Arhiv Značk: Mesečnik

Uvodnik december 2018

Če v decembru čutiš zmedenost in nemir, želim, da veš, da nisi sama. Če čutiš v sebi željo po tem, da zaključiš stvari v svojem življenju, nisi sama. Smo v času velikega premika. Zagotovo ga čutiš v globinah svoje Duše.

To je čas izzivov za mnoge. Stvari, ki so delovale do sedaj ne delujejo več. Stvari ne delujejo več na stare poznane načine.
Planiranje ne deluje.
Vsaj za mojo mistično dušo ne. Ne na način, ki je značilen za patriarhalno energijo kontrole in linearnosti.

Deluje pa deskanje na valu energije.

In tale december je drugačen.
Pod gladino, pod radarjem se dogajajo velike stvari, ki niso na radarju množice.
Izjemen čas je.
Ker premika velike stvari.

Sem del dveh programov in pri obeh delamo isto… jemljemo svojo moč nazaj.
Ker bo v prihodnjih mesecih še kako pomembna.
Prihaja namreč leto Obešenca po ciklih tarota, kjer bo popolna predaja ključnega pomena. Jaz to energijo že čutim in ja, nabiram energijo. Pojma nimam kaj se bo dogajalo, vem pa, da bo intenzivno in za mnoge boleče.

Več bom podelila v skupini Adventni koledar za Dušo, ker bodo stvari sovpadale z našim delom v FB skupini. Pofočkaš se lahko

7.12. se odpirajo velika kozmična vrata z mlajem. Začenjamo z deskanjem na tem valu, ki nas bo peljal v leto 2019. Si pripravljena?

Ena najbolj fascinantnih stvari mojega leta 2018 je, kako natančno ga je moja duša izrisala v decembru 2017, ko sem delala kreacijo leta. Stvari, ki sem jih napisala se udejanjajo, čeprav takrat, ko sem pisala pojma nisem vedela kaj pomeni in kako se bodo stvari udejanjale.

Tema leta je bila zagotovo zaupanje sebi. Da se zanesem nase. In sledim sebi. V tem letu so se z meseci odpirale globoke resnice, stare rane, ki so me vodile v opuščanje starih stvari, starih zamer, starih bolečin in navezanosti.

Čutila sem, kot da me vse čiščenje vodi v odpiranje novega, ki je še nepoznano, ki je še nevidno.

Učenje tega leta je zame zagotovo opuščanje upora, da se neham upirati, da se odprem in sprejmem. Brez strahu. Brez potrebe po nadzoru, Brez reakcije. Ki se pojavijo takrat, ko se pomikaš v neznano.

In če bi lahko za mesec december izpostavila eno stvar, bi rekla, da me uči sprejemanja. Da se odprem za novo z radovednostjo, nedolžnostjo in radostjo otroka.

Mesec pred nami te bo preizkušal. Boš izgubila stik s svojo notranjostjo, s svojo Dušo zaradi drame in intenzivnosti zunanjega dogajanja ali ne. Prihajajo priložnosti in vse je v gibanju. Zlahka se lahko izgubiš v preplavljenosti, stresu in zmedi, ki je del drame vsakodnevnega življenja.

Vedno znova vidim, da je December mesec povezan z vračanjem moči. Vzeti moraš svojo moč nazaj. Zapreti odtoke energije. In ob tem je to, da imaš svoje meje, da se zavedaš svoje posode, ključnega pomena.

To je čas, ki prinaša nove priložnosti. Ne tebi je, da jih ugledaš, se jim odpreš in jih sprejmeš.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

podpis

Globine Ljubezni

Na katerem robu stojiš v tem trenutku?
V kateri prepad čutiš, da te potiska tvoja duša, ki želi zate, da skočiš onkraj znanih okvirov?

Čas je intenziven in kaos vznika v svetu tam zunaj.
Se boš prepustila noriji sveta ali boš našla svojo pot v globine sebe?

Ja vem, tam zunaj imaš na voljo na tone informacij. Dejstvo je, da ti je vse na dosegu prstkov in kadarkoli lahko strica Googla vprašaš karkoli.
Vendar je dejstvo, da odgovorov, ki jih iščeš ne boš dobila tam zunaj.
V tebi so.
Vsi odgovori so že v tebi.
TI že si ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si.

In tvoje delo je, ne da jo najdeš, ampak da odstraniš vse ovire, ki jih imaš med njo in sabo v tem trenutku. V bistvu gre za to, da moraš te notranje ovire prepoznati in jih raztopiti. In tega nihče ne more narediti namesto tebe. Lahko pa te vodi.

Dejstvo je, da je zadnji mesec v letu čas za refleksijo in poglobljeno inventuro.
Seveda ji lahko ubežiš s hitrostjo, evforijo in osredotočanjem na stvari tam zunaj, vendar to, kar se premika v tvojih globinah ne bo šlo nikamor.
Vse te bo počakalo.

Ker je tvoj dušni dogovor tak, da si prišla na ta planet, v ta čas z namenom, da usvojiš in izmojstriš določene lekcije, ki ti jih tvoja duša vedno znova prinaša v ospredje.
In zelo vztrajna je.
Nikoli ne bo odnehala. Le vedno bolj te bo stiskala ob zid.
Tvoja Duša je tvoja vodnica. Ona ve, kaj je izbrala. In ve, kaj moraš utelesiti, da bi prišla na mesto moči in izpolnjenosti v sebi.

Vsi odnosi v tvojem življenju so vnaprej dogovorjeni. Nič ni slučajno. Vse je del igre, ki jo je duša izbrala zase. To, kar mora izkusiti se ponavlja toliko časa, dokler ne vzameš lekcije, s katero si prišla na ta planet.

In temu ne moreš ubežati.
Lahko si zatiskaš oči, ignoriraš, bežiš stran, ali se boriš s tem, vendar te spravlja ob pamet vse dokler ne ugledaš poante te igre.

Poanta je v tem, da prepoznaš in se pomiriš s tem, da je vse v tebi.
Naj ti ponazorim s primerom… Žrtev je v tebi. Tudi če ti gre res na živce pri drugih, je del tebe. Zase vem, da je še vedno vabljiva, ko imam občutek, da se mi dogajajo krivice. Ja, najraje bi šla v svojo žrtev. Tako domača je in udobna. Tako zlahka pokažem s prstom na druge, ki so krivi, da se meni dogaja, kar se mi.

Vendar danes poznam resnico.
In resnica je, da mi nihče ničesar ne dela. Ker tisti, ki ga vidim kot nasilneža, tirana, mučitelja je tam z namenom. Opominja me, da si moram pogledati ta del v sebi.
Vedno bolj jasno vidim, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Kjer je eden, je tudi drugi. Siamska dvojčka sta. Dva dela iste palice.
Še posebej je ta del aktiven, če ga ne vidiš v sebi. Potem ga vidiš zunaj sebe. In vedno bolj ti skače v obraz, da bi ga ja ugledala in sprejela v sebi.

Duša te vedno znova vodi v situacije, kjer se čutiš kot žrtev. Če se začne s starši, se nadaljuje s prijatelji, s partnerjem, z otroci, s šefom ali sodelavci. Vsi so tam zate. In duša ve.

Tisti del, ki potrebuje zavestno prepoznavo in pomiritev s polarnostmi v tvojem življenju je osebnost. Dojti moraš, da se moraš ustaviti, prepoznati zakaj so ljudje v tvojem življenju, kaj ti odigravajo, da bi to lahko razpustila v sebi.

Večina ljudi pusti, da jih življenje kot listje premetava v vetru. Vedno znova so jim na voljo situacije, kjer se počutijo kot žrtev. Z namenom.
Ko se ti počutiš žrtev, si žrtev nekoga ali nečesa tam zunaj.
To je vstopna točka, kjer se sprememba lahko zgodi.
Ko prepoznaš, da vedno znova k sebi pritegneš identično izkušnjo.
Ljudje so drugi. Izkušnja je ista.

Vse to z enim samim razlogom… da dojameš, da ni poanta zunaj tebe, temveč v tebi.
In čas v katerem smo, ti pritiska na najbolj boleče dele v tebi.

To je čas, ko vznikajo na površje mnogi zapuščeni odnosi, stari nedokončani pogovori, stvari, ki ti gredo na živce. Vse tisto, kar si pometla pod preprogo.

In nekaterih odnosov enostavno ne moreš priganjati, potiskati, na silo zaključiti.
Pravijo, da čas celi rane. V resnici jih ne. Kajti to, kar celi rane je tvoja prisotnost, tvoja ljubezen, tvoja izbira, da se s temi odnosi pomiriš in jih objameš. V sebi.

Dejstvo je, da nedokončane stvari v odnosih vedno počakajo na pravi trenutek, ko spet pokukajo na površje in te opomnijo, da so še vedno tam. Ker to ni nekaj, kar se dogaja zunaj tebe. V resnici se dogaja v tebi.

Rada rečem, da moraš ti imeti dovolj trdno posodo in kapaciteto, da držiš sama sebe, ko se začneš na dah potapljati v svoje globine.

Ženska mora izmojstriti svoj notranji čustveni svet, okrepiti sebe, postati bolj stabilna, se naučiti, da so čustva vodniki v lastne globine in da so tvoji sli.
Prinašajo pomembna sporočila kje si ujeta in kje se moraš osvoboditi v sebi.

Zase vem, da sem pred devetimi leti zavestno odkorakala stran od plitvin in se podala v globine.
In zdaj plavam v globinah ljubezni.
V prostranem breznu brez dna, ki je raznoliko in kjer nikoli zares ne vidim kam grem.
To kar z gotovostjo vem je, da je to brezno brez dna. Ker vsak dan znova odkrivam, da se izkušnje vedno znova poglabljajo in številne presenetljive načine.

To je mesto nepoznanega, kamor se kot dekle v dvajsetih nisem upala in sem se globinam izogibala.
Zdaj v svojih štiridesetih pa sem jih primorana raziskovati.
Ne, vanje se nisem začela potapljati hote.
V globoke potope so me vodili odnosi, ki sem jih želela izboljšati.

