blossom

Vesak

Vesak je starodavni budistični praznik, ki ga praznujejo na polno luno v četrtem mesecu luninega koledarja. Simbolično predstavlja rojstvo,  Nirvano (razsvetljenje) in Parinirvana (smrt) Gautama Buddha in je najpomembnejši praznik v budističnem koledarju. Praznujejo ga tudi s tem, da okrasijo templje s cvetjem in zastavicami, prižigajo svečke in dišeče palčke. Z rituali se spominjajo nespornega dejstva, da je življenje podrejeno ciklom rojevanja in umiranja.  Glavna tema Veska pa je praksa ljubezni, miru in harmonije, kot je učil Buda.

Legenda o Vesku pravi, da obstaja dolina, ob vznožju Himalaje, ki jo obdajajo visoke gore z vseh strani, razen na SV, kjer se nahaja vhod v to posebno dolino. Tradicija pravi, da je Buda pod okriljem polne lune v Biku prišel pod vznožje gore Kailaš, v dolino Vesak. Za goro  Kailaš  v  zahodnem  Tibetu, ki jo  istovetijo  tudi  z  mitično  goro  Semura,  so  ljudje  osrednje  Azije  v starodavnih  časih  verjeli,  da  je  središče  vesolja.  Za  domorodno  kulturo  Bon iz  Tibeta  je  Kailaš  sveta  gora.  Za hinduiste  predstavlja  Šivin  prestol.  In to  je mesto,  kjer  maja  vsako  leto  poteka  velik duhovni  praznik  vesak.  Film  The  Wesak  Festival: Moon  of  the  Buddha, ki  ga  je  leta  1980  produciral  Albert Falzon,  opisuje  dolino  v  senci  gore  Kailaš  kot  verjetni  kraj  tega  dogodka.
V knjigi The Dalai Lama: My Tibet avtor Galen Rowell pravi, da ljudje v karavanah prihajajo k piramidasto oblikovani gori Kailaš že od davnih časov, da bi se na kolenih poklonili na njeni sveti zemlji.

Romarji verjamejo, da če se bo njihovo telo dotaknilo vsakega centimetra svete poti okrog gore, bo to očistilo njihovo karmo in jim prineslo razsvetljenje. Iz vse Azije prihajajo tako religiozni kot nereligiozni.
Potovanje do svetega mesta je izziv že samo po sebi. Gora Kailaš – Kangrinpoče po tibetansko – in sveto jezero Manasarovar, kjer se romarji simbolično umijejo, preden stopijo na sveto pot, sta za budiste princip matere in očeta, ki predstavljata sredstva za dosego razsvetljenja.

Tradicija govori o tem, da se je Buda rodil, dosegel razsvetljenje in umrl ob polni luni v znamenju Bika, ki jo bomo letos praznovali 10.5.2017.

Josephine Harrison opisuje, kako praznik vesak budisti po vsej Aziji praznujejo v času polne lune v maju. Alice A. Bailey in C. W. Leadbeater opisujeta, da praznik poteka v dolini v obliki vratu steklenice, ki je pokrita z grobo travo in obdana z gorami, pokritimi z drevesi, na severni strani Himalaje, približno 650 km zahodno od Lhase. Leadbeater je omenil tudi bližnje jezero, kjer se romarji umijejo, preden stopijo v dolino.

Ob tem svetem dogodku v Tibetu, Buda preda energijo iz Šambale Zemlji. Med obredom, ki traja približno pol ure in je na Zahodu poznan pod imenom Vesak, na Vzhodu pa kot Sakadava, se skupina velikih bitij, Poznavalcev rase, zbere na severovzhodnem koncu doline pred ploščato skalo, na kateri počiva z vodo napolnjena kristalna čaša. Tri vodje oddelkov Hierarhije – Manu, Kristus Maitreja in Mahačohan – in Mojstri sedmih žarkov se med petjem starodavnih verzov v jeziku pali premikajo s simboličnimi kretnjami. Na vrhuncu obreda Mojstri in njihovi učenci, razvrščeni v skupino, oblikujejo peterokrako zvezdo z Maitrejo, ki stoji na vrhu, in je obrnjen proti oltarnemu kamnu. V trenutku, ko nastopi polna luna, se pojavi Buda v obleki žafranaste barve in sedi s prekrižanimi nogami. Najprej se pojavi kot majhna pika na nebu. Leadbeater nato opisuje Budo, ki polagoma postane velikanska postava s sijočo auro, iz katere izžarevajo ultramarinsko modra, nato zlato rumena, temno rdeča, bleščeče sivo bela in škrlatna barva z briljantnimi zelenimi in vijoličastimi žarki, ki izhajajo iz tega področja luči. Te barve so v prastarih budističnih tekstih opisane kot Budova aura. To bleščeče bitje lebdi nad kristalno čašo in nad tremi velikimi gospodi. Takrat Maitreja intonira mantro, ki se uporablja samo ob tem prazniku.

To je ključni dogodek duhovne vitalizacije človeštva – energije iz Šambale, ki se prevajajo prek Bude, sprejme Maitreja kot predstavnik človeštva. Maitreja nato vzdigne in blagoslovi vodo, medtem ko udeleženci obreda pridejo drug za drugim bliže in v požirkih pijejo vodo. Romarji, ki prihajajo tudi iz srednje Azije, prinesejo svoje steklenice za vodo, da bi sodelovali pri tem blagoslovu. Obred se konča, ko Buda dvigne desnico v blagoslov, nato pa se počasi umakne in kmalu je videti le še kot majhna pika na nebu.

Tega obreda se živo spominjajo nekateri ljudje, ki so mu bili priča v sanjah. Pristnost teh doživetij je opisala Alice Bailey, ki je v presledku sedmih let o tem sanjala dvakrat.
Baileyeva v Esoteric Psychology II navaja, da je združen napor učencev pri duhovni pripravi – pred vesakom in po njem – največjega pomena. Videti je, da je to velja še posebej zdaj, ko vstopamo v novo tisočletje. Globalno gibanje k bratstvu, pravičnosti in svetovnemu miru je zelo močno in priložnost, ki jo predstavlja vesak, je izredna. To je tako, kot da bi bila avtocesta luči dostopna za velik izliv energije iz Šambale. Baileyeva tudi predlaga, da bi se morali učenci notranje pripraviti vsaj dva dni pred tem izrednim dogodkom in dva dni po njem. Na dan polne lune bi morali “pozornost stalno držati v luči”.

Divine.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja