Arhiv Značk: v središču

Sojenje je lepilo, ki te drži ujeto na mestu.

So dnevi, ko gre vse malo po svoje.
Ko ugotavljaš, da bi bilo definitivno boljše, če bi se zaprla med štiri stene in se ne bi premaknila.

Ko ugotoviš, da stvari, za katere si mislila, da so urejene, tudi približno niso urejene in sledi soočenje s seboj in s svojo vihravostjo, nepremišljenostjo in s kritiko same sebe.

Saj veš, kako je videti, ko se pribijaš na križ, a ne!?
Ko sodiš sebe in se kritiziraš.
Ko pozabiš na vse kar veš o ljubezni do sebe.
In se zaciklaš v zasramovanju, bičanju in samo-sovraštvu.

Naučila sem se, da v takih trenutkih sedim sama s seboj in sem priča vsemu, kar prihaja v ospredje.
Od tistega impulza, da bi pobegnila.
Do tistega, da bi šla po čokolado in vse skupaj potisnila v globine.
Ko čutiš, kako so vsa tako znana čustva še vedno živa in aktivna, le da jih ne izbiraš več, da bi se v njih valjala kot si se znala.

Iz prve roke vem, kako neudobno in neprijetno je, ko te življenje sooči s skritimi deli v tvoji notranjosti, s tvojo Senco.

Senca je tisti del sebe, ki ga zanikaš, ga skrivaš in ga ignoriraš v sebi.
Vsake toliko te situacije preizkusijo, da vidiš kako stojiš v odnosu s svojo Senco.
Ali te bo zvlekla v stare igre ali ne.

Ena tistih stvari, ki ti takrat, ko si soočena s svojo kritiko, sojenjem in samoomalovaževanjem lahko prav pride je razumevanje, da dokler ne prepoznaš teh teženj v sebi, v resnici ne moreš ljubiti sebe.

Kajti ljubezen do sebe ne more obstajati hkrati s sojenjem, kritiko, popravljanjem ali perfekcionizmom.

Sovraštvo do sebe se kaže skozi omalovaževanje, kaznovanje, discipliniranje, mučenje in pribijanje na križ, kot to poimenuje meni ljuba ženska.

In takrat, ko narediš napako, ko se v svoji vihravosti in želji, da bi stvari čim hitreje uredila, zatipkaš, je zelo boleče prevzeti odgovornost za svoje napake.
Vsaj meni je, ker s tem soočanjem pridejo v ospredje tudi discipliniranje, mučenje in kaznovanje sebe.

Ne glede na vse kar vem in vsa orodja, ki jih imam v roki, sem še vedno soočena s takimi trenutki, ko si moram povedati resnico in prevzeti odgovornost za napake.

In ob tem je varovanje Ljubezni in zavedanje tega, da je to izbira, ki ti je vedno na voljo nekaj, kar me rešuje.
Ena tistih stvari, ki sem jo prepoznala pred kratkim je, kako je sojenje lepilo, ki nas drži ujete.
Ujete v paradigmi strahu in bojevanja.
Ustavi te, da nisi več pretočna.
Zatakneš se in nisi več v toku.

Sojenje vznika iz občutka nemoči.
Iz strahu, da boš zavrnjena in ponovno ranjena.
Ujameš se v tej povratni zanki, kjer sodiš, da bi preprečila to, da bi kdo sodil tebe.

Kadarkoli sodiš s tem prikrivaš nekaj, kar se skriva globoko v tebi.
Nekaj, s čimer se v resnici ne želiš soočiti.
In pomembno je, da prepoznaš, kaj to je.

Največkrat gre za občutek, da nisi dovolj xyz.
Dovolj pametna, dovolj pozorna, dovolj natančna.

Sojenje prepoznaš v odtenkih in niansah.
Lahko ga prepoznaš v strahu, da boš sojena.
Ali skozi sojenje same sebe zaradi stvari, ki bi jih morala narediti, pa jih nisi, saj veš tisti famozni… morala bi…
Skozi sojenje ljudi okoli sebe, ki bi morali ustrezati pričakovanjem, ki jih imaš v sebi do njih.
Pritoževanje glede stvari, ki ne gredo po pričakovanjih, še posebej tistih, na katere v resnici nimaš vpliva. Pritoževanje je prikrito sojenje.
Ko dvomiš v sposobnosti drugih in komentiraš obnašanje drugih okoli sebe v resnici prikrito sodiš.
Ko poskušaš spremeniti, popraviti ali izboljšati svoje življenje, to v resnici izhaja iz prikritega sojenja sebe in svojih izbir.

Sojenje je ogromna tematika.
Prisotno je pogosto tudi takrat, ko meniš, da ti v resnici dobro gre in nisi v sojenju.
Sojenje te drži ujeto na mestu.
Zaradi sojenja se ne premakneš tja, kamor si želiš.

Zato je ena najpomembnejših stvari, ki jih je potrebno narediti, da upočasniš in prepoznaš, kaj se dogaja v tebi. Ker kot sem že rekla, je sojenje le krinka za nekaj globljega, kar je v tebi.

In pomembno je, da prepoznaš kaj se skriva spodaj.
Kaj je potreba ki jo imaš in da poskrbiš zanjo, namesto, da se sodiš.

Kajti sojenje je način skozi katerega so te zdresirali, ko si bila otrok.
Naučila si se da sodiš napake, ko jih narediš.

Sama sebi si najhujši sodnik.

Kar te vodi v to, da sovražiš sebe, ker si taka kot si.
In da se kaznuješ, dokler se ne spremeniš.
Ker si bila naučena, da tako delajo “dobri” ljudje.
In to te drži ujeto v tvoji stari identiteti, ki temelji na mnenju drugih, na idejah drugih o tem kako bi morala živeti in na sodbah drugih ljudi.
Še vedno me osupne, ko razmišljam o tem, kako uničujoča je zapuščina, ki so nam jo predali naši predniki.

In tudi zaradi tega sem se zavezala temu, da varujem ljubezen.

Ker mene niso naučili;
👉 Kako ljubiti sebe.
👉 Pohvaliti sebe.
👉 Biti hvaležna za to, da sem živa.
👉 Zaupati vase.
👉 Se zanesti nase.
👉 Pustiti srcu, da me vodi.

Vse to, so rekli, je sebično.

In ko je udomačevanje zaključeno sploh ne dvomiš v to, da je edino upanje, da si dobra in pridna to, da sebe kaznuješ, ko si slaba.

Verjameš, da bi brez kaznovanja slabo zmagalo nad dobrim.

In to poganja vse sovraštvo na svetu.
Ves rasizem.
Vse vojne.

V resnici pa je to nekaj, kar je laž.
Kar ne drži.

In v zvezi s tem lahko nekaj narediš.
Veš kaj?
Da zavestno začneš varovati ljubezen.

V predavanju sem podelila pet korakov, ki te vodijo v zavestno prakso varovanja ljubezni, namesto uničevanja. Če želiš zaživeti svoj polni potencial Duše in narediti pozitivno razliko, je pomembno, da stopiš v stik s svojo Dušo in zavestno varuješ ljubezen, ki ti si.

Pridruži se mi v druženju, kjer delim več.
Pofočkaš se na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Dušni dogovor varuhinje Luči

Varuhinja Luči je empatična Duša, ki prihaja na planet s pomembnim dušnim dogovorom… da osvetli temo s svojo svetlobo.

Izziv s katerim se sreča že zelo zgodaj je, da ljudje okoli nje delujejo iz sence.
Običajno izbira družino, kjer ljudje delujejo iz svoje sence, iz bolečine ranjenosti in nepredelanih čustvenih zgodb prednikov.

Z enim namenom, da to s svojo svetlobo preobrazi.

Ko varuhinja Luči vstopa v tak družinski sistem, čuti vse, kar se dogaja z ljudmi okoli nje.
Ima prirojeno sposobnost, da intuitivno zaznava in dojema ljudi okoli sebe.
Je kot rentgen, ki zaznava vse tisto kar ostaja neizgovorjeno.
Čuti in se poistoveti z bremenom čustev in energijami drugih ljudi.

Je kot spužva, ki nase navleče vse kar doživljajo starši, sorodniki, prijatelji in tudi neznanci s katerimi prihaja v stik.

In temu ne more reči NE.
Če si varuhinja Luči, potem veš, kakšen je občutek, ko si samo želiš, da bi te razumeli. Da bi te nekdo imel rad.

Tvoj empatični sistem sprejema informacije iz okolice, ki jih spuščaš skozi svoje telo otroka, ki na eni strani čuti, da starši ne marajo tvoje svetlobe, na drugi strani pa si ne more privoščiti, da bi jo zavrnili, zapustili ali se od nje ločili, ker bi to pomenilo, da ne bo preživela.

Zato hitro usvojiš to igro, da moraš biti pridna punčka, ki poskrbi za vse okoli sebe, da ne bi bila zapuščena.

Kaj je naredila tvoja majhna punčka, ko je čutila prostor okoli sebe in ljudi, ki niso sprejemali njene svetlobe?

Zase vem, da sem šla v nevidnost. Skrila sem se, se naredila majhno, da ne bi preveč vznemirjala ljudi okoli sebe s svojo svetlobo.
Ko ljudje okoli tebe ne vedo kaj početi s svojo temo in kako se soočiti s svojimi čustvenimi bolečinami, jih lahko poskušaš reševati, preobraziti stvari namesto njih ali pa postaneš starš njim, da bi bili lahko oni tvoji starši in bi poskrbeli za tvoje preživetje.

Ob temu, da te ljudje okoli tebe ne razumejo, da se pogosto počutiš popolnoma izgubljeno in da imaš vedno znova občutek, da si čudna, je tisto, kar je najbolj boleče občutek, da nisi varna.

Ni varno, da si kdor si.
Svet ni varen zate.

Zato se prilagodiš.
Ustrežeš. Ugodiš drugim.

Tisto kar izkuša vsaka varuhinja Luči je, da kljub temu, da običajno drugi v družini niso tako odprti in čuteči, pa imajo ravno dovolj občutka za svetlobo, ki vstopi v njihovo življenje skozi otroka, da poskrbijo za to, da to svetlobo zastrejo, jo ugasnejo.

Kot varuhinja Luči imaš dušni dogovor, da boš osvetlila bolečino svojega očeta, bolečino svoje mame in bolečino svojih prednikov. Osvetlila boš tisto, kar ne funkcionira v sistemu družine v katero si se inkarnirala.

Vendar to tvojega plemena ne navduši.
Le kdo bi si želel, da v njegovo življenje vstopi lučka, ki osvetli vse tisto, kar poskušaš skriti pred vsemi, še najbolj pa pred seboj.

