Uvodnik december 2019

Zagotovo poznaš zgodbo o nadgradnji računalnika. Ne moreš naložiti najnovejše verzije super duper novega programa, če je tvoj računalnik počasen zaradi vsega, kar je na njemu in če nisi obnovila programske opreme.

Pri nas je hči začela z digitalnim risanjem, kar je za seboj potegnilo to, da se je računalnik sesuval. Vse skupaj je razpadalo, ker računalnik ni bil dovolj močan.

Najprej je bilo potrebno kupiti nov večji in hitrejši disk in potem še spomin. Skratka, računalnik je bilo potrebno nadgraditi, da je stvar sploh delala.

In ob takih prehodih kot je tale pred nami smo kot posamezniki na podobni preizkušnji ali bo tvoje notranje vezje, tvoj živčni sistem, tvoje notranje povezave, ali bodo zdržale nove programe, ki se nalagajo. In potrebno je ustvariti prostor.

Se spomniš, kako si pred 10 leti vstopala v novo desetletje?

Jaz se zelo dobro spomnim, kako zelo sem bila raztreščena na tisoč strani. Zato vem, kako pomembno je, da se zbereš, da delčke sebe zbereš v celoto in si to, kar si. Zdaj je čas, ko se počasi pripravljamo na novo. In del te priprave je opuščanje tega, česar ne boš nesla s seboj v novo desetletje. Pomembno je, da veš kdo si. In da veš, kaj je tisto, kar si želiš, ko stopaš v novo.

Začne se s tem, da si pripraviš prostor za novo.

Da opustiš vse tisto, kar te bremeni na fizični, čustveni, mentalni ravni. Opuščanje krame je v tem času zelo v ospredju. In to na vseh področjih. Tako na fizičnem področju, kot tudi na čustvenem in mentalnem področju.

Čas te podpira v tem, da spustiš skrbi, stvari, ki jih v resnici ne moraš nadzirati, kontrolirati. Občutke krivde, sram, razočaranja, sodbe, obsedenost s preteklostjo.

Pomembno je, da si v tem trenutku, tukaj in zdaj. In da veš kdo si. Kajti v kolikor ne veš kdo si in kaj je tvoj sever, te bodo možnosti, ki so tam zunaj potegnile vsaka v svojo smer. Tako zlahka slediš idejam drugim in izgubiš stik s svojim centrom.

Zase vem, kako sem desetletja sledila drugim in idejam drugih ljudi. Sledila sem sanjam drugih. In pozabila na svoje sanje.

Včeraj sem se pogovarjala z eno od žensk in mi je rekla, da kar ne more verjeti, kako je v decembru težko upočasniti. Kot da vse zunaj tebe deluje proti tebi.

In če imaš tak občutek, imaš prav.
Do neke mere smo odvisne od zunanjega sistema, zunanjega dela, ki te sili v storilnost, v produktivnost.
In če si v ženskem telesu, je v tem pospeševalniku izziv zaupati in slediti svojemu notranjemu glasu.

Zavestna kreacija leta je pomembna. In pomembno je ustvariti sveti prostor, kjer lahko tvoja duša stopi v ospredje. Pomembno je zaupanje vase, da se zaneseš nase in ohranjaš svojo notranjo povezavo s svojim Bitjem.

Ker kot mi je pisala ena od žensk, tvoje notranje Bitje VE.
Tvoja Duša in srce komunicirata s teboj ves čas.
Vprašanje je le ali slišiš to, kar ti sporočata zaradi preplavljenosti z vsakodnevnimi obveznostmi.

Ustvariti moraš prostor za svojo Dušo in ji prisluhniti.
Zdaj je čas, da poskrbiš za podporo za kreacijo novega desetletja.
Vabim te, da ustvariš desetletje po svoji meri. In rečeš JA svoji resnični moči.
Več o druženju najdeš na spletni strani >>>TUKAJ<<<

Skupaj bova ustvarili sveti prostor za tvoje sanje, za tvoj navdih. S teboj bom skozi to druženje delila prakse, ki so podpora tvoji ženski Duši.

