovo vino
50 g nastrganega hrena namočimo 1 liter belega vina. Čez en teden precedimo in pijemo 2 krat dnevno, na tešče oz. pred zadnjim obrokom, po 1 dcl.

Hren s stepeno sladko smetano
200 ml stepene sladke smetane, 100 g naribanega hrena, 1 naribano jabolko, konzerva nasekljanih sardel, žlička gorčice, sol, malo limoninega soka. Sestavine pomešamo in ponudimo h krompirju, surovi zelenjavi …

Jajčna hrenova omaka
4 žlice nastrganega hrena, 2 nasekljani trdo kuhani jajci, 1 dcl juhe ali kisle smetane, 1 žlica olivnega olja, 1 žlička kisa, sesekljan peteršilj.

Hrenov namaz
20 g hrena, 6 žlic sezamovih semen, 6 žlic sončničnih semen, žlico olivnega olja, malo soli. Sestavine zmešamo v blenderju in gladko zmešamo.

Hrenov namaz s skuto in orehi
Penasto zmešamo 125 g masla, dodamo 100 g skute, 2 žlici kisle smetane, 4 žlice naribanega hrena, sol, poper in 100 g nasekljanih orehov.

Topla hrenova omaka
2 žlici masla, žlička sladkorja, 2 žlici moke (malce pomešamo na ognju), dodamo žličko kisa in toliko jušne osnove, da se primerno zgosti. Prevremo oz. pokuhamo, da se lepo zgosti, nato dodamo nariban hren po občutku in malo soli. Ne pogrevamo več veliko, da hren ne izgubi svojih ostrin.

Patricija Šenekar, Objava v Večeru, 25. 3. 2016

KURKUMA (Curcuma longa)

V vsej poplavi začimb, ki rastejo na našem vrtu ali širom po svetu imamo možnost, da ne izbiramo le tistih, ki imajo odličen okus in aromo, temveč, da izberemo tudi tiste, ki imajo močno delovanje. In odličen primer super začimbe z močnim delovanjem je kurkuma.

Izvira iz JV Indije, v njihovi kulturi velja za simbol sonca in sreče. Tam je tudi cenjeno lepotilo. Vsaka bodoča nevesta se nekaj dni pred poroko kopa v kurkumini kopeli, svojo kožo pa natira s kurkumo primešano kokosovemu maslu. Za svojo dobro rast potrebuje vroče in vlažno podnebje.

Sodi v družino ingverjevk ali lilijevk. Požene iz glavne korenike, ki je dolga okoli 4 cm in debela le za kakšen centimeter. Korenike so kot prsti razvejane pod zemljo in ob prerezu vidimo njeno značilno globoko rumeno – oranžno barvo.

Je toplo aromatična z grenko zemeljskim okusom. Listi so suličasti, poženejo v šopih, visoki do enega metra. Čudovit cvet, ki požene v pozni pomladi je na steblu, malo nad tlemi in je rumene barve. Včasih vidimo kakšno vrsto kurkume tudi v naših cvetličarnah.

V bolj vlažnih območjih srednje Evrope raste njena sorodnica, kurkuma zedoarija in zanimivo je, da ima podobno sestavo, okus in tudi delovanje!

Kurkuma se v Aziji uporablja že tisočletja, v svojo uporabo jo vključuje ajurvedska, kot tudi tradicionalna naravna medicina. Tam jo predpisujejo tudi za hitrejše okrevanje in celjenje ob zlomih kosti. Seveda ima veliko vlogo tudi v azijski kuhinji in je glavna sestavina večine vrst karijev (indijski, tajski, angleški ….).

Lahko jo uporabljamo svežo, seveda pa je največ uporabljana v obliki suhega praška. Ko se listi kurkume posušijo, poberejo korenike, jih prekuhajo, posušijo in zmeljejo. Tudi pri nas, v ekoloških trgovinah, včasih najdemo sveže korenike kurkume, ki jih lahko dodajamo smutijem. Pozorni moramo biti, da so korenike napete, saj je to znak svežine. Hranimo jo na suhem mestu, podobno kot čebulo in česen, do nekaj tednov. Hranimo jo na temnem, saj svetloba pospeši razgradnjo kurkumina.

