Uvodnik februar 2014

Pozdrav svetlobe !
Februar je tradicionalno mesec ljubezni in zima naj bi počasi zapustila naše kraje, vendar se letos kar ne da. Ravno v februarju smo dočakali sneg in z njim tudi pravo ledeno dobo v nekaterih koncih Slovenije. Po mnenju mnogih to kaže na zamrznjeno st naših čustev, spet drugi pravijo, da se letos zaradi izjemno aktivnega sonca Zemlja brani z izrednimi snežnimi in ledenimi razmerami, s katerimi se soočamo na najbolj nenavadnih koncih sveta, kot je bil denimo sneg v Egiptu. Ne glede na to komu je za verjeti, je dejstvo, da smo v izjemnem premiku energijsko gledano in vse, kar se nam je do sedaj zdelo normalno in sprejemljivo, se spreminja. Premikamo se v neznano, tudi na kolektivnem nivoju, in to kar je bilo do zdaj zgodba posameznikov, postaja globalna zgodba. Premik se je že začel, čas je, da spustimo zavore.

In ravno februar je, tako kot vsako leto, tisti mesec, ki naznanja izdih mame Zemlje, ki se je začel dogajati v njenih globinah. Zdaj gremo v akcijo. Zimski spanec, ki se je intenzivno odvijal od novembra do januarja je zaključen, zdaj je čas za akcijo. In v nadaljevanju vam razkrijem, zakaj je tako pomembno, da vam je letos resnično zelo jasno, kam želite, kam se premikate, kajti energije pridobivajo na intenzivnosti in februar samo kaže trend, ki se bo skozi mesece v pomladnih mesecih le še stopnjeval. Poskrbite za to, da imate ob sebi, pri sebi potrebna orodja za razreševanje energijskih ovir na poti, drugače bo zelo naporno. Človeški živčni sistem bo pod pritiskom, zaradi ogromnih količin energij, ki prihajajo na planet in ključno je, da imate na voljo orodja, kako se s temi pritiski soočati, drugače bo popustil najšibkejši člen v verigi. Pri enih je to zdravje, pri drugih so odnosi pri tretjih njihov kreativni izraz navzven. Ključno je, da poskrbite zase in se negujete, ter vedno znova energijo, ki vstopa v vaš živčni sistem predelate v sebi. Sliši se sila enostavno, in tudi je, samo pretočiti je potrebno notranjo energijo v sebi iz tokokrogov stresa, ranjenosti in bolečine v tokokroge radosti in ljubezni. V praksi bomo to izkusile v našem druženju Prebudi svojo Shakti. Več o tej umetnosti notranjega pretakanja energije pa v Divine Flow druženju.

Želim vam izjemen mesec in obilo darov, zavedanja dragocenosti in številne mavrice na vseh področjih vašega življenja. Naj bo čudežni prah radodaren z vami!

Taja Albolena

Smernice za februar 2014

Ste imeli dramatičen vstop v februar? No, mesec bo dramatičen, kajti začel se je zemljin izdih, kar pomeni, da nas energija podpira v izražanju navzven, vendar so prve stvari na katere bomo naleteli na poti naše ovire, polena, ki si jih mečemo pod noge. Februarski izzivi bodo povezani z vsem česar se oklepate, z vašo potrebo po ugajanju, biti sprejeti in ob tem žrtvovati sebe. Energija žrtve je tista, ki bo velik trn v peti in pomembno se bo soočiti z izzivi že na začetku, brez odlašanja in brez čakanja.

Februar bo zelo lepo pokazal energijo leta v katerega vstopamo, kajti od nas bo zahteval, da se osrediščimo, zberemo in postavimo prioritete. Zmedenost in razpršenost vam ne bosta v prid. Ključnega pomena je, da imate naravnan kompas in da veste kam greste. Prisotnost bo prvi veliki izziv tega meseca, kajti planeti bodo poskrbeli za to, da bo veliko zmedenosti in kaosa v zunanjem svetu. Če ne boste prisotni tukaj in zdaj, vas bodo nepredvidljive situacije in dogodki vedno znova spodnesli. Prihajale bodo tudi nepričakovane priložnosti, zato je prisotnost tukaj in zdaj ključnega pomena, da jih boste ujeli in jim sledili.
Srčna usmerjenost je velika veščina, ki jo je modro razviti in to pomeni, da se usmerjate iz vašega srca, iz vaših srčnih želja. Pomembno bo, kako boste poskrbeli za svoje telo, kajti utelešenost in prisotnost v fizičnem telesu bo ključnega pomena. Pomembno je poznati in imeti razsodnost glede razlikovanja prisotnosti in kontrole, nadzora. Kontrola in nadzor sta vedno povezana z navezanostjo na nekaj, kar se nam zdi pomembno. In vedno so naše najtežje lekcije tiste, kjer se nismo voljni spustiti in hočemo po vsej sili imeti kontrolo in nadzor. Tega nam energija leta, ki po kitajskem koledarju ustreza lesnemu konju enostavno ne bo dopustila. Konja ne moremo kontrolirati ali nadzirati, preveč svobodnega duha ima za kaj takega. Samo, če k njemu pristopimo s srčnostjo, ki izraža vedno tudi pogum, da usmerjamo in vendar tudi popuščamo in smo se voljni prilagoditi, soustvarjati, lahko vodimo konja. Saj ne, da imam s konji osebne izkušnje, vendar poznam to energijo in vem kako neukročena zna biti. In ukrotiti je ne moreš na silo, samo z nežnim vodenjem in usmerjanjem ga pelješ tja, kamor želiš. In to je ženska veščina vodenja in usmerjanja, ki se je bo potrebno naučiti.

In februar bo prvi poligon za vadbo kako dobro vodimo in usmerjamo svojo lastno življenjsko energijo.
Mesec bo od nas vedno znova želel, da pokažemo koliko zaupamo vase in v svoje sposobnosti, v to, da smo fleksibilni in da smo v toku. To je mesec, ki nas bo vsak dan znova spominjal, da se vedno, ko se zaprejo ena vrata, odprejo za nas druga vrata. Čas pred nami enostavno zahteva, da se odpremo in da čutimo, da se premikamo skozi in tukaj enostavno ni več časa niti energije za to, da se ščitite, da se skrivate, da poskušate životariti. Potrebno se je odpreti življenju in resnično zaživeti. In da vas življenje ne bi preplavilo je potrebno razumevanje tega, kako se načini v tem svetu spreminjajo in kako smo mi tisti, ki kreiramo, zato je prvi korak, da prevzamete odgovornost za svoje življenje in svoje izbire in nehate odgovornost prelagati na druge. Tukaj se vedno vse začne. Tisti, ki ste zelo trmoglavi, togi in želite imeti vse pod kontrolo boste verjetno imeli težko vožnjo. To je mesec, ki ni naklonjen perfekcionizmu in popolnosti. Namesto tega ima raje avtentičnost in fleksibilnost.
Izziv s katerim se mnogi soočajo je preplavljenost. Preplavljenost z informacijami, preplavljenost z izzivi. In tukaj se je enostavno potrebno vzeti v roke in reorganizirati stvari v svoji notranjosti. Vse se dogaja od znotraj navzven in čas pred nami to vsak dan znova potrjuje.
In izkoristite Valentinovo, ki je tokrat pod okriljem ognjenega Leva za izjemno praznovanje. Polne lune so vedno namenjene praznovanju, zato jih resnično izkoristite v polnosti. In to kar slišim z vseh strani je, da so lune letos še bolj „močne“ in predstavljajo vse večji izziv za ljudi. Namesto, da se borite z energijo, jo izkoristite sebi v prid. upravljajte s svojo življenjsko energijo!

DIVINE.SI

Negovanje Ženske Duše

Vse smo poklicane, da delimo svoja darila s svetom, da odpremo svoja srca še malo bolj in ljubimo še malo bolj. In ženska ta klic zelo močno začuti nekje na prehodu v srednja leta. In prehod v srednja leta se ne zgodi kot enkratni dogodek, nekako prikrade se v tvoje življenje tam po 36 letu, ko se zgodi tretji Jupitrov povratek in v obdobju od 38 do 42 leta Pluton definitivno poskrbi za premik iz zunanjega sveta navznoter. In pri meni je bil Jupitrov povratek točen kot ura. V kratkem času se mi je življenje kot sem ga poznala sesulo v prafaktorje. Neudobje, ki so ga povzročali moji notranji viharji se je poglabljalo in ne glede na leta izkušenj z različnimi tehnikami, mi v tem neudobju prehoda v neznano niso pomagale kaj dosti. Nezadovoljstvo se je poglabljalo, skupaj z zdolgočasenostjo in jezo na svet in na samo nase. Nisem vedela kaj se dogaja z menoj in preveč me je bilo sram, da bi svoje občutke delila s komerkoli. Konec koncev sem imela veliko odgovornost do svojih strank. Upala sem, da bo minilo… vendar ni.

Klic Duše je bil vedno močnejši in moja ženska duša je hotela mojo polno pozornost. Borila sem se navznoter, vendar sem kmalu spoznala, da upor, boj in »znani« načini enostavno ne delujejo. Spoznala sem, da je čas, da se neham slepiti in pogledam globoko v svojo žensko dušo.

Saj veste, kako to gre, nekje do 40-tih ženske večino svojega časa posvečamo drugim… otrokom, partnerju, šefom, kolegom, prijateljicam, itd. Ta premik pa je tranzicija, prinaša spremembe. In spremembe niso lahke. Hormoni se v tem času začnejo v telesu spreminjati, kajti nivo estrogena počasi začne upadati, kar nas spodbudi k temu, da svojo pozornost iz zunanjega sveta usmerimo navznoter.

V ženski se začnejo dvigati vse njene potlačene želje in ustvarjalnost, vsa hotenja, ki so bila vse od pubertete nekako potisnjena v ozadje in vse skupaj je čutiti kot vulkan, ki želi izbruhniti. Poklicane smo, da se soočimo s svojimi nezavednimi in samouničujočimi prepričanji in vzorci, ki nas ovirajo, da bi zaživele v svojem polnem potencialu. In vendar je proces preobrazbe mogoč le, če smo aktivno prisotne v procesu.
Ni dovolj, da se o čustvih pogovarjamo, da pride do ozdravljenja, jih moramo izkusiti. Predati se moramo svojim čustvom jeze in strahu, jih spoznati, tako da jim dovolimo, da nas preplavijo. Le tako lahko zacelimo svoje rane življenja, da si priznamo, da sta bolečina, žalost in jeza del nas. In vse to postavi nov temelj za novo fazo v našem življenju. In to so srednja leta. Ne gre za krizo… gre za priložnost. Priložnost za rast, priložnost za nego, priložnost za to, da svoj notranji svinec osebnosti pretopimo v zlato svoje ženske duše. Gre za premik v notranjo modrost.

Dr. Christiane Northrup, avtorica izjemne knjige Žensko telo, ženska modrost, v knjigi pravi, da sprememba ni le skupek fizičnih težav, ki se začnejo pojavljati in jih je potrebno popraviti, nekaj z njimi narediti, kot rade rečemo, pa naj bo to z zelišči, hormonskimi terapijami, gre za pravo notranjo revolucijo, ki prinaša največjo priložnost za rast od pubertete.
Premik v srednja leta je čas mogočne notranje preobrazbe. Ženske dobimo priložnost in tudi energijo, jasnost in voljnost, da sledimo svojim notranjim kreativnim impulzom. Vprašanje je le, ali sledimo tem »navdihom«, kot jih imenujem sama, ali ne.

Sprememba ni nikoli lahka. In vsak, ki trdi drugače, ni iskren, predvsem do sebe. V tem prehodu nam ni postlano z rožicami. Večina žensk spoznava, da so morda navzven videti srečne in imajo v življenju vse kar si želijo, vendar so navznoter dobesedno mrtve. Ne čutijo same sebe, ne čutijo živosti, strasti, radosti ali ljubezni do sebe. In to je najbolj neprijeten del soočenja same s seboj. Priznati si moraš kje se nahajaš, da bi lahko naredila premik naprej.

In ne glede na to, kje se nahajaš in kaj je tisto kar te muči v tvojem življenju, lahko so težave v partnerstvu, z zdravjem, z otroci, v službi, ključno je, da jih lahko prepoznaš in jih zmoreš objeti v sebi. In to je običajno idealen čas za negovanje svoje ženske duše, pa naj bo skozi individualna srečanja ali skupinska druženja, jogo, ples ali ženske kroge. Pomembno je, da v tem prehodu sežeš ven iz sebe po podporo, da si priznaš, da ne boš zmogla vsega sama, kot se rade prepričujemo in da se premakneš skozi spremembe, ki te čakajo na poti, na tebi najbližji način.

Dr. Northrup pravi, da če ne odgovorimo na ta klic svoje duše, če ga ignoriramo, zatremo svoje občutke in »ostanemo tiho, da bi ohranile mir«, je to kot bi zamašile ventil na ekonom loncu. Nekje bo nekaj popustilo. In zelo pogosto je to zdravje ženske, rezultat pa so tri največje bolezni žensk, v menopavzi in to so: srčne bolezni, depresija in rak na prsih.
Spremembe s katerimi se soočamo so izjemna priložnost za rast in premik v svoj polni potencial, ki ga duša nosi za nas. Čas je, da objamete blagoslove premika navznoter, časa osebne prenove in opolnomočenja. In ta premik lahko praznujemo skupaj!

Pred šestimi meseci sem pripravila 10 dnevno brezplačno akcijo samo za ženske in udeležilo se ga je okoli 500 žensk. 10 dni smo se virtualno družile in z vami sem delila številne modrosti, ki sem jih od leta 2009 usvojila in dala v prakso.
Odločila sem se, da druženje ponovim. In tokratno druženje bo posvečeno Negovanju Ženske duše in nas bo vodilo skozi štiri portale Kreacije.
In vabim Te, da se mi pridružiš.

Ženske smo na izjemnem popotovanju, smo v procesu ponovnega rojevanja same sebe. In ta proces se odvija v štirih korakih, ki jih bomo spoznale skozi naše 10-dnevno druženje. Ženske se moramo spomniti, da nam ni treba delovati in delati stvari, namesto tega se moramo spomniti, da je vse, kar iščemo zunaj sebe, že v nas.

Ključno je, da začnemo ceniti svoje ženske cikle, svojo naravo cikličnosti, ritem, strast in svojo resnično naravo ženstvenosti v svojih dnevnih aktivnostih, sredi nakupovalnega centra ali poslovnega sveta. Pomembno je, na novo opredelimo Kdo smo in si življenje naredimo takšno, kot si želimo.

Ko veš, kako začutiti izpolnjenost v sebi kot privlačna, ženstvena, magnetna Ženska, ki ti si, lahko s svetom deliš svoje Darilo!