In danes vem, da potrebuješ čas, da odkoplješ zaklade, ki se skrivajo v odnosih, ki so ti najbližji.
Ti odnosi terjajo, da si vzameš čas zase. Da spoznaš sebe. Da poglobiš odnos s seboj.
Terjajo pozornost, prisotnost, potrpežljivost, voljnost, da se odpreš in ustvariš polje bližine.
Terjajo radikalno iskrenost, da zmoreš slišati svojo resnico in resnico osebe na drugi strani.
Terjajo soočenje s svojimi strahovi, da zaupaš vase, se zaneseš nase in se spustiš v globino.
Terjajo, da objameš vse, kar te pustolovščine prinesejo na površje.
Terjajo, da tudi najtežje globine raziskuješ s čudenjem in radovednostjo.
December je mesec, ki te vodi v globine. Odstira mesta, ki jih še ne poznaš.

Vabi te tja, kamor si se kot duša zavezala, da boš šla.
In potapljanje v brezmejno modrino globin se nikoli ne konča.
V življenju nikoli zares ne prideš do dna.
Življenje te širi onkraj cone udobja.
Vabi te, da slediš srcu v globine, ki so strašljive.
Snubi te, da vedno znova zavestno izbiraš, da varuješ ljubezen.

Ja, to, da vodiš iz sebe, iz svojega srca terja veliko poguma, terja srčnost.
Vedno znova izziva status quo in udobje znanega.

Res pa je, da globlje, ko si, večji mir je v tebi.
Bolj si v stiku s seboj.
Pomirjena.
Izpolnjena.
Radostna.

Praznuješ svoj obstoj.
S hvaležnostjo za vse, kar ti je na voljo.

Zdaj je čas.

Potopi se Vase.
DiveIN, Divine

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

P.S. Še malo in bo na voljo moja knjiga Globine Ljubezni. Kmalu podelim več 🙂

Yule

Yule, Zimski solsticij, 21. december

Ključ: Umirjenost, počitek, oklevanje
Simbol: Venčki iz smrečja, božje drevce,
bršljan, omela, zlata sveča
Kristal: Rubin, Smaragd, Diamant

31.10 je po legendi stari bog umrl, se vrnil domov na Drugi svet ali Tir – Na – Nog in potrpežljivo čakal na ponovno rojstvo ob zimskem solsticiju. 21.12. je dan, ko je noč najdaljša in dan najkrajši.
Temna polovica leta se prelevi v svetlo polovico.
Naslednji dan bo Sonce malo višje na nebu in dan bo malo daljši.

Sile v naravi počivajo, se usmerjajo navznoter. Vendar se globoko v nedrjih Zemlje novo življenje pripravlja na rast.

Ko je Krščanstvo prevzelo poganske praznike, so Yule začeli praznovati kot Božič. Prevzeli so tudi mnogo poganskih simbolov povezanih s tem praznikom luči. Prižiganje sveč in obešanje venčka na vrata, sta samo dva od najbolj poznanih simbolov Luči. Mitološko gledano je na Yule boginja rodila sončnega boga, na najdaljšo noč zato vsako leto praznujejo ponovno rojstvo – sonca.

Najdaljša noč v letu se je imenovala Materina noč, saj je v temi boginja še enkrat rodila Luč. Isis je rodila Horusa, Marija sina Jezusa, Freya sina Baldurja, gre za simbolično rojstvo Luči.
Freya je boginja magije, sonca, moči in molitve. Njen simbol je omela, ki simbolizira mir in ljubezen ter obljublja poljub vsakomur, ki se sprehodi pod njo.

Na ta večer Velika Mati rodi otroka upanja. Na najdaljšo noč v letu so predniki proslavljali ponovno rojstvo sina, ki bo segrel zmrznjeno zemljo in omogočil, da se bo iz semen, ki jih je skozi dolgo zimo varovala Zemlja, razvilo novo življenje. Prižigajo se sveče in kresovi v pozdrav novorojenega sina. Vrnjena luč zaključi cikel življenja, smrti in ponovnega rojstva. V procesu ponovnega rojstva določate nova semena, nove namere, nove odločitve, za nov cikel.

To je dan preobratov, ključen trenutek, ko se začne nov cikel. Dvanajst dni Božiča se začne 25. decembra in traja do 6. januarja, ko so praznovali mali božič, v tem obdobju so se obdarovali.

21.12. je začetek 22 svetih dni Božiča, ko je primeren dan, da postavite božično drevesce. Okrasite ga z zlatimi in rdečimi okraski, ki tradicionalno, skupaj z zeleno predstavljajo novo rojstvo.
Po stari tradiciji so na poljih prižgali kresove. Otroci so hodili od hiše do hiše z jabolki in pomarančami v košari, ki je bila narejena iz zimzelenega stebla. Jabolka in pomaranče predstavljajo Sonce. Stebla simbolizirajo neumrljivost. Božično drevo, omelo in bršljan so povabilo Naravi, da se pridruži proslavljanju. V ta namen v bližini vhodnih vrat nameščamo vejico božičnega drevesca.