Uporabimo jo lahko tudi za obarvanje jedi, saj jim daje lepo rumeno barvo. Obarvamo lahko maslo, olja, sire in peciva, kot tudi volno, svilo in bombaž. Uporablja se tudi kot dodatek v hrani pod oznako E-100. Hrani daje nežno zemeljsko – lesno, toplo aromo in dobro se ujema z pimentom, kumino, česnom, čilijem, kardamomom, cimetom, koriandrom, ingverjem, baziliko, limonsko travo.

Dodamo jo lahko rižu, ki dobi lepo rumeno barvo in globok okus, pa tudi prebavi se lažje, kot tudi testenine, krompir in ostali OH. Tudi stročnice naredi lažje prebavljive. Dobro se ujame tudi z jajčevci, špinačo, cvetačo, ribami in perutnino. Zanimivo je tudi, da nekoliko ublaži pikantnost čilija.

Kurkumina glavna oz. najpomembnejša učinkovina kurkumin, ima močno antioksidativno delovanje, dokazali pa so tudi močno protivnetno, protitumorno, protimikrobno, imunomodulatorno delovanje. Ima širok spekter delovanja saj znižuje krvni pritisk, spodbuja izločanje prebavnih sokov in prebavnih encimov, čisti in ščiti jetra, pomaga zdraviti hepatitis, pomaga pri presnovi maščob, pri razgradnji ogljikovih hidratov, pri napenjanju in kolikah, pomirja vzdražen želodec in črevesje ter ščiti želodčno sluznico.

V TKM jo uporabljajo tudi za zdravljenje bolečin v prsnem košu, saj spodbuja dihalni sistem, pri izostalem mesečnem perilu, oteklinah, turih. V TKM velja za ogrevalno in očiščevalni zdravilo, ki uravnava pretok energij. V neki raziskavi se je od 25. bolnikov z želodčno razjedo devetnajstim stanje zelo izboljšalo, ob jemanju 5 x po 600 mg kurkume dnevno.

V neki raziskavi na miših pa so ugotovili, da pitje zelenega čaja sočasno z uživanjem kurkume poveča protitumorne učinke kurkumina. Uničuje spremenjene celice, da se ne morejo širiti po telesu, vpliva tudi na rast tumorskih celic in metastaz pri raku dojke. Ker spodbuja izločanje sokov iz prebavil, jo uživajmo pri hrani, da sokovi ne dražijo prebavil.

Najbolj je pomembno njeno protivnetno delovanje in kadar se pojavijo bolečine v sklepih, mišicah ali imamo druge bolezni, ki se končajo na –itis (kar kaže na vnetja), si vsaj dvakrat na dan postrezimo s kurkuminim napitkom. Sama jo uporabim kot izvleček tudi v enem svojih mazil, ki je namenjeno negi aknaste in vnete kože. Ker je bližnja sorodnica ingverja ima podoben, torej dober učinek tudi na holesterol. Ker znižuje vrednosti krvnih maščob, se krepi tudi delovanje srčno – žilnega sistema.

Kadar imamo povečano izločanje želodčne kisline, žolčne kamne ali zaporo žolčevoda, pa je ne bomo uporabljali. Ker redči kri, moramo biti pozorni tudi tukaj, pred vsem pa se ji je potrebno izogniti pred operacijami.

Kadar želimo kurkumin v kurkumi kar najbolj izkoristiti, jo moramo obvezno uporabiti v kombinaciji s črnim poprom, saj se v kombinaciji s piperinom, učinkovino iz popra vsebnost kurkumina v krvi več kot podvoji. Telo kurkumina namreč ne absorbira preveč dobro. Tudi maščoba vpliva na boljšo absorbcijo kurkumina.

