Arhivi Kategorije: Super živila

Navadni brin

NAVADNI BRIN (Juniperus communis)
http://hiskazelisc.com/product/brinove-jagode/

Nekdo je nekoč rekel, da je veliko zelišč, pred katerimi moramo sneti klobuk, a pred brinom se moramo še prikloniti. In kdo ne pozna občutka olajšanja, ko srknemo požirek pravega brinjevca, kadar nam je po premastni in preobilni hrani tako težko v želodcu?

Brin, nizek, bodeči grm, včasih tudi drevo, je zelo počasi rastoč zimzelen iglavec, ki sodi v družino cipresovk. Ima zelene, trdne in bodeče iglice z modro-belimi progami na površini. V pozni pomladi zacveti, tvori majhne rumene cvetove na moških in ženskih rastlinah. Iz ženskih cvetov v dveh do treh letih zazorijo jagode, ki pa so pravzaprav majhni, mesnati storžki. Nekoliko smolnate, specifično dišeče jagode zelo počasi dozorevajo, zato najdemo na rastlinah različno zrele jagode. Zrele jagode so temno modre barve s sivkastim poprhom.

Brinje najbolje uspeva na izpostavljenih, sončnih legah po vsej severno polobli. Odporen je na mraz in sušo, raste tudi v višjih predelih.

Brinje so dolgo časa povezovali z obredi in očiščevanjem v templjih. O vlogi brina v mitih in legendah, v čarovništvu je veliko napisanega. Stara Slovenska povest pravi, da v brinov grm nikoli ne udari strela, bil je sveta rastlina Ilirov, katere zaščitnik je sonce in ima moč ognja. Prinaša svetlobo v temo. Vonj brina nas povezuje z nebom in zemljo, med preteklostjo in prihodnostjo. Z njim odhaja vse, kar želimo odpustiti in vdahnemo vse, kar nam prinaša veselje, sladkost, toplino in sprostitev. Je pravi studenec mladosti. Najstarejši recept za uporabo brina pa se je ohranil iz obdobja okoli l. 1500 pr. n. št. na egipčanskem papirusu. Zdravilo za odpravljanje trakulje je bilo to in se glasi: za dnevni odmerek zmešamo 5 delov brinovih jagod in 5 delov belega olja. V srednjeevropskem ljudskem zdravilstvu je olje izločeno iz jagod, veljalo za univerzalno zdravilo za tifus, kolero, grižo, gliste, kot tudi druge prebavne bolezni.

Tudi danes je njegova uporaba mnogostranska, uporabljamo ga tako v zdravilne namene, kot v gospodinjstvu.
Uporabna in zdravilna je celotna rastlina. Iglice in vršičke nabiramo spomladi, aprila, maja jih posušimo in shranimo na temnem in suhem. Prevretek iz brinovih iglic bomo uporabili za kopeli hladnih nog. Okrepile in poživile bodo celoten krvni obtok. Spomladi naberemo tudi brinov les. S suho destilacijo strženov pridobivajo gosto temno, skoraj črno olje, ki ga imenujemo tudi brinovo katranovo olje. Deluje blago razkužilno in se uporablja za nekatera obolenja kože, npr. ekcemi, luskavica … Vmeša se v mazila ali osnovna olja.

Pod latinskim imenom Oleum cadum ali Oleum Juniperi empyreumaticum, ga morda najdete v kakšni lekarni. Oktobra in novembra pa nabiramo predvsem zrele, napete, modre jagode, ki prinesejo zagon v celotno prebavo. Posušimo jih na zračnem mestu in jih shranimo na suhem in temnem, najbolje v steklenem kozarcu.

Brinove jagode delujejo spodbujajoče na telo, spodbujajo prebavo in tek.

S. Kneipp je napisal, da kdor trpi zaradi slabega želodca, naj naredi kuro z brinovimi jagodami. Začeti mora s petimi jagodami, ki jih je potrebno zelo dobro zgristi in vsak dan dodajati po eno jagodo, dokler ne pridemo do 15. Nato nadaljujemo v obratni smeri, do petih jagod. Vendar tako intenzivno uživanje jagod lahko močno draži ledvice, pri občutljivih ljudeh lahko pride tudi do vnetja, zato se je pred to kuro potrebno posvetovati z zdravnikom. Sicer pa se jagode uporabljajo tudi za zdravljenje okužb sečil in za odstranjevanje odvečnih kislin iz organizma pri artritisu in protinu.

Jagode delujejo diuretično, vplivajo neposredno na ledvično tkivo. Vendar se uporabljajo le pri nevnetnih težavah ledvic, pri zmanjšanem izločanju urina, vodenici, oteklih sklepih, revmatičnih težavah. Zmanjšujejo tudi krče z vetrovi, spahovanje, pekoče bolečine želodca in napetosti trebuha. Čaj iz jagod pomaga tudi pri moteni presnovi zaradi preslabega izločanja solne kisline. Jagode delujejo zelo razkužilno, zato se vnetja in gnitja hrane v prebavilih, hitro počistijo skozi črevesje. Ugodno vplivajo tudi na splošno počutje, saj pri slabi presnovi pride tudi do živčnih napetosti, utrujenosti, glavobola, razdraženosti … Tudi pri sladkornih bolnikih imajo dober vpliv na presnovo. Zato se ne izogibajmo skodelice brinovega čaja, ki bo imel ugoden vpliv tudi na dihala, saj razkužuje in krepi. Malo močnejši čaj lahko dodamo tudi vodi za kopanje, kopel bo sproščujoča, blažila bo tudi bolečine v mišicah. Iz jagod se lahko pripravi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-brinove-jagode/), ki jo pijemo pri revmi protinu, išijasu, kot tudi slabi prebavi.

Če pa jagode parno destiliramo, dobimo eterično olje brina, ki pa močno draži kožo, ta pordeči, srbi, večja količina povzroča vnetja. Zaradi teh lastnosti se v majhnih količinah, razredčeno v olju uporablja v kozmetiki, za boj proti celulitu, kot tudi za masažo pri boleznih sklepov. Ker znatne količine prodirajo tudi v telo, pozdravijo tudi globlja žarišča. Če pride eterično olje, tudi razredčeno v stik s sluznico dihal, ta sluznica preneha čezmerno izločati, kar je lahko ugodno pri bronhitisu.

Uporaba eteričnega olja je omejena, saj lahko tudi skozi kožo dražeče vpliva na ledvice.
Iz jagod lahko pripravimo tudi sirup, ki pri otrocih zbuja tek. Zaradi izboljšane presnove, izločanja in razstrupljanja, se ob jemanju sirupa povečajo tudi obrambne moči organizma. Otrokom damo uro pred obroki po eno žličko sirupa. Vsi pripravki iz brina naj se uporabljajo največ do šest tednov.

In na koncu, seveda, ne smemo pozabiti brinjevca. Dober, pravi brinjevec se pridobiva izključno iz primerno zrelih, v sodih fermentiranih brinovih jagod. Slovenci smo prvi, ki smo se domislili, da lahko iz njegovih trpkih jagod naredimo žganje, ki je pravo grenko zdravilo. Komaj ga pogoltneš, a se splača.
Tudi v ginu je brin, toda z dodatkom drugih začimb, zelišč in žganja.

Brinove jagode lahko uporabljamo tudi pri kuhi. Z njimi začinjamo juhe, omake, meso, zelje…

Čaj iz brina
Žličko zmehčanih jagod prelijemo z skodelico vode in po desetih minutah precedimo. Spijemo 2 skodelici dnevno. Ob težavah s prebavo, čaja ne osladimo. Pomagal nam bo pri vnetem mehurju, dobro vpliva na prebavo, preganja utrujenost, glavobol, prehlade in ker odvaja vodo iz telesa, tudi pri artritisu.

Sirup iz brinovih jagod
400 g zmečkanih jagod počasi skuhamo v treh litrih vode. Ko je masa mehka, jo spasiramo ali pretlačimo skozi sito. Ko je mlačno, dodamo pol kilograma medu in dobro premešamo. Shranimo v zaprtih kozarčkih na hladnem.

Čaj za spodbujanje presnove
Zmešamo enake dele brinovih jagod, rmana in koprive.