V tem času ponovnega rojstva se začnemo bolj zavedati svoje povezanosti z angelskimi energijami, ki so del nas in so v nas. V tem času nas na svojo prisotnost začenejo opozarjati z vseh koncev. Pojavljajo se na televiziji, v trgovinah jih videvamo na policah, z njimi se obdarujemo in z nami so, da nas spomnijo, kdo smo v resnici in da so del nas in v nas.

Iz teme prihajajo vizije in navdih s strani duha, novo življenje začne rasti s pomočjo življenjske sile. Vrne se energija ognja, jang energija, sonce, ki aktivira naš notranji vodni svet in nas navdihne, da odidemo iz teme. To je čas ponovnega vstajenja, ko se najgloblji vzgibi manifestirajo v zunanji svet in soustvarjamo to, kar smo izbrali zase. To je čas sprejemanja odločitev, ki bodo prečistile in okrepile našo povezavo z duhom in našo duhovno pot. V tem času se izoblikujejo duhovne moči, naša kvintesenca, ki je peti element, vir vseh smeri ali duh, ki povezuje vse kar obstaja. V duhu ni ne začetka in ne konca, je le nadaljevanje.

Tukaj se začnemo zavedati, da ustvarjamo vibracije v duhu z vsako mislijo, besedo, dejanjem, vsako čustvo in vse kar storim se vrača anzaj k meni.

Zimski solsticij predstavlja konec jin ciklusa in začetek jang ciklusa, ko se sonce vrača. Zemljin ciklus se ohranja v harmoničnem ravnovesju s pomočjo naraščujočega in upadajočega ciklusa sonca, ki ustvarja uravnoteženi sili jina in janga.

Zimski solsticij je praznovanje povratka sonca, povratka svetlobe in povratka ciklusa zunanje rasti. Čas za delovanje še ni napočil in vendar se v notranjosti čas zunanje rasti že začenja.

DIVINE.SI

Praznik svetlobe in obnove

Praznovanje sv. Lucije 13. decembra je – poleg švedskega praznika »midsommar« v juniju – eno izmed osrednjih praznovanj v švedski kulturi in je nedvomno povezano z nekdanjimi življenjskimi pogoji v skandinavski kmečki družbi, s temo in lučjo, mrazom in toploto.
Ime Lucija izhaja iz latinske besede lux, ki pomeni svetlobo, luč

Poznamo dva načina praznovanja sv. Lucije: eno temelji na praznovanju kot ga poznajo na Švedskem, nekoliko drugače pa ta dan praznujejo v Italiji. Po švedskem ustnem izročilu je bila noč pred Lucijo nevarna noč, ko naj bi bile na delu nadnaravne sile, verjeli pa so celo, da v tej noči spregovorijo celo živali. Prav zato naj bi bilo bolje tisto noč ostati buden.

Lucija je pradavna podoba, ki se pojavlja v vlogi nosilke svetlobe sredi temne švedske temne. Mlado dekle s krono iz sveč je na noč pred 13.12. obdarovala otroke s sladkarijami. Ona je bila tista, ki je klicala nazaj sonce in preganjala temo, zato so ta dan imenovali praznik svetlobe in obnove. S pesmijo je razveseljevala ljudi okoli sebe in jim delila posebne žefranove kolačke.

Praznovanje Lucije je uvod v božični čas in nakazuje, da se približujemo daljšim dnevom in krajšim nočem. Tradicionalni Lucijin sprevod sestavljajo: dekle, ki predstavlja sv. Lucijo, oblečena je v belo, njene družice in zvezdni palčki, ki jih predstavljajo fantje, ki nosijo klobuke z zlatimi zvezdicami.

Po starejših koledarjih je bila ta noč najdaljša v letu. Vsekakor pa je to noč, ko se začne v naravi vse pripravljati na 12 svetih noči, ki se začnejo tradicionalno v noči iz 24. na 25.december.
Na dan svete Lucije naj bi se začel proces preobrata, zato ta dan imenujejo Praznik Luči. Kajti po nekaterih virih naj bi se na ta dan začel proces v katerem se vsako jutro še vedno zdani minuto kasneje, medtem, ko se zvečer naj ne bi več stemnilo minuto hitreje, temveč naj bi ta večerni  čas v dneh od 13.12. do 21.12 ostajal isti. S tem naj bi svetloba postopoma začela premagovati sile teme.

Tudi letos lahko opazujemo meteorski dež Geminidov, ki se bo začel 7. decembra in ki naznanja vstop v izjemno zdravilen čas v letu v 12 svetih noči, ko so energije zdravljenja izjemno močne in so nam na voljo, da obnovimo svoje fizično telo in povežemo vse aspekte sebe, tudi čutveno in mentalno telo z duhovnimi telesi v eno celovito Bit. Svoj vrhunec bodo dosegli v noči z 13. na 14. december, nadaljevali pa se bodo vse do 17. decembra.

