Mesečni arhiv: december 2018

Neguj Luč v Sebi!

Uvodnik december 2018

Komentiraj

Če v decembru čutiš zmedenost in nemir, želim, da veš, da nisi sama. Če čutiš v sebi željo po tem, da zaključiš stvari v svojem življenju, nisi sama. Smo v času velikega premika. Zagotovo ga čutiš v globinah svoje Duše.

To je čas izzivov za mnoge. Stvari, ki so delovale do sedaj ne delujejo več. Stvari ne delujejo več na stare poznane načine.
Planiranje ne deluje.
Vsaj za mojo mistično dušo ne. Ne na način, ki je značilen za patriarhalno energijo kontrole in linearnosti.

Deluje pa deskanje na valu energije.

In tale december je drugačen.
Pod gladino, pod radarjem se dogajajo velike stvari, ki niso na radarju množice.
Izjemen čas je.
Ker premika velike stvari.

Sem del dveh programov in pri obeh delamo isto… jemljemo svojo moč nazaj.
Ker bo v prihodnjih mesecih še kako pomembna.
Prihaja namreč leto Obešenca po ciklih tarota, kjer bo popolna predaja ključnega pomena. Jaz to energijo že čutim in ja, nabiram energijo. Pojma nimam kaj se bo dogajalo, vem pa, da bo intenzivno in za mnoge boleče.

Več bom podelila v skupini Adventni koledar za Dušo, ker bodo stvari sovpadale z našim delom v FB skupini. Pofočkaš se lahko

7.12. se odpirajo velika kozmična vrata z mlajem. Začenjamo z deskanjem na tem valu, ki nas bo peljal v leto 2019. Si pripravljena?

Ena najbolj fascinantnih stvari mojega leta 2018 je, kako natančno ga je moja duša izrisala v decembru 2017, ko sem delala kreacijo leta. Stvari, ki sem jih napisala se udejanjajo, čeprav takrat, ko sem pisala pojma nisem vedela kaj pomeni in kako se bodo stvari udejanjale.

Tema leta je bila zagotovo zaupanje sebi. Da se zanesem nase. In sledim sebi. V tem letu so se z meseci odpirale globoke resnice, stare rane, ki so me vodile v opuščanje starih stvari, starih zamer, starih bolečin in navezanosti.

Čutila sem, kot da me vse čiščenje vodi v odpiranje novega, ki je še nepoznano, ki je še nevidno.

Učenje tega leta je zame zagotovo opuščanje upora, da se neham upirati, da se odprem in sprejmem. Brez strahu. Brez potrebe po nadzoru, Brez reakcije. Ki se pojavijo takrat, ko se pomikaš v neznano.

In če bi lahko za mesec december izpostavila eno stvar, bi rekla, da me uči sprejemanja. Da se odprem za novo z radovednostjo, nedolžnostjo in radostjo otroka.

Mesec pred nami te bo preizkušal. Boš izgubila stik s svojo notranjostjo, s svojo Dušo zaradi drame in intenzivnosti zunanjega dogajanja ali ne. Prihajajo priložnosti in vse je v gibanju. Zlahka se lahko izgubiš v preplavljenosti, stresu in zmedi, ki je del drame vsakodnevnega življenja.

Vedno znova vidim, da je December mesec povezan z vračanjem moči. Vzeti moraš svojo moč nazaj. Zapreti odtoke energije. In ob tem je to, da imaš svoje meje, da se zavedaš svoje posode, ključnega pomena.

To je čas, ki prinaša nove priložnosti. Ne tebi je, da jih ugledaš, se jim odpreš in jih sprejmeš.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

podpis

V središču

Globine Ljubezni

Komentiraj

Na katerem robu stojiš v tem trenutku?
V kateri prepad čutiš, da te potiska tvoja duša, ki želi zate, da skočiš onkraj znanih okvirov?

Čas je intenziven in kaos vznika v svetu tam zunaj.
Se boš prepustila noriji sveta ali boš našla svojo pot v globine sebe?

Ja vem, tam zunaj imaš na voljo na tone informacij. Dejstvo je, da ti je vse na dosegu prstkov in kadarkoli lahko strica Googla vprašaš karkoli.
Vendar je dejstvo, da odgovorov, ki jih iščeš ne boš dobila tam zunaj.
V tebi so.
Vsi odgovori so že v tebi.
TI že si ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si.