Popotovanje Negovanja Ženske Duše je močno in dragoceno darilo, ki ga lahko daš sama sebi.
Pridruži se mi na Popotovanju Vase!

Vodila Te bom skozi zavedanje:
Kako se tvoja ženska esenca izraža popolnoma drugače kot moška esenca
Spoznaj ples življenja moške in ženske esence, kar ti bo razkrilo številne ključe za partnerske odnose.
Spoznaj štiri mogočne portale Kreacije
Kako pomembna je maternica v življenju ženske
Kako prisluhniti svojemu notranjemu glasu
Zakaj je čutenje ključna veščina sodobne ženske
Kako objeti duhovnost skozi izkušanje namesto teorije
Kako izkusiti svoje telo kot sveti tempelj in temelj stabilnosti v tvojem življenju
Zavedanje Ženstvenosti in kaj pomeni Biti Ženska.

Na voljo bodo:
10 dni druženja skozi Negovanje Ženske Duše
Dnevni izziv
Dnevne vodene prakse
Podpora zavestnih žensk skozi medsebojno izmenjavo mnenje in izkušenj

Česa podobnega še nisem ponudila in resnično me veseli, da bom svoja nova spoznanja delila ravno s teboj. Z velikim navdušenjem bom spremljala vaša mnenja in izkušnje na povezavi, ki bo na voljo če čez nekaj dni. Dnevno bom spremljala odzive in odgovarjala na vprašanja v povezavi z dnevno temo.

Potrebno se je prijaviti na 10-dnevni izziv Negovanje Ženske Duše in ob prijavi dobiš vsa nadaljnja navodila na e-mail, ki ga boš posredovala.

Taja Albolena

Ženska je Zvezda

Ženska je v svoji izvorni Biti Zvezda. In ta zvezda sije in je v izžarevanju. Svetlobo iz svoje notranjosti širi v svet. In to je narava Ženske. Da se iz svoje notranjosti širi in sije svojo svetlobo v svet. Vsi žarki naše zvezde izhajajo iz notranjega centra celote, celostnosti, iz centra naše Biti.

Enost-Celota je temelj ženske moči. Gre za osrediščenost v centru, ko si del fizičnega, zemeljskega in duhovnega, brez ločenosti. Enostavno samo si, vse v Enem in Eno v vsem.
Ko smo v stiku s to celoto v sebi dostopamo do moči, ki nas povezujejo, harmonizirajo in prinašajo notranji mir. Ženska celostnost se razkriva na različne načine, lahko jo vidimo v milini s katero noseča mati pričakuje in neguje novo življenje, medtem ko v njenem življenju odmirajo stare, nepotrebne stvari. Ali v tem, kako se pogosto soočamo z bolečino umiranja starega in smo hkrati v radostnem pričakovanju novega. In v časih v katerih se nahajamo je ključnega pomena za ženske, da se spomnimo te polnosti in povezanosti, ki je del naše narave.
Ženska je po naravi povezovalka, hkrati opravlja celo vrsto vlog. Hkrati se v njenih možganih dogaja cela vrsta procesov, za razliko od moških možganov, ki so precej bolj fokusirani na eno nalogo naenkrat. Celostnost ženske ozaveščamo skozi situacije, ki od nas zahtevajo empatijo, ko čutimo harmonijo, sodelovanje, soustvarjanje, povezanost. Celostnost je del svetosti, lepote, živosti, ljubezni, je del življenja samega. Ko spoštujemo in cenimo povezave skozi katere se razkriva celota, je ta vedno bolj ozaveščena in prepoznana v naši notranjosti.

In to na kar rade pozabljamo je, da ko govorimo o celoti, celota samo je. Nič nam ni treba narediti, da bi prišle v celoto, ker smo že v njej. Celota je del naše Biti. Samo je. In vse kar je potrebno je, da se je spomnimo. Opolnomočenje pri ženski ne prihaja skozi delo na sebi, skozi delovanje, potiskanje in siljenje. Ničesar nam ni treba narediti in to je sam po sebi izjemen izziv za žensko, ki je od malih nog naučena kaj vse mora narediti. In s tem imam tudi sama še vedno izzive, ko se ujamem v tej tendenci, da bi izstopila iz svoje vloge svetilnika in začela tekati za tistimi, ki naj bi jih rešila. Svetilniki so postavljeni ob obali z namenom, da usmerjajo ladje in kažejo pot. Je res?

Ženska pot je pot širjenja, pot odpiranja, pot razcveta, ko se kot cvet odpiraš v vedno večje širine in globine in temu odpiranju in širjenju ni nikoli konca. Ženski ni treba delati na sebi skozi tradicionalne duhovne prakse, ni ji treba mojstriti svojega telesa in se truditi. Vse kar potrebuje, je že v njej. Kar mora narediti je, da se spomni kdo je v resnici, in da ozavesti ter zavestno pomaga širiti ta občutek celote v sebi. V resnici moramo le umakniti ovire na poti. V tem procesu širitve moramo samo odstraniti vse kar je staro in nam ne služi več. In to je v veliki meri povezano z zaupanjem, vztrajnostjo in predanostjo, in ne trudom.

Na tej poti je zelo pomembno, da ozavestimo modrost ženskih ritmov in ciklov. Kajti osnovna paradigma ženske narave je povezana s cikli rojstva in smrti, uničenja in kreacije. Umiranje starega je vedno del novega izraza življenja, ki se rojeva na drugi strani. In ne glede na to, da v sebi nosimo številne rane življenjskih izkušenj ta naša notranja celota nikoli ni ranjena. In vendar, da bi lahko ozavestila in objela v sebi sebe v celoti je zdravljenje ranjenosti iz preteklosti nujno. Potrebno se je soočiti s svojimi ranami, da bi lahko osvobodile v rani ujeto energijo in se osvobodile.

Pogosto ste me slišale govoriti o tem, da je nasilje v zunanjem svetu prisotno zaradi nasilja, ki ga ženske zganjamo same nad seboj, v sebi. To kar se velika večina žensk ne zaveda je izjemen vpliv, ki ga imamo na svet in na Zemljo. S tem, ko zdravimo sebe in svoje rane, zdravimo svet. Tako velik vpliv ima ženska.
In ena najpogostejših ovir za žensko, da ne vidi in ne prepoznava svojega vpliva je prepričanje, da nismo dovolj, da še nismo pripravljene, da smo preveč ranjene, da bi lahko doprinesle k celoti sveta. In nenehno poslušam s strani žensk, da morajo najprej pozdraviti sebe, preden lahko naredijo kakšno pomembno spremembo v svetu. Kakšna neumnost. Kako zelo omejujemo same sebe. Ideja, da moramo najprej pozdraviti sebe in delati na sebi, da bi lahko začutile in živele celoto sebe je mit v katerega sem zelo dolgo verjela tudi sama. In potem sem spoznala, da s tem sama sebi mečem polena pod noge in da je to zelo učinkovit izgovor, da ti ni treba nič narediti, ker ti se trudiš in delaš na sebi. In potem sem enostavno opustila vse tehnike in vse delo na sebi. In mnogi me niso razumeli, tako kot tudi sama sebe nisem razumela, enostavno sem začutila da to ni tisto, kar je moje, kar si želim.
Bilo je dovolj!

Potem je počasi prišlo tudi razumevanje, da vse že sem, da je vse že v meni in da je za resnično zdravljenje ta notranji občutek celote tisti, ki je ključen. Če mislimo, da celoto dosežemo enkrat, ko imamo za seboj dovolj ur dela na sebi, se motimo.
Če čakamo na celoto, se nič ne zgodi. Smo v čakanju.

In paradigma individualizma, ki govori o tem, da je potrebno sebe postaviti na prvo mesto in da moram najprej pozdraviti sebe, šele nato lahko prispevam s svojim Darilom k življenju ljudi in sveta podpira nizko samozavest žensk, ki iščejo terapevte in hodijo na delavnice, berejo knjige, da bi postale »vredne« svoje ženske celostnosti. In naj bom zelo odkrita s tabo, sama sem vrsto let, pravzaprav več kot desetletje preživela z vero v ta mit. In ko sem se zbudila iz njega ni bilo čisto nič rožnato, kajti nisem imela zgledov okoli sebe, kako zdaj najti pot nazaj k sebi, vase. Pet let sem aktivno iskala, preučevala in brala karkoli, kar je dišalo po negovanju ženske duše. Brez terapij in siljenja in brez truda. In vse svoje vedenje in modrost, ki sem ju spoznala in predelala na poti delim z ženskami, ki se nahajajo na tem prehodu iz osredotočanja na zunanji svet in vračanja nazaj v svoj notranji svet. In pogosto je vse kar je potrebno, da se obrnemo vase v prvi vrsti to, da se ustavimo.

Namesto da se trudimo biti popolne, da bi lahko bile v služenju, kar pogosto verjamemo v sebi, je ženska pot pravzaprav spoznavanje vsega kar že si, da vidiš in ceniš načine na katere že si Darilo za ljudi in svet. In vendar, da bi lahko živela celoto, moraš spoznati tako svetlobo, kot tudi temo v sebi. In spuščanje v svoje notranje podzemlje ni prijetno popotovanje. Na poti izkušaš izgubo, obup, ponižanje in soočanje s smrtjo. In ko enkrat ta svoj spust v neznano zaključiš, ko iniciacijo opraviš, se ti razkrijejo globine in širine celostnosti, ki te spremenijo za vedno.
Srečujem številne ženske in tudi sama se spomnim, kako sem si želela samo to, da bi bilo življenje tako, kot sem ga poznala prej. In vendar je vse drugače. Ko se iz globin vrnemo nazaj, si vsi želijo, da bi bile »normalne« vendar to enostavno ni mogoče, kajti tako globoko popotovanje vase te zaznamuje za vedno. Ne moreš se več slepiti, da je vse ok in sončno in pozitivno, ko enkrat spoznaš globine svoje Biti. Globoko se zavedaš rednice, da sta smrt in rojstvo samo dva izraza iste energije življenja.
Največja in najbolj skrita resnica svete ženstvenosti je, da nič ne prihaja od zunaj, vse se rojeva iz naše notranjosti. Mi smo kreatorji svoje realnosti. Življenje, vključno z vsem trpljenjem, izgubami, bolečino, izhaja iz nas, iz našega centra. In ta center je v tebi, ta center si Ti.

Vse izkušnje izgube, trpljenja in smrti nosijo v sebi velik potencial, da nas odprejo za nezamisljive dimenzije celote življenja, v centru naše Biti. In ko nanje zmoremo pogledati od daleč vedno vidimo, kako so nam služile in kako brez tovrstnih preizkušnje ne bi bili to, kar smo danes. Vse tovrstne izkušnje na moji osebni poti so me odprle za radost in ponižnost, za zavedanje misterijev, in spoznanje, kako majhna sem v tej veličini življenja. In hkrati s tem sem spoznala kako ključna sem in kako je moj center, moja Bit, pravzaprav center življenja. Da sem vse v Enem in Eno v vsem. Hkrati. In da sem brezmejno dragocena in hkrati totalno nepomembna v očeh življenja, oboje hkrati. In iz tega zavedanja in spoznanja sem se rodila v avtentičnost, v pristnost in srčnost, ki je prej nisem poznala. Zdaj znam biti velika in majhna hkrati. Poznam svojo moč in hkrati sem totalno nepomembna. Paradoks? Nedvomno.

In moje delo je z ženskami, ki so na tem prehodu iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, ki izkušajo občutke praznine, nemoči, nezadovoljstvo s svojim življenjem ali življenjskim stilom. Da “najdejo” sebe, objamejo blagoslove prehoda v notranjo modrost, negujejo svojo žensko dušo, se spomnijo svoje avtentične narave in ustvarijo resnično izjemno življenje.

In DivineFeminine Akademija je nastala iz moje želje, da vse kar sem spoznala, delim naprej. In sem začela deliti in delim. In ob tem, ko skupaj izkušamo stvari in rastemo se odpiram in se širim in rastem tudi sama. In zato nobeno druženje, ki ga vodim ni enako prejšnjemu, vsako je unikatno, ker sem sama vsakič bolj polna, bolj cela. In za to priložnost, da vodim ženske v celostnost in izpolnjenost sem brezmejhno hvaležna.

DIVINE.SI

Prebudi svojo Shakti!

Shakti je esenca ženske, esenca življenjske energije, ki kreira. Je energija, ki ustvarja življenja, ki življenju daje formo. Je živost, sočnost, strast do življenja. Povezuje vse oblike življenja, utira si svojo pot v oceanu življenja kot vitalen, utripajoč val, ki teče skozi vse kar biva, skozi vse ljudi in vse stvari.
Ženstvena esenca je tista, ki začuti stik, ki čuti povezanost. O ženski esenci ne moreš govoriti, lahko jo samo izkusiš. Ženstvenost je zelo telesno naravnana, zelo čutna, polna življenjske sile, ter užitka. Je prisotnost, je pretočnost in povezanost.

Ženstvena esenca ni povezana s spolom, gre za energijo. V stari kitajski tradiciji so jo poimenovali jin, v indijski tradiciji je Shakti in v hebrejski tradiciji Shekinah. Če je moška esenca jang ali Shiva, aktivna sila ognja in zraka, sila delovanja, usmerjenosti, je ženstvena esenca sprejemljiva sila vode in zemlje, je pretok. Ženska esenca je ljubeča, srčna stran, dušna stran. Ta srčnost, ta dušni stik je manjkajoči delček sodobne družbe. V medsebojnih odnosih je to energija, ki vzpostavi bližino, povezanost. Bližina je duša, ki je v ljubezni.
V Egiptu je bilo vedenje, da je Shakri povezana z našim izžarevanjem splošno znana. Ženska je bila mojstrica telesa in energijskih pretokov, mojstrica čutenja in senzualnosti. In vse se ne začne v glavi kot mnogi učijo, ampak v zaznavanju energij, ki nas obdajajo. Čeprav drži, da je to veščina, ki smo jo dolgo časa uspešno zanikali. Vendar je zopet čas, da ozavestimo svoje svetlobno telo poznano tudi kot KA telo. In tvoje Ka telo je telo, ki sije, izžareva tvojo energijo, tvojo karizmo, tvoj sijaj. Tvoje resnično izžarevanje izhaja iz tvojega zavedanja, razumevanja, čutenja in utelešenja tvojega energijskega telesa.

Naj te vprašam … Kako dolgo se že skrivaš? Kako dolgo skrivaš svoje resnične občutke? Tvoje srčne želje? Tvoj resnični Jaz? Živiš svoj polni potencial duše ali se skrivaš? Si v ugajanju, ustrezanju drugim, si v strahovih, dvomih? Za soočenje s seboj je potrebna iskrenost. In pogosto so odgovori boleči. Pa vendar, si želiš osvoboditi svojo življenjsko energijo? Začutiti svojo življenjsko energijo v telesu?