Meteorski dež je sicer astronomski pojav, ki se pojavlja vsako leto okoli 13. decembra.  Meteorski dež je nebesni pojav pri katerem se vidi večje število meteorjev, ki navidezno izvirajo iz ene točke. Točka iz katere izvirajo meteorji se imenuje radiant. Meteorski dež izhaja iz asteroida, ki se imenuje Phaethon.

Meteorji so posledica delcev, ki vstopijo v atmosfero Zemlje z izredno veliko hitrostjo. Manjši delci zaradi trenja pri gibanju skozi zrak izparijo. Večji delci pa pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Sled nastane zaradi zastojnega tlaka, ki deluje na delec pri gibanju skozi zrak. Večina delcev tako razpade in nikoli ne dosežejo površine Zemlje. Kadar pa delec (ali njegov del) pade na površino Zemlje, ga imenujemo meteorit ali zvezdni utrinek.

Nato pa se bo začel meteorski dež Ursidov in sicer 17. decembra in bo trajal vse do konca leta. Vrhunec bo dosegel iz noči 21. na 22. december, ko lahko pričakujemo okoli 10 utrinkov v eni uri. Komet Tuttle, ki je vzrok za obilni meteorski dež avgusta je starš temu meteorskemu dežju v decembru.

DIVINE.SI

Zame je to veliko…

Odprla sem težka, mogočna vrata. Zunaj je pripekalo. Bilo je sredi poletja, jaz pa sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti še bolj … ja, vroča. 🙂

V to cerkev nisem vstopila odkar sem bila otrok in sem šla z babico na polnočnico, da je medtem lahko “Božiček” doma v miru postavil darila pod jelko.

Spomnim se tistega vonja. Hladu in svečk in lustrov. Občutka, da sem majhna. In polno ljudi, ki je skupaj na glas izrekalo molitve. Delala sem se, da jih znam tudi jaz in sem odpirala usta v upanju, da zadanem čim več pravilnih grimas in tonov glede na besede, ki jih izrekajo okoli mene.

Nekaj me je tistega vročega popoldneva vleklo v to cerkev. Rabila sem ohladitev. Rabila sem mir. Rabila sem premislek.
To sicer nikoli ne grem iskati v cerkev, ampak tokrat sem šla.

Ob vstopu me je objel hlad. Uf, kako paše!

Z velikim trebuhom, zelo kratkimi hlačami in tuniko z odprtimi rameni sem si izbrala eno klop in se samo usedla.

Mir.

Nekaj trenutkov sem sedela tam.

Tam spredaj na klopi zagledam sključeno postavo in sive lase.

Ko sem vstala, da grem, je vstala tudi ona.

Joj, upam, da se ne bo vtaknila v moja oblačila.

Prišla je za mano, stara ženica, ki je slabo videla in težko hodila.
Zdela se je zmedena.

Vzela je nek cerkven letak pri vhodu in mi ga pomolila: “Kaj pa tukaj piše?”

In sem ji prebrala.

“Pa tukaj? Aha, kaj pa tole?”

V resnici si je želela le stika s sočlovekom. Iskala je način, da s kom spregovori kakšno besedo.

Ah, ta osamljenost.

Vzela sem si par minut zanjo in ji glasno brala brezvezno vsebino z letaka, da je kar odmevalo po cerkvi, saj je starost načela tudi njen sluh.

Ko sem rekla, da bom počasi šla, sva skupaj stopili iz cerkve.

S visoko jakostjo sem izrekla “nasvidenje” na njeno uho.

Ona se je zadrla nazaj: “Nasvidenje! Pa hvala gospa.”

“Ah, dajte no, ni za kaj.” sem bila glasna nazaj.

S skrivljenim pogledom me je pogledala:
“Zame je to veliko.”

V tistem me je zadelo kot puščica.
Kako malo je treba, da je za nekoga veliko.
Kako malo je treba, da nekomu spremeniš dan in ga morda narediš malenkost boljšega.

Velikokrat se nam mudi. Ali pa se nam ne da. Ali pa smo polni sebe in svojih problemov. In sploh ne vidimo možnosti, da nekomu odvzamemo nekaj stiske. Ali le olepšamo trenutek.

Tujcu. Prijatelju. Članom družine. Natakarju. Pevcu s kitaro v parku. Sosedi, ki si ne upa v dvigalo.

Dneva še ni konec.
Kaj malega, za nekoga morda velikega, boš storil/a ti?

Barbara Balažič

http://beyond.si

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Pred kakšnim tednom sem na meni zelo ljubem blogu Brainpickings brala o zanimivem projektu Američanke Susan O’Malley, ki je stotim povsem običajnim, a v vseh pogledih različnim ljudem zastavila neobičajno vprašanje: “Kakšen nasvet bi vaš 80-letni jaz dal vašemu današnjemu jazu?” Če si zamislite sebe pri osemdesetih, kaj bi si svetovali? Presunilo me je branje odgovorov, tako polnih preproste, a žive modrosti, za katero trdno verjamem, da jo vsi nosimo v sebi.

