Arhiv Značk: Mesečnik

Odpiranje Siriusovega portala

Zvezda boginje Isis se je imenovala Sothis ali Sirius in je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Isis je egipčanska boginja, imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Kot boginja poplav, je bila tudi boginja rodovitnosti in s tem boginja obilja in žetve. Povezovali so jo s faraonom in z njegovim potovanjem v onostranstvo. Opisovali so jo kot žensko, ki je imela zvezdo nad svojo glavo. Njena žival je bila sveta krava.

Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja.

Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost razcveta in rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in z abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo svetlobna krila, ki jih ima vsaka ženska za svojo zaščito. Ona nas spomni nanje in nudi gesto zaščite. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih. Kamen, ki ga čutim v povezavi z Isis je labradorit. Starodavno razumevanje Egipčanov je povezano z velikim učinkom, ki ga ima Sirius na naš planet.

26.7.2019 je prvi dan, ko Sirius po 77 dneh skrivanja (zašel je konec maja) prvič vzide pred soncem. In vendar se še naslednjih 7 dni skriva v sijaju sonca. 8.8. je Sirusov vzhod viden. Vzhod Siriusa so v egipčanskem kraljestvu praznovali kot novo leto, po tradiciji, ki sega vse nazaj do časov Atlantide. Imenovali so ga atlantidsko-egipčansko-siriusovo novo leto.

Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod, ko Sirius vzide tik pred soncem na obzorju se zgodi enkrat na leto konec julija, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius.

Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan “Prihod Sopdet”.

Siriusov Prehod je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje. Sirius poznamo tudi kot duhovno sonce in je ezoterično srce našega fizičnega sonca. Med pasjimi dnevi, ki so v koledarju med 3. julijem in 12. avgustom v različnih tradicijah po svetu, Sirius izgine v sijoči svetlobi našega Sonca, zato bi lahko rekli, da naše fizično sonce objame naše duhovno sonce. V obdobju kozmičnega združenja je možno ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje.

Zdaj smo v času, ko lahko rodimo sami sebe in zato izkoristite čas do konca julija za ozaveščanje sebe.
Ko Sirius simbolično izgine z neba nekje v maju, govorimo o starodavnem mitu, ko se Isis skrije do rojstva Horusa in zvezda se ponovno pokaže po njegovem rojstvu. To rojstvo simbolično predstavljajo Siriusova vrata. Gre za vstajenje. Zdaj je čas za to, da presežete stare omejitve in se rodite v novega sebe.

Sirius je dom tako imenovane kristusove zavesti. Skozi žarke Siriusa, ki se bodo na Zemljo zlivali od 26. julija naprej bomo dobili še eno priložnost, da aktiviramo zavest mojstra v sebi. Gre za DNK kode v mirovanju, ki jih določene stelarne pozicije prebudijo in odprejo zapečatena vedenja in resnice, ki so vedno prisotne v nas.

Lahko pa z zavestnim zavedanjem 26. julija zjutraj pred sončnim vzhodom greš na sprehod, na meditacijo in zreš na vzhod. Naj te ne moti, če bo oblačno in ne bo kaj dosti videti, namera in izbira sta tisti, ki odpirata pot novim izkušnjam. Dovoli si, da se srečaš z energijo Siriusovega vzhoda in se z namero premakni s svojo zavestjo v kozmično maternico, ki je tiho čakala na tvojo vrnitev. V tišini, v času med besedami in mislimi, boš našla ključ, ki odpira tisto, kar je bilo v tebi dolgo časa skrito. Sedaj ti je na voljo, da to uporabiš.

Pojdi torej ven pred vzhodom in se obrni v smeri vzhajajočega sonca. Pozdravi Sirius v svojem srcu in dovoli, da ponese tvojo zavest v galaktično knjižnico, da v tebi aktivira dostop do starodavnega znanja, ki je tiho čakalo nate.

To je priložnost za aktiviranje speče DNA v našem telesu, ko se kode lahko aktivirajo in se povežejo z zvezdnim izžarevanjem, ki bo odprlo zaklenjena navodila v človeškem genu. Odpusti vso kramo, ki jo nosiš s seboj.
Ustvari pot, da novo pride k tebi.

Še ena zanimivost; Sirius je novoletna zvezda in najvišje na obzorju opolnoči 31.12. medtem, ko je Vega ravno na drugi strani pod obzorjem. Ko Sirius vzhaja na vzhodu, Vega zahaja na Zahodu.

Sprejmi!
Sprejmi božjo Luč, svetlobo miru, svetlobo ljubezni.
Odpri svoj gral ljubezni!

DIVINE.SI

Marija Magdalena

Vir: Delo
Zapisala: Vesna Milek

Dvaindvajseti julij je njen praznik. Praznuje se že najmanj osem stoletij, najbolj na jugu Francije, kamor naj bi emigrirala po križanju. V francoskem mestu Saint-Maximin-la Sainte-Baume tega dne verniki častilci Marije Magdalene romajo v cerkev, kjer naj bi bili v kripti shranjeni njeni posmrtni ostanki.

Kaj najprej pride na misel, ko rečeš Marija Magdalena?

Skesana grešnica. Ženska z alabastrno posodo z oljem iz narde, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ženska, ki jo zalotijo pri prešuštvu in jo Jezus reši pred kamenjanjem. Po planetarnem hitu Da Vincijeve šifre je nenadoma tudi ženska, polna skrivnosti, povezana s templjarji, prostozidarji, Jezusova žena, dolgo iskani »sveti gral«.

Zgodovina je zgodba. In zgodb o Mariji Magdaleni ne bomo najbrž nikoli mogli popolnoma preveriti; nikoli ne bomo zares vedeli, kje se je rodila (ni nujno, da je to kraj Magdala pri Betaniji), kaj je počela, preden je srečala Jezusa, kaj se je zgodilo z njo po križanju. (Tako kot očitno ne bomo izvedeli, kje je bil mladi Jezus celih osemnajst let, od trenutka, ko je kot najstnik izgnal trgovce iz templja, do trenutka, ko se je pri tridesetih dal krstiti.) Je bila res, kot predpostavljajo avtorji knjige Sveta kri in sveti gral, Jezusova žena, mati njegovega (njegovih?) otroka, judovska princesa iz Benjaminove hiše, sama sveti gral, ki ga človeštvo išče že dve tisočletji?

Na njenem telesu se lomijo kopja katoliške cerkve, usmerjena proti ženski seksualnosti. Njeno ime nosijo ustanove, v katere so zapirali »padle ženske«, neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino; če se spomnimo samo Mullanovega filma Sestre magdalenke.

Hkrati je v popularni kulturi postala simbol osvobojene ženske – emancipirana, inteligentna, močna ženska, ki ji je ob preroku namenjeno posebno mesto. Z njenim imidžem se je spogledovala tudi Madonna, ko je s svojimi videospoti s katoliško ikonografijo dražila Vatikan – in potem odgovorila s parafrazo Jezusovih besed: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.«

Ustnice Marije Magdalene

Po izidu poljudnoznanstvene študije Sveta kri in sveti gral (1982), Kazantzakisovem romanu Zadnja Kristusova skušnjava in istoimenskem Scorsesejevem filmu (1988), sploh pa po svetovni uspešnici, kriminalki Dana Browna Da Vincijeva šifra, smo priča novemu valu zanimanja za Marijo Magdaleno in njen odnos z Jezusom.

