Ženska si želi biti zaželena…

Spomnim se sebe… ko me je kdo vprašal kaj si želim, sem bila zmedena…
Kaj me čisto zares sprašuje? Kaj želi vedeti?
Kaj je pravilen odgovor je bilo moje pod-vprašanje…

V svojem življenju sem si prizadevala, da bi vedela, kaj je prav.
Danes vem, da ženske želimo garancijo, da bodo naše izbire odobrene s strani drugih.
In da so naše izbire »prave«. Preden sploh razmislimo o tem kaj to pomeni za nas in kaj si čisto zares želimo.

Na vseh področjih v življenju ženske – izgled, materinstvo, odnosi, denar, kariera, si prizadevamo, da ne bi kršile postavljenih pravil.
Ženska okleva. Noče se premakniti onkraj meja, ki jih določajo moški standardi in moške želje. To nas ovira, da bi se resnično spoznale s svojimi željami.

Raje smo zaželene kot da bi sledile svojim željam.
In tega se ne zavedamo.

Ženska si želi biti zaželena.
Želi biti izbrana.
Želi biti posebna.

Naučene smo kaj pomeni biti ženska. S strani moških.
Ker je prijetna, privlačna, razgledana, lepa, mladostna ženska zaželena pri moških.
In želiš ugajati. Potrebuješ pozornost in ljubezen.
In že zgodaj se naučiš pri svojem očetu kakšna moraš biti, da si sprejeta.

Vendar ta naučeni del tega kaj pomeni biti ženska pogosto pomeni, da izdaš sebe.
In da si nezvesta sebi in temu, kar ti je resnično dragoceno.
In tega se ne zavedamo.

Biti zaželena je posledica tega, da želi ženska ugajati moškemu in ga zadovoljiti

Ta potreba, da je zaželena vpliva na samopodobo, samozavest in njeno sposobnost odločanja, še posebej na njeno sposobnost, da sledi svojim željam.

S tem, ko želi biti zaželena svojo moč išče v podobi, ki jo ustvarja in ne v izkušnji, v utelešanju tega kdo v resnici je.

Zato sploh ne preseneča, da ženska v vseh svojih vlogah, od hčerke do mame, od ljubimke do žene, od študentke, do delavke in vodje skuša biti privlačna, prijetna, dobra, vredna nekomu drugemu, namesto, da bi resnično odkrila kaj čuti in si želi, zase.

V tovrstnih zavestnih ali nezavednih odnosih od drugih ljudi pričakuje, da bodo poskrbeli zanjo in za njene občutke moči, vrednosti in vitalnosti. In se odreče lastni avtentičnosti.
Temu sledi zamera, frustracija, občutek nemoči, ker svoje potrebe in želje žrtvuje, zavoljo dogovorov, ki jih ima z drugimi.

Ženska želi, da jo drugi vidijo v pozitivni luči – popolna mama, dobra žena, idealna prijateljica, zapeljiva ljubimka, prijazna soseda, ambiciozna poslovna ženska.
Pozabi na to kdo v resnici je in kaj si želi in ostaja ujeta v podobah.

To, da si želi, da bi bila zaželena nima nobene veze s soodvisnostjo.
To ni nekaj, kar naredi zaradi potrebe ali zahteve druge osebe.
Gre za željo po moči in kontroli, ki je skrita.

Namesto, da bi se naučile, kako poskrbeti za svoje potrebe in želje se naučimo, kako poskrbeti za druge.

Kako biti na voljo drugim.
Postaviti potrebe drugih pred svoje.

Verjamemo, da če bomo stvari naredile prav, bodo ljudje to opazili in nas bodo nagradili.
Verjamemo, da bodo ljudje poskrbeli nas, če bomo me poskrbele zanje.
Gremo v razdajanje. V ugajanje. V prilagajanje.

Naučimo se dokazovati, da zmoremo same in da nikogar ne potrebujemo.
Ženska je lahko izjemna, neodvisna, samostojna in zmore vse sama.
In je sama. In je nesrečna.