Patricija Šenekar

Česen

ČESEN (allium sativum)

Česen bi lahko, zaradi vseh njegovih bioaktivnih snovi, poimenovali kar čudežna zel.
V obrambi pred mikrobi je tako močan, da uničuje mnoge glivice, viruse in bakterije.
Njegovo antibiotično delovanje je močno in neredko pomaga tudi pri boju proti bakterijam, ki so razvile odpornost na antibiotike.

S štirimi miligrami alicina ( ta je v 2. do 3. strokih česna), ki jih preventivno užijemo v sezoni gripe in prehladov bomo, bolezni gotovo odložili.

Česen dobi svoj značilen vonj zaradi številnih žveplovih spojin, med katerimi je aliin najpomembnejši. Ko pa se celice česna poškodujejo, se le-ta na zraku spremeni v prej omenjeni, hlapni alicin, zato česen, dokler ni poškodovan, tudi ne razvije svojega značilnega vonja.

Ker aliin ni aktivna učinkovina se priporoča, da narezan ali stisnjen česen pustimo na zraku stati nekaj minutk, preden ga uporabimo za (hitro) kuhanje ali pa ga pomešamo v jedi, saj toplota zmanjšuje ali povsem ustavi encimski razkroj aliina.

Vsebnost aliina v česnu je, zanimivo, večja, kadar je zemlja, v kateri česen raste, bolj vlažna.
Če imamo lasten vrt, se nam zelo splača potruditi, da vzgojimo svojo gredico česna na njem ali pa vsaj, da poiščemo kmeta, ki iz kvalitetnega domačega semena vzgoji dober česen.
Vedeti namreč moramo, da česen pri slabem skladiščenju ali pa že na zemlji, rade napadejo glivice in plesni, pa tudi to, da zelo hitro kali. Zato je na seznamu rastlin, ki jih radioaktivno obsevajo ali škropijo s kemikalijami, da bi vse našteto preprečili.

Česen sodi v družino lilijevk (lukovk).
V prvem letu iz semena zraste majhna čebulica, v drugem letu pa iz nje dobimo rastlino s podzemno glavico, sestavljeno iz česnovih strokov.
Seveda pa pri česnu ne rabimo čakati, da rastlina zacveti in zasemeni, saj lahko v jesenskem ali zgodnje-spomladanskem času posadimo oz. posejemo kar česnove stroke. Seveda pod pogojem, da so vitalni, živi, torej neobsevani. Če ga pustimo v zemlji, lahko postane kar trajnica.

Izvira iz osrednje Azije od koder se je razširil po svetu in danes je največja proizvajalka česna Kitajska, ki obvladuje kar 80 % svetovnega trga. A žal je ta česen, ki ga najdemo tudi v naših marketih, sumljive kvalitete. Tudi njegov zatohel vonj in puhel okus, nas ne more prepričati.

Česen je povezan z mnogimi vražami in je vsekakor zelo »kultna« rastlina. V Aziji je bilo, zaradi njegovega vonja, prepovedano častiti bogove z njim, dočim Egipčani, so ga tlačili v nosnice svojih mrtvih kraljev. Ni ga med nami, ki ni slišal mita o tem, da preganja vampirje in zle duhove.
Vsekakor je res, da je njegov duh vznemirjal človeka že od davno in tudi preganjal je vse ostale duhove, kot tudi patogene organizme, saj pred njim zbeži vse, kar obožuje vlago, zatohlost, temačnost in slabi našo življenjsko energijo, saj česen v sebi nosi esenco toplega, suhega, sončnega.

Zdravilna je celotna česnova rastlina, najbolj pa seveda podzemni stroki. Z raziskavami so ugotovili, da je v zrelem česnu višja koncentracija zdravilnih učinkovin, kot v mladem. V ljudski medicini ga uporabljamo na več področjih.

Vsekakor je ena pomembnejših ugotovitev ta, da uničuje viruse in bakterije, zato ga lahko učinkovito uporabimo proti okužbam in prehladom. V ta namen lahko uporabljamo česnovo tinkturo, stisnemo sok ali pojemo 2-3 stroke stisnjenega česna na dan. Če pa v naši okolici preveč protestirajo, si lahko privoščimo tudi kapsule česna, z vsaj tremi mg alicina dnevno.
Tudi za varovanje srca in ožilja, je poleg redne telesne vadbe česen več, kot dobrodošel. Kot tudi ob vnetjih mehurja. Že strok ali dva na dan, zmanjšuje krvni tlak, redči kri in zmanjšuje možnost nastajanja krvnih strdkov, tveganje za srčni infarkt in večine kapi, niža pa tudi holesterol.

Česen je odlično zelišče za čiščenje krvi in nižanje holesterola. Zniževal naj bi tudi krvni sladkor. Najbolj učinkovit je surov česen ali česnova tinktura. Vendar moramo biti zelo previdni, da ne pretiravamo z redčenjem krvi, saj lahko ima za posledico to, da se nam krvavitev iz morebitne rane ne zaustavi. Prav tako ga ne smemo uživati z ostalimi antikoagulansi, kot so vitamin E, Aspirin, skorja bele vrbe ali brestovolistni oslad, zato se o terapevtskem uživanju česna vedno najprej posvetujte s svojim zdravnikom. Česna v večjih odmerkih ne jemljimo predolgo in nikakor pred operativnimi posegi.

Ker česen vsebuje naravne antibiotike in antiglivične sestavine, ga lahko uporabimo tudi, kot zdravilo za kožo. Če imamo dermatitis, ki mu botruje bakterijska ali glivična okužba si naredimo obkladke iz močnega česnovega čaja. Učinkovit je pri atletski nogi, krastah in srbečici.
Pospešuje tudi regeneracijo kožnih celic. Pri glivicah na nohtih ga lahko stisnemo in povežemo na nohte, ob tem pa si z mastno kremo zaščitimo kožo. S česnovim čajem ali tinkturo lahko čistimo tudi aknasto kožo na obrazu. Vendar ga uporabimo le na nepoškodovani koži, brez svežih ran.

Veliko je študij, ki so se ukvarjale z zdravilnostjo česna in mnoge so pokazale njegovo pozitivno delovanje oz. zaviranje rasti celic pri raznih tumorjih, vendar je kljub svoji učinkovitost bolj varovalen, torej je močnejše njegovo preventivno delovanje, kot kurativno, torej ni tako učinkovit v sami akutni fazi.
Česen spodbuja tudi delovanje želodca, žolča in črevesja.
Podpira tudi dobro delovanje črevesne flore, saj zavira razmnoževanje nezaželenih bakterij in kvasovk. A kljub vsemu je tukaj pomembno, da je naša črevesna flora zdrava, močna in ni oslabljena zaradi jemanja antibiotikov in nezdrave prehrane, sicer bo presnova česna za nas zelo otežena in naše črevesje iz njega ne bo moglo aktivirati vseh njegovih zdravilnih lastnosti.

Pečen česen
Grobo in od zunaj očiščene glavice česna, ki jih nežno naoljimo in jim odrežemo vršiček, kar v olupku ovijemo z alu -folijo in pečemo 30 do 40 minut v pečici na 180°C. Nato česen iztisnemo iz ovojnice, pomešamo z nekaj olivnega olja in z njim namažemo opečene kruhke. Zraven sodijo še črne olive in na tanko narezan parmezan.

Zelenjavno-sadni sok s česnom
S sokovnikom naredimo sok iz treh korenčkov, jabolka, dveh strokov česna, koščkom ingverja in šopkom peteršilja.

Česnova juha
4 cele glavice česna pečemo v pečici, med tem časom pa v dveh litrih vode skuhamo 4 večje, narezane krompirje, ki jih začinimo z soljo, timijanom, baziliko in luštrekom ali pa kar z zeliščno soljo . Olupimo 15 strokov česna, jih drobno narežemo ali stisnemo in pustimo stati nekaj minut na zraku, nato jih na hitro, za minuto ali dve popražimo na olivnem olju. Pazljivo prilijemo vroč kuhan krompir z vso tekočino in pokuhamo še nekaj minut. Dodamo iztisnjen pečen česen in spasiramo s paličnim mešalnikom. Dodamo kanček tekoče sladke smetane in postrežemo s sveže sesekljanim drobnjakom ali peteršiljem.