Dejstvo je, da je Marija Magdalena poleg Jezusove matere edina ženska, ki je v štirih evangelijih Nove zaveze omenjena vsaj dvanajstkrat, večkrat kot katerikoli apostol. Ostala je z njim ob križu, medtem ko so vsi apostoli, razen apostola Janeza (»ki ga je Jezus ljubil«), odšli, ker so se bali za svoje življenje. Bila je navzoča pri Jezusovem grobu – in kar je najpomembneje: je edina oseba, ki jo vsi štirje evangelisti omenjajo kot tisto, ki je prva videla vstalega Jezusa (zlasti evangelista Marko in Janez jo posebej omenjata kot prvo osebo, ki je videla Jezusa po vstajenju.) Prav ustnice Marije Magdalene so torej oznanile največji misterij krščanstva, na čemer temelji celotna katoliška vera. Vstali Kristus. Celo katoliška cerkev, ki se ni ravno odlikovala po svojem odnosu do žensk, jo je nagradila z nazivom apostola apostolorum, torej »apostol apostolov«.

Kako to, da je v 1. stoletju v Judeji, kjer ženske nikakor niso imele enakopravne vloge z moškimi, sploh pa ni bilo običajno, da ženske sledijo rabijem, Marija Magdalena sledila Jezusu, ga podpirala s premoženjem in v vseh evangelijih obdržala tako pomembno vlogo? Kako je torej v našo zavest prišla predvsem v podobi spokorjene grešnice, skesane prostitutke? Kriv je bil papež Gregor I., eden najbolj vplivnih papežev sploh, trdi Susan Haskins v obsežni študiji Mary Magdalen: Myth and Metaphor (1993), saj je v svojih sugestivnih pridigah v Rimu leta 591 v goreči strasti Marijo poistovetil ne le s kamenjano grešnico (po Luku), ampak tudi z Marijo iz Betanije in z žensko, ki mazili Jezusova stopala in jih briše s svojimi lasmi. Od takrat dalje je bila njena podoba zapečatena, trdi Susan Haskins. Celo sedem demonov, ki naj bi jih Jezus izgnal iz nje in lahko pomenijo karkoli, se je v njegovih pridigah spremenilo v sedem grehov – in greh je imel takrat predvsem eno samo konotacijo: seksualnost.

Nikjer v Novi zavezi ni omenjeno, da bi bila Marija Magdalena prostitutka. Retorično vprašanje je, zakaj so se cerkev oziroma njeni prvi dostojanstveniki potrudili, da so sedem demonov, ki naj bi jih iz nje izgnal Jezus, enačili s prešuštvom ali prostitucijo, zakaj so se tako potrudili, da je bila njena vloga ob Jezusu namerno obrezana.

Evangelij po Mariji

Jezus »je bil prvi in hkrati tudi skoraj zadnji prijatelj žensk v cerkvi«, je radikalna Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen – sploh če sklepamo po številnih apokrifnih spisih, ki niso uvrščeni v Novo zavezo, je portretirana kot vizionarka in voditeljica zgodnjega gibanja, učenka, ki jo je Jezus ljubil bolj kot druge.

Leta 1945 (dve leti po Kumranskih rokopisih ob Črnem morju) so v Nag Hamadiju v Egiptu našli gnostično zbirko knjig z evangeliji, kjer ima Marija Magdalena zelo močno vlogo. Sploh Filipov evangelij iz 2. st. razkriva poseben odnos Jezusa in učencev do Marije Magdalene:

»Rekli so mu: Zakaj jo ljubiš bolj kot nas? Odrešenik jim je odgovoril: Zakaj vas ne ljubim kot njo? Ko se slepi in tisti, ki vidi, znajdeta v temi, med njima ni razlike. Ko posije svetloba, tisti, ki vidi, ugleda luč, slepi ostane v temi.« Kot piše Michael Baigent v Dokumentih o Jezusu, je Jezus hotel povedati, da je Marija Magdalena v nasprotju z apostoli tista, ki je sposobna videti luč, ali da ji je dano posebno znanje.

»Z gospodom so se vedno družile tri ženske: Marija, njegova mati, sestra in Marija Magdalena, ki so jo imeli za njegovo družico. Vse tri so bile Marije.« In še: »Odrešenik je ljubil Marijo bolj kakor vse učence in jo je pogosto poljubil na usta.«

Marijin evangelij (2. st. n. št.) na trenutke spominja na mistične zapise iz Tibetanske ali Egipčanske knjige mrtvih. V njem Marija Magdalena tolaži učence po Jezusovem odhodu in jim sporoča, kar jim je razodel Jezus, a naleti na nejevero in nezaupanje. »Peter je dejal: Mar je govoril z neko žensko na skrivaj in ne odkrito pred nami? Levi mu odgovori: če jo je imel Odrešenik za vredno, kdo si tedaj ti, da jo zametavaš? Zanesljivo jo Odrešenik dobro pozna. Zato jo je imel rajši od nas.«

»Sestra, vemo, da te je Odrešenik ljubil bolj kot ostale ženske. Povej nam besede Odrešenika, ki se jih spominjaš, ki jih poznaš, a jih mi ne, niti jih nismo slišali. In Marija je odgovorila: kar je skrito pred vami, vam bom razkrila.« Med enajsto in štirinajsto stranjo so svitki izgubljeni; na njih je najverjetneje opisan začetek mističnega potovanja, ki naj bi ga doživela Marija Magdalena v svojem procesu učenja oziroma iniciacije. »In duša je rekla: Videla sem te. Ampak ti me nisi niti videla ne prepoznala. Služila sem ti kot oblačilo in ti me nisi poznala.« / »In duša je rekla: Zakaj me sodiš, čeprav jaz nisem obsojala?«/ V 9. poglavju Marijinega evangelija Peter spet podvomi o Magdaleninem pričevanju; tu se pokaže rivalstvo med nekaterimi učenci in Marijo. »Je resnično govoril na samem z žensko in ne z nami? Jo moramo zdaj poslušati vsi? Jo je imel raje kot nas?«

Sveta kri in sveti gral

Vse od objave besedil iz Nag Hamadija leta 1977 je poseben odnos med Marijo Magdaleno in Jezusom postal tema številnih teoloških akademskih razprav. Avtorji Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln v knjigi Sveta kri in sveti gral (1982) postavijo »blasfemično« hipotezo, da je bil Jezus poročen in da je bila svatba v Kani, za katero je bil sam odgovoren, v resnici njegova. Znameniti prizor maziljenja nog, ki je preveč privlačen, da ga ne bi pograbili tako režiserji, slikarji kot pisatelji, je bil torej prizor ženske, ki »mazili noge svojega moža«. Ženske, ki je dovolj premožna, da vzame funt dragocenega dišavnega olja iz narde. Seveda tega, kdo je v resnici mazilil Jezusove noge, ne bomo nikoli zares vedeli. In vendar je teorija avtorjev z Baigentom na čelu vznemirljiva in provokativna. »Morda so Marija iz Betanije in ženska, ki je mazilila Jezusa, ista oseba, morda ženska, ki jo evangeliji vedno znova omenjajo, nastopa pod tremi različnimi imeni, v treh različnih vlogah? In če je to res in če je bila ta oseba Jezusova žena, je bil Lazar njegov svak.«

Farizeji, ena od vodilnih struj 1. stoletja, so trdili, da je »poroka nesporna dolžnost vsakega moškega«. Če Jezus ni bil poročen, zakaj mu torej njegovega samskega stanu niso očitali njegovi farizejski nasprotniki, čeprav Nova zaveza omenja njihove številne očitke.

Apostol Peter, ki je bil pozneje razglašen za prvega papeža, je bil nedvomno poročen in je potoval s svojo ženo, kar izvemo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, kjer med drugim pove, »da je tudi sam poročen, kot večina apostolov in Jezusovih bratov«.

Če je bila Magdalena res Jezusova žena, mati njegovih otrok, je tako postala tisto, kar človeštvo išče dve tisočletji: sveti gral naj bi bil v resnici njena in Jezusova kraljevska kri. Kmalu po križanju naj bi pribežala v Galijo, kjer je našla zatočišče pri judovskih skupnostih. Jezusovi potomci naj bi se naselili v Galiji in sang real, kraljevska kri, se je nato nedotaknjena skrivaj ohranjala naslednjih 400 let, dokler se ni v 5. stoletju združila s Franki in ustvarila merovinško dinastijo. S tem, trdijo avtorji, je mogoče pojasniti številna vprašanja: čaščenje, ki ga je bila Magdalena deležna v času križarskih pohodov, sveti položaj Merovingov.

