paar

Kri ni voda – Kaj kot ženska nosim s sabo skozi življenje?

zapisala Martina Zaletel

Včeraj je bil dan, ko sem praznovala sedmo obletnico rojstva mojega sina in razmišljala o generacijah, ki so bile in ki prihajajo. Tri dni nazaj sem gledala intervju z Mileno Miklavčič, avtorico knjige Ogenj, rit in kaže niso za igrače. Globoko se me je dotaknila in v meni zbudila ta spomin, ki morda prihaja po krvi, morda ga vlečem iz ženske kolektivne zavesti, ne vem in mi ni tako zelo pomembno, pomembno mi je, da ozavestim, da je to nekaj, kar prepoznam in lahko pustim, da se osvobodi iz te teme, v katero je bilo potisnjeno in nam končno preda darilo, ki je do nas potovalo generacije.

Za naše babice, še za naše mame, je bil seks nekaj čisto drugega kot se zdaj odkriva, da je za nas. Za večino tistih prvih, pa verjetno tudi teh drugih, je bila to muka, praktično posilstvo, ki so ga sprejele za normalno s tem, ko so se poročile. Užitek? Sreča? Blaženost? Ja valda. Kakor je rekla ga. Miklavčič – Ženska je imela včasih samo tri želje, da ni tepena, da ni lačna in da ima vsaj ene čevlje. A si lahko mislimo kaj takega? V kakšnem so živele naše bližnje prednice? Kaj se nam pretaka po žilah?

Ko je bila moja mami še zarodek, je bil zametek mene že prisoten v moji babici, jajčece seveda. Torej se po meni dejansko pretaka kri moje babice. A si nor… Po moji mami teče kri njene babice. Normalno torej tudi po meni. In tako nazaj, nazaj, nazaj. In naprej… Kdo torej sem jaz, ki nosim s sabo svoje prednice ne samo energetsko, ampak tudi čisto fizično? Ali sem to jaz, ki sem morala v sramu dati noge narazen svojemu možu, da je na hitro in po živalsko opravil tisto stvar, za katero je župnik govoril, da je nujno zlo in da bog ne daj, da kdo uživa zraven, to je greh.

Itak ni bilo kaj uživati, drgnjenje na suho in v stoje, saj vemo kako to delajo psi, a ne… Ali sem to jaz, ki me je pijan mož vzel iz sna in se vrgel name in mi tisto stvar porinil med noge, da sem skoraj zakričala od bolečin? Pa je bilo najbolje, da se delam da v tistih nekaj minutah uživam, da je vsaj čimprej nehal… Ali sem to jaz, ki so se me dotikali povsod, ne da bi me kdo vprašal, kako je ob tem meni. Jaz, katere telo je praktično pripadalo moškemu in je lahko delal s tem, kar je hotel.

Kdo sem jaz, ki nosim s sabo vse te generacije žensk, ki so bile tako zatirane, maltretirane, zatolčene? Kdo sem jaz, ki sem tukaj in zdaj uresničitev njihovih neubesedenih molitev po boljšem svetu? A sem lahko jaz jaz, ne da nosim s sabo vso to težo teh dragocenih žensk, ki so mi dale življenje? A lahko kdaj pomislim, da mi je v čemerkoli hudo, ko pa verjetno sploh ne vem kaj to v resnici pomeni? Ali ni to, da živim, jaz, zdaj, tukaj, največji blagoslov, kar jih je bilo človeku do zdaj sploh danih? Še trideset let nazaj so v Sloveniji uporabljali naprave, ki so ženskam olajšale dejstvo, da so posiljene tako, da so njihovim pijanim možem olajšale živalsko fukanje. Da je bilo hitreje in s čim manj bolečinami. Še v osemdesetih… je bilo to nekje normalno.

Jaz pa imam zdaj možnost ljubiti se. Sebe. Se postaviti zase, ne dovoliti nikomur, da se obnaša do mene nespoštljivo. Raziskovati kdo sem, sprejemati dele sebe, ki jih odkrivam, ljubiti dele sebe, ki se rojevajo, blagoslavljati dele sebe, ki so ranjeni in rabijo objem… Svobodna sem biti vsak trenutek drugačna, glasna in videna, tudi če nimam kaj pametnega za povedati. Imam sanje in želje in s svojo domišljijo kreiram svoj svet, ki je lep, topel, ljubeč in SVOBODEN! Kjer nisem posiljena. Kjer sem ljubljena do neskončnosti. Od življenja samega! Sanjam, letim, se potapljam in se raztapljam od naslade, ki mi jo ponuja življenje, ko me ljubi, me podpira in me vodi.

Za mojo babico je tak pogovor čisti nesmisel, ker sploh ni sposobna razumeti o čem govorim. Ker prihaja iz popolnoma drugega časa, vesolja. A vseeno je v njej rastel ta zametek mene. Del mojega vesolja je prišel skozi njo. Aaaaa, kako noro je to… Pojma nimam kako ji je bilo, nikoli mi ne pove ničesar o sebi, ampak nekje v sebi jo razumem, kot da bi bila ona samo druga jaz. In njeno babico… Mogoče pa sem jaz v vseh teh ženskah, ki so me pripeljale v ta svet… Konec koncev sem potovala skozi vse njih, kot sanje, ki se bodo uresničile nekoč davno naprej, ko bo čas pripravljen za njih.

Moje življenje torej ni samo moje.
Sem ambasador vseh teh žensk, ki so me rodile in vseh tistih, ki rabijo ambasadorja. Moja osvoboditev vseh teh tlačenj, vseh teh življenj, ko je bilo imeti par čevljev največ o čemer je ženska lahko sanjala, je moja sveta naloga. Moja obljuba življenju, dana generacije nazaj, mogoče preden sem sploh kdaj bila človek, je, da bom z njim zaplesala kot svobodna, cela ženska, enakovredna partnerica v tem božanskem plesu. To, koliko življenj bo trajalo sploh ni važno, jaz, kri ki se pretaka skozi nas, sem vedno tu in moj namen je vedno isti, plesati ta ekstatičen ljubezenski ples z božanskim.

Ker je to moja svoboda…
Ker sem z njo končno na ti in je ne dam več, tudi če sem edina, ki pleše po svoje in drugi vidijo samo ples norice, ki se vrti v vetru. Who cares… Itak vem, da temu ni tako, ker če je kaj na svetu res, je to, da ena ženska, ki živi svojo svobodo, k temu vabi tudi vse druge ženske. Zato smo me, zdaj, sila, ki spreminja svet. Ker vlečemo in držimo za roke druga drugo in kot v kolu plešemo ta nori ples z življenjem, tudi ko je ena utrujena, ko ena izgubi tla pod nogami, so druge tiste, ki jo potegnejo naprej, da se spet ujame, da spet stopi v nov korak… Uau!

Včasih smo rekle Bodi sprememba, ki jo želiš videti. Zdaj lahko rečemo, vsaka zase – Sem sprememba, ki jo želim videti; smo sprememba, ki jo želimo videti. In če tega zase še ne moreš reči, pusti nam ostalim, da te potegnemo naprej, da te nov korak tega plesa z življenjem odnese na mesto, ki čaka, da stopiš nanj <3
Na tem potovanju smo vsaka posebej za vse in vse skupaj za vsako posebej.

Vse me, sestre po naši božanski materi.

Martino in njene zapise lahko spremljaš na njenem blogu http://www.martinazaletel.com/blog/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja