Kresni čas je prav poseben čas v letu – noč je tedaj najkrajša, sonce pa ima na človeka, živali in rastline prav poseben vpliv in moč …

Vendar pa kresna noč ne poteka 21. junija, ko je po koledarju uradno najkrajša noč v letu, temveč 23. junija, ko so na »šentjanževo« naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca oz. sončnega božanstva Kresnika, ki so ga poleg Slovencev poznali tudi staroverci na Hrvaškem.
S pomočjo kresa so namreč želeli pomagati soncu, da ohrani še naprej ogenj v sebi in da ne omaga. Znano je, da se v kresnem času rastline nahajajo na vrhuncu svoje življenjske energije – tiste, ki so nabrane v času poletnega sončnega obrata, ko ima sonce največjo moč, naj bi po ljudskem verovanju imele še posebej izrazite zdravilne moči.

Z legendami o urokih in vražah kresne noči, so povezane zlasti marjetice ali kresnice in ivanjščice, praproti in šentjanževka. Po ljudskem izročilu naj bi imela na kresno noč največjo moč prav praprot oz. praprotno seme – na kresno noč naj bi človeku podarilo sposobnost razumeti živalsko govorico in postati neviden.
Največjo moč naj bi vsebovalo tisto praprotno seme, ki raste na razpotjih – najditelju mora po možnosti nevede pasti v škorenj ali pa ga mora nabrati gol med enajsto uro in polnočjo, da je njegov učinek toliko večji.
Neka druga legenda priča o tem, da lahko praprot, ki jo na kresno noč skupaj s korenino utrgamo ob polnoči, razkrije pod sabo zakopan zlat prstan. Dekle, ki nosi seme praproti za kresno noč v nedrjih pa se lahko nadeja, da bo kmalu spoznala svojega izbranca.

Praprot

Ženske so sedale na ob ognjišču pogreto praprot in druge kresne rože, ker so verjele, da bodo imele lažji porod. Za kresne rastline, med katere so se poleg praproti, šentjanževke in ivanjščice štele tudi šipek, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, bela omela, kopriva, divji pelin itd. je veljalo, da imajo največjo moč okrog polnoči in pred zoro, ko se je na njih nabirala rosa.

Obešali so jih na okna kot zaščito pred strelami ter na vrata, da bi zaščitili svoje domove pred nesrečo in uroki. Polagali so jih tudi v zakonske postelje, ker so verjeli, da ženskam prinašajo plodnost. Vence kresnih rož so natikali tudi na palice, ki so jih zapičili ob robu njive, da bi ta čim bolj obrodila, saj so tem rastlinam poleg obrambe pred točo pripisovali tudi plodonosne lastnosti.
Na kresni večer so neporočena dekleta metala šopke iz ivanjščic, praproti in drugih kresnih rož na streho, da bi ugotovile katera od njih se bo prva poročila.

Ravno s pomočjo ljudskega izročila lahko dobimo uvid v sožitje med človekom in rastlinami, saj te našim prednikom niso predstavljale le okrasa in kulinaričnega priboljška, temveč so jih uporabljali tudi za napovedovanje vremena, ljubezensko snubljenje in ohranjanje plodnosti, odganjanje zlih urokov in misli, krepitev spolne moči in različnih drugih magičnih sposobnosti.

Kresna noč je znotraj menjavanja letnih časov prelomnica,
saj rastline začnejo razvijati plodove in dosežejo svojo optimalno rast, ki oznanja poletje in nas navdaja s pridihom poslavljanja in jeseni.
Naj bo kresna noč čim bolj svetla in topla, da Kresnikov »ogenj« še v jeseni ne bo zamrl …

Zapisala: Melanija Verbe

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je decembra 2017 v New Yorku soglasno sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.

Na ta dan bo svetovna javnost vsako leto opozorjena na pomembnost ohranjanja čebel in drugih opraševalcev, opomnjena na pomen čebel za celotno človeštvo ter pozvana h konkretnim aktivnostim za njihovo ohranjanje.

Slovenija je predlagala, da se svetovni dan čebel zaznamuje v maju, ko so čebele na severni polobli najdejavnejše in se začnejo razmnoževati, obenem pa je v tem času potreba po opraševanju največja, na južni polobli pa je tedaj jesen, čas spravila čebeljega pridelka ter s tem dnevi in tedni medu.

