Drobni cukri življenja

Dobile smo se v ženskem krogu in beseda je nanesla na to, kako dragoceno je, da se imamo. In da imamo ta sveti prostor v katerem lahko odpremo svoje srce in podelimo sebe.
Ranljivo.
Iskreno.
Zaupljivo.

Ti drobni cukri življenja so tako zelo pomembni v času, v katerem živimo.

Cukri kot je lepota, pa milina in radost ženske, kot je to poimenovala ena od udeleženk.
Cukri kot je praznovanje življenja.

Pobožalo me je, da imamo ta krog.
Da imamo druga drugo.
In da vidimo dragocenost tega, kar imamo.

Še posebej v tem času zdaj.

Ni prvič, da se ščuva žensko proti drugi ženski.
To je ena od tematik, ki je živa v telesu vsake ženske.
Boleča je.
Bojimo se je.

Ker je krutost ženske, s katero razcefra drugo žensko točno tam, kjer je najbolj občutljiva, tako zelo surova.

Želela bi si, da se to ne bi več dogajalo.
Da bi ženske ugledale, kako zelo dragoceno je sestrstvo in povezovanje med ženskami.
In kakšna moč se skriva v skupnosti.

Vendar sem vedno znova priča nasladi, ki jo krutost daje.
Ko te ženska zabije do nafte.
Ko tekmuje s tabo in te pusti daleč zadaj v oblaku peska.
Ko te s pogledom, z besedo ubije in potem še trikrat pohodi, da je gotova, da se ne boš več premaknila.

Priznam, v svoji mladosti sem se izogibala odnosom z ženskami. Ker so bili tako zelo boleči.
Potem je prišlo obdobje, ko sem se naučila udariti z bičem jezika tudi sama.

Vendar mi to ni dalo zadoščenja.
Povzročilo je še večjo bolečino v meni.

In sčasoma sem prišla do spoznanja, da vedno, ko vrnem udarec, udarim sama sebe.
In da z bojevanjem ne bom prišla daleč.
Tako kot nisem s skrivanjem. In umikanjem.

Najbolj boleči del napada s strani ženske je najbolj prefinjen in preoblečen v osladnost.
Ko misliš, da ti ženska želi dobro. A se ob prvi oviri pokaže, kako zelo kruta zna biti.

Danes vem, da je krutost, ki jo ženske dajemo v prakso druga do druge v resnici tista ista krutost, ki jo izvajamo same do sebe.

Ne more biti drugače.
To kar je v tebi, to širiš do drugih.

Zato je soočenje s seboj in to, da zmoreš voditi sebe, tako zelo pomembno.
Da vodiš svoj notranji svet. In se spogledaš s temi deli v sebi, ki ti povzročajo bolečino.

V zadnjem mesecu je bila senca meseca v sestrstvu Varuhinje Ljubezni Krutela.
Zaznala sem jo v etru, ko sem zasledila kar nekaj zapisov na to temo na svojem FB zidu.
Krutela prihaja v ospredje.

In kurjenje čarovnic je v polnem teku.
Če nisi z nami, si proti nam.

Ločevanje in izločevanje je v zraku.
In izobčenost ni daleč zadaj.

Izobčenost je rana Modre ženske.
Izobčenost je boleča.

Da bi se ji izognile, smo pripravljene narediti marsikaj.
Tudi izdati sestro.
Jo žrtvovati.

Spomnim se odnosa z eno od žensk, za katero bi dala roko v ogenj, da je »moja, moja«. Verjela sem, da me podpira, kot sem jo podpirala sama. In da stoji z mano in ob meni, kot sem jaz stala ob njej in z njo. Čutila sem jo. Ji držala prostor. Jo bodrila. Ji pomagala, da se je soočala s senčnimi deli v sebi. Res bi zanjo naredila vse.

Do tistega dne, ko me je napadla. Do tistega dne, ko sem dobila grožnjo z odvetnikom, ker sem uporabila nekaj njenega.

Bila sem osupla.
Zaradi načina.

Verjela sem, da se lahko pogovorimo.
Uredimo stvari. Prijazno.

A se ni dalo.
Takrat sem ponovno stala soočena s tekmovalnostjo.
In krutostjo.

Še enkrat sem imela priložnost spogledati se z destrukcijo, ki jo prinese s seboj.
In z razdejanjem, ki ga pusti v tvoji notranjosti, ko opravi svoje delo.

In to kar ustvari je nezaupanje.
Nezaupanje ženski.

No, v resnici ga ne ustvari. Le okrepi ga še bolj.
Ker imamo itak v sebi tisočletja zgodb, ko je ženska uničila drugo žensko.

Patriarhat to ve.
In to s pridom izkorišča.
Ve, da je vse kar je potrebno, da vlada, to, da ženske naščuva drugo proti drugi.