Ko so Baigenta po škandalu, ki ga je sprožila knjiga Sveta kri in sveti gral, spraševali, ali sam verjame, da je bil Jezus res poročen z Marijo Magdaleno, jim je odgovoril, »da nima nobenih dokazov za ali proti. Da pa lahko reče samo: Zakaj pa ne? Jezus je bil Jud. In vsak judovski moški se poroči in spočne otroka.«

Michael Baigent in njegov sodelavec Richard Leigh sta se leta 2006 na višjem sodišču v Londonu spoprijela s piscem Da Vincijeve šifre Danom Brownom, ker naj bi kršil avtorske pravice in si vsebino knjige sposodil pri delu Sveta gri in sveti gral. Zakaj je Da Vincijeva šifra postala takšna uspešnica, v nasprotju s prejšnjimi, ne preveč uspešnimi kriminalkami Dana Browna, se retorično na koncu knjige Dokumenti o Jezusu sprašuje tudi Michael Baigent. »Kaže, da je Da Vincijeva šifra množično odprla zapornice, sprožila poplavo različnih zamisli v krščanstvu in osvetlila razlike med zgodovinskim in teološkim Jezusom. »Ljudje so se očitno počutili opeharjene za del resnice.«

(Michael Baigent je umrl 17. junija letos, po mnenju svojcev tudi zaradi izčrpanosti od dolgotrajnega sodnega procesa z Danom Brownom; tožbo je izgubil.)

Ženska z nešteto obrazi

Od omenjene knjige in Kazantzakisovega romana Zadnja Kristusova skušnjava dalje se zdi, da se je popkulturna ali literarna, poljudnoznanstvena produkcija skrčila predvsem na dejstvo, ali je imela spolni odnos z Jezusom ali ne. Temu primerni so bili škandali, ki so sledili filmom in knjigam s to premiso. Po zaslugi Brownove uspešnice zdaj drugače gledamo tudi na Da Vincijevo sliko Zadnja večerja in na nežnega apostola na Jezusovi desni strani: ima dolge rdečkaste lase in ženski obraz.

Prvi večji škandal zaradi upodobitve odnosa Marije Magdalene z Jezusom je sprožil najprej roman Nikosa Kazantzakisa, potem pa še Scorsesejev film po isti literarni predlogi z odličnim Willemom Dafoejem v vlogi Jezusa, razpetega med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga.

Aprila 1990 je pet katoliških ekstremistov bombardiralo pariške kinematografe, ki so prikazovali Zadnjo Kristusovo skušnjavo; bombe so med občinstvo odvrgli prav med sanjsko sekvenco, v kateri se Jezus ljubi z Marijo Magdaleno, in ranili 13 ljudi. Na tisoče protestantskih pastorjev je grozilo z bojkotom filma, Martin Scorsese pa je bil obtožen blasfemije. Na to je v nekem intervjuju odgovoril: »Tudi jaz sem vernik. Tudi jaz iščem in se borim.« Kazantzakisov in Scorsesejev Jezus je borec, ki se bori proti svojim naravnim človeškim strastem in skuša uveljaviti svojo identiteto kot mesija, odrešenik. Skušnjava mesa je utelešena v Mariji Magdaleni. Kazantzakiseva Magdalena je takrat, ko jo zagledamo prvič, lokalna prostitutka; kasneje izvemo, da je za to kriv Jezus. Kot njegova sestrična, ki mu je bila obljubljena v zakon, se vanj zaljubi, ko jo on zavrne, pa se – da bi se poskusila osvoboditi njegovega vpliva – vda prostituciji. Kazantzakiseva Magdalena je hkrati tudi Ženska z veliko začetnico, simbol mesenega poželenja, univezalni brezčasni simbol skušnjave, ki želi Jezusa odvrniti od Boga. Kot je rekel tudi Nikos Kazantzakis: »Ena sama ženska obstaja na tem svetu, ena ženska z nešteto obrazi.«

Rdeči lasje grešnice

Ženska z nešteto obrazi je vedno vir navdiha.

V Louvru stoji impresiven kip Marije Magdalene Gregorja Erharta (1465–1540). Skulptura gole ženske z rdečimi valovitimi lasmi, ki kot slap pada po hrbtu do kolen, spredaj čez prsi in prekriva spolovilo. Na njej je nekaj krhkega, ranljivega in hkrati zadržano erotičnega. Nekaj, zaradi česar lahko stojiš tam in se čas ustavi.

Številni umetniki so v Magdaleni našli navdih in izziv ujeti kontroverzno figuro. V srednjem veku je bilo modno, da so jo upodabljali kot golo grešnico, puščavnico, spokornico, ki v popolni zamaknjenosti moli v jami. Renesansa ji je podarila rdeče lase, lase skušnjavke, kakršne so pripisali Evi, boginji ljubezni Veneri in Judi Iškarijotu. Caravaggio jo je videl strto, zamaknjeno v molitvi, prav tako skesano. V Botticellijevi Sveti Trojici je ženska, oblečena v slap rdečkastih las, ki ji segajo do peta. Tizian jo je videl polnejšo, čutno, s svilnatimi rdečimi lasmi, s katerimi si zakriva razgaljene prsi in v ekstazi strmi proti nebu. Rubensova Marija Magdalena je morda najbolj erotična od vseh, s skoraj otroškim obrazom, razgaljeno dojko. Tudi Magdalena, ki jo je upodobila ženska, Artemisia Gentileschi (1620), z roko na srcu, na mlečno belem dekolteju, z vsem svojim bitjem izraža čutnost. Vsem upodobitvam je poleg dolgih svetlo rdečih las skupno še nekaj: Magdalena je čutna, zapeljiva ženska, ki se kesa zaradi svoje čutnosti.

Temu se ni izognil niti Auguste Rodin (1840–1914), ki jo je v dveh študijah iz mavca upodobil skupaj z Jezusom na križu; njena roka ga objema, podoba je nežna in erotična hkrati (Muzej Rodin). O tej podobi se je razpisal že njegov takratni tajnik, pesnik Rainer Maria Rilke, ki ga je prav tako vznemirjala skrivnost Marije Magdalene. V sedmih pesmih iz leta 1897 med drugim »Jezusa vidi kot očeta otroka, ki mu ga je rodila Magdalena«, in to sto let pred uspešnico Sveta kri in sveti gral ter 120 let pred svetovnim hitom Da Vincijeva šifra Dana Browna.

Magdalena kot navdih

V osemdesetih, kot piše Haskinsova, je mit Marije Magdalene spet zapeljal številne avtorice in avtorje. Marija Magdalena je postala junakinja znanstvenofantastičnih, polmističnih zgodb in ljubezenskih romanov: njeno življenje je variiralo od prostitutke do kamenjane padle ženske, od skesanke do Jezusove žene in enakopravne sopotnice. Postala je simbol neodvisne, osvobojene ženske 20. stoletja. Upornica, kot v romanu Wild Girl (1984) Michele Roberts; roman Jacqueline Kelen Un amour infini: Marie-Madeleine, prostituée sacrée (1982) je še ena rekreacija večnega mita, ki uteleša večno ženskost; gotovo jo je najbolj izvirno zarisala mojstrica Marguerite Yourcenar v romanu Mary Magdalene or Salvation iz tridesetih let; pri njej je Marija Magdalena odločna, za tisti čas emancipirana ženska, razočarana v svoji požrtvovalni ljubezni do Jezusa.

V Evangeliju po Jezusu Kristusu nobelovec José Saramago tako kot v Kazantzakisovi Zadnji Kristusovi skušnjavi poskuša zaobjeti večni boj med Jezusovim božjim poslanstvom in človeško naravo, kar seveda vključuje tudi opise erotične ljubezni do Marije Magdalene.

