Arhiv Značk: Mesečnik

Dobri medsebojni odnosi te osrečijo, pripomorejo k dolgoživosti in zdravju

Vse življenje temelji na odnosih.
Odnosi so tisti, ki ti pokažejo kje te boli.
Pa tudi kaj so stvari, s katerimi se moraš spogledati v sebi.

Odnosi razkrivajo kako ljubimo, razkrivajo naše potrebe in želje.

Včasih naletim na koga, ki mi običajno v stresu zaradi težav v odnosih reče: »Zakaj sploh potrebujem odnose?
Zakaj mi je tega sploh treba?
Lažje bi bilo, če bi bil/a sam/a. Potem se mi ne bi bilo treba ukvarjati z vsem skupaj.«

»Osamljenost ubija. Tako kot kajenje ali alkohol.«

Dolgoročne raziskave univerze Harvard v ZDA, ko so leta 1938 začeli spremljati svoje študente in njihovo zdravje, so pokazale, da so pozitivni odnosi bolj kot karkoli drugega vplivali na njihovo zdravje, dolgoživost in srečo v življenju

Robert Waldinger, direktor raziskave je podelil: “Ko smo potegnili skupaj vse podatke, ki smo jih imeli o njih pri starosti 50 let, ni bil nivo holesterola tisti, ki bi napovedoval kako dolgo bodo živeli, temveč kako zadovoljni so bili v svojih odnosih. Ljudje, ki so bili pri svojih 50-tih najbolj zadovoljni v odnosih, so bili najbolj zdravi pri 80-tih.”

Kasneje so raziskavo razširili na prebivalce Bostona in prišli do identičnih zaključkov.
Tesni odnosi, bolj kot denar ali slava, ljudem pomagajo, da so srečni, zdravi in živijo dlje.

Dobri medsebojni odnosi te osrečijo, pripomorejo k dolgoživosti in zdravju.
Zato so veščine, ki pripomorejo k dobri komunikaciji in krepijo povezanost v odnosu ključnega pomena.

Večina težav v odnosih se začne z mitom, v katerega verjamemo, ki pravi, da takrat, ko boš srečala pravo osebo, bosta skupaj srečna za vedno.

Večina se ne zaveda, da bistvo odnosa ni sreča temveč rast.

V odnose običajno vstopamo s pričakovanji, da bomo našle nekoga, ki nas bo osrečil, brez navezanosti, brez komplikacij, brez pričkanja.

Menimo, da so odnosi nekaj intuitivnega in da povezanost vznika naravno.
Da bi samo morala imeti občutek za to, kako biti prijazna in spoštljiva v odnosu.

S svojim očetom sem imela pred leti debato na to temo, kako odnosi niso nekaj samo-po-sebi-umevnega in da morata oba, ki sta v odnosu vanj vlagati svoj čas in energijo, pa naj bo to ljubezenski, poslovni ali starševski odnos.

Odnosi dvigujejo čustveno dobrobit, pomagajo ustvariti stabilnost, zaupanje in razkrivajo tvojo kapaciteto sprejemljivosti. Ko si soočena z izzivi v svojem življenju je podpora prijateljice nekaj, kar je nenadomestljivo.

Ljudje okoli tebe ti pomagajo rasti in ti razkrivajo dele tebe, ki jih še ne poznaš.
Z ljudmi imaš dušni dogovor, da ti razkrijejo in te učijo točno določenih lekcij, ker je tak vajin dogovor na nivoju duše.
Če lekcije ne vzameš, se ljudje lahko zamenjajo, vendar lekcije ostajajo.

Brez odnosov ne bi čutila živosti in povezanosti s svojim resničnim jazom.

Moški in ženske potrebujejo odnose iz različnih vzrokov in tudi način kako ustvarjamo in ohranjamo odnose se razlikuje.

Ženske smo bolj čustveno povezane z ljudmi okoli sebe in se bolj zanašamo na svoje prijateljice, partnerje in zaupanja vredne ljudi, ko potrebujemo nasvete, pomoč ali podporo.

Moški ne potrebuje čustvene povezanosti in ni čustveno investiran v svojih odnosih tako kot ženska. Svoja čustva popredalčka in v odnosih pogosto sploh ne zazna, da je karkoli narobe na drugi strani. Hitreje se premika skozi odnose in ni čustveno navezan na enak način kot ženska.

Odnosi so ogledala, ki ti pokažejo kako biti boljša prijateljica ali partnerka.
Pogosto rečem, da si ti tista, ki iz osebe na drugi izvabiš njen ali njegov najboljši ali najslabši del.

Skupaj plešemo ta ples življenja.

Vsak odnos je kot most, ki ga zgradiš med seboj in osebo na drugi strani.
Močan most lahko zgradiš samo na močnih temeljih.

Ključne sestavine za dober odnos so povezanost, zaupanje in medsebojno spoštovanje.
V njih se mojstrimo in kot sem že na začetku zapisa podelila, te veščine ne padejo z neba.
Z njimi se ne rodiš. Niso nekaj, kar je intuitivno ali naravno.

Brez zaupanja ni ljubezni, prijaznosti, prijateljstva ali trajne povezanosti med dvema človekoma.

Štiri darila v odnosu je potrebno zavestno krepiti.
Tako varovanje namesto uničevanje ljubezen, kamor sodi tudi prijaznost, kot tudi medsebojno spoštovanje, cenjenje drug drugega in negovanje odnosa.

Zaupanje je ključno, ker v kolikor ne zaupaš sebi, ne boš zaupala nikomur.
Samo-zaupanje je ključ za to, da se boš izpostavila in svoje darilo podelila z ljudmi in s svetom.

Pomembno je usvojiti veščine ustvarjanja in ohranjanja odnosov.
Kajti ne glede na to, kako strastno se nek odnos začne, bo zagotovo šel skozi faze, ki bodo odnos preoblikovale.

Odnosi na preizkušnji je spletno druženje, kjer bom s teboj podelila kako ohraniti sebe v odnosu in se ne izgubiti v partnerju. Če želiš harmonične medsebojne odnose brez da se trudiš in si v izgorevanju. Če želiš biti v odnosu in v sebi čutiti živost, spontanost, divjost in skrivnostnost. Brez ugajanja, prilagajanja, razdajanja ali pretvarjanja.
Podrobnosti najdeš na spletni povezavi tukaj >>> http://divine.si/aktualno/odnos.html

Za vse “PREVEČ” ženske

Opomnik: Ta zapis je navdihnjen s strani in namenjen vsaki “Preveč” ženski, s katero sem delala in ki se pogumno, kljub vsem oviram na poti, dviga.

Tukaj je… “Preveč” ženska. Tista, ki premočno ljubi, pregloboko čuti, prepogosto sprašuje, si želi preveč.

Tukaj je… preveč prostora zavzame; s svojim smehom, s svojimi oblinami, s svojo iskrenostjo, s svojo čutnostjo. Njena prisotnost je visoka kot drevo, široka kot gora. Njena energija zasede vsako špranjo v sobi. Preveč prostora zavzame.

Tukaj je… moteča je s svojimi vztrajnimi željami, s prevelikim hrepenenjem.

Želi si veliko, hoče vse – preveč sreče, preveč časa zase, preveč užitka. Šla bo čez žerjavico, motno reko in skozi peklenski ogenj, da bo dobila kar želi. Tvegala bo vse, da bi potešila hrepenenja svojega srca in telesa. Zato je nevarna.

Nevarna je.

In tamle gre, ta “Preveč” ženska, ki povzroči, da ljudje preveč razmišljajo, preveč čutijo, omedlevajo.
Ona, s svojo prisotno držo in samozavestnim obnašanjem. Ona s svojim glasnim smehom, s svojim nenasitnim apetitom in svojo gorečo strastjo. Vse oči so uprte vanjo. Menijo, da je zelo privlačna.

Oh, ta “Preveč” ženska… preveč glasna, preveč živahna, preveč iskrena, preveč čustvena, preveč pametna, preveč intenzivna, prelepa, preveč težavna, preveč občutljiva, preveč divja, preveč zastrašujoča, preveč uspešna, predebela, premočna, preveč politična, preveč vesela, preveč potrebuje – preveč.

Morala bi biti malo manj, se zmanjšati za nekaj stopenj.
Nekdo bi jo moral postaviti tja, kje je njeno mesto.
Nekdo bi ji moral povedati.

Tukaj sem… Preveč ženska z mojim preveč nežnim srcem in mojimi preobčutljivimi čustvi.
Hedonistka, feministka, iskalka užitkov, empatinja. Želim veliko – pravičnost, iskrenost, prostornost, lahkotnost, intimnost, udejanjanje, spoštovanje, biti videna, razumljena, slišana, spoštovana. Želim tvojo nedeljeno pozornost in da izpolniš dane obljube.

Pravijo, da sem zahtevna, ker želim, kar si želim, in zastrašujoča zaradi prostora, ki ga zasedam. Pravijo mi, da sem sebična, ker se imam rada. Pravijo mi čarovnica, ker se znam sama zdraviti.