Patricija Šenekar

Angelika

ANGELIKA (Angelica archangelica)
Angelika ali gozdni koren je pripadnica velike družine kobulnic in vsebuje veliko snovi, ki delujejo kot zaviralci kalcijevih kanalčkov. Zaviralci kalcijevih kanalčkov so pomembna vrsta zdravil za krvni tlak. In nekaj teh pomembnih blokatorjev použijemo iz njenih sorodnic, kot so korenje, peteršilj, janež, koper, zelena, pastinak. Pomembno je, da uživamo veliko rastlinske hrane, tudi kobulnic, saj na ta način zmanjšujemo možnosti nekaterih srčnih obolenj (angina pektoris, aritmije, kapi …)

To staro zelo aromatično kobulnico so stari narodi zelo cenili, kot zdravilo za vse bolezni. Njeno latinsko ime (Angelica archangelica) povezujejo z dejstvom, da cveti okoli Mihelovega, praznika nadangela Mihaela, zaščitnika, ki naj bi razodel ljudem njeno varovalno moč pred zlimi silami. Rada ima vlago, zato najbolje uspeva ob vlažnih rečnih bregovih, močvirnatih travnikih, ob robovih gozdov na senčnih predelih.

Je dvoletnica, ki se sama zaseje.
Njeno seme pa zelo hitro izgublja kaljivost.
Zacveti v drugem letu, a če ji cvetove odstranjujemo, lahko podaljšamo njeno življenjsko dobo še za kakšno leto.

Njene velike in lepe kobule lahko posušimo in jih uporabimo kot dekoracijo v šopkih ali potpurijih. Cvetna stebla so visoka tudi 2 m in več. So votla, vzdolžno brazdasta in z modrikastim poprhom. Listi so pernati, spodaj veliki, po steblu manjši, s spodnje strani nežno modrikasti, sicer zeleni. Rjava korenina zelo prijetno diši in je sprva sladkastega okusa, nato pa ostrega in grenkega.

Korenino izkopavamo pozno jeseni ali zelo zgodaj spomladi, po prvem letu, vendar je potrebno označiti, kje se nahaja. Dolgo ohrani aromo. Angelikina mlada sveža stebla lahko kandiramo. Tudi listi se lahko uporabijo za čaje (zdravljenje prehladov in vetrov) ali kot kuhinjsko začimbo v kompotih ali majoneznih omakah. Naberemo jih pred cvetenjem, dodajamo jih lahko tudi kopelim za sproščanje. Plodove nabiramo v jeseni in jih dobro posušimo. Eterična olja v listih in plodovih so zelo fina. Pomembne zdravilne učinkovine v angeliki, predvsem v korenini pa so smole, grenčine, organske kisline, eterična olja …

Angeliko uporabljamo kot dodatek pri boleznih prebavil, največ proti napenjanju, za povečanje teka, uspešna je pri želodčnem katarju oz. vnetju želodčne sluznice, vnetjih črevesja, pri napetem trebuhu, pospešuje dejavnost ledvic. Pospešuje tudi izkašljevanje ob boleznih pljuč in grla. Pater Ašič piše, da pomirja migreno in živce, preprečuje pretirano znojenje in preganja vrtoglavico.

Po TKM je najbolj znana kot zelišče, ki je bilo med starodavnimi zdravilci najbolj cenjeno zaradi svojih izrednih učinkov pri zdravljenju ženskih reproduktivnih težav. Njena narava je sladka, trpka, grenka in topla. Vpliva na meridiane srca, jeter in vranice. Sodobne raziskave so pokazale, da je korenina bogata s fitoestrogenom.

Fitoestrogeni so skupina rastlinskih učinkovin, ki delujejo enako kot estrogen. Kot adaptogena rastlina deluje v obe smeri in sicer zadrži izločanje estrogena, če ga je preveč ali pa spodbudi njegovo izločanje, kadar ga je premalo. Taoistične mojstrice iz rodu Belih tigric jo redno uživajo, da si zagotovijo redno pomlajevanje, hormonsko ravnovesje in lepoto. Okrepi vranico, ki je pri ženskah zaradi premalo skrbi zase, čustvenih in prehranskih neravnovesij izčrpana. V rodnem obdobju se jo uživa od ovulacije do menstruacije, v času menopavze pa dnevno, a z rednimi presledki. Vsebuje tudi veliko rastlinskih spojin, ki pomagajo povečati proizvodnjo belih krvničk in s tem pomagajo telesu k zmanjšanju vnetij. Ker imajo korenine tudi pomirjevalne oz. spazmolitične lastnosti, jih lahko uporabimo tudi za zdravljenje visokega pritiska, srčne aritmije in bolečin v prsih. Učinkujejo na sproščanje gladkih mišic in širijo žile v njih, kar izboljša prekrvitev in srčni utrip.

Uporabljamo jo v manjših količinah. Povečuje občutljivost na sončne žarke.

Čaj, ki ogreva in krepi:
50 g bazilike tulsi
10 g korenine angelike
Čajno žličko zelišč prelijemo z dva decilitra vrele vode, po petih minutah precedimo in pijemo enkrat dnevno.

Angelikino vino
60 g narezane korenine in 10 g komarčkovih semen namočimo v litru belega vina. Čez dva dni precedimo. Ob težavah z želodcem in prebavo popijemo po 1 veliko žlico tega vina.

Čaj, ki pospešuje potenje in izločanje seča:
1 čajno žličko strtih semen prelijemo s skodelico vrele vode.

Patricija Šenekar

Hren

HREN (Armoracia lapathifolia Usteri) je zelo dobro poznana spomladanska kuhinjska začimba, kateri damo največjo uporabno vrednost v prazničnem velikonočnem času, čeprav je škoda, da je tako, saj bi ga bilo zelo koristno, v majhnih količinah, uživati skozi celotno obdobje jeseni, zime in zgodnje pomladi, konzerviranega pa skozi celo leto.

Najvažnejša hrenova zdravilna učinkovina je glukozid sinigrin. Vsebuje tudi močno eterično olje, ki povzroča solzenje, kihanje in močno draženje sluznic, kalij, kalcij, magnezij, fosfor, žveplo, bogat pa je tudi z vitaminoma C in B. med vsemi rastlinami vsebuje največ peroksidaze, encima, ki dokazano spodbuja prekrvitev in celjenje kože. Zniževal naj bi tudi krvni tlak.

Poznan nam je že iz obdobja starega Egipta, verjetno pa še dlje. Stari Grki so ga uporabljali tudi za masažo križa, kasneje pa se je razširil po svetu predvsem za rabo v kuhinji. Pred dostopnostjo popra in kasneje čilija, je bil z gorčico edina ostra začimba v Evropi. Verjetno izvira iz Azije, tam je mogoče najti tudi njegove sorodnike, kot je npr. japonski Wasabi. Wasabi raste divje, ob potokih in je svetlo zelene barve. Uživajo ga k sušiju, sašimiju, v juhah … Pri nas lahko wasabi kupimo v prahu (in ga pomešamo z nekaj vode) ali pa pripravljenega v tubah. Je podobnega, pikantnega okusa, kot naš hren, le, da zelene barve.

Hren je trajnica iz družine križnic. Tudi pri nas lahko na travnikih najdemo divje rastoč hren, vendar ga zaradi uporabe v kuhinji seveda tudi gojimo. Lep hren pridelamo na dobri zemlji, ki ni sveže pognojena. Korenina je velika, valjasta in je po izgledu podobna peteršiljevi. Do cvetenja poganja velike pecljate liste, s cvetenjem postanejo listi pernati, po steblu sedeči in suličasti. Belo zacveti, zasemeni, vendar so semena večinoma sterilna, zato ga razmnožujemo s koreninami.

Po ljudskem izročilu je hren najprimernejši za uživanje v mesecih, katerih imena vsebujejo črko r, torej od septembra do aprila. V tem času so korenine polne ostrih sokov, medtem ko v preostalih mesecih izgubijo ostrino zaradi odganjanja listov in cvetenja.