V tem druženju se ne bova pogovarjali o tem kaj bi morala in kako.

Želim te voditi, da ustvariš svoje življenje iz globin tvoje Ženske Duše.
Da stopiš v novo desetletje v tem jin stanju, ko zasajaš seme v plodni pokrajini tvoje duše. In potem sanjaš skupaj z ostalimi ženskami v naši skupni posodi, neguješ to seme v varnem prostoru, da vzklije in gre v rast.

Ker je pomembno, da pustiš stare zgodbe za sabo in v novo desetletje stopiš opolnomočena in rečeš JA svoji resnični moči.

V tem prehodu ti želim vse kar si želiš Ti zase.

podpis

Vsak dan je Darilo

Če bi si lahko zaželela karkoli, bi izbrala to, da bi vsaka ženska na svetu prepoznala, da je Darilo.
Da bi ugledala svojo dragocenost, enkratnost, edinstvenost in neponovljivost.

Veš zakaj?

Ker verjamem v to, da bi, če bi vsaka ženska na svetu postala najsrečnejši človek na svetu, pozdravile svet.

Ker ko je ženska srečna, so vsi okoli nje srečni.
Zato je to, da prepoznaš, da si Darilo tako zelo pomembno.

Rada rečem, da nikoli ni bilo točno take osebe, ko si Ti.
In nikoli več je ne bo. Si edinstvena kombinacija tako dednih linij kot izbir svoje duše. In to je tako zelo dragoceno. Vendar je to, dokler tega ne prepoznaš in ugledaš v sebi, zate nevidno.

Želela bi si, da bi vsaka ženska odprla oči za Darilo, ki ga nosi v Sebi.

Eno najpomembnejših daril, ki jih kot ženska imaš je brez dvoma povabilo v srce, povabilo v intimnost, v globoko povezanost s tabo. In tega moški ne znajo.

Pomembno je, da spoznaš Darilo, ki ga kot Ženska prinašaš na ta planet.
Kajti le, ko se zavestno zavedaš in poznaš svoje darilo, ga lahko zavestno deliš z ljudmi in s svetom.

Brez zavestnega spusta v svojo ženstvenost boš težko moškega povabila v ljubezen.

Umetnost povabila je nekaj, kar obvladajo ženske in tako kot radi rečejo moški, oni čakajo na povabilo s strani ženske.

In v kolikor ženska ne ve, kako povabi in s čim, se ji lahko zgodi, da povabi moškega, ki ga ne želi povabiti, pa se tega zave šele, ko je že tako globoko v igri, da postane očitno, kam pes taco moli.

Žensko povabilo v ljubezen bo tvojega partnerja vodilo v njegovo srce in v stik z njegovim telesom. Dobesedno ga povabiš iz glave v telo. Brez občasnega povabila v ljubezen bo moški usmerjen in aktiven, brez občutka in bo kot bagar, ki zapelje čez vse, da pride do svojega.

Moški brez ženske svetlobe ljubezni postane tog, avtomatiziran in deluje zgolj iz razuma.
Če si želiš, da moški začuti tvoje srce, ga moraš povabiti vanj.

Da bi to lahko naredila, pa moraš biti v stiku s svojim telesom, s svojo ženstvenostjo in predvsem s svojimi željami in potrebami.

Zato začni s preprostim vprašanjem, kaj si resnično, srčno želim in ko odkriješ, kaj si želiš, podeli s svojim moškim.

Dejstvo je, da je moški kot fokusirano, ciljno usmerjeno bitje zelo v svoji glavi. Da bi te sploh lahko začutil, se mora prestaviti v svoje telo, v svoj notranji center, na mesto, kjer se lahko odpre ljubezni in začuti ter ceni tvojo ženstvenost.