Sok za sklepe
– 500 ml ananasovega soka (nesladkanega)
– 200 ml soka grenivke
– 200 ml soka zelene
– 2 žlički kurkume
– 1 žličko nastrganega ingverja
– 2 stroka zdrobljenega kardamoma
– Ščep črnega popra
– Žličko konopljinega ali lanenega olja
– Po želji čaj iz pol žličke sladkega korena namočenega v malo vrele vode

Kurkumin jutranji čaj
Za dve skodelici (4 dcl) potrebujemo:
– 1 žlička cimetove skorje
– Ščep drobljenih klinčkov
– Ščep muškatnega oreščka
– Žlička kurkume
Sestavine damo v hladno vodo, ko zavre ugasnemo in ko je toplo dodamo žličko medu.

Limonada s kurkumo in ingverjem
V 3 dcl vode dodamo spodnje sestavine in počasi vremo 5 minut:
– 2 žlički nastrgane sveže kurkume
– 2 žlički nastrganega ingverja
– Sok in lupinica dveh ekoloških limon
– Ščepec popra
Ta močan čaj vlijemo v pol litra mrzle vode in primešamo še 2 – 4 žlice medu.
Smootie s kurkumo in mangom:
– 4 dcl mandljevega mleka ali kokosove vode
– 1 zrel mango
– Pol banane
– ¼ ananasa
– KURKUMA (Curcuma longa)

Smootie s kurkumo in mangom:
– 4 dcl mandljevega mleka ali kokosove vode
– 1 zrel mango
– Pol banane
– ¼ ananasa
– 1 žlička kurkume
– 1 žlička cimeta
– Ščep popra
– Žlička chia semen
– Ščep soli

Zlato kurkumino mleko:
– Četrt skodelice kurkume v prahu
– Pol skodelice vode
– Pol žličke mletega popra
Vse sestavine pomešamo, postavimo na štedilnik in kuhamo, da se mešanica zgosti. Zapremo v kozarček in hranimo v hladilniku. Pol žličke paste uživamo vsak večer v skodelici toplega rastlinskega mleka (mandljevo, riževo…), primešamo žličko kokosovega masla in med.

Kurkuma proti krčem:
3 x dnevno v času menstruacije v 3 dcl vode zmešamo žličko kurkume in četrt žličke kajenskega popra in žličko raztopljenega kokosovega masla.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

AJDA (Fagopyrum esculentum)

Ajda je pri nas priljubljena prehranska rastlina.
Z luščenjem njenih plodov pridobivamo ajdovo kašo, z mletjem ajdovo moko, v zdravilne namene pa uporabljamo zel cvetoče rastline. Zaradi uporabe semen ajdo uvrščamo med žita, botanično pa sodi v družino dresnovk.

Ime je prevzeto iz staronemške besede Heiden (ajd, pogan).
Je skromna rastlina, ki ne mara preveč pognojenih tal in je mineralne snovi iz tal sposobna črpati bolj, kot druge rastline.

Je enoletnica, ki zraste do 70 cm visoko, cveti, odvisno od setve od junija do oktobra.
Njeno razvejano, redčkasto steblo nosi belo rdečkaste cvetove in srčaste liste.
Oprašujejo jo žuželke, predvsem čebele, katerim je tudi odlična paša in ajdov med, ki je temne barve, specifičnega vonja in okusa je eden najkvalitetnejših vrst medu.

Ajda ima odlično beljakovinsko sestavo in je bogata z vlakninami, vitamini (B1, B2, B3, C, E), minerali (magnezij, železo, kalcij) in antioksidanti.
Med antioksidanti ajde velja omeniti flavonoid rutin, ki vpliva na prepustnost kapilar, preprečuje edeme, preprečuje krvavitve v očesu, pomaga pri očiščevanju žil, krepi in obnavlja stene arterij ter pripomore k ohranjanju njihove elastičnosti, pomaga pri otekanju nog, slabi prekrvavitvi, holesterolu …

Rutin deluje tako, da zavira encim hialuronidazo, ki razgrajuje hialuronsko kislino, ki je najpomembnejša sestavina membrane, ki obdaja kapilare. Stene kapilar s pomočjo rutina tako ostanejo nepoškodovane.
V ajdovi moki je rutina zelo malo, veliko več ga je v cvetoči zeli.
Veliko rutina pa vsebuje moka oz. kaša iz tatarske ajde, ki ji pravijo tudi nora ajda, grenka ajda ali cojzla.
Je še bolj skromna rastlina in raste celo do 2000 m nadmorske višine.