Seveda sem zadevščino takoj preizkusila in se v sproščenem stanju v meditaciji odpravila na srečanje s svojo 80-letno podobo. Zaznala sem, da se je ob tej nameri najprej pojavilo nelagodje, strah, kaj bom zagledala – se mi bo prikazala od življenja uničena, razočarana starka brez življenjske moči? Ko pa sem izdihnila ta strah in pustila, naj se spontano pojavi, kar se bo pač pojavilo, me je oblilo nekaj toplega in zagledala sem zelo dobrovoljno, navihano sivolaso gospo v bordo rdeči trenirki. “O, lepo, da si prišla, ravno prav, sem ravno zaključila z jogo,” me je pozdravila. Stisnila mi je roke – njene so bile zelo tople. V očeh mir, ampak tudi iskrivost. Rekla pa je tole:

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Vajo smo ta teden poskusili tudi na mojih tečajih joge – nekateri so bili nad njo navdušeni, drugim se ni zdela nič posebnega 🙂 Splošna ugotovitev je bila, da so nam naše 80-letne različice povedale, kar že vemo. Skratka, nič novega. Včasih naravnost nesramno podobno čemu, kar nam, recimo, pripovedujejo tudi naše starejše sorodnice (recimo, bog ne daj, mame).

OK, torej že vemo. Pa tudi živimo?

Ne. Ali vsaj ne dovolj.

In v tem je bistvo.

Modrost, ki jo imamo, pa ne živimo, je kot topel plašč, ki bi nam sredi zime visel v omari, medtem ko bi po svetu hodili v poletni obleki – in se pritoževali zaradi ozeblin. In če nam bi kdo ponudil plašč, bi odgovorili: “Ne, hvala, točno takšnega že imam v omari.”

Modrost je v nas zato, da nas greje. Ni treba čakati na starost, da bi jo začeli živeti. Ne vemo, kako dolg bo ta hip, ki je naše življenje. Moja babica, ki je doživela častitljivo starost sto let in pol, je v dneh pred smrtjo nenehno ponavljala: “Kako hitro je minilo!” Tudi sto let hitro mine. Čas je zelo relativen. Danes je treba obleči svoj plašč. Na to me je v tem času, ki vremensko sicer ni ravno hladen, prevečkrat spomnil mrzel piš novic o odhodu kašnega velikega človeka, za katerega se je še včeraj zdelo, da je nesmrten … Tako krhko je življenje. In vendar je vsak hip živosti lahko neizmerno veličasten.

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Kaj pa vam svetuje vaša 80-letna različica?

Tina Košir,
učiteljica joge in meditacije

Več podobnih vsebin najdeš na spletni strani www.tinakosir.si

Vilinska pravljica o zimskem solsticiju

Pravljica te bo ponesla v čaroben svet vil in škratov ter pojasnila skrivnost zimskega solsticija, ki v sebi nosi misterij življenja…

Majhne vile so se stiskale v svojemu domu pod hrastovimi koreninami. Bile so varne v svoji votlini, kjer jih je grelo perje in posušen mah. Zunaj je pihal veter in sneg je mehko padal ter prekrival tla.

“Danes sem videla Sončnega Kralja,” je dejala vila po imenu Vrtinca. “Videti je bil zelo star in utrujen, ko se je sprehajal skozi gozd. Le kaj je narobe z njim?”

“Veliki Hrast je dejal, da umira,” odgovori vila Narcisa.
“Umira? Oh ne, kaj bomo pa sedaj?” je zajokala Vrtinca. ”Če Sončni Kralj umre, naše prijateljice rože ne bodo več rastle, ptice se ne bodo vrnile in nikoli več ne bodo pele. Večno bo tema in zima!”

Vse vile so bile otožne. Nakar zaslišijo trkanje na njihovih majhnih vratcih.

“Vile, odprite vendar, zakaj se skrivate? Pridružite se nam na praznovanju zimskega solsticija,” je kričal nekdo zunaj.
Vrtnica je odprla vrata in pred njimi je stal Škrat, ki si je otepal snežinke iz rjavega plašča in klobučka.
“Oh Škrat, preveč smo žalostne, da bi praznovale,” je s solznimi očmi odvrnila Narcisa. “Ali nisi slišal, da Sončni Kralj umira?”

“Seveda, umrl je,” se je zasmejal mali Škrat. “Sedaj pa pohitite ali pa boste zamudile praznovanje!”

Vile so bile ogorčene: “Kako si lahko vesel in se smejiš? Če je Sončni Kralj zares umrl, bo večno zima. Nikoli več ne bomo videli sonca. Kako bomo živeli v večni temi?”

“Otroško trapaste ste vile,” je rekel Škrat in prijel Narciso za roko, da se je dvignila na noge. “Zimski solsticij ima skrivnost. Ne želite izvedeti, kakšno?”

Vile so ga presenečeno pogledale. “Skrivnost? Kakšno skrivnost? Smo mlade vile, ti trapasti Škrat, nikoli še nismo bile na praznovanju zimskega solsticija in ne vemo, o čem govoriš.”

