Intimnost je globoka povezanost

Ko pogovor nanese na intimnost velika večina žensk pomisli na spolnost.
Vendar je spolnost le en delček intimnosti, en nivo intimnosti.

Intimnost je globok nivo povezanosti, po katerem danes velika večina ljudi hrepeni v svojih odnosih in vendar to s težavo najdejo.

Intimnost se začne v notranjosti posameznika. Je globoka povezanost, ki jo sestavlja občutek bližine, topline, ranljivosti, avtentičnosti in zaupnosti.
Intimnost v medsebojnih odnosih povečuje občutek sprejetosti, zaupanja, izpolnjenosti in povezanosti.

Pomembno je, da se začnemo zavedati pomena intimnosti v svojem življenju in razvijemo bolj avtentične, globoke povezave, kajti le tako lahko naši osebni odnosi postanejo bolj ljubeči, harmonični in izpolnjujoči.

Intimnost je tako sposobnost kot izbira, da si povezana, ljubeča in ranljiva, kar od ženske terja čustveno prebujenost.

Intimnost ustvarja globoko čustveno povezanost, ki je lepilo, ki drži skupaj partnerstvo in ki ga ne moreš ponarediti. Terja voljnost, da se čustveno odpreš in povežeš. Ali si povezana ali pa nisi. Tako kot pravijo; ne moreš biti na pol noseča, ali si ali pa nisi.

Ključna stvar v intimnem partnerstvu je povezanost s seboj.
Ker dokler ti ne veš kdo si, kaj želiš in kakšne so tvoje čustvene potrebe bo izjemno težko, pravzaprav nemogoče, da bi te tvoj partner intimno poznal, te razumel in čutil povezanost s teboj. Da si sama svoj original, da si izvirna, pristna, da si to kar si namesto to, kar od tebe pričakujejo drugi je ključnega pomena za intimno partnerstvo.

Intimnost, ta globoka čustvena povezanost je tista, ki izboljša in neguje vse osebne odnose. Intimnost je tista, ki pospeši Razcvet Ženske. Intimnost je tista, ki pripomore k večjemu občutku povezanosti, jasnosti in dobrobiti v življenju.

5 skrivnosti kako obnoviš intimnost v medsebojnih odnosih in 5 načinov kako jo sabotiraš pa najdeš v nadaljevanju…

Kako obnoviš intimnost v odnosu?
Skrivnost številka ena je, da moraš biti utelešena. Samo, če si v svojem telesu, prisotna in čuječa, boš začutila ta občutek globoke povezanosti.
Razpršenost sodobne družbe, je razlog številka ena, da je tako težko ustvariti občutek intimnosti v odnosih. Zatopljenost v pametne naprave, ki ugrabijo tvojo pozornost in jo razpršijo vodi v vedno večji občutek osamljenosti in razdalje.
Bližino, ki je sestavni del intimnosti ustvariš skozi druženje, pogovor, skupno preživljanje časa in skozi čutenje drug drugega.

Druga skrivnost je
, da moraš poskrbeti za svoje potrebe. Večina polno zaposlenih žensk v sodobnem svetu čuti zategnjenost, zakrčenost in stres namesto odprtosti, sproščenosti in umirjenosti. Da bi začutila toplino, domačnost in ljubečnost, ki jo intimnost podpira je pomembno, da poskrbiš zase in za svoje potrebe.

Tretja skrivnost je, da kultiviraš občutek ljubezni v svojem življenju. Ljubezen je dušna kvaliteta. Do nje dostopaš v svoji notranjosti. V svojem svetem prostoru. Pomembno je, da se redno vračaš v svoj notranji tempelj, na to sveto mesto, kjer se povežeš s seboj in začutiš stik s seboj. Sveto je potrebno varovati, sicer izgubi zdravilni učinek, ki ga ima zate. Zato je varovanje Ljubezni pomembna dnevna praksa.

Četrta skrivnost je
ženska cikličnost. Ženska je ciklično bitje. Tvoj odnos s telesom in z ljudmi okoli tebe se popolnoma spremeni, ko ti bolje spoznaš sebe. Mit je, da lahko deluješ v linearni, na rezultate in profit naravnani družbi in si v razcvetu… ne moreš. Poznavanje svoje ciklične narave v sebi skriva toliko daril za žensko in njeno sposobnost, da se povezuje z ljudmi okoli sebe in ustvarja intimnost. V tvojem ciklu je čas, ko si na voljo za intimnost z zunanjim svetom, ko si v folikularni in ovulativni fazi in je čas, ko je potrebna intimnost s tvojim notranjim svetom, v lutealni in menstrualni fazi cikla. Ko veš kje si, boš lažje sledila toku intimnosti, ki te vodi skozi življenje.

Peta skrivnost je
, da se intimnost zgodi, ko si resnična, ko se ne pretvarjaš. Avtentičnost je pomembna sestavina intimnosti. Pretvarjaš se takrat, ko si prazna. Ko v sebi nimaš dostopa do kvalitet, ki predstavljajo samo esenco ženske duše.
Če ženska ni v stiku s sočutjem, mirom, nežnostjo, toplino v sebi, če je njena notranja posoda prazna, ne more podeliti z ljudmi okoli sebe tega, kar želi.
Tako se pretvarja, da je sočutna, kar pa ljudje okoli nje začutijo.

5 načinov, kako sabotiraš intimnost;

1. Pretiravanje – ko želiš biti vse za vse. Ko dokazuješ, da zmoreš sama – planiraš svoj dan, kontroliraš obnašanje, se odločaš za vse in namesto vseh okoli sebe. Ali ti planiraš vse obroke, počitnice in usmerjaš vse aktivnosti v odnosu? Prevzemanje kontrole v odnosu ubija intimnost. Opazuj svojega kontrol-frika v notranjosti.

2. Neskončen seznam opravil in obveznosti
, ko si preplavljena z vsem, kar je treba narediti, kar bi morala narediti in ne uživaš v . Spolnost je samo še ena obveznost na tvojem neskončnem seznamu opravil, ki ga moraš dati na urnik. To ubija spontanost, ki jo intimnost potrebuje.

3. Multitasking, ko delaš ogromno stvari naenkrat si kot na avtopilotu, nisi prisotna s sabo in s tem, kar čutiš, ker za to ni prostora. To kar ustvarjaš je notranja ločenost med telesom in umom. Zato je tako zelo pomembno, da upočasniš in sis prisotna s tem kar počneš. Da se sprostiš v svoje telo. Utelešenost je tista, ki te sprosti in razširi. Utelešenost ustvari magnetičnost.