In kljub vsemu… vstanem. Vseeno hočem in čutim in rečem in tvegam in zasedam prostor.

Moram.

ME Preveč ženske smo že stoletja soočene z iztrebljanjem – tako zelo se je bojijo, prestrašeni zaradi njene velike prezence, načina, kako terja spoštovanje in uveljavlja svoja resnična čustva. Že eone poskušajo zadušiti Preveč ženske – v naših sestrah, v naših ženah, v naših hčerah. In celo zdaj, še danes, se sramujemo Preveč ženske zaradi njene veličastnosti, zaradi njenih želja, zaradi njene strastne narave.

In še vedno… ona cveti.

V svojem lastnem svetu in pred svojimi očmi sem priča vračanju in vzponu Preveč Ženske. Ta Preveč ženska je nekaterim znana tudi kot Divja ženska ali Božanska ženstvenost.
Kakor koli že, ona je jaz, ona je ti in uživa, da končno, končno prihaja njen čas.

Če so ti kadarkoli rekli, da si “čisto preveč” ali “preveč čustvena”, ali “pasja” ali “zapeta”, si verjetno Preveč ženska.

In če si… te rotim, da objameš celo sebe, vse, kar si – vso svojo globino, vso svojo prostranost; ne skrivaj se in nikoli ne zapusti sebe, svoje veličine, svojega sijaja.

Pozabi na vse, kar si slišala – to, da si preveč, je darilo; o ja, tako, ki lahko zdravi, spodbuja, osvobaja in zareže naravnost v bistvo stvari.

Ne boj se tega darila in naj te nihče ne odvrne od njega.
To, da si preveč je čarovnija, je zdravilo.
Lahko spremeni svet.

Mi ne verjameš? Preveri tole: Vse tvoje najljubše ženske, tiste, ki so se zapisale v zgodovino, tiste, ki so posodile svoj glas za spremembe in so si pogumno dovolile, da so točno to, kar so. Vse so Preveč Ženske.

Zato prosim, Preveč ženska: Sprašuj. Išči. Sanjaj. Širi se. Premikaj se. Začuti. Bodi TI.
Naredi svoje valove, razpihni plamene, naj nas zmrazi.

Prosim, vstani.
Potrebujemo te.

Zapisala: Ev’Yan Whitney

Vedeževanje po astrološko

Horarna astrologija – kako astrolog pogleda razvoj dogodkov

V astrologiji obstaja več raznih smeri. Obstaja mundana astrologija, kjer se gleda, kaj se bo zgodilo na ravni države, kako bo šlo narodu, obstaja medicinska astrologija, kjer se gleda zakaj je nekdo zbolel in kaj bi ga lahko pozdravilo, potem psihološka astrologija, kjer gledamo katere psihološke vzorce ima oseba, zelo pogosto se gleda sinastrija, kjer gledamo kako se partnerja ujameta in še kaj bi se našlo.

Ena od smeri je tudi horarna astrologija, kjer pogledamo razvoj dogodkov v določeni situaciji. Med astrologi sicer ni posebej priljubljena, saj potrebuje astrolog kar precej znanja o tem, kako planeti delujejo med sabo (ali se planeta dobro ujameta, ali delujeta razdiralno eden na drugega, kateri planet je močnejši v dani situaciji in tako naprej), obenem pa astrolog rabi tudi precej samozavesti. Pri takem svetovanju mora astrolog namreč oceniti, kako se bo določena situacija razvila. Če si napovedal napačen razvoj dogodkov, se hitro vidi, da si se zmotil.

Kaj lahko vprašamo Horarnega astrologa?

Vse.

Poleg vprašanj na temo, ljubi me, ne ljubi me, ki so v resnici najbolj pogosta in zaradi tega tudi astrologu najbolj dolgočasna, lahko vprašamo, kje je izgubljeni predmet ali hišni ljubljenček, veliko je tudi vprašanj, ali me mož/žena vara, kako bo šlo na tem ali onem izpitu, ali se bo posel obnesel, ali kupiti določeno hišo/avto ali ne.
Seveda imaš tudi vprašanja, ki so mogoče s filozofskega vidika malo čudna, Na primer: Ali ima žena mojega prijatelja ljubimca; Kdo je oče mojega otroka- ali moj partner, ali sosed, ki ima na vrtu hruške; Zakaj me je udaril avto – je to kakšno sporočilo in tako naprej.
Taka vprašanja so so ponavadi astrologu zelo zanimiva, saj je treba kar precej “vrtenja karte”, da prideš do odgovora.

Ne smemo pa pozabit najbolj znamenitega vprašanja v Horarni astrologiji.

Vprašanje pa se glasi: Kje so moje ribe?

To vprašanje je postavil angleški astrolog Lily v 17. stoletju in še danes služi kot primer branja astrološke karte v veliki večini priročnikov za Horarno astrologijo.
Torej, temu angleškemu astrologu je nekdo ukradel ribe, pa je pogledal v karto, kaj se dogaja.
Po natančnem pregledu karte, je dobil glavnega osumljenca. Ker je bil Lily vodilni angleški astrolog, je šel s karto do sodnika in na podlagi astrološke karte, tudi dobil nalog za preiskavo pri osumljencu. V resnici so potem odkrili ukradene ribe pri tem osumljencu.
Je pa seveda res, da so bile te ribe že pokvarjene, tako da jih Lily niti ni zahteval nazaj. Sicer je dobil moralno zadoščenje, ribe so pa že smrdele do neba.

Kako se lotevamo konkretnih vprašanj?

Tehnika je sorazmerno preprosta.
Ko spraševalec postavi vprašanje, natančno povedano, ko je astrolog razumel kaj spraševalec sprašuje, se pogleda kako stojijo planeti v tem trenutku. Pravzaprav v temu trenutku “zamrznemo čas”, astrološka karta pa postane gledališki oder, kjer opazujemo predstavo, ki jo igrajo planeti v tem trenutku. V tej predstavi ascendent vedno predstavlja osebo, ki je vprašanje postavila.
Z vsemi ostalimi “igralci” v tem gledališču je pa tako, da sicer planeti stojijo, kakor pač stojijo v tem trenutku, nekateri so samo statisti, nekateri pa igrajo glavne ali pa tudi stranske vloge.
V astrologiji namreč velja, da vsaka stvar, ki obstaja na svetu, leži v eni od dvanajstih hiš. Kaj spada v posamezno hišo, tukaj ne bi govorili, če pa kdo želi vedeti, pa lahko na internetu pogleda, kaj opisuje določena hiša. Kdor bo to pogledal, bo ugotovil, da je seznam samo za eno hišo dolg najmanj eno stran A4 formata. Včasih tudi tako dolg seznam ne zajema čisto vsega in je tudi izkušen astrolog malo v zadregi, v katero hišo bi postavil dotično stvar, predmet osebo, dogodek…
Sliši se zelo komplicirano, pa se kljub temu astrolog zelo redko ujame v taki situaciji.
Ko je astrolog razporedil vse deležnike v svoje hiše, se začne analiza.

astro1

Najprej odmislimo vse “statiste”, ki niso povezani z našim vprašanjem. Konec koncev, ponavadi res ni pomembno, ali ima babica išjas, kjub temu, da je ona tista, ki sprašuje ali bo njen vnuk naredil sprejemne izpite za faks.
Relevantne so samo hiše, ki nam pokažejo, kako situacija trenutno stoji. To nam pove planet, ki je vladar določene hiše in nam govori o trenutnem stanju. Kako se bo razvila situacija, pa nam sporočijo aspekti lune.

Seveda obstaja tudi nekaj omejitev.

Včasih je vprašanje postavljeno prezgodaj, tako, da ni možno ocenit v katero smer se bo odvila situacija.

Včasih je vprašanje postavljeno prepozno, pa se je situacija praktično že odvila in niti ni možno kaj spremenit. Nadalnji razvoj dogodkov bo možno pogledat, ko se bo situacija spremenila.

Včasih je tudi tako, da se ne bo zgodilo nič, da nekaj časa ne bo nobenega premika v nobeno smer, ostane status quo.

Včasih pa ima astrolog slab dan in ima umetniško blokado, zato ne vidi nič.

Resnici na ljubo je to astrologu največja travma, pa ne zaradi tega, ker trpi ego, ko je treba priznat da ne vidiš nič, pač pa zaradi tega, ker veš, da spraševalec v tem trenutku misli, da astrolog vidi nekaj strašnega, pa noče povedat.

Dragi moji. Tudi astrolog ima kdaj umetniško blokado, tudi astrolog včasih nečesa ne ve, kljub temu, da je spraševalec sveto prepričan da astrolog ve vse.

No, pa si poglejmo neko konkretno vprašanje.

Vprašanje se glasi: Kako bo z zdravjem otroka moje partnerke?