Rutina v zeli tatarske ajde ni veliko. Njeno zrno je rumenkaste barve, grenkega okusa, kar naj nas ne odvrne od uporabe in ima tudi visoko hranilno vrednost.
Tatarska ajda je nepogrešljiva v preventivi in zdravljenju raka ter drugih bolezni, ki so povezane z ožiljem, previsokim krvnim tlakom in diabetesom.
Rutin, kvercetin in drugi polifenoli delujejo tudi proti raku.

Tudi tatarska ajda ima številne pozitivne zdravstvene lastnosti v povezavi s perifernimi žilnimi boleznimi, saj pozitivno vpliva na elastičnost krvnih žil, preprečuje motnje cirkulacije in aterosklerozo.
Fenolne spojine znižujejo tudi koncentracijo sladkorja in holesterola v krvi.
Rutin obenem preprečuje vnetja in deluje kot diuretik.
Ščiti pred radioaktivnostjo in se lahko uporablja tudi pri bolnikih z radiacijskimi boleznimi.

Pri uporabi večjih odmerkov ajde se lahko kot neželjeni stranski učinki pojavijo znaki preobčutljivosti na sonce, ki so posledica vsebnosti fagopirina, ki je po strukturi zelo podoben hipericinu iz šentjanževke in tudi znaki fototoksičnosti so pri obeh rastlinah podobni.

Bio tinktura – AJDA

Krčne žile
Veliko lahko storimo, da preprečimo nastanek krčnih žil. Izboljšamo svojo prehrano, uredimo prebavo, telovadimo, ne stojmo predolgo na enem mestu, ne kopajmo se v prevroči vodi in uživajmo začimbe, ki pospešujejo krvni obtok, kot so ingver, kajenski poper in seveda pijemo poparek iz ajde. Ob vnetju žil ali če imamo krčne žile pijemo 3x dnevno čaj iz zeli ajde, ki mu dodamo malo limoninega soka in mažemo noge s hladilnim mazilom iz divjega kostanja z izvlečki bršljana, bršljanaste grenkuljice, mete, evkalipta.

Ajdov čaj
Za skodelico čaja potrebujemo žličko ajdove zeli, ki jo prelijemo z 2 dcl vrele vode. Po desetih minutah precedimo, dodamo nekaj kapljic limone in pijemo trikrat dnevno.

Tinktura ajde
100 g drobno narezane zeli ajde prelijemo z 500 ml 45% tropinovca. Dnevno potresamo in po treh tednih precedimo. Uživamo do 3x dnevno po 20 – 30 kapljic v kozarcu vode.

Ajdovi žganci
300 g moke iz navadne ali tatarske ajde naenkrat vsujemo v 2 litra vrele vode in kuhamo 20 minut brez mešanja. Nato nekaj vode odlijemo v posodico, preostanek pa dobro premešamo. Če je zmes presuha, dolijemo nekaj vode, ki smo jo odlili in ponovno premešamo. Najboljši ajdovi žganci so iz sveže zamlete moke.

Patricija Šenekar

VRBOVA SKORJA, BELA VRBA (SALICIS CORTEX, SALIX ALBA)
Mačice vrb, ki se podaljšajo v dolge, ozke cvetove, so zelo zgodnje znanilke prihajajoče pomladi.
Cvetni prah, ki ga je na vrbovih cvetovih veliko, razveseli čebele, ki se prebudijo s prvimi višjimi temperaturami in sončnimi žarki, alergikom pa povzroči nemalo preglavic.