Zato se največkrat zgodi to, da poskrbijo, da to svetlobo zastreš.
Ugasnejo te skozi zasramovanje, posmeh in izjave v stilu; To si samo domišljaš. To ni resnično. Izmišljuješ si.

Da bi preživela v sistemu, ki ne doživlja sveta kot ga doživljaš ti, prevzameš preživetvene mehanizme, da lahko preživiš to ugašanje in ostaneš v družini brez katere ne bi preživela.
Dejstvo je, da otrok, ki prihaja na ta planet nima kapacitete, da bi preživel sam od sebe.
Potrebuje skrbnike. Nekoga, ki bo poskrbel zanj.

Odvisna si od svojih staršev.
Ljudje smo bitja skupnosti.
Potrebujemo povezanost.

In za varuhinjo luči, ki čuti vse, ne le svoje starše, je dogovor, ki ga sklene sama s seboj, da bo poskrbela za vse okoli sebe v zameno za to, da bo preživela nekaj, kar jo vodi v preplavljenost, kronično utrujenost, okoljsko občutljivost ali nepojasnjene bolečine.

Večina varuhinj Luči ima težave s postavljanjem meja.
Ker je to, da nima postavljenih osebnih meja eden od načinov, da preživi.

Mora čutiti ljudi okoli sebe in upravljati z njihovo energijo, da si zagotovi preživetje.

Zato zgolj to, da prepoznaš svoje preživetvene vzorce in da si mentalno rečeš, da si ok in se poskušaš pripraviti do tega, da postaviš svoje meje skozi različne strategije, ne deluje.

Kajti svojih dušnih dogovorov ne moreš kar povoziti.
Prepoznati jih moraš in se z njimi pomiriti v sebi, da bi jih lahko presegla.

In tega ne moreš narediti skozi mentaliziranje.
Na delu so notranji zavezniki, ki ti pomagajo, da preživiš, kot je soodvisnež.

Ko ti upravljaš z energijo drugih v zameno za to, da te ne zapustijo.
Svoj empatični sistem uporabiš, da slediš njihovo počutje, razpoloženje in na podlagi tega narediš potrebne akcije, da si zagotoviš, da si zanje dovolj vredna, da te ne bodo zapustili.

In ko rasteš s tem raste tudi tvoj notranji tim, ki ti pomaga preživeti.

In potem se pri štiridesetih ali petdesetih sprašuješ zakaj v svoje življenje vedno znova privlačiš narcisiste, vampirje, ki ti pijejo kri ali odvisnike, ne glede na dolgoletno delo na sebi.
Do onemoglosti lahko igraš vlogo žrtve in delaš na sebi, vendar dokler ne prepoznaš svojih preživetvenih mehanizmov, ki vodijo tvoje življenje v resnici ne narediš pozitivne razlike, ki jo iščeš.

To kar v praksi prepoznavam pri ženskah s katerimi delam je, da v resnici ne gre za strategije postavljanja meja, tega, da se postavijo zase in so samozavestne. Naučiti se morajo upravljati s svojo energijo in s svojim empatičnim sistemom.

Dokler nimaš razumevanja kako se je vse začelo in se pomiriš s stvarmi, s svojimi dogovori v sebi, lahko rečeš karkoli želiš, lahko rečeš NE, vendar za besedami ne bo moči. Lahko rečeš svojemu zvodniku ali vampirju, naj gre ven iz tvojega energijskega polja. Vendar če tvoj sistem vabi, da ostajajo, ker si donator sveže krvi, tvoja energija govori glasneje od besed.

Ob tem umik vase ali stran od ljudi ne zaleže, ker ne reši energijskih mehanizmov, ki poganjajo tvoj sistem. Lahko se preseliš na drug konec sveta in vendar sebe vedno in povsod neseš s seboj.

Izziv varuhinje Luči je pogosto v tem, ker zlahka prezre svoje potrebe. Zlahka potlači čustva v sebi in okrog sebe gradi zid, da ne bi kdo videl v njeno notranje, zasebno doživljanje in misli.
Samo sebe prikrajša za tisto po čemur najbolj hrepeni.

Dokler svoje življenje vodiš iz svoje ranjene zgodovine, ki ti je zagotovila preživetje, ki je del tvoje družine in družbe, se ne boš osvobodila in se v polnosti razcvetla.

Vabim te na spletni intenziv v štirih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.
Kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Si ZA?
Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Osvetljevanje sence

Večino svojega življenja sem verjela, da je edino, na kar se je vredno osredotočati v življenju svetloba in ljubezen. Verjela sem, da je edino, kar potrebuješ, da si srečen to, da se osredotočaš na pozitivne stvari. Verjela sem, da je recept za dobrobit delo na sebi, ponavljanje afirmacij, pozitivno razmišljanje in povezovanje z angeli ter duhovnimi vodniki.

Potem je moje življenje razpadlo na prafaktorje.
Nesrečna, nezadovoljna in neizpolnjena sem se spraševala kaj za vraga je narobe z menoj.
Kako se mi je nekaj takega lahko zgodilo po dveh desetletjih dela na sebi!?

Bilo me je sram.
Mislila sem, da sem prevarant, ker tisto kar sem učila očitno ni delovalo.

In potem sem odkrila kako zelo sem se motila o vsemu v kar sem verjela.

Osredotočanje zgolj na ljubezen in svetlobo ne pozdravi tvojih ranjenosti, ki jih nosiš globoko v sebi.

Ob svojem razpadu sem prvič prišla v stik z izrazom duhovni obvozi in dojela, da sem se ves čas dela na sebi osredotočala zgolj na en del svoje Biti in se izogibala senčnemu, temnemu, globljemu dele sebe, ki je bil vseskozi tam, ne glede na to kako zelo sem se ločevala od njega.

Prijetno se je osredotočati samo na svetli del svojega življenja. In v glavnem vsak, ki v svojem življenju odkrije, da mu praznina in površinskost materialnega življenja ne zadoščata, stopi na pot duhovnosti skozi prakse meditacije, transcendence in razsvetljenja.

Rada rečem, da duša že ve, kako nas zvabi v svoje vode, ker ti najprej pokaže angelski del in potem te sooči še tistim drugim, demonskim delom.

Pogosto imaš po tovrstnih praksah občutek trenutnega zadoščenja, ko se trpljenje in bolečina, ki ju čutiš v sebi zmanjšata, vendar slej ko prej odkriješ, da ostajaš na površini. Sliši se sicer super in prijetno, vendar nepovezana s svojimi globinami, v resnici ne narediš resničnega premika in preobrazbe, ki je potrebna, da začutiš povezanost in izpolnjenost po kateri hrepeniš.

Tisto, kar je resnično naredilo pozitivno razliko v mojem življenju je bilo zavestno potapljanje v svojo notranjo temo. V tvojih globinah so senčne plati, ki se jih lahko dotakneš le, ko si se pripravljena spustiti v lastne globine in raziskati zaklad zakopanega ‘drugega’ jaza.

Te senčne plati svoje osebnosti vedno nosiš s seboj.
Človeška senca je tvoj temni del. Tvoj pozabljeni, nesprejeti, zanikani del tebe.
V senci se skrivajo vse tvoje skrivnosti, zatrti občutki, primitivni impulzi in deli, ki so nesprejemljivi ali zasramovani. Deli tebe, ki so označeni za greh ali zlo.

Večina si želi svetu pokazati samo svoj lepi, nedolžni del osebnosti. Prijazni, inteligentni, mladostni del sebe. In tako pogosto nezavedno od sebe odrivaš tiste kvalitete, ki ne ustrezajo podobi, ki jo želiš kazati svetu.

Vsi skrivamo dele sebe zaradi katerih smo živčni in nam je neudobno. V senci se skrivajo čustva kot je bes, tekmovalnost, ljubosumje, sovraštvo, pohlep, sram, poželjivost, sebičnost ali prevaranost. Pa tudi obnašanje, ki je za družbo v kateri živimo nesprejemljivo kot je lenoba, odvisnost, agresija, bes.

Vse te v senco potisnjene vsebine ustvarijo svoje lastno življenje.
Ustvarijo nevidnega dvojnika, ki živi vzporedno življenje.
In ta tujec se vsake toliko pokaže kot preblisk, včasih pa ga v popolnem kaosu zagledaš v njegovi polni podobi.

Ta nezaželeni obiskovalec te takrat, ko se pojavi pusti v sramu ali popolnoma osuplo nad svojim lastnim obnašanjem.

Ko moškega, ki se ima za odgovornega moža in očeta, prevzamejo sanje po svobodi in neodvisnosti in naredi stvari, ki jih kasneje obžaluje, ga ugrabi njegova senca.
Ko ženska, ki živi zdravo življenje, ponoči poje celo banjico sladoleda in se zave šele, ko je prazna, je krmilo njenega življenja prevzela senca.
Ko mati, ki je do svojih otrok prijazna in skrbna, ponižuje svojega sina, se pokaže njena senca.
Ko pobožni župnik v stranski ulici išče prostitutko, je na delu njegova senca.

Kot je tako lepo ubesedil Aleksandr Solzhenitsyn: »Če bi le obstajali hudobni ljudje, ki nekje zahrbtno delajo hudobna dejanja in bi jih morali zgolj ločiti od nas ali jih uničiti. Vendar meja, ki loči dobro in zlo, zareže skozi srce vsakega človeškega bitja. In kdo je voljan uničiti del svojega lastnega srca?«

Soočenje s svojo lastno senco je vse prej kot udobno ali prijetno.
To ni lahka pot. Polna je ovir, naplavin, koščkov, ki jih je potrebno očistiti.

In tukaj ni bližnjic ali poti naokrog.
Podati se je potrebno direktno v samo jedro bolečine.

Izziv sence je v tem, da je za večino nevidna.

Pomembno je, da svojo senco zasleduješ in jo raziščeš, kajti tisto, česar ne poznaš, te bo uničilo. In tisto, kar poznaš, te osvobaja. Vedno znova.

V zadnjih letih sem ugotovila, da je to, da govoriš jezik sence in svetlobe najbolj temeljni jezik življenja. In pomembno je, da se ga naučiš uporabljati.

Kajti takrat, ko spoznavanje sence zanemarjaš, je pokrajina tvoje duše kot puščava, posušena in prazna.

Pogosto ženska na prehodu v štirideseta čuti praznino in nesmisel življenja. Počuti se izčrpana, izpraznjena in doživlja depresijo, ki ji nikakor ne preide do dna.

Ujeta v ciklih izgorevanja se vedno znova trudi še bolj in dela še več. Poskuša vse narediti prav in ne more razumeti kako to, da tone vedno globlje v trpljenje, ki ga nihče zunaj nje ne razume.