Dejstvo je, da smo naučeni, da nosimo maske in skrivamo svoj pravi obraz. Naučili smo se, da je bolj varno, če smo zaprti in rezervirani, kot da bi se odprli in si dopustili ranljivost s svojimi najdražjimi. Poskušamo ustrezati in nekako preživeti. In strah nas je, da bi bili resnično videni, da bi sijali in da bi čutili sebe in druge.
Izžarevanje je ženska prisotnost, pomeni, da si popolnoma utelešena, popolnoma tukaj in zdaj in dopustiš drugim, da te vidijo takšno kot si. Pomeni pa tudi, da zavestno izražaš sebe in da upravljaš s svojim žarom, da ga povečaš v situacijah, kjer je to primerno in ga zmanjšaš tam, kjer je sijanje neprimerno. Ko si v izžarevanju, s tem izražaš svojo izbiro, da si kanal za svetlobo, za energijo življenja, za silo Enosti, da te uporabi in skozi tebe izrazi tvoje edinstveno in unikatno Darilo, ki ti si.

Popularno je govoriti o seksualni energiji in o tem, kako to vpliva na naše partnerske odnose, vendar sama vse prepogosto vidim, kako ženske skozi številne informacije in znanja o spolni energiji zlorabljamo same sebe, ranimo same sebe, ker se zadev lotevamo na silo in skozi delovanje in trud. Kajti prepričane smo, da je treba »delati na sebi«, se čistiti, travmirati in pozabljamo na milino negovanja, ko samo smo v svoji Biti. Seksualna energija je življenjska energija in to kako upravljamo z njo je ključno.
Veliko srčnosti je potrebno, skupaj z ranljivostjo in občutljivostjo, da naredimo prvi korak v svojo lastno intimo. In Prebudi svojo Shakti je tako notranje popotovanje, ki te na mehak in nežen način vodi v tvojo lastno intimo. Vodi te skozi soočenje s svojim sramom, s svojimi zavorami in ovirami na poti izražanja sebe, zaupanja sebi, da tvoj obstoj zadošča in da je v tebi vse, kar si prišla, da deliš z ljudmi in svetom. In da te svet potrebuje, ja Tebe! Vodi te, da si dopustiš, da zasiješ, v vsem svojem sijaju, da si dopustiš, da ne le prebudiš ampak tudi izraziš svojo Shakti.

Ko sprejmeš svojo notranjo prostitutko, arhetip, ki tvojo svetlobo vedno znova prodaja za dobrine zunanjega sveta, v sebi prebudiš njen zlati del, Božansko Shakti, Sveto Ljubico, Sveto Prostitutko, ki je intimno povezana z življenjem samim in nas nauči, kako se ljubiti z življenjem brez sramu, brez strahu, v vsakem trenutku. Shakti je magnetno privlačna, je divja, sijoča in čista, nežna in mehka, vse v Enem, kajti poveže nas direktno z Virom Življenja, kjer je vse Eno in je Eno v vsem. Tvoja Shakti je tvoj unikaten, samo tvoj izraz življenja, je tvoje Darilo, ki si ga prišla deliti z ljudmi in s svetom. Prebudi svojo Shakti, objemi svoje Darilo!
Tvoja investicija je 333€ za to tridnevno druženje.
Za hitre prijave do 7.2.2014 je cena znižana za 30% in znaša 233€.
Za zgodnje prijave do 17.2.2014 je cena znižana za 20% in znaša 260€.
Za prijave po 17.2.2014 velja redna cena 333€.

LAVENDER ROŽNI KREMEN

LAVENDER ROŽNI KREMEN … kamen ljubeče ženstvenosti

“Potrebujete pomočnika v procesu utelešanja svoje božanske ženske prisotnosti, nežnega izžarevanja, ki ga imenujete tudi sijanje? Moja nežna kombinacija rožnate z mehko lila je prava izbira, če potrebujete vodnika za stik s svojo dušo. Na mehak in nežen način vas vodim v globine in širine, odpiram vse čakre in povezujem s čisto esenco vaše Duše. Pomagam vam pri akcijah, ki jih delate iz srca in pri srčni usmerjenosti. Z vami sem vedno, ko potrebujete ljubečnost in mehkobo, ko odpirate svoje srce vedno globlje in globlje, in ko želite svojo ljubezen deliti z drugimi. Pomagam vam, da se odprete za ljubezen in premagate strahove pred ljubeznijo. Moja prisotnost neguje in hrani s svetlobo, ki jo izžarevam. Imejte me v svoji bližini vedno ko želite bolj jasno povezavo s svojimi srčnimi hrepenenji in ko želite z ljudmi deliti svoje unikatno in edinstveno Darilo. Spomnim vas na to, kako pomembno je, da ste. In da vaš obstoj popolnoma zadošča. ”

Lavender rožni kremen je kristal, ki v sebi združuje vse lastnosti roževca in litija, ki mu daje sivkin odtenek lila barve. Litij v kristalih je izjemnega pomena za vaše telo, saj asistira pri vzpostavljanju ravnovesja, umirjanju, deluje kot katalist pri opuščanju preteklih čutvenih travm, ki so shranjene v telesni strukturi. Vitalizira tudi imunski sistem in ojačuje pretok življenjske sile. Izjemen element je pri zdravljenju depresij, bi-polarnosti, manične depresije, alkoholizma in drugih odvisnosti. Pomaga tudi pri nespečnosti, ključno je to, da litij pomirja živčni sistem človeka, kar je v teh razburkanih časih ključnega pomena. in zato sploh ne preseneča, da deva kristala priporoča, da ga imamo pogosto ob sebi.

Lavender rožni kremen odpira ustno čakro Boginje, ki je ključnega pomena v ženskem energijskem sistemu. Odpira možnosti videnja, vedenja, čutenja in sluha na notranjih nivojih. Povezuje nas z Dušno zvezdo in z nadjazom, ki za nas nosi vse informacije, ki so pomembne v tem življenju. Gre za izjemen kamen duhovnega nivoja, ki odpira srčno čakro in te napolni z valovanjem ljubezni. Njegova lastnost je izjemno povezovanje srca in dušne čakre, odpiranja, širjenja in pretočnosti. Litij je element, ki aktivira mogočne vibracije lepidolita kot tudi rožnatega in zelenega turmalina. Litij je element ki pomirja možgane in pomaga nadledvičnim žlezam, da se regenerirajo in usklajeno delujejo povezane s solarnim pletežem. Najdemo ga v vsaki celici v našem telesu in izjemno pripomore k ravnovesju in dobrobiti telesa in pozanosti vseh delov telesa, uma in duše. Asistira tudi pri odpiranju tretjega očesa in pospešuje razvijanje potenciala človeškega angela. Ko gledamo sončne zahode, to v možganih sproži kemično reakcijo, ki sprosti litij in ustvari občutek sreče. S pomočjo elementa litija se naša zavest premakne od reševanja težav h kreativni lahkotnosti.

Afirmacija deve kristala: “Moje srce je kot fontana ljubezni, nežno sprejemam in širim energije ljubezni.”

lavender-star-rose-quartz-spheres-60mm-4

Kitajsko leto lesenega Konja

Po kitajskem koledarju smo 31. januarja vstopili v leto konja, ki bo trajalo vse do 18. februarja leta 2015.

Na Kitajskem je novo leto sovpada s praznikom pomladi Lichunom. To je čas, ko se vsa družina zbere doma ob obilni večerji in se med seboj obdarujejo.  Na rdeče papirje napišejo dobre želje in jih obesijo na okna, kar je povezano z zverino Nian, ki v kitajščini pomeni novo leto. Rdeča barva odganja tudi zlobne duhove in nesrečo, zato so ulice in domovi polni rdečih lampijončkov. Preganjanje nesreče potencirajo še z glasnim bobnanjem ter zmajevim in levjim plesom. Naslednje jutro se oblečejo v sveža nova oblačila in tako obeležijo nov začetek.

Leto 2014 je leto lesenega konja. Konj po kitajskem horoskopu simbolizira elegantnost, vzvišenost, samozavest, zmago, navdušenje in pustolovščine. Leto 2014 naj bi zato bilo iz napisanega zelo dinamično in izredno aktivno. Konj je energičen, aktiven, privlačen, bister, prebrisan, družaben, vročekrven, uspešen, ponosen, skromen, neodvisen, svobodoljuben, vesel in priljubljen. Med njegove negativne lastnosti pa spadajo trma, egoizem, zaletavost, nemir, neodvisnost, svojeglavost in nepotrpežljivost.

Ko smo vstopili v leto konja mi je postalo jasno zakaj so bili vodniki decembra tako zelo vzrajni, da je potrebno energijo usmeriti in jasno vedeti kam greš. Leto konja je leto, ki nas bo preizkusilo v tem, kako dobro držimo uzdi svojega življenja v svojih rokah. In izzivi bodo na vseh nivojih. Ključ je v jasnosti in usmerjenem prepuščanju, v tem, da upravljate s svojo energijo in zavestno izbirate čemu namenjate svojo pozornost in s tem svojo energijo.

Leto 2014 ne bo preneslo tarnanja, pritoževanja, kritiziranja in posedanja. Vsak bo izzvan na svojem področju, tam, kjer je njegovo upravljanje s svojo življenjsko energijo najbolj na „psu“. In potrebno bo vložitiveč energije v svoje uspehe in nič več ne bo samo po sebi umevno. Vse to se že kaže, kajti najbolj bo na udaru naša vloga žrtve, ki je pri ljudeh zelo priljubljena. Enostavno jo bo potrebno ozavestiti in vsak bo moral sam ozavestiti pri sebi, da je njegovo življenje točno takšno, kot ga kreira sam. In v tej luči kaže dobro vsem novim poslovnim priložnostim, še posebej novim podjetjem, ki vedo kam gredo, vedo komu ponujajo svoje storitve in trdno držijo vajeti energije konja v svojih rokah. Konj ne pozna zlate sredine, gre na vse ali nič.

Skratka veščine, ki jih je v tem letu nujno usvojiti so samoopazovanje, spoznavanje in priznavanje kje se nahajamo, kam bi radi šli in tudi prepada vmes, zavedanje tega kaj bo potrebno narediti, da bomo prihodnost pripeljali v svojo sedanjost, kajti velika večina ljudi si predstavlja, da se tovrstni premiki naredijo v zraku, brez da bi prehodili pot oziroma zgradili most med tem kjer se nahajamo in tem, kamor bi radi šli. Veliko izzivov bo zato ravno na razpadanju starih sistemov, ki nam ne služijo več in ključno bo, kako bomo na razpade s kateri nas bo soočalo življenje gledali. Nikoli namreč ne moremo z gotovostjo vedeti, čemu služijo „katastrofe“, ki se dogajajo. Nedvomno pa drži, da bolj kot karkoli drugega povežejo ljudi. Še vedno sem sicer optimist in upam, da bomo izbirali nežnejše načine za tovrstne prehode, kajti čez prepad lahko zgradimo tudi most, brez podiranja in miniranja.

Konj pa prinaša tudi dvoličnost, po eni strani vzpon, po drugi strani pa vse večje težave. Če se nismo voljni spogledati z vsem tistim, kar je skrito v naši „senci“, nas konj, ki je ognjena žival zelo na hitro sooči s stvarmi in ker energija lesa samo povečuje in krepi energijo ognja bo to leto modro začeti in nadaljevati premišljeno, z jasnostjo in nežnostjo. Osebno menim, da bo največji izziv leta, v katerega smo vstopili, siljenje in poskusi, da bi stvari naredili za vsako ceno. Konj nas bo učil, kako pomembno je stvari delati na ženstven način, z milino, nežnostjo in v skladu s tokom. Fleksibilnost in radovednost bosta letos veščini, ki vam bosta na poti še kako koristili. In kar se tiče skrivanja v senci, žal ne bo šlo več. Ogenj bo osvetljeval vse kar je gnilo v deželi Danski, pa naj bo to Slovenija, vaš partnerski odnos, ali vaša služba.

Pričakujemo lahko torej divje, svobodno, samozavestno in pustolovsko leto. Naporno za vse, kajti tudi ko imaš v rokah orodja za premik, te energija sooča s tvojimi notranjimi izzivi. In letos jim nihče ne ubeži. Zato globoko dihajmo, uporabimo vsa orodja iz svoje škatle z orodji in predvsem uživajmo na ttej divji ježi skozi leto.

DIVINE.SI

Molitev meseca

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.
Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.
Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseje vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgnete vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.
Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnost svojega srca in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.
Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni,
je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni
v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca,
jokali, a ne izjokali vseh solz.
Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.
Kadar ljubite, ne smete reči »Bog je v mojem srcu«, temveč raje »Sem v srcu Boga«.
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni,
kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni, usmerjala vaša pota.
Ljubezen ima samo to željo, da izpolni samo sebe.

Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje take:
Stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč.
Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni
in krvaveti voljno in radostno.
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
Umiriti se ob popoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer s hvaležnostjo domov
in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubljenega v srcu.

Molitev ljubezni – Kahlil Gibran

V ljubezni, z ljubeznijo, za ljubezen.

DIVINE.SI

Pismo s strani jeter

Pismo jeter
novice SZZ december/januar 2013

Halo, tukaj jetra!

Smo vaša jetra. Ali nas poznate? Zraven kože smo vaš največji organ in naša največja naloga je v presnovi. Od nas pričakujete, da vas nenehno razstrupljamo, saj se večina zdravil presnovi prav z našo pomočjo. Prav tako smo osnovno skladišče glikogena in sintetiziramo plazemske proteine – kar pomeni, da skrbimo za vaše gorivo.

Kaj nam torej najbolj škoduje?

Čustva. Predvsem jeza je čustvo, ki jetra težko prenašamo. Saj poznate rek: „Greš mi na jetra,“ rečemo, kadar nas kaj ujezi. Ko nas preplavi vaša jeza, ne moremo opraviti svojih nalog. Velike težave imamo tudi zaradi mastne, industrijsko pridelane hrane, hitre prehrane in pogrevanja. Zdravila nas zares spravljajo v obup, zlasti če so v kakšnih težko združljivih kombinacijah. Na koncu omenimo še kajenje, povečano pitje alkohola, barvila v hrani in vdihavanje raznih topil ter drugih kemikalij, s katerimi pridemo v stik.

Od novembra naprej postane naše življenje neznosno. Obremenitve pa včasih neobvladljive. Že v navadni prehrani je gora tega, kar moramo predelati. Če pa temu dodamo vse praznične pojedine, popivanje in pomanjkanje spanja, zares ne bo šlo.