In tvoje delo je, ne da jo najdeš, ampak da odstraniš vse ovire, ki jih imaš med njo in sabo v tem trenutku. V bistvu gre za to, da moraš te notranje ovire prepoznati in jih raztopiti. In tega nihče ne more narediti namesto tebe. Lahko pa te vodi.

Dejstvo je, da je zadnji mesec v letu čas za refleksijo in poglobljeno inventuro.
Seveda ji lahko ubežiš s hitrostjo, evforijo in osredotočanjem na stvari tam zunaj, vendar to, kar se premika v tvojih globinah ne bo šlo nikamor.
Vse te bo počakalo.

Ker je tvoj dušni dogovor tak, da si prišla na ta planet, v ta čas z namenom, da usvojiš in izmojstriš določene lekcije, ki ti jih tvoja duša vedno znova prinaša v ospredje.
In zelo vztrajna je.
Nikoli ne bo odnehala. Le vedno bolj te bo stiskala ob zid.
Tvoja Duša je tvoja vodnica. Ona ve, kaj je izbrala. In ve, kaj moraš utelesiti, da bi prišla na mesto moči in izpolnjenosti v sebi.

Vsi odnosi v tvojem življenju so vnaprej dogovorjeni. Nič ni slučajno. Vse je del igre, ki jo je duša izbrala zase. To, kar mora izkusiti se ponavlja toliko časa, dokler ne vzameš lekcije, s katero si prišla na ta planet.

In temu ne moreš ubežati.
Lahko si zatiskaš oči, ignoriraš, bežiš stran, ali se boriš s tem, vendar te spravlja ob pamet vse dokler ne ugledaš poante te igre.

Poanta je v tem, da prepoznaš in se pomiriš s tem, da je vse v tebi.
Naj ti ponazorim s primerom… Žrtev je v tebi. Tudi če ti gre res na živce pri drugih, je del tebe. Zase vem, da je še vedno vabljiva, ko imam občutek, da se mi dogajajo krivice. Ja, najraje bi šla v svojo žrtev. Tako domača je in udobna. Tako zlahka pokažem s prstom na druge, ki so krivi, da se meni dogaja, kar se mi.

Vendar danes poznam resnico.
In resnica je, da mi nihče ničesar ne dela. Ker tisti, ki ga vidim kot nasilneža, tirana, mučitelja je tam z namenom. Opominja me, da si moram pogledati ta del v sebi.
Vedno bolj jasno vidim, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Kjer je eden, je tudi drugi. Siamska dvojčka sta. Dva dela iste palice.
Še posebej je ta del aktiven, če ga ne vidiš v sebi. Potem ga vidiš zunaj sebe. In vedno bolj ti skače v obraz, da bi ga ja ugledala in sprejela v sebi.

Duša te vedno znova vodi v situacije, kjer se čutiš kot žrtev. Če se začne s starši, se nadaljuje s prijatelji, s partnerjem, z otroci, s šefom ali sodelavci. Vsi so tam zate. In duša ve.

Tisti del, ki potrebuje zavestno prepoznavo in pomiritev s polarnostmi v tvojem življenju je osebnost. Dojti moraš, da se moraš ustaviti, prepoznati zakaj so ljudje v tvojem življenju, kaj ti odigravajo, da bi to lahko razpustila v sebi.

Večina ljudi pusti, da jih življenje kot listje premetava v vetru. Vedno znova so jim na voljo situacije, kjer se počutijo kot žrtev. Z namenom.
Ko se ti počutiš žrtev, si žrtev nekoga ali nečesa tam zunaj.
To je vstopna točka, kjer se sprememba lahko zgodi.
Ko prepoznaš, da vedno znova k sebi pritegneš identično izkušnjo.
Ljudje so drugi. Izkušnja je ista.

Vse to z enim samim razlogom… da dojameš, da ni poanta zunaj tebe, temveč v tebi.
In čas v katerem smo, ti pritiska na najbolj boleče dele v tebi.

To je čas, ko vznikajo na površje mnogi zapuščeni odnosi, stari nedokončani pogovori, stvari, ki ti gredo na živce. Vse tisto, kar si pometla pod preprogo.

In nekaterih odnosov enostavno ne moreš priganjati, potiskati, na silo zaključiti.
Pravijo, da čas celi rane. V resnici jih ne. Kajti to, kar celi rane je tvoja prisotnost, tvoja ljubezen, tvoja izbira, da se s temi odnosi pomiriš in jih objameš. V sebi.