4. Izogibanje čustvenim pogovorom, izogibanje čustvom, izogibanje čutenju. Pogosto ženska hiti, ker je hitrost eden od načinov izogibanja sebi. Drugi način izogibanja je hrana, tatovi časa kot je gledanje televizije, brskanje po internetu, zatopljenost v pametne telefone, igrice. Pomembno je, da si podariš čas zato, da se pogovoriš in da poskrbiš za svoje potrebe.

5. Jeza in agresivnost. Ko stvari potisneš v sebi, jih ne skomuniciraš je jeza tista, ki ti sporoča, da za tvoje potrebe ni poskrbljeno. Samoizpraševanje je način preko katerega prideš do informacij kaj potrebuješ. Podeli svoje potrebe z osebo na drugi strani. Komuniciraj, namesto reagiraj. Prevzemi odgovornost za tisto, kar ti lahko narediš zase. Poskrbi za svoje potrebe.

Veščine, kako to narediš sem podelila v spletnem intenzivu Reci NE in postavi mejo, reci JA in poskrbi zase. Podrobnosti najdeš na povezavi http://divine.si/aktualno/postavimejo.html

Za vse “PREVEČ” ženske

Opomnik: Ta zapis je navdihnjen s strani in namenjen vsaki “Preveč” ženski, s katero sem delala in ki se pogumno, kljub vsem oviram na poti, dviga.

Tukaj je… “Preveč” ženska. Tista, ki premočno ljubi, pregloboko čuti, prepogosto sprašuje, si želi preveč.

Tukaj je… preveč prostora zavzame; s svojim smehom, s svojimi oblinami, s svojo iskrenostjo, s svojo čutnostjo. Njena prisotnost je visoka kot drevo, široka kot gora. Njena energija zasede vsako špranjo v sobi. Preveč prostora zavzame.

Tukaj je… moteča je s svojimi vztrajnimi željami, s prevelikim hrepenenjem.

Želi si veliko, hoče vse – preveč sreče, preveč časa zase, preveč užitka. Šla bo čez žerjavico, motno reko in skozi peklenski ogenj, da bo dobila kar želi. Tvegala bo vse, da bi potešila hrepenenja svojega srca in telesa. Zato je nevarna.

Nevarna je.

In tamle gre, ta “Preveč” ženska, ki povzroči, da ljudje preveč razmišljajo, preveč čutijo, omedlevajo.
Ona, s svojo prisotno držo in samozavestnim obnašanjem. Ona s svojim glasnim smehom, s svojim nenasitnim apetitom in svojo gorečo strastjo. Vse oči so uprte vanjo. Menijo, da je zelo privlačna.

Oh, ta “Preveč” ženska… preveč glasna, preveč živahna, preveč iskrena, preveč čustvena, preveč pametna, preveč intenzivna, prelepa, preveč težavna, preveč občutljiva, preveč divja, preveč zastrašujoča, preveč uspešna, predebela, premočna, preveč politična, preveč vesela, preveč potrebuje – preveč.

Morala bi biti malo manj, se zmanjšati za nekaj stopenj.
Nekdo bi jo moral postaviti tja, kje je njeno mesto.
Nekdo bi ji moral povedati.

Tukaj sem… Preveč ženska z mojim preveč nežnim srcem in mojimi preobčutljivimi čustvi.
Hedonistka, feministka, iskalka užitkov, empatinja. Želim veliko – pravičnost, iskrenost, prostornost, lahkotnost, intimnost, udejanjanje, spoštovanje, biti videna, razumljena, slišana, spoštovana. Želim tvojo nedeljeno pozornost in da izpolniš dane obljube.

Pravijo, da sem zahtevna, ker želim, kar si želim, in zastrašujoča zaradi prostora, ki ga zasedam. Pravijo mi, da sem sebična, ker se imam rada. Pravijo mi čarovnica, ker se znam sama zdraviti.

In kljub vsemu… vstanem. Vseeno hočem in čutim in rečem in tvegam in zasedam prostor.

Moram.

ME Preveč ženske smo že stoletja soočene z iztrebljanjem – tako zelo se je bojijo, prestrašeni zaradi njene velike prezence, načina, kako terja spoštovanje in uveljavlja svoja resnična čustva. Že eone poskušajo zadušiti Preveč ženske – v naših sestrah, v naših ženah, v naših hčerah. In celo zdaj, še danes, se sramujemo Preveč ženske zaradi njene veličastnosti, zaradi njenih želja, zaradi njene strastne narave.

In še vedno… ona cveti.

V svojem lastnem svetu in pred svojimi očmi sem priča vračanju in vzponu Preveč Ženske. Ta Preveč ženska je nekaterim znana tudi kot Divja ženska ali Božanska ženstvenost.
Kakor koli že, ona je jaz, ona je ti in uživa, da končno, končno prihaja njen čas.

Če so ti kadarkoli rekli, da si “čisto preveč” ali “preveč čustvena”, ali “pasja” ali “zapeta”, si verjetno Preveč ženska.

In če si… te rotim, da objameš celo sebe, vse, kar si – vso svojo globino, vso svojo prostranost; ne skrivaj se in nikoli ne zapusti sebe, svoje veličine, svojega sijaja.

Pozabi na vse, kar si slišala – to, da si preveč, je darilo; o ja, tako, ki lahko zdravi, spodbuja, osvobaja in zareže naravnost v bistvo stvari.

Ne boj se tega darila in naj te nihče ne odvrne od njega.
To, da si preveč je čarovnija, je zdravilo.
Lahko spremeni svet.

Mi ne verjameš? Preveri tole: Vse tvoje najljubše ženske, tiste, ki so se zapisale v zgodovino, tiste, ki so posodile svoj glas za spremembe in so si pogumno dovolile, da so točno to, kar so. Vse so Preveč Ženske.

Zato prosim, Preveč ženska: Sprašuj. Išči. Sanjaj. Širi se. Premikaj se. Začuti. Bodi TI.
Naredi svoje valove, razpihni plamene, naj nas zmrazi.

Prosim, vstani.
Potrebujemo te.