“Tvoja ženstvena moč življenja je tvoje edinstveno darilo tvojemu moškemu in globoko v sebi je to tisto, kar si želi, četudi je navzven videti, kot da se temu upira.” ~ David Deida

Začne se s povezovanjem s svojo ženstvenostjo v sebi.
Ženstvenost je povezana s telesom in s čutnostjo. Ko je ženska v svoji ženstvenosti je ljubeča, topla in prijazna in to je tisto, kar te naredi močno.

Pomembno je, da prepoznaš svojo moč, svojo svetlobo, svojo energijo, ki je ljubezen.
In to je tisto, kar enostavno moraš utelesiti in zaživeti.

Samo ko si v svojem telesu, polno prisotna, lahko začutiš to Darilo, ki ti SI.
Bodi tukaj.
Zdaj.

Sreča je nekaj, kar izbereš.
Tvoja izbira je ali si srečna ali ne.

Vsako jutro imaš na izbiro, lahko si Darilo ali pa ne.

Lahko si že takoj zjutraj hvaležna za stvari, ki jih imaš na voljo.
Za stvari, ki so del tvojega življenja.
In ki so del tvojega telesa.

Vsak dan je darilo.
Osredotočaj se na srečne trenutke tvojega dne.
Shrani jih v sebi.

Naj te nahranijo.
Napolnijo.
Negujejo.

In iz te polnosti v sebi boš lahko nahranila druge.
In s tem boš naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Z besedami Stuarta in Linde MacFarlane:
»Vsak dan je darilo.
Odpri ga.
Proslavljaj.
Uživaj v njem.«

Naj bo leto 2020 in novo desetletje sijajno v vseh pogledih.

Taja Albolena

Yule

Yule, Zimski solsticij, 21. december

Ključ: Umirjenost, počitek, oklevanje
Simbol: Venčki iz smrečja, božje drevce,
bršljan, omela, zlata sveča
Kristal: Rubin, Smaragd, Diamant

31.10 je po legendi stari bog umrl, se vrnil domov na Drugi svet ali Tir – Na – Nog in potrpežljivo čakal na ponovno rojstvo ob zimskem solsticiju. 21.12. je dan, ko je noč najdaljša in dan najkrajši.
Temna polovica leta se prelevi v svetlo polovico.
Naslednji dan bo Sonce malo višje na nebu in dan bo malo daljši.

Sile v naravi počivajo, se usmerjajo navznoter. Vendar se globoko v nedrjih Zemlje novo življenje pripravlja na rast.

Ko je Krščanstvo prevzelo poganske praznike, so Yule začeli praznovati kot Božič. Prevzeli so tudi mnogo poganskih simbolov povezanih s tem praznikom luči. Prižiganje sveč in obešanje venčka na vrata, sta samo dva od najbolj poznanih simbolov Luči. Mitološko gledano je na Yule boginja rodila sončnega boga, na najdaljšo noč zato vsako leto praznujejo ponovno rojstvo – sonca.

Najdaljša noč v letu se je imenovala Materina noč, saj je v temi boginja še enkrat rodila Luč. Isis je rodila Horusa, Marija sina Jezusa, Freya sina Baldurja, gre za simbolično rojstvo Luči.
Freya je boginja magije, sonca, moči in molitve. Njen simbol je omela, ki simbolizira mir in ljubezen ter obljublja poljub vsakomur, ki se sprehodi pod njo.

Na ta večer Velika Mati rodi otroka upanja. Na najdaljšo noč v letu so predniki proslavljali ponovno rojstvo sina, ki bo segrel zmrznjeno zemljo in omogočil, da se bo iz semen, ki jih je skozi dolgo zimo varovala Zemlja, razvilo novo življenje. Prižigajo se sveče in kresovi v pozdrav novorojenega sina. Vrnjena luč zaključi cikel življenja, smrti in ponovnega rojstva. V procesu ponovnega rojstva določate nova semena, nove namere, nove odločitve, za nov cikel.