Vrbe rade rastejo na vlažnih predelih, čeprav jih najdemo tudi ob gozdnem robu. Lubje bele vrbe, ki se v ljudskem zdravilstvu največ uporablja ima protivnetne in blažilne lastnosti. Uporablja se za lajšanje težav z osteoartritisom, ob bolečinah v hrbtu, glavobolih, krči tkiva, pospešuje potenje in izločanje seča, pomaga pri krvavitvah iz pljuč, ledvic …
Uporaba vrbe proti glavobolu in vročini je poznana že dolgo, že vsaj iz Hipokratovih časov.
Ker vpliva na izločanje seča, se izloči tudi več sečne kisline, kar ugodno vpliva na težave protina in sklepnih bolezni.
Ker pomirja bolečine in uničuje klice ima ugoden vpliv na trebušne in črevesne katarje, zasluzenja želodca in črevesja, kolike, driske … zunanje lahko uporabimo izvleček za celjenje ran, odprtih turov, in izpuščajev, grgramo ja ob vnetju mandljev in dlesni, uporabimo ga za kopeli pri premočno potečih nogah in revmi …

Laboratorijski poskusi so pokazali, da imajo učinkovine iz lubja protivnetne in analgetske lastnosti.
Učinkovina, ki je za to najbolj zaslužna je fenolglikozid salicin, ki so ga odkrili pred nekje 150 leti. Ime izhaja iz latinskega poimenovanja za vrbo – Salix. Kmalu so se lotili kemijskega spreminjanja salicina oz. sintetiziranja salicilne kisline, naredili acetilsalicilno kislino in v podjetju Bayer je nastalo zdravilo Aspirin, ki je dobilo ime po rastlini, ki prav tako kot vrba vsebuje silicin, osladu (Spirea), črka a pa označuje, da gre za acetilirano spojino.
Pri današnji proizvodnji aspirina izvlečkov rastlin več ne uporabljajo.
V telesu pa salicilna kislina, ki je pravzaprav zdravilo, nastaja z oksidacijo salicina iz izvlečkov rastlin.

Čaj bele vrbe se uporablja za blažitev bolečin, koristen je tudi kot preventiva pred srčnim napadom, saj tako kot aspirin redči kri in zavira ali preprečuje nastajanje krvnih strdkov v krvi, ki lahko vodijo k srčnemu infarktu ali kapi. Salicilna kislina zmanjša tveganja smrti z nestabilno angino pektoris.

Vrbova skorja je sicer pri bolečinah zelo učinkovita, vendar zna dražiti želodec v zelo velikih količinah, vendar zaradi součinkovin, ki so prisotne in imajo medsebojno sinergijsko delovanje ni tako dražeča kot sintetična salicilna kislina. Kadar se moramo izogibati aspirinu, tudi vrbe ne smemo uživati. Še posebej to velja, kadar jemljemo zdravila za redčenje krvi. Učinkuje lahko tudi s pomirjevali.
Otrokom in mladostnikom se uporaba acetilsalicilne kisline odsvetuje, zaradi podobnosti v delovanju z naravno, se tudi uporaba vrbe odsvetuje. Lubje bele vrbe nabiramo pozno jeseni, pozimi ali pomladi na mladih 2 – 5 let starih vejah, dobro ga posušimo in spravimo v temne kozarčke. Večina učinkovin iz vrbove skorje je topnih v vodi in alkoholu. V praktični uporabi prevladuje uporaba skorje bele vrbe, vendar lahko uporabimo tudi skorje drugih vrst, predvsem S. purpurea, S. fragilis, S. daphnoides …

Čaj bele vrbe
2 žlički lubja bele vrbe vsujemo v 250 ml vode in kuhamo 10 minut. Pijemo do 3x dnevno. Ob glavobolu mu lahko dodamo 30 kapljic tinkture belega vratiča. Čaj se tradicionalno uporablja za blažitev vseh vrst glavobolov, zlasti vročinskih in z zdravnikovim dovoljenjem lahko z njim nadomestimo tudi tableto aspirina. Če mu dodamo enako količino brezovega listja in vražjega kremplja, ga pijemo za lajšanje težav z revmo in protinom. Čaj lahko pijemo približno tri tedne, nato naredimo tedenski premor.

Obloge iz skorje bele vrbe
Posušeno skorjo zmeljimo v prah. Uporabimo jo za obloge na kurja očesa ali za boleč nožni palec. Na prizadete predele nanesemo pasto, ki jo dobimo, če prahu bele vrbe dodamo nekaj vode ali limoninega soka.