Sprva so hren uporabljali kot zdravilno rastlino, šele kasneje se je uporabil tudi v kulinariki. Imeli so cel spisek bolezni, katere naj bi lajšal in premagoval. Danes je njegov učinek priznan pri krepitvi imunskega sistema in ob prehladih, saj poleg vitamina C, ki ga vsebuje čisti še dihalne poti, bil je tudi dobro zdravilo proti skorbutu.
Kot kašasta obloga se ga lahko uporabi tudi zunanje, pri revmi, protinu, išijasu in pikih žuželk.
Kašaste obkladke dajemo na boleča mesta kolen, sklepov. Ko postane obkladek pekoč, ga odstranimo in kožo namažemo s šentjanževim oljem. Hren vpliva na kožo dražeče, jo zelo prekrvavi.

Hrenove kopeli so menda dobrodelne pri ozeblinah na rokah in nogah. Ob vdihovanju ostrih hlapov naribanega hrena, se v nas sproščajo napetosti in s tem menda pojenja tudi bolečina v glavi.
Pomaga pri kašlju in hripavosti, ter bolnih pljučih. Če ga uživamo z medom vpliva na redčenje sluzi, kar omogoča lažje izkašljevanje. Redno naj uživajo hren tudi sladkorni bolniki, revmatiki in osebe, ki so nagnjene k protinu.

Sveže stisnjen hrenov sok uničuje bacile in se uporablja po kapljicah. 15 – 2o kapljic se lahko vzame med obroki tudi pri vnetju debelega črevesa, kot pri črevesnih težavah, povzročenimi z bakterijami. Pomiri tudi napihnjenost, polenjenost črevesja, pomaga ob motnjah izločanja prebavnih sokov … Na želodčne rane pa nima dobrega vpliva. Hren povečuje izločanje seča, vendar ga v ta namen raje ne uživajmo, saj hitro razdraži ledvica, povzroča celo krvavenje ledvic. So pa poznani uspehi pri rednem uživanju majhnih količin hrena ob vnetjih mehurja.

Nekatere snovi v hrenu so zelo dražilne, sprožajo lahko tudi alergije, dražijo kožo. Izogibajo naj se mu tudi nosečnice, doječe matere in osebe, ki imajo težave s ščitnico. Eterično olje je ena najmočnejših dražilnih snovi in se ne uporablja, ne notranje, ne na koži.

Danes so nam korenine hrena na voljo skozi vse leto, prav tako nastrgan v obliki hrenovih omak z različnimi dodatki. Hrenova korenina, ko jo izkopljemo, nima nobenega posebnega vonja in okusa. Ta se sproži le, ko ga naribamo ali nastrgamo. Takrat nam hrenova moč napolni oči, nos in zareže vse do možganov. Najhitrejša rešitev takrat je, ga globoko povonjamo sredico svežega kruha. Pozimi oz. spomladi, lahko korenine najdemo na tržnicah, pozorni bodimo, da so sveže, čvrste, tako jih bomo lahko dlje ohranili. Če jim odrežemo zgornji del z listnimi nastavki, ga zgodaj spomladi lahko tudi posadimo.

Hrenovo korenino lahko nekaj časa hranimo v hladilniku zavito v folijo, lahko tudi v zamrzovalniku, vendar pri tem izgubi nekaj ostrine. Olupimo in odrežemo le toliko korenine, kot je potrebujemo, saj nastrgan hren hitro oksidira in se razdiši. To lahko preprečimo, če ga popršimo z limoninim sokom ali kisom ali ga predelamo v omako.
Nastrgan hren ponudimo kot samostojno prilogo k prekajenemu mesu, kuhani govedini in prekajenim ribam. Kot začimbo, ga uporabljamo v omakah z dodanimi jabolki, jajci, kisom, smetano ali majonezo, pa tudi v juhah. V solatah ali kot prikuho lahko uporabimo tudi hrenovo mlado listje in tudi kuhana stebla.

Korenina hrena, ki v krščanstvu simbolizira Kristusove žeblje oz. trpljenje na križu, nikakor ne manjka pri velikonočnem zajtrku.

Hrenova kopel za roke

Pest nastrganega hrena stresemo v pripravljeno toplo kopel (3 litre vode) in čez dan večkrat ponovimo.

Hrenovo vino

50 g nastrganega hrena namočimo 1 liter belega vina. Čez en teden precedimo in pijemo 2 krat dnevno, na tešče oz. pred zadnjim obrokom, po 1 dcl.

Hren s stepeno sladko smetano

200 ml stepene sladke smetane, 100 g naribanega hrena, 1 naribano jabolko, konzerva nasekljanih sardel, žlička gorčice, sol, malo limoninega soka. Sestavine pomešamo in ponudimo h krompirju, surovi zelenjavi …

Jajčna hrenova omaka

4 žlice nastrganega hrena, 2 nasekljani trdo kuhani jajci, 1 dcl juhe ali kisle smetane, 1 žlica olivnega olja, 1 žlička kisa, sesekljan peteršilj.

Hrenov namaz

20 g hrena, 6 žlic sezamovih semen, 6 žlic sončničnih semen, žlico olivnega olja, malo soli. Sestavine zmešamo v blenderju in gladko zmešamo.

Hrenov namaz s skuto in orehi
Penasto zmešamo 125 g masla, dodamo 100 g skute, 2 žlici kisle smetane, 4 žlice naribanega hrena, sol, poper in 100 g nasekljanih orehov.

Topla hrenova omaka
2 žlici masla, žlička sladkorja, 2 žlici moke (malce pomešamo na ognju), dodamo žličko kisa in toliko jušne osnove, da se primerno zgosti. Prevremo oz. pokuhamo, da se lepo zgosti, nato dodamo nariban hren po občutku in malo soli. Ne pogrevamo več veliko, da hren ne izgubi svojih ostrin.

Patricija Šenekar, Objava v Večeru, 25. 3. 2016

Rodiola

ROŽNI KOREN (Rhodiola rosea)
Rožni koren ali rodiola je samonikla trajnica iz družine tolstičevk (krasul). Najdemo jo v hladnih regijah po svetu, vključno z Arktiko, gorami v centralni Aziji, S. Ameriki, Skandinaviji, gorah v Evropi, tudi Alpah, enkrat sem eno vrsto videla celo na Pohorju.

Poznamo preko 15 vrst iz rodu Rhodiola, vendar so učinkovine iz R. rosea, klinično dokazano, najučinkovitejše. Glavne delujoče spojine iz rodiole so v debeli koreniki, ki ima narezana čudovit vonj po vrtnici in od tukaj tudi njeno ime, rožni koren.

Nadzemeljski poganjki so visoki od 5 do 60 cm in se v poletju končajo z rumenimi cvetovi. Iz korenine poganja nekaj poganjkov, na katerih so gosti, mesnati listki.

Najbolj razširjena uporaba rodiole je v Sibiriji in Rusiji, kot tudi v tradicionalni kitajski medicini. Pri nas na zahodu, njene standardizirane pripravke spoznavamo v zadnjih letih, čeprav jo je v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenil že Valvasor. Kot so ugotovili švedski raziskovalci, so ga redno uživali tudi Vikingi, da so povečali vzdržljivost in moč.

V kliničnih raziskavah, ki so jih opravljali predvsem v nekdanji Sovjetski zvezi so ugotovili, da izvlečki korenin rožnega korena delujejo predvsem na stres, izboljšajo psihofizične zmogljivosti in imajo močan antioksidativni učinek. V raziskavah so sodelovali tudi astronavti in vrhunski športniki. Rodiola ima učinek na krepitev imunskega sistema, deluje proti utrujenosti, stresu, protitumorno …

Kot psihostimulant se uporablja za izboljšanje kognitivne sposobnosti (pozabljivost, demence …) in razne nevrološke in psihiatrične motnje, astenije (šibkost, kronična utrujenost, apatija …), za lajšanje vrtoglavice.

Sodi med najbolj uporabljane stimulante rastlinskega izvora. Raziskave, ki so bile narejene in dokumentirane izkazujejo učinkovitost na centralni živčni sistem.