To je dan preobratov, ključen trenutek, ko se začne nov cikel. Dvanajst dni Božiča se začne 25. decembra in traja do 6. januarja, ko so praznovali mali božič, v tem obdobju so se obdarovali.

21.12. je začetek 22 svetih dni Božiča, ko je primeren dan, da postavite božično drevesce. Okrasite ga z zlatimi in rdečimi okraski, ki tradicionalno, skupaj z zeleno predstavljajo novo rojstvo.
Po stari tradiciji so na poljih prižgali kresove. Otroci so hodili od hiše do hiše z jabolki in pomarančami v košari, ki je bila narejena iz zimzelenega stebla. Jabolka in pomaranče predstavljajo Sonce. Stebla simbolizirajo neumrljivost. Božično drevo, omelo in bršljan so povabilo Naravi, da se pridruži proslavljanju. V ta namen v bližini vhodnih vrat nameščamo vejico božičnega drevesca.

V tem času ponovnega rojstva se začnemo bolj zavedati svoje povezanosti z angelskimi energijami, ki so del nas in so v nas. V tem času nas na svojo prisotnost začenejo opozarjati z vseh koncev. Pojavljajo se na televiziji, v trgovinah jih videvamo na policah, z njimi se obdarujemo in z nami so, da nas spomnijo, kdo smo v resnici in da so del nas in v nas.

Iz teme prihajajo vizije in navdih s strani duha, novo življenje začne rasti s pomočjo življenjske sile. Vrne se energija ognja, jang energija, sonce, ki aktivira naš notranji vodni svet in nas navdihne, da odidemo iz teme. To je čas ponovnega vstajenja, ko se najgloblji vzgibi manifestirajo v zunanji svet in soustvarjamo to, kar smo izbrali zase. To je čas sprejemanja odločitev, ki bodo prečistile in okrepile našo povezavo z duhom in našo duhovno pot. V tem času se izoblikujejo duhovne moči, naša kvintesenca, ki je peti element, vir vseh smeri ali duh, ki povezuje vse kar obstaja. V duhu ni ne začetka in ne konca, je le nadaljevanje.

Tukaj se začnemo zavedati, da ustvarjamo vibracije v duhu z vsako mislijo, besedo, dejanjem, vsako čustvo in vse kar storim se vrača anzaj k meni.

Zimski solsticij predstavlja konec jin ciklusa in začetek jang ciklusa, ko se sonce vrača. Zemljin ciklus se ohranja v harmoničnem ravnovesju s pomočjo naraščujočega in upadajočega ciklusa sonca, ki ustvarja uravnoteženi sili jina in janga.

Zimski solsticij je praznovanje povratka sonca, povratka svetlobe in povratka ciklusa zunanje rasti. Čas za delovanje še ni napočil in vendar se v notranjosti čas zunanje rasti že začenja.

DIVINE.SI

Praznik svetlobe in obnove

Praznovanje sv. Lucije 13. decembra je – poleg švedskega praznika »midsommar« v juniju – eno izmed osrednjih praznovanj v švedski kulturi in je nedvomno povezano z nekdanjimi življenjskimi pogoji v skandinavski kmečki družbi, s temo in lučjo, mrazom in toploto.
Ime Lucija izhaja iz latinske besede lux, ki pomeni svetlobo, luč

Poznamo dva načina praznovanja sv. Lucije: eno temelji na praznovanju kot ga poznajo na Švedskem, nekoliko drugače pa ta dan praznujejo v Italiji. Po švedskem ustnem izročilu je bila noč pred Lucijo nevarna noč, ko naj bi bile na delu nadnaravne sile, verjeli pa so celo, da v tej noči spregovorijo celo živali. Prav zato naj bi bilo bolje tisto noč ostati buden.