Kljub temu da ne bolimo, pa vam pošiljamo signale. Kako jih prepoznate? Imate morda slabo prebavo, vas napenja in vam je po hrani slabo? Če se žolč ne izloča v zadostni količini, se maščobe ne prebavijo, tako kot bi se morale. Kmalu pride do težav. Ali ste pogosto utrujeni in razdražljivi? Tudi to se lahko zgodi, ko smo preutrujena. Ali imate težave s kožo? Če jetra ne uspemo izločiti strupov, jih mora namesto nas koža. Koža se vam bo uredila, če nas boste razstrupili in prečistili. Če čutite tiščanje pod desnim rebrnim lokom, je to že zelo očiten znak, da nam ni dobro. Če imate težave s holesterolom ali povišan krvni pritisk ter povečano telesno težo, se morate teh težav najprej lotiti pri nas.

Kako se pa vseh teh težav lotiti na naraven način? Ali je sploh mogoče? Najraje imamo, če se odpravljanja težav lotite celostno. To pomeni, da najprej pregledate svoj jedilnik in se posvetujete s strokovnjakom, kaj lahko začnete počasi spreminjati. Naslednje je, da poiščete telesne vaje, pri katerih boste lahko vztrajali. Na koncu je še nujno uporabiti pomoč zdravilnih rastlin, da se razstrupimo in prečistimo. Jetra imamo namreč zelo veliko sposobnost samo obnove. In s pravimi pomagali nam lahko zelo pomagate. Katera pa so to? V prvi vrsti je to vsekakor pegasti badelj, ki vam zaščiti celice pred strupi in jih pospešeno obnavlja. Lahko ga uporabljate dlje časa ali pa nas z njim razvajate občasno. Pri proizvajanju žolča in uravnavanju holesterola in prebave vam zelo pomagajo artičokini listi. Bolečine v primeru žolčnih kamnov blaži baldrijan. Holesterol zmanjšujejo naslednje zdravilne rastline: artičoka, vražji krempelj, česen, regrat, triplat, sojin lecitin. Kar velika izbira, kajne? V ljudskem zdravilstvu si lahko predvsem za težave s kožo veliko pomagate tudi z repincem. Zelo pomembno pa je tudi, v kakšni obliki zaužijete te rastline. Najbolje jih je gojiti na svojem vrtu in jih uporabiti, ko jih potrebujemo. Ker pa to vedno ni mogoče, nam pridejo najbolj prav kapljice, za nas vas prosim, da brezalkoholne. Absorpcija je v tem primeru zagotovljena in dejansko lahko jetra izkoristimo vse aktivne učinkovine, ki jih rastline vsebujejo.

V želji, da se bomo še naprej dobro razumeli in si pomagali, vas lepo pozdravljamo.
Lep pozdrav, Vaša jetra

VIR: http://www.zazdravje.net/

Intervju z mag. Karin Rižner

Napovedujem: nalezljive bolezni prihajajo nazaj

Karin Rižner: »Zdravstvena politika sprejema odločitve na podlagi podatkov ali vzgibov, ki niso nujno pravilni. Drugo je, kaj odkriva znanost, in pri tem drugem niti slučajno ni nobenega konsenza. Številni resni raziskovalci v svojih študijah pritrjujejo, da stvari niso take, kot nam jih zdravstveni politiki nato olepšane prikazujejo.«

Kako se počutite v vlogi ene od redkih strokovnjakinj v Sloveniji, ki že 15 let javno razkriva drugo plat cepljenja? Se je v letih, odkar opozarjate, da cepiva poškodujejo imunski sistem in zdravje otrok, kaj bistvenega spremenilo?

Počutim se osamljeno. Še vedno (smeh). Zelo sem vesela, da so se okrepila starševska gibanja. Pogrešam pa zdravnike, ki bi si upali na glas povedati svoje zadržke, saj vem, da jih imajo. Na tem področju sem aktivna od leta 1999, ves čas srečujem strokovnjake, ki so zaskrbljeni, pogovarjamo se o tem, toda javno nočejo nastopiti.

Torej so med zdravniki, biologi, kemiki ljudje, za katere veste, da imajo stališča, povsem sorodna vašim, vendar jih zaradi določenih razlogov ne želijo povedati? Koliko jih je?

Seveda so taki. V Sloveniji jih je še vedno peščica, čeprav bistveno več kot včasih. A se skrivajo, sploh zdravniki.

Kako utemeljijo, da se skrivajo?

Gre za dve dilemi. Po dolgoletnih izobraževanjih bi bilo vsakemu posamezniku zelo težko priznati, da je bil zaveden. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po tem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Težko je, tedaj si lahko rečeš samo: »Toliko časa sem študirala, zdaj pa si lahko veliko znanja zataknem za klobuk.« Tak korak je za pediatra, ki je leta in leta cepil, še težji. Stopiti mora nazaj in si izprašati vest. Tudi sama sem si jo morala. Spraševala sem se, kaj sem naredila svojemu otroku, ko sem dopustila cepljenje.

So med pediatri taki, ki dejstva o cepljenju res dobro poznajo, torej tudi drugo plat?

Oja, sem jih že srečala, čeprav so redki. Kolikor sem seznanjena, imajo bodoči zdravniki na Medicinski fakulteti le eno uro predavanja o cepljenju. Zdravnike se v povezavi s cepljenjem javno prikazuje kot strokovnjake, toda večina o tem ne ve tako rekoč ničesar. Kar bi jim lahko pomagalo pri seznanjenju, je njihova praksa. Toda izkušnje iz prakse so zavrgli in se podredili doktrini. Menim, da si večina pred drugo platjo cepljenja zakriva oči. Lahko jih razumem, narediti ta korak je res težko.

Zanimivo je, da v tujini, denimo v ZDA, v Nemčiji, Avstriji, srečamo pediatre, ki odkrito povedo, da nič več ne cepijo otrok ali pa staršem predstavijo celovito sliko in jim prepustijo odločitev. Zakaj pri nas ni tako?

Zaradi ceha, ki je tako močan, da na grmadi zažge vsakega zdravnika, ki bi hotel razmišljati s svojo glavo. Mislim, da razmere v zdravstvu trenutno niso naklonjene nobenim aktivnostim in nobeni miselnosti, ki se le malenkost oddaljuje od uradne doktrine.

Ste doživljali pritiske in osebne diskreditacije zaradi stališč, ki jih zastopate?

Presenetljivo, da je bilo tega v vseh letih zelo malo. Pričakovala sem bistveno večje pritiske in diskreditacije, sploh na začetku. V pogovorih z večino strokovnjakov sem dejansko dobro prišla skozi. Ko imaš osebni stik in začneš razpravljati, ko vidijo, da res veš, o čem govoriš, se hitro umaknejo in težav v komunikaciji ni.

Morda zato, ker niste doktorica medicine in se ne počutijo ogrožene …

To vsekakor drži, a ne pozabimo na moto »v znanju je moč«. Izhajam iz medicini lastnih argumentov. Medicinska literatura je polna pravih podatkov, treba jih je le najti, pregledati in preučiti.

Večkrat zasledimo, da se v znanstvenih krogih, na najvišji ravni medicine, mirno in odkrito razpravlja o posledicah cepljenja, poziva se k takojšnji preučitvi tveganj, zapiše se, da je določeno cepljenje povzročilo več škode kot koristi. Ko gre za odnos med zdravniki in starši, pa te posledice »izginejo«, pojavijo se komunikacijski šumi, blokade, začne se igra skrivalnic …

Da. Glavni problem, zakaj do tega prihaja, je naša prisilna zakonska ureditev. Zdravnika smo postavili v zelo čudno vlogo. Izvajati mora neke posege, četudi meni, da ti za bolnika niso najboljši. Že nas starše je sistem postavil v čudno vlogo, zdravnike pa sploh. V Sloveniji so zdravniki prvenstveno izvajalci neke zakonodaje. Izgubili smo odnos med zdravnikom in pacientom, ki bi moral biti nekaj posebnega in zaupnega.

Mnogi zdravniki in zdravstveni funkcionarji trdijo, da v Sloveniji glede cepljenja obstaja »konsenz stroke«. Kaj jim odgovorite?

Povem jim, da to niti slučajno ni res. Eno je zdravstvena politika, ki sprejema odločitve na podlagi določenih statističnih podatkov ali vzgibov, ki niso nujno pravilni. Drugo je, kaj se dogaja na ravni znanosti in kaj odkrivajo avtorji bazičnih raziskav v zvezi s cepivi. Pri tem drugem niti slučajno ni nobenega konsenza, vsaj jaz ga doslej še nisem videla. Gre za številne resne raziskovalce, ki s svojimi študijami pritrjujejo, da stvari niso take, kot so videti oz. kot se olepšano prikazujejo javnosti.

Znanstvene študije in cepilna politika so si navzkriž

Karin Rižner: »Že v 30. letih minulega stoletja dobro vedeli, da je cepljenje problematično, a tedaj je to spoznanje ostalo med peščico v strokovno-znanstvenih krogih. Zdaj vsaka informacija naglo zakroži in ljudje lahko začno kritično razmišljati.«

Se na področju varnosti cepiv morda dogaja celo nekakšen znanstveni preboj, je danes razkritih več neodvisnih informacij, ki jih nekoč ni smelo biti? Mislim na delo imunologinje dr. Tetyane Obukhanych, na študije dr. Lucije Tomljenović o avtoimunosti pri avtizmu v povezavi s cepivi …

Pravzaprav se take informacije pojavljajo ves čas, že desetletja, toda živimo v informacijski dobi in danes je vsaka taka študija le minuto stran od vas. Velika prednost je tudi, da je informacije mogoče hitreje širiti. Toda resne težave s cepivi so znane že od zgodnjih začetkov množičnega cepljenja. V 30. letih minulega stoletja so dobro vedeli, da je cepljenje problematično, a tedaj je to spoznanje ostalo med peščico ljudi v strokovno-znanstvenih krogih. Zdaj informacija naglo zakroži in ljudje lahko začno kritično razmišljati. Resnica o cepivih je v medicinski literaturi od nekdaj dobro vidna. Zdravstvena politika pa je nekaj povsem drugega. Šele ko bo splošna javnost o vsem tem izvedela več, bo lahko sprevidela, da spoznanja iz študij hodijo navzkriž s splošno zdravstveno politiko, ki nam jo vsiljujejo.

Nekateri epidemiologi in imunologi priznavajo varnostne probleme cepiv, pozivajo k rešitvi teh problemov, vendar rečejo, da se cepljenje mora nadaljevati. Za vas cepiva v nobeni obliki niso sprejemljiva. Zakaj?

Menim, da so cepiva nevarna in neučinkovita. Postopek zaščite, ali kako naj ga imenujem, se je v vseh 200 letih izkazal kot povsem neučinkovit in celo kontraproduktiven. To imunologinja Obukhanycheva v knjigi Iluzije o cepivih lepo razkrije. Dejstva o cepljenju razloži tako jedrnato, da ne vem, ali jih je sploh mogoče razložiti bolje. Celoten koncept cepljenja je zgrešen. Konceptualno je narobe, da komaj rojenega otroka, ki ima minimalne imunske izkušnje, začnemo bombardirati z imunskimi izzivi, in to na povsem nenaraven način. Narava je porabila milijone let, da je ustvarila človekov imunski sistem, ki deluje perfektno in ne dela napak. Poglejte, kako nas recimo hočejo prepričati, da so avtoimunske bolezni napaka imunskega sistema, kar sploh ni res. Avtoimunska bolezen je povsem normalen odziv imunskega sistema v paniki. Telo ne ve, kaj naj bi počelo, ker je soočeno z nenaravnimi razmerami.

Najbrž ste kdaj naleteli na očitke, da ste darvinistka, češ, potem pa cepiva ukinimo in prebolevajmo bolezni naravno ter se prepustimo naravni selekciji.

Zame to ni očitek. Pri vsem, kar smo ljudje do danes odkrili, smo oponašali naravo. Pogosto precej slabo. V naravi je vse dodelano.

S cepivom nam vstavijo kronično bolezen

Kaj mislite s tem, da so cepiva neučinkovita? Da se cepim proti ošpicam in drugo leto lahko dobim ošpice?

Da, seveda lahko! Cepiva so neučinkovita. Mrtva cepiva so popolnoma neučinkovita in ne dajejo nikakršne imunosti. Živa cepiva pa zgolj prestavljajo dovzetnost za akutno bolezen na kasnejši čas.

Je to zato, ker so nam s cepivi pravzaprav vstavili bolezen? Na videz ne zbolimo zato, ker v telesu že imamo to isto bolezen v kronični obliki?

Tako je. Imunski sistem se ne more odzvati pravilno, če že imate v sebi določeno mutirano bolezen, ki ste jo dobili po napačni poti, prek vnosa z iglo. Nimate prave bolezni, imate pa njeno kronično obliko.

… ki je ne vidimo, ker ne dobimo recimo izpuščaja?

Pravzaprav bolezen vidimo. Resda večinoma nima tipičnih znakov, toda lahko vidimo, da je imunski sistem osebe po cepljenju slab, pojavi se dovzetnost za vse mogoče druge bolezni. A ker nimate tipičnih znakov ošpic, vam seveda nihče ne bo rekel: »Joj, vi pa imate že 14 let ošpice!« Natanko to pa je lahko dejstvo.

Ali lahko komentirate konkreten primer? Kako razumeti razlago matere, ki je svojega sina pripeljala na bioresonančno terapijo in se testirala tudi sama, saj je imela podobne zdravstvene težave kot otrok. Ugotovljeno je bilo, da od otroštva še vedno ni izločila virusa ošpic. Kako je to mogoče?

Preprosto. To, kar so ji vbrizgali, je za vedno ostalo v njej in povzročalo škodo na zdravju. Imela je kronične ošpice. Divji virus ošpic se po kratkotrajnem akutnem poteku bolezni izloči. Imunski sistem ga odstrani, kar vidimo kot izpuščaj. Cepilni virus pa je ustvarjen in vbrizgan z namenom, da v telesu ostane, toda tam se lahko z njim dogajajo nepredvidljive reči.

Kje pa se cepilni virus v telesu nahaja?

Najdemo ga na zelo različnih lokacijah, odvisno od tega, katere poti skuša telo aktivirati za njegovo razstrupljanje. Najpogostejša mesta, kjer po dolgih letih odkrijejo delujoč cepilni virus ošpic, so črevo (ker ga telo skuša po tej poti izločiti), tudi ledvice in jetra, pogosta odlagališča so sklepi, nekoliko redkeje živčevje.

V enem od svojih predavanj ste omenili, da je tipična lokacija, kjer se »skrije« cepilni virus mumpsa, centralno-živčni sistem, predvsem glava, kar lahko privede do kroničnih glavobolov. Mnogi mladi ljudje danes trpijo za kroničnimi glavoboli nepojasnjenega izvora.

Da, klasični zaplet tega pa je kronični meningitis.

Kateri del cepiva se tam »skrije«?

Pri živih cepivih so to običajno kar živi virusi. Ker so ti virusi v cepivu oslabljeni, ne sprožijo močnega imunskega odziva v smislu celičnega imunskega odgovora. Običajno torej po cepljenju ne pride do bolezni, pri kateri bi se celotna mašinerija zagnala v smeri izločanja vbrizganih snovi. Namesto tega pa gredo virusi v celice, kjer lahko ostanejo vse življenje. Kadar je človek imunsko oslabljen, se aktivirajo, razmnožujejo in povzročajo netipične bolezenske znake. V primeru mumpsa imate kronični mumps, ki se lahko kaže kot kronični glavobol ali tudi kaj drugega.

Se pravi – mislimo, da smo s cepljenjem postali varni, dejansko pa smo lahko postali bolni, samo da se vstavljena bolezen odraža na druge načine?

Natanko tako. Če gre za t. i. žive viruse v cepivih, se ti zagotovo lahko razmnožujejo v naših celicah. A tudi kadar ne gre zanje, je v cepivu koktejl toksičnih snovi, ki jih telo skuša izločiti. Vse, kar tujega zaide v nas, bo skušalo telo izločiti ali varno naložiti na mesta, kjer naj ne bi delalo težav. Včasih pa žal ni možnosti niti časa za prvo ali drugo, zato človek zboli.

Kaj se dogaja pri otrocih, katerih matere poročajo, da so po cepljenju proti ošpicam dobili izpuščaj, ki je videti kot ošpice in gre za stranski učinek cepiva? So ti otroci izločili vbrizgani virus ošpic?

Drži. Ti otroci so načeloma celo na boljšem od otrok, ki take reakcije niso imeli.

Ali to pomeni, da potem cepivo ne deluje, če je telo virus izvrglo, torej otrok ni zaščiten?

Zaščiten bi bil lahko samo na en način: da bolezen preboli. Samo to daje imunost, torej jamstvo, da bolezni ne boste več dobili.

Kaj pa se ob reakciji z izpuščajem zgodi z ostalimi sestavinami, ki so bile v koktajlu cepiva, ali lahko ostanejo v telesu in povzročajo škodo?

Lahko. Je pa manj verjetno, saj je v opisanem primeru imunski sistem svojo nalogo opravil. Za to ga imamo! Pogosto pozabljamo, zakaj se je imunski sistem sploh razvil. Splošno prepričanje je, da ga imamo zaradi pritiskov od zunaj, ki skušajo uničiti naš organizem. V bistvu pa se je razvil, da iz telesa očisti stare in poškodovane celice ter da se celice lahko obnavljajo. Če zunanje snovi vdrejo v telo, jih je seveda tudi treba počistiti.

Doktrina temelji na ekonomskih razlogih

Vročina je tista, ki spodbuja čiščenje telesa in tvorbo novih celic, kajne?

Tako, izmenjava starih in nastanek novih celic je proces, ki se z vročino močno pospeši.

Zakaj potem doktrina pravi, da je treba zniževati vročino?

Ker doktrino vodi »Big Farma«. Farmacevtska industrija potrebuje bolnike. Nič ni donosnejšega, kot da poškoduješ otroka za vse življenje, saj bo za vedno odvisen od zdravil. Tako ustvarjajo trg.

Temu mnogi rečejo teorija zarote.

Ampak ni.

Kako ni?

Poglejte, kakšne ukrepe sprejema farmacija. Poglejte, kaj je razkrila v svoji knjigi hrvaška zdravnica Lidija Gajski – stalen trend iskanja novih bolezni. Referenčne vrednosti obolenj se premikajo tako, da zajamejo čim večji del populacije, ki nato postane kandidat za zdravila. Kar je nekoč veljajo kot normalno, se danes razlaga kot patološko. Trend ni nov, poteka skozi celotno 20. stoletje in se nadaljuje, tu ni nobene teorije zarote. Zelo lepo se vidi, da gre za ustvarjanje trga.

To najbrž ne bi bilo tako narobe, če bi izločili vpliv korporacij na javno zdravstveno politiko. Če bi imeli trg na eni strani in javno zdravje na drugi, vmes pa kontrolne mehanizme.

Da. Poglejte cepljenje proti noricam, cepljenje proti mumpsu, cepljenje proti hepatitisu B; razlogi za uvedbo vseh teh cepiv so izključno ekonomski. Preverjala sem statistične podatke, kakšen zdravstveni problem je bil mumps, ko so proti njemu začeli otroke množično cepiti. Številke so banalne. Ker so hoteli preprečiti denimo 15 zapletov na leto, so zapravili ogromno denarja, vse precepili, na koncu pa ugotavljajo, da je cepivo tako ali tako neučinkovito. Cepivo kvečjemu zamakne dovzetnost za mumps iz otroštva v odraslost, ko je bolezen bistveno bolj problematična. Raje ne pomislim na vse otroke, ki jih je cepivo poškodovalo, in na kronično bolne po tem cepljenju. Le koliko na koncu ti stanejo naš zdravstveni sistem? Vse to je zelo dobro za farmacevtsko industrijo.

Težko sem sprejela, kaj delamo lastnim otrokom

Karin Rižner: »Težko je priznati, da smo bili zavedeni. Sama sem potrebovala pol leta, da sem prišla k sebi po vsem, kar sem odkrila v znanstvenih študijah. Vprašala sem se, kaj za božjo voljo delamo lastnim otrokom?!«

Katera spoznanja so vas najbolj prizadela in vam odprla oči?

Najbolj me je prizadelo, ker sem imela tedaj, ko sem problem raziskovala, majhne otroke. Ko vsa ta dejstva iz medicinskih študij o cepivih vidiš hkrati, se vprašaš, kako je sploh mogoče, da družba te prakse še izvaja, zakaj vendar tega nevarnega medicinskega eksperimenta nismo že davno ustavili. Rojeva se tretja, skoraj četrta generacija množično cepljenih otrok, ki so čedalje bolj bolni. To se dobro vidi v vseh statistikah. Vprašala sem se, kaj za božjo voljo delamo lastnim otrokom!? To je bilo zame kot mamo nesprejemljivo početje. Zato sem se odločila, da želim ljudi informirati. Zato že leta predavam staršem. Želim si, da bi bil nekdo to storil zame, ko so se rodili moji otroci. Ker sem jih rodila še pred dobo informacijske revolucije, takih informacij nisem imela. Tedaj si se moral skoraj prelomiti, da si prišel do študij. Zame je bil to velik šok, težko sem sprejela, da otroke mečemo levom. Vsako živo bitje naredi vse, da bodo njegovi potomci prišli v odraslost čim bolj zdravi in nedotaknjeni. Kar počnemo zdaj, je spodjedanje pri temeljih.

Kako bomo prišli iz tega? So kakšni signali, ki jih morda zaznavate?

Hm. Po naravi sem optimistka, toda tukaj, v zvezi s tem vprašanjem, sem zelo pesimistična. Glede na to, kako se stvari v svetu odvijajo, ne vidim izhoda. Končalo se bo tragično. Vedeti moramo, da gre za resne kumulativne učinke. Ukrepi bodo prepozni. Zavozili smo, kar se tiče zahodne civilizacije. To je moje osebno mnenje. Preživeli bodo tisti, ki so na planinah in pasejo krave ter nimajo dostopa do ničesar. Največ tri generacije … Že do konca tega stoletja bo naš svet videti povsem drugače.

Zakaj? Ali imunski sistem degenerira, ker ni postavljen pred izzive, ali zaradi poškodb po cepljenju?

Gre za globalen problem. Imunski sistem človeka ne bo več zmogel delati tega, za kar se je razvil. Ne govorim le o cepljenju, ključna je tudi prehrana. Zahodna populacija se bo preprosto prenehala razmnoževati, na to nas opozarja naraščajoči trend neplodnosti in umrljivosti otrok. Kdor tega ne vidi, si zakriva oči. Zame je to tragično. In to ni nobena teorija zarote. Enostavno vzameš uradne podatke in pogledaš. Dobro je vedeti, kam gre svet.

Katere poškodbe imunskega sistema pa so najbolj vidne?

Kažejo se predvsem v tem, da imajo otroci oslabljen imunski sistem, da so dvakrat na mesec bolni, da imajo celo goro zdravstvenih težav, kar ni normalno: težave s prebavili in kožo, astme, alergije na vse, kar leze in gre … To je sodoben otrok, ki ga vsak dan srečujem.

Ali vsi utrpimo poškodbe po cepljenju?

Gre za paleto izidov, po Gaussovi krivulji. Nekateri reagirajo povprečno, nekateri uspejo priti skozi brez večjih težav, so pa otroci, ki ostanejo poškodovani, in otroci, ki umrejo po cepljenju.

Starši pogosto pripovedujejo: »Moj otrok je povsem redu, nobenih reakcij ni imel.«

Dejansko ni nujno tako, kot je videti navzven. Reakcije po cepljenju lahko grobo razdelim v tri skupine. V prvi so ljudje, ki na zunaj ne trznejo, nimajo niti klasičnih reakcij, kot so oteklina, vročina, rdečina na mestu vboda. Pri njih po cepljenju nismo opazili ničesar. Drugi reagirajo denimo z vročino, morda z izpuščajem, pri teh se je imunski sistem uspel odzvati na prejeti izziv in te snovi skušal izvreči iz telesa. V tretji skupini so tisti, ki so se odzvali pretirano, saj je bilo cepljenje zanje travma. Pretirana reakcija je znak, da je šlo za hud napad na telo in za obupan poskus telesa, da bi se obranilo, a tega ni zmoglo. V teh primerih lahko pride do zelo hudih poškodb, tudi do smrti.

In kaj se pravzaprav zgodi otrokom v prvi skupini?

To so tisti, pri katerih pravzaprav ne veš, kaj se je zgodilo, pokaže pa se sčasoma. Predvsem je treba biti pozoren, kaj je z imunskim sistemom, ali ta otrok odtlej morda večkrat zboleva, ali se mu začno pojavljati razni bolezenski znaki, za katere ni mogoče najti pravih razlogov, razni sindromi, avtoimunske bolezni, izbruhi alergij …

Aluminijev adjuvans otroke naredi alergike na hrano

Alergije starši pogosto povezujejo le s hrano.

Vendar so lahko hkrati te iste alergije posledica cepljenja. Pokažejo se morda šele mesece ali leta kasneje. Tudi če ni bilo takojšnjih reakcij, je treba pri osebi, ki ima kdaj kasneje zdravstvene težave, raziskati, ali ni morda izvirni greh v cepljenju.

Kako je alergija ali intoleranca na kravje mleko povezana s cepivi?

Pozorno si poglejte sestavine cepiv, denimo cepivo DTP (proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju). V teh koktejlih so beljakovine govejega izvora, na katere nas s cepljenjem senzibilizirajo. Tetnusna in davična komponenta sta proizvedeni tako, da po izvoru vsebujeta goveje sestavine, na primer razne goveje serume. Raziskovanje sestavin vam bo razkrilo marsikaj. Osebno menim, da so hud problem v cepivih predvsem adjuvansi. Tudi ti so tesno povezani z alergijami. Adjuvans ne deluje le na tisto, kar je vbrizgano skupaj z njim v cepivu, ampak tudi na vse drugo, kar vnesete v telo, ko adjuvans v telesu že deluje. Aluminijeve soli, te so najpogostejši adjuvans, so ekstremno stabilne spojine. Ugotovili so, da lahko v telesu ostanejo celo vse življenje. To povzroči, da je imunski sistem ves čas razdražen. Če adjuvans tega ne bi povzročal, ga v cepivih ne bi uporabljali. To pomeni, da je imunski sistem cepljene osebe zaradi adjuvansa ves čas v nenormalnem stanju in da vse, kar človek poje, denimo beljakovinskega, zaradi tega lahko postane problematično. Opisani mehanizem ni nobena skrivnost. Medicinskim strokovnjakom je dobro znan.

Če nam vbrizgajo aluminijev adjuvans, lahko postanemo alergični na lastno hrano?

Absolutno. Podobno delujejo antacidi, ti prav tako vsebujejo aluminijeve soli in imajo adjuvansni učinek. Pred kosilom vzamete zdravilo za umirjanje želodčne kisline, nato greste jest. Najprej imate v želodcu aluminijeve soli, sledi jim beljakovinska hrana; taka kombinacija vas lahko senzibilizira na vso hrano, ki vsebuje večje količine beljakovin.

Ali večjo škodo zaradi aluminijevih adjuvansov utrpijo ljudje, ki imajo slabše delovanje črevesja in motnje črevesne flore?

Seveda. To je zelo pomembno, stanje črevesja je glavni dejavnik imunosti sploh. Kadar črevesje v kri prepušča makromolekule, ki se niso popolnoma razgradile na t emeljne gradnike, se pojavi težava. Narava je načrtovala, da nerazgrajene molekule hrane ne smejo preiti v kri. Če se to dogaja, je to za organizem alarm, saj nima zaščitnih mehanizmov. Pojavi se reakcija.

Kaj pa količina? Pogosto poslušamo, da so aluminijeve soli vbrizgane v tako zelo majhnih količinah, da to ne igra nobene vloge.

V toksikologiji je znan pojav, ki se imenuje hormeza. Hormeza je značilna za vse organizme in za vse strupe, v naravi je univerzalna. Hormeza nas uči, da koncentracija strupa in njegov biološki učinek nista premosorazmerna in linearna, ampak so največji učinki običajno v povezavi s strupi najmanjših, minimalnih koncentracij. Nihče ne ve natanko, zakaj je tako, znanost to še raziskuje, toda hormeza je kljub temu dobro znan mehanizem. Pravzaprav je logična, saj je podlaga vsem fiziološkim procesom. Pomislite, v telesu imamo hormone, ki jih ni na grame, ampak se v kri sproščajo izjemno majhne količine. Hormoni so izjemno močni v minimalnih količinah. Narava je racionalna.

Cepijo, čeprav vedo za škodo na možganih

Karin Rižner je prepričana, da je konceptualno narobe, če komaj rojenega otroka začnemo bombardirati z imunskimi izzivi, in to na nenaraven način: »Narava je porabila milijone let, da je ustvarila človekov imunski sistem, in ta deluje perfektno, brez napak.«

Majhna količina živega srebra ali aluminija v cepivu, denimo 500 mikrogramov, torej ni nujno tako zelo majhna, kot nam skušajo prikazati?

Kje pa, te številke sploh niso majhne! Nekoč sem preračunala odmerek starega cepiva DTP, ki ga je dobil moj sin pri treh mesecih, in ugotovila, da so ga 50-krat predozirali z živim srebrom. Meni so seveda rekli, da je cepivo popolnoma varno. Ko sem konkretna vprašanja postavila toksikologom, je na drugi strani nastala samo tišina. Varnostnih študij, ki bi ugotovile, kako je z doziranjem najhujših živčnih strupov v cepivih, pa nimamo. Nikoli jih niso izvedli.

Najbrž je razlika tudi, ali nek toksin pojemo ali nam ga vbrizgajo v mišico?