Ob rednem jemanju rodiole se je stanje ob raznih težavah, kot so motnje spanja ob stresu, zmanjšanje delovnih sposobnosti, slab tek in razdražljivost, pozabljivost zaradi preobremenjenosti, slabša koordinacija gibov … izboljšalo pri več kot 60% prostovoljcev. Izboljša se mišljenje, analiziranje, računanje, koncentracija in pozornost, spomin, učenje.

Poveča se odpornost organizma tako na fizični, kot čustveni stres. Deluje protistresno in antidepresivno ter stimulativno in pomirjajoče ob enem.

V zadnjem času se uporablja predvsem, kot dopolnilno zdravljenje kronične utrujenosti, za izboljšanje kratkotrajnega spomina in intelektualnih sposobnosti in povečanje storilnosti.

Delovanje rodiole je adaptogeno, kar pomeni, da hkrati pomirja in poživlja delovanje sistemov v telesu. Dokazali so tudi da izboljša delovanje ščitnice. Ob intenzivni športni aktivnosti skrajša tudi čas okrevanja. Njegova antioksidativna sposobnost organizem ščiti pred prehitrimi spremembami ob staranju organizma, zavira pa tudi rast tumorjev.

Neželjeni učinki so bili redki, predvsem so poročali o zelo živih sanjah. Svetuje se previdnost pri bolnikih z bipolarno motnjo, manično depresijo, kot tudi še ni povsem znan učinek sočasnega jemanja antidepresivov. Ne smemo je jemati v stanju močnega razburjenja.

In, ko se nam bo zazdelo, da naše telo nima več dovolj energije za spopad z psihičnimi in fizičnimi tegobami, bomo poiskali pomoč rodiole in težave ne bodo več tako velike, saj bomo z njeno pomočjo imeli dovolj energije, da se z težavami spopademo brez negativnih učinkov na naše telo. Stres je v naravi sicer zelo koristna reakcija, vendar, kadar ga je pa le preveč, kar pa v današnjem tempu ni tako redko, pa žal organizem plača svojo ceno.

Če nam prehranska dopolnila ne ustrezajo, bomo z nekaj sreče rožni koren morda našli tudi pri zeliščarju. Iz korenine si lahko sami pripravimo čaj ali tinkturo.

Čaj: 5 g korenine prelijemo z 2,5 dcl vroče vode in namakamo 3 ure. Razdelimo na tri dele in popijemo 3 x na dan do 21 dni.
Tinktura: 200 g korenine namočimo v 900 ml vinskega žganja. Po enem tednu precedimo in uživamo po 15 kapljic 2 – 3 x dnevno do 21 dni.

Patricija Šenekar

Home HZ

Srčna moč

SRČNA MOČ (Potentilla erecta)

V času, ko sta razsajali kolera in kuga je bila srčna moč (Potentilla erecta) zelo cenjena in nepogrešljiva rastlina. Manjkala ni v nobenem zdravilu, ki so ga za ta namen pripravili. Mnogostranska uporaba srčne moči, kot je bila v srednjem veku, pa je danes žal pozabljena. Uporabljali so jo za krvavitve, bruhanje krvi, pri zlatenici, bila je zdravilo za pljuča in jetra, protin, rane, zaustavljanje premočnih menstruacij…

Srčna moč je do deset centimetrov visoka trajna rastlina s temnozelenimi, bleščečimi in gladkimi listi, ki sedijo na tankih razvejanih stebelcih, ki se vedno, tudi če je rastlina že tako velika, da leži po tleh, postavljajo navzgor. Od tod tudi njeno ime, ki izhaja iz besede erigere – pokončno.
Raste v posamičnih kupčkih, ki jih od pomladi in vse do pozne jeseni vidimo cveteti po vlažnih in siromašnih, najraje zakisanih travnikih. Cvet je rumen, sestavljen iz štirih venčnih listov. Ko odcveti, se razvije 8 – 10 drobnih plodov, iz katerih se spomladi razvijejo nove rastlinice.
Najprej razvijejo dolgo koreninico in dva lista. Nato se, po par mesecih, začne debeliti rizom, iz katerega navzgor požene rozeta in koreninice. Odebeljena korenika leži vodoravno in ne več kot 15 cm pod zemljo in je najpomembnejši organ rastline. Gruda okoli rizoma je zelo trdna in gosta. Ob prerezu je rizom oranžno-bel, svežega še lahko prerežemo, nato oleseni. V njem je nekaj eteričnega olja, ki blago diši po rožah in nekaj smol. Sicer je v koreniki precej katehinskih čreslovin (okoli 20%), taninov (okoli 15%), nekaj flavonoidov, rdeče barvilo tormentil, kavna in galna kislina …

Narezana korenika srčne moči, ki jo naberemo pozno jeseni ali zelo zgodaj spomladi (takrat je izredno aromatična), je s čreslovinami zelo bogat pripravek, ki ga uporabimo ob kroničnih in kužnih črevesnih katarjih, griži, tifusu, vnetju debelega črevesa, ob zlatenici, oteklih jetrih. Zelo dobra je za zdravljenje dolgotrajnih drisk in stanj, kjer se izmenjujejo driske in zaprtja, saj uničuje in ovira razvoj določenih črevesnih bakterij, ki povzročajo te težave.

Pravijo, da je eno najboljših zdravil za črevesno jetiko. Zmanjšajo se tudi težave pri ulceroznem kolitisu in Crohnovi bolezni. Tanini iz srčne moči izkazujejo protiulkusno delovanje. Vodni prevretek iz posušene korenike deluje adstringentno, tako zaustavlja driske. To delovanje pa lahko izkoristimo tudi za nego kože, ki ima težave z vlažnimi ali suhimi ekcemi, lišaji, pri razpokanih rokah in ustnicah, uporabimo ga lahko tudi ob težavah z vnetimi dlesni in katarju grla, ozeblinah, kadar raste divje meso, pri zmečkaninah in izlivih krvi. Vodni izvleček srčne moči velja za dokaj varen, vendar pa, ker o njenem delovanju ni veliko kliničnih raziskav, naj se mu izogibajo nosečnice.

Ime srčna moč izhaja iz ljudskega zdravilstva, izvleček naj bi krepil srce, vendar to ni bilo znanstveno potrjeno. Za zdravljenje se lahko uporabi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-srcna-moc/) in pri črevesnih krvavitvah in kroničnih driskah še klistir.
Čaj (http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-srcna-moc/) pripravimo tako, da žličko narezane korenike na hitro zavremo v 2 dcl vode, precedimo in pijemo neoslajenega. Popijemo 2 – 4 dcl čaja po požirkih čez dan. Koreninice pa lahko čez noč tudi namočimo, jih prevremo in uporabimo enako.
Srčno moč lahko uživamo tudi v obliki praška. V mlinčku zmeljemo korenike in jih uživamo večkrat na dan za noževo konico. Zraven popijemo malo vode. Prah iz zmlete korenike lahko posujemo tudi na rane, kar zaustavlja krvavitve in pomaga k hitrejšemu celjenju.

Tinkturo iz korenike naredimo v razmerju 1 : 10. Imejmo jo na toplem, kakšne tri tedne, nato precedimo. Jemljemo jo po potrebi od 15 – 30 kapljic v kozarcu vode 2 – 3x dnevno.

Za klistir zmešamo koreniko srčne moči z enakim deležem hrastovega lubja in kamilice. Na liter vode damo 2 žlici mešanice, kratko zavremo in pustimo, da se ohladi. Ko je čaj mlačen, ga uporabimo kot klistir.
Izvleček srčne moči so včasih uporabljali za strojenje kož in za barvanje usnja, saj se je zaradi prisotnih antocianov obarvalo rdeče.

Patricija Šenekar

Home HZ

Črni oreh

ČRNI OREH (Juglans nigra)

Črni ali ameriški oreh je v Severni Ameriki večinoma samoniklo drevo iz družine orehovk. Danes ga zasajujejo večinoma zaradi njegovega temnega lesa, zaželen pa je tudi njegov sadež, saj so oreščki prav posebnega okusa.