Ženska moč – njena neodvisnost, odločnost in vplivnost – je še vedno eksotika v najboljšem in nevarnost v najslabšem primeru.
Moči ženska ne more izraziti direktno, ker to vzbuja sumičavost, zmedenost ali strah pri ljudeh, ki jo obdajajo.

In ker moči ne more razvijati direktno, jo večina žensk začne udejanjati indirektno, skozi ugajanje, prilagajanje, razdajanje ali pretvarjanje.

Nauči se, kako držati stvari pod kontrolo s tem, da govori na določen način, se drži na določen način, dela stvari na določen način, namiguje na svoje potrebe, se pritožuje.
Ne pove direktno kaj potrebuje ali kaj si želi.

Izziv je v tem, ker po več desetletjih treninga ženska v resnici sploh ne ve več, kaj si želi.
Pozabila je.

Leta treninga imajo za posledico, da ženska zna uganiti, predvideti kaj potrebujejo drugi in kaj je potrebno za »želen« učinek, a ne vidi tega, kako zelo si prizadeva, da bi bila zaželena. In kako je ujeta v podobo, ki jo je ustvarila.

Zato ni nič nenavadnega, da je prehodu v menopavzo ženska izčrpana.
Ne more več ohranjati ustvarjene podobe.
Podoba se začne krhati.

Ženska je utrujena. Zagrenjena.
Zameri vsem okoli sebe, ker toliko dela in ker nihče ne poskrbi zanjo.

Na prehodu v menopavzo se mora ženska soočiti s tem, kako svojo moč izbire daje v roke ljudem okoli sebe. Prepoznati mora, kako izbira, da je pod vplivom moči drugih.

Ta izkrivljena potreba, da je zaželena je kot urok pod katerim je ženska.

Žensko vodi v to, da je v odnosih, v službi, včasih poročena, kjer je videti, da je stvari izbrala, vendar se v njih počuti ujeta, zaradi česar čuti zamero in za stvari krivi vse okoli sebe.

Ujeta je v začaranem krogu.

Da bi lahko izbrala, kaj si želi, mora imeti dve opcije.
Izbira pomeni, da ima alternativo.
Da reče JA sebi, bo rekla NE drugim.

Kar pomeni, da ne bo zaželena.

Sneti mora rožnata očala in se spogledati z resnico.
In ta je vse prej kot prijetna.

Menopavza ženski sname njena rožnata očala.
In terja od nje, da spozna sebe.
Da se opolnomoči.
Da vzame svojo moč nazaj.
Da se osvobodi.

Da bi se lahko resnično razcvetela.

Iz izkušenj vem, da ženska v svoj razcvet lahko stopi že na prehodu v tridesetih, tam okoli 36-tega leta. Pred petnajstimi leti sem o tem začela govoriti, ker sem intuitivno čutila, da so prva velika vrata oziroma prehod. In naslednja velika vrata so pri petdesetih.

Lahko počakaš in greš mimo prvih.
Lahko počakaš in greš mimo drugih.

Vprašanje pa je kakšna je kvaliteta tvojega življenja, če tvoje življenje furajo pričakovanja in ideje tvoje podobe, ki jo ohranjaš in če vztrajno zatiraš želje svoje Duše.

Kaj si želi ženska?
Kaj si želi zase?

Čisto zares?
Suverenost. Da je kdor je.

In to ne pade z neba.

Prvi korak je, da se ženska prebudi. Naslednji je, da vzame svojo moč nazaj
Tretji je, da se osvobodi uroka zaželenosti.

Na tej poti ti lahko pomagam na dva načina.

Prvi program je Menopavza – tvoja vodnica v žensko moč, modrost in milino. 10-tedenski program, kjer delim osnove tega vračanja k sebi.

Če še nisi v štiridesetih, se pa bližaš prehodu v trideseta, te vabim v program Prebujena, ker vem, da bi pri svojih 36-tih potrebovala to, kar želim podeliti z žensko na prehodu.

10-mesečni program Prebujena je zemljevid skozi tri korake, ki sem jih podelila malo višje.