Soočenje s senco in prisvajanje tistih delov sebe, ki so ostali ujeti v senci je bistveno za razcvet, izpolnjenost in harmonično življenje po katerem hrepeniš.

Ko tiste dele sebe, ki so pozabljeni ostali v senci povabiš v ospredje in jih vključiš v svoje življenje tvoje življenje postane bolj polno in celovito.
To je kot bi v puščavi začelo deževati in oživijo vsa skrita semena, ki so čakala na ugodne pogoje, da bi se ta potencial, ki je bil ves čas skrit v tvoji senci lahko razcvetel.

Iz izkušenj vem, da takrat, ko se obrneš le k »svetlobi«, ne dosežeš globin svoje ženske Biti. Plehko in površinsko življenje pa ženske ne izpolni in zadovolji.

V negotovem času, polnem izzivov, strahu, frustracije in kaosa, ti skriti deli, ki si se jim desetletja izogibala, splavajo na površje.
In prepričevanje sebe, da bodo šli stran, ne deluje več.

»Kaj pa če so vsi zmaji, ki se skrivajo v tebi v resnici princeske, ki čakajo, da nas enkrat vidijo lepe in pogumne. Morda je vse grozno v globini nekaj nemočnega, kar potrebuje tvojo pomoč.« Rainer Maria Rilke

Ne moreš si več privoščiti, da zanikaš te zmaje v sebi. Ne moreš več pogledati stran od pošasti in upati, da te bo naivnost in nevednost zaščitila pred njo.
Potrebno je kultivirati spoštovanje do sence, da si radikalno iskrena in se spogledaš z njo, brez preplavljenosti z njo ali zavračanja njene prisotnosti.

Spogledati se moraš s svojo notranjo temo
In to ni vedno enostavno.

Prvi korak, ki ga je potrebno narediti, je, da upočasniš in začutiš, kaj je prisotno v danem trenutku.
Prepoznati je potrebno ponavljajoče se občutke.
Pogosto tvojo senco razkrivajo prepričanja kot je…
• Nisem dovolj dobra.
• Mene je nemogoče imeti rad.
• Nekaj je narobe z menoj.
• Moja čustva nič ne štejejo.
• Zakaj nisem normalna, kot so vsi drugi?

Odkriti je potrebno kaj se skriva v ozadju tovrstnih misli in si prisvojiti dele sebe, ki se jim izogibaš.

V kolikor potrebuješ pomoč, te vabim na druženje, kjer bomo skupaj osvetljevale senco.
Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Carl Jung, ki je poznan kot tisti, ki je prvi spregovoril in raziskoval senco, je zapisal: »Ni luči brez sence in ni duševne celote brez nepopolnosti.«
S sprejemanjem svojih senc postaneš celota ter zaživiš bolj pristno in izpolnjujoče življenje.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Zlomljeno Srce

Prišli smo do tistega trenutka v času in prostoru kjer je potrebno izbrati.
Izbiramo med svetostjo življenja in samomorom, med radikalno preobrazbo in uničenjem, ki ga vodi ponos in norost ljudi.

Najbolj osupljivo od vsega je to, da izbire, ki je pred nami ne moremo odmeditirati stran ali jo z mentalnimi strategijami razbliniti. Žal tukaj pozitivizem ne bo opravil naloge, ki jo mnogi pričakujejo od njega.

Na voljo so tri izbire.

Prva je, da spregledamo kaj delamo, prevzamemo odgovornost in se spreobrnemo, kar je vse prej kot verjetno glede na pot, ki jo ubira človeštvo.
Druga izbira je, da bo človeštvo nadaljevalo s svojo odvisnostjo od dominance in pohlepa, z izkoriščanjem in ločenostjo, dokler ta mašinerija, ki jo je človek ustvaril ne bo pogubila njega samega.
Tretja izbira pa je, da gremo v globalno temno noč skozi katereo se bodo iluzije in strukture kot jih poznamo preobrazile v kislini realnosti. Navzven bo vse skupaj videti kot uničenje, kot konec. Vendar je uničenje v temni noči tisto, ki te pripravi na novo rojstvo.

In tukaj smo v kolektivni temni noči.
V kislini realnosti razpada vse kar smo poznali.
Vendar se v tem skriva potencial feniksa, ki se iz pepela dvigne in porodi kot nov ptič.
Lažni jaz mora umreti, da bi se iz pepela dvignili prerojeni.

Tretja opcija je utelešenje božanskega.

To kar se dogaja terja, da vsak prevzame odgovornost zase.
Ker nikogar ne bo, ki bi nas rešil.
Tokrat ne bo Avatarja, ki bi nas rešil.

Mi smo tisti, ki jih čakamo.
Ti. Jaz. Mi vsi.

Vstajenje je vstajenje vsakega od nas.
Utelešenje božanskega, ki ti si. To je tisto, kar bo preobrazilo svet.

Vendar to ni nekaj, kar bi kdorkoli naredil za nas.
To je delo vsakega posameznika.

Popravljanje obstoječih sistemov ne bo naredilo tega, kar je potrebno.
Radikalna preobrazba, ki je potrebna je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakem posamezniku.

Božansko nas ne bo rešilo pred nami samimi skozi dramatično posredovanje. To je otroška fantazija. Podarilo nam bo nekaj precej bolj izjemnega kot to, da bi nam dalo to kar mislimo, da hočemo ali potrebujemo.

Potrebno je odrasti.
Stopiti v zrelost.
In to terja, da odložiš oklep, ki ga nosiš vse iz otroštva.

Tale zlom v katerem smo, s seboj nosi ogromno daril, če si jih voljna ugledati, se jim odpreti in jih sprejeti. Ponuja nam alkimizacijo svinca v zlato skozi radost ljubezni v akciji – radost porajanja za ljubezen, v ljubezni, kot del ljubezni.
In tukaj zgolj sprejemanje ni dovolj.
Prisvajanje je tisto, ki terja srčnost in veliko mero ljubezni.

Ker roko na srce, dokler sovražiš sebe in si prizadevaš, da bi naredila stvari popolno, v resnici ne uživaš v življenju.
Ja, lahko dosežeš res veliko, vendar ali to res lahko vsrkaš, dopustiš, da se dotakne tvojega srca, te nahrani in izpolni?

NE.

Osebno menim, da je odlaganje oklepa preteklosti ena najtežjih stvari, ki jih enostavno moraš narediti, če se želiš res razcveteti.
Ker v tvojem življenju pride točka, ko ugotoviš, da je oklep vedno težji in te duši.
Ne služi ti več.
In vendar ti služi.

Ugotoviti moraš pri sebi, kako ti to, da nočeš odložiti oklepa v resnici služi.

In to je tematika, ki bo v naslednjih tednih res pomembna.
Pogledati vase.
Odpreti svojo konzervo črvov.
In se soočiti s stvarmi v sebi je v tem času zdaj ključnega pomena.

Zakaj!?
Ker nihče ne bo prišel, da bi te rešil.
Ker nikogar ne bo, ki bi naredil stvari namesto tebe.
Ker nadomestnega starša ne bo.

Odrasla si.
Na tebi je.
Objemi otroka v sebi.
Postani starš sama sebi.

Na tebi je.

In ni ga odnosa, ki bi te rešil.
Ni ga moškega, ki bi bil tvoj vitez in bi te rešil tvoje bolečine.
Ni ga.

Potrebno je odrasti.

Prevzeti odgovornost zase in za svoje sranje.
Potrebno je objeti svojo senco.
In ja, odložiti oklep, ki te je včasih ščitil in ti pomagal preživeti, danes pa te teži.

In tega ne moreš odmeditirati stran ali s pozitivnim razmišljanjem razbliniti.
Živi v tvojih celicah. In prenaša se iz roda v rod.

Odrasti je treba.
Prevzeti odgovornost zase.
Objeti svojo senc, tiste dele sebe, ki jih vodi sram.

Zdaj ni čas, da greš v sram in poskušaš biti popolna, se rešiti stvari, ki ne delujejo skozi mentalne strategije.
Zdaj ni čas, da sprožilce v sebi poskušaš skozi strategije pogladiti in si dopovedati, da ni prostora za jezo, žalost, razočaranje.
V resnici je potrebno držati prostor točno za ta čustva v sebi in jim pustiti, da te vodijo. Kajti delo s senco je kaotično in zdaj je čas, ko senca, vse tisto, kar si skrivala v sebi, prihaja na površje.

Pa ne samo to, kar je vsak posameznik skrival v sebi, na površje prihaja kolektivna senca – fašizem, rasizem, suženjstvo, tematike ki so vse prej kot prijetne.

In tukaj mentalne strategije, da ne bi čutili bolečine, ne delujejo.
Ne moreš pobegniti pred tem kr je v sobi. Soočiti se je potrebno z zapuščino, ki jo nosimo v sebi.
To terja, da se premakneš ven iz svoje glave, v telo. In začutiš bolečino.
Bolečina je prinašalka sporočil.
Začuti kar čutiš v sebi.

Sooči se s seboj.

Duša spregovori s teboj skozi tvoj čustveni sistem.
Mistični sprožilci ljudi aktivirajo.
Aktivirajo te, da spregledaš, da obstaja mesto za sveto jezo in da te sveta jeza premakne.

Pomembno je, da se ne bojuješ s seboj in s tem da si dobra oseba če si pridna in da si slaba oseba, če čutiš jezo, bes, žalost, depresijo.

Zdaj je čas, ko si je potrebno povedati Resnico.
In to je neudobno.
In preden stvari postanejo jasne, najprej postanejo še bolj kompleksne in umazane.

Retrogradna Venera odpira Pandorine skrinjice.
Pestro je in bo.

Kajti ne poznaš, česar ne poznaš
Potrebna je voljnost, da vidiš kaj je prisotno.
Da se s tem soočiš in to objameš v sebi.
Zdaj je čas za razpuščanje dinamik v svoji Senci.
Potrebno se je spogledati s svojo Senco in jo preobraziti.

Zdaj ni čas za boj ali beg.
Pa tudi ne za ignoranco.

Zdaj je čas za radikalno iskrenost in ljubezen, ki preobraža.

Varovanje Ljubezni je dejanje upora, ki te vodi v to, da postaneš Upornica Ljubezni – Love Rebel.

Na tebi je.
In iz izkušenj vem, da tega ne zmoreš sama.
Ker jaz ne zmorem sama.
Zato imam svoje sestre, kjer preobražamo stvari skupaj.