“Potem pa le urno pograbite svoja ogrinjala in se mi pridružite, pa boste videle,” je odskakljal mali Škrat.
Vile so zapustile svoj dom in s Škratom odšle po snežni poti do svetega hrastovega gozdička, kjer je bilo praznovanje. Gozd je bil temen, le luna je svetila skozi gole veje. Težko so hodile po visokem snegu in še veter je pihal.

Srečale so lisico. “Kam pojdete majhne vile?” jih je vprašala lisica.
“Do svetega gozdička,” so odgovorile premražene vile.
“Splezajte na moj hrbet, vas peljem tja, bo hitreje,” se prijazno ponudi lisica.

Ko so se bližale svetemu gozdičku, so zaslišale radostno petje. Česa tako lepega še niso slišale. V krogu so plesale živali in ljudje. Videle so tudi Mati in Starko. Vsi so bili nasmejani in veseli. “In zakaj vsi gledajo Mater?” je malce prestrašeno zašepetala Narcisa.

Vile so se približale trem gospodičnam, ki so sedele na skalah pri oltarju. Mati je imela v naročju zavito odejo in se nasmihala proti njej. Sklonila se je proti vilam in jim pokazala, kaj ima v naročju.
“Dojenček!” so vzkliknile vile. “Čisto nov dojenček in kako sije!”
“To je nov Sončni Kralj,” je odvrnila Mati.

“Ampak Škrat je rekel, da je Sončni Kralj mrtev! Kako je lahko ta otrok Sončni Kralj?” so bile zmedene vile.

“To je skrivnost zimskega solsticija,” je povedala Starka. “Vsako leto na najtemnejši dan Sončni Kralj pride v sveti gozdiček, kjer umre. Jaz pošljem njegovo dušo materi, ki mu da novo življenje. To velja za vsa bitja, ne le za Sončnega Kralja.”

“Torej vse živi in umre in nato zopet živi?” so ob pogledu na dojenčka vprašale vile.
“Tako je male moje vile,” je odvrinla modra Starka. “Življenje se nikoli ne konča. Zimski solsticij je čas za novo rojstvo. To je njegova velika skrivnost.”

Vile so se smejale od sreče.

Vrtnica je dejala: ”Majhnemu Sončnemu Kralju bom pokazala, kje cvetijo divje vrtnice spomladi.”
“Jaz pa ga bom naučila, kako priklicati ptice in poslušati pesmi vetra,” je dodala Narcisa.

“Ko bo starejši in močnejši, bodo rože cvetele pod njegovim dotikom, ptice se bodo vrnile in pele, zrak bo topel pod njegovim dihom in zima bo odšla. Takrat se bo z vami igral in tekal po gozdu,” je povedala Mati malim vilam.
Vsi v svetem gozdičku so peli in se veselili, saj se bodo kmalu lahko igrali s Sončnim Kraljem.
Sedaj so vsi poznali veliko skrivnost zimskega solsticija.

Vir: http://www.jamesclairlewis.com/pages/gremlin/solstice.html
avtor zgodbe: nepoznan
priredila: Ana Vehovar

Bela omela

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar

Črni oreh

ČRNI OREH (Juglans nigra)

Črni ali ameriški oreh je v Severni Ameriki večinoma samoniklo drevo iz družine orehovk. Danes ga zasajujejo večinoma zaradi njegovega temnega lesa, zaželen pa je tudi njegov sadež, saj so oreščki prav posebnega okusa.

Iz svojih korenin spušča snovi, ki otežujejo rast ostalim rastlinam v njegovi okolici. Njegovi listi in lupina plodu imajo značilen, močan in rahlo pikanten vonj. V nasprotju s tem, so oreščki prav blagega okusa, varuje pa jih zelo trda in ostro nagubana lupina, ki je tesno obdana z debelim, sočnim zelenim plaščem, ki pa ob prerezu zelo hitro potemni do črnega. Zaradi te lastnosti ga nekateri uporabljajo kot naravno barvilo za lase. Plodovi iz drevesa odpadejo oktobra. Vsebujejo veliko juglona in ostalih pigmentov, veliko tanina … Korenine, lubje in orehova lupina vsebujejo to nevrotoksično kemikalijo, zato pod orehi in okolici skoraj ne bomo našli drugih rastlin.

Vemo, da so oreščki, stročnice in semena zelo dobra hranila. Eden najboljših oreščkov pa je oreh. Orehi pomagajo pri boju proti depresiji, koristni so za možgane, srce, koronarne bolezni … tudi črni oreh zelo koristi našemu telesu.