Začeli pa bova s tem, da ti bom razložila kdo je Pridna Punčka v tebi in kako ovira tvoj razcvet, če se z njo ne spoznaš in pomiriš.
Pa tudi, kako odrasteš v Zrelo Žensko, ki pozna svoje srčne želje in naredi prostor zanje, ter jih zaživi. V svojih štiridesetih, petdesetih ali sedemdesetih.

Izbira je tvoja.
Si zraven?

Pomladni festival Lichun

4. Februar je v tradicionalnem kitajskem koledarju praznik, ko se formalno začne pomlad. Običajno je malo pred ali pa za začetkom kitajskega novega leta, ki je vezan na luno in ne na sonce kot naš gregorjanski koledar. Vendar astronomi pravijo, da ne gre le za delitev solarnega leta v tradicionalnem kitajskem koledarju, temveč je to predvsem čas praznovanja. To je čas, ko se ljudje srečujejo, jedo pomladne palačinke in si ogledajo predstave, ki temeljijo na zgodbah in mitih o pomladi. Celotna dežela pomaha zimi in začnejo se praznovanja ob kitajskem novem letu.

“Lichun” pomeni dobesedno začetek pomladi in je prvi dan delitve leta na 24 sezonskih period leta, glede na tradicionalni kitajski koledar. Kitajski meseci sledijo Luninim menam, zato se ne pokrivajo povsem točno z letnimi časi. Da bi kmetom pomagali pri odločitvah, kdaj sejati in žeti, so sestavljalci koledarja koledar razdelili na 24 sezonskih period leta, ki se imenujejo jiéqì節氣.

Beseda jiéqì dobesedno pomeni “časovni vozel”, v meteorološkem smislu pa besedo lahko prevajamo kot “sončevo obdobje”. Vsak vozel pomeni trenutek, ko Sonce doseže eno od 24 enakomerno razporejenih točk vzdolž ekliptike, vključno s solsticiji in enakoonočji, ki so postavljene v intervalih po 15°.

Jiéqì-ji sovpadejo na približno isti datum po gregorijanskem koledarju, po kitajskem koledarju pa nimajo nekega točnega obrazca. V tabeli so dani približni datumi, ki se lahko razlikujejo en dan od leta do leta, odvisno od vpliva prestopnih let v gregorijanskem koledarju.

Jiéqì-je objavijo vsako leto v kmetijskih pratikah. Kitajsko novo leto je običajno najbližje jiéqì lìchūn, to je “začetek pomladi”. V tabeli so te mere podane po standardni astronomski konvenciji ekliptične dolžine, po kateri je kot 0° točka spomladanskega enakonočja. Termin lahko označuje mejnik periode, v kolikor označuje prehod v novo astrološko znamenje.

Lunin koledar je najverjetneje najstarejši koledar na svetu, saj sega več kot 4.000 let nazaj. Kitajsko leto temelji na luninem koledarju in se vedno začne po drugi mladi luni po zimskem sončnem obratu. Njegovih dvanajst živalskih znamenj je zelo podobnih dvanajstim znakom zahodnega zodiaka, vendar so določeni z letom rojstva in ne mesecem.

Imenovanje dvanajstih let v kitajskem luninem ciklu izhaja iz legende o Budi. Preden je zapustil svet, je Buda povabil vse živali sveta na pojedino. Samo dvanajst živali se je odzvalo povabilu. Najprej je prišla podgana, nato pa še bivol, tiger, zajec, zmaj, kača, konj, koza, opica, petelin, pes in še prašič. Tako se je Buda odločil, da bo leto poimenoval po vsaki živali, ki je prišla na pojedino, v vrstnem redu njenega prihoda. Vsako leto v tem dvanajstletnem ciklu sedaj predstavlja simbolična žival, katere lastnosti naj bi vplivale na svetovne dogodke, osebnost in usodo vsakega živega bitja, ki se je rodilo v tem letu.

ZHAO Zhiheng, direktor akademije astronomije v Tianjin-u pravi, da so Lichun poimenovali tudi “Dachun” ali “ko udari pomlad”.