Seveda, razlika je bistvena. Pri vbrizganju preidejo vse količine bistveno hitreje v krvni obtok, saj ni prav nobenih mehanizmov, ki bi to preprečili. Če iste snovi pojemo, so vmes sluznica in jetra, vsa kri iz črevesja gre najprej v jetra. Tam imamo razstrupljevalne mehanizme, ki preprečijo, da strupene snovi potujejo v kri in naprej po telesu. To je bistveno, obeh poti se sploh ne da primerjati.

Kaj pa krvno-možganska pregrada? Zdravniki staršem pogosto zatrjujejo, da nevarne snovi v cepivih ne prehajajo v otrokove možgane, ampak se hitro izločijo. Posebej to zatrjujejo za aluminij. V minulih dveh desetletjih je nastala vrsta študij, ki kaže nasprotno, da aluminij ostaja v telesu in se nalaga v možganih, kjer povzroča nevrološke okvare. Kako je s tem?

Večino cepiv, ki so v uporabi danes, so razvili še v času, ko to je bilo izdelovanje cepiv v povojih. Resda so jih izboljševali, a v začetku niso vedeli, da lahko pride do takih problemov. Krvno-možganska pregrada se postopoma izgrajuje in je bistveno drugačna pri odraslih kot pri otrocih. Obstajajo okoliščine, ko se pregrada podre. Ko sem v medicinski literaturi raziskovala cepivo DTP, sem našla informacije, zaradi katerih menim, da je to, kar se je tedaj dogajalo, kriminalno dejanje. Komponento oslovskega kašlja (pertusis) so proizvajalci cepiv dodajali k drugim cepivom zato, ker so natanko vedeli, da podira krvno-možgansko pregrado.

Podira?

Ja. Če vbrizgate koktajl in so v njem formaldehid, živo srebro, aluminij in še marsikaj, zraven pa nato dodate toksin pertusisa, ste si zagotovili, da bo vse skupaj končalo v možganih. Eksperimentalno so to počeli na živalih. Preizkušali so, kako živalim povzročiti encefalitis, torej vnetje možganov. Ugotovili so, da toksin pertusisa povzroči vnetje možganov. To so vedeli že precej prej in vse od začetkov uporabe cepiva DTP. V deželah tretjega sveta staro cepivo DTP še uporabljajo, tudi v Srbiji ga še uporabljajo, kljub vsem znanstvenim dokazom, kakšno škodo povzroča v možganih otrok. To me je osebno prizadelo. Odločitve ima v rokah stroka v povezavi s politiko in te odločitve so lahko zelo napačne. Kot starš, ki hočeš svojemu otroku najboljše, pa nimaš nobene besede.

Kaj pa formaldehid? Slovenski cepilni funkcionarji nam zatrjujejo, da je nenevaren, saj ga telo v majhnih količinah tvori tudi samo, včasih rečejo celo, da je »esencialen«.

Kdor to govori, bi si moral prebrati toksikološke študije, ki formaldehid uvrščajo med rakotvorne snovi. Formaldehid ni običajen produkt presnove v normalnih razmerah, pač pa v patoloških. Poleg tega ne vemo, kje ima neko telo svojo mejo, ta je grozljivo individualna.

K vam prihaja veliko otrok, poškodovanih s cepivi, kajne? So vam starši to povedali ali ugotovite s terapijo?

Ugotovim s testiranjem. Starši natanko vejo, da je nekaj narobe, saj najbolje poznajo svojega otroka in vedo, kako se odziva. Ne gre vedno le za cepiva, so še druge obremenitve, učinki pa so kumulativni. Zelo pomembno je tudi zdravje matere, ki otroka donosi in doji. Prej smo se spraševali, zakaj nekateri na cepiva reagirajo burno in drugi ne. Vzemimo težke kovine. V jetrih imamo posebne mehanizme, ki jih razstrupljajo. Nekoč je bilo težkih kovin zelo malo in bile so v zemlji, dokler jih človek ni začel kopati in iz njih izdelovati razne stvari. Kemična industrija je v 20. stoletju zelo napredovala, zato je teh snovi v okolju veliko. To je nov dejavnik, s katerim človek ni bil doslej še nikoli soočen. Zdaj je postalo zelo pomembno, kakšni so posameznikovi razstrupljevalni mehanizmi, njihova sposobnost in kapaciteta. Raziskave kažejo, da ima približno polovica populacije dobro razvite encime v jetrnih celicah, imenujejo se glutation-S-tranferaze, namenjeni pa so razstrupljanju oz. pripravi strupov, da se bodo odplaknili iz telesa. Približno polovica populacije ima evolucijsko prednost, pri njih ti encimi delujejo neokrnjeno. Druga polovica ima resen hendikep. To je biokemijsko ozadje, zakaj nekateri ljudje na vbrizganje cepiv reagirajo tako divje. Zdaj pa si predstavljate mamo, ki ima amalgamske zalivke, torej živo srebro v zobeh, donosi otroka, ga doji, sama je obremenjena s težkimi kovinami in te so zašle v otroka. Njen otrok je preobremenjen in, če nima dobro delujočih razstrupljevalnih encimov, nima tako rekoč nobene možnosti, da se bo vseh mogočih strupenih snovi očistil, ko mu jih bodo še dodatno vbrizgali v telo. Pride do tragedij.

Medicina poškodovanim s cepivi nima kaj ponuditi

Kaj lahko starši naredijo, če je otrok poškodovan? Ameriški Nevrolog dr. Russel Blaylock v svojih študijah razlaga, kako cepljenje okvari razstrupljevalne mehanizme otroka. Otroci si opomorejo s pomočjo terapij, ki spodbujajo tvorbo glutationa in ponovno aktivirajo razstrupljevalne mehanizme.

Do neke mere je to mogoče. Toda del populacije ima okvarjen gen za tvorbo glutation-S-transferaze in ti imajo v sodobnem svetu zelo malo možnosti, da bodo dobro prišli skozi. Nekaterim je mogoče pomagati, jih podpreti s snovmi, ki jih njihovo telo nujno potrebuje. Bojim pa se, da konvencionalna medicina v tej smeri ne dela ničesar. Ko pride do škode, nima kaj ponuditi.

Morda zato, ker mora najprej sploh priznati, zakaj je prišlo do škode?

Tudi če prizna, ni nič drugače. Še vedno nima kaj ponuditi. Navsezadnje je v svetu dosojenih že zelo veliko odškodnin za zdravljenje bolezni, ki so posledica cepljenja. Vsekakor je že priznano, da po cepljenju prihaja do resnih okvar zdravja.

Pri nas praviloma ne.

Govorim v svetovnem merilu. Kljub temu konvencionalna medicina v takih okoliščinam družinam otrok, poškodovanih s cepivi, nima kaj ponuditi, to pa zato, ker ničesar zares ne zdravi, ampak s pomočjo kemičnih alopatskih zdravil blokira simptome.

So družine, ki pridejo k vam, tiste družine, ki ne najdejo drugega izhoda?

Večinoma. Pridejo po ustnem izročilu. Nekdo jim je povedal, da bi se škoda morda dala vsaj delno popraviti. Sama sem bila v taki situaciji. Najprej imaš povsem zdravega otroka in nato ni več zdrav. Prepuščen si samemu sebi, greš križev pot. Ugotoviš, da si ostal bolj ali manj sam. Zelo moraš biti iznajdljiv, da najdeš kakšno pomoč. Bodisi zadevo vzameš v svoje roke, kar je zelo težko, saj večina od nas ni zdravnikov, bodisi poiščeš pomoč alternativnih strokovnjakov.

K vam kot bioresonančni terapevtki pride na primer otrok, ki je po cepivu proti ošpicam, mumpsu in rdečkam dobil hudo drisko, ki se kar ne ustavi, starši vidijo, da je otrok postal drugačen, jokav, njegov razvoj postopoma nazaduje. Kaj lahko naredite?

Najbolj tragično se mi zdi, da za te otroke ni poskrbljeno, da niso dobili pomoči. Če pridejo starši še pravi čas, se da veliko pomagati. Pogosto žal pridejo bolj ali manj zastarani primeri, čez leto, dve, pet, ko je težko kaj storiti. Čudežne rešitve ni, saj je škoda v telesu v tem času običajno že nastala. Prišlo je do degeneracije tkiv, posebej če gre za živčevje. Opisali ste otroka, ki je morda utrpel vnetje možganov (encefalitis), to je še kar pogost stranski učinek.

Torej ni eden na milijon?

Niti slučajno. Otroke cepijo prej, preden imajo dobro zaščiteno živčevje. Po rojstvu je živčevje otroka povsem nezaščiteno, nato pa se približno do 18 ali 20 meseca življenja živci obdajajo z mielinskimi ovojnicami. Do tedaj so vrata in okna na stežaj odprta, da gre kaj narobe. In velikokrat gre narobe. Nihče se ne ukvarja s tem sistematično, da bi videli, kolikšne so resnične številke in koliko je na ta način nevrološko prizadetih otrok.

To verjetno niso vedno huda vnetja možganov, pri katerih bi otrok moral v bolnico. Je mogoče, da otrok veliko joka, kriči, je neutolažljiv, kaže druge znake, ki pa jih starši ne prepoznajo kot vnetno dogajanje v možganih?

Spet smo pri Gaussovi krivulji. Večinoma se pojavlja t. i. obolenje nizke stopnje, ne vem, kako bi ga imenovala drugače. Nikakor ne moremo reči, da gre za blago obliko, ker je vnetje možganov vedno resno, ni pa nujno, da se znaki pokažejo takoj. Nastanejo lahko tudi sčasoma. Poškodbe na možganih se lahko zgodijo točkovno. Sprva niso zaznavne niti na medicinskih diagnostičnih napravah (npr. CT ali MRI). Neredko jih najdejo pri avtopsijah, posmrtno. Tedaj se vidi, da so poškodbe zaradi encefalitisa drobne, a množične. Vnetje možganov je lahko razširjeno na velikih površinah, ni pa akutno in tako obsežno, da bi otrok vidno hudo zbolel. Vse je lahko videti dokaj normalno.

In nato pride do regresije v razvoju …

Da. Simptomi so različni, saj poškodbe nastajajo na različnih možganskih centrih. En otrok ima težave z razvojem govora, drugi z ravnotežjem in koordinacijo … pojavijo se vse mogoče nevrološke, vedenjske in razvojne motnje.

Je tu pot do avtizma?

Lahko je tako. Avtistični spekter je zelo širok. Nekateri otroci postanejo malo dislektični ali malo hiperaktivni, nek otrok pa se zapre v svoj svet, gleda v steno in kriči takoj, ko se ga dotaknete.

Kolaps zdravstvenega sistema je neizogiben

 

Karin Rižner otrokom s poškodovanim imunskim sistemom praviloma svetuje spremembo prehrane: »S cepivi poškodovani otroci so skoraj vedno tudi alergiki. Nujno potrebujejo dodatke antioksidantov, mineralov, glutationa in drugo. Pomagati jim je treba, da začno uporabljati lastne mehanizme, prek katerih se bodo razstrupili.«

Kako popravljati posledice po cepljenju?

Obstaja vrsta podpornih terapij, ki lahko pomagajo, na primer bioenergija. Te se s konkretnim problem v telesu ne ukvarjajo neposredno ciljno. Bioresonanca in homeopatija sta metodi, ki delujeta neposredno na problem. Zasnovani sta na enakih temeljih. Bioresonanca natančno določi, kje in v čem je imunska težava, kakšne so obremenitve telesa, nato pa terapevt določi ciljane ukrepe. Zelo pomembno je, kakšno hrano in morebitne dodatke potrebuje otrok, kaj vse mora izločiti, kako mu lahko pomagamo, da se bo znebil strupov in okvar imunskega sistema. Homeopat sprva na podlagi pogovora s starši ugotovi, v kakšnem stanju je otrok, nato pa se prav tako odloča za ciljane ukrepe (s katerimi homeopatskimi zdravili lahko pomaga). Praviloma svetujem, da otrok spremeni prehrano. S cepivi poškodovani otroci so skoraj vedno tudi alergiki. Nujno potrebujejo dodatke antioksidantov, mineralov, glutationa in drugo. Pomagati jim je treba, da začno uporabljati lastne mehanizme, prek katerih se bodo razstrupili. Hkrati pa je mogoče z bioresonančno metodo razstrupljanje na usmerjen način pospeševati. Na primer, odločimo se, da bomo pospeševali čiščenje živega srebra iz telesa in izvajamo tako terapijo.

Kakšni so uspehi?

Zelo so odvisni so od tega, kdaj človek pride po pomoč. Živčne celice se praviloma ne obnavljajo in poškodba lahko postane nepopravljiva. Pogosto je tragično, ko do tega pride. Večina staršev ne ve, kam naj se obrnejo. Pomoč skušajo dobiti pri zdravnikih konvencionalne medicine, a tam običajno napredka ni. Zdravniki večinoma ne znajo pojasniti, kaj se dogaja in zakaj je do česa takega prišlo. Običajno postavijo kakšno diagnozo, za katero rečejo, da je dedno pogojena in da bi v vsakem primeru prišlo do tega. Čedalje več je takih otrok. Vsakdo seveda pride na svet s svojimi genetskimi danostmi, prednostmi in šibkimi točkami, a zdravstvenih težav nikakor ni mogoče razložiti le s tem, češ, vaš otrok je prizadet zaradi genov. Tak se je pač rodil. To ni res.

Je za alergike tveganje resnih reakcij po cepljenju večje?

Seveda. Alergiki imajo že okvarjen imunski odziv, zato je pri njih toliko večja verjetnost, da se bodo težave v tej smeri še bistveno bolj izrazile.

Doktrina pravi, da bi morali določene imunsko šibke ljudi še pogosteje cepiti …

Zato, ker kot merilo za varnost pred boleznijo jemljejo izključno prisotnost protiteles. Smešno je, saj je v strokovni literaturi že dolgo znano, da protitelesa niso nujni pogoj za imunost in da ljudje z visoko ravnjo protiteles vseeno zbolevajo za boleznijo, proti kateri so cepljeni. To lahko preberete v vsakem imunološkem učbeniku. Gre za zakrivanje oči ali preusmerjanje pozornosti, kot nekomu ustreza.

Bodo res potrebne dve do tri generacije, kot ste napovedali, da se bo sistem zrušil? Številke so že katastrofalne. V ZDA ima simptome avtizma po podatkih Univerze Yale iz leta 2013 vsak 31. deček.