Torej, spraševalec je predstavljen z Ascendentom, ki je v Raku. To pomeni, da je vprašanje zelo pomembno, saj je Raku družina zelo pomembna. Če bi bil ta otrok njegov, bi otroka predstavljala 5. hiša. Ker pa je to otrok od partnerke, moramo najprej pogledati v 7. hišo, kjer je med drugim tudi hiša, ki predstavlja partnerja. Partnerka je predstavljena kot Saturn v Ribah. To bi predstavljalo resno odgovorno osebo, ker je to v Ribah, lahko tudi malo raztreseno, vendar z zelo dobro intuicijo.

Nato se začne “vrtenje karte”. Otrok od partnerke je v njeni 5. hiši, torej je v naši karti to 11. hiša. Ta hiša je v znamenju Ovna. Vladar Ovna je Mars v znamenju Ovna. To je odlično. Otrok ima vladarja 1. hiše, v svoji prvi hiši, kar pomeni da se dobro počuti v svoji koži. Kar še posebej pade v oči ima Severni vozel na začetku prve hiše, kar pomeni, da ima otrok srečo v tej situaciji. V otrokovi prvi hiši najdemo tudi Kirona. Kirona se v Horarni astrologiji sicer ne gleda, ker pa se je le ta postavil takoj zraven Marsa, ki predstavlja otroka, pa nam lahko namigne, da ima otrok neko bolečino glede svojega izgleda ali pa nek manjvrednostni kompleks, ki se ga niti sam ne zaveda.

Ogledali smo si vse igralce v naši predstavi, sedaj poglejmo še kaj s v resnici dogaja.

Zdravje je v otrokovi 6 hiši, tako da bo treba še enkrat “zavrteti karto”. Torej otrokovo zdravje je v 4. hiši originalne karte. Ta hiša je v Devici, vladar Device je Merkur.
Stvar je jasna in ni nobene potrebe, da še kaj kompliciramo. Zadnji aspekt, ki ga je naredila Luna je bila opozicija z Merkurjem. Zadnji aspekt , ki ga je naredila Luna vedno kaže, zakaj je bolezen nastala. Tukaj tega ne bomo gledali, saj je naslednji aspekt, ki se bo zgodil trigon z Saturnom, ki nam pove, da se bo otrok pozdravil v časovni enoti števila 2 ( Aspekt se bo zgodil čez dobri dve stopinji). To lahko pomeni tudi samo dve uri lahko pa dva dni.

Kako bo prišla ozdravitev?

Luna bo naredila trigon z Saturnom, to pa je planet, ki predstavlja otrokovo mater.

Rešitev uganke: Mati otroka, bo verjetno v dveh urah našla rešitev, otrok bo zdrav v dveh dneh.

Tako ponavadi poteka svetovanje horarnega astrologa. Že v času angleškega astrologa Lilya je veljalo, da za eno svetovanje astrolog porabi 15 minut. V tem času spraševalec pove kaj ga muči, astrolog izriše karto, pove odgovor in “izstavi račun” za opravljeno storitev.

Običajno je tukaj svetovanja konec, v tem konkretnem primeru se je v astrologu zbudila radovednost pa je pogledal še malo globlje.

Ponavadi je Luna postavljena na področje, ki je za spraševalca zelo pomembno. Če bi bil on oče otroka, bi bila stvar jasna, saj so otroci v 5.hiši. Ker je pa ta otrok v 11. hiši moramo pogledat, kaj še leži v peti hiši. To je med drugim tudi ljubezen, ker pa je ta naša luna v Škorpijonu, je pa zadeva zelo intenzivna, kaže tudi na to, da spraševalec sumi, da je nekaj za tem. Taka luna namreč lahko čuti tudi neke manipulacije iz ozadja.

Pa poglejmo najprej otroka in kako on vidi situacijo.

Vzrok bolezni bi bil pri otroku lahko to, da se ne počuti varnega, ker pa je v bližini otroka tudi Kiron, pa se mogoče počuti, da ni dovolj dober, da bi si njegova mati vzela več časa zanj. Otroci čutijo in vidijo stvari, ki jih odrasli ne. Povsem možno je, da otrok vidi, da je njegova mati pod velikim pritiskom. Mogoče se celo otroku zdi, da je on kriv za to stisko. V tej karti se sicer ne vidi, astrolog pa pozna tudi natalno karto matere, kjer piše, da je velika verjetnost, da je mati od matere o kateri sedaj govorimo, razmišljala o splavu, ko je izvedela da je noseča. Obstaja možnost. da je v tej situaciji nekaj karmičnega – nihče ni v resnici nič kriv, problemi pa se vlečejo že najmanj dve generacije.
Kljub vsemu temu, da se zelo jasno vidi, da ima otrok veliko srečo in da je zelo dobro poskrbljeno zanj, otrok pač čuti drugače. Bolezen so bili namreč neki izpuščaji, taka bolezen pa skoraj vedno pomeni iskanje pozornosti.

Obstaja še ena možnost, in sicer hišni ljubljenček, ki bi bil položen v otrokovo 6. hišo. Lahko si ga otrok zelo želi, pa ga ne dobi, lahko da tudi imajo hišnega ljubljenčka, pa je otrok alergičen nanj.

Sedaj smo gledali kako bi na to situacijo gledal odrasel otrok. Otrok je še predšolski, do 7 leta je še zelo povezan z materjo, ker so otroci veliko bolj senzibilni in čutijo precej več, kot se odraslim zdi,
je zelo verjetno, da otrok čuti materine stiske in je zato zbolel.

Sedaj poglejmo mater otroka.

Zadnji lunin aspekt pove zakaj je bolezen nastala. To je Merkur v Biku. Merkur vlada Devici in Dvojčku. To bi pri materi kazalo na 6. in 10. hišo, v originalni karti sta to 12. in 4. hiša. Materina 6. hiša so sodelavci, zdravje, hišni ljubljenčki.
Materina 10 hiša, torej v originalni karti 4. hiša predstavlja kariero, tudi njeno mati.
Tako seveda vidi mati otroka, ker pa je čustveno v tem trenutku zelo obremenjena, pa seveda tudi ona ne vidi jasno. Kakršnakoli debata v to smer je zelo škodljiva in bo mati čisto po nepotrebnem krivila sebe zaradi otrokove bolezni.
Dejstvo je, da je treba hodit v službo, da se zasluži denar, s katerim se pač plača položnice, pa seveda tudi vse druge stvari, ki jih pač rabimo.

Po mojem mnenju ima partner kar prav, ko ima že določenega osumljenca v glavi. Pri njem se vidi, da je zelo zaskrbljen zaradi te situacije in v zadevi ne more naredit nič. Partnerstvo se šele začenja, ali pa naj bi se v kratkem začelo, torej pri tem zapletu nima nobene besede.
Partnerju so se vklopili neki vzorci iz njegove podzavesti, kar ga seveda še dodatno vznemirja, poleg tega je možno, da so se ob tem zapletu vklopili tudi neki vzorci iz njegovega primarnega doma.

Skratka, tresla se je gora, rodila se je miš.

Mi analiziramo naprej in nazaj, našli smo nebroj vzrokov za ta zaplet, otrok je pa že zdavnaj zdrav.

Kaj je kdo mislil, kaj je kdo rekel, kako gleda posameznik na celoten zaplet je nepomembno. Vsakdo gleda na težavo iz svojega zornega kota, tako da resnica ni ena sama, vsak jo vidi drugače.

Kot vidimo je pogled, ki si ga je astrolog privoščil po koncu svetovanja, s praktičnega vidika bolj ali manj neuporaben. Ne rešuje situacije, v danem trenutku, bi se zadeva samo še bolj zapletla, če bi astrolog odpiral še vasa ta vprašanja.

Če astrolog vidi, kako se bo zadeva razpletla in je razplet ugoden, je nepotrebno brskanje po stvareh, ki so se že zgodile in jih ni možno spremenit.

Take stvari se povedo v naslednjem svetovanju, ko je problem že rešen in tudi večji del pozabljen, ali pa če astrolog opazi, da se nekdo vedno znova zapleta v iste vzorce.
Na vsak način je pa najbolje, da zadeve ne zapletamo še bolj kot je potrebno.

Za konec mogoče še kaj o iskanju izgubljenih predmetov.

Danes si ljudje predstavljajo, da bo astrolog dal kar GPS pozicijo izgubljenega predmeta, vendar temu ni tako.
Vidi se, ali je bil predmet ukraden, ali je izgubljen, ali se bo našel in kdaj se bo našel. Astrološko se točno vidi, kje predmet leži, ker pa vse kar obstaja na svetu damo v eno od dvanajstih hiš je včasih zelo težko poimenovati lokacijo, Moram priznat, da sem tudi sam že iskal izgubljene predmete s pomočjo astrološke karte, pa je kar težko. Ko se je predmet našel, mi je bilo kristalno jasno, da je predmet v resnici bil na mestu, kjer je kazala astrološka karta. Da karta kar dobro opisuje, kje predmet leži, mi je bilo jasno šele. ko sem predmet našel.
Poznam pa astrologa, ki je na pol metra natančno napovedal, kje se je zamašil dimnik.