Stara tradicija je zapovedovala, da so na Lichun žrtvovali vola. Gre za tradicijo, ki sega vse do dinastije Han pred 2000 leti. Vendar v ritualu niso žrtvovali živega vola, temveč kip iz gline. Na večer Lichuna je visok, močan, mlad moški, ki je igral vlogo  “Mangshen, boga vzhoda, boga pomladi in boga trav in dreves” z vrbovo šibo udarjal glinen kip vola, obkrožale pa so ga plesoče mladenke in moški. Kasneje so kip zamenjale podobe na rumenem papirju, ki visijo po domovih, da bi privabile pomlad v hišo. Gre za sliko pomladnega vola, ki označuje začetek dela na poljih.

Verjetno ni naključje, da v tem času tudi v naši tradiciji praznujemo zelo podoben prehod. Običaj izhaja iz pradavnine, ko so naši predniki verovali, da bodo na ta način pregnali zimo in priklicali pomlad. Gre za pust.

Beseda pust izhaja iz besedne zveze “meso pust”, torej iz časa posta. Verjetno gre za izraz identičen italijanskemu “carne leva”, kar prav tako pomeni pusti meso. Iz tega je tudi nastala beseda carnebale oziroma slovensko karneval – se pravi pustno rajanje.

DIVINE.SI

Valentinovo

Tradicionalno gledano je bil Valentinov dan verjetno starodavni festival Lupercalia, praznik, posvečen plodnosti in rodovitnosti.ki je slavil erotiko, vročico in ljubezen v  čast rimske boginje Juno. Nekateri strokovnjaki  trdijo, da ime meseca februarja izhaja iz latinske besede “febres”, kar pomeni vročičen.

Če se spomnimo legende o Romulu in Remusu, ki ju je vzgajala volkulja in sta odrasla ter postala ustanovitelja Rima, sta domnevno odraščala na hribu, ki so ga imenovali “Lupercallus” ali volkov brlog v prevodu. Vsako leto so praznovali ustanovitev Rima in poganski duhovnik je vodil ceremonijo v čast plodnosti žensk. Priredili so nekakšno ljubezensko loterijo. V obredu, so zbrali imena vseh neporočenih žensk in imena so mladeniči, godni za poroko vlekli iz klobuka. Nekakšna staromodna oblika zmenka na slepo, bi lahko rekli. Fant in dekle, ki sta se tako našla, sta naslednje leto veljala za par. Listič z imenom svojega “Valentina” so si dekleta pripela na obleko in ga nosila še nekaj dni. Združenje je potekalo pod okriljem boginje Juno, boginje ljubezni in poroke. Zgodovinarji vedo povedati, da se je ta navada “loterije” obdržala tudi v 16. stoletju, ko so listke zamenjale valentinove kartice, ki so jih vlekli iz posode.

Kdo je bil Sveti Valentin?
270 n.št. je Claudius II, Rimski cesar ugotovil, da poročeni moški niso dobri vojaki in je prepovedal festival Lupercalia ter poroke. Ker je tudi krščanska cerkev nasprotovala poganskemu prazniku, so se znašli na isti strani, kar je bilo zelo nenavadno. V tem času je bilo namreč nevarno biti kristjan in še duhovnik povrhu. Valentin je bil del Krščanskega podzemlja in je kljuboval cesarju ter na skrivaj poročal pare. Odkrili so ga in ga zaprli. Verjetno je bilo na Valentinu nekaj posebnega, saj si je celo sam cesar vzel čas in ga v zaporu obiskal, kar je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega, da bi ga spreobrnil v pogansko vero. Valentina cesarjevi argumenti niso prepričali in je namesto tega predlagal cesarju in njegovim ječarjem, naj sprejmejo krščanstvo. Cesarja to ni zanimalo in ukazal je usmrtitev Valentina, njegovo mučeništvo je kasneje pripomoglo k temu, da so ga proglasili za svetnika.

