Nič ni bolj nevarno za Patriarhat kot ženska, ki je v stiku s svojo žensko Dušo.
Nič.

Ženska je od nekdaj vir kreativne sile.
Ženska moč poganja ta svet.

Vendar ženska tega ne vidi in se ne zaveda svoje moči.
Dolgo časa sem se spraševala zakaj je temu tako!?

Odgovor se brez dvoma skriva v travmah, ki so prenesene nate s strani tvojih prednic.

Ženske, ki so si drznile biti v svojem polnem avtentičnem izrazu, ki so poznale svoje srčne želje in so sledile svoji zvezdi Severnici so zažgali na grmadah, jih utopili, jih kamenjali, jih zaprli v temne kleti, jih iznakazili in/ali izgnali iz skupnosti.

In to ni zgolj stvar srednjega veka, tovrstne prakse so prisotne v delih sveta – še danes.

Tisto, kar me je tako močno presunilo, da sem obstala na mestu, je bilo spoznanje, da je opolnomočenje ženske ugrabil kult Patriarhata, ki daje ženski priložnost, da izgori s tem, ko dela vedno več in bolj trdo, medtem ko igra po pravilih Patriarhata.

Včasih so nas kurili na grmadah, zdaj nam podajo baklo, da se skurimo same.

Sodobna ženska namreč trdo dela, da bi si zaslužila srečo in izpolnjenost.

Vendar nikoli ni dovolj.
Nikoli dovolj dosežkov.
Nikoli dovolj rezultatov.
In kljukic na neskončnem seznamu obveznosti.

Patriarhat vodi igro.
Četudi iz ozadja.

Ko skušaš ustrezati idealu S.U.D. ženske, biti seksi, uspešna in duhovno razgledana, delaš vse kar veš in znaš, da bi se izognila bolečini tega, da ne ustrezaš, da nisi dovolj vredna.

To vodi v stres in zaskrbljenost.
Vodi te v izčrpanost in izsušenost.
V kronično utrujenost.
Ko te trdo delo, uspeh in vsi dosežki puščajo prazno in neizpolnjeno.
V sebi pa čutiš, da si tukaj za več.

In ne gre za to, da ne bi poskusila.
Roko na srce, poskusila si že vse mogoče… terapijo, coaching, programe osebne rasti, jogo, meditacijo, bereš knjige za samopomoč, hodiš na retreate.

In zagotovo si dobila mnogo vpogledov, vendar se še vedno soočaš z enimi in istimi zgodbami.

In iz prve roke vem, kako frustrirajoče je, ko se tvoje počutje, kljub vsemu delu na sebi, ne spremeni bistveno. Ja, na kratek rok čutiš, da pritisk popusti, na daljši rok pa imaš občutek, da te življenje vedno bolj zateguje.

In vedno znova se znajdeš na tem mestu, kjer se sprašuješ… Kaj je narobe z menoj!?

Kako vem?
Ker sem šla po tej poti.

Zato lahko z veliko gotovostjo povem, da s teboj ni čisto nič narobe.
In ja, dolgo časa sem se to spraševala tudi sama. Zato vem.

Izjemna ženska si.
Če bi lahko stvari stuhtala sama, bi jih že dolgo nazaj.
Ker si inteligentna, sposobna in srčna.
Vendar težava nisi TI.

Težava je v napačni diagnozi.
Igra, ki jo igraš je prirejena.

Naučena si, da si boš s tem, če se potrudiš še malo bolj in delaš še malo več, ko se vračaš na hrčkovo kolo doseganja in dela na sebi, zaslužila srečo in izpolnjenost.

Poskušaš izboljšati sebe, spremeniti stvari, popraviti sebe in delaš vse kar veš in znaš, da bi se nehala, kot radi rečejo, »držati nazaj«.

To te vedno znova pušča v občutkih sramu, ker ti ne uspe in te vrača nazaj v samokaznovanje in tuhtanje… Kaj za vraga je narobe z mano!? Zakaj ne zmorem?

Ženske imamo v svoj sistem vgravirano to, da neuspehe vedno vidimo kot našo krivdo.
Saj veš, z mano je nekaj narobe, da mi ne uspe.

V svojem raziskovanju ozadja sem prepoznala to, da smo ženske ponotranjile patriarhalni model dominiranja in zatiranja…
…. Ali skušamo dominirati same sebe v poslušnost, podložnost in privolitev.
…. Ali pa potiskamo same sebe, se silimo, dosegamo stvari, vendar ne zmoremo zares uživati sadov svojega dela.

Cena članstva v kultu Patriarhata je ta, da moraš ustrezati ozki definiciji spola in vloge, ki ti je z njim dodeljena, ter pričakovanjem, ki pridejo s tem. In to zatira avtentični izraz vsakega posameznika.

Moški se na to odzivajo drugače kot ženske.
Zato vedno znova vidim, da moški izzivov, ki jih imamo ženske v resnici ne razumejo.

Moški imajo izjemen privilegij v sistemu v katerem živimo in ta je, da nihče ne dvomi v to, da jim bo uspelo, česarkoli se lotijo. Moškemu verjamemo.

Ženska tega privilegija nima. Tudi če si 99,9% gotova, da si sposobna in nekaj obvladaš, boš še vedno morala dokazovati in se truditi, da bi drugi verjeli v to.

Tudi zato sem se specifično usmerila na žensko in na to kakšen je vpliv travme patriarhalnega zatiranja in dominance na žensko, da jo preobraziš. Da bi lahko bila brez sramu in opravičevanje srečna, svobodna in izpolnjena kot ženska.

Da bi resnično zasijala kot Ti in začutila zadovoljstvo in izpolnjenost v sebi, se je potrebno sprostiti.
Da bi se sprostila, se moraš počutiti varno.

In ker si nenehno v stresu, ker ne ustrezaš idealu S.U.D. ženske v sebi konstantno čutiš, da ni varno, da si kdor SI, da zasiješ kot TI.

Zato ostajaš v zoni preživetja.
Ostajaš v životarjenju in sama sebe onemogočaš, da bi resnično šla v razcvet.
Počutiš se kot prevarant.

In misliš, da je nekaj narobe s teboj.

Globoko vdihni in izdihni.
Nič ni narobe s tabo.

Vprašanje pa je, ali si pripravljena, da se osvobodiš svoje škatlice za vžigalice, svojega notranjega zapora v katerega si se zaprla in zaživiš kot ženska za katero si se rodila, da si!?

Si pripravljena, da prepoznaš igro, ki jo igraš.. ustvariš sveti prostor zase in za svoje zdravljenje, v katerega boš povabila svojo sijočo dušo in držala prostor za svoj polni potencial. Da bi dragocenost, ki ti Si lahko iz sebe delila z drugimi.

Če si, se mi pridruži v skupnosti Dragocena.
Začnemo 5.10.2022.

Prijaviš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

Ker z besedami dr. Valerie Rein, nič ni bolj nevarno za Patriarhat kot ženska, ki je v stiku s svojimi željami.