20. maj je tudi rojstni dan Antona Janše (1734–1773), ki velja za pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov za to področje v tistem času. Bil je prvi učitelj sodobnega čebelarstva na svetu, ki ga je cesarica Rimskega cesarstva Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja na novi šoli za čebelarstvo na Dunaju.

Študije Organizacije združenih narodov in Svetovne zveze za varstvo narave kažejo, da se populacije čebel in drugih opraševalcev pomembno zmanjšujejo, zaradi česar čebele in drugi opraševalci postajajo čedalje bolj ogrožene živalske vrste. Na to vplivajo številni dejavniki, ki so posledica človeških aktivnosti: intenzivno kmetijstvo, široka uporaba pesticidov in onesnaževanje z odpadki. Čebele so izpostavljene novim boleznim in škodljivcem, zaradi naraščajočega števila svetovnega prebivalstva se krči njihov življenjski prostor, poleg tega preživetje in razvoj čebel in drugih opraševalcev čedalje bolj ogrožajo tudi podnebne spremembe.

Podatki FAO kažejo, da imajo čebele in drugi opraševalci neprecenljivo vrednost pri zagotavljanju svetovne varnosti preskrbe s hrano. Od opraševanja je namreč odvisna kar tretjina vse pridelane hrane na svetu oziroma vsaka tretja žlica hrane. Po oceni na podlagi mednarodne študije Medvladne platforme o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah iz leta 2016 je letna svetovna proizvodnja hrane, ki je neposredno odvisna od opraševanja, vredna od 235 do 577 milijard ameriških dolarjev. Poleg tega so kmetijske rastline, ki potrebujejo opraševanje, pomemben vir delovnih mest in dohodka za kmete, zlasti za male in družinske kmetije v državah v razvoju. Nenazadnje imajo čebele pomembno vlogo tudi pri ohranjanju ekološkega ravnovesja in biotske raznovrstnosti v naravi. Kot dober bioindikator razmer v okolju nam sporočajo, kdaj se z okoljem nekaj dogaja in da je treba ukrepati.

S pravočasno zaščito čebel in drugih opraševalcev bomo pomembno prispevali k reševanju vprašanj globalne preskrbe s hrano in odpravi lakote v državah v razvoju. Ustavili bomo nadaljnje izgube biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov in tako prispevali tudi k ciljem trajnostnega razvoja, ki so opredeljeni v Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030.

Slovenska pobuda za razglasitev Svetovnega dne čebel

Republika Slovenija je zato na pobudo Čebelarske zveze Slovenije leta 2015 v okviru OZN začela postopke za razglasitev svetovnega dneva čebel in predlagala resolucijo, ki izpostavlja pomen čebel in drugih opraševalcev.

Pobuda je bila sprejeta na 40. zasedanju Konference FAO v Rimu, dne 7. julija 2017; postopek pa je bil uspešno zaključen decembra s soglasnim sprejetjem resolucije o Svetovnem dnevu čebel na Generalni skupščini Združenih narodov.

Slovenija se uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na prebivalca, kjer je vsak 200. prebivalec čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je čebelarstvo način življenja z dolgo tradicijo, čebela, še posebej avtohtona kranjska sivka, pa je del slovenske narodne identitete. Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki je zakonsko zaščitila svoje čebele, poleg tega je leta 2011 med prvimi državami članicami EU na ozemlju Slovenije prepovedala uporabo nekaterih čebelam škodljivih pesticidov.

Čebela simbolično predstavlja organiziranost, marljivost, produktivnost, obilje, uspeh, ljubezen, sodelovanje z drugimi / skupnost, čarobnost in moč vere in osredotočenosti, akcijo, komunikacijo, žensko moč, skrite modrosti…

Vir: https://www.worldbeeday.org

V skupnosti Varuhinja smo začele z Igro Hvaležnosti in spomnila sem se na navodila za kozarec sreče, Elizabeth Gilbert.