In kdo je izumil Valentinove kartice?
Nihče drug kot sam Valentin. Legenda pravi, da je, ko je bil v zaporu, pridigal ječarjem in eden od njih je k njemu v zapor pripeljal svojo hčer, ki je bila slepa. Valentin ji je povrnil vid in postala je redna obiskovalka Valentina v zaporu. Tik preden so ga usmrtili, ji je napisal pismo in ga podpisal z Tvoj Valentin. To pismo, prvi Valentin je sedaj razstavljeno v narodnem muzeju v Angliji.

Zakaj je Valentinovo 14. februarja?
Sv. Valentina so usmrtili 14. februarja, festival Lupercalia pa je bil 15. februarja. Ker je cerkev ugotovila, da ne morejo izkoreniniti običaja, so se s svojo strategijo, če ne moreš uničiti, se pridruži, enostavno ta dan posvojili in ga spremenili v sveti dan praznovanja krščanskih vrlin ljubezni in poroke. Prvo pričevanje o povezanosti dne svetega Valentina z romantično ljubeznijo sega v 14. stoletje, ko so v Angliji in Franciji 14. februar označevali kot dan, ko se ženijo ptički. V tej dobi so si ljubimci izmenjevali pisemca in se imenovali za valentine.

Valentinove barve
Vemo, da imajo barve direkten vpliv na naše razpoloženje in na atmosfero, ki jo želimo ustvariti. Barve za romantična druženja so rdeča, bela, modra, rožnata, vijolična in roza. Rdeča nedvomno simbolizira strast in energijo in stimulira energijo. Modra in bela izražata zaupanje in sprostitev. Vijolična združuje rdečo in modro in prinaša občutek udobja in lahkotnosti, Roza pa je kombinacija bele in rdeče in prinaša nežnost ter pomirjenost, tudi nedolžnost.

Valentinove dišave
Sveče in parfumi, ki so povezani z Valentinom ravno tako pripomorejo k ustvarjanju romantičnega razpoloženja. Lahki cvetlični vonji tako pričarajo pridih romantičnosti. Tudi zemeljski volji in vonji svežega sadja so zelo čutni. Sandalovina, jasmin in cimet ustvarjajo zelo senzualno noto v prostoru. Pomembna je zmernost, komaj zaznaven vonj je bolj primeren kot močan vonj. Cvetni lističi lahko dodajo piko na i v valentinovo kopel ali na romantični pogrinjek.

Valentinova glasba
In ko govorimo o ustvarjanju romantične atmosfere ga ni boljšega načina kot je glasba. Prava izbira glasbe bo ustvarila občutek izbranosti, posebnosti in pozornosti. Glasba naj bo umirjena in v ozadju, saj tako pomaga ustvariti umirjeno in romantično atmosfero.

DIVINE.SI

Svetovni dan ljubezni do sebe

Svetovni dan ljubezni do sebe obeležujemo 13. febuarja.

Pobudnica in začetnica za svetovni dan Ljubezni do sebe je avtorica Christine Arylo

“Svetovni dan ljubezni do sebe je namenjen temu, da okrepiš moč Ljubezni v sebi pred 14 februarjem, da ne pričakuješ od drugih ljudi, da ti bodo dali to, po čemer hrepeniš – ljubezen. Tako je vsaka ljubezen, ki jo ljudje okoli tebe delijo s teboj le ekstra.

Ko si polna ljubezni lahko 14. februarja ljubezen deliš z vsemi, ne samo s svojim partnerjem.

Ko si polna ljubezni in stojiš v svoji moči Ljubezni, se osamljenost in zapuščenost enostavno ne prikažeta,” pravi  Arylo.

Ljubezen do Sebe je opomnik, da se vsi odnosi začenjajo z odnosom, ki ga imaš s seboj.
Malo več sem podelila v videu >>>

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

 

Bazilika

BAZILIKA (Ocimum basilicum)

Mož, ki od ženske dobi baziliko, jo bo vedno ljubil. (Thomas More).