Zapisala: Ev’Yan Whitney

Odpiranje Siriusovega portala

Zvezda boginje Isis se je imenovala Sothis ali Sirius in je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Isis je egipčanska boginja, imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Kot boginja poplav, je bila tudi boginja rodovitnosti in s tem boginja obilja in žetve. Povezovali so jo s faraonom in z njegovim potovanjem v onostranstvo. Opisovali so jo kot žensko, ki je imela zvezdo nad svojo glavo. Njena žival je bila sveta krava.

Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja.

Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost razcveta in rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in z abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo svetlobna krila, ki jih ima vsaka ženska za svojo zaščito. Ona nas spomni nanje in nudi gesto zaščite. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih. Kamen, ki ga čutim v povezavi z Isis je labradorit. Starodavno razumevanje Egipčanov je povezano z velikim učinkom, ki ga ima Sirius na naš planet.

Sirius po 77 dneh skrivanja prvič vzide pred soncem v začetku avgusta. In vendar se še naslednjih 7 dni skriva v sijaju sonca. 11.8.2023 je Sirusov vzhod viden. Vzhod Siriusa so v egipčanskem kraljestvu praznovali kot novo leto, po tradiciji, ki sega vse nazaj do časov Atlantide. Imenovali so ga atlantidsko-egipčansko-siriusovo novo leto.

Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod, ko Sirius vzide tik pred soncem na obzorju se zgodi enkrat na leto konec julija, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius.

Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan “Prihod Sopdet”.

Siriusov Prehod je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje. Sirius poznamo tudi kot duhovno sonce in je ezoterično srce našega fizičnega sonca. Med pasjimi dnevi, ki so v koledarju med 3. julijem in 12. avgustom v različnih tradicijah po svetu, Sirius izgine v sijoči svetlobi našega Sonca, zato bi lahko rekli, da naše fizično sonce objame naše duhovno sonce. V obdobju kozmičnega združenja je možno ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje.

Zdaj smo v času, ko lahko rodimo sami sebe in zato izkoristite čas do konca julija za ozaveščanje sebe.
Ko Sirius simbolično izgine z neba nekje v maju, govorimo o starodavnem mitu, ko se Isis skrije do rojstva Horusa in zvezda se ponovno pokaže po njegovem rojstvu. To rojstvo simbolično predstavljajo Siriusova vrata. Gre za vstajenje. Zdaj je čas za to, da presežete stare omejitve in se rodite v novega sebe.

Sirius je dom tako imenovane kristusove zavesti. Skozi žarke Siriusa, ki se bodo na Zemljo zlivali od 28. julija naprej bomo dobili še eno priložnost, da aktiviramo zavest mojstra v sebi. Gre za DNK kode v mirovanju, ki jih določene stelarne pozicije prebudijo in odprejo zapečatena vedenja in resnice, ki so vedno prisotne v nas.

Lahko pa z zavestnim zavedanjem 28. julija zjutraj pred sončnim vzhodom greš na sprehod, na meditacijo in zreš na vzhod. Naj te ne moti, če bo oblačno in ne bo kaj dosti videti, namera in izbira sta tisti, ki odpirata pot novim izkušnjam. Dovoli si, da se srečaš z energijo Siriusovega vzhoda in se z namero premakni s svojo zavestjo v kozmično maternico, ki je tiho čakala na tvojo vrnitev. V tišini, v času med besedami in mislimi, boš našla ključ, ki odpira tisto, kar je bilo v tebi dolgo časa skrito. Sedaj ti je na voljo, da to uporabiš.

Pojdi torej ven pred vzhodom in se obrni v smeri vzhajajočega sonca. Pozdravi Sirius v svojem srcu in dovoli, da ponese tvojo zavest v galaktično knjižnico, da v tebi aktivira dostop do starodavnega znanja, ki je tiho čakalo nate.

To je priložnost za aktiviranje speče DNA v našem telesu, ko se kode lahko aktivirajo in se povežejo z zvezdnim izžarevanjem, ki bo odprlo zaklenjena navodila v človeškem genu. Odpusti vso kramo, ki jo nosiš s seboj.
Ustvari pot, da novo pride k tebi.

Še ena zanimivost; Sirius je novoletna zvezda in najvišje na obzorju opolnoči 31.12. medtem, ko je Vega ravno na drugi strani pod obzorjem. Ko Sirius vzhaja na vzhodu, Vega zahaja na Zahodu.

Sprejmi!
Sprejmi božjo Luč, svetlobo miru, svetlobo ljubezni.
Odpri svoj gral ljubezni!

DIVINE.SI

Prijateljice

Za žensko so prijateljice vitalnega pomena.

Znanstveno so dokazali, da je čas, ki ga preživiš v ženski družbi nekaj, kar pozitivno vpliva na tvoje zdravje.

Raziskava, ki so jo delali na univerzi v Stanfordu, je že leta 2012 pokazala povezavo med stresom in boleznimi… osredotočala se je na ženska prijateljstva.

“Zelo jasno postaja, da so dobri medsebojni odnosi ključni za boljše in daljše življenje ljudi,” je poudaril David Spiegel direktor centra za stres in mentalno zdravje na Univerzi v Stanfordu.

Na posvetu o psihičnem zdravju v Stanfordu, 2012 je bilo zadnje predavanje posvečeno odnosu med telesom in duhom, povezavi med stresom in boleznijo. Vodja oddelka za psihiatrijo v Stanfordu je, med drugim, poudaril, da je najbolje, kar lahko moški stori za svoje zdravje, to, da je poročen z žensko. Medtem ko je najbolje, kar lahko stori ženska za svoje zdravje, to, da ima prijateljice.

Kljub temu da se je celoten avditorij zasmejal, je gospod ostal resen.

“Ženske se med seboj povezujejo na drugačen način in ustvarjajo podporni sistem, ki vsaki omogoča in pomaga premagovati stresne situacije in težke življenske preizkušnje.

Fiziološko gledano je kvaliteten “ženski čas” oziroma druženja žensk s prijateljicami tisti, ki v telesu ustvarja več serotonina. Gre za posrednika (nevrotransmiter), ki pomaga v boju z depresijo in ustvari večji občutek dobrobiti. Ženske delijo druga z drugo svoje občutke, medtem ko so v središču pozornosti moških, ko se družijo s prijatelji, aktivnosti. ”

To, da se povezujemo duša z dušo in delimo stvari druga z drugo pozitivno vpliva na naše zdravje.