Lucija je pradavna podoba, ki se pojavlja v vlogi nosilke svetlobe sredi temne švedske temne. Mlado dekle s krono iz sveč je na noč pred 13.12. obdarovala otroke s sladkarijami. Ona je bila tista, ki je klicala nazaj sonce in preganjala temo, zato so ta dan imenovali praznik svetlobe in obnove. S pesmijo je razveseljevala ljudi okoli sebe in jim delila posebne žefranove kolačke.

Praznovanje Lucije je uvod v božični čas in nakazuje, da se približujemo daljšim dnevom in krajšim nočem. Tradicionalni Lucijin sprevod sestavljajo: dekle, ki predstavlja sv. Lucijo, oblečena je v belo, njene družice in zvezdni palčki, ki jih predstavljajo fantje, ki nosijo klobuke z zlatimi zvezdicami.

Po starejših koledarjih je bila ta noč najdaljša v letu. Vsekakor pa je to noč, ko se začne v naravi vse pripravljati na 12 svetih noči, ki se začnejo tradicionalno v noči iz 24. na 25.december.
Na dan svete Lucije naj bi se začel proces preobrata, zato ta dan imenujejo Praznik Luči. Kajti po nekaterih virih naj bi se na ta dan začel proces v katerem se vsako jutro še vedno zdani minuto kasneje, medtem, ko se zvečer naj ne bi več stemnilo minuto hitreje, temveč naj bi ta večerni  čas v dneh od 13.12. do 21.12 ostajal isti. S tem naj bi svetloba postopoma začela premagovati sile teme.

Tudi letos lahko opazujemo meteorski dež Geminidov, ki se bo začel 7. decembra in ki naznanja vstop v izjemno zdravilen čas v letu v 12 svetih noči, ko so energije zdravljenja izjemno močne in so nam na voljo, da obnovimo svoje fizično telo in povežemo vse aspekte sebe, tudi čutveno in mentalno telo z duhovnimi telesi v eno celovito Bit. Svoj vrhunec bodo dosegli v noči z 13. na 14. december, nadaljevali pa se bodo vse do 17. decembra.

Meteorski dež je sicer astronomski pojav, ki se pojavlja vsako leto okoli 13. decembra.  Meteorski dež je nebesni pojav pri katerem se vidi večje število meteorjev, ki navidezno izvirajo iz ene točke. Točka iz katere izvirajo meteorji se imenuje radiant. Meteorski dež izhaja iz asteroida, ki se imenuje Phaethon.

Meteorji so posledica delcev, ki vstopijo v atmosfero Zemlje z izredno veliko hitrostjo. Manjši delci zaradi trenja pri gibanju skozi zrak izparijo. Večji delci pa pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Sled nastane zaradi zastojnega tlaka, ki deluje na delec pri gibanju skozi zrak. Večina delcev tako razpade in nikoli ne dosežejo površine Zemlje. Kadar pa delec (ali njegov del) pade na površino Zemlje, ga imenujemo meteorit ali zvezdni utrinek.

Nato pa se bo začel meteorski dež Ursidov in sicer 17. decembra in bo trajal vse do konca leta. Vrhunec bo dosegel iz noči 21. na 22. december, ko lahko pričakujemo okoli 10 utrinkov v eni uri. Komet Tuttle, ki je vzrok za obilni meteorski dež avgusta je starš temu meteorskemu dežju v decembru.

DIVINE.SI

Nega Sebe…

“Nega sebe pogosto sploh ni videti lepo.

Pomeni, da izdelaš razpredelnico svojih dolgov ali uveljaviš jutranji red ali si sama kuhaš zdrave obroke in nič več ne bežiš od svojih težav in ne razglašaš, da je tisto, kar te zamoti, rešitev.