Dejstvo je, da nedokončane stvari v odnosih vedno počakajo na pravi trenutek, ko spet pokukajo na površje in te opomnijo, da so še vedno tam. Ker to ni nekaj, kar se dogaja zunaj tebe. V resnici se dogaja v tebi.

Rada rečem, da moraš ti imeti dovolj trdno posodo in kapaciteto, da držiš sama sebe, ko se začneš na dah potapljati v svoje globine.

Ženska mora izmojstriti svoj notranji čustveni svet, okrepiti sebe, postati bolj stabilna, se naučiti, da so čustva vodniki v lastne globine in da so tvoji sli.
Prinašajo pomembna sporočila kje si ujeta in kje se moraš osvoboditi v sebi.

Zase vem, da sem pred devetimi leti zavestno odkorakala stran od plitvin in se podala v globine.
In zdaj plavam v globinah ljubezni.
V prostranem breznu brez dna, ki je raznoliko in kjer nikoli zares ne vidim kam grem.
To kar z gotovostjo vem je, da je to brezno brez dna. Ker vsak dan znova odkrivam, da se izkušnje vedno znova poglabljajo in številne presenetljive načine.

To je mesto nepoznanega, kamor se kot dekle v dvajsetih nisem upala in sem se globinam izogibala.
Zdaj v svojih štiridesetih pa sem jih primorana raziskovati.
Ne, vanje se nisem začela potapljati hote.
V globoke potope so me vodili odnosi, ki sem jih želela izboljšati.

In danes vem, da potrebuješ čas, da odkoplješ zaklade, ki se skrivajo v odnosih, ki so ti najbližji.
Ti odnosi terjajo, da si vzameš čas zase. Da spoznaš sebe. Da poglobiš odnos s seboj.
Terjajo pozornost, prisotnost, potrpežljivost, voljnost, da se odpreš in ustvariš polje bližine.
Terjajo radikalno iskrenost, da zmoreš slišati svojo resnico in resnico osebe na drugi strani.
Terjajo soočenje s svojimi strahovi, da zaupaš vase, se zaneseš nase in se spustiš v globino.
Terjajo, da objameš vse, kar te pustolovščine prinesejo na površje.
Terjajo, da tudi najtežje globine raziskuješ s čudenjem in radovednostjo.
December je mesec, ki te vodi v globine. Odstira mesta, ki jih še ne poznaš.

Vabi te tja, kamor si se kot duša zavezala, da boš šla.
In potapljanje v brezmejno modrino globin se nikoli ne konča.
V življenju nikoli zares ne prideš do dna.
Življenje te širi onkraj cone udobja.
Vabi te, da slediš srcu v globine, ki so strašljive.
Snubi te, da vedno znova zavestno izbiraš, da varuješ ljubezen.

Ja, to, da vodiš iz sebe, iz svojega srca terja veliko poguma, terja srčnost.
Vedno znova izziva status quo in udobje znanega.

Res pa je, da globlje, ko si, večji mir je v tebi.
Bolj si v stiku s seboj.
Pomirjena.
Izpolnjena.
Radostna.

Praznuješ svoj obstoj.
S hvaležnostjo za vse, kar ti je na voljo.

Zdaj je čas.

Potopi se Vase.
DiveIN, Divine

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

P.S. Še malo in bo na voljo moja knjiga Globine Ljubezni. Kmalu podelim več 🙂

Telo je Tempelj

Zame je to veliko…

Komentiraj

Odprla sem težka, mogočna vrata. Zunaj je pripekalo. Bilo je sredi poletja, jaz pa sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti še bolj … ja, vroča. 🙂

V to cerkev nisem vstopila odkar sem bila otrok in sem šla z babico na polnočnico, da je medtem lahko “Božiček” doma v miru postavil darila pod jelko.

Spomnim se tistega vonja. Hladu in svečk in lustrov. Občutka, da sem majhna. In polno ljudi, ki je skupaj na glas izrekalo molitve. Delala sem se, da jih znam tudi jaz in sem odpirala usta v upanju, da zadanem čim več pravilnih grimas in tonov glede na besede, ki jih izrekajo okoli mene.

Nekaj me je tistega vročega popoldneva vleklo v to cerkev. Rabila sem ohladitev. Rabila sem mir. Rabila sem premislek.
To sicer nikoli ne grem iskati v cerkev, ampak tokrat sem šla.