“Moški se zelo redko pogovarjajo o tem, kaj čutijo in kako poteka njihovo zasebno življenje.
Govoriti o službi? Ja. O športu? Ja. O avtih? Ja. O ribolovu, lovu, golfu. Ja. O tem, kaj čutijo? Redko.

Ženske delamo to od nekdaj. Najgloblja čustva delimo s sestrami, prijateljicami, materami in, kot se zdi, je to za zdravje dobro.

Nadaljeval je, da je čas, ki ga preživlja ženska s svojo prijateljico enako pomemben za njeno zdravje kot tek ali vadba v fitnesu.

Tendenca je, da ženske menimo, da je čas preživet v fitnesu ali pri kaki drugi vadbi, čas, ko delamo nekaj dobrega za telo. Ko pa se družimo s prijateljicami, izgubljamo čas in bi se morale ukvarjati s pametnejšimi stvarmi.
Vendar to ne drži.
Profesor zagotavlja, da če ne ustvarjamo in vzdržujemo kakovostnih osebnih odnosov, svoje zdravje ogrožamo enako, kot če kadimo!

Torej, draga ženska: vsakič, ko se družiš s prijateljicami, pomisli, koliko dobrega narediš zase in si čestitaj, ker si storila nekaj dobrega za svoje zdravje!

V skupnosti Dragocena te želim spomniti, da v sebi nosiš izjemno Darilo.
In da imaš podporo skupnosti v odkrivanju tega Darila v sebi.
Ker samo, ko ga poznaš sama, ga boš lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Vabljena v žensko družbo. Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/dragocena.html

Marija Magdalena

Vir: Delo
Zapisala: Vesna Milek

Dvaindvajseti julij je njen praznik. Praznuje se že najmanj osem stoletij, najbolj na jugu Francije, kamor naj bi emigrirala po križanju. V francoskem mestu Saint-Maximin-la Sainte-Baume tega dne verniki častilci Marije Magdalene romajo v cerkev, kjer naj bi bili v kripti shranjeni njeni posmrtni ostanki.

Kaj najprej pride na misel, ko rečeš Marija Magdalena?

Skesana grešnica. Ženska z alabastrno posodo z oljem iz narde, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ženska, ki jo zalotijo pri prešuštvu in jo Jezus reši pred kamenjanjem. Po planetarnem hitu Da Vincijeve šifre je nenadoma tudi ženska, polna skrivnosti, povezana s templjarji, prostozidarji, Jezusova žena, dolgo iskani »sveti gral«.

Zgodovina je zgodba. In zgodb o Mariji Magdaleni ne bomo najbrž nikoli mogli popolnoma preveriti; nikoli ne bomo zares vedeli, kje se je rodila (ni nujno, da je to kraj Magdala pri Betaniji), kaj je počela, preden je srečala Jezusa, kaj se je zgodilo z njo po križanju. (Tako kot očitno ne bomo izvedeli, kje je bil mladi Jezus celih osemnajst let, od trenutka, ko je kot najstnik izgnal trgovce iz templja, do trenutka, ko se je pri tridesetih dal krstiti.) Je bila res, kot predpostavljajo avtorji knjige Sveta kri in sveti gral, Jezusova žena, mati njegovega (njegovih?) otroka, judovska princesa iz Benjaminove hiše, sama sveti gral, ki ga človeštvo išče že dve tisočletji?

Na njenem telesu se lomijo kopja katoliške cerkve, usmerjena proti ženski seksualnosti. Njeno ime nosijo ustanove, v katere so zapirali »padle ženske«, neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino; če se spomnimo samo Mullanovega filma Sestre magdalenke.

Hkrati je v popularni kulturi postala simbol osvobojene ženske – emancipirana, inteligentna, močna ženska, ki ji je ob preroku namenjeno posebno mesto. Z njenim imidžem se je spogledovala tudi Madonna, ko je s svojimi videospoti s katoliško ikonografijo dražila Vatikan – in potem odgovorila s parafrazo Jezusovih besed: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.«

Ustnice Marije Magdalene

Po izidu poljudnoznanstvene študije Sveta kri in sveti gral (1982), Kazantzakisovem romanu Zadnja Kristusova skušnjava in istoimenskem Scorsesejevem filmu (1988), sploh pa po svetovni uspešnici, kriminalki Dana Browna Da Vincijeva šifra, smo priča novemu valu zanimanja za Marijo Magdaleno in njen odnos z Jezusom.

Dejstvo je, da je Marija Magdalena poleg Jezusove matere edina ženska, ki je v štirih evangelijih Nove zaveze omenjena vsaj dvanajstkrat, večkrat kot katerikoli apostol. Ostala je z njim ob križu, medtem ko so vsi apostoli, razen apostola Janeza (»ki ga je Jezus ljubil«), odšli, ker so se bali za svoje življenje. Bila je navzoča pri Jezusovem grobu – in kar je najpomembneje: je edina oseba, ki jo vsi štirje evangelisti omenjajo kot tisto, ki je prva videla vstalega Jezusa (zlasti evangelista Marko in Janez jo posebej omenjata kot prvo osebo, ki je videla Jezusa po vstajenju.) Prav ustnice Marije Magdalene so torej oznanile največji misterij krščanstva, na čemer temelji celotna katoliška vera. Vstali Kristus. Celo katoliška cerkev, ki se ni ravno odlikovala po svojem odnosu do žensk, jo je nagradila z nazivom apostola apostolorum, torej »apostol apostolov«.

Kako to, da je v 1. stoletju v Judeji, kjer ženske nikakor niso imele enakopravne vloge z moškimi, sploh pa ni bilo običajno, da ženske sledijo rabijem, Marija Magdalena sledila Jezusu, ga podpirala s premoženjem in v vseh evangelijih obdržala tako pomembno vlogo? Kako je torej v našo zavest prišla predvsem v podobi spokorjene grešnice, skesane prostitutke? Kriv je bil papež Gregor I., eden najbolj vplivnih papežev sploh, trdi Susan Haskins v obsežni študiji Mary Magdalen: Myth and Metaphor (1993), saj je v svojih sugestivnih pridigah v Rimu leta 591 v goreči strasti Marijo poistovetil ne le s kamenjano grešnico (po Luku), ampak tudi z Marijo iz Betanije in z žensko, ki mazili Jezusova stopala in jih briše s svojimi lasmi. Od takrat dalje je bila njena podoba zapečatena, trdi Susan Haskins. Celo sedem demonov, ki naj bi jih Jezus izgnal iz nje in lahko pomenijo karkoli, se je v njegovih pridigah spremenilo v sedem grehov – in greh je imel takrat predvsem eno samo konotacijo: seksualnost.

Nikjer v Novi zavezi ni omenjeno, da bi bila Marija Magdalena prostitutka. Retorično vprašanje je, zakaj so se cerkev oziroma njeni prvi dostojanstveniki potrudili, da so sedem demonov, ki naj bi jih iz nje izgnal Jezus, enačili s prešuštvom ali prostitucijo, zakaj so se tako potrudili, da je bila njena vloga ob Jezusu namerno obrezana.

Evangelij po Mariji

Jezus »je bil prvi in hkrati tudi skoraj zadnji prijatelj žensk v cerkvi«, je radikalna Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen – sploh če sklepamo po številnih apokrifnih spisih, ki niso uvrščeni v Novo zavezo, je portretirana kot vizionarka in voditeljica zgodnjega gibanja, učenka, ki jo je Jezus ljubil bolj kot druge.

Leta 1945 (dve leti po Kumranskih rokopisih ob Črnem morju) so v Nag Hamadiju v Egiptu našli gnostično zbirko knjig z evangeliji, kjer ima Marija Magdalena zelo močno vlogo. Sploh Filipov evangelij iz 2. st. razkriva poseben odnos Jezusa in učencev do Marije Magdalene:

»Rekli so mu: Zakaj jo ljubiš bolj kot nas? Odrešenik jim je odgovoril: Zakaj vas ne ljubim kot njo? Ko se slepi in tisti, ki vidi, znajdeta v temi, med njima ni razlike. Ko posije svetloba, tisti, ki vidi, ugleda luč, slepi ostane v temi.« Kot piše Michael Baigent v Dokumentih o Jezusu, je Jezus hotel povedati, da je Marija Magdalena v nasprotju z apostoli tista, ki je sposobna videti luč, ali da ji je dano posebno znanje.

»Z gospodom so se vedno družile tri ženske: Marija, njegova mati, sestra in Marija Magdalena, ki so jo imeli za njegovo družico. Vse tri so bile Marije.« In še: »Odrešenik je ljubil Marijo bolj kakor vse učence in jo je pogosto poljubil na usta.«

Marijin evangelij (2. st. n. št.) na trenutke spominja na mistične zapise iz Tibetanske ali Egipčanske knjige mrtvih. V njem Marija Magdalena tolaži učence po Jezusovem odhodu in jim sporoča, kar jim je razodel Jezus, a naleti na nejevero in nezaupanje. »Peter je dejal: Mar je govoril z neko žensko na skrivaj in ne odkrito pred nami? Levi mu odgovori: če jo je imel Odrešenik za vredno, kdo si tedaj ti, da jo zametavaš? Zanesljivo jo Odrešenik dobro pozna. Zato jo je imel rajši od nas.«

»Sestra, vemo, da te je Odrešenik ljubil bolj kot ostale ženske. Povej nam besede Odrešenika, ki se jih spominjaš, ki jih poznaš, a jih mi ne, niti jih nismo slišali. In Marija je odgovorila: kar je skrito pred vami, vam bom razkrila.« Med enajsto in štirinajsto stranjo so svitki izgubljeni; na njih je najverjetneje opisan začetek mističnega potovanja, ki naj bi ga doživela Marija Magdalena v svojem procesu učenja oziroma iniciacije. »In duša je rekla: Videla sem te. Ampak ti me nisi niti videla ne prepoznala. Služila sem ti kot oblačilo in ti me nisi poznala.« / »In duša je rekla: Zakaj me sodiš, čeprav jaz nisem obsojala?«/ V 9. poglavju Marijinega evangelija Peter spet podvomi o Magdaleninem pričevanju; tu se pokaže rivalstvo med nekaterimi učenci in Marijo. »Je resnično govoril na samem z žensko in ne z nami? Jo moramo zdaj poslušati vsi? Jo je imel raje kot nas?«

Sveta kri in sveti gral

Vse od objave besedil iz Nag Hamadija leta 1977 je poseben odnos med Marijo Magdaleno in Jezusom postal tema številnih teoloških akademskih razprav. Avtorji Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln v knjigi Sveta kri in sveti gral (1982) postavijo »blasfemično« hipotezo, da je bil Jezus poročen in da je bila svatba v Kani, za katero je bil sam odgovoren, v resnici njegova. Znameniti prizor maziljenja nog, ki je preveč privlačen, da ga ne bi pograbili tako režiserji, slikarji kot pisatelji, je bil torej prizor ženske, ki »mazili noge svojega moža«. Ženske, ki je dovolj premožna, da vzame funt dragocenega dišavnega olja iz narde. Seveda tega, kdo je v resnici mazilil Jezusove noge, ne bomo nikoli zares vedeli. In vendar je teorija avtorjev z Baigentom na čelu vznemirljiva in provokativna. »Morda so Marija iz Betanije in ženska, ki je mazilila Jezusa, ista oseba, morda ženska, ki jo evangeliji vedno znova omenjajo, nastopa pod tremi različnimi imeni, v treh različnih vlogah? In če je to res in če je bila ta oseba Jezusova žena, je bil Lazar njegov svak.«

Farizeji, ena od vodilnih struj 1. stoletja, so trdili, da je »poroka nesporna dolžnost vsakega moškega«. Če Jezus ni bil poročen, zakaj mu torej njegovega samskega stanu niso očitali njegovi farizejski nasprotniki, čeprav Nova zaveza omenja njihove številne očitke.

Apostol Peter, ki je bil pozneje razglašen za prvega papeža, je bil nedvomno poročen in je potoval s svojo ženo, kar izvemo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, kjer med drugim pove, »da je tudi sam poročen, kot večina apostolov in Jezusovih bratov«.

Če je bila Magdalena res Jezusova žena, mati njegovih otrok, je tako postala tisto, kar človeštvo išče dve tisočletji: sveti gral naj bi bil v resnici njena in Jezusova kraljevska kri. Kmalu po križanju naj bi pribežala v Galijo, kjer je našla zatočišče pri judovskih skupnostih. Jezusovi potomci naj bi se naselili v Galiji in sang real, kraljevska kri, se je nato nedotaknjena skrivaj ohranjala naslednjih 400 let, dokler se ni v 5. stoletju združila s Franki in ustvarila merovinško dinastijo. S tem, trdijo avtorji, je mogoče pojasniti številna vprašanja: čaščenje, ki ga je bila Magdalena deležna v času križarskih pohodov, sveti položaj Merovingov.