Objemi Sebe je spletni program kjer te vodim skozi 12 tednov preobrazbe tvoje notranje sence. Najprej se boš spoznala s svojim otrokom, prevzela odgovornost zase in odrasla. Spoznala svojega notranjega starša in postala ljubeč starš sama sebi. Ker je zrelost in prevzemanje odgovornosti prva stvar, ki jo je potrebno narediti. Temu sledi soočanje s tem kje se razprodajaš, kje se čutiš žrtev in kje sabotiraš sebe in svoje priložnosti za rast in razcvet. Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Klic tvoje Ženske Duše

V življenju vsakega posameznika pride dan, ko v sebi začuti klic k temu, da zaživi veličastno življenje ter se poda v brezmejne širine in globine, ki jih ponuja življenje.

Nekje v globini sebe veš, da si tukaj z namenom. Enostavno veš, da preživetje, služba od osmih do petih in družina ni to, zaradi česar si tukaj. Čutiš, da življenje enostavno mora biti več kot zgolj vsakodnevna rutina.

Ko v tebi vzniknejo dvomi v to, ali je življenje kot ga živiš resnično to, zaradi česar si tukaj, se običajno že premikaš proti tretjemu ali četrtemu desetletju tvojega življenja. In ti dvomi v tvoji notranjosti, se v sodobnem svetu pogosto pokažejo v obliki krize srednjih let, v kateri se skriva priložnost. Priložnost za razcvet.

V sebi čutiš, da si prerasla življenje, kot si ga živela do zdaj. Hkrati pa ne veš, kako in kam naprej. Poznani cilji, obstoječi odnosi, vedenje, vzorci obnašanja ti postanejo pretesni, Lahko se zgodi razpad znanih struktur, izguba službe, afera, nezadovoljstvo z življenjem, depresija ali sindrom praznega gnezda.

Živo se spominjam, kako me je poklicala moja Duša. Bilo je v Egiptu leta 2007. Neko jasno noč na Nilu se je v meni oglasil glas, ki mi je sporočil, da je moja naloga, da začnem z ženskami deliti kako biti ženstvene in kako ustvariti sveto partnerstvo. Vse skupaj me je presenetilo in pretreslo hkrati.
Takrat sem temu glasu v sebi rekla, da imajo napačnega človeka. Dva dni kasneje, sem v templju v Abu Simblu gledala svoje prejšnje življenje, ki se mi je v viziji odvrtelo pred očmi in zgrožena ugotovila, da vem več, kot sem hotela vedeti.

To potovanje je za vedno spremenilo moje življenje.

Po prihodu domov sem jasno, kot še nikoli prej, imela priložnost opazovati, kaj v mojem življenju ne deluje. Prepoznala sem, da živim v kletki, kjer je navzven vse videti krasno, sama pa sem se v njej počutila utesnjeno in neavtentično.
Podpirala sem delo drugih, moje življenje je bilo brez življenja, brez radosti, brez barv.
Dojela sem, da živim v črno belem svetu, z mnogimi odtenki sivine.

Prepoznala sem, da mi to ni všeč, vendar v zvezi s tem nisem nič naredila. Ker nisem vedela, kaj bi lahko naredila.

To je bila kot razpoka, skozi katero je zasijal prvi žarek moje ženske duše.

Pogosto prvih nekaj desetletij svojega življenja preživiš z identiteto, ki si jo oblikovala skozi svoje otroštvo in mladost in ki se izogiba globinam ženske duše.

Duša čaka na odprtino, skozi katero bo lahko pokukala v svet.
Osebnost je kot školjka, kot oklep, ki ga oblečemo.

Pogosto postanemo trde, toge in ujete v rutine vsakdana, da tega oklepa sploh ne prepoznavamo več in postane kot roževinasta lupina, ki je nič ne more predreti.

No, resnici na ljubo, so ravno travme, težke izkušnje tiste, ki predrejo ta oklep. In duša potrpežljivo čaka na nekaj, kar nas bo odprlo ali pa ustvari okoliščine, ki nas odprejo na silo.

In ko te duša pokliče, temu sledi premik, kjer moraš zapustiti življenje, kot ga poznaš.
Čaka te premik v neznano.
Na katerega te običajno nihče ne pripravi.

Tvoja duša te dobesedno ugrabi z besedami; »Glej, daleč sem prišla, da bi darilo podelila z ljudmi in s svetom in utrujena sem od tega vlečenja skozi življenje, zato ti bom, in že vnaprej oprosti, potegnila preprogo izpod stopal.«

Ko sem leta 2009 opazovala veliko nevihto, ki se je zbirala nad mojim popolnim življenjem, sem nekje globoko v sebi vedela, da tej nevihti ne bom mogla ubežati. Na njej je bilo moje ime. Bilo je, kot bi stala na notranji strani, pred vrati hiše, za katero sem vedela, da se bo podrla. Lahko sem čakala, da se mi zruši na glavo ali pa odprem vrata in stopim direktno v samo srce nevihte.

Moja duša je čakala na ta trenutek in lahko sem samo stala in bila priča temu, kako se je moje življenje sesulo v prafaktorje. Vedela sem, da bo treba nekaj narediti, vendar me nihče ni mogel pripraviti na uničenje, ki je sledilo.

Ko sem čez nekaj tednov stala na pogorišču tega, kar je bilo prej moje življenje, enostavno nisem vedela kam se obrniti, kaj, kje, kako!? Enostavno nisem vedela kako naprej, nazaj pa nisem imela kam.

Takrat še nisem vedela, da ni treba, da je tako. Ni treba, da ti vse razpade, da bi naredila premik. Precej bolj modro je, če si voljna premik narediti zavestno, kot so to včasih počeli skozi iniciacije.

Dejstvo je, da je iniciacija povezana z razpadom tvoje identitete in s povabilom, da utelesiš potencial tvoje duše.

To pa terja, da se soočiš s svojo osebnostjo.
Z zaključeno preteklostjo je premik v novo prihodnost precej bolj umirjen in precej lažji.

Opustiti je potrebno življenje, ki ga je narekoval zunanji svet, življenje, ki temelji na predpostavkah, željah in odločitvah drugih ljudi, da bi resnično lahko ustvarila in stopila v življenje, ki je izvorno, srčno, dušno tvoje.

Potrebna je predaja starega, ko vse, kar ti je znano, preprosto izgine.

Opustiti moraš prepričanje, da te bo nekdo zaščitil, rešil, naredil nekaj zate ali da se bo od nekod pojavil nekdo, ki ti bo pokazal pot. Spust v globine svoje ženske duše se pogosto začne z osamljenostjo.
Dojameš, da je na tebi, da najdeš svojo pot.

Vendar zapustitev starega sveta ne pomeni nujno ločitve, ne pomeni, da moraš zapustiti službo, družino, prodati dom, se preseliti. Premik lahko narediš brez, da kogarkoli zapustiš.

To, kar terja od tebe, pa je spust v tvojo notranjost, v notranjo temo, v misterije duše, v maternico tvoje izvorne Biti.

To je klic v zmehčanost, odprtost, voljnost, da greš s tokom in utelesiš energijo ljubezni, ki ti si.

Stopiš v domeno razcveta, kjer so veščine odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje ključnega pomena.
Naenkrat ugotoviš, da stari načini potiskanja, kjer narediš še več, se premikaš hitreje, enostavno ne naredijo tega, kar si bila vajena.

Zdaj je tukaj ta čas, da utelesiš svojo žensko dušo.

Svojo žensko Dušo utelesiš skozi poslušanje, opazovanje, s tem, da sediš s seboj, namesto, da poskušaš v zunanjem svetu najti rešitev.

To je čas, ki te vodi v čutenje. Odpreti se je potrebno občutkom, začutiti sebe, svoje srce in dopustiti, da sprejmeš Darilo svoje Duše, da te nahrani, najprej tebe.

Odpreti moraš svoje srce, da lahko sprejmeš vse dele sebe, tako tiste, ki so ti všeč, kot tiste, ki jih ne maraš. Objeti je potrebno tako bolečino, kot užitek.

Tvoja Duša se želi pokazati.
Želi, da jo utelesiš in zaživiš.
Želi se izraziti in voditi tvoje življenje.

In potrebuje trden temelj, da bi to lahko naredila.
Potrebuje stabilnost, potrebuje prostor.

Na tebi je, da utelesiš svojo ženstvenost. Na tebi je, da utelesiš srčne kvalitete, ki te negujejo in ti omogočajo razcvet. Kajti utelešenost tvojih izvornih kvalitet tvoje ženske duše in odpiranje srca gresta z roko v roki.

In ne moreš v polnosti zaživeti svojega polnega potenciala, tega kdo ti si, če nisi v stiku s svojo žensko Dušo v sebi.

Tvoja ženska Duša v sebi skriva bisere modrosti. In na tebi je, da se potopiš v globine svoje Biti, nabereš svoje bisere, da bi jih lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Vprašanje je ali si voljna? Ali si drzneš? SI pripravljena, da zaživiš kot ženka, za katero si se rodila, da SI? Kajti to je tvoja izbira… vsak dan znova.

V kolikor na tej poti skozi kaos, skozi temno noč ega potrebuješ vodstvo, je na voljo spletno druženje, kjer sem podelila zemljevid potovanja v globine svoje ženske duše. Najdeš ga na povezavi http://divine.si/program/prebujena.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Soočeni smo z ultimatom – sodelovanje drug z drugim in planetom ali samouničenje

Leta, desetletja, pravzaprav stoletja je ženska sklonila glavo in igrala po pravilih.
Verjele smo, da bomo s trdim delom, naravnim talentom in darovi, ki jih imamo, prepoznane in nagrajene.

In zagotovo smo ženske napredovale.
Danes diplomira več žensk kot kadarkoli prej.
Polovica delovne sile je žensk.

In po raziskavah sodeč, ženske danes prekašajo moške tudi v prihodku, ki ga prinašajo v podjetja, kjer so zaposlene.
Njena sposobnost je očitna. In ne glede na vse njene dosežke, ženska danes dvomi vase in v svojo sposobnost.

Kljub marljivosti ženske, pa moški še vedno napredujejo hitreje in so plačani več kot ženska.
Statistika je znana; ženska je še vedno za isto delo kot moški plačana med 20-42% manj.
Pol stoletja po tem, ko si je ženska odprla vrata na vodstvene pozicije v podjetjih, je karierna pot ženske še vedno različna od moškega. Enakost za katero so se borile že naše babice ali celo prababice še vedno ni del družbe v kateri živimo.

Si se kdaj vprašala zakaj je temu tako?

Verjetno nisem sama v tem opažanju, da je moški tisti, ki dominira, kljub vsemu boju za enakopravnost, ki ga bijejo že generacije žensk.