In to kjer te drži znotraj tebe, je v krutosti.

Ker se je sramuješ.
Ker je tako brezčutna, trda in brez sočutja.
In ker je to anomalija v naravi ženske s katero ne ve kaj početi.

Zato jo prekrije z osladnostjo in pokrije s krilatico »enosti«.

Soočenje s svojo Krutelo je ključnega pomena, če se želiš osvoboditi.
Da se spogledaš s tem, kako kruta znaš biti.
Popolnoma brez sočutja.

Kako se lahko zneseš nad šibkejšim.
Še posebej takrat, ko si stisnjena v kot.

Kako udariš s svojim bičem.
Vzameš skalp.
Trgaš glave.
Zakuriš človeka.

To je tisti del, ki prizadene.
Onkraj tega, kar lahko ubesediš.

V tej bolečini se zbuja nekaj starodavno ženskega.
Kako je ženska uničila drugo žensko.
Prebuja krutost, ki biva v vsaki ženski.

In lahko te plaši.
Ali pa te prestraši, ko ugotoviš česa si sposobna.

Vendar je ključnega pomena, da si poveš resnico.
Res je tako zelo pomembno, da si naliješ čistega vina.

Ker vse to si ti.
In pogosto si za kulisami, daleč od vseh, ko si sama s seboj v resnici najbolj kruta ravno sama do sebe.

V zadnjem času je toliko govora o empatiji. In o narcisih.
In vendar so ravno empati lahko najbolj narcisistični ljudje, če niso v stiku s seboj in s svojo notranjo pokrajino. Živimo v svetu polarnosti. In pomembno je, da v sebi ugledaš oba dela.

Tako zelo pomembno je spogledati se s seboj. In objeti sebe.
Ker je to edini način, da lahko vodiš z zgledom.

In ko si v stiku s seboj in v sebi res vidiš drobne cukre življenja.
Vidiš jih povsod.

Brez potrebe, da bi jih uničila, ker jih doživljajo drugi.
In brez potrebe, da bi si jih prisvojila ali tekmovala z drugimi zanje.

Obstajajo.
Zate. Zame.
Za vse nas.

In s tem, ko jih opaziš in jih vsrkaš.
Piješ ta nektar življenja in ljubezni.
Nahraniš sebe.
In svojo Krutelo.

Nikamor ne bo šla.
Je del tebe.

Zato je tako zelo pomembno, da jo sprejmeš v svoj notranji tim.
In jo znaš voditi. Upravljati s to energijo v sebi.

Da pozdraviš rano izdaje, uničenja in razčlovečenja.

In če si tudi ti v tem poletju izkušala jezo, bes, željo po maščevanju, tekmovalnost, destruktivnost, ki si jo poskušala nadzorovati z opominjanjem sebe, da moraš biti sočutna in prijazna, pa je vse skupaj izpadlo zelo osladno, potem je to znak, da je v ospredje prišla tvoja Krutela in da je čas zrel, da se z njo spogledaš na štiri oči.

In če potrebuješ pomoč skozi individualno vodstvo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Boginja Hathor

Ko sem bila leta 2007 prvič v Egiptu me je očaral tempelj Dendara ki je posvečen boginji Hathor. Takrat me je očarala njena povezanost z glasbo, v kripti templja sem čutila nujo, da pojem in pojem.
Osupnila me je njena povezava s cikličnostjo in astronomijo.
Dendara je bilo dolgo časa center opazovanja Vesolja.

Verjetno zato ni nobeno presenečenje, da je Hathor poznana tudi kot boginja neba, boginja ženske, plodnosti in ljubezni. Hathor je tudi boginja veselja, praznovanja in lepote.

Hathor je bila skupaj z boginjo Nut povezana z Mlečno cesto (Rimska cesta) v tretjem tisočletju pred našim štetjem, ko sta se v jesenskem in spomladanskem enakonočju uskladili in se dotaknili zemlje, kjer se je sonce dvigovalo in spuščalo.

Štiri noge nebesne krave so predstavljale Nut ali Hathor (kot stebri, na katerih je bilo podprto nebo z zvezdami na trebuhu, ki sestavljajo našo galaksijo, na katerem je plula sončna ladja z Rajem, ki predstavlja sonce). Vir The tree of life: an archaeological study, E. O. James, p. 66, BRILL, 1967, ISBN 90-04-01612-0

Rimska cesta je bila videti kot plovna pot na nebu, na njej sta plula sončno božanstvo in luna, kar so Stari Egipčani opisovali kot Nil na nebu glede na to ima ime mehturt, saj je ona odgovorna za letno poplavo Nila.
Druga posledica tega imena je, da je bila prepoznana kot glasnica skorajšnjega rojstva, kot prispodoba poplav.