Tudi iskanje predmetov je včasih zelo pomembno.

Na primer: Kje so moji zobje?

Torej, neko gospo je zanimalo, kje je izgubila zobno protezo. Izkazalo se je, da zobna proteza leži na nočni omarici v spalnici pri ljubimcu. Gospa namreč vedno pred sexom vzame zobno protezo iz ust.
Če se zobna proteza ne bi hitro našla, bi bil lahko namreč zvečer kar velik problem.
Ko bi bilo treba opravit “zakonske obveznosti”, bi lahko mož opazil, da proteze ni na njuni nočni omarici in bi lahko posumil, da ima gospa izven zakonske spolne odnose, potem bi bil pa “ogenj v strehi”.

Torej, ne glede na to, ali gre za življenje in smrt, ali pa za neka vprašanja, ki se na prvi pogled zdijo rahlo čudna, astrolog je vedno tukaj, da rešuje take in drugačne zaplete.

Lep pozdrav

Zvone Turk

Marija Magdalena

Vir: Delo
Zapisala: Vesna Milek

Dvaindvajseti julij je njen praznik. Praznuje se že najmanj osem stoletij, najbolj na jugu Francije, kamor naj bi emigrirala po križanju. V francoskem mestu Saint-Maximin-la Sainte-Baume tega dne verniki častilci Marije Magdalene romajo v cerkev, kjer naj bi bili v kripti shranjeni njeni posmrtni ostanki.

Kaj najprej pride na misel, ko rečeš Marija Magdalena?

Skesana grešnica. Ženska z alabastrno posodo z oljem iz narde, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ženska, ki jo zalotijo pri prešuštvu in jo Jezus reši pred kamenjanjem. Po planetarnem hitu Da Vincijeve šifre je nenadoma tudi ženska, polna skrivnosti, povezana s templjarji, prostozidarji, Jezusova žena, dolgo iskani »sveti gral«.

Zgodovina je zgodba. In zgodb o Mariji Magdaleni ne bomo najbrž nikoli mogli popolnoma preveriti; nikoli ne bomo zares vedeli, kje se je rodila (ni nujno, da je to kraj Magdala pri Betaniji), kaj je počela, preden je srečala Jezusa, kaj se je zgodilo z njo po križanju. (Tako kot očitno ne bomo izvedeli, kje je bil mladi Jezus celih osemnajst let, od trenutka, ko je kot najstnik izgnal trgovce iz templja, do trenutka, ko se je pri tridesetih dal krstiti.) Je bila res, kot predpostavljajo avtorji knjige Sveta kri in sveti gral, Jezusova žena, mati njegovega (njegovih?) otroka, judovska princesa iz Benjaminove hiše, sama sveti gral, ki ga človeštvo išče že dve tisočletji?

Na njenem telesu se lomijo kopja katoliške cerkve, usmerjena proti ženski seksualnosti. Njeno ime nosijo ustanove, v katere so zapirali »padle ženske«, neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino; če se spomnimo samo Mullanovega filma Sestre magdalenke.

Hkrati je v popularni kulturi postala simbol osvobojene ženske – emancipirana, inteligentna, močna ženska, ki ji je ob preroku namenjeno posebno mesto. Z njenim imidžem se je spogledovala tudi Madonna, ko je s svojimi videospoti s katoliško ikonografijo dražila Vatikan – in potem odgovorila s parafrazo Jezusovih besed: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.«

Ustnice Marije Magdalene

Po izidu poljudnoznanstvene študije Sveta kri in sveti gral (1982), Kazantzakisovem romanu Zadnja Kristusova skušnjava in istoimenskem Scorsesejevem filmu (1988), sploh pa po svetovni uspešnici, kriminalki Dana Browna Da Vincijeva šifra, smo priča novemu valu zanimanja za Marijo Magdaleno in njen odnos z Jezusom.

Dejstvo je, da je Marija Magdalena poleg Jezusove matere edina ženska, ki je v štirih evangelijih Nove zaveze omenjena vsaj dvanajstkrat, večkrat kot katerikoli apostol. Ostala je z njim ob križu, medtem ko so vsi apostoli, razen apostola Janeza (»ki ga je Jezus ljubil«), odšli, ker so se bali za svoje življenje. Bila je navzoča pri Jezusovem grobu – in kar je najpomembneje: je edina oseba, ki jo vsi štirje evangelisti omenjajo kot tisto, ki je prva videla vstalega Jezusa (zlasti evangelista Marko in Janez jo posebej omenjata kot prvo osebo, ki je videla Jezusa po vstajenju.) Prav ustnice Marije Magdalene so torej oznanile največji misterij krščanstva, na čemer temelji celotna katoliška vera. Vstali Kristus. Celo katoliška cerkev, ki se ni ravno odlikovala po svojem odnosu do žensk, jo je nagradila z nazivom apostola apostolorum, torej »apostol apostolov«.

Kako to, da je v 1. stoletju v Judeji, kjer ženske nikakor niso imele enakopravne vloge z moškimi, sploh pa ni bilo običajno, da ženske sledijo rabijem, Marija Magdalena sledila Jezusu, ga podpirala s premoženjem in v vseh evangelijih obdržala tako pomembno vlogo? Kako je torej v našo zavest prišla predvsem v podobi spokorjene grešnice, skesane prostitutke? Kriv je bil papež Gregor I., eden najbolj vplivnih papežev sploh, trdi Susan Haskins v obsežni študiji Mary Magdalen: Myth and Metaphor (1993), saj je v svojih sugestivnih pridigah v Rimu leta 591 v goreči strasti Marijo poistovetil ne le s kamenjano grešnico (po Luku), ampak tudi z Marijo iz Betanije in z žensko, ki mazili Jezusova stopala in jih briše s svojimi lasmi. Od takrat dalje je bila njena podoba zapečatena, trdi Susan Haskins. Celo sedem demonov, ki naj bi jih Jezus izgnal iz nje in lahko pomenijo karkoli, se je v njegovih pridigah spremenilo v sedem grehov – in greh je imel takrat predvsem eno samo konotacijo: seksualnost.

Nikjer v Novi zavezi ni omenjeno, da bi bila Marija Magdalena prostitutka. Retorično vprašanje je, zakaj so se cerkev oziroma njeni prvi dostojanstveniki potrudili, da so sedem demonov, ki naj bi jih iz nje izgnal Jezus, enačili s prešuštvom ali prostitucijo, zakaj so se tako potrudili, da je bila njena vloga ob Jezusu namerno obrezana.

Evangelij po Mariji

Jezus »je bil prvi in hkrati tudi skoraj zadnji prijatelj žensk v cerkvi«, je radikalna Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen – sploh če sklepamo po številnih apokrifnih spisih, ki niso uvrščeni v Novo zavezo, je portretirana kot vizionarka in voditeljica zgodnjega gibanja, učenka, ki jo je Jezus ljubil bolj kot druge.

Leta 1945 (dve leti po Kumranskih rokopisih ob Črnem morju) so v Nag Hamadiju v Egiptu našli gnostično zbirko knjig z evangeliji, kjer ima Marija Magdalena zelo močno vlogo. Sploh Filipov evangelij iz 2. st. razkriva poseben odnos Jezusa in učencev do Marije Magdalene:

»Rekli so mu: Zakaj jo ljubiš bolj kot nas? Odrešenik jim je odgovoril: Zakaj vas ne ljubim kot njo? Ko se slepi in tisti, ki vidi, znajdeta v temi, med njima ni razlike. Ko posije svetloba, tisti, ki vidi, ugleda luč, slepi ostane v temi.« Kot piše Michael Baigent v Dokumentih o Jezusu, je Jezus hotel povedati, da je Marija Magdalena v nasprotju z apostoli tista, ki je sposobna videti luč, ali da ji je dano posebno znanje.