Patricija Šenekar

VRAŽJI KREMPELJ (Harpagophytum procumbens)
Vražji krempelj so verjetno poimenovali kar namibijski kmetje, saj jim velikokrat povzroča pogin živine, ki se pase po puščavi Kalahari. Bodeči izrastki se zarijejo med parklje in kopita živali, kar jim povzroča vnetja, gnojne rane in zastrupitev. Kljub vsemu pa spada med učinkovite zdravilne rastline, v prodaji ga lahko najdemo tudi pri nas.

V zdravilne namene se uporabljajo njegove odebeljene korenine. Prevretek iz korenin vražjega kremplja namibijska ljudstva uporabljajo predvsem kot grenak tonik za lajšanje želodčnih in poporodnih bolečin, pri slabi prebavi, izgubi teka ter sladkorni bolezni, revmi, migreni in vročini. Iz izvlečka korenine izdelujejo tudi mazilo za hitrejše celjenje manjših ran in odrgnin.

Rastlina je trajnica in raste v namibijskih stepah in v puščavi Kalahari. Uvrščamo ga v družino sezamovk. V zemlji ima primarno korenino, iz katere pod zemljo poganjajo tudi do dva metra globoke in odebeljene »shranjevalne« korenine. S temi koreninami je rastlina vzpostavila učinkovit način kopičenja in shranjevanja vode, da lahko preživi v takšnem podnebju. Iz korenine navzgor pa poganjajo številna plazeča se stebla, na katerih so temnozeleni narezljani listi. Iz zalistij požene velike, rdeče-vijolične cvetove iz katerih se kasneje razvijejo značilni kavljasti plodovi.

Domačini korenine oz. odebeljene gomolje izkopavajo, očistijo in sušijo na soncu. Ker je rastlina ogrožena, jo za širšo uporabo gojijo.
Pozornost znanstvenikov pa je vražji krempelj oz. njegova korenina pritegnila šele pred kratkim in raziskave, ki so potekale, so bile kar spodbudne. Predvsem so se pokazali dobri rezultati pri znižanju arterijskega krvnega tlaka, divertikulitisa in dispepsiji. Korenina te rastline vsebuje iridoide, grenke učinkovine, ki pospešujejo tek in blažijo prebavo.

Varna uporaba korenin vražjega kremplja je približno tri žličke dnevno, kot vodni izvleček. Čaj vražjega kremplja blažilno vpliva tudi na boleč osteoartritis in bolečine v križu, saj naj bi učinkoval protivnetno in imel analgetične učinke. Z njegovo uporabo se poveča tudi gibljivost sklepov. Čaj je koristen tudi pri revmatičnih težavah, saj zmanjšuje vnetja in bolečine. Uporablja se pri degenerativnih spremembah v ramenskih, komolčnih, kolenskih in drugih sklepih. Seveda koristi tudi pri sklepnih poškodbah. Vpliva tudi na povečanje izločanja seča, sečne kisline iz telesa.

Če imamo žolčne kamne, se čaju iz vražjega kremplja izognimo. Tudi pri rani na želodcu ali dvanajsterniku ga ne smemo uživati, saj bo stanje zelo poslabšal. Ker ni znanih podatkov, kako korenina vražjega kremplja vpliva na nosečnice je bolje, da se ga v tem obdobju ne uživa.

Čaj za lajšanje slabe prebave
Žličko korenin vražjega kremplja na kratko prevremo v pol litra vode, odstavimo in dodamo žličko kamilic. Čaj pijemo do trikrat dnevno.

Namok vražjega kremplja
Vzamemo jedilno žlico posušenih korenin in jih prelijemo s 300 ml vroče vode. Pokrito pustimo stati čez noč, precedimo in pijemo trikrat dnevno, pol ure pred jedjo.

Tinktura za masažo sklepov
200 g korenine vražjega kremplja zdrobimo in namočimo v 800 do 1000 ml 50% alkohola. Po treh tednih precedimo in vtiramo na boleča mesta. Čez to, lahko nanesemo še šentjanževo olje.

Patricija Šenekar