Iz svojih korenin spušča snovi, ki otežujejo rast ostalim rastlinam v njegovi okolici. Njegovi listi in lupina plodu imajo značilen, močan in rahlo pikanten vonj. V nasprotju s tem, so oreščki prav blagega okusa, varuje pa jih zelo trda in ostro nagubana lupina, ki je tesno obdana z debelim, sočnim zelenim plaščem, ki pa ob prerezu zelo hitro potemni do črnega. Zaradi te lastnosti ga nekateri uporabljajo kot naravno barvilo za lase. Plodovi iz drevesa odpadejo oktobra. Vsebujejo veliko juglona in ostalih pigmentov, veliko tanina … Korenine, lubje in orehova lupina vsebujejo to nevrotoksično kemikalijo, zato pod orehi in okolici skoraj ne bomo našli drugih rastlin.

Vemo, da so oreščki, stročnice in semena zelo dobra hranila. Eden najboljših oreščkov pa je oreh. Orehi pomagajo pri boju proti depresiji, koristni so za možgane, srce, koronarne bolezni … tudi črni oreh zelo koristi našemu telesu.

Vsebuje veliko magnezija in vitamina E, fosfor, omega-3, … Učinkovine v njegovem plodu imajo protivnetne, antioksidativne, protisklerozne, antineoplastične in druge lastnosti, ki vplivajo na razne procese in tegobe v našem telesu. Ena ključnih učinkovin v lupini črnega oreha je juglon, kot tudi tanini in jod. Juglon preprečuje delovanje nekaterih encimov, ki so potrebni za presnovo. Raziskovalci so ugotovili, da to lahko škodi in uniči številne parazitske črve v našem telesu. Zato je črno oreh odličen dodatek k čiščenju parazitov. Ker pa vsebuje tudi veliko taninov ima tudi adstringenten učinek na kožo, krči tkiva, zateguje povrhnjico (omejena uporaba na tri dni) s tem pripomore k celjenju kožnih izpuščajev, ekcemov, aken. V ta namen uporabljamo razredčen alkoholni izvleček (tinkturo).

V severnoameriškem domorodskem zdravilstvu se je sok nezrelih lupin plodov uporabljal tudi za zatiranje vseh glivičnih okužb kože. Nanašali so ga lokalno na obolela mesta (koža, lasišče …). Z določenimi preiskavami so ugotovili, da če ga uživamo ima protiglivično delovanje (kandida), antibakterijsko delovanje (S. aureus, zavira tri ključne encime pri Helicobacter pylori) … Juglon blokira tudi ionske (kalijeve) kanalčke in zavira transkripcijo (genski prepis) v rakavih celicah. Na Kitajskem ga uporabljajo za zdravljenje raka jeter, pljuč, želodca in levkemije. V neki študiji je bilo ugotovljeno tudi, da določena vsebnost juglona povzroča celično odpoved pri kolorektalnih rakavih celicah.

Poznana je terapija po dr. Huldi Clark, ki je odkrila, da paraziti in toksini povzročajo 95% bolezni v telesu. Z leti postane obremenitev s paraziti za telo zelo obremenjujoča, telo ne more izločati vseh toksinov in postane utrujeno in bolno. Dr. Clark je razvila protokol, po katerem se za odstranjevanje parazitov iz telesa uporablja tinktura črnega oreha, klinčki in pelin. Ta kombinacija deluje tako na žive parazite, kot tudi njihova jajčeca.

Piškoti s črnim orehom
200 g mehkega masla, 150 g sladkorja, 2 jajci, pol žličke mlete vanilije, 300 g moke, žlička sode ali vinskega kamna, četrt žličke soli, 150 g sesekljanih orehovih jedrc. Iz sestavin zgnetemo testo in ga damo za pol ure v hladilnik. Naredimo svaljke, ki jih narežemo na 5 mm debele piškote. Pečemo 12 minut pri 180°C.

Tinktura črnega oreha
Velik kozarec napolnimo z celimi zelenimi sadeži črnega oreha in nanje nalijemo 50% alkohol. Po treh tednih pretresanja, tinkturo precedimo in uživamo 15 – 30 kapljic 2x dnevno. Po dveh tednih prenehamo in tinkturo vzamemo le 1x tedensko.
Najdeš jo tudi tukaj: http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-crni-oreh/

Patricija Šenekar

Islandski lišaj

ISLANDSKI LIŠAJ (Cetraria islandica)

Konec 18. stoletja je bil islandski lišaj eno modernejših in zelo uporabljanih zelišč.
Prvi so ga za zdravljenje uporabili na Islandiji in po njej je dobil tudi ime.
Na severu Evrope, so ga uporabljali tudi v prehrani, kot sestavino za pripravo močnika, mletega pa so dodajali tudi moki za kruh.

Do danes se je njegova uporaba ohranila pri pljučnih obolenjih in kot krepčilni tonih po težkih boleznih.
Čeprav je poznan njegov antibiotični učinek, ga je znanstvena stroka malo cenila.

Njegovo učinkovitost so primerjali celo s penicilinom, na želatini iz alg agar-agar, so z njim zavirali rast bakterij in tako dokazovali te trditve.

V ljudskem zdravilstvu pa zelo radi posežemo po njem, predvsem po njegovih pastilah za žvečenje, kadar nas mučijo glasilke in kašelj.
Kot pri večini zelišč, je tudi pri islandskem lišaju njegova kurativna uporaba omejena na približno tri tedne. Če bi ga jemali v prevelikih količinah, bi nam lahko razdražil želodec in črevesje, čeprav v manjših količinah sluznicam želodca in črevesja zaradi sluzi in grenčin, ki jih vsebuje, zelo godi.

Sluzi, ki jih je v islandskem lišaju nad 50 %, zelo blažilno delujejo na sluznice v ustih in žrelu, kot tudi na sluznice v prebavilih. Blažijo tudi kašelj, saj sluzi v lišaju zaščitijo sluznico pred draženjem, lišajske kisline pa delujejo na mikrobe. Včasih so islandski lišaj uporabljali pri vseh, tudi hujših pljučnih boleznih (npr. tuberkolozi). Uspešna je njegova uporaba pri bronhitisu, kašlju, oslovskemu kašlju, zasluzenju v pljučih, odstranjuje oz. mehča tudi trdovratne, trde sluzi.
Grenčine v njem pospešujejo presnovo in krepijo telo. Grenke lišajeve kisline so ene izmed pomembnih zdravilnih učinkovin v lišaju. Njegove analeptične (poživljajoče) lastnosti so predvsem pomembne za pljučne bolnike, ki jim je upadla moč, kot tudi med težkimi boleznimi in po njih, pri izgubah krvi in slabokrvnosti (vsebuje tudi vitamin B12), pri nalezljivih boleznih, tudi pri sladkorni bolezni pripomore k boljšemu počutju.

Islandski lišaj izravnavajoče učinkuje na želodčno kislino, kar pomeni, da ga uživamo takrat, ko je je preveč, kot tudi, kadar imamo kisline premalo. Normalizira izločanje žolča, uporabimo pa ga lahko ob driskah, kot tudi ob zaprtju. Ponekod islandski lišaj zmeljejo v prah in z njim posipajo rane. To bi lahko upravičilo dejstvo, da vsebuje veliko joda. Dodajamo ga čajnim mešanicam, za pospeševanje izločanja mleka pri doječih mamicah.
V ljudski medicini se uporabljajo tudi v čaj namočeni obkladki pri golšavosti.

Islandski lišaj zelo cenijo tudi jeleni (ne le severni), ki radi pasejo med resjem in mahovjem, kjer raste lišaj. Najdemo ga skoraj po vsej severni polobli po goščavah, med resjem, mahovjem, v redkih, svetlih gozdovih, na pobočjih v višjih legah. Najbolj je razširjen v tundrah severne Evrope in Azije. Raste na tleh, v obliki gostih, pri nas pa običajno bolj redkih blazinic. Nabiramo ga od konca maja do septembra, ob suhem vremenu.