Z njim smo začele. Pridružiš se nam na povezavi >>>TUKAJ<<<

“Kaj je kozarec sreče? Najbolj enostavna stvar na svetu. Vzemite kozarec, lahko od majoneze ali marmelade (ali škatlo ali kakršnokoli posodo) in vsak dan, preden odidete spat, vzemite košček papirja ter zapišite najboljši, najsrečnejši trenutek tistega dne. Tudi, če imate slab dan, saj je tudi v slabem dnevu en trenutek najboljši del tistega dneva.

Ta košček papirja vržete v kozarec. Skozi celo leto imate tako svoj arhiv sreče.

Spet je pred nami tisti zlovešči dan v koledarju, ki se ga zaradi starih vraž, boji toliko ljudi – petek, 13.

Vsak posameznik mora sam presoditi koliko bo verjel vražam, res pa je, da mnogi na to enostavno nimajo vpliva. Vraževerje je povezano z biokemičnimi reakcijami v telesu in čustvenimi reakcijami, ki jih najprej sprožijo najstarejši možgani v naši glavi, gre za r-complex. Vaši reptilijanski možgani predstavljajo vaše osebno nezavedno in imajo izjemen vpliv na vraže in na osebne rituale in ceremoniale. Več tisočletij se strah  aktivira na določeno časovno povezavo in tako smo strah pred petkom trinajstega enostavno podedovali. In vendar to lahko spremenimo, če se zavemo in si priznamo za kaj v resnici gre.

Pa si poglejmo nekaj dejstev o tem posebnem dnevu.

Zakaj petek?

Jezus je bil križan na petek po zadnji večerji s 13 gosti (on in 12 apostolov)- 13. je bil prav Jezusov izdajalec Juda Iškariot. Vsesplošna fobija pred petkom, 13., najverjetneje izvira prav iz tega. Petek je bil v starem Rimu dan pogubljenja – takrat so izvrševali smrtne kazni, medtem ko so druge predkrščanske religije, Kitajci, pa tudi poznejši islam, petek spoštovali kot svet dan. Zaradi prej omenjenega se je v srednjem veku razvilo prepričanje o petku kot o “čarovniški soboti”. Petek je tudi pojmovan kot ženski (vsaj med tistimi, ki so proti nežnejšemu spolu) in kot tak slab dan. Na primer, v angleščini edino petek nosi ime po ženski boginji Freyi (Frey day -Friday).

Zakaj 13?

Številka 13 je tudi predstavljala ženskost, ker je odgovarjala številu mesečnih ciklov v letu (28 x 13 = 364), kar je bilo v patriarhalni družbi sinonim za “hudičevo orodje”.

Nekateri verjamejo, da so se zlovešča znamenja združila 13. oktobra 1307, ko je dal francoski kralj Filip IV. aretirati in mučiti na stotine vitezov Templarjev. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati na petek trinajstega v letu 1307 (od tega dne velja petektrinajsti za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma priznali, da so pljuvali po križu ter homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Leta 1314 je bil zadnji vodja templjarjev, Jacques de Molay, zažgan na grmadi. Ko je gorel, je baje preklel takratnega papeža in kralja Filipa IV. ter ju povabil, naj se mu pridružita v smrti. To ni potrjeno, res pa je, da je papež umrl le en mesec po tej grmadi, Filip IV. pa sedem mesecev pozneje.

Čeprav ni zanesljivih zapisov o tem, kako so se ljudje pred 19. stoletjem bali petka, 13., je nesrečni dan najverjetneje sestavljen  z enostavno logiko: petek je nesrečni dan, 13 je nesrečna številka, torej je petek,13., bolj nesrečen petek od preostalih.

Nordijske legende, egipčanska duhovnost

Stari Vikingi so verjeli, da če jih bo ob istem času za mizo 13, bo vse goste kmalu obiskala smrt. V Valhallu je bilo namreč poklicanih 12 bogov, medtem ko je 13., zlobni Loki, prišel nepovabljen in ukanil bogove, da so se med seboj pobili, in tako izzval Tora, vrhovno nordijsko božanstvo.

Stari Egipčani so skozi življenje šli čez 12 duhovnih stopenj, 13. pa je bila tista po smrti. Zaradi tega so 13-ico povezovali s smrtjo.