V romanu litovske pisateljice Jurge Ivanauskaite Čarovnica in dež (1993) je Marija Magdalena ena od treh prvoosebnih pripovedovalk – tudi tokrat prostitutka, ki ob srečanju z rabijem Jezusom doživi vseobsegajočo ljubezen, ki ni samo duhovna, ampak tudi telesna, vsaj v njeni glavi in poželenju, ki jo muči, medtem ko je objekt njenega poželenja predan Bogu. Roman, v katerem ni eksplicitnega erotičnega prizora med Jezusom in Magdaleno, je tako razburil litovsko cerkev, da so avtorico izgnali, roman prepovedali.

Seveda pa ne moremo mimo še ene filmske Marije Magdalene – Monice Bellucci, ki jo je v svoj ep v aramejščini zapletel Mel Gibson in se natančno držal štirih evangelistov iz Nove zaveze, zato pa si dovolil veliko več umetniške svobode pri detajlnem prikazovanju Jezusovega bičanja in mučenja.

Kam je odšla?

Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.

Manjkajoča boginja

Marija Magdalena je zgodba, ki je bila izpovedana na tisoče načinov, vsakič je (tako kot Jezusova) služila namenom tistih, ki so potrebovali orodje za nadzor ali manipulacijo z množico.

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali …

Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Ali je Marija Magdalena sveti gral, ki ga človeštvo išče, ne vem. Dejstvo pa je, da je njeno sporočilo (kolikor ga lahko rekonstruiramo), danes prav tako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat, in tako kot takrat, ga očitno redki jemljejo resno.

Bila je najbolj nadarjena, duhovno najbolj napredna Jezusova učenka, ki je tako kot on udejanjala osnovno zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, na njegovo mesto v družbi, ne glede na njegovo bolezen ali na demone, ki ga obsedajo. Morda bi se zabavala, ko bi videla, kaj vse je človeška domišljija ustvarila iz nje; a bolj verjamem, da bi jo to, kar so tisti, ki so v teh stoletjih imeli v rokah moč, škarje in pero, naredili iz njune »žive ljubezni«, navdalo z žalostjo.

Čudovita Ženska

Lepa ženska se sprašuje v čem je moja skrivnost.
Nisem privlačna ali narejena po meri mode.
Ampak ko jim začnem govoriti,
mislijo, da lažem.

Rečem,
na dosegu mojih rok je
ta obseg mojih bokov,
koraki mojih nog,
izbočenost moji ustnic.

Ženska sem.
Čudovito.

Čudovita ženska,
to sem.


Ko stopim v sobo,
Samozavestno, če tako želite
In moški prijatelji
stojijo ali
pa padejo na kolena.

Nato se gnetejo okoli mene
kot čebele, ki slutijo med.

In rečem,
to je ogenj v mojih očeh,
in sijaj mojih zob,
nihanje v bokih,
in radost v mojih nogah.

Ženska sem.
Čudovito.

Čudovita ženska,
to sem.

Moški se pri sebi sprašujejo
kaj vidijo na meni.

Tako zelo se trudijo
ampak ne uspe se jim dotakniti
moje globoke skrivnosti.

Ko jim poskušam pokazati,
pravijo, da še vedno ne vidijo.

Rečem
To je v loku mojega hrbta,
soncu mojega nasmeha,
ponosu mojih prsi,
ljubkost mojega stila.

Ženska sem.
Čudovito.

Čudovita ženska,
to sem.

Sedaj razumete
zakaj ne sklonim glave.

Ne kričim in skačem okoli.
In ni mi treba govoriti glasno.
ko grem mimo tebe.

Želim, da si ponosen name.
Rečem,
to je v topotu mojih pet,
loku mojih las,
dlaneh mojih rok,
potreba po nežnosti.
Ker sem ženska.

Čudovito.

Čudovita ženska,

to sem.

MAYA ANGELOU

Uvodnik junij 2020

Dualizem.
Polariziranje.
Skrajnosti.
To so tematike meseca, ki je pred nami.

Ozračje bo vedno bolj razgreto in napeto.
Pred nami je sila nestabilen mesec.

V preteklih mesecih smo vstopili v kolektivno temno noč in zdaj plujemo na razburkanih oceanih čustev in tematik, ki so v notranjosti človeštva že dolgo, dolgo časa.
Zdaj pa je prišel ta čas izbire.
In o tem govorim tudi v zapisu, ki sem ga postavila v središče, o zlomljenem srcu.

Nestabilnost, ko ne veš kam naprej, je značilna za ta čas.

Prijateljica me je vprašala kaj planiram za to poletje in sem jo kar malo osupla pogledala.
“NIČ ne planiram.”

Čas je tako nestabilen, da tole ni čas za planiranje.
Že jutri se lahko vse obrne na glavo.

Zdaj je čas, ki od tebe terja, da stojiš trdno z obema nogama na tleh.
Da si v oapzovanju. In poslušanju navodil, ki prihajajo iz notranjosti.
To je čas za fleksibilnost in nenavezanost.

Vse, kar si mojstrila v zadnjih desetletjih bo potrebno pripeljati na ceste.
Zdaj smo poklicani, da stopi vsak na svoje mesto luči in postane ta luč, ki sveti v temi.

Vse dogajanje na nebu kaže, kako celotno Vesolje dela na temu, da opravimo to zaradi česar smo tukaj.
Serija mrkov, ki se v juniju začenja, retrogradno gibanje Venere, Jupitra, Saturna in kmalu se jim pridruži še Merkur vodijo v globine.
In v teh globinah je treba plavati.

Soočanju s seboj se zdaj ne moreš več izogniti.
Izkoristi tale čas maksimalno.

Opazuj kaj prihaja v ospredje in ne poskušaj biti Perfekcionistka.
Kajti tvoji preživetveni mehanizmi bodo prihajali v ospredje, ker te bodo poskušali rešiti kot že tolikokrat do sedaj.
In zdaj ni čas, da se z njimi bojuješ ali od njih bežiš. Tudi ignoranca se ne bo obnesla.
Dihaj in objemi Sebe. Celoto Sebe.

Drži sebe in svoj sveti prostor.
In predvsem poskrbi za svojo energijsko higieno.
Kajti vplivi tujih energij so v tem časuzelo toksični.

In to kar opažam je, kako učinkovito družbeni uroki sesujejo tvoje energijsko polje.
V tvoje energijsko polje vstopijo preko medijev, še posebej FB je zahrbten.

Ob tem sem dojela, da je zdaj bolj kot kadarkoli prej pomembno, da skrbiš za svojo energijsko suverenost in avtonomnost.

Da iz svojega polja čistiš uroke, prekletstva, orožja, skratka vse, kar pooseblja toksičnost, ki je v zraku.

Če čutiš utrujenost, preplavljenost in slabost, potem je to zagotovo povezano s tem, da je tvoje energijsko polje, z besedami moje hčere zmečkano.

Zdaj tudi tisti, ki so bili največji skeptiki v povezavi z energijami priznavajo, da je nekaj na stvari.
Energijska suverenost je ključna.

Da držiš prostor, ga čistiš in neguješ.
Energijska higiena je v tem času zdaj bolj pomembna kot kadarkoli prej.
In o tem bom v tem mesecu govorila v DivinePOD, kjer delim spoznanja in veščine za stik z Žensko Dušo. Da se zaneseš nase, zaupaš vase in zasiješ kot Ženska, za katero si se rodila, da si.

DivinePod je za žensko, ki čuti, da je “čudna”, drugačna, da v družbi težko najde sogovornike. Za žensko, ki hrepeni po svoji jati delfinov, no samorogov, kjer je vsaka enkratna, posebna in edinstveno samosvoja.