Ko so Baigenta po škandalu, ki ga je sprožila knjiga Sveta kri in sveti gral, spraševali, ali sam verjame, da je bil Jezus res poročen z Marijo Magdaleno, jim je odgovoril, »da nima nobenih dokazov za ali proti. Da pa lahko reče samo: Zakaj pa ne? Jezus je bil Jud. In vsak judovski moški se poroči in spočne otroka.«

Michael Baigent in njegov sodelavec Richard Leigh sta se leta 2006 na višjem sodišču v Londonu spoprijela s piscem Da Vincijeve šifre Danom Brownom, ker naj bi kršil avtorske pravice in si vsebino knjige sposodil pri delu Sveta gri in sveti gral. Zakaj je Da Vincijeva šifra postala takšna uspešnica, v nasprotju s prejšnjimi, ne preveč uspešnimi kriminalkami Dana Browna, se retorično na koncu knjige Dokumenti o Jezusu sprašuje tudi Michael Baigent. »Kaže, da je Da Vincijeva šifra množično odprla zapornice, sprožila poplavo različnih zamisli v krščanstvu in osvetlila razlike med zgodovinskim in teološkim Jezusom. »Ljudje so se očitno počutili opeharjene za del resnice.«

(Michael Baigent je umrl 17. junija letos, po mnenju svojcev tudi zaradi izčrpanosti od dolgotrajnega sodnega procesa z Danom Brownom; tožbo je izgubil.)

Ženska z nešteto obrazi

Od omenjene knjige in Kazantzakisovega romana Zadnja Kristusova skušnjava dalje se zdi, da se je popkulturna ali literarna, poljudnoznanstvena produkcija skrčila predvsem na dejstvo, ali je imela spolni odnos z Jezusom ali ne. Temu primerni so bili škandali, ki so sledili filmom in knjigam s to premiso. Po zaslugi Brownove uspešnice zdaj drugače gledamo tudi na Da Vincijevo sliko Zadnja večerja in na nežnega apostola na Jezusovi desni strani: ima dolge rdečkaste lase in ženski obraz.

Prvi večji škandal zaradi upodobitve odnosa Marije Magdalene z Jezusom je sprožil najprej roman Nikosa Kazantzakisa, potem pa še Scorsesejev film po isti literarni predlogi z odličnim Willemom Dafoejem v vlogi Jezusa, razpetega med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga.

Aprila 1990 je pet katoliških ekstremistov bombardiralo pariške kinematografe, ki so prikazovali Zadnjo Kristusovo skušnjavo; bombe so med občinstvo odvrgli prav med sanjsko sekvenco, v kateri se Jezus ljubi z Marijo Magdaleno, in ranili 13 ljudi. Na tisoče protestantskih pastorjev je grozilo z bojkotom filma, Martin Scorsese pa je bil obtožen blasfemije. Na to je v nekem intervjuju odgovoril: »Tudi jaz sem vernik. Tudi jaz iščem in se borim.« Kazantzakisov in Scorsesejev Jezus je borec, ki se bori proti svojim naravnim človeškim strastem in skuša uveljaviti svojo identiteto kot mesija, odrešenik. Skušnjava mesa je utelešena v Mariji Magdaleni. Kazantzakiseva Magdalena je takrat, ko jo zagledamo prvič, lokalna prostitutka; kasneje izvemo, da je za to kriv Jezus. Kot njegova sestrična, ki mu je bila obljubljena v zakon, se vanj zaljubi, ko jo on zavrne, pa se – da bi se poskusila osvoboditi njegovega vpliva – vda prostituciji. Kazantzakiseva Magdalena je hkrati tudi Ženska z veliko začetnico, simbol mesenega poželenja, univezalni brezčasni simbol skušnjave, ki želi Jezusa odvrniti od Boga. Kot je rekel tudi Nikos Kazantzakis: »Ena sama ženska obstaja na tem svetu, ena ženska z nešteto obrazi.«

Rdeči lasje grešnice

Ženska z nešteto obrazi je vedno vir navdiha.

V Louvru stoji impresiven kip Marije Magdalene Gregorja Erharta (1465–1540). Skulptura gole ženske z rdečimi valovitimi lasmi, ki kot slap pada po hrbtu do kolen, spredaj čez prsi in prekriva spolovilo. Na njej je nekaj krhkega, ranljivega in hkrati zadržano erotičnega. Nekaj, zaradi česar lahko stojiš tam in se čas ustavi.

Številni umetniki so v Magdaleni našli navdih in izziv ujeti kontroverzno figuro. V srednjem veku je bilo modno, da so jo upodabljali kot golo grešnico, puščavnico, spokornico, ki v popolni zamaknjenosti moli v jami. Renesansa ji je podarila rdeče lase, lase skušnjavke, kakršne so pripisali Evi, boginji ljubezni Veneri in Judi Iškarijotu. Caravaggio jo je videl strto, zamaknjeno v molitvi, prav tako skesano. V Botticellijevi Sveti Trojici je ženska, oblečena v slap rdečkastih las, ki ji segajo do peta. Tizian jo je videl polnejšo, čutno, s svilnatimi rdečimi lasmi, s katerimi si zakriva razgaljene prsi in v ekstazi strmi proti nebu. Rubensova Marija Magdalena je morda najbolj erotična od vseh, s skoraj otroškim obrazom, razgaljeno dojko. Tudi Magdalena, ki jo je upodobila ženska, Artemisia Gentileschi (1620), z roko na srcu, na mlečno belem dekolteju, z vsem svojim bitjem izraža čutnost. Vsem upodobitvam je poleg dolgih svetlo rdečih las skupno še nekaj: Magdalena je čutna, zapeljiva ženska, ki se kesa zaradi svoje čutnosti.

Temu se ni izognil niti Auguste Rodin (1840–1914), ki jo je v dveh študijah iz mavca upodobil skupaj z Jezusom na križu; njena roka ga objema, podoba je nežna in erotična hkrati (Muzej Rodin). O tej podobi se je razpisal že njegov takratni tajnik, pesnik Rainer Maria Rilke, ki ga je prav tako vznemirjala skrivnost Marije Magdalene. V sedmih pesmih iz leta 1897 med drugim »Jezusa vidi kot očeta otroka, ki mu ga je rodila Magdalena«, in to sto let pred uspešnico Sveta kri in sveti gral ter 120 let pred svetovnim hitom Da Vincijeva šifra Dana Browna.