V zahodni kulturi je bila številka 12 sveta (12 apostolov, 12 mesecev v letu …), medtem ko je 13 rušila to popolnost in so se je bali celo bojeviti Vikingi. Nekatere študije segajo še dlje v preteklost in izhajajo iz tega, da so prvi ljudje imeli za štetje deset prstov in dve stopali, tako da je vse, kar je bilo več od tega, nerazumljivo in predmet praznoverja.

Podlegli so strahu

Se vam zdi strah pred 13-ico neumen? Se sliši kot nekaj, v kar resna podjetj ane bi nikoli vložila denarja, le da se številki izognejo? No, po podatkih Phobia Instituta v Ashvillu v Severni Karolini več kot 80 odstotkov stanovanjskih zgradb v ZDA nima 13. nadstropja, številna letališča nimajo 13.vrat, veliko bolnišnic in hotelov nima 13. nadstropja ali številke sobe, kar nekaj glasbenih plošč pa nima 13 pesmi.

Izognite se potovanju

Ena najbolj razširjenih vraž, povezanih s petkom 13., je ta, da na ta dan ne bi smeli potovati. Strah izvira iz 18. stoletja, ko je ladja HMS Friday izplula iz Anglije na petek 13. Ladja je izginila in nihče ni nikoli več slišal zanjo. Potem ladje na ta dan niso več izplule in celo nekatere zavarovalnice niso hotele zavarovati ladij, ki bi plovbo začele na ta dan. V bližnji preteklosti je nesrečni Apollo 13, ki se mu skoraj ne bi uspelo vrniti z odprave na Luno, še utrdil strah pred potovanji na ta datum.

Strah ima ime

Za strah pred številko 13 obstaja ime: triskaidekafobija. Še več, ime obstaja tudi za strah pred petkom 13.: paraskavedekatriafobija. Strah pred petkom, 13. je tako razširjen, da je dobil strokovni izraz, samo v ZDA pa za njim trpi približno 20 milijonov ljudi. Vendar pravega razloga za paniko ni. Psihologi trdijo, da smo sami krojači svoje usode. Torej, ko se vas v petek 13. polastijo črne misli, se spomnite, da je verjetnost za veliko nesrečo dokaj majhne. Več možnosti imate, da si z negativno naravnanostjo pokvarite dan.

Celo film

Leta 1980 je Sean Cunningham režiral film Petek, trinajsti, v katerem najstnike terorizira s hokejsko masko zamaskirani morilec Jason Voorhees. In katero prizorišče si je Cunningham izbral za snemalno lokacijo prvih Jasonovih pokolov? Okrožje Warren in kamp No-be-bo-sco v Blairstownu. Kamp deluje še danes. In da, film je doživel 11 nadaljevanj, kar zagotavlja, da številne generacije najstnikov povezujejo petek, 13., z noži in morilci.

Naredite si krasen dan.

Taja Albolena

Se spomnite babičinega predpasnika?

Osnovni namen babičinega predpasnika je bil zaščititi spodnja oblačila.

Ampak poleg tega je:
Služil kot rokavica za odstranjevanje vroče ponve iz pečice.
Z njim je bilo čudovito posušiti solze otrok in ob priliki očistiti umazane obraze.
V njega so se nabirala jajca, ki so jih znesle kokoši.
Ob prihodu obiskovalcev je predpasnik služil za skrivanje sramežljivih otrok.
Ko je bilo mrzlo, si je babica v njega zavila roke.
V kuhinji se je v njem prenašal krompir in suha drva.
Pri nabiranju zelenjave z vrta je služil kot košara, pri luščenju graha, pa kot koš za luščine.
Ob koncu sezone so ga uporabili za obiranje jabolk, ki so padala z drevesa.

Edino takrat, ko so prišli nenapovedani obiskovalci, je babica predpasnik presenetljivo hitro snela.

Ko je bil čas za postrežbo obrokov, je babica šla na stopnice hiše, z njim pomahala in možje na poljih so takoj vedeli, da morajo k mizi.

Babica ga je uporabila tudi zato, da je sveže pečeno jabolčno torto dala hladit na polico.

Dandanes se predpasnik ne uporablja več in težko bomo našli predmet, ki bi nadomestil vse kar je babica opravila s predpasnikom.

Prirejeno po neznanem avtorju.