Ker ženske potrebujemo druga drugo za Razcvet.
In ker je zdaj čas, da se potopiva v globine.

Dostop do brezplačnih audio vsebin DivinePOD si zagotoviš, če se pofočkaš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

podpis

Zlomljeno Srce

Prišli smo do tistega trenutka v času in prostoru kjer je potrebno izbrati.
Izbiramo med svetostjo življenja in samomorom, med radikalno preobrazbo in uničenjem, ki ga vodi ponos in norost ljudi.

Najbolj osupljivo od vsega je to, da izbire, ki je pred nami ne moremo odmeditirati stran ali jo z mentalnimi strategijami razbliniti. Žal tukaj pozitivizem ne bo opravil naloge, ki jo mnogi pričakujejo od njega.

Na voljo so tri izbire.

Prva je, da spregledamo kaj delamo, prevzamemo odgovornost in se spreobrnemo, kar je vse prej kot verjetno glede na pot, ki jo ubira človeštvo.
Druga izbira je, da bo človeštvo nadaljevalo s svojo odvisnostjo od dominance in pohlepa, z izkoriščanjem in ločenostjo, dokler ta mašinerija, ki jo je človek ustvaril ne bo pogubila njega samega.
Tretja izbira pa je, da gremo v globalno temno noč skozi katereo se bodo iluzije in strukture kot jih poznamo preobrazile v kislini realnosti. Navzven bo vse skupaj videti kot uničenje, kot konec. Vendar je uničenje v temni noči tisto, ki te pripravi na novo rojstvo.

In tukaj smo v kolektivni temni noči.
V kislini realnosti razpada vse kar smo poznali.
Vendar se v tem skriva potencial feniksa, ki se iz pepela dvigne in porodi kot nov ptič.
Lažni jaz mora umreti, da bi se iz pepela dvignili prerojeni.

Tretja opcija je utelešenje božanskega.

To kar se dogaja terja, da vsak prevzame odgovornost zase.
Ker nikogar ne bo, ki bi nas rešil.
Tokrat ne bo Avatarja, ki bi nas rešil.

Mi smo tisti, ki jih čakamo.
Ti. Jaz. Mi vsi.

Vstajenje je vstajenje vsakega od nas.
Utelešenje božanskega, ki ti si. To je tisto, kar bo preobrazilo svet.

Vendar to ni nekaj, kar bi kdorkoli naredil za nas.
To je delo vsakega posameznika.

Popravljanje obstoječih sistemov ne bo naredilo tega, kar je potrebno.
Radikalna preobrazba, ki je potrebna je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakem posamezniku.

Božansko nas ne bo rešilo pred nami samimi skozi dramatično posredovanje. To je otroška fantazija. Podarilo nam bo nekaj precej bolj izjemnega kot to, da bi nam dalo to kar mislimo, da hočemo ali potrebujemo.

Potrebno je odrasti.
Stopiti v zrelost.
In to terja, da odložiš oklep, ki ga nosiš vse iz otroštva.

Tale zlom v katerem smo, s seboj nosi ogromno daril, če si jih voljna ugledati, se jim odpreti in jih sprejeti. Ponuja nam alkimizacijo svinca v zlato skozi radost ljubezni v akciji – radost porajanja za ljubezen, v ljubezni, kot del ljubezni.
In tukaj zgolj sprejemanje ni dovolj.
Prisvajanje je tisto, ki terja srčnost in veliko mero ljubezni.

Ker roko na srce, dokler sovražiš sebe in si prizadevaš, da bi naredila stvari popolno, v resnici ne uživaš v življenju.
Ja, lahko dosežeš res veliko, vendar ali to res lahko vsrkaš, dopustiš, da se dotakne tvojega srca, te nahrani in izpolni?

NE.

Osebno menim, da je odlaganje oklepa preteklosti ena najtežjih stvari, ki jih enostavno moraš narediti, če se želiš res razcveteti.
Ker v tvojem življenju pride točka, ko ugotoviš, da je oklep vedno težji in te duši.
Ne služi ti več.
In vendar ti služi.

Ugotoviti moraš pri sebi, kako ti to, da nočeš odložiti oklepa v resnici služi.

In to je tematika, ki bo v naslednjih tednih res pomembna.
Pogledati vase.
Odpreti svojo konzervo črvov.
In se soočiti s stvarmi v sebi je v tem času zdaj ključnega pomena.

Zakaj!?
Ker nihče ne bo prišel, da bi te rešil.
Ker nikogar ne bo, ki bi naredil stvari namesto tebe.
Ker nadomestnega starša ne bo.

Odrasla si.
Na tebi je.
Objemi otroka v sebi.
Postani starš sama sebi.

Na tebi je.

In ni ga odnosa, ki bi te rešil.
Ni ga moškega, ki bi bil tvoj vitez in bi te rešil tvoje bolečine.
Ni ga.

Potrebno je odrasti.

Prevzeti odgovornost zase in za svoje sranje.
Potrebno je objeti svojo senco.
In ja, odložiti oklep, ki te je včasih ščitil in ti pomagal preživeti, danes pa te teži.

In tega ne moreš odmeditirati stran ali s pozitivnim razmišljanjem razbliniti.
Živi v tvojih celicah. In prenaša se iz roda v rod.

Odrasti je treba.
Prevzeti odgovornost zase.
Objeti svojo senc, tiste dele sebe, ki jih vodi sram.

Zdaj ni čas, da greš v sram in poskušaš biti popolna, se rešiti stvari, ki ne delujejo skozi mentalne strategije.
Zdaj ni čas, da sprožilce v sebi poskušaš skozi strategije pogladiti in si dopovedati, da ni prostora za jezo, žalost, razočaranje.
V resnici je potrebno držati prostor točno za ta čustva v sebi in jim pustiti, da te vodijo. Kajti delo s senco je kaotično in zdaj je čas, ko senca, vse tisto, kar si skrivala v sebi, prihaja na površje.

Pa ne samo to, kar je vsak posameznik skrival v sebi, na površje prihaja kolektivna senca – fašizem, rasizem, suženjstvo, tematike ki so vse prej kot prijetne.

In tukaj mentalne strategije, da ne bi čutili bolečine, ne delujejo.
Ne moreš pobegniti pred tem kr je v sobi. Soočiti se je potrebno z zapuščino, ki jo nosimo v sebi.
To terja, da se premakneš ven iz svoje glave, v telo. In začutiš bolečino.
Bolečina je prinašalka sporočil.
Začuti kar čutiš v sebi.

Sooči se s seboj.

Duša spregovori s teboj skozi tvoj čustveni sistem.
Mistični sprožilci ljudi aktivirajo.
Aktivirajo te, da spregledaš, da obstaja mesto za sveto jezo in da te sveta jeza premakne.

Pomembno je, da se ne bojuješ s seboj in s tem da si dobra oseba če si pridna in da si slaba oseba, če čutiš jezo, bes, žalost, depresijo.

Zdaj je čas, ko si je potrebno povedati Resnico.
In to je neudobno.
In preden stvari postanejo jasne, najprej postanejo še bolj kompleksne in umazane.

Retrogradna Venera odpira Pandorine skrinjice.
Pestro je in bo.

Kajti ne poznaš, česar ne poznaš
Potrebna je voljnost, da vidiš kaj je prisotno.
Da se s tem soočiš in to objameš v sebi.
Zdaj je čas za razpuščanje dinamik v svoji Senci.
Potrebno se je spogledati s svojo Senco in jo preobraziti.

Zdaj ni čas za boj ali beg.
Pa tudi ne za ignoranco.

Zdaj je čas za radikalno iskrenost in ljubezen, ki preobraža.

Varovanje Ljubezni je dejanje upora, ki te vodi v to, da postaneš Upornica Ljubezni – Love Rebel.

Na tebi je.
In iz izkušenj vem, da tega ne zmoreš sama.
Ker jaz ne zmorem sama.
Zato imam svoje sestre, kjer preobražamo stvari skupaj.