Lišaj ni klasično razčlenjen na korenino steblo in liste, temveč raste v obliki steljke, kakšnih 10 cm visoke listnate tvorbe, ki je s kratkimi nitkastimi, nepravilnimi koreninicami pritrjena na zemljo.
Lišaj je simbiozen organizem alge in glive. Mesece dolgo se lahko prehranjuje samo z vodo, ki jo dobi iz zraka. Po svoji zgornji strani je olivno zelen, če je otrdel zaradi pomanjkanja vlage tudi rdečkasto-rjav, spodaj pa sivkasto bel, z vidnimi drobnimi vdolbinicami.

Njegov vonj je izrazito zemeljski, rahlo zatohel, okus pa je grenak, sluzast in plehek. Ko ga poberemo, ga moramo dobro izprati in očistiti vseh nečistoč. To naredimo tako, da ga zelo na hitro operemo v čisti, mrzli vodi in to ponovimo vsaj pet krat. Nato ga drobno narežemo in čimprej posušimo.

Za čaj ga pripravimo tako, da ga namočimo čez noč v mrzli vodi in ocedimo. Čez ocejeno drogo, lahko ponovno nalijemo vodo, pustimo stati nekaj ur, segrevamo do vrenja in precedimo. Čaj pijemo topel ali ohlajen, praviloma neslajen, po požirkih čez cel dan. V drugo, mu lahko dodamo tudi plod sladkega komarčka, timijan in korenino sladkega korena (pri bronhitisu npr.)

Mešanica pljučnega čaja
v enakih delih zmešamo islandski lišaj, korenino sladkega korena, korenino sleza in pljučnik
Čaj za pomirjanje kašlja
islandski lišaj in korenino sleza čez noč namočimo v mrzli vodi. Zjutraj precedimo, nežno pogrejemo, dodamo žličko medu in počasi popijemo.

Čaj za spodbujanje teka
2 g islandskega lišaja prelijemo z 2 dcl vrele vode in po petnajstih minutah precedimo. V tem pripravku se bodo izlužile pretežno grenčine, ki delujejo na izločanje prebavnih sokov.

Sirup za pomirjanje kašlja
V 5 dcl vodi zelo počasi kuhamo 50 g islandskega lišaja cca 1 – 2 uri. Ugasnemo, precedimo. Ko se ohladi, dodamo nekaj medu. Jemljemo po žličkah, večkrat dnevno ob dražečem kašlju.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Drobnocvetni vrbovec

DROBNOCVETNI VRBOVEC (Epilobium parviflorum)

Ob potokih, robovih gozdov, nasipih in zapuščenih vlažnih travnikih, bomo prav pogosto naleteli na razne vrbovce. Spoznali jih bomo po drobnih roza cvetovih in podolgovatih semenskih strokih, ki se, ko je seme zrelo, razprejo in pokažejo se drobna semena z belimi, bombažu podobnimi laski.

Vrbovcev je veliko vrst, ki jih najdemo širom Slovenije. Če ga iščemo za zdravilne namene, iščimo vrste z drobnimi, svetlo roza cvetovi, ki niso večji od 1,5 cm, to so v prvi vrsti drobnocvetni vrbovec (Epilobium parviflorum) in še gorski vrbovec (E. montanum), hribski vrbovec (E. colinum),temnozeleni vrbovec (E. obscurum), alpski vrbovec (E. anagallidifolium), rožnatocvetni vrbovec (E. roseum S.). Ostalih vrbovcev pa za uživanje ne uporabljamo.

Drobnocvetni vrbovec poganja iz zalistij zgornjih listov, kasneje pa še po celotnem steblu drobne, do 0,8 do 1,5 cm velike svetlo roza cvetove. Steblo je kratkodlakavo, spodnji listi nasprotni, kasneje premenjalni, nežno dlakavi in dolgi od 3 – 7 cm. Cveti od junija do septembra in zraste od 20 do 80 cm v višino. Je dokaj neopazna rastlina, še najlažje ga opazimo zaradi njegovih razprtih semenskih strokov, ki so opaznejši od njegovih nežnih cvetov. Za uporabo, redno nabiramo njegove vršičke s stroki, ki so tik pred odprtjem, narežemo in dobro posušimo na brezvetrnem prostoru, saj bi nam veter lahko raznesel dragocena semena.

Brez posebnega truda, ga lahko gojimo v domačem vrtu, potrebuje le dovolj vlage in kadar mu prostor ustreza, se hitro zaseje in razmnoži sam. Nabiramo zgornji del rastline v času cvetenja oz. ko so na rastlini že okoli 5 cm dolgi stroki.
Nabiramo ga redno, vsak teden, saj s tem pospešujemo razvejanost rastline in nastajanje vedno novih vrhov.
Trgamo približno na sredini vejic, tako, da rastlina lahko izza preostalih listov, tvori nove poganjke. Če je veliko dežja, moramo biti pozorni tudi na to, da ne pobiramo vrhov, ki jih je napadla plesen. To vidimo po belo-sivih kupčkih plesni na listih in strokih. Tak vrbovec porežimo in zavrzimo. Mladi poganjki bodo lahko spet zdravi. Če ga nabiramo za čaj, še sveže pobranega narežemo in potem posušimo. Čim manj se ga dotikamo, da se semena ne raznosijo naokrog. Tinkturo pa si lahko pripravimo iz sveže ali pa tudi iz posušene rastline.

Vrbovec vsebuje snovi, ki imajo aktiven učinek na spremembe v telesu, ki povzročajo povečanje podmehurnice. Za povečano prostato, je drobnocvetni vrbovec tradicionalno ljudsko zdravilo. Uporablja se pri vseh, tudi dolgotrajnejših obolenjih prostate, kot je npr. težko odvajanje vode, pri bolečinah ledvic in mehurja (tudi za ženske) in tudi pri raku mehurja in prostate. Mnogim moškim se ob redni uporabi vrbovca, benigno povečanje prostate spet normalizira, če pa imate težave po operaciji prostate, kot je npr. pekoča bolečina, jih lahko vrbovec zmanjša. V namene zdravljenja lahko vrbovec uporabljamo v obliki čaja in tinkture. Pomembna je redna uporaba. Pijemo ga tri tedne, nato za kak teden naredimo pavzo in ponovno pijemo. Če se vrbovec uživa preventivno po 45. letu starosti, sta dovolj dve tritedenski kuri letno. Ob večjih težavah pa se lahko pripravke iz vrbovca uživa neprekinjeno dva meseca, nato je potrebna vsaj tedenska prekinitev in nadaljevanje v tritedenskih ciklih. Lažje uriniranje in zmanjšanje bolečin se običajno pokaže kar hitro, že po prvi tritedenski kuri, za trajnejše rezultate pa ga je potrebno piti dalj časa. Neželjeni učinki pri pitju drobnocvetnega vrbovca niso poznani, tudi z zdravili je kompatibilen, bolje pa je, da se pred uporabo posvetujete tudi s svojim zdravnikom.

Glavne učinkovine v vrbovcu so flavonoidi (protivnetno delovanje), sitosterol, čreslovine, triterpenske kisline, pektini, rastlinski hormoni, lignani.

Čaj
Čajno žličko suhega zelišča prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut. Nato precedimo in pijemo dve do tri skodelice dnevno in sicer prvo zjutraj na tešče in zadnjo zvečer pred spanjem.

Tinktura
Svež vrbovec narežemo in z njim napolnimo steklen kozarec. Prelijemo s 45% žganjem in postavimo na temno in toplo mesto, najbolje kar v kuhinjsko omaro. Občasno pretresemo. Po 3 tednih precedimo, zelišča iztisnemo in shranimo v temnem prostoru. Jemljemo 30 kapljic 2-3x dnevno in sicer zjutraj na tešče in zvečer, lahko pa tudi pred kosilom.

Moški čaj
60 g drobnocvetnega vrbovca, 10 g preslice, 10 g koprive, 5 g zlate rozge, 5 g borovničevih listov, 10 g mete za okus.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Kurkuma

KURKUMA (Curcuma longa)

V vsej poplavi začimb, ki rastejo na našem vrtu ali širom po svetu imamo možnost, da ne izbiramo le tistih, ki imajo odličen okus in aromo, temveč, da izberemo tudi tiste, ki imajo močno delovanje. In odličen primer super začimbe z močnim delovanjem je kurkuma.