To je resnični problem in ne premalo cepljenih v populaciji! Ta problem je vsekakor že viden. Ko sem prej govorila o dveh do treh generacijah, sem mislila predvsem na to, da se tedaj ne bomo mogli več razmnoževati, to je skrajna meja, ki jo vidim. Kolaps zdravstvenega sistema pa je neizogiben in zgodil se bo veliko prej, saj je ta pristop k zdravljenju finančno nevzdržen. Pozornost se preusmerja stran od pravih problemov, določne interesne strukture nočejo, da vidimo vzroke. Sem generacija, ki proti ošpicam ni bila cepljena in to bolezen smo prebolevali doma, s svojo mamo, prišel je zdravnik, postavil diagnozo, to je bilo vse. Ni bilo ne cepiv ne zdravil. Enako danes otroci v Sloveniji prebolevajo norice oz. vodene koze. Zdravstveni sistem ima s tem minimalne stroške. Zapleti so res redki, morda pri enem otroku na deset tisoč pride do zapleta na možganih, večinoma pri mlajših od enega leta …

… ki bi bili zaščiteni prek materinega mleka, če bi njihova mati prebolela ošpice. Morda ti otroci, ki so imeli pred desetletji take zaplete, niso bili dojeni?

Natančno tako. Pa poglejte, kako je danes. Zdravniki se v ordinacijah spopadajo s poplavo otrok, od katerih so mnogi neprestano bolni, dobivajo vsa mogoča zdravila, mnogi so alergiki, ki potrebujejo posebno zelo drago hrano. Zdravstveni sistem mora vse to financirati, saj starši bremen pogosto ne zmorejo. Nastaja tudi večja skupina ljudi, ki bodo vse življenje odvisni in jih ne bo mogoče izšolati ali zaposliti. To vodi v kolaps zdravstvenega sistema in nato v kolaps družbenega sistema. Sprašujem se, do kod bodo številke še morale priti. Sem pesimistična. Ker smo globoko sredi vrtinca, je prepozno, da bi karkoli storili. Ne vem pa, kaj bo sledilo.

Problem je premalo imunih, ne premalo precepljenih

Lahko še kaj poveste o ošpicah? Kaj se bo zdaj zgodilo, če bo še več staršev prenehalo cepiti svoje otroke? Se bodo ošpice vrnile? Bo panika, ko bodo otroci ošpice prebolevali?

To je zanimivo vprašanje. Pogosto slišimo, kaj bo, »če bo precepljenost populacije upadla«, toda že vprašanje je zastavljeno slabo. V sedanji družbi se namreč soočamo z upadom imunosti – to je naš pravi problem, ne upadanje precepljenosti. Moj odgovor je: »Absolutno.« Vse nalezljive bolezni, kot so ošpice, mumps, rdečke, otroška paraliza in druge, se bodo vrnile v obliki akutnih epidemij. Zdaj so to potlačene bolezni. Imamo jih v sebi, vendar jih ne dojemamo tako, ker so v drugi obliki – kronične. V akutni obliki se ne bodo vrnile zato, ker precepljenost populacije upada ali ker imamo neustrezno cepilno politiko (no, to drži, to imamo). Vrnile se bodo, ker ljudje, ki so pridobili resnično imunost nanje, tako da so jih preboleli, po naravni poti umirajo. Poglejte starostno piramido ošpic. Jaz sem rojena v 60. letih, ko smo ošpice imeli skoraj vsi. Rojeni po letu 1969 in 1970 so cepljeni. Starejša generacija umira, rojevajo se nove cepljene in neimune generacije, problem pa so tudi neimune matere. Sama sem na svoje otroke prenesla imunost na ošpice, moja hči je nato ošpice kasneje še prebolela. Danes tega vzorca ni več. Ko bo število cepljenih neimunih ljudi dovolj veliko, bo prihajalo do izbruhov. Ne gre torej za število cepljenih ali precepljenost, taka razlaga je slaba.

Torej lahko zapišemo: Nalezljive bolezni se bodo vrnile – prej ali slej.

Da. Napišite. Prihajajo nazaj.

Verjetno bo medicinska oblast ob tem s prstom kazala na starše, ki niso cepili svojih otrok.

Toda to nima prav nobene zveze s precepljenostjo! Cepiva kmalu izgubijo svoje delovanje. V literaturi sta znana dva pojava, primarna in sekundarna odpoved cepiva. V prvem primeru cepivo nikoli ni delovalo, drugi primer pa nam pove, da cepivo izzveni. Pri živih cepivih, kot je cepivo proti ošpicam, je to »klasika«. Vbrizgajo vam povzročitelja, virus se v vas nek čas razmnožuje, nato pa običajno izzveni.

Karin Rižner: »Če telesno temperaturo znižujete, blokirate naravne procese zdravljenja, agonija se podaljša. Ljudem priporočam, naj telesno temperaturo pustijo pri miru.«

Se pravi, izbruh ošpic v britanskem Walesu leta 2013 ni nič presenetljivega, gre za pojav odpovedi cepiva?

Tako je. Ti pojavi bodo čedalje pogostejši. Napovedujem. Lahko me primete za besedo. Vsakokrat je mogoče preveriti, koliko obolelih v epidemiji je bilo cepljenih in koliko necepljenih, kar bo pokazalo, da je obojih približno enako, torej cepivo ni delovalo in si ga lahko zataknete za klobuk.

Pri ošpicah ljudje morda to še razumejo. Pri otroški paralizi je drugače, saj si večina predstavlja, da so vsi oboleli za to boleznijo v smrtni nevarnosti …

… kar je popolna neumnost. Res je, da je razumevanje v drugem primeru težje, kajti otroška paraliza je bolezen, ki je dobila ime po zapletih, ne po tem, kako jo doživlja celotna populacija. Ta praviloma sploh nima nobenih simptomov. Že ime bolezni ima zastraševalni učinek. Enako je pri klopnem meningoencefalitisu.

Se bo tudi virus poliomielitisa vrnil in bomo imeli izbruhe otroške paralize?

Virusi polia pri nas niso endemični, posamični izbruhi pa so vedno bili in bodo. Primeri otroške paralize se danes skrivajo pod drugimi imeni, s čimer se daje vtis, da smo bolezen izkoreninili. Taki primeri, kot so se pojavljali pred pol stoletja, se zdaj imenujejo virusni meningitis, meningoencefalitis, kitajski paralitični sindrom, flakcidna akutna paraliza …

Zahodna družba pričakuje, da bo z izkoreninjenjem nekega virusa odpravila bolezen, nato pa se bo lotila izkoreninjanja naslednje … Ali ni tako, da človeško telo uporablja različne mikroorganizme za ista bolezenska stanja, jih nadomešča, po potrebi zamenjuje? Ali ni tako, da če s cepivom začasno blokirate en mikroorganizem, njegovo vlogo prevzame drugi?

Človek z mikroorganizmi živi v sožitju, vedno smo se prilagajali drug drugemu. Ko nekdo začne šariti po tej simbiozi, je veliko vprašanje, kaj bo nastalo. Kot zdaj kaže, desetletja množičnega cepljenja niso prinesla nič dobrega. Ko se rodimo, dobimo imunski sistem matere. Uporabljamo ga, dokler mehanizmi zaščite prek nosečnosti in dojenja ne izzvenijo, nato smo prepuščeni svojemu imunskemu sistemu, ki se razvija ob srečanju z vrsto povzročiteljev. Kdaj jih premagujemo z več, drugič pa z manj težavami. Logično je, da ta proces poteka v otroštvu. Starejši smo, manj novih stvari srečamo. Kadar otroške bolezni prestavljamo v odraslost, se to lahko slabo konča. Mumps, ošpice, rdečke, norice so po puberteti problematične bolezni. Niso nevarne ali smrtne, a preboleva se jih v bistveno težji obliki, tudi z zapleti.

Kaj pa resen možganski zaplet pri ošpicah, kot je subakutni sklerotični panencefalitis (SSPE)? Kako ravnati, da do takih zapletov pri našem otroku ne bo prišlo?

Ja, to je zdaj problem. Narava je namreč že naredila mehanizem, ki je dobro funkcioniral. Mi pa smo ga razrušili! Težko ga bo umetno sestaviti nazaj, saj smo podrli način prenašanja naravne imunosti iz generacije v generacijo. Narava je poskrbela, da so bili dojenčki kot najbolj ranljivi člani družbe pred temi tveganji zaščiteni, saj so dobivali protitelesa od matere, ki je bolezen prebolela, toda ta mehanizem narave smo z desetletja trajajočimi cepilnimi programi povsem uničili. Dojenčki so zdaj ranljivi, v preteklosti pa niso bili. Če bomo skušali preiti nazaj na naravne načine varovanja pred boleznimi, bo nastal problem, kako v vmesnem obdobju zaščititi najmlajše. Toda to bo verjetno edini način, da začnemo na dolgi rok popravljati škodo, ki smo jo povzročili z množičnim cepljenjem.

Če gledamo posamično, kaj lahko storijo starši, če sploh kaj?

Edina stvar, ki jo lahko naredijo, je to, da otroku pomagajo pri naravnem razvoju čim močnejšega imunskega sistema.

In če otrok dobi ošpice?

Jih pač dobi. Pravilno moramo postopati. Vznemirjala bi se, če bi otrok dobil ošpice v prvem letu, saj so dojenčki res bolj dovzetni za kakršnekoli zapete, na primer za pljučnico, meningitis, tudi encefalitis. Sodoben način življenja je slab. Matere nenehno opozarjam, da z enomesečnim otrokom ne bi smele v supermarket, dojenček tam nima kaj početi. V prvem letu je otroka treba zavarovati, posebej če ni zaščiten prek mame, ker mati določenih bolezni ni prebolela. Treba ga je kolikor je mogoče izolirati, paziti na higieno, ni dobro prirejati družinskih slavij, kjer otroka vsakdo pestuje. Taki ukrepi sicer niso trdna zaščita, a tveganje zelo zmanjšajo. Pravzaprav druge možnosti sploh ni.

Oslovskega kašlja je precej več kot mislimo

Kaj pa oslovski kašelj? Na socialnih omrežjih se matere rade pohvalijo, da so s cepivom pred to boleznijo zavarovale svojega otroka, nato pa se hudujejo na necepljene otroke, ki naj bi ogrožali vse ostale. Praksa tega ne potrjuje, kajne, necepljeni in cepljeni enako zbolevajo in epidemije se pojavljajo cepljenju navkljub?

Od jeseni 2012 do spomladi 2013 smo imeli pri nas zadnjo večjo epidemijo oslovskega kašlja, ki se sicer pojavljajo redno na 44 mesecev. Tako je že dolgo, po vsem svetu, čeprav ne vemo zakaj. Bolezen se pojavlja tudi, ko večje epidemije ni. Zadnja epidemija je bila kar intenzivna, tudi v svoji terapevtski praksi sem videla več otrok z oslovskim kašljem. Mislim, da jih je k meni prišlo 15 do 20. Nekateri so bili cepljeni, nekateri ne, približno enako.

Ali ti otroci opravijo testiranje na oslovski kašelj pri zdravniku?

Ne. Večinoma to ni praksa. Niti ni zaželeno, da bi bolezen »našli«, saj bi jo vendar morali zajeziti s cepivom. Pogosto zdravnik v takem primeru diagnosticira atipično pljučnico ali podobno bolezen. Otroke testirajo zelo redko, testov ne opravijo niti tedaj, kadar imajo pred sabo tipične znake. Skoraj nihče zaradi te bolezni ni hospitaliziran, razen če gre za zelo majhnega dojenčka.

Ali bioresonančna metoda ugotovi, da gre točno za to bakterijo?

Da, ugotovimo, da ima otrok bakterijo Bordatella pertussis. Kdor želi, gre seveda lahko tudi na odvzem brisa, čeprav ta ni zanesljiv pokazatelj. V strokovni literaturi je lepo razloženo, da imajo lahko cepljeni, pri katerih je bris negativen, vseeno oslovski kašelj.

Statistika oslovskega kašlja je torej neuporabna, ne vemo, koliko natanko ga je?

Ja, na žalost. V statističnih prikazih imamo popolnoma izkrivljene številke.

Vročino pustite pri miru

Kaj menite o vročini, kdaj jo je treba zbijati, če sploh, in zakaj?

Vročina je regulacijski mehanizem organizma pri okužbi. Razlogi, zakaj do nje pride, so v glavnem trije. Pri višji telesni temperaturi je imunski sistem bolj aktiven. Tedaj smo v prednosti, nastaja več imunskih celic, laže se je boriti. Drugič, povzročitelji so večinoma prilagojeni na telesno temperaturo in s segrevanjem jih telo spravi v težave, saj nimajo optimalnih pogojev za rast in razmnoževanje. In tretjič, pri višji temperaturi se naša presnova pospeši, zato jetra razstrupljajo bistveno hitreje. Jetra so zelo pomemben imunski organ. Kadar zbolite, mora to troje delovati. Če telesno temperaturo znižujete, blokirate naravne procese in zdravljenje poteka počasneje. Morda je lahko tisti hip malce manj naporno, če vzamete zdravilo, toda agonija se podaljša. Ljudem priporočam, naj telesno temperaturo pustijo pri miru. Vgrajen imamo mehanizem termoregulacije, ki vročine nikakor ne bo spustil nad 42 stopinj. Zelo redke so že temperature znatno prek 40, saj telo prej nekoliko zavira. Dobro, lahko gre do 40,5 ali 40,6, potem pa se ustavi.

Spomnim se zdravnice, ki je na nekem forumu staršem razložila, da njeni otroci bolezen vedno prebolevajo brez zniževanja vročine, tudi če preseže 40 stopinj. V ordinaciji staršem rečejo, da je treba zniževati nad 38,5. Kako naj to razumemo?

Zdravnike tako učijo. Na fakulteti je taka doktrina.

Da ne bi prišlo do vročinskih krčev?

Do krčev ne pride zaradi visoke temperature, ampak zaradi njenega prehitrega naraščanja. Možgani težko prenašajo pregrevanje in se ob naglem dvigu včasih ne morejo prilagoditi. Imunski sistem lahko odreagira zelo agresivno, posebej pri otrocih. Problem nastane, če ima človek okvarjeno termoregulacijo, kar je seveda problem možganov, ne vročine same. Gotovo se je zniževanje vročine z zdravili razpaslo zaradi vpliva farmacije, ki krepi miselnost, da je treba vzeti to zdravilo, ono zdravilo … to se vidi tudi pri drugih nepotrebnih posegih v telo. V pediatričnih ambulantah se izvaja vrsta posegov, ki jih pred desetletji ni nihče izvajal in jih otroci tudi danes ne potrebujejo. Nekoč skoraj noben fantek ni imel težave s kožico penisa, zdaj imajo domnevne težave tako rekoč vsi. Narava je naredila napako, dobro da imamo pediatre, ki jo bodo popravili. Tu se ustaviš in si rečeš: »Čakajte, nekaj je narobe.« Takih posegov je še veliko. Rezanje žrelnic, predpisovanje antibiotikov za vsako banalno okužbo, celo za viroze … seveda je drugače, če je otrok življenjsko ogrožen, a mnogi ukrepi so res nepotrebni in kontraproduktivni.