Objemi Sebe je spletni program kjer te vodim skozi 12 tednov preobrazbe tvoje notranje sence. Najprej se boš spoznala s svojim otrokom, prevzela odgovornost zase in odrasla. Spoznala svojega notranjega starša in postala ljubeč starš sama sebi. Ker je zrelost in prevzemanje odgovornosti prva stvar, ki jo je potrebno narediti. Temu sledi soočanje s tem kje se razprodajaš, kje se čutiš žrtev in kje sabotiraš sebe in svoje priložnosti za rast in razcvet. Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Litha praznik poletja

Litha, Poletni solsticij, 21. junij
Ključ: Svetloba, lepota, toplota
Simbol: Boben, Zelišča, modra in zelena sveča
Kristal: Biseri, Smaragd, Žad, Safir

Sonce vstopi v znamenje raka. Sonce je na višku, kar predstavlja zunanjo širitev. Jang energija je na višku, to je čas toplote, ko je poletje na svojem vrhuncu. Na tej točki prehoda sonce poda roko luni in ob tem prehodu jang prižge svoje nasprotje jin, ki prinaša refleksijo in novo notranjo širitev. Gre za potrditev potovanja, ki prinaša ponotranjenje izkušnje. Od tega dne naprej se dnevi krajšajo in noči daljšajo.

Prihajajo prvi sadeži, prva žetev, življenje je lahkotno in vse je dobro.

Litha je praznik, ko se jedo jagode. Ko se praznuje nosečnost boginje, ko je v fazi najvišje rasti in kreativnosti. Je čas primeren za vse vrste zdravljenja in igro.

Cvetje v tem času kaže svojo najlepšo podobo z močnimi barvami, ki nas opominjajo na veselje in pozitivno energijo.

Boginja Isis je tista, ki na ta dan prevzame vodstvo in nas povede v ženski del leta, ki nas vodi v globine vse do točke premika, ki se zgodi 21.12.
Isis je egipčanska kraljica nebes, upravlja tako nebesa kot zemljo. Odgovorna je za vsak aspekt obstoja.

Isis je egipčanska boginja imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja. Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo gesto zaščite, ki nam jo nudi. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih.

To je odličen čas za čiščenje vsega kar ne potrebuješ več in vzpostavljanje trdnih temeljev. Uporabi ogenj za čiščenje in energetiziranje.

Alkimijo tega praznika predstavlja salamander, mitološko bitje, ki živi v ognju. Poznamo ga tudi kot feniksa. V preizkušnji, ki jo prinaša Litha postaja ego vse bolj skromen, kar nam pomaga razvijati integriteto. S pomočjo ognja, ki stvar spremeni v pepel je preizkušena in prečiščena notranja resnica.
Vse naše omejitve, navezave in odvisnosti so izžgane s pomočjo ognja, ki povzroči smrt starega načina bivanja.
V samem srcu te izkušnje se nahaja ponovno rojstvo. Tukaj si utiramo pot v globoko notranjo modrost.
Ogenj je povezan z močjo naše volje in zavestno izbiro.

Letos nam Litha razkriva feniksa, ki simbolizira dvig zavesti na višjo raven. To bo priložnost, da se na kolektivni ravni resnično lahko premaknemo v smeri naše kreacije, naše manifestacije. In vendar je zavedanje, da svet okoli sebe ustvarjamo sami izjemno pomemben. Feniks nam bo pomagal priti v stik s svojim notranjim zaupanjem v lastno kreativno moč, da prižgemo svoj notranji ogenj in začnemo ustvarjati sebe!

Poletni sončni obrat tako predstavlja velik portal, ki nam omogoča prehod in preobrazbo. Odpira nove poti in nas usmerja v našo poklicanost, aktivira naš klic, misijo, da začnemo živeti to, kar smo in si dopustimo, da se zgodi to, kar nam je namenjeno. Ključ tukaj pa je DOPUŠČANJE in IZBIRA!

Čez dan se napolni s sončno energijo. 21. junija zvečer pa je primeren čas za druženje in zabavo, ples, bobnanje in petje z družbo v kateri se dobro počutiš.

DIVINE.SI

Kresna noč

Kresna noč je eden največjih ognjenih praznikov, ki nakazuje začetek obdobja, ko začne sončna svetloba pojemati.

V staroslovanski mitologiji je bil Kresnik zlatolasi in zlatoroki sin ognjenega boga, ki je podedoval sonce, svetlobo, toploto in ogenj. Kresnik je bil prvotno sončno božanstvo, ki ga je kasneje krščanstvo prikrojilo svojim potrebam in ga je izpodrinilo s čaščenjem sv. Janeza Krstnika.

Tako je Kresniku na koncu ostalo le še ime. Kresne ognje zato kurijo tudi na janezovo, ivanovo, šentjanževo, 24. junija, ko goduje sv. Janez Krstnik. In ponekod še danes zagorijo tako imenovani janezovi oziroma šentjanževi kresovi, kar je nedvomno ostanek poganskih kresov in staroslovanskega Kresnikovega mitološkega cikla.

Pregovor “O kresi se dan obesi” pa nas še danes opominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu, ko sonce obstane (sol- sonce in  sistere- obstane), dnevi začnejo krajšati.

Kresna noč ima posebno moč

S prižiganjem kresov na visokih hribih in gorah, čim bližje nebu, naj bi sonce prejemalo čim več svetlobe in toplote ter še dolgo sijalo s polno močjo.

Zato kresni noči ne rečejo zaman noč velikega ognja. Tudi na ognjiščih so ponekod žgali hrastov panj ali čok. Ljudje so včasih na kresovanjih skakali čez ogenj, živino so gnali skozi ogenj, da bi se očistila bolezni in zlih sil, okrog ognja so plesali in peli.

Ko so ognji pogoreli, so preostali pepel nesli domov, ga natresli v vse vogale hiše, ga potrosili po poljih, žerjavico pa so si včasih položili tudi na srce. Ta pepel naj bi namreč imel moč zaščite, zagotavljal naj bi zdravje in srečo.

V kresni noči je poleg priklica dobre letine na polja, mogoče najti zaklad, priklicati hudiča, zvedeti za svojo prihodnost in celo slišati ter razumeti govorico živali.

Ta magična noč, ki ima v sebi veliko noč je povezana s pravljičnimi bitji kot so čarovnice, vile, škrati in druga nadnaravna pravljična bitja. O globoki veri v svetost kresnega ognja priča tudi stara zgodba o kresovanju, ko ni šlo prižgati ognja, ni hotelo zagoreti in se je neki kmet razhudil ter zaklel: “Hudiča, ali ne bo zagorelo!” V tistem je potegnil oster veter, ki je raznesel ogenj po vsej vasi. Da ni vsa vas pogorela, so morali gasiti z blagoslovljeno vodo.

Kresna noč je tudi najprimernejši čas za nabiranje magičnih rastlin, zelišč in rož. Rastline, nabrane v tej noči, imajo prav posebno moč.

Na kresni dan sonce tudi rastline in zelišča napolni s svojim blagoslovom in s skrivnostnimi močmi, ki naj bi potem vse leto varovale pred slabimi silami, nesrečo in uroki. Kresne rastline odganjajo slabe sile in privabljajo dobre.

Včasih so jih nabirali pred zoro, ko je bila na njih še rosa. S prav posebnimi močmi so obdarjene predvsem praprot, šentjanževka, ivanjščica, bela stelja, orlica, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, omela, kopriva, repinec, divji pelin in druge. Te rastline so obešali na vrata, okna in okrog domov za zaščito ter jih celo polagali zakoncem v posteljo.

Na kresni večer so z njimi okrasili hišo in hlev, da bi bili ljudje in živina zdravi in zaščiteni. Ženske so metale kresne rože tudi v ogenj, ob katerem so se nato grele, saj naj bi jim čar rastlinic podaril lažji porod.