In ker sem poskusila različne stvari, ki me niso pripeljale do željenih rezultatov, sem na koncu pogledala za zaveso.

Zakaj je ženska tretirana kot drugorazredni državljan?
Zakaj na žensko gledamo kot na manjvredno in šibko?
Zakaj na žensko gledamo kot na seksualni objekt, ki še vedno prodaja celo vrsto produktov?
In zakaj je objektivizacija ženske nekaj, kar je družbeno sprejeto?

Leta sem se ukvarjala s samo-zaupanjem ženske, raziskovala sem seksapil ženske in to kako ženska prispeva k temu, da v družbi nima enakovredne vloge.

Dokler nisem dobila odgovora v raziskavah zgodovinarjev in arheologov, kjer sem prvič prišla do razumevanja, da je model dominance tisti, ki oblikuje našo družbo zadnjih 5000 let.

Organizacija družbe, ki temelji na dominanci je vtkana v vse pore družbe v kateri živimo. Povzroča bolečino, trpljenje, zatiranje in odtujenost.

Vse to se nam zdi v teh časih nekaj najbolj normalnega in vendar je dejstvo, da lahko odtujenost, ki v teh dneh, ko smo zaprti vsak pri sebi doma, samo krepi, rešimo le s povezovanjem. Z druženjem. Z deljenjem stiske in ne z zapiranjem vase.

Raznolikost, kjer je dobrodošlo, da si to kar si in da si edinstven in enkraten posameznik, ki živi svoje dušno poslanstvo, je temelj modela partnerstva.

Sistem v katerem živimo je sistem dominance, kjer so kontrola, manipulacija in prigovarjanje, da smo nesposobni nekaj, kar je prisotno na vseh ravneh.
Ljudje so pripravljeni za iluzijo moči narediti vse. In hkrati se čutijo nemočni, hrepenijo po skrbnosti in podpori resnične povezanosti.

Sistem dominance poganja hierarhija. Sloni na piramidi, kjer je vedno nekdo bolj pomemben in višje od drugih. V sistemu dominance je nekdo na vrhu, da je drugi na dnu.

Dominanca ustvarja bolečino, strah in napetost v odnosih skozi prisilo in prilagajanje.

Družbo oblikujejo odnosi, ki temeljijo na nadrejenosti in podrejenosti.
Ljudje se od majhnega naučijo, da morajo ubogati brez ugovarjanja.
Naučijo se, da je avtoriteta tista, ki vodi njihovo življenje.

Ta glas avtoritete ponotranjijo in ga nosijo v svoji glavi skozi svoje življenje. To je glas, ki jim vedno znova prigovarja, da niso dovolj, da si ne zaslužijo ljubezni, da morajo biti kaznovani.

Družine in družba temelji na kontroli, ki je izrecno ali posredno podprta s krivdo, strahom in silo. Svet je razdeljen na tiste, ki so prijatelji in tiste, ki so sovražniki, ki jih je potrebno premagati in uničiti.

Model dominance podpira in krepi samo-sovraštvo v posamezniku in sovraštvo v skupnosti.
Vse je podrejeno uničevanju.

Če pogledamo okoli sebe, na vseh področjih družbe, naj bo v družini, na nivoju države, sistemov kot je šolski, religiozni, zdravstveni ali vojaški, povsod boš našla sistem, ki temelji na hierarhiji, avtoritativni sistem v katerem je peščica ljudi nad vsemi drugimi.

V tem sistemu dominance ljudje obrekujejo drug drugega, sodijo druge, ponižujejo in manipulirajo. Vse to vodi v igre moči in željo po nadzoru, ki prevladuje v obnašanju in odnosih med ljudmi.

Živimo na planetu, kjer je družba urejena po principih modela dominacije, ki usmerja kako se obnašamo drug z drugim in do sebe.

To je model, ki nas je pripeljal tako daleč, da se danes soočamo z izginjanjem živalskih vrst, z uničenjem planeta in z uničenjem človeštva.

To je model družbe, ki uničuje ljubezen in je ne varuje.
To je model družbe, ki osebo, ki je ljubeča, prijazna označi za šibko in pomehkuženo.
To je družba, ki povzdiguje mačizem in herojstvo za vsako ceno.

To kar sama čutim v zadnjih tednih je, da stojimo na pomembni prelomnici v zgodovini; kjer je na eni strani na izbiro sodelovanje drug z drugim in s planetom in na drugi samo-uničenje.

Za razliko od modela dominance pa je model partnerstva tisti, ki je obstajal v svetu že pred 37.000 leti.
Gre za sistem, ki podpira vzajemno spoštovanje in odnose, ki temeljijo na skrbnosti.
V njemu ni potrebe po hierarhiji moči in nadzora, zato v njemu tudi ni potrebe po zlorabi in nasilju.

Partnerstvo spodbuja raznolikost vsakega posameznika, kjer je vsak celota zase.
Enkraten in edinstven posameznik, svoboden da čuti radost, igro in svobodo v sebi.
Model partnerstva omogoča razcvet na vseh nivojih, tako mentalno, kot čustveno in duhovno. To velja tako za posameznika, kot družino in celotno družbo.

Konflikt je v modelu partnerstva priložnost za učenje kreativnosti in moč podpira opolnomočenje vsakega posameznika.

V modelu partnerstva čutiš povezanost. Počutiš se varno.
Človeškost je v ospredju. In čutiš, da je dobrodošlo, da si to kar si.

Dejstvo je, da danes ljudje hrepenijo po povezanosti, po temu, da je nekomu mar zanje. Hrepenijo po miru in ne vojni. Hrepenijo po enakosti namesto neenakosti.

To hrepenenje lahko postane realnost, v kolikor zgradimo strukture, ki podpirajo partnerstvo.

In vendar zgolj čakanje, da se bo nekaj spremenilo ne bo naredilo spremembe po kateri hrepenimo.

Pogosto čakamo na druge, da bodo nekaj naredili.
Čakamo, da se bo svet spremenil.
Vendar tale čas zdaj ni čas za čakanje na druge.
Ker smo mi tisti, na katere čakamo.

Čisto vsak lahko prispeva h gibanju, ki bo vodilo v partnerstvo.

Stvari se spreminjajo z zgledom.
Na tebi je, da v sebi izbereš ali želiš živeti izkušnjo, ki temelji na strahu ali tisto, ki temelji na ljubezni. Model dominance temelji na strahu, kajti skozi ustrahovanje, trpinčenje in zatiranje uničuje, dominira in ustvarja hierarhijo, kjer je peščica nadrejena množici, ki je podrejena.

Premik iz modela dominance v model partnerstva se bo odvil skozi vsakodnevne odnose med ljudmi, kakšen je odnos s seboj in s planetom Zemlja. Gre za majhne korake, ki se začnejo v tebi. S čisto neglamuroznimi izbirami, da se do soljudi vedeš človeško in jih tretiraš enakovredno. Da pokažeš spoštovanje in prijaznost. Da odprto izražaš podporo in naklonjenost do soljudi.

Začne se z notranjo izbiro, da boš varovala namesto uničevala ljubezen.
Nadaljuje s pogovori in nenasilno komunikacijo.

Pomembno je, da prepoznamo kaj imamo na izbiro.
Pomembna je prepoznava, kje se ločujemo, odtujujemo in kje se dogajajo krivice in neenakost med ljudmi.

Namesto dominacije je potrebno zavestno izbirati povezanost, enakost, odprtost, partnerstvo in ljubezen. Ne samo takrat, ko ti koristi.

Premik se zagotovo ne bo zgodil čez noč ali z enim samim dogodkom.
Šlo bo za počasno premikanje, ki se bo nadaljevalo v prihodnosti.

Pomembno je razumeti, da bo ta izbira, da varuješ ljubezen, namesto, da jo uničuješ ustvarjala valovanje iz tvoje notranjosti v svet.
Iz vsakega posameznika, ki bo izbral ljubezen namesto strah, se bo širila v svet.

In pomembno je, da te majhnost dosega vsakega posameznika ne zavede.
Kajti kot je nekoč rekel Jezus, se tam, kjer se dva ali več ljudi zbere v imenu ljubezni, stvari potencirajo in ne zgolj seštevajo.

Pomembno je, da se zaveš veličine tega, da živiš v času revolucionarnih sprememb, ki so v delu.

Najpomembneje je držati prostor takrat, ko stvari še niso vidne v svetu tam zunaj in ko se zdi, da so pred nami najtemnejši časi.
To je čas, ko vsak, ki izbere, da živi ljubezen, v ljubezni in za ljubezen kljubuje tisočletjem družbenega zagona, ki je oblikovalo in poganjalo družbo.
Tukaj je renesansa človeškega razmišljanja in delovanja in ti si lahko del tega gibanja.
Ti lahko prispevaš s tem, da izbiraš v svojih odnosih

To kar čutim je, da je prišel čas, da razpustimo sistem Dominance in aktivno stopimo v ustvarjanje sistema Partnerstva. Kajti to je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakemu posamezniku in ne bo prišlo od zunaj.

Sistemu Dominance, kjer se stvari vodijo po sistemu hierarhije in nekaj ljudi na vrhu vodi množice, ni v interesu, da bi se mnogo ljudi povezalo z močjo.

Globoko verjamem v to, da ima vsaka ženska v sebi vrelec moči. Sveto, kreativno, ženstveno, subtilno moč, ki želi teči skozi tvoj sistem in napajati tvojo električno napeljavo v telesu.
To je življenjska sila. Izvorna energija živosti, radosti in ljubezni.

Božanska ženska, božanska mati se prebuja.
In Prebujena Ženska ve, da je svoboden pretok te življenjske energije skozi njo nujen.
Prebujena Ženska upravlja s svojo močjo. Na prebujen, zavesten način.
Ve, da je ključ v temu, da se tej moči/svetlobi preda v polnosti.

Zdaj je čas, da se prenehaš boriti s to mistično močjo ženske, ki jo poznamo tudi kot Shakti.
To moč Shakti smo ženske predale v roke moškemu, v roke patriarhatu in zdaj nas s to isto močjo nadzira in kontrolira.

Vendar je v tebi živ tisti del, ki ve, da je povezan z vsem.
Da je v tebi ta ista moč, ki odpira cvetove, dviga morja v plimovanju in omogoči rojstvo novega.
Ti si, tako kot jaz in kot smo mi vsi sveta in božanska ženska.

In to je tisto, v kar želim, da se prebudiš, to utelesiš in v polnosti zaživiš.
Ker je vse Eno in je Eno v Vsem.

Zdaj je čas, da prevzamemo odgovornost vsaka za svoj del.
In to ni za tiste s slabim srcem.
Kajti to, kar soočenje s seboj terja, je ognjevitost. Terja srčnost. Terja pogum.
Odločnost, suverenost. In predvsem terja stabilnost.