Izvira iz JV Indije, v njihovi kulturi velja za simbol sonca in sreče. Tam je tudi cenjeno lepotilo. Vsaka bodoča nevesta se nekaj dni pred poroko kopa v kurkumini kopeli, svojo kožo pa natira s kurkumo primešano kokosovemu maslu. Za svojo dobro rast potrebuje vroče in vlažno podnebje.

Sodi v družino ingverjevk ali lilijevk. Požene iz glavne korenike, ki je dolga okoli 4 cm in debela le za kakšen centimeter. Korenike so kot prsti razvejane pod zemljo in ob prerezu vidimo njeno značilno globoko rumeno – oranžno barvo.

Je toplo aromatična z grenko zemeljskim okusom. Listi so suličasti, poženejo v šopih, visoki do enega metra. Čudovit cvet, ki požene v pozni pomladi je na steblu, malo nad tlemi in je rumene barve. Včasih vidimo kakšno vrsto kurkume tudi v naših cvetličarnah.

V bolj vlažnih območjih srednje Evrope raste njena sorodnica, kurkuma zedoarija in zanimivo je, da ima podobno sestavo, okus in tudi delovanje!

Kurkuma se v Aziji uporablja že tisočletja, v svojo uporabo jo vključuje ajurvedska, kot tudi tradicionalna naravna medicina. Tam jo predpisujejo tudi za hitrejše okrevanje in celjenje ob zlomih kosti. Seveda ima veliko vlogo tudi v azijski kuhinji in je glavna sestavina večine vrst karijev (indijski, tajski, angleški ….).

Lahko jo uporabljamo svežo, seveda pa je največ uporabljana v obliki suhega praška. Ko se listi kurkume posušijo, poberejo korenike, jih prekuhajo, posušijo in zmeljejo. Tudi pri nas, v ekoloških trgovinah, včasih najdemo sveže korenike kurkume, ki jih lahko dodajamo smutijem. Pozorni moramo biti, da so korenike napete, saj je to znak svežine. Hranimo jo na suhem mestu, podobno kot čebulo in česen, do nekaj tednov. Hranimo jo na temnem, saj svetloba pospeši razgradnjo kurkumina.

Uporabimo jo lahko tudi za obarvanje jedi, saj jim daje lepo rumeno barvo. Obarvamo lahko maslo, olja, sire in peciva, kot tudi volno, svilo in bombaž. Uporablja se tudi kot dodatek v hrani pod oznako E-100. Hrani daje nežno zemeljsko – lesno, toplo aromo in dobro se ujema z pimentom, kumino, česnom, čilijem, kardamomom, cimetom, koriandrom, ingverjem, baziliko, limonsko travo.

Dodamo jo lahko rižu, ki dobi lepo rumeno barvo in globok okus, pa tudi prebavi se lažje, kot tudi testenine, krompir in ostali OH. Tudi stročnice naredi lažje prebavljive. Dobro se ujame tudi z jajčevci, špinačo, cvetačo, ribami in perutnino. Zanimivo je tudi, da nekoliko ublaži pikantnost čilija.

Kurkumina glavna oz. najpomembnejša učinkovina kurkumin, ima močno antioksidativno delovanje, dokazali pa so tudi močno protivnetno, protitumorno, protimikrobno, imunomodulatorno delovanje. Ima širok spekter delovanja saj znižuje krvni pritisk, spodbuja izločanje prebavnih sokov in prebavnih encimov, čisti in ščiti jetra, pomaga zdraviti hepatitis, pomaga pri presnovi maščob, pri razgradnji ogljikovih hidratov, pri napenjanju in kolikah, pomirja vzdražen želodec in črevesje ter ščiti želodčno sluznico.

V TKM jo uporabljajo tudi za zdravljenje bolečin v prsnem košu, saj spodbuja dihalni sistem, pri izostalem mesečnem perilu, oteklinah, turih. V TKM velja za ogrevalno in očiščevalni zdravilo, ki uravnava pretok energij. V neki raziskavi se je od 25. bolnikov z želodčno razjedo devetnajstim stanje zelo izboljšalo, ob jemanju 5 x po 600 mg kurkume dnevno.

V neki raziskavi na miših pa so ugotovili, da pitje zelenega čaja sočasno z uživanjem kurkume poveča protitumorne učinke kurkumina. Uničuje spremenjene celice, da se ne morejo širiti po telesu, vpliva tudi na rast tumorskih celic in metastaz pri raku dojke. Ker spodbuja izločanje sokov iz prebavil, jo uživajmo pri hrani, da sokovi ne dražijo prebavil.

Najbolj je pomembno njeno protivnetno delovanje in kadar se pojavijo bolečine v sklepih, mišicah ali imamo druge bolezni, ki se končajo na –itis (kar kaže na vnetja), si vsaj dvakrat na dan postrezimo s kurkuminim napitkom. Sama jo uporabim kot izvleček tudi v enem svojih mazil, ki je namenjeno negi aknaste in vnete kože. Ker je bližnja sorodnica ingverja ima podoben, torej dober učinek tudi na holesterol. Ker znižuje vrednosti krvnih maščob, se krepi tudi delovanje srčno – žilnega sistema.

Kadar imamo povečano izločanje želodčne kisline, žolčne kamne ali zaporo žolčevoda, pa je ne bomo uporabljali. Ker redči kri, moramo biti pozorni tudi tukaj, pred vsem pa se ji je potrebno izogniti pred operacijami.

Kadar želimo kurkumin v kurkumi kar najbolj izkoristiti, jo moramo obvezno uporabiti v kombinaciji s črnim poprom, saj se v kombinaciji s piperinom, učinkovino iz popra vsebnost kurkumina v krvi več kot podvoji. Telo kurkumina namreč ne absorbira preveč dobro. Tudi maščoba vpliva na boljšo absorbcijo kurkumina.

Sok za sklepe
– 500 ml ananasovega soka (nesladkanega)
– 200 ml soka grenivke
– 200 ml soka zelene
– 2 žlički kurkume
– 1 žličko nastrganega ingverja
– 2 stroka zdrobljenega kardamoma
– Ščep črnega popra
– Žličko konopljinega ali lanenega olja
– Po želji čaj iz pol žličke sladkega korena namočenega v malo vrele vode

Kurkumin jutranji čaj
Za dve skodelici (4 dcl) potrebujemo:
– 1 žlička cimetove skorje
– Ščep drobljenih klinčkov
– Ščep muškatnega oreščka
– Žlička kurkume
Sestavine damo v hladno vodo, ko zavre ugasnemo in ko je toplo dodamo žličko medu.

Limonada s kurkumo in ingverjem
V 3 dcl vode dodamo spodnje sestavine in počasi vremo 5 minut:
– 2 žlički nastrgane sveže kurkume
– 2 žlički nastrganega ingverja
– Sok in lupinica dveh ekoloških limon
– Ščepec popra
Ta močan čaj vlijemo v pol litra mrzle vode in primešamo še 2 – 4 žlice medu.
Smootie s kurkumo in mangom:
– 4 dcl mandljevega mleka ali kokosove vode
– 1 zrel mango
– Pol banane
– ¼ ananasa
– KURKUMA (Curcuma longa)

Smootie s kurkumo in mangom:
– 4 dcl mandljevega mleka ali kokosove vode
– 1 zrel mango
– Pol banane
– ¼ ananasa
– 1 žlička kurkume
– 1 žlička cimeta
– Ščep popra
– Žlička chia semen
– Ščep soli

Zlato kurkumino mleko:
– Četrt skodelice kurkume v prahu
– Pol skodelice vode
– Pol žličke mletega popra
Vse sestavine pomešamo, postavimo na štedilnik in kuhamo, da se mešanica zgosti. Zapremo v kozarček in hranimo v hladilniku. Pol žličke paste uživamo vsak večer v skodelici toplega rastlinskega mleka (mandljevo, riževo…), primešamo žličko kokosovega masla in med.

Kurkuma proti krčem:
3 x dnevno v času menstruacije v 3 dcl vode zmešamo žličko kurkume in četrt žličke kajenskega popra in žličko raztopljenega kokosovega masla.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com