Vsebuje veliko magnezija in vitamina E, fosfor, omega-3, … Učinkovine v njegovem plodu imajo protivnetne, antioksidativne, protisklerozne, antineoplastične in druge lastnosti, ki vplivajo na razne procese in tegobe v našem telesu. Ena ključnih učinkovin v lupini črnega oreha je juglon, kot tudi tanini in jod. Juglon preprečuje delovanje nekaterih encimov, ki so potrebni za presnovo. Raziskovalci so ugotovili, da to lahko škodi in uniči številne parazitske črve v našem telesu. Zato je črno oreh odličen dodatek k čiščenju parazitov. Ker pa vsebuje tudi veliko taninov ima tudi adstringenten učinek na kožo, krči tkiva, zateguje povrhnjico (omejena uporaba na tri dni) s tem pripomore k celjenju kožnih izpuščajev, ekcemov, aken. V ta namen uporabljamo razredčen alkoholni izvleček (tinkturo).

V severnoameriškem domorodskem zdravilstvu se je sok nezrelih lupin plodov uporabljal tudi za zatiranje vseh glivičnih okužb kože. Nanašali so ga lokalno na obolela mesta (koža, lasišče …). Z določenimi preiskavami so ugotovili, da če ga uživamo ima protiglivično delovanje (kandida), antibakterijsko delovanje (S. aureus, zavira tri ključne encime pri Helicobacter pylori) … Juglon blokira tudi ionske (kalijeve) kanalčke in zavira transkripcijo (genski prepis) v rakavih celicah. Na Kitajskem ga uporabljajo za zdravljenje raka jeter, pljuč, želodca in levkemije. V neki študiji je bilo ugotovljeno tudi, da določena vsebnost juglona povzroča celično odpoved pri kolorektalnih rakavih celicah.

Poznana je terapija po dr. Huldi Clark, ki je odkrila, da paraziti in toksini povzročajo 95% bolezni v telesu. Z leti postane obremenitev s paraziti za telo zelo obremenjujoča, telo ne more izločati vseh toksinov in postane utrujeno in bolno. Dr. Clark je razvila protokol, po katerem se za odstranjevanje parazitov iz telesa uporablja tinktura črnega oreha, klinčki in pelin. Ta kombinacija deluje tako na žive parazite, kot tudi njihova jajčeca.

Piškoti s črnim orehom
200 g mehkega masla, 150 g sladkorja, 2 jajci, pol žličke mlete vanilije, 300 g moke, žlička sode ali vinskega kamna, četrt žličke soli, 150 g sesekljanih orehovih jedrc. Iz sestavin zgnetemo testo in ga damo za pol ure v hladilnik. Naredimo svaljke, ki jih narežemo na 5 mm debele piškote. Pečemo 12 minut pri 180°C.

Tinktura črnega oreha
Velik kozarec napolnimo z celimi zelenimi sadeži črnega oreha in nanje nalijemo 50% alkohol. Po treh tednih pretresanja, tinkturo precedimo in uživamo 15 – 30 kapljic 2x dnevno. Po dveh tednih prenehamo in tinkturo vzamemo le 1x tedensko.
Najdeš jo tudi tukaj: http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-crni-oreh/

Patricija Šenekar

Uvodnik november 2018

Globoko verjamem, da je resnica tista, ki te bo osvobodila. Verjetno tudi zaradi tega menim, da si moramo povedati resnico. Ker resnica je tista, ki osvobaja. Vedno.

Resnica je izkušnja notranjega vedenja, ki od tebe terja, da zaupaš svoji intuiciji. Da si zvesta svoji intuiciji. Resnica je nekaj, kar ne moreš razložiti intelektualno. Resnica je povezana z intuicijo in z instinktom, ki je prva raven intuicije in ne z nečim kar si imela čas natuhtati.

In v tem mesecu je ključnega pomena, da zaupaš resnici. Da prisluhneš resnici. SI poveš resnico. In seveda veš kdaj si ne prisluhneš, kdaj ignoriraš ta glas v sebi.

Vedno, ko ignoriraš ta klic, izgubljaš svojo moč. Zagotovo si svojo moč dala v roke ljudem okoli sebe, za katere imaš občutek, da vedo več kot ti, v upanju, da bodo naredili nekaj zate ali namesto tebe.

To je mesec, ki te bo soočil s tem, kje si razprodala svojo moč. Kje si prevzela omejujoča prepričanja in se zaprla za resnico. To bo čas, ki te bo soočil s tvojimi strahovi, ki te omejujejo v življenju.

In to je idealen čas za soočanje z ranjenostmi. Še posebej s tistimi globokimi, ki te omejujejo, da si resnično poveš resnico.

Ko sem prišla v stik s tremi arhetipskimi ranami Marije Magdalene, ki jih imamo v sebi vse ženske, da je prostitutka, mrha in čarovnica, oskrunjenosti ni bilo med njimi.

Vendar je oskrunjenost matere tista rana, ki jo vsaka ženska nosi v sebi. Oskrunjenost svete pokrajine ženstvenosti, oskrunjenost svetosti mame Zemlje.

O tem se ne govori, a njeno rano v sebi nosi čisto vsaka ženska. Rano poniževanja, rano razvrednotenosti, rano ignorance, rano izničenosti, rano degradacije.

In zame je november prepojen s to temo, v katero smo se začele potapljati v prvem mesecu programa Dragulj Ženske Duše.

Povedati si moramo resnico.

In to čutim, da je tema tega meseca.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

podpis