»Z gospodom so se vedno družile tri ženske: Marija, njegova mati, sestra in Marija Magdalena, ki so jo imeli za njegovo družico. Vse tri so bile Marije.« In še: »Odrešenik je ljubil Marijo bolj kakor vse učence in jo je pogosto poljubil na usta.«

Marijin evangelij (2. st. n. št.) na trenutke spominja na mistične zapise iz Tibetanske ali Egipčanske knjige mrtvih. V njem Marija Magdalena tolaži učence po Jezusovem odhodu in jim sporoča, kar jim je razodel Jezus, a naleti na nejevero in nezaupanje. »Peter je dejal: Mar je govoril z neko žensko na skrivaj in ne odkrito pred nami? Levi mu odgovori: če jo je imel Odrešenik za vredno, kdo si tedaj ti, da jo zametavaš? Zanesljivo jo Odrešenik dobro pozna. Zato jo je imel rajši od nas.«

»Sestra, vemo, da te je Odrešenik ljubil bolj kot ostale ženske. Povej nam besede Odrešenika, ki se jih spominjaš, ki jih poznaš, a jih mi ne, niti jih nismo slišali. In Marija je odgovorila: kar je skrito pred vami, vam bom razkrila.« Med enajsto in štirinajsto stranjo so svitki izgubljeni; na njih je najverjetneje opisan začetek mističnega potovanja, ki naj bi ga doživela Marija Magdalena v svojem procesu učenja oziroma iniciacije. »In duša je rekla: Videla sem te. Ampak ti me nisi niti videla ne prepoznala. Služila sem ti kot oblačilo in ti me nisi poznala.« / »In duša je rekla: Zakaj me sodiš, čeprav jaz nisem obsojala?«/ V 9. poglavju Marijinega evangelija Peter spet podvomi o Magdaleninem pričevanju; tu se pokaže rivalstvo med nekaterimi učenci in Marijo. »Je resnično govoril na samem z žensko in ne z nami? Jo moramo zdaj poslušati vsi? Jo je imel raje kot nas?«

Sveta kri in sveti gral

Vse od objave besedil iz Nag Hamadija leta 1977 je poseben odnos med Marijo Magdaleno in Jezusom postal tema številnih teoloških akademskih razprav. Avtorji Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln v knjigi Sveta kri in sveti gral (1982) postavijo »blasfemično« hipotezo, da je bil Jezus poročen in da je bila svatba v Kani, za katero je bil sam odgovoren, v resnici njegova. Znameniti prizor maziljenja nog, ki je preveč privlačen, da ga ne bi pograbili tako režiserji, slikarji kot pisatelji, je bil torej prizor ženske, ki »mazili noge svojega moža«. Ženske, ki je dovolj premožna, da vzame funt dragocenega dišavnega olja iz narde. Seveda tega, kdo je v resnici mazilil Jezusove noge, ne bomo nikoli zares vedeli. In vendar je teorija avtorjev z Baigentom na čelu vznemirljiva in provokativna. »Morda so Marija iz Betanije in ženska, ki je mazilila Jezusa, ista oseba, morda ženska, ki jo evangeliji vedno znova omenjajo, nastopa pod tremi različnimi imeni, v treh različnih vlogah? In če je to res in če je bila ta oseba Jezusova žena, je bil Lazar njegov svak.«

Farizeji, ena od vodilnih struj 1. stoletja, so trdili, da je »poroka nesporna dolžnost vsakega moškega«. Če Jezus ni bil poročen, zakaj mu torej njegovega samskega stanu niso očitali njegovi farizejski nasprotniki, čeprav Nova zaveza omenja njihove številne očitke.

Apostol Peter, ki je bil pozneje razglašen za prvega papeža, je bil nedvomno poročen in je potoval s svojo ženo, kar izvemo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, kjer med drugim pove, »da je tudi sam poročen, kot večina apostolov in Jezusovih bratov«.

Če je bila Magdalena res Jezusova žena, mati njegovih otrok, je tako postala tisto, kar človeštvo išče dve tisočletji: sveti gral naj bi bil v resnici njena in Jezusova kraljevska kri. Kmalu po križanju naj bi pribežala v Galijo, kjer je našla zatočišče pri judovskih skupnostih. Jezusovi potomci naj bi se naselili v Galiji in sang real, kraljevska kri, se je nato nedotaknjena skrivaj ohranjala naslednjih 400 let, dokler se ni v 5. stoletju združila s Franki in ustvarila merovinško dinastijo. S tem, trdijo avtorji, je mogoče pojasniti številna vprašanja: čaščenje, ki ga je bila Magdalena deležna v času križarskih pohodov, sveti položaj Merovingov.

Ko so Baigenta po škandalu, ki ga je sprožila knjiga Sveta kri in sveti gral, spraševali, ali sam verjame, da je bil Jezus res poročen z Marijo Magdaleno, jim je odgovoril, »da nima nobenih dokazov za ali proti. Da pa lahko reče samo: Zakaj pa ne? Jezus je bil Jud. In vsak judovski moški se poroči in spočne otroka.«

Michael Baigent in njegov sodelavec Richard Leigh sta se leta 2006 na višjem sodišču v Londonu spoprijela s piscem Da Vincijeve šifre Danom Brownom, ker naj bi kršil avtorske pravice in si vsebino knjige sposodil pri delu Sveta gri in sveti gral. Zakaj je Da Vincijeva šifra postala takšna uspešnica, v nasprotju s prejšnjimi, ne preveč uspešnimi kriminalkami Dana Browna, se retorično na koncu knjige Dokumenti o Jezusu sprašuje tudi Michael Baigent. »Kaže, da je Da Vincijeva šifra množično odprla zapornice, sprožila poplavo različnih zamisli v krščanstvu in osvetlila razlike med zgodovinskim in teološkim Jezusom. »Ljudje so se očitno počutili opeharjene za del resnice.«

(Michael Baigent je umrl 17. junija letos, po mnenju svojcev tudi zaradi izčrpanosti od dolgotrajnega sodnega procesa z Danom Brownom; tožbo je izgubil.)

Ženska z nešteto obrazi

Od omenjene knjige in Kazantzakisovega romana Zadnja Kristusova skušnjava dalje se zdi, da se je popkulturna ali literarna, poljudnoznanstvena produkcija skrčila predvsem na dejstvo, ali je imela spolni odnos z Jezusom ali ne. Temu primerni so bili škandali, ki so sledili filmom in knjigam s to premiso. Po zaslugi Brownove uspešnice zdaj drugače gledamo tudi na Da Vincijevo sliko Zadnja večerja in na nežnega apostola na Jezusovi desni strani: ima dolge rdečkaste lase in ženski obraz.

Prvi večji škandal zaradi upodobitve odnosa Marije Magdalene z Jezusom je sprožil najprej roman Nikosa Kazantzakisa, potem pa še Scorsesejev film po isti literarni predlogi z odličnim Willemom Dafoejem v vlogi Jezusa, razpetega med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga.

Aprila 1990 je pet katoliških ekstremistov bombardiralo pariške kinematografe, ki so prikazovali Zadnjo Kristusovo skušnjavo; bombe so med občinstvo odvrgli prav med sanjsko sekvenco, v kateri se Jezus ljubi z Marijo Magdaleno, in ranili 13 ljudi. Na tisoče protestantskih pastorjev je grozilo z bojkotom filma, Martin Scorsese pa je bil obtožen blasfemije. Na to je v nekem intervjuju odgovoril: »Tudi jaz sem vernik. Tudi jaz iščem in se borim.« Kazantzakisov in Scorsesejev Jezus je borec, ki se bori proti svojim naravnim človeškim strastem in skuša uveljaviti svojo identiteto kot mesija, odrešenik. Skušnjava mesa je utelešena v Mariji Magdaleni. Kazantzakiseva Magdalena je takrat, ko jo zagledamo prvič, lokalna prostitutka; kasneje izvemo, da je za to kriv Jezus. Kot njegova sestrična, ki mu je bila obljubljena v zakon, se vanj zaljubi, ko jo on zavrne, pa se – da bi se poskusila osvoboditi njegovega vpliva – vda prostituciji. Kazantzakiseva Magdalena je hkrati tudi Ženska z veliko začetnico, simbol mesenega poželenja, univezalni brezčasni simbol skušnjave, ki želi Jezusa odvrniti od Boga. Kot je rekel tudi Nikos Kazantzakis: »Ena sama ženska obstaja na tem svetu, ena ženska z nešteto obrazi.«

Rdeči lasje grešnice

Ženska z nešteto obrazi je vedno vir navdiha.

V Louvru stoji impresiven kip Marije Magdalene Gregorja Erharta (1465–1540). Skulptura gole ženske z rdečimi valovitimi lasmi, ki kot slap pada po hrbtu do kolen, spredaj čez prsi in prekriva spolovilo. Na njej je nekaj krhkega, ranljivega in hkrati zadržano erotičnega. Nekaj, zaradi česar lahko stojiš tam in se čas ustavi.

Številni umetniki so v Magdaleni našli navdih in izziv ujeti kontroverzno figuro. V srednjem veku je bilo modno, da so jo upodabljali kot golo grešnico, puščavnico, spokornico, ki v popolni zamaknjenosti moli v jami. Renesansa ji je podarila rdeče lase, lase skušnjavke, kakršne so pripisali Evi, boginji ljubezni Veneri in Judi Iškarijotu. Caravaggio jo je videl strto, zamaknjeno v molitvi, prav tako skesano. V Botticellijevi Sveti Trojici je ženska, oblečena v slap rdečkastih las, ki ji segajo do peta. Tizian jo je videl polnejšo, čutno, s svilnatimi rdečimi lasmi, s katerimi si zakriva razgaljene prsi in v ekstazi strmi proti nebu. Rubensova Marija Magdalena je morda najbolj erotična od vseh, s skoraj otroškim obrazom, razgaljeno dojko. Tudi Magdalena, ki jo je upodobila ženska, Artemisia Gentileschi (1620), z roko na srcu, na mlečno belem dekolteju, z vsem svojim bitjem izraža čutnost. Vsem upodobitvam je poleg dolgih svetlo rdečih las skupno še nekaj: Magdalena je čutna, zapeljiva ženska, ki se kesa zaradi svoje čutnosti.