Ženske so nosile venčke, spletene iz detelje in drugih rastlin, moški pa vence iz hrastovih listov in rastlin. Tudi živino so okraševali z venci iz zelenja, nabranega v kresni noči.

Že staroslovensko ime za mesec junij – rožnik, mesec cvetja – priča, da je v tem obdobju narava v polnem razcvetu.

Njeno veličanstvo praprot

Največ magičnosti na kresno noč pa gre vsekakor pripisati praproti. Praprotno seme oziroma trosi imajo posebno moč, še posebej če so bili tisti, ki so ga nabirali, goli in če je praprot rasla na križpotju.

S praprotno vodo so se umivali in se s tem zaščitili pred boleznimi in zlimi silami. Magično seme naj bi te napravilo nevidnega, pomagalo proti urokom, zaščitilo pred strelami. Praprotno seme so nosili po žepih, zašito v suknjah, krilih, klobukih, rutah. Če je dekle nosilo trose v nedrih, potem je zagotovo dobila fanta, če pa je kdo nevede dobil v čevelj praprotno seme na kresni večer, je lahko razumel živalsko govorico.

O čarobni moči praproti govori tudi stara slovenska pripovedka o hlapcu, ki je na kresni večer zaspal na stelji v hlevu in ni vedel, da ima pri sebi čudežno praprotno seme. Ko se je zbudil, je slišal pripovedovanje najstarejšega vola v hlevu, da bo spomladi gospodarja pičila strupena kača in da bodo njega, starega vola, to leto prodali. Hlapec je bil zato spomladi ves čas na preži in uspelo mu je ubiti kačo, še preden je tej uspelo pičiti gospodarja. Starega vola pa so tudi res prodali.

Če komu uspe utrgati praprot s korenino vred točno opolnoči, dobi na koncu korenine zlat prstan. Ponekod so verjeli, da bo na svojem potovanju v kresni noči na praproti prespal sam sveti Janez.

Druga pomembna kresna rastlina in sončeva roža je šentjanževka, ki začne cveteti ob času kresne noči ali janezovega. Že njeno ime, ki opozarja na svetega Janeza, nam pove, da je čas za njeno nabiranje. Tudi njena podoba z zlato rumenimi cvetovi spominja na sonce. Naši predniki so močno verjeli v njeno zaščitno in obrambno moč. Na kresno noč, ko se začenja poletje in z njim nevarnost hude ure, so jo pritrjevali na okna, da ne bi treščilo v hišo.

Kresna noč se v literarni zgodovini nedvomno najbolj izrazito pojavi v Shakespearovem delu Sen kresne noči, kjer avtor opozori na relativnost ljubezni in obenem poje hvalnico silni moči strasti. V tej gledališki igri se na kresno noč na gozdni jasi, ki ji gospodarita vilinski kralj Oberon in kraljica Titanija s svojimi pravljičnimi bitji, odvijajo razne spletke in prigode, ko se skupaj z mojstri rokodelci znajdeta tukaj dva para, Hermija in Lisander ter Helena in Demetrij. Verovanje in čaščenje božanskega sonca pa odseva tudi v številnih slovenskih ljudskih pesmih, ki opevajo to žarečo kroglo.

Povzeto po zapisu Ize Verdel

Na Kresno noč imajo rastline posebno moč…

Kresni čas je prav poseben čas v letu – noč je tedaj najkrajša, sonce pa ima na človeka, živali in rastline prav poseben vpliv in moč …

Vendar pa kresna noč ne poteka 21. junija, ko je po koledarju uradno najkrajša noč v letu, temveč 23. junija, ko so na »šentjanževo« naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca oz. sončnega božanstva Kresnika, ki so ga poleg Slovencev poznali tudi staroverci na Hrvaškem.
S pomočjo kresa so namreč želeli pomagati soncu, da ohrani še naprej ogenj v sebi in da ne omaga. Znano je, da se v kresnem času rastline nahajajo na vrhuncu svoje življenjske energije – tiste, ki so nabrane v času poletnega sončnega obrata, ko ima sonce največjo moč, naj bi po ljudskem verovanju imele še posebej izrazite zdravilne moči.

Z legendami o urokih in vražah kresne noči, so povezane zlasti marjetice ali kresnice in ivanjščice, praproti in šentjanževka. Po ljudskem izročilu naj bi imela na kresno noč največjo moč prav praprot oz. praprotno seme – na kresno noč naj bi človeku podarilo sposobnost razumeti živalsko govorico in postati neviden.
Največjo moč naj bi vsebovalo tisto praprotno seme, ki raste na razpotjih – najditelju mora po možnosti nevede pasti v škorenj ali pa ga mora nabrati gol med enajsto uro in polnočjo, da je njegov učinek toliko večji.
Neka druga legenda priča o tem, da lahko praprot, ki jo na kresno noč skupaj s korenino utrgamo ob polnoči, razkrije pod sabo zakopan zlat prstan. Dekle, ki nosi seme praproti za kresno noč v nedrjih pa se lahko nadeja, da bo kmalu spoznala svojega izbranca.

Praprot

Ženske so sedale na ob ognjišču pogreto praprot in druge kresne rože, ker so verjele, da bodo imele lažji porod. Za kresne rastline, med katere so se poleg praproti, šentjanževke in ivanjščice štele tudi šipek, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, bela omela, kopriva, divji pelin itd. je veljalo, da imajo največjo moč okrog polnoči in pred zoro, ko se je na njih nabirala rosa.

Obešali so jih na okna kot zaščito pred strelami ter na vrata, da bi zaščitili svoje domove pred nesrečo in uroki. Polagali so jih tudi v zakonske postelje, ker so verjeli, da ženskam prinašajo plodnost. Vence kresnih rož so natikali tudi na palice, ki so jih zapičili ob robu njive, da bi ta čim bolj obrodila, saj so tem rastlinam poleg obrambe pred točo pripisovali tudi plodonosne lastnosti.
Na kresni večer so neporočena dekleta metala šopke iz ivanjščic, praproti in drugih kresnih rož na streho, da bi ugotovile katera od njih se bo prva poročila.

Ravno s pomočjo ljudskega izročila lahko dobimo uvid v sožitje med človekom in rastlinami, saj te našim prednikom niso predstavljale le okrasa in kulinaričnega priboljška, temveč so jih uporabljali tudi za napovedovanje vremena, ljubezensko snubljenje in ohranjanje plodnosti, odganjanje zlih urokov in misli, krepitev spolne moči in različnih drugih magičnih sposobnosti.

Kresna noč je znotraj menjavanja letnih časov prelomnica,
saj rastline začnejo razvijati plodove in dosežejo svojo optimalno rast, ki oznanja poletje in nas navdaja s pridihom poslavljanja in jeseni.
Naj bo kresna noč čim bolj svetla in topla, da Kresnikov »ogenj« še v jeseni ne bo zamrl …

Zapisala: Melanija Verbe

Boginja Isis

V tem času poletnega solsticija je stik z boginjo Isis najbolj močan.

Meni ena ljubših boginj egipčanskega panteona in tista, ki me vsako leto okoli poletnega solsticija opomni, da je čas za negovanje in sledenje navdihnjeni akciji.

Boginja Isis je boginja magije, plodnosti in ljubezni. Nedvomno predstavlja čisto ljubezen in ženstvenost. Njena naloga je bila, da je povezovala različne aspekte ženske v celoto, kar je bilo skozi tisočletja njeno glavno učenje.

Imenovali so jo tudi Mati Boginja in je bila simbol popolne ženske in matere ter je kot takšna tudi upodobljena. Njene podobe izžarevajo moč ženstvenosti, svetlobo, ki jo v sebi nosi čisto vsaka ženska.