Dokazano je, da nekatera cepiva, na primer proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, povzročajo vročinske krče. Je cepivo pokvarilo termoregulacijski mehanizem v možganih?

To ne velja le za cepivo OMR, ki ga omenjate. Cepivo DTP je klasičen zgodovinski primer, ki povzroča možganske krče. Vsa cepiva, ki lahko povzročajo meningitis, encefalitis in okvare možganov, lahko delujejo tudi kot povzročitelji epileptičnih napadov in vročinskih krčev. Med obema ni neke bistvene razlike. Vročinski krči so pravzaprav epileptični napadi, povezani z vročino, oboji pa so klasičen zaplet po cepljenju, predstavljen v mnogih medicinskih študijah.

Kaj pa otroci, ki cepiv niso prejeli in imajo vročinske krče?

Teh otrok je zelo malo. To so občutljivi otroci, pogosto imajo občutljivo živčevje, lahko so nagnjeni k nevrološkim posledicam po medicinskih posegih, torej tudi po cepljenju, pri njih se pojavljajo zapleti po anestezijah, nekateri imajo vedenjske težave, razvojne motnje. Iz tega lahko sklepamo, da se jim živčni sistem počasneje razvija. V svoji praksi srečam enega otroka z vročinskimi krči na leto. Večinoma starše zastrašujejo, saj vročinski krči niso tako nevarni, kot se jih predstavlja, in tudi posledic ne puščajo. Otroci jih prerastejo. Starše opozorim, da morajo biti pozorni, čeprav tu gre za minutke in krča največkrat ne ujamejo. Napad je videti zelo dramatično, pomembno pa je pravilno ravnanje, položaj jezika, da se otrok ne bi zadušil. Fizikalne metode so pogosto pomembnejše od kemičnih. Otroka morajo starši fizikalno shladiti v kopeli, ki je enake temperature kot otrok, nato pa postopoma dolivati hladnejšo vodo, da se temperatura počasi znižuje. Največja napaka je otroka položiti v mrzlo vodo. Večino teh staršev zdravniki opremijo z zdravili za prekinjanje krča.

S cepivom proti tuberkulozi so naredili alergike na snov v mleku

Narava je poskrbela, da so bili dojenčki kot najbolj ranljivi člani družbe pred tveganji zaščiteni, saj so dobivali protitelesa od matere, ki je bolezen prebolela, toda ta mehanizem narave smo z desetletja trajajočimi cepilnimi programi povsem uničili, poudarja Rižnerjeva. Dojenčki so zdaj ranljivi bistveno bolj kot nekoč.

Lahko pojasnite, kaj so tuberkulini in zakaj ima toliko otrok težave z njimi?

Zato, ker so bili verjetno besežirani. Gre za cepljenje proti tuberkulozi, ki je v Sloveniji potekalo kakih 50 let. V tem obdobju je cepivo BCG v porodnišnici prejel vsak otrok, med tem ko so pred desetletji cepili tudi starejše generacije. V telo so vbrizgali žive oslabljene bakterije goveje tuberkuloze. Prave tuberkuloze si niso upali vbrizgavati, saj ni nedolžna bolezen, zato so si povzročitelja sposodili od krav (podobno kot so v zgodovini uporabljali gnoj kravjih koz, ker si niso upali vnašati gnoja črnih koz). Predvidevali so, da bomo tako dobili zaščito, a ni delovalo. Uspelo pa jim je, da so nas senzibilizirali. Goveja tuberkuloza ni človeška bolezen, toda ker so nam jo vbrizgavali, je postala problematična.

Pomislite, da so jo vbrizgavali novorojenčkom, ki so še brez imunskega sistema. Senzibilizirali so nas na tuberkuline – toksine omenjene bakterije. Te lahko rutinsko srečujemo v okolju, kajti goveja tuberkuloza še zdaleč ni iztrebljena bolezen. Nekatere krave zbolijo za to boleznijo in mlekarska industrija je organizirana tako, da mleko pač zliva skupaj. Veliko šarž mleka je lahko okuženih s tuberkulini. Tuberkuline v mleku uživamo in, če smo se kot otroci senzibilizrali nanje, lahko alergijsko reagiramo na tako mleko.

So tuberkulini v mleku torej zato, ker kakšna krava zboli, in ne zato, ker so tudi krave v Sloveniji besežirane?

Oboje, saj tudi kravam vbrizgavajo istega povzročitelja. Vseeno je, po kateri poti pridejo v mleko. Tuberkulini so hecna molekula in povzročajo tudi zakasnjeno preobčutljivost. Limfociti T si jih zapomnijo, kar ni dobro. Morda bo trajalo bistveno dlje, da bo izzvenela preobčutljivost populacije na tuberkuline. Teh težav je v Sloveniji zelo veliko, toda tu sem bolj optimistična kot pri potlačenih virusnih boleznih, kot so ošpice, mumps in druge.

Zakaj v Nemčiji tega problema menda nimajo?

V Nemčiji so že zdavnaj prenehali besežirati. Izvedli so raziskavo in odkrili bistveno razliko v zdravju dojenčkov, ki so se rodili doma ali v porodnišnicah. Doma rojeni so bili bistveno bolj zdravi. Nato so primerjali dejavnike vpliva in prišli do besežiranja. Ko so sešteli ena plus ena, so ugotovili, da je besežiranje novorojenčkov kontraproduktivno. Zato so ga odpravili. To je bilo v 70. letih. Veliko zahodnih držav je v 70. in 80. letih ukinilo besežiranje, pri nas pa je ostalo do leta 2005.

Starši naj bodo samozavestni in odgovorni

Če se primerjamo z zahodnimi državami, v Sloveniji prevladuje tudi drugačna miselnost, kdo sme zdraviti otroke. Tu se ljudje zgražajo, če starši otroke peljejo k zdravniku, ki se ne ukvarja (samo) s konvencionalno medicino. Kaj menite o tem?

Najprej povejmo, da so metode komplementarne in alternativne medicine še v povojih. V prvih 30 letih svojega življenja nisem vedela, da obstaja homeopatija, ker je v Sloveniji pač ni bilo. Tovrstni pogledi zato niso presenetljivi. Ljudje mislijo, da ko si bolan, greš k zdravniku. Tako smo programirani in spremembe so počasne. Generacijam, ki rastejo zdaj in imajo že več možnosti, se bo zdela izbira normalna. Zdaj smo na prehodu. Če ne greš k zdravniku, ko zboliš, še vedno veljaš za čudnega. Podedovali smo tudi staro politično ureditev, ki sega na vsa področja življenja, tudi na zdravstveno. Kot mi je razložil kolega Dominik Golenhofen, zdravilec, ki se je v Slovenijo priselil iz Nemčije, so pri njih zdravniki od nekdaj zelo študirani ljudje in zdravstveni sistem je precej drag; k zdravniku si šel v Nemčiji, če si imel denar, sicer pa si šel k lekarnarju ali zdravilcu. Zasnove zdravilstva so v Nemčiji še žive, zato zdravilec lahko izvaja tudi veliko več posegov, če naredi zdravilski izpit in pokaže zadovoljivo medicinsko znanje. Daje lahko na primer infuzijo, kar je pri nas zdravilcem prepovedano.

Se pri nas zdravniki konvencionalne medicine bojijo konkurence?

Na to ne moremo gledati tako, saj je v zdravilstvu vse samoplačniško. Smo del slovenskega zdravstva, toda nismo del sistema. Področje je neurejeno. Od leta 2007 imamo neživljenjski zakon, ki se zato ne izvaja. Zelo veliko je podtalnega preprečevanja, da bi se razmere uredile. Način, kako so se tega lotili, je napačen. Red naj bi naredila zdravilska zbornica, ki sploh še ni ustanovljena. Ministrstvo za zdravje je zadevo vzelo v svoje roke, toda o zdravilstvu ne ve ničesar, zato o njem ne more odločati. Sami so ugotovili, da nimajo meril in ponudnikov ne morejo vrednotiti. Anarhija je večja kot prej.

Lahko bioresonančni terapiji rečemo naravna metoda zdravljena ali ne?

Menim, da lahko. Poseg v telo je na ravni energije in informacije. Gre za kvantno raven, na kateri naše telo tako ali tako že deluje. Poseg ni invaziven, človeka se skoraj ni treba dotikati. Ničesar ne odvzemamo, ničesar ne dodajamo. Delamo z lastno kapaciteto organizma, torej kar zmore opraviti imunski sistem sam. Terapevt daje navodila, kam naj se telo usmeri, kateri problem naj rešuje.

Ali lahko to informacijo predozirate?

Absolutno. Vsake stvari je lahko preveč. Zato je treba biti usposobljen. Ne bi sicer mogla govoriti o kakšnih resnih nepopravljivih posledicah, toda lahko pride do reakcij, ki trajajo nekaj dni, morda teden do dva, več običajno ne. Zdravje je sposobnost ohranjanja ravnovesja, bolezen pa je nesposobnost ohranjanja ravnovesja. Bioresonanca daje le dražljaj, da bi telo našlo ravnovesno lego. Predstavljajte si nihalo, ki teži k ravnovesni legi in jo bo sčasoma našlo. Problem nastane, če se zatakne v legi, ki ni ravnovesna; malce ga moramo pognati, da bo spet poskušalo najti ravnovesje. S to metodo ne delamo nič drugega. Težava bi nastala, če bi bil dražljaj premočen in bi človeka še bolj spravil iz ravnovesja, tako da bi se še bolj zataknil. Toda zmerne reakcije so dobrodošle. Enako velja za homeopatijo. Bioresonančna terapija in homeopatija sta regulacijski terapiji. Dajeta dražljaj in čakata na odziv telesa.

In telo vse naredi samo?

Da, ker ima samo vse mehanizme za to! Treba je vedeti, kdaj in koliko pognati nihalo. To pa je seveda tudi umetnost, kot pri vsakem poklicu.

Nam lahko razložite, kaj pomeni izraz homeopatsko cepljenje?

To ni nič drugega kot seznanjanje organizma s povzročiteljem prek informacije na ravni energije tega povzročitelja. Telesu sporočimo: »Ko boš hodil po svetu, boš tole lahko srečal.« Toda naj poudarim, homeopatsko cepljenje ne deluje kot alopatsko cepivo, saj si ne prizadeva ničesar preprečevati. Kljub temu obstaja verjetnost, da ob stiku z boleznijo zaradi te predhodne informacije simptomov ne bo, če bo organizem tedaj v dobrem stanju. Vemo, da lahko ljudje bolezni prebolimo brez zunanjih znakov in nanje postanemo naravno imuni.

Lahko poveste še kaj o virusnih in bakterijskih okužbah, ki jih tudi zdravite z bioresonanco? Kako se tega lotite?

To je zelo zanimivo in občutljivo vprašanje. Če klient pride na terapijo z zelo zgodnjimi znaki okužbe, lahko problem na opisani način rešimo hitro, tudi kadar gre za hudo bolezen. Spomnim se primerov, ko so otroci z oslovskim kašljem prišli dobesedno ob prvem kihu. Starši so vedeli, da bo zbolel denimo tudi drugi otrok in pripeljali so ga v nekaj urah po prvih znakih bolezni. Po terapiji se je bolezen hitro umaknila, simptomi so bili blagi, morda se je dogajalo 24 ur in konec.

Ali lahko bioresonanca postane cokla za imunski sistem, če bi prihiteli na terapijo za vsako malenkost?

Vsako stvar se da zlorabljati. Kdor se za vsako figo terapira, sebi in svojemu telesu sporoča, da sam ni zmožen predelati ničesar in da njegovo telo ni dovolj sposobno. To je slabo. Starše vedno spodbujam, naj bodo samozavestni in odgovorni. Večina bolezni ni problematičnih. Seveda ne govorim denimo o tetanusu, to je problematična bolezen, vendar če jo že dobiš, si hospitaliziran in zdraviš se z vsemi dostopnimi ukrepi. Tam je medicina doma in dobro je, da jo imamo, podobno velja za kirurgijo.

Toda medicina nam sporoča, da je tetanus nevaren in da se z njim ne bi smeli igrati …

Pri nas za tetanusom nihče ne umre, v Indiji pa umre 25 odstotkov obolelih. Globalno pojavnost tetanusa upada šele od tedaj, ko so mednarodne organizacije ukrepale glede higiene pri oskrbi popkovnice novorojenčkov. Pri nas tetanusa zaradi umazanih popkovnic že dolgo ni. Pri odraslih pa imamo morda tri primere na leto.

To pa je zato, ker cepimo.

Ha. Treba je pogledati, ali so bili ti ljudje cepljeni. Mnogi so bili. Torej cepivo ne deluje.

Za to cepivo res ni nobene študije, ki bi dokazala, da deluje. Uporabljati so ga začeli brez dokaza. Vendar mnogi ljudje prav to cepivo izberejo kot edino, ki ga je vredno uporabiti.

Pri cepljenju je zgrešen že sam koncept. Že filozofsko. Poglejte, otrok se rodi in družba mu z vbrizganjem cepiva sporoča, da je povsem nemočen. Se pravi, že od vsega začetka rabi pomoč, ki mora priti nekje od zunaj? Nihče od nas torej ni nikoli dovolj zdrav, da bi se lahko branil, preživel in postal kompetentna zdrava odrasla oseba? Drugo je, če pogledamo biokemijsko raven – kaj cepivo naredi imunskemu sistemu. Programira ga tako, da deluje v smeri zunajcelične imunosti, se pravi v smeri protitelesnega (humoralnega) odziva. Evolucijsko gledano so imeli ljudje z dobro razvitim zunaj celičnim protitelesnim odzivom prednost, a to je bilo veliko pred moderno dobo, ko so ljudje še živeli v nehigienskih razmerah, obkroženi z bakterijami in paraziti. Tudi danes imajo nekateri ljudje genetski program, da bodo ta del imunskega sistema dobro razvili, toda razmere so povsem drugačne. Danes smo preplavljeni s strupi v celicah in na voljo imamo le omejeno količino antioksidantov, s pomočjo katerih naše celice lahko normalno delujejo. Ko začnete organizem bombardirati s kemikalijami, med katerimi so tudi strupene snovi v cepivih, razpoložljiva količina antioksidantov več ne zadošča, zato gredo stvari narobe. Celična imunost postaja čedalje bolj okrnjena, kajti mehanizmi celične imunosti so s cepljenjem ustavljeni, imunski sistem pa še v večji meri deluje zunajcelično. Rezultat je pohabljen imunski sistem! Pride do okvar, alergij, avtoimunskih bolezni, v skrajnem primeru tudi do raka.

S Karin Rižner sva se pogovarjali Cirila Štuber in Mojca Vozel.
Januar 2014

Vir: http://www.naravnaimunost.si/Razprave/intervju6.php