Temu se ni izognil niti Auguste Rodin (1840–1914), ki jo je v dveh študijah iz mavca upodobil skupaj z Jezusom na križu; njena roka ga objema, podoba je nežna in erotična hkrati (Muzej Rodin). O tej podobi se je razpisal že njegov takratni tajnik, pesnik Rainer Maria Rilke, ki ga je prav tako vznemirjala skrivnost Marije Magdalene. V sedmih pesmih iz leta 1897 med drugim »Jezusa vidi kot očeta otroka, ki mu ga je rodila Magdalena«, in to sto let pred uspešnico Sveta kri in sveti gral ter 120 let pred svetovnim hitom Da Vincijeva šifra Dana Browna.

Magdalena kot navdih

V osemdesetih, kot piše Haskinsova, je mit Marije Magdalene spet zapeljal številne avtorice in avtorje. Marija Magdalena je postala junakinja znanstvenofantastičnih, polmističnih zgodb in ljubezenskih romanov: njeno življenje je variiralo od prostitutke do kamenjane padle ženske, od skesanke do Jezusove žene in enakopravne sopotnice. Postala je simbol neodvisne, osvobojene ženske 20. stoletja. Upornica, kot v romanu Wild Girl (1984) Michele Roberts; roman Jacqueline Kelen Un amour infini: Marie-Madeleine, prostituée sacrée (1982) je še ena rekreacija večnega mita, ki uteleša večno ženskost; gotovo jo je najbolj izvirno zarisala mojstrica Marguerite Yourcenar v romanu Mary Magdalene or Salvation iz tridesetih let; pri njej je Marija Magdalena odločna, za tisti čas emancipirana ženska, razočarana v svoji požrtvovalni ljubezni do Jezusa.

V Evangeliju po Jezusu Kristusu nobelovec José Saramago tako kot v Kazantzakisovi Zadnji Kristusovi skušnjavi poskuša zaobjeti večni boj med Jezusovim božjim poslanstvom in človeško naravo, kar seveda vključuje tudi opise erotične ljubezni do Marije Magdalene.

V romanu litovske pisateljice Jurge Ivanauskaite Čarovnica in dež (1993) je Marija Magdalena ena od treh prvoosebnih pripovedovalk – tudi tokrat prostitutka, ki ob srečanju z rabijem Jezusom doživi vseobsegajočo ljubezen, ki ni samo duhovna, ampak tudi telesna, vsaj v njeni glavi in poželenju, ki jo muči, medtem ko je objekt njenega poželenja predan Bogu. Roman, v katerem ni eksplicitnega erotičnega prizora med Jezusom in Magdaleno, je tako razburil litovsko cerkev, da so avtorico izgnali, roman prepovedali.

Seveda pa ne moremo mimo še ene filmske Marije Magdalene – Monice Bellucci, ki jo je v svoj ep v aramejščini zapletel Mel Gibson in se natančno držal štirih evangelistov iz Nove zaveze, zato pa si dovolil veliko več umetniške svobode pri detajlnem prikazovanju Jezusovega bičanja in mučenja.

Kam je odšla?

Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.

Manjkajoča boginja

Marija Magdalena je zgodba, ki je bila izpovedana na tisoče načinov, vsakič je (tako kot Jezusova) služila namenom tistih, ki so potrebovali orodje za nadzor ali manipulacijo z množico.

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali …

Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Ali je Marija Magdalena sveti gral, ki ga človeštvo išče, ne vem. Dejstvo pa je, da je njeno sporočilo (kolikor ga lahko rekonstruiramo), danes prav tako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat, in tako kot takrat, ga očitno redki jemljejo resno.

Bila je najbolj nadarjena, duhovno najbolj napredna Jezusova učenka, ki je tako kot on udejanjala osnovno zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, na njegovo mesto v družbi, ne glede na njegovo bolezen ali na demone, ki ga obsedajo. Morda bi se zabavala, ko bi videla, kaj vse je človeška domišljija ustvarila iz nje; a bolj verjamem, da bi jo to, kar so tisti, ki so v teh stoletjih imeli v rokah moč, škarje in pero, naredili iz njune »žive ljubezni«, navdalo z žalostjo.

Aloe vera

Iz svoje nepoznane domovine se je Aloe vera (pa tudi njene sorodnice)že pred mnogimi stoletji razselila po svetu. O njenih blagodejnih in lepotnih učinkih so marsikaj vedeli že Egipčani, Grki, Rimljani, Kitajci … Včasih je bila priljubljeno odvajalo, danes pa njen prečiščen sok, običajno v kupljenih pripravkih radi uporabljamo kot krepčilo, saj izboljšuje presnovo, razstruplja, krepi telesno obrambo, uničuje viruse …

Aloja je sočnica, ki ni zahtevna za vzgojo, zato si lahko brez skrbi priskrbimo sadiko in jo imamo čez celo leto pri roki. Potrebuje le svetlobo in zelo malo vode. Od pomladi do jeseni je lahko na prostem, čez zimo pa bo zadovoljna na okenski polici – pa še kak podmladek bo nastal ob takšnem razkošju.

Občasno odrezan list pa ji tudi ne škoduje, saj se je sposobna izredno hitro zaceliti!

V zunanjem delu suličastih, ob robovih rahlo bodečih listov, je učinkovina aloin, alkaloid, ki deluje močno odvajalno. Iz listov delajo tinkture in kapsule v katerih je v prah zmlet list, ki jih uporabljamo kot odvajalo pri močnem zaprtju. V notranjosti lista pa je prozoren gel, ki ga lahko po potrebi tudi sami uporabimo.

Alojin gel je anestetik, saj vsebuje encim, ki lajša bolečine, je antibiotik in deluje kot prva pomoč pri manjših opeklinah, zato vedno, kadar se opečemo v kuhinji, odrežemo košček alojinega lista, iz katerega postrgamo gel in ga, vsaj trikrat dnevno, nanesemo na opeklino. Prav tako nas bo gel aloje zaščitil pred sončnimi opeklinami, če ga nanesemo na kožo, saj blokira UV žarke, hkrati pa sproži proces obnavljanja kože. Lajša tudi druge težave s kožo, kot so akne, prhljaj, suha koža, lišaji, nekatere vrste dermatitisa, luskavica …

V gelu aloje je kar 99 % vode, ostali odstotek pa predstavlja več kot 70 različnih substanc kot so vitamini (A, C, E, nekaj iz B skupine, folna kislina …), encimi, minerali (Na, Mg, Zn, K, Cu, Fe …), aminokisline, sladkorji, esencialne maščobne kisline, odvajala … Pa vendar, kljub temu, da so te sestavine večinoma prisotne le v sledovih, so tako zelo učinkovite ravno zaradi medsebojnega, sinergičnega delovanja. Zraven antibakterijskega in antivirusnega delovanja je koristna tudi pri preveč razbohoteni kandidi, pomaga pa tudi pri artritisu, slabi presnovi …

Zato kar pogumno, prav nič ne bo narobe, če mesnat list odtrgamo pri listnem dnu, ga po dolgem prerežemo in iz njega nežno postrgamo prozoren gel. Tudi, če ga ne bomo užili, ga lahko nanesemo na kožo ali lasišče. Gel precej sluzast in lepljiv. Tudi, če težav s kožo nimamo, zelo priporočam 15-minutni hladen užitek z gelom aloje na obrazu, vratu in dekolteju, saj je v tem času zelo malo svežih rastlin, ki bi nam tako učinkovito osvežile in hidrirale kožo, kot to naredi aloja. Seveda ne pozabimo tudi na roke. Koža bo osvežena, kot že dolgo ne.

Aloja pospešuje nastajanje fibroblastov v koži , ki so potrebni za obnovo kolagena, elastina in preprečevanje gub. Zmanjšuje tudi tvorbo pigmentnih madežev, ki se pojavijo na koži kot posledica staranja.

Nikoli ne uporabljamo suhega, uvelega lista z rastline. List, ki ga odrežemo, mora biti svež in zdrav. Gel, ki ga izločimo, hitro izgublja svojo sestavo in učinkovitost.

Kar se tiče konzerviranja gela za notranje uživanje aloje, kot krepčilnega tonika, je zadevo bolje prepustiti strokovnjakom. Oni vedo, kako gel termično obdelati, sterilizirati in konzervirati. Ta gel se nato dodaja v pijače, kreme, tonike, tabletke … Izdelki morajo vsebovati točno količino določenih substanc iz aloje kot tudi dodatkov, da je varno konzerviran in kot tak, lahko pridobi tudi ustrezen certifikat.

Kadar bi želeli uživati svež gel iz lastne aloje, pa moramo odrezati svež list, postrgati vsebino in ga nato dodati zelenjavnim ali sadnim smootijem, jogurtom, kašam …

Veliko se uporablja tudi vrsta aloje, katere rast je malo počasnejša od aloje vera in se uporablja kot pomoč pri zdravljenju raka, v kombinaciji z medom in žganjem. To je aloja arborescens. O njej v svojih knjigah veliko piše brazilski pater Romano Zaga.