Nežno pikantni okus in opojni vonj bazilike spravljata tako kuharje (ice), kot vrtičkarje v veselo razpoloženje. Baziliko lahko posejemo v lončke in jih, ko se ozračje otopli, presadimo na vrt. Dobro se počutijo na zaščitenem in sončnem mestu, dobro preskrbljene z vlago, vendar na zemlji, ki je odcedna. Sadimo jih okoli 30 cm narazen. Bazilika prične hitro rasti pri temperaturah nad 16°C in je zelo občutljiva na zmrzali. Dobro se počuti tudi med drugimi rastlinami, saj jo te ščitijo pred premočnim opoldanskim soncem.

Bazilika ima veliko število oblik, barv, okusov in vonjev, od citronke, janeža, limone, klinčkov, cimeta, materine dušice in drugih začimb, do sladke kafre in kadila. Vzgojili so veliko vrst dišečih bazilik, kar velja zlasti za Sredozemlje. Jedrnate oblike bazilike z majhnimi listki so priljubljene v Grčiji in tudi na naših okenskih policah. Vrste z barvastimi listi pa se uporabljajo kot sodobne okrasne rastline, so pa tudi za kulinarične namene. Nekatere so lepe trajnice, drevesna bazilika npr. tudi razpon barv je pri njej od bledo zelene do temno rdeče, škrlatne barve. Pri nas pa se največ uporablja dišeča bazilika z velikimi listi.

Ta priljubljena dišavnica izvira iz tropov in Indije, kjer je poleg lotosa prav gotovo najsvetejša rastlina. Tam pravijo, da odpira srce in um ter posreduje energijo ljubezni in predanost. Imajo celo sveto baziliko – tulsi (Ocimum sanktum), ki jo zelo častijo. Imajo jo v vsaki hiši, ker prečiščuje prostor z absorbiranjem pozitivnih ionov. Pravijo, da je prežeta z božanskim bistvom, zato nad njo prisegajo, da bodo govorili resnico celo na sodiščih. Posreduje zaščito božanskega, tako, da prečiščuje avro in krepi imunski sistem. Tulsi je tudi moja najljubša bazilika za čaj, ki ima blago sladek in hkrati pikanten okus po pimentu. Dodajam jo predvsem v zimske, ogrevalne čajne mešanice ali jo pijem samo. Tudi v stari Grčiji je bila kraljevo zelišče, za današnjo slavo, pa se mora vendarle zahvaliti italijanski kuhinji. In tudi pri nas je poznana bolj po prijetnem okusu, kot po zdravilnih učinkih.

Najboljša je, kadar njene aromatične liste in nastavke cvetov potrgamo tik pred uporabo. Zelo je občutljiva na stik s kovino. Njeni listi kmalu počrnijo, zato jih raje natrgamo s prsti. Tudi pri kuhanju njeni listi potemnijo in izgubijo tudi okus, zato ji jedem dodajamo, ko so te že pripravljene oz. tik pred serviranjem. Sveži listi se odlično ujamejo z paradižnikovimi jedmi, kumarami, solatami, jajčevci, fižolom, gobami, siri in smetanovimi namazi in čaji. Je tudi naravno razkužilo. Sveža dišeča bazilika je zelo aromatična, ima izrazit vonj in okus po janežu, lahko jo obožujemo ali pa ne. Posušena ima okus po kariju in ni posrečen nadomestek za sveže lističe.