Tvoje energijsko telo mora biti stabilno, da bi lahko upravljala s svojo energijo/močjo/svetlobo.
Ti moraš biti postavljena. Držati svoj prostor.
Biti suverena in popolnoma zaupati v to, kar ti tvoja Duša razkriva.

Kajti mnogo stvari, ki so del tvoje preteklosti. Ki so del tvojega spomina, ti nihče ne more potrditi. To ni proces iskanja potrditve ali pozornosti, kjer ti nekdo pove kaj je tvoja resnica.
Ti se moraš zanesti nase in slediti sebi. Zaupati moraš vase.
In ja, potrebuješ vodnike na poti.

Zadnjih 10 let se mojstrim v tem kako biti vodnik v preteklost, v globine notranje pokrajine in kako asistirati ženski, da vzame svojo moč/svetlobo nazaj.

V resnici je celotno moje življenje posvečeno temu.
Dvajset let sem se učila kako delati energijsko čiščenje prostora in ustvarjati sveti prostor.
Zadnjih deset let sem posvetila ženski in učenju vsega, kar sem našla o ženskem energijskem sistemu, ženski moči, pomenu maternice in ženskih misterijih.
Imam tri mentorice, ki vsaka iz svojega zornega kota delijo z menoj modrosti sodobnega mistika.

Kajti mistik je tisti, ki upravlja z močjo. Na vseh nivojih.
Tole je moje povabilo tebi, draga sestra, da odpreš oči in vzameš svojo moč/svetlobo nazaj.

Na voljo je program Razpuščanje Dominance, kjer sem več podelila o Patriarhatu, o modelu Dominance in o tem, kako se odklopiš iz njega in namesto tega preklopiš na model Partnerstva, ki ga napaja ljubezen, namesto strahu.

S teboj bom podelila kako se je vse začelo. Vodila te bom v preteklost in v to, kako pozdraviš stvari v sebi. Odklopile bomo sistem čaker in se povezale z novim sistemom moči direktno iz samega vira Božanske Mati.

Ker je zdaj čas, da vzameš svojo moč nazaj in podpreš tisto, kar srčno želiš.
Izbira je vedno tvoja.

Pofočkaš se lahko na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Ljubezen, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ustvarjanje svetega prostora

Sodobni svet je v krizi.
In kriza, ki jo izkušamo je duhovne narave. Duhovna kriza se kaže skozi preobremenjenost, preplavljenost, ki ju največkrat interpretiramo kot anksioznost, depresijo ali izgorelost.

Energijsko preplavljenost izkušaš takrat, ko te preplavljajo dvomi in nejevera, ko ne veš več čemu verjeti. Ko ne zaupaš vase in se ne moreš zanesti nase. Ali pa ko nehaš verjeti vase.

Izziv duhovne krize se kaže v tem, da ljudje nimajo več vere v ničesar, ne vidijo svetosti življenja.

Duhovna kriza katere del smo se kaže skozi pretirano potrošnjo, ko jemlješ več kot potrebuješ brez občutka za okolje in soljudi.
To se je pokazalo tudi v zadnjih dneh, ko se ljudje pripravljajo na pandemijo virusa z nakupovanjem hrane in stvari, za katere menijo, da jih bodo za preživetje potrebovali.

Vendar je tisto pomanjkanje, ki povzroča lakoto, ki je ne more nadomestiti nekaj, kar lahko kupiš v trgovini ali na spletu, povezano z dušno hrano, ki jo danes ne moreš dobiti tam zunaj. In religija še posebej nam ne more dati tega česar je lačna duša večine ljudi.

In težave s katerimi se soočamo in se bomo soočali v prihodnosti, težave na nivoju živčnega sistema, neravnovesja kot so avtizem, kot je bipolarna motnja, alzhaimerjeva bolezen ne bomo pozdravili z zdravili. Duhovna kriza presega depresijo in anksioznost in se pogosto kaže ravno skozi te težave. In terapija ne pomaga. Pogovor ne pomaga. Zdravila ne pomagajo.

Kajti tisto po čemur danes mnogi hrepenijo je povezanost.
Je svetost.
Je občutek pripadnosti.
Občutek, da tvoje življenje šteje. Da ti šteješ.
Da si tukaj z razlogom in da svojega življenja nisi živela zaman.

Bolj kot kadarkoli prej so pomembni krogi, pogovorni krogi, krogi, kjer se družimo, delimo in podpiramo drug drugega.

In da bi lahko držala prostor za duhovno posodo, da bi lahko držala sveti prostor je pomembno, da veš nekaj pomembnih stvari.

Ko držiš sveti prostor, si v stiku z energijskim svetom in energijskimi bitji.
Vedeti moraš koga kličeš v prostor, kdo je povabljen na zabavo in kdo ne.
Vedeti moraš, kaj prostor je in kako postaviti meje. In kako jih držati, kako prepoznati predatorsko energijo. In kako energijski prostor obvarovati pred oskrunjenostjo.

V svetu v katerem živimo in še posebej v času v katerem živimo je mnogo ljudi, ki začutijo, da želijo prispevati, nekaj narediti.
Danes veliko ljudi dela kroge, delavnice, seminarje in šamanska potovanja.
Mnogi brez znanja o svetem prostoru in kako ga ustvariš.
In v takem prostoru se zbirajo duhovi vseh vrst.

V prostor vstopajo nepovabljene energije, ki ne naredijo nič dobrega.

In žal je tako, da v kolikor se v prostoru ne počutiš varno, se ne boš odprla in sprostila.

In če vodiš kroge, delavnice in popotovanja v globino je pomembno, da veš kako pripraviti prostor in poskrbeti za energije v prostoru.

Kot zunanji opazovalec krogov se ti zdi, da je to pa čisto enostavno. A ni!?
V resnici ni, če upoštevaš celoto in vse aspekte prostora, kako upravljati z duhovi in z obiskovalci.

Tudi obredi z rastlinami moči kot je kakao, povabijo v ospredje duhove s katerimi moraš znati ravnati. Naivnost, ignoranca ali nevednost na energijskem terenu niso izgovor.
Prevzeti moraš odgovornost zase, za prostor in za to, koga povabiš v prostor.
Ohranjanje meja in avtonomnosti prostora terja prakso in zelo pomembno je, da se tega zavedaš in prevzameš odgovornost za to, če delaš druženja za druge.

Vsak obred, ritual, ki ga delaš ima strukturo. In razlika je, če delaš ritual zase ali pa če ga delaš za skupino ljudi. Prav tako je pomembno razumevanje, da je to kje delaš nek ritual pomembno, kajti deve prostora lahko prostor podprejo ali pa tudi ne.

Zato je poznavanje energijske dinamike prostora, devinskega sveta in duhovne sfere zelo pomembno. Poleg tega je pomembno poznavanje dinamik prednikov, tradicije na določenem prostoru, kjer delaš rituale.
Zase vem, da sem imela povsod, kjer smo delali rituale, ko sem potovala, ob sebi ljudi, ki so na energijski ravni poznali dinamiko prostora. Pa tudi lokalne duhove, boginje in bogove.

Ključno je spoštovanje, cenjenje in zaupanje na vseh nivojih.

Energijsko zaščito prostora moraš narediti tudi, ko delaš z zvokom, z angeli ali s šamanskimi orodji, še posebej, če delaš z bobnom.

Zaradi ceremonialne uporabe določenih rastlin kot je npr. kakao ali pa bobna, vsak, ki dela ritual ustvari morfogeno polje, ki povabi v njihov prostor duhove.
In to niso heci, če ne veš koga si povabila in kaj z njim početi.

Vedeti moraš kakšne duhove želiš v prostoru kot zaveznike in pomočnike.
Pa tudi kako postaviti meje in kako upravljati s temi energijami v prostoru.

Vedno gre za odnos.
Na tebi je, da ustvariš zavesten in harmoničen odnos.
S prostorom. Z ritualom. In z duhovi, ki pridejo zraven v krog.

V kolikor vodiš obrede in ceremoniale za druge je pomembno, da si razširiš obzorja in svojo torbo z orodji dopolniš z znanji o geomantiji, zeliščih, delu s šamanskimi orodji, če delaš z njimi, kristali, duhovi in o tem kako delati s prostorom, ljudmi in energijo v prostoru.

Osnova je zagotovo delo s prostorom in energijsko čiščenje prostora.
Mnogi se ne zavedajo, da entitete vstopajo v energijski prostor človeka, ko je le-ta odprt in da entitete tudi preskočijo iz osebe na osebo, kar ima lahko za posledico, da iz obreda odideš z več prtljage kot si prišel.

Pomembno je razumevanje energijskih dinamik tako prostora kot tudi osebnega prostora posameznikov.

Energijsko se lahko ustvari prepletenost med energijami udeležencev in tistega ki vodi, kjer je suverenost vsakega posameznika še posebej pomembna. To je zelo pomembno pri šamanskih popotovanjih in pri delu s tradicijami, kjer so močne linije prednikov. Vedeti je potrebno koga pokličeš in zakaj ga pokličeš v krog. Pa tudi kaj ta duh, ki ga povabiš prinaša s seboj.

Delo z duhovi je nepredvidljivo in pogosto kaotično.
Neodgovorno je, da ljudem poveš, da je vse samo ljubezen in svetloba.

Ceremonialno delo je povezano z zdravljenjem, kar pomeni, da se morajo vsi udeleženi zavedati, da to pomeni, da bodo iz notranjosti prišle stvari, ki so nepoznane. Vsak, ki pride v tak krog pride ker želi vedeti več o sebi in bolj spoznati sebe, kar na površje privabi marsikaj.
Na vsakem posamezniku je, da sprejme odgovornost za svoj del.

Na tistemu, ki vodi ceremonialni krog pa je, da poskrbi za varno mesto, kjer se udeleženci lahko spustijo v stik s seboj in kjer se lahko sprostijo, da energije stečejo in se zgodi preobrazba.

In pomembno je tudi, da kot udeleženka poslušaš svoje instinkte.
Če ti v določenih krogih ni prijetno, je pomembno, da se poslušaš.
Zase vem, da se nikoli ni dobro končalo, če sem ignorirala svoje notranje alarme, ker ni bilo poskrbljeno za varnost v prostoru.

In iz izkušenj vem, da moraš včasih jasno postaviti meje tudi kot vodja kroga, ker želijo v krog energije, ki niso povabljene.

Energijska suverenost je brez dvoma pomembna.
In ker je marec mesec, ko začutimo, da je čas za energijsko čiščenje prostora in za to, da na novo nastavimo energijo v prostoru je to čas, ki ga lahko uporabiš za spomladansko čiščenje v vseh pogledih.