Sok z gelom aloje vere:
3 cm sočnega lista aloje vere odrežemo in postrgamo gel iz notranjosti. Gel pomečkamo z vilicami in dodamo soku treh pomaranč. Pustimo stati 5 minut, da se gel malo prepoji z okusom pomaranče in popijemo.
Jogurt z gelom

Navadnemu jogurtu dodamo narezan mango, kivi ali kakšno drugo sadje, malo rozin in gel postrgan iz četrtine lista aloje.

Smooti z alojo
Pol banane, sok dveh pomaranč, cel list aloje vere, ki mu odrežemo le rob z bodicami, dva stebla zelene. Vse sestavine zmeljemo v močnem blenderju.

Maska za obraz za izsušeno kožo
Gel iz enega lista aloje pomešamo z žličko navadnega jogurta in dvema žlico Glinene maske s spirulino: https://hiskazelisc.com/kategorija-izdelka/maske-in-peelingi/

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Odnosi na preizkušnji

Ena tistih stvari, ki jih v zadnjem času opažam je, kako vse dobre stvari v povezavi s tem, kaj bi nam lahko pomagalo zaživeti bolj izpolnjujoče življenje postajajo mehanizmi, ki žensko vodijo v še večjo produktivnost. In v končni fazi krutost do same sebe.

Ker če ne slediš nasvetom, pravilom in trendom, kako naj bi ženska živela, sledila svoji cikličnosti, bila xyz, je na koncu nekaj narobe s tabo.

In zase vem, da sem v to past najbolj globoko stopila, ko sem se znašla na preizkušnji v svojem partnerskem odnosu.

Ker odnosi so nam ženskam Sveti.
Res, res nam je pomembna povezanost in zanjo smo pripravljene narediti marsikaj.

Spremeniti sebe.
Spremeniti njega.
Izgubiti stik s sabo in z vsem, kar nam je pomembno.
Pozabiti na vse svoje vrednote.

Prilagodimo se.
Ustrežemo.
Razprodamo vse kar nam nekaj pomeni.
Razdamo se do te mere, da slečemo s sebe vse.
Pretvarjamo se, da smo nekdo, ki me sploh nismo.

Vse za povezanost.

In ko ostaneš sama, zavrnjena, zatrta, zapuščena, si prepričana, da je nekaj narobe s tabo.

Ker so nas tako strenirali.
Če nekaj ne gre kot bi moralo po pravilih, potem je krivda na strani ženske.

Požremo vse.
Požiramo vedno znova in znova.

In tudi, če mi ženska zagotavlja, da jo to sploh ne zanima, vem, da je to samo fasada, ki skriva bolečino, ki jo je v svojih odnosih izkusila.

Ja pogumne smo. Srčne smo.
In tako faking globoko ranjene.

Sistem Patriarhata, Kolonializem in Kapitalizem so poškodovali tkanino življenja in ustvarili globoke travme v sami esenci ženstvenosti.

Ženska je bila tisočletja kaznovana.
Mučena. Ubita.
In še danes v sebi čutimo posledice.

Ne glede na ves napredek in vse fine stvari, ki jih znamo povedati o moderni dobi, ženska danes še vedno posluša kaj bi morala početi in česa vse ne bi smela početi.

Ja ločene smo od svoje notranje modrosti in ne zaupamo svoji intuiciji.
Še vedno sprašujemo, če imamo dovoljenje, da obstajamo.
Še vedno poslušamo druge, ko nam govorijo kaj je dobro za nas in usmerjajo naša življenja.

Govorili so nam, da smo manjvredne.
Sužnje.

Da smo grešnice.
Da so naša telesa vir zla in da bi se ga morale sramovati.

Da smo se rodile ničvredne in se moramo vedno znova dokazovati.
Da smo nore. Zmešane.

In verjele smo jim…

In ko si v odnosih na preizkušnji pride v ospredje cel paket…
Strah, da boš zapuščena, zanikana, da boš ostala sama ker je itak nekaj narobe s tabo.
Strah da si preveč. In da si hkrati premalo.
Strah pred nemočjo. Strah pred močjo v sebi.
Strah pred ponižanjem.
Strah, da boš izločena iz skupnosti. Da boš izobčena.
Sram.
Strah, da te bodo imeli za noro. Da si histerična.
Strah pred izgubo nadzora.
Nezaupanje.
Primerjanje z drugimi.
Tekmovalnost.

In na polno greš v iskanje potrditve zunaj sebe.
Skušaš ustrezati. Ugajati.
Prilagodiš se.
Se razdajaš za druge.
Razprodaš vse kar imaš.
Se pretvarjaš, da zmoreš vse sama.

Dokazuješ, da si dobra.
Dokazuješ, da nisi preveč.
Da si Dobra Ženska.

In greš nazaj v vrsto.
V svojo škatlico.

Se trudiš dalje.

Spreminjaš sebe.
Popravljaš sebe.

Delaš na sebi.

Leta. Desetletja.
Izčrpavaš sebe.
Ker je to, da se trudiš biti vse za vse tako faking utrujajoče.

Kot hrčki na kolesu smo.
Poganjamo dalje.

Trudimo se.
Biti koristne.
Produktivne.
Zaželene.

Verjamemo temu, kar nam še vedno govorijo.
Da preživiš, če si… Dobra. Ponižna. Poslušna. Prijetna. Praktična. Produktivna. Koristna.

Kako naj zaupamo drugim ženskam, če je bil do nedavnega edini način, da je ženska napredovala, dosegla status ali imela denar, če se je dobro poročila.
Je potem kaj čudnega, da ženske še vedno tekmujemo med sabo in se primerjamo druga z drugo?

Če je bila ženska še pred 100 leti lastnina!?

Kako se osvobodiš?
Skozi sebe. V sebi.
Ne od zunaj.
Od znotraj navzven.

Da uzreš bogastvo v sebi.
Da razpustiš rane, ki jih imaš v sebi.
Da alkimiziraš ta svinec, ki si ga prevzela od prednic.

Da v sebi najdeš suverenost. In avtonomnost.
Da si sama svoja.
Da v sebi odkriješ moč ženske.

Da si ženska.
Namesto, da se trudiš biti kar nikoli ne boš – moški.

In ja, v sebi moraš najti pogum, da hodiš po tej poti.
Da terjaš svoje Darove zase.
Da se spomniš svoje izvorne narave.

Da nehaš napadati samo sebe.
Se bojevati. Tekmovati.
Se skrivati.

Nisi sama.

Odnos s sabo, v sebi je začetek vseh odnosov z ljudmi in stvarmi v našem življenju.

Kako držati sebe, ko so tvoji odnosi na preizkušnji?
Kako ne zapustiti same sebe, ko se vse podira?
Kako poskrbeti zase brez občutkov krivde in brez samo-obtoževanja?

Podrobnosti delim v spletnem druženju Odnosi na preizkušnji.
Ker živimo v takem času, ko so na preizkušnji.
In ko je praksa tega, da postavimo nove temelje za svoje novo življenje ključnega pomena.

Ker to, da pobegneš od vsega ne deluje.
Ker ignoriranje vsega ne deluje.
Ker to, da zapustiš samo sebe ne deluje.
Ker kaznovanje sebe ne deluje.

Kaj deluje? Pridi na klic, podelim s tabo.

Podrobnosti najdeš na povezavi http://divine.si/aktualno/odnos.html

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Litha praznik poletja

Litha, Poletni solsticij, 21. junij
Ključ: Svetloba, lepota, toplota
Simbol: Boben, Zelišča, modra in zelena sveča
Kristal: Biseri, Smaragd, Žad, Safir

Sonce vstopi v znamenje raka. Sonce je na višku, kar predstavlja zunanjo širitev. Jang energija je na višku, to je čas toplote, ko je poletje na svojem vrhuncu. Na tej točki prehoda sonce poda roko luni in ob tem prehodu jang prižge svoje nasprotje jin, ki prinaša refleksijo in novo notranjo širitev. Gre za potrditev potovanja, ki prinaša ponotranjenje izkušnje. Od tega dne naprej se dnevi krajšajo in noči daljšajo.

Prihajajo prvi sadeži, prva žetev, življenje je lahkotno in vse je dobro.

Litha je praznik, ko se jedo jagode. Ko se praznuje nosečnost boginje, ko je v fazi najvišje rasti in kreativnosti. Je čas primeren za vse vrste zdravljenja in igro.

Cvetje v tem času kaže svojo najlepšo podobo z močnimi barvami, ki nas opominjajo na veselje in pozitivno energijo.

Boginja Isis je tista, ki na ta dan prevzame vodstvo in nas povede v ženski del leta, ki nas vodi v globine vse do točke premika, ki se zgodi 21.12.
Isis je egipčanska kraljica nebes, upravlja tako nebesa kot zemljo. Odgovorna je za vsak aspekt obstoja.