Isis je bila Ozirisova sestra in žena, predana in zvesta in je skupaj z njim poučevala Egipčane o modrosti kmetovanja, branja in zdravljenja, pomagala pa je tako bogatim kot revnim.

Njeno ime pomeni prestol in predstavlja izvorno energijo matere, ki je sočutna in skrbna do vseh njenih otrok. Predstavlja kozmični center, je center kreacije, združitev vseh aspektov ženstvenosti. Predstavlja enost, povezanost, celovitost. Kot prestol je tudi vir življenjske energije, izžarevanja kozmične ženstvenosti. Del nje je tudi del tebe in vendar je tisto kar je neozaveščeno tudi skrito očem in zato v temi. Ključno je, da prepoznamo, da je del nas, da je del čisto vsake ženske in da prebudimo ta njen delček.

Isis je poznana tudi kot izvorna mati kreacije, ki iz svoje kozmične maternice rojeva čisto vse stvari in kozmična maternica je mesto prenove, obnove in regeneracije. Vedno se lahko vrnemo v njeno črno svetlobo, da se prenovimo in obnovimo svoje energijsko telo.

Poletni sončni obrat na Zemlji predstavlja velik portal, ki nam omogoča prehod in preobrazbo. Odpira nove poti in nas usmerja v našo poklicanost, aktivira naš klic, misijo, da začnemo živeti to, kar smo in si dopustimo, da se zgodi to, kar nam je namenjeno. Ključ tukaj pa je DOPUŠČANJE in IZBIRA!

Prehodi med energijskimi ravnmi so v tem času še posebej lahki. In še vedno smo pod njegovim vplivom, hkrati pa na nas že vpliva tudi polna luna.

Ljudje smo pozabili na blagoslove, ki so nam vsako leto na voljo v tem potentnem času, pa tudi na rituale, ki so potekali kot priprava na ta potentni čas. Vse to imamo vsako leto pred nosom, vendar lahko v ta portal celovite prenove vstopamo le, če se zavedamo darov in se z njimi zavestno povežemo. V ta čas lahko vstopimo le skozi polno prisotnost, ko si popolnoma tukaj in zdaj ter odprtost in povezanost s temi energijami, kar pomeni, da potrebuješ vodnika, ki ti to vedenje in razumevanje tega izjemnega portala preda.

Začutila sem klic Isis in oblikovala spletno druženje, ki bo na voljo v nedeljo 21.6.2020.

V druženju se bomo podale skozi potentne vodene prakse, ki bodo na voljo vsem udeleženskam preko spleta. Pet praks je na voljo v spletnem druženju Magičnost Ženske – uporabna modrost boginje Isis.

Naj bo to izjemen čas premikov in naj bo Isis s Tabo!
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Zgodba o Originalu in Kopiji

Nekoč je živel Original.
Kjerkoli se je pojavil, je okrog njega sijala bleščeča Svetloba.
Ljudje so ga oboževali, saj so se iskrice Svetlobe dotikale njihovih Duš in jih spreminjale.

Posebna Vrata so bila odprta zanj in kadarkoli je vstopil, je iz Svetega Prostora prinašal še več Svetlobe.

Njegov Navdih je bil neomejen in neskončen.
Živel je svoje čisto in blagoslovljeno življenje.

Ni se oziral na druge, da bi iskal potrditve, vedel je namreč, odkod prihaja njegova Svetloba in ji popolnoma zaupal.

Iz daljave je vse to opazovala Kopija.

Iz svojega udobnega naslonjača, kjer je preživljala večino časa, je opazovala Sijaj in Blišč Originala.

Vse, česar se je do tedaj lotila, je padlo v vodo.
Želela si je nekaj trajnega, a nenapornega, da bi lahko še več časa preživela v naslonjaču in uživala v sadovih svojega dela.

Ob opazovanju Originala se ji je zdelo, da bi lahko bila on.

Zaželela si je lahkotnosti, s katero je Original utiral nove poti in vedno znova in znova navduševal ljudi.

Vstala je iz naslonjača, za hip opazovala Original in si rekla:
“To lahko tudi jaz.”

Jemala je ideje iz njegove bogate zakladnice in jih vstavljala v svoje izdelke. Ni se ustavljala, dokler ni bila prepričana, da je postala Original.

Ko se je pojavila v prostoru, polnem ljudi, je v svoji domišljiji že videla uspeh in priznanje, navdušenje ljudi ob njenih stvaritvah.

Čakala je.
Čakala je in se prepričevala, da bodo opazili.
Bila je prepričana, da so njene umetnine tako podobne Originalovim, da ljudje ne bodo prepoznali razlike.

Čakala je, toda ljudje so hodili mimo.

Potrudila se je, da bi še bolj natančno kopirala Original, prepričana, da ji bo naslednjič uspelo.

Spet se je pojavila.

In spet čakala.

Ljudje so spet hodili mimo.

Mrzlično je razmišljala, kaj lahko še stori, da bi presegla Original in se ob tem borila sama s seboj, saj vendar ni hotela biti neopažena.

Original pa je ves ta čas sijal v Svetlobi, ne da bi se enkrat samkrat ozrl na njo.

Bolj ko se je trudila posnemati Original, bolj je postajala nevidna ljudem, ki so hodili mimo nje, da bi prišli k Originalu.

Čeprav se je postavila tja, kjer se je on, se ni zgodilo nič.

Iz obupa je ustvarjala še več posnemanj, toda edino, kar se je skozi to rojevalo, je bilo globoko razočaranje.

Njene stvaritve so bile prazne, brez sijaja, narejene iz obupa in težnje, da bi bila “nekdo”.

Nekega dne se je razbesnela in zakričala Stvarstvu:
“Zakaj mi ne uspe, pa čeprav delam vse tako kot Original?”

Stvarstvo je odgovorilo:
“Ne more ti uspeti, draga Kopija. To, kar počneš, ni odeto v Svetlobo, ker ni iskreno, predvsem pa ni tvoje.”

“In kaj lahko naredim, da bo nekaj moje?” vpraša Kopija.

Stvarstvo mirno odgovori:

“Ne išči pri drugih, ki so že dosegli svoj uspeh.

Ne išči lažje poti, kajti v resnici ne veš, kakšno pot so prehodili oni in kaj vse so naredili, da se njihova pot danes zdi lahkotna.

Pojdi globoko vase, se tam ustavi, ponikni, utihni … in morda, če boš dovolj mirna, uzreš svojo pot, svojo Svetlobo.
Samo to te bo zares osrečilo.
In samo to je vredno vsakega koraka.”

“Toda … minila bodo leta, preden mi lahko uspe, jaz pa si želim uspeti takoj …” moleduje Kopija.

Stvarstvo zašepeta:”Si kdaj vprašala Original, koliko časa je preteklo, da danes tako sije?”

Kopija odgovori:”Nisem”

Stvarstvo:
“No vidiš.
Ničesar nimaš, s čimer bi lahko pokazala, potrdila, oplemenitila svoj obstoj.

Vračamo te na začetek, do tistega razpotja, kjer si nekoč že bila.
Imela si izbiro med na videz lažjo in Tvojo Potjo.
Izbrala si lažjo,
saj je tvoja lenoba premagala vse ostale so-tekmovalce.

Tokrat ti dajemo možnost, da izbereš svojo pot.
Edina je, ki te bo res osrečila.
In edina, ki bo dala smisel tvojemu življenju.

In če želiš sijati, moraš najprej odkriti svoj Vir Svetlobe.”

Kopija je utihnila.

Vse v njej se je upiralo modrosti Stvarstva, toda globoko v sebi je vedela, da ima prav.

Molčala je dolgo časa.

Prepoznala je vse demone, strahove in dvome, ki jih je nosila v sebi.

In nekega dne se je pojavila pred Stvarstvom ter vprašala za dovoljenje, če si lahko spremeni ime.
Takrat se je sprostilo ogromno energije in v Vesolju je zasijala nova Svetloba.

Vesna Neferamis