Magdalena kot navdih

V osemdesetih, kot piše Haskinsova, je mit Marije Magdalene spet zapeljal številne avtorice in avtorje. Marija Magdalena je postala junakinja znanstvenofantastičnih, polmističnih zgodb in ljubezenskih romanov: njeno življenje je variiralo od prostitutke do kamenjane padle ženske, od skesanke do Jezusove žene in enakopravne sopotnice. Postala je simbol neodvisne, osvobojene ženske 20. stoletja. Upornica, kot v romanu Wild Girl (1984) Michele Roberts; roman Jacqueline Kelen Un amour infini: Marie-Madeleine, prostituée sacrée (1982) je še ena rekreacija večnega mita, ki uteleša večno ženskost; gotovo jo je najbolj izvirno zarisala mojstrica Marguerite Yourcenar v romanu Mary Magdalene or Salvation iz tridesetih let; pri njej je Marija Magdalena odločna, za tisti čas emancipirana ženska, razočarana v svoji požrtvovalni ljubezni do Jezusa.

V Evangeliju po Jezusu Kristusu nobelovec José Saramago tako kot v Kazantzakisovi Zadnji Kristusovi skušnjavi poskuša zaobjeti večni boj med Jezusovim božjim poslanstvom in človeško naravo, kar seveda vključuje tudi opise erotične ljubezni do Marije Magdalene.

V romanu litovske pisateljice Jurge Ivanauskaite Čarovnica in dež (1993) je Marija Magdalena ena od treh prvoosebnih pripovedovalk – tudi tokrat prostitutka, ki ob srečanju z rabijem Jezusom doživi vseobsegajočo ljubezen, ki ni samo duhovna, ampak tudi telesna, vsaj v njeni glavi in poželenju, ki jo muči, medtem ko je objekt njenega poželenja predan Bogu. Roman, v katerem ni eksplicitnega erotičnega prizora med Jezusom in Magdaleno, je tako razburil litovsko cerkev, da so avtorico izgnali, roman prepovedali.

Seveda pa ne moremo mimo še ene filmske Marije Magdalene – Monice Bellucci, ki jo je v svoj ep v aramejščini zapletel Mel Gibson in se natančno držal štirih evangelistov iz Nove zaveze, zato pa si dovolil veliko več umetniške svobode pri detajlnem prikazovanju Jezusovega bičanja in mučenja.

Kam je odšla?

Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.

Manjkajoča boginja

Marija Magdalena je zgodba, ki je bila izpovedana na tisoče načinov, vsakič je (tako kot Jezusova) služila namenom tistih, ki so potrebovali orodje za nadzor ali manipulacijo z množico.

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali …

Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Ali je Marija Magdalena sveti gral, ki ga človeštvo išče, ne vem. Dejstvo pa je, da je njeno sporočilo (kolikor ga lahko rekonstruiramo), danes prav tako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat, in tako kot takrat, ga očitno redki jemljejo resno.

Bila je najbolj nadarjena, duhovno najbolj napredna Jezusova učenka, ki je tako kot on udejanjala osnovno zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, na njegovo mesto v družbi, ne glede na njegovo bolezen ali na demone, ki ga obsedajo. Morda bi se zabavala, ko bi videla, kaj vse je človeška domišljija ustvarila iz nje; a bolj verjamem, da bi jo to, kar so tisti, ki so v teh stoletjih imeli v rokah moč, škarje in pero, naredili iz njune »žive ljubezni«, navdalo z žalostjo.

Prava Sivka

Prava sivka (latinsko ime Lavandula angustifolia) je ena najbolj priljubljenih in pomembnih zdravilnih rastlin, ki jih po vsem svetu uporabljamo za različne koristne namene. Sodi v železni repertoar zeliščne medicine. Divje rastoča sivka je razširjena po vseh sredozemskih državah, na Balkanu, v Severni Afriki, Iranu … Obstaja veliko vrst sivke. Le štiri izmed njih uporabljamo za zdravilne in ne le za okrasne namene. To so prava ali ozkolistna sivka (Lavandula angustifolia), volnata sivka (Lavandula lanata), širokolistna ali klasasta sivka (Lavandula latifolia) in hibridna sivka (Lavandula x intermedia). Sivko uvrščamo v družino ustnatic (Lamiaceae).

Sivka je zimzelen, gosto raščen in močno razvejan grm s štirirobimi poganjki, na koncu katerih se v obliki socvetij razvijejo drobni, močno dišeči modrovijolični cvetovi. Čudovit je pogled na pokrajino, ki je preraščena s sivozelenimi grmički, nad katerimi na dolgih steblih v vetru valovijo vijolična klasasta socvetja, katerih pomirjujoče dišeč vonj se širi daleč naokoli. Listi sivke so ozki, podolgovati in suličasti, sivkasto zelene barve in prekriti z gostimi in drobnimi dlačicami. Grmički imajo dobro razvejan koreninski sistem. Za uspešno rast potrebuje sivka veliko sonca.

Divje rastoče sivke pri nas v naravi ne bomo našli, kot gojena rastlina pa se zaradi svoje preproste lepote, pomirjujočega vonja in izjemne koristnosti tudi pri nas pojavi skoraj na vsakem domačem vrtu. Cveti julija in avgusta – takrat njene zdravilne cvetove tudi nabiramo za pripravo različnih pripravkov ter izvlečkov. Največ eteričnega olja in drugih zdravilnih učinkovin vsebujejo cvetovi tik pred odprtjem. Nabiramo jih ob suhem in sončnem vremenu, dopoldne ali zgodaj zjutraj.

Mir in čistost sta neločljivo povezana z edinstvenim vonjem sivke. O tem priča tudi njeno botanično ime Lavandula, ki je izpeljanka iz latinske besede lavare, ki pomeni umivati ali prati. Bila je tudi najbolj priljubljen dišavni dodatek starih Rimljanov in Grkov. Zelo priljubljena je zaradi svojega posebnega, močno aromatičnega vonja, ki odganja žuželke, kot so molji, komarji in muhe, zato jo radi uporabimo za potresanje v shrambah, za knjigami na policah, v škatlah s papirji in dokumenti ter seveda za polnjenje blazinic, ki jih obešamo v omare. Iz nje lahko naredimo tudi šopke, venčke, ali jo uporabimo v potpurijih, ki bodo krasili in odišavili naš dom.