S poparkom njenih (svežih) listov in nežnih stebelc bomo spodbudili prebavo, pomirili živce in pregnali žalost. Ker ima antibakterijsko in razkuževalno delovanje, je dobra pri urejanju prebave, zastrupitvah prebavil, pomaga pri odpravljanju trebušnih krčev, napetosti in zaprtju.
Posebna sestava njenih eteričnih olj pomaga pri umskih obremenitvah in izčrpanosti. Spodbuja koncentracijo, poživlja telo ter spodbuja ostrino čutov, krepi živčno tkivo in krepi spomin. Baziliko pijemo kot čaj z medom za ostrino uma. Poznano je tudi njeno pozitivno delovanje pri vnetjih ledvic in mehurja, tudi pri pekočem uriniranju. Po sv. Hildegardi je priporočljiva tudi pri vnetjih pljuč, vročini, okužbah. Svetovala je, da se skuha v vinu in osladi z medom. Ker deluje ogrevalno na telo, je uporaba čaja iz bazilike na mestu pri pospeševanju potenja pri prehladih. Grgranje bazilikinega nesladkanega čaja pomaga tudi pri vnetju grla in hripavosti, spiranje ust z njim pa v boju proti paradontozi. Za lajšanje težav s kožo, kot so glivična vnetja, pa uporabimo sveži sok iz bazilikinih listov.
Ker spodbuja nastajanje materinega mleka, jo lahko v čajnih mešanicah uživajo mlade mamice, pa tudi otroci, kadar imajo trebušne krče. Izogibati pa se je potrebno uživanja velikih količin bazilike med nosečnostjo, saj lahko spodbuja krčenje maternice. Zato pa jo lahko kombiniramo v čaju, ki ga pijemo ob porodu, skupaj z malinovimi in robidovimi listi. Slednji bodo poskrbeli za mehčanje porodnih kanalov, z baziliko pa bo vse skupaj lažje in lepše. Z njo si pomagamo tudi pri izostali ali prešibki menstruaciji. Izboljšuje tudi kri, saj je dober vir železa. Z njo pa si lahko pomagamo še pri uravnavanju krvnega tlaka in ravni sladkorja v krvi.

In zdaj je tudi čas, da uživamo v njenih močeh ali, da njeno svežino ohranimo tudi za zimo.

Bazilikin pesto

80 g sveže bazilike
60 g pinjol ali olupljenih mandeljev
3 žlice sveže naribanega parmezana
sol, poper
200 ml olivnega olja
Baziliko, pinjole in sir zmeljemo v multipraktiku, dodamo olje, sol. Hranimo v kozarčku v hladilniku.

Bazilikino olje

Kozarec napolnimo po plasteh z baziliko, ki jo potresemo z malo soli. Nato do vrha napolnimo z oljem. Po nekaj dneh precedimo. Za intenzivnejši okus, lahko v isto olje namočimo sveže liste. Z njim začinjamo jedi, ga uporabimo za marinade…

Pečene palačinke z bazilikinim nadevom

Nadev: 1 majhno čebulo prepražimo na žlici masla. Dodamo 250 g gob, 2 stroka česna, prepražimo
in ohladimo. Premešamo z 250 g kremnega sira, dodamo 2 jajci, sol, poper in pest natrgane bazilike. Nadevamo palačinke jih prelijemo z kislo smetano z jajcem in tremi žlicami parmezana in pečemo 20 minut na 180°C.

Patricija Šenekar

BAZILIKA (Ocimum basilicum)

V luči Ljubezni

V pesmi Dotik Angela Maya Angelou piše

Mi, nevajeni poguma
izgnani iz užitkov
živimo zviti v školjkah samote
dokler ljubezen ne zapusti svojega visokega svetega templja
in se pojavi
da nas osvobodi v življenje.

Ljubezen prispe
in v svojem vlaku pripelje ekstazo
stare spomine užitka
starodavno zgodovino bolečine.

Če pa smo drzni,
ljubezen odstrani verige strahu
z naših duš.

Odstavljeni od svoje plašnosti
V luči ljubezni
Si upamo biti pogumni
In nenadoma vidimo
Da nas ljubezen stane vse, kar smo
in kar kdaj-koli bomo.

Vendar je zgolj ljubezen tista,
ki nas osvobodi.

Poslovenila: Taja Albolena
Original najdeš v nadaljevanju.

In the poem “Touched by an Angel,” Maya Angelou gets to the heart of what it means to love.
She writes:

We, unaccustomed to courage
exiles from delight
live coiled in shells of loneliness
until love leaves its high holy temple
and comes into our sight
to liberate us into life.

Love arrives
and in its train come ecstasies
old memories of pleasure
ancient histories of pain.

Yet if we are bold,
love strikes away the chains of fear
from our souls.

We are weaned from our timidity
In the flush of love’s light
we dare be brave
And suddenly we see
that love costs all we are
and will ever be.

Yet it is only love
which sets us free.