V starodavnih znanjih Egipta je bila Hathor tista, ki je pomagala pri porajanju Duše v telo.Je boginja, ki iam povezavo z amniotično tekočino kozmične maternice in ki ustvari varno mesto za prenovo in ponovno rojstvo posameznika.

Ko si v svojem življenju soočena s preizkušnjami, ko se tvoja duša želi utelesiti je Hathor tista, ki ti lahko ponudi podporo in te vodi v tem procesu porajanja sebe v novi, božanski Jaz.

Druga razlaga Mlečne ceste je, da je bila prvinska kača Vadjet, zaščitnica Egipta, tesno povezana s Hathor in drugimi zgodnjimi božanstvi, vključno z Mut in Naunet.

Bila je tudi priznana kot zaščitnica rudarjev, na Sinaju so kopali turkiz in zato je turkizna pogosto povezana z njo. Poznan je kot boginja zahoda, boginja turkiza in neznanih dežel.
Običajno je upodobljena s kravo glavo ali s sončnim diskom z rogovi in drži sestr. Posebno ropotuljico, ki jo je uporabljala za energijsko čiščenje prostora in človeka.

Bila je zaščitnica porodničark in babic v Egiptu in je bila tista, ki so jo vedno povabili k porodu otroka. Podprla je žensko v porodu. In ji držala sveti prostor tudi po porodu, da se je ustvarila povezava z otrokom.

Hathor je boginja radosti, ženstvenosti in materinstva.
Njena domena je bila glasba, ples in plodnost ljudi in narave.

Legenda pravi, da je Hathor nastala iz očesa boga Ra-ja in je bila njegova najdražja hči. Je starodavna boginja in je bila kot lik svete krave spoštovana že zelo zgodaj.
Hathor se je poročila s Horusom in mu rodila štiri sinove.

Hathor ima zapleteno razmerje z Rajem. Včasih je njegovo oko in njegova hčerka, včasih jo imajo tudi za njegovo mater. To vlogo je nasledila po kravji boginji ‘Mht wrt’ (Velika poplava), ki je bila mati Raja v mitu in ga je nosila med svojimi rogovi.
Kot mati je vsako jutro rodila Raja na vzhodnem obzorju, kot žena je bila z njim vsak dan.

Hathor je bila tudi zaščitnica puščavskih območij.
Hathor je bila tudi boginja zahoda in pijanstva.
Pričakala je duše mrtvih v podzemlju.

Hathor je sončna boginja, boginja neba in pra-morja, pa tudi boginja povezana s tujimi državami, suverenostjo duše in svečanostjo. Bila je zaščitnica Sinaja, bakra in turkiza.
Kultni center je bil Dendera. Starejši centri so bili tudi Deir-el-Medina, Megara in Serabit-el-Kadim na Sinaju. V Memfisu so jo častili kot boginjo posmrtnega življenja, ki pokojniku ponudi pijačo in hrano.

V Tebah so jo častili kot zaščitnico tebanske nekropole, kot gospodarico zahoda. V nekaterih oblikah je zelo podobna Izidi. Kadar so hoteli narediti razliko med njo in Izido, je Hator nosila hieroglif za zahod.

DIVINE.SI

Vir: splet

Dvigam se

Still I’ll Rise pesem Maye Angelou;

»Lahko me zapišeš v zgodovino
s svojimi grenkimi, zvitimi lažmi.
Lahko me pelješ v umazanijo,
ampak še vedno, kot prah,
se bom dvignila.

Te moja sočnost vznemirja?
Zakaj te preganja mračnost?
Ker hodim kot bi imela črpalke,
ki črpajo nafto v moji dnevni sobi?

Tako kot lune in sonca
Z gotovostjo plimovanja
Tako kot upanje
Se bom dvignila.

Si me želel videti zlomljeno?
S sklonjeno glavo in spuščenimi očmi?
Z rameni ki padajo kot solze
Oslabljeni od mojih dušnih krikov.

Te moja nagajivost žali?
Ali ne jemlješ stvari preveč resno?
Ker se smejim, kot da kopljem v rudnikih zlata
na svojem lastnem dvorišču.

Lahko me ustreliš z besedami
Lahko me razrežeš s svojimi očmi
Lahko me ubiješ s svojim sovraštvom
Vendar se bom, kot zrak, dvignila.

Te moj seksapil vznemirja?
Te preseneča, da plešem
Kot bi imela diamante
Kjer se stikajo moja stegna?

Ven iz kolib zgodovinskega sramu
Se dvigujem
Ven iz preteklosti, ki je ukoreninjena v bolečini
Se dvigujem
Sem črni ocean, globok in širok,
prelivanje in širjenje nosim v plimi.

Za seboj puščam noči terorja in strahu
Se dvigam
V dan, ki je čudovito jasen
Se dvigam
Prinašam darove svojih prednikov,
Sem sanje in upanje sužnja.
Dvigam se.
Dvigam se.
Dvigam se.«