Pogosto pomeni, da narediš najbolj sitno stvar, ki jo moraš narediti, kot na primer, da se spet spotiš med telovadbo ali strupeni prijateljici poveš, da se nočeš več dobivati z njo, ali da si priskrbiš dodatno delo, da lahko odpreš varovalni račun, ali da ugotoviš, kako se lahko bolj sprejemaš, da nisi več stalno izčrpana od poskusov, da bi bila ves čas vse in potem potrebuješ posebne, od zunaj odrejene odmore od življenja, da lahko narediš osnovne stvari, kot je to, da si v kopalno kad kaneš kapljico olja in bereš žensko revijo in za en dan izklopiš telefon.

Svet, v katerem mora biti nega sebe taka moderna tema, je bolan svet. Nega sebe ne bi smela biti nekaj, k čemur se zatečemo, ker smo tako do kraja utrujeni, da potrebujemo malo olajšanja od stalnega notranjega pritiska.

Prava nega sebe niso solne kopeli in čokoladna tortica, ampak odločitev, da si zgradiš življenje, od katerega ne bo treba redno bežati.

In to pogosto zahteva, da narediš stvar, ki jo najmanj hočeš.

To pogosto pomeni, da pogledaš svojim porazom in razočaranjem v obraz in prirediš strategijo. To ne pomeni, da zadovoljuješ svoje trenutne želje. Pomeni, da se prepuščaš. Izbiraš novo. Pomeni, da včasih razočaraš ljudi. Pomeni, da živiš tako, kot drugi ljudje nočejo, zato da boš lahko zaživela tako, kot drugi ne morejo.

Pomeni, da si pustiš, da si normalna. Navadna. Nič posebnega. Pomeni, da imaš včasih umazano kuhinjo in da se odločiš, da končni cilj tvojega življenja ni imeti dodelanih trebušnih mišic in biti na tekočem z lažnimi prijateljicami. Pomeni, da se odločeš, koliko tvoje tesnobe izhaja iz tega, da ne uresničuješ svojega spečega potenciala, in koliko iz privzgojenega načina razmišljanja, ki ti je bil vcepljen, še preden si vedela, kaj se dogaja.

Če ugotavljaš, da si moraš redno priskrbeti potrošniško nego sebe, je to zato, ker nisi povezana s pravo nego sebe, ki ima le malo skupnega s tem, da “si privoščiš” in veliko skupnega s tem, da postaneš sama svoj starš in sprejmeš odločitve za svojo dolgoročno dobrobit.

To pomeni, da ne izrabljaš več svojega hektičnega in nerazumnega življenja kot izgovor za samosabotažo v obliki omame in odlašanja. Pomeni, da se naučiš prenehati s “popravljanjem sebe” in začneš skrbeti zase … in morda ugotoviš, da skrb zase ljubeče reši ogromno težav, ki si jih hotela že prej odpraviti.

Pomeni, da postaneš junakinja svojega življenja, ne žrtev. Pomeni, da na novo preurediš, kar imaš, dokler tvoje vsakdanje življenje ni več nekaj, od česar si moraš opomoči na terapiji. Pomeni, da ne izbiraš več življenja, ki je dobro videti, pred življenjem, v katerem se dobro počutiš. Pomeni, da zaprmej opustiš nekatere cilje, zato da se lahko posvetiš drugim. Pomeni, da si iskrena, tudi če to pomeni, da te ne bodo vsi marali. Pomeni poskrbeti za svoje potrebe, da ne boš več tesnobna in odvisna od drugih ljudi.

Pomeni, da postaneš takšna, kot želiš biti in kot ti je namenjeno biti. Nekdo, ki ve, da so solne kopeli in čokoladna torta za to, da v njih uživamo življenje – ne da od njega bežimo.”

Brianna Wiest

prevedla: Ana Pavec, december 2019

Vilinska pravljica o zimskem solsticiju

Pravljica te bo ponesla v čaroben svet vil in škratov ter pojasnila skrivnost zimskega solsticija, ki v sebi nosi misterij življenja…

Majhne vile so se stiskale v svojemu domu pod hrastovimi koreninami. Bile so varne v svoji votlini, kjer jih je grelo perje in posušen mah. Zunaj je pihal veter in sneg je mehko padal ter prekrival tla.