S pepelníco, ki je vsako leto prvo sredo po pustu, se v naravi začne obdobje ‘čiščenja’.

V tem času od pepelnice do velike noči naj bi se v naravi vzpostavilo ravnovesje. V starih časih je bilo teh 40 dni namenjenih postu. V shrambah je zmanjkalo hrane, ostalo je nekaj moke, zelja in fižola. In prav iz teh sestavin je bil nekdaj sestavljen tipičen jedilnik pred veliko nočjo.

V tem obdobju nas energije vse do velike noči podpirajo v globokem notranjem vpogledu, da smo iskreni s seboj in naredimo notranjo bilanco. Razjasnitev glede tega s čim vstopamo v novo astrološko leto, ki se začenja z mlajem v ovnu, katera semena bomo v obdobju pomladnega enakonočja sejali, je ključnega pomena za naš premik čez celo leto.

To je bil čas, ko je bilo potrebno na novo ustvariti povezavo s svojim notranjim svetiščem in to svetost notranjega templja preslikati v zunanji prostor.

Zato je to čas, ko je idealno ustvariti svoj sveti prostor v sebi in v svojem domu.

Bodi Svetloba ,ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Svet se odziva nate

Stala je pred blagajno na bencinski črpalki in nestrpno potrkavala s peto v tla.
Trajalo je že celo večnost in njej se je mudilo.

Dekle za blagajno je bila nerazpoložena in jezna, kar se ji je videlo na obrazu.
In moški v vrsti pred njo si je dal duška in je svoj gnev zlil nanjo.
Zdaj ni bila le jezna, bila je na robu solz.

Ko je gledala sceno verbalnega nasilja, ki se je odvijala pred njenimi očmi, jo je prešinilo, da ima priložnost, da stestira svojo tezo o vplivu, ki ga imamo ljudje drug na drugega.

Upočasnila je in se povezala s svojim centrom.
Začutila je stik s toplino in prijaznostjo v sebi in jo dvignila vse do ustnih kotičkov.
Ko je prišla na vrsto, se je nasmehnila.
Ničesar ni rekla. Bila je v odprti drži in z nasmehom na ustih.

Dekle jo je pogledala, pomežiknila, spustila pogled in jo še enkrat pogledala z nejevero.
Lahko je opazovala, kako je njeno nervozo in jezo spralo iz obraza.
Ko je odprla usta je rekla: »Prelep nasmeh imate.«

In ona je rekla samo: »To je zate. Ker si tega vredna.«

Ženske smo mojstrice energije.
In velika večina se tega ne zaveda.

V tebi je moč, da preobraziš energijo okolice in ljudi. V tebi je moč, da aktiviraš dobroto, prijaznost in ljubezen in jo podeliš z ljudmi in s svetom. V tebi je.

Vendar jo moraš aktivirati in uporabiti, da bi zares naredila pozitivno razliko, ki jo želiš narediti.

Najbolj osupljivo spoznanje zame osebno je, da bi, če bi vsaka ženska postala najsrečnejši človek na svetu dobesedno čez noč spremenile svet. To je moč, ki jo nosimo v sebi. Moč zdravljenja.

In vendar dnevno vidim ogromno žensk, ki delajo na sebi, se trudijo in silijo sebe v okvirje družbenih norm, govorijo o temu, kako s svojimi meditacijami in praksami spreminjajo stvari, v sebi pa so prazne, nesrečne, prestrašene, preplavljene in nezadovoljne. Skratka v izgorevanju.

In s tem, da si izpraznjena, izčrpana in v izgorevanju ne moreš narediti pozitivne razlike, ki jo želiš narediti.
In ob temu nič ne pomaga še ena knjiga, še eno predavanje, še en certifikat.

Vem iz svoje lastne izkušnje.
Ker sem bila jaz točno takšna kot sem opisala nekaj vrstic višje… sitna, zoprna, v pritoževanju in obsojanju, dokler me življenje ni spravilo na kolena in sem dojela, da je prijaznost tista pot, ki jo moram ubrati.

Ker se čisto nič ne spremeni, dokler se ti ne spremeniš.
Ker sebe povsod neseš s seboj.
Ker sama pred seboj ne moreš pobegniti.

In meni niso pomagale niti afirmacije, niti orakeljske karte, niti meditacija, ki mi ni šla od nog, nikakor se nisem mogla spraviti v to, da bi sedela pri miru pet minut, kaj šele pol ure.

To, kar je naredilo razliko v mojem življenju je bila izbira, da bom prijazna.
In to, da sem se spravila v svoje telo in prijaznost začela izvajati.

Ker ti teorija čisto nič ne koristi, dokler je ne daš v prakso.

In ko sem zavestno začela izbirati, da bom prijazna, se je moje delo šele zares začelo. Ker je to terjalo od mene varovanje ljubezni namesto njeno uničevanje, ki sem ga izmojstrila v nulo.

Pogosto dobim vprašanje kako uničujemo ljubezen!?
Skozi pritoževanje, kritiko in obsojanje, skozi sebične zahteve, neiskrenost in samozadostnost. Varovanje ljubezni od tebe terja, da izbiraš prijaznost in potrpežljivost, da si dosledna in vztrajna. In tukaj ne moreš preskakovati stopnic.

Ker ti ljudje vedno odslikajo kje si.
V tem je smisel medsebojnih odnosov.
Ogledala so, ki ti pokažejo tebe.

Če imaš v sebi strah, da nisi dovolj dobra se bo zagotovo našel nekdo, ki ti bo to povedal na glas. Odslikal ti bo to, kar je v tebi.

In ja, vem kako zelo si želimo potrditve in pohvale s strani ljudi tam zunaj, vendar tega ne boš dobila, dokler to pričakuješ ali iščeš v zunanjem svetu.

Pohvalo in potrditev boš dobila, ko ti bo zanjo vseeno, ker si jo boš dala sama sebi, v sebi.
V tem je poanta ljubezni do sebe.

Vse se začne s teboj. Z odnosom do sebe.

Bolj, ko ljubiš sebe, bolj lahko imaš rada druge.
In to je tisto, kar spreminja svet.

Kaj v resnici pomeni, da ljubiš sebe?
Da poskrbiš zase, ker si ti vredna ljubezni, spoštovanja in sočutja.
Da ceniš sebe in to kar je v tebi. Da spoštuješ celoto sebe. In da zaupaš, da je vse kar želiš že v tebi.

Izziv sodobne ženske je v tem, da veliko več pozornosti in skrbi namenja drugim, kot sebi.
Poskuša si kupiti ljubezen s tem, da je pridna, da se prilagodi, ustreza drugim in je skrbna do drugih.
Skozi otroštvo se nauči, da takrat, ko ugodi drugim dobi vsaj malček tega, kar potrebuje za svoje preživetje.

In ljubezen je nujna za tvoje preživetje.

Vendar je ne boš našla tam zunaj. Ljubezen je v tebi.
Ti si Ljubezen.

13.2. je svetovni dan ljubezni do sebe.
Ker je za izpolnjujoče, uspešno in radostno življenje ključnega pomena, da se odpreš za ljubezen.

Ljubezen je izvorna kvaliteta tvoje duše, za katero se moraš odpreti, jo sprejeti in ji dovoliti, da te nahrani.

In če nisi imela zgleda, da si dopustiš, da se napolniš z ljubeznijo do sebe, boš vedno, ko boš priča ljubezni do sebe šla v napad skozi kritiko, pritoževanje in zanikanje. Uničevala boš ljubezen, namesto da bi jo varovala.

Ljudje, ki so navajeni, da se morajo za ljubezen boriti, manipulirati druge ali jo jemati drugim, bodo vedno, ko jim bo ljubezen na voljo, to najprej napadli, da se bo oseba pognala v beg in bo ljubezen odtegnila, da bi jo potem lahko dobili na način, ki jim je blizu.

In zato pogosto poskušajo ljudi, ki imajo ljubezen, pripraviti do tega, da bi se ji odrekli.
Zato je tako zelo pomembno, da prepoznaš svoje preživetvene mehanizme v povezavi z ljubeznijo. Se boriš z njo? Bežiš pred njo? Jo ignoriraš? Se je sploh ne zavedaš?

Svetovni dan ljubezni do sebe prihaja kot opomnik, ki te opominja, da je ljubezen nekaj, kar je v tebi. Vendar je na tebi, da to prepoznaš in aktiviraš, še posebej, če tega nisi bila deležna v svojem otroštvu.

In v kolikor veš, da potrebuješ pomoč, da jo prepoznaš in aktiviraš v sebi je na voljo knjiga Varuhinja Ljubezni 40 dnevni plan za varovanje ljubezni, kjer opisujem plan s katerim sem jaz začela spreminjati stvari pri sebi.

V februarju začenjam s 6-mesečnim spletnim druženjem V Odnosu, kjer bom podelila spoznanja in tisto, kar sem v zadnjih 10 letih kar zavestno mojstrim varovanje ljubezni spoznala, se naučila in dala v prakso. Ker ja, praksa je pomembna.

Zavestna praksa varovanja ljubezni namesto njenega uničevanja.
Pridruži se mi že 13.2.2020. Pofočkaš se na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Povabilo v novo desetletje…

Pisala mi je, da je v zadnjih desetih letih zaradi številnih novih vlog v svojem življenju, pozabila nase. In telo jo je v 2019 močno opozorilo, da je čas zanjo.

In ni edina.
Toliko žensk mi je v letu 2019 povedalo isto… ne morem več.
Ne znam več naprej.

Uprlo se ji je, da bi prebrala še eno knjigo.
Uprlo, da bi poslušala še eno predavanje.

Vsega je preveč.
Vase ne more več sprejeti ničesar več.
Uprlo se ji je, da bi vsebino še naprej točila od zunaj.

Ob tem je pozabila, da je potrebno skodelico izprazniti, da bi jo lahko ponovno napolnila.

Danes številne ženske živijo popolno življenje.
Imajo moža, otroke, avto, hišo s popolno belo ograjo in travo pred hišo, psa, ki zaokroži popolno podobo, ki pa je popolna samo navzven.

V sebi pa čutijo praznino.
Votlo praznino.
Ki je ne morejo zapolniti z ničemer.

Kljub temu, da hodijo na jogo, delajo vaje za pomlajevanje, pijejo smootije in jemljejo vse prehranske dodatke po spisku.