Isis je egipčanska boginja imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja. Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo gesto zaščite, ki nam jo nudi. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih.

To je odličen čas za čiščenje vsega kar ne potrebuješ več in vzpostavljanje trdnih temeljev. Uporabi ogenj za čiščenje in energetiziranje.

Alkimijo tega praznika predstavlja salamander, mitološko bitje, ki živi v ognju. Poznamo ga tudi kot feniksa. V preizkušnji, ki jo prinaša Litha postaja ego vse bolj skromen, kar nam pomaga razvijati integriteto. S pomočjo ognja, ki stvar spremeni v pepel je preizkušena in prečiščena notranja resnica.
Vse naše omejitve, navezave in odvisnosti so izžgane s pomočjo ognja, ki povzroči smrt starega načina bivanja.
V samem srcu te izkušnje se nahaja ponovno rojstvo. Tukaj si utiramo pot v globoko notranjo modrost.
Ogenj je povezan z močjo naše volje in zavestno izbiro.

Letos nam Litha razkriva feniksa, ki simbolizira dvig zavesti na višjo raven. To bo priložnost, da se na kolektivni ravni resnično lahko premaknemo v smeri naše kreacije, naše manifestacije. In vendar je zavedanje, da svet okoli sebe ustvarjamo sami izjemno pomemben. Feniks nam bo pomagal priti v stik s svojim notranjim zaupanjem v lastno kreativno moč, da prižgemo svoj notranji ogenj in začnemo ustvarjati sebe!

Poletni sončni obrat tako predstavlja velik portal, ki nam omogoča prehod in preobrazbo. Odpira nove poti in nas usmerja v našo poklicanost, aktivira naš klic, misijo, da začnemo živeti to, kar smo in si dopustimo, da se zgodi to, kar nam je namenjeno. Ključ tukaj pa je DOPUŠČANJE in IZBIRA!

Čez dan se napolni s sončno energijo. 21. junija zvečer pa je primeren čas za druženje in zabavo, ples, bobnanje in petje z družbo v kateri se dobro počutiš.

DIVINE.SI

Kresna noč

Kresna noč je eden največjih ognjenih praznikov, ki nakazuje začetek obdobja, ko začne sončna svetloba pojemati.

V staroslovanski mitologiji je bil Kresnik zlatolasi in zlatoroki sin ognjenega boga, ki je podedoval sonce, svetlobo, toploto in ogenj. Kresnik je bil prvotno sončno božanstvo, ki ga je kasneje krščanstvo prikrojilo svojim potrebam in ga je izpodrinilo s čaščenjem sv. Janeza Krstnika.

Tako je Kresniku na koncu ostalo le še ime. Kresne ognje zato kurijo tudi na janezovo, ivanovo, šentjanževo, 24. junija, ko goduje sv. Janez Krstnik. In ponekod še danes zagorijo tako imenovani janezovi oziroma šentjanževi kresovi, kar je nedvomno ostanek poganskih kresov in staroslovanskega Kresnikovega mitološkega cikla.

Pregovor “O kresi se dan obesi” pa nas še danes opominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu, ko sonce obstane (sol- sonce in  sistere- obstane), dnevi začnejo krajšati.

Kresna noč ima posebno moč

S prižiganjem kresov na visokih hribih in gorah, čim bližje nebu, naj bi sonce prejemalo čim več svetlobe in toplote ter še dolgo sijalo s polno močjo.

Zato kresni noči ne rečejo zaman noč velikega ognja. Tudi na ognjiščih so ponekod žgali hrastov panj ali čok. Ljudje so včasih na kresovanjih skakali čez ogenj, živino so gnali skozi ogenj, da bi se očistila bolezni in zlih sil, okrog ognja so plesali in peli.

Ko so ognji pogoreli, so preostali pepel nesli domov, ga natresli v vse vogale hiše, ga potrosili po poljih, žerjavico pa so si včasih položili tudi na srce. Ta pepel naj bi namreč imel moč zaščite, zagotavljal naj bi zdravje in srečo.

V kresni noči je poleg priklica dobre letine na polja, mogoče najti zaklad, priklicati hudiča, zvedeti za svojo prihodnost in celo slišati ter razumeti govorico živali.

Ta magična noč, ki ima v sebi veliko noč je povezana s pravljičnimi bitji kot so čarovnice, vile, škrati in druga nadnaravna pravljična bitja. O globoki veri v svetost kresnega ognja priča tudi stara zgodba o kresovanju, ko ni šlo prižgati ognja, ni hotelo zagoreti in se je neki kmet razhudil ter zaklel: “Hudiča, ali ne bo zagorelo!” V tistem je potegnil oster veter, ki je raznesel ogenj po vsej vasi. Da ni vsa vas pogorela, so morali gasiti z blagoslovljeno vodo.

Kresna noč je tudi najprimernejši čas za nabiranje magičnih rastlin, zelišč in rož. Rastline, nabrane v tej noči, imajo prav posebno moč.

Na kresni dan sonce tudi rastline in zelišča napolni s svojim blagoslovom in s skrivnostnimi močmi, ki naj bi potem vse leto varovale pred slabimi silami, nesrečo in uroki. Kresne rastline odganjajo slabe sile in privabljajo dobre.

Včasih so jih nabirali pred zoro, ko je bila na njih še rosa. S prav posebnimi močmi so obdarjene predvsem praprot, šentjanževka, ivanjščica, bela stelja, orlica, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, omela, kopriva, repinec, divji pelin in druge. Te rastline so obešali na vrata, okna in okrog domov za zaščito ter jih celo polagali zakoncem v posteljo.

Na kresni večer so z njimi okrasili hišo in hlev, da bi bili ljudje in živina zdravi in zaščiteni. Ženske so metale kresne rože tudi v ogenj, ob katerem so se nato grele, saj naj bi jim čar rastlinic podaril lažji porod.

Ženske so nosile venčke, spletene iz detelje in drugih rastlin, moški pa vence iz hrastovih listov in rastlin. Tudi živino so okraševali z venci iz zelenja, nabranega v kresni noči.

Že staroslovensko ime za mesec junij – rožnik, mesec cvetja – priča, da je v tem obdobju narava v polnem razcvetu.

Njeno veličanstvo praprot

Največ magičnosti na kresno noč pa gre vsekakor pripisati praproti. Praprotno seme oziroma trosi imajo posebno moč, še posebej če so bili tisti, ki so ga nabirali, goli in če je praprot rasla na križpotju.

S praprotno vodo so se umivali in se s tem zaščitili pred boleznimi in zlimi silami. Magično seme naj bi te napravilo nevidnega, pomagalo proti urokom, zaščitilo pred strelami. Praprotno seme so nosili po žepih, zašito v suknjah, krilih, klobukih, rutah. Če je dekle nosilo trose v nedrih, potem je zagotovo dobila fanta, če pa je kdo nevede dobil v čevelj praprotno seme na kresni večer, je lahko razumel živalsko govorico.

O čarobni moči praproti govori tudi stara slovenska pripovedka o hlapcu, ki je na kresni večer zaspal na stelji v hlevu in ni vedel, da ima pri sebi čudežno praprotno seme. Ko se je zbudil, je slišal pripovedovanje najstarejšega vola v hlevu, da bo spomladi gospodarja pičila strupena kača in da bodo njega, starega vola, to leto prodali. Hlapec je bil zato spomladi ves čas na preži in uspelo mu je ubiti kačo, še preden je tej uspelo pičiti gospodarja. Starega vola pa so tudi res prodali.

Če komu uspe utrgati praprot s korenino vred točno opolnoči, dobi na koncu korenine zlat prstan. Ponekod so verjeli, da bo na svojem potovanju v kresni noči na praproti prespal sam sveti Janez.

Druga pomembna kresna rastlina in sončeva roža je šentjanževka, ki začne cveteti ob času kresne noči ali janezovega. Že njeno ime, ki opozarja na svetega Janeza, nam pove, da je čas za njeno nabiranje. Tudi njena podoba z zlato rumenimi cvetovi spominja na sonce. Naši predniki so močno verjeli v njeno zaščitno in obrambno moč. Na kresno noč, ko se začenja poletje in z njim nevarnost hude ure, so jo pritrjevali na okna, da ne bi treščilo v hišo.

Kresna noč se v literarni zgodovini nedvomno najbolj izrazito pojavi v Shakespearovem delu Sen kresne noči, kjer avtor opozori na relativnost ljubezni in obenem poje hvalnico silni moči strasti. V tej gledališki igri se na kresno noč na gozdni jasi, ki ji gospodarita vilinski kralj Oberon in kraljica Titanija s svojimi pravljičnimi bitji, odvijajo razne spletke in prigode, ko se skupaj z mojstri rokodelci znajdeta tukaj dva para, Hermija in Lisander ter Helena in Demetrij. Verovanje in čaščenje božanskega sonca pa odseva tudi v številnih slovenskih ljudskih pesmih, ki opevajo to žarečo kroglo.

Povzeto po zapisu Ize Verdel