“Danes sem videla Sončnega Kralja,” je dejala vila po imenu Vrtinca. “Videti je bil zelo star in utrujen, ko se je sprehajal skozi gozd. Le kaj je narobe z njim?”

“Veliki Hrast je dejal, da umira,” odgovori vila Narcisa.
“Umira? Oh ne, kaj bomo pa sedaj?” je zajokala Vrtinca. ”Če Sončni Kralj umre, naše prijateljice rože ne bodo več rastle, ptice se ne bodo vrnile in nikoli več ne bodo pele. Večno bo tema in zima!”

Vse vile so bile otožne. Nakar zaslišijo trkanje na njihovih majhnih vratcih.

“Vile, odprite vendar, zakaj se skrivate? Pridružite se nam na praznovanju zimskega solsticija,” je kričal nekdo zunaj.
Vrtnica je odprla vrata in pred njimi je stal Škrat, ki si je otepal snežinke iz rjavega plašča in klobučka.
“Oh Škrat, preveč smo žalostne, da bi praznovale,” je s solznimi očmi odvrnila Narcisa. “Ali nisi slišal, da Sončni Kralj umira?”

“Seveda, umrl je,” se je zasmejal mali Škrat. “Sedaj pa pohitite ali pa boste zamudile praznovanje!”

Vile so bile ogorčene: “Kako si lahko vesel in se smejiš? Če je Sončni Kralj zares umrl, bo večno zima. Nikoli več ne bomo videli sonca. Kako bomo živeli v večni temi?”

“Otroško trapaste ste vile,” je rekel Škrat in prijel Narciso za roko, da se je dvignila na noge. “Zimski solsticij ima skrivnost. Ne želite izvedeti, kakšno?”

Vile so ga presenečeno pogledale. “Skrivnost? Kakšno skrivnost? Smo mlade vile, ti trapasti Škrat, nikoli še nismo bile na praznovanju zimskega solsticija in ne vemo, o čem govoriš.”

“Potem pa le urno pograbite svoja ogrinjala in se mi pridružite, pa boste videle,” je odskakljal mali Škrat.
Vile so zapustile svoj dom in s Škratom odšle po snežni poti do svetega hrastovega gozdička, kjer je bilo praznovanje. Gozd je bil temen, le luna je svetila skozi gole veje. Težko so hodile po visokem snegu in še veter je pihal.

Srečale so lisico. “Kam pojdete majhne vile?” jih je vprašala lisica.
“Do svetega gozdička,” so odgovorile premražene vile.
“Splezajte na moj hrbet, vas peljem tja, bo hitreje,” se prijazno ponudi lisica.

Ko so se bližale svetemu gozdičku, so zaslišale radostno petje. Česa tako lepega še niso slišale. V krogu so plesale živali in ljudje. Videle so tudi Mati in Starko. Vsi so bili nasmejani in veseli. “In zakaj vsi gledajo Mater?” je malce prestrašeno zašepetala Narcisa.

Vile so se približale trem gospodičnam, ki so sedele na skalah pri oltarju. Mati je imela v naročju zavito odejo in se nasmihala proti njej. Sklonila se je proti vilam in jim pokazala, kaj ima v naročju.
“Dojenček!” so vzkliknile vile. “Čisto nov dojenček in kako sije!”
“To je nov Sončni Kralj,” je odvrnila Mati.

“Ampak Škrat je rekel, da je Sončni Kralj mrtev! Kako je lahko ta otrok Sončni Kralj?” so bile zmedene vile.

“To je skrivnost zimskega solsticija,” je povedala Starka. “Vsako leto na najtemnejši dan Sončni Kralj pride v sveti gozdiček, kjer umre. Jaz pošljem njegovo dušo materi, ki mu da novo življenje. To velja za vsa bitja, ne le za Sončnega Kralja.”