Večina žensk, s katerimi pridem v stik, hrepeni po tem, da bi v svojem življenju našle pomen in namen življenja, ki ga živijo.
Hrepenijo po tem, da bi našle način, da prispevajo, da bi naredile pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

V svoji goreči želji, da bi prišle do tega, na svoje neskončne sezname dodajajo številne obveznosti, aktivnosti in vedno nove prakse. Vendar ne glede na to koliko tehnoloških pripomočkov imajo, da bi zmogle hiter tempo življenja, ki ga živijo, ne glede na vse kar počnejo, pride čas, ko klic Duše preglasi vse ostalo.

Kajti Duša tista, ki je razlog za tvoje rojstvo.
Duša predstavlja samo esenco tvoje življenjske misije.

Poleg hrepenenja, ki ga čutiš v sebi, je enako močno še eno čustvo in to je strah, da boš našla to, kar iščeš. V sebi veš, da bo to pretreslo tvoje življenje, tvoj občutek varnosti in bo spremenilo odnos z vsem, kar ti je ljubo.

Ko čutiš, da si prerasla življenje, ki si ga živela do sedaj, iščeš.
Greš na terapijo.
Greš k zdravilcem.
Bereš knjige. Poslušaš seminarje.
Ja, iščeš.

Želiš si zdravja. Želiš si celovitosti.
In voljna si prehoditi določeno razdaljo.

Vendar želiš imeti tudi nadzor in kontrolo nad spremembo.
Nisi pripravljena zamenjati temeljnih predpostavk na katerih si zgradila svoje znano in udobno življenje, ki ga živiš. Temelj tvojega osebnega, kot družabnega življenja so učenja, ideje, ki si jih prevzela od drugih. Tvoj temelj je trhel.
Vendar ignoriraš tihi glasek v sebi, ki te kliče.

Nisi voljna tvegati, da bi izgubila vse kar imaš. Samo več hočeš.
Več denarja. Več ljubezni. Več lepote. Več vitalnosti. Več modrosti.
Več.

In tvoje najgloblje hrepenenje ostaja neizpolnjeno.
Največkrat tega sploh nočeš videti.

Ker na eni ravni veš, da vstop v življenje Duše terja visoko ceno – smrt.
Umreti mora znano in udobno.
Ravno tisto, kar si prizadevaš obdržati.
Ker življenja ne moreš nadzorovati.

Da bi razkrila skrivnosti svoje Ženske Duše se moraš podati v neznano.
Stopiti moraš globoko v svojo notranjo temo.
Se razširiti. Postati vidna.
Stopiti v svet negotovosti in nevarnosti.

In logično je, da nihče ne bi mimogrede in z lahkoto izbral tega.

Običajno te na to popotovanje v globino, v temne misterije tvoje Ženske Duše pripelje kriza.
Kajti Duša bo vedno dosegla svoje.
Ustavila te bo.
Z boleznijo.
Z ločitvijo.
Z izgubo.

Klic duše je kot potres, ki podre tvoje življenje znanega in udobnega.

In izgorelost je eden od načinov, ki te opominja na notranjo nepovezanost.
Sporoča, da ne moreš več živeti življenja brez pomena.
Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.

Duša je tista, ki ti pokaže, kako obnoviti odnos z misteriji univerzuma.
Duša je tvoja notranja divjina in z njo najlažje stopiš v stik v divjini, v naravi.

Ob tem je zanimivo to, da imajo mnogi do divjine odpor, ker jim predstavlja nevarno, celo prepovedano mesto. Globine oceanov, džungle ali gozda so strašljiva mesta, kamor se ne podajajo.

Narava je v latinščini Natus- da se rodiš.
Narava stvari je dinamični princip, ki drži stvari skupaj in jim daje identiteto.
Duša je tvoja narava. Drži skupaj individualnost in ti daje identiteto.

Narava je odvisna od nas. Od tebe in od mene, da utelesimo svojo Dušo, svojo naravo.
Kajti svet se ne more v polnosti izraziti, če vsak od nas ne izrazi sebe.
Pomanjšana Duša pomeni pomanjšana Narava.

Je potem kaj čudnega, če se z naravo tam zunaj dogaja kar se dogaja!?

Sodobna družba je izgubila stik z Dušo.

Ustvarili smo predvidljivo varnost, lažno normalnost, materialno udobje, površinsko zabavo in iluzijo večne mladosti.

Ob tem pa pozabili, da te kontrola, zloraba, izraba virov, upravičenost in ignoranca ne pripeljejo v obljubljeno deželo, kjer se cedita med in mleko.

Da bi lahko v polnosti utelesila svojo Dušo in zaživela kot ženska za katero si se rodila, da si, moraš odrasti. Prevzeti moraš odgovornost zase in za svoje življenje.

To je prvi korak.
S tem se začne.

In izziv sodobne družbe je, da velika večina ljudi nikoli ne odraste.
Večina ne doživi iniciacije prehoda v odraslost.
Enostavno prestavijo odvisnost s starša na institucijo, akademskega »starša«, za mnoge je starš korporacija, religija, biznis ali vojska. Za druge so to tolpe, so-odvisniški odnosi ali odvisnosti.

Leto 2020 predstavlja močan klic, klic v odraslost.
Zdaj je čas, da prevzameš odgovornost za svoje življenje. To je čas, ki te bo silil v to, da odrasteš.
Premik skozi proces iniciacije terja, da spustiš znano in udobno.

Ker se tako težko odpovemo udobju in dobremu življenju podaljšanega mladostništva, ki jo mnogi vlečejo še v trideseta, štirideseta in petdeseta je epidemija izgorelosti zgolj opomnik.

Opomnik preobrazbe, ki je nujen, če želimo preživeti kot celota.
Vstop v življenje Duše – v življenje strasti, čarobnosti in služenja terja visoko ceno – psihološko obliko smrti.

Vprašanje je le ali boš sledila klicu in šla v svoje podzemlje kot Innana, ki je šla skozi svojo iniciacijo zavestno ali boš počakala, da te ugrabi tvoja Duša, kot se je to zgodilo Perzefoni.

Izbira je vedno zgolj in samo tvoja.

Če na tej poti potrebuješ pomoč, me pocukaj za rokav…

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Vsak dan je Darilo

Če bi si lahko zaželela karkoli, bi izbrala to, da bi vsaka ženska na svetu prepoznala, da je Darilo.
Da bi ugledala svojo dragocenost, enkratnost, edinstvenost in neponovljivost.

Veš zakaj?

Ker verjamem v to, da bi, če bi vsaka ženska na svetu postala najsrečnejši človek na svetu, pozdravile svet.

Ker ko je ženska srečna, so vsi okoli nje srečni.
Zato je to, da prepoznaš, da si Darilo tako zelo pomembno.

Rada rečem, da nikoli ni bilo točno take osebe, ko si Ti.
In nikoli več je ne bo. Si edinstvena kombinacija tako dednih linij kot izbir svoje duše. In to je tako zelo dragoceno. Vendar je to, dokler tega ne prepoznaš in ugledaš v sebi, zate nevidno.

Želela bi si, da bi vsaka ženska odprla oči za Darilo, ki ga nosi v Sebi.

Eno najpomembnejših daril, ki jih kot ženska imaš je brez dvoma povabilo v srce, povabilo v intimnost, v globoko povezanost s tabo. In tega moški ne znajo.

Pomembno je, da spoznaš Darilo, ki ga kot Ženska prinašaš na ta planet.
Kajti le, ko se zavestno zavedaš in poznaš svoje darilo, ga lahko zavestno deliš z ljudmi in s svetom.

Brez zavestnega spusta v svojo ženstvenost boš težko moškega povabila v ljubezen.

Umetnost povabila je nekaj, kar obvladajo ženske in tako kot radi rečejo moški, oni čakajo na povabilo s strani ženske.

In v kolikor ženska ne ve, kako povabi in s čim, se ji lahko zgodi, da povabi moškega, ki ga ne želi povabiti, pa se tega zave šele, ko je že tako globoko v igri, da postane očitno, kam pes taco moli.

Žensko povabilo v ljubezen bo tvojega partnerja vodilo v njegovo srce in v stik z njegovim telesom. Dobesedno ga povabiš iz glave v telo. Brez občasnega povabila v ljubezen bo moški usmerjen in aktiven, brez občutka in bo kot bagar, ki zapelje čez vse, da pride do svojega.

Moški brez ženske svetlobe ljubezni postane tog, avtomatiziran in deluje zgolj iz razuma.
Če si želiš, da moški začuti tvoje srce, ga moraš povabiti vanj.

Da bi to lahko naredila, pa moraš biti v stiku s svojim telesom, s svojo ženstvenostjo in predvsem s svojimi željami in potrebami.

Zato začni s preprostim vprašanjem, kaj si resnično, srčno želim in ko odkriješ, kaj si želiš, podeli s svojim moškim.

Dejstvo je, da je moški kot fokusirano, ciljno usmerjeno bitje zelo v svoji glavi. Da bi te sploh lahko začutil, se mora prestaviti v svoje telo, v svoj notranji center, na mesto, kjer se lahko odpre ljubezni in začuti ter ceni tvojo ženstvenost.

“Tvoja ženstvena moč življenja je tvoje edinstveno darilo tvojemu moškemu in globoko v sebi je to tisto, kar si želi, četudi je navzven videti, kot da se temu upira.” ~ David Deida

Začne se s povezovanjem s svojo ženstvenostjo v sebi.
Ženstvenost je povezana s telesom in s čutnostjo. Ko je ženska v svoji ženstvenosti je ljubeča, topla in prijazna in to je tisto, kar te naredi močno.

Pomembno je, da prepoznaš svojo moč, svojo svetlobo, svojo energijo, ki je ljubezen.
In to je tisto, kar enostavno moraš utelesiti in zaživeti.

Samo ko si v svojem telesu, polno prisotna, lahko začutiš to Darilo, ki ti SI.
Bodi tukaj.
Zdaj.

Sreča je nekaj, kar izbereš.
Tvoja izbira je ali si srečna ali ne.

Vsako jutro imaš na izbiro, lahko si Darilo ali pa ne.

Lahko si že takoj zjutraj hvaležna za stvari, ki jih imaš na voljo.
Za stvari, ki so del tvojega življenja.
In ki so del tvojega telesa.

Vsak dan je darilo.
Osredotočaj se na srečne trenutke tvojega dne.
Shrani jih v sebi.

Naj te nahranijo.
Napolnijo.
Negujejo.

In iz te polnosti v sebi boš lahko nahranila druge.
In s tem boš naredila pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Z besedami Stuarta in Linde MacFarlane:
»Vsak dan je darilo.
Odpri ga.
Proslavljaj.
Uživaj v njem.«

Naj bo leto 2020 in novo desetletje sijajno v vseh pogledih.

Taja Albolena