Tudi v ljudski medicini in aromaterapiji je sivka predvsem zaradi svojega pomirjujočega učinka cenjena zdravilna rastlina. Vzglavnik, napolnjen s sivkinimi cvetovi, deluje zelo sproščujoče in pomaga ohranjati miren in kvaliteten spanec. Radi jo uporabimo v dišavnih kopelih za odganjanje stresa, čajih za pomirjanje, parnih kopelih za inhalacije …

Sivka pomirja tudi krče, deluje antiseptično, spodbuja menstruacijo, čisti urin, krepi srce, uravnava krvni tlak, krepi imunski sistem in spodbuja nastajanje belih krvnih telesc. Uravnava prebavo, pomaga pri vročini, migreni, neenakomernem bitju srca, stresu, epilepsiji, histeriji, živčnih boleznih, živčni in psihični preobremenjenosti in razdražljivosti. Pomaga pri pljučnih boleznih, astmi, suhem kašlju, bronhitisu, bolečinah v ušesih in pri vnetih očeh. Seveda govorimo o pravi sivki, ki velja za nepogrešljiv del domače zeliščne lekarne.

Sivka vsebuje do 1,5 % eteričnih olj in kar nekaj čreslovin, pa tudi smolo in grenčine. Pripravki iz cvetov sivke imajo pomirjevalni učinek na centralni živčni sistem. V kliničnih raziskavah so ugotovili, da se nekatere njene učinkovine v celicah vežejo na iste receptorje kot pomirjevala. Zdravilne učinkovine v sivki delujejo nevroprotektivno (ščitijo in krepijo živčne celice), blažijo krče (spazmolitično delovanje), delujejo protimikrobno (uničujejo bakterije, viruse in glivice), protivnetno in diuretično. Zdravilno moč pripisujejo predvsem eteričnemu olju sivke, ki se pridobi s parno destilacijo sivkinih cvetov. Z njim so izvedli kar nekaj farmakoloških raziskav, pri čemer so ugotovili, da lajša krče in zmanjša motorično aktivnost ter podaljša čas spanja. Zavira lahko celo stimulativni učinek kofeina.

Olje najboljše kakovosti se pridobiva iz cvetov prave sivke (Lavandula angustifolia), srednje kakovosti je olje, pridobljeno iz hibridov. Iz širokolistne sivke pridobivajo olja, ki jih uporabijo v industriji, za izdelavo cenejših kozmetičnih izdelkov. Olje hibridnih lavandinov in širokolistnih sivk vsebuje več kafre, ki nima tako pomirjujočega učinka, kot olje prave sivke. Uporabimo pa ga lahko ob pikih žuželk. Eterično olje prave sivke ima sladek, svež in prijeten cvetni vonj. Toda njegova vsebnost v cvetovih je zelo majhna. V nasprotju s tem pa iz hibridov pridobijo veliko več olja, kar je seveda razvidno že iz njegove nižje cene. To olje je tudi slabše kvalitete in ni tako zdravilno.

Eterično olje sivke zdravi težave s spanjem in nespečnost. Z njim si pomagamo pri opeklinah in ob pikih insektov, zdravi in obnavlja pa tudi kožne celice ter dobrodejno učinkuje pri izpadanju las. Uporabljamo ga pri nečisti koži, ob težavah z mozolji in aknami, za nego mastne kože, dobrodošlo pa bo tudi pri manjših ranicah, odrgninah in opeklinah, saj blaži vnetja in deluje antiseptično. Njegove protimikrobne lastnosti preprečujejo, da bi se rana okužila.

Sivkino eterično olje je eno redkih eteričnih olj, ki ga v manjših količinah lahko nanesemo direktno na kožo, oziroma lokalno na mesto pika žuželk ali drugih težav in nevšečnosti na koži. Le v redkih primerih povzroči alergijsko reakcijo. Sicer je to eno najbolj varnih eteričnih olj, ki ga lahko uporabljajo celo nosečnice in doječe matere. Uživanje sivkinega čaja je primerno tudi za otroke.

ZANIMIVI RECEPTI ZA UPORABO PRAVE SIVKE

Recept za sivkin čaj proti stresu:

Za pripravo sivkinega čaja potrebujemo 1 čajno žličko posušenih cvetov prave sivke in dva decilitra vrele vode. Naredimo poparek, po desetih minutah precedimo in ga pijemo kot blažilni čaj pri glavobolih, živčni razdraženosti, vetrovih in omotičnosti. Čaj sivke lahko popijemo tudi pred spanjem.

Recept za aromatičen sivkin sirup:

Veliko posodo napolnimo s sivkinimi cvetovi in jih prelijemo s hladno vodo (5 L). Cvetove namakamo 12—16 ur, nato tekočino precedimo. Na pet litrov tekočine dodamo 3 kg sladkorja in 50 g citronske kisline. Tekočino segrevamo do vretja in še vročo polnimo v čiste steklenice. Pred pitjem sivkin sirup redčimo z vodo (po okusu).

Recept za slasten sladoled s cvetovi sivke:

V 500 g kremnega vanilijevega sladoleda primešamo 1—2 jedilni žlici osmukanih svežih sivkinih cvetov. Prelijemo z medom in ponudimo.

Osvežujoča sivkina limonada:

V 1 liter hladne vode dodamo sveže iztisnjen limonin sok in 50 ml sivkinega sirupa. Dobro premešamo in nalijemo v kozarce. Okrasimo z rezino limone in cvetočo vejico sivke. Po želji dodamo led.

Okusni in dišeči piškoti s sivko:

Za pripravo sivkinih piškotov potrebujemo 100 g moke, 100 g koruznega škroba, 90 g sladkorja, 160 g deviškega kokosovega masla, 1 jajce, 2 žlici osmukanih svežih cvetov sivke, naribano lupinico ene ekološke pomaranče ter 1 žličko vinskega kamna ali pecilnega praška. Iz sestavin naredimo testo, ki naj najprej pol ure počiva v hladilniku. Nato pekač obložimo s papirjem za peko in nanj z žličko nanašamo testo v obliki majhnih kupčkov. Med kupčki naredimo nekaj razdalje, saj se med peko razlezejo. Pečemo v predgreti pečici 8—10 minut, na 175 °C.

Patricija Šenekar
Hiška Zelišč