“Torej vse živi in umre in nato zopet živi?” so ob pogledu na dojenčka vprašale vile.
“Tako je male moje vile,” je odvrinla modra Starka. “Življenje se nikoli ne konča. Zimski solsticij je čas za novo rojstvo. To je njegova velika skrivnost.”

Vile so se smejale od sreče.

Vrtnica je dejala: ”Majhnemu Sončnemu Kralju bom pokazala, kje cvetijo divje vrtnice spomladi.”
“Jaz pa ga bom naučila, kako priklicati ptice in poslušati pesmi vetra,” je dodala Narcisa.

“Ko bo starejši in močnejši, bodo rože cvetele pod njegovim dotikom, ptice se bodo vrnile in pele, zrak bo topel pod njegovim dihom in zima bo odšla. Takrat se bo z vami igral in tekal po gozdu,” je povedala Mati malim vilam.
Vsi v svetem gozdičku so peli in se veselili, saj se bodo kmalu lahko igrali s Sončnim Kraljem.
Sedaj so vsi poznali veliko skrivnost zimskega solsticija.

Vir: http://www.jamesclairlewis.com/pages/gremlin/solstice.html
avtor zgodbe: nepoznan
priredila: Ana Vehovar

Bela omela

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar

Adventni koledar za dušo

Ko mi je rekla, da delam nekaj zelo pogumnega, je nisem razumela.

“Kako to misliš?” sem jo začudena vprašala in čakala pojasnilo.
“Praznični čas je čas, ko je ženska obremenjena bolj kot kadarkoli.
Darila, peka slaščic, družinska kosila, srečanja, praznovanja s prijateljicami in s sodelavci.

Ženska je v stresu.
In ti.
Ti ji rečeš, naj si v tem najbolj norem in prezaposlenem času, ko jo vse sili, da se obrne navzven in se zabava, vabiš, da se spusti v stik s seboj.
Pogumno dejanje.

Veš zakaj?
Ker te ne bo slišala.
Ker te ne bo poslušala.
Ker se ji zdi, da si ti nora, da jo vabiš v stik s seboj.”

Ja, res je.
Nora sem.
Popolnoma in čisto nora.

Ker mi je mar.
Ker vem, da je to čas, ko lahko napolniš svoje baterije in se prenoviš bolj kot v katerem koli času leta.
Ker vem, da je adventni čas, čas, ko se enostavno moraš potopiti v lastne globine.

In zato je moje povabilo Zate, da si v tem najbolj divjem času leta podariš 5 minut zase.
Ker vsak trenutek šteje.
Ker vem, da je to čas, ki bo tvoje največje darilo Sebi.

SI zraven?
Začnemo 1.12.2019
Preživi prvo adventno nedeljo z razumevanjem kaj predstavlja in kako jo maksimalno izkoristiš…. Zase!

Pofočkaš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

24 ritualov, za vsak dan Adventa.
24 daril Zate.
Ker si želim Zate, da zaupaš vase, se zaneseš nase in zasiješ kot Ti!

Tudi in še predvsem takrat, ko je videti, da vse okoli tebe dela proti tebi.
Ker v praksi vem, kako pomembno je, da držiš svoj prostor in si v stiku s seboj, ko si v stresu, ko je videti, da vse razpada in si izzvana. Da znaš biti v množici in hkrati sama s seboj.

Ker vem, da nisi tukaj, da bi bila nekje v ašramu, v jami, stran od množice.
Odnosi so tisti v katerih mojstriš sebe.
Odnosi so naši sodobni templji.
Izmojstriti moraš sebe, da si to kdor si, tukaj in zdaj.
V svojem norem delovniku, s sitnimi otroci in prezaposlenim možem.

Ker verjemi mi, svet spreminjaš iz sebe navzven.
S svojim izžarevanjem, s svojim sijem.
Ampak to je tema za kakšen drugi pogovor.

Pofočkaš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja

advent