Pravijo, da zdrava doza občutka krivde človeka lahko motivira, da prisluhne, se nauči in deluje bolj konstruktivno, sram pa je tisti, s katerim v resnici ne dosežeš tega, kar si želiš doseči.

Sram ne motivira.
Sram uničuje.

In iskreno, to čutim v sebi že od nekdaj.
Vedno se vedela, da se vzgoja z zasramovanjem ne obnese.
Vendar je eno, da to znotraj sebe čutiš in veš, nekaj popolnoma drugega pa je, ko prideš do razumevanja in lahko to tudi ubesediš.

V zadnjih letih številni strokovnjaki skozi raziskave dokazujejo, da je velika razlika med sramom na eni strani in občutkom krivde na drugi strani.

Občutek krivde je povezan z obnašanjem, medtem ko je sram osredotočen na identiteto osebe.

Toksičen sram vznika iz globoko vsajenih občutkov nesprejetosti, nevrednosti in neljubljenosti, ki ima svoje korenine v otroštvu.

Aktivira strah, da nisi dovolj xyz in da si zguba.

To je tisti občutek, ko v sebi čutiš kot da si pokvarjena, da si polomljena, da je nekaj s teboj hudo narobe, nekaj, kar je neopisljivo, česar ne moreš ubesediti in vendar je tako globoko del tvoje identitete, da ti vedno znova onemogoča, da bi se izpostavila in postala vidna.

Ta občutek polomljenosti v sebi, občutek, da je s teboj nekaj hudo narobe, vpliva na občutek nemoči in brezvoljnost, ki je ne moreš pozdraviti z zunanjimi stvarmi.
In pogosto je diagnoza depresija.

Sram je najpogosteje tisti občutek, ki se skriva pod jezo, pod žalostjo, pod strahom in občutki krivde.

Sram je temeljni občutek, ki te drži ujeto na mestu.

Izziv s toksičnim sramom je v tem, da pogosto vodi v odvisnosti s katerimi poskušaš omiliti to notranjo bolečino, ki jo sram povzroča. To bolečino čutiš kot fizično bolečino v telesu.
Vodi pa tudi v ločevanje, v osamljenost in umik od ljudi, v nepovezanost.
Kar je v času v katerem živimo velika težava.

Sram za razliko od krivde ne vodi v spremembo.
V resnici naredi ravno kontra, prepreči spremembo, rast in razvoj in povzroči ujetost.

Še vedno je v meni živ spomin na to, kako zataknjeno sem se počutila, ko sem bila deležna zasramovanja v duhovnih krogih.
Ker po vseh teh letih dela na sebi bi se pa že moralo nekje poznati.
Ker bi morala biti bolj strpna in ljubeča, če delam na sebi že tako dolgo.
Ker jeza in žalost in ostala čustva niso zaželena.
Biti bi morala pozitivno razpoložena ves čas.

In tega nisem znala.
Zato sem v sebi čutila, da je nekaj hudo narobe z menoj.
Tisti ljudje, s strani katerih sem upala, da bom deležna podpore in povezanosti, sem bila deležna zasramovanja, ker nisem ustrezala merilom razsvetljenja.

Danes vem, da sram aktivira obrambne mehanizme in povzroči, da greš v obrambo, skrivanje, da se potegneš vase in utihneš.

Ne spodbudi te, da bi stopila korak nazaj in od daleč pogledala česa te situacija uči in kaj bi lahko naredila drugače.
Lahko bi rekli, da ti sram onemogoči, da bi karkoli spremenila ali naredila drugače.

Zakaj?
Ker se počutiš ogroženo.

Izkušnja sramu je povezana z limbičnim sistemom možganov.
S tistim delom možganov, ki aktivira avtonomni živčni sistem in te požene v boj ali beg.
S sramom ne moreš logično ali racionalno razpravljati.
Gre za avtomatski stresni odziv, ki dobesedno ugrabi tvoje možgane.

Sram aktivira potrebo po tem, da se zaščitiš pred napadom.
V možganih aktivira iste tokokroge, ki poskrbijo, da se skriješ pred fizično nevarnostjo.

Zato sploh ne preseneča, da se takrat, ko se v tvoji notranjosti aktivira sram pomanjšaš, se poskušaš skriti in narediti nevidno. Avtomatično želiš biti anonimna in se tudi pod točko razno se ne želiš izpostaviti.

Je potem kaj čudnega, če sistem skozi zasramovanje doseže, da se ljudje ne želijo izpostavljati in želijo biti anonimni tudi takrat, ko bi bilo nujno potrebno, da bi se postavili zase, za svoje otroke ali za prihodnost človeštva!?

To česar večina ne ve je to, da sram povzroča fizično uničenje v telesu.
Sram dobesedno razžira človeka. Vpliva na biološke spremembe v telesu.
Skupaj z željo po izničenju, po temu, da sploh ne bi obstajala.

Sram povzroči, da se počutiš kot najbolj grozna oseba na tem svetu.
In želiš si, da bi bila boljša oseba.

Vendar je samo-refleksija, pogled vase, ki je potreben, da bi izboljšala svoje življenje nekaj, kar čutiš kot grožnjo. Zato raje ostajaš v mehanizmih boja, bega ali ignorance, da bi zaščitila sebe. Da bi preživela.

In s tem se cikel samo ponovi.
Ostajaš ujeta v istih tokokrogih.

Sram povzroči, da ne želiš zares pogledati vase in se soočiti s seboj, ker če bi to naredila, bi to potrdilo dejstvo, da je nekaj narobe z teboj, da nisi dovolj dobra, da si slaba oseba.
In tako ostajaš ujeta.

Sram je čustvo, ki ga ne moreš razrešiti skozi kognitivno terapijo, skozi spremembo prepričanj, ker sram nima veze s prefrontalnim korteksom, kjer procesiraš občutek krivde.
Sram je avtomatični odziv na grožnjo in ne kognitivni proces, zato je potreben drugačen pristop v kolikor ga želiš razpustiti v svoji notranjosti.

V prvi vrsti je potrebno prepoznati in biti sočutna do sebe in do dejstva, da je sram nekaj, kar se kot virus prenese iz starša na otroka. Postati moraš starš sama sebi in biti prijazna in sočutna s seboj. S tem se vse začne.

S prijaznostjo do sebe in s seboj.
Povezanost s seboj je ključna.
Da si dovoliš videti in začutiti.

Ko ljubeče sprejmeš svojo bolečino in sram, se zdravljenje lahko začne.
In naslednji korak je, da se soočiš s svojim sramom. In s tistim, ki te je zasramoval.
Kajti preobrazbo lahko narediš le, ko se počutiš dovolj varno, da se spogledaš s tem, kar je v tebi in se nehaš izgubljati v ujetosti v ciklih, ki jih ponavljaš v neskončnost.

Žal tega največkrat ne zmoremo same.
Zase vem, da nisem zmogla sama.
Kar je bil ponovno vir sramu.

Ker bi morala to narediti sama.
Saj veš, kako te novodobno gibanje uči, da je vse na tebi.

Jaz sem poiskala pomoč, da sem sploh prišla do temelja tega, kje se je skrivala težava v meni.
In skozi intenzivno izobraževanje sem se izurila v tem, da lahko pomagam tistim, ki poiščejo pomoč.

Če čutiš, da imaš težavo s sramom in si pripravljena, da se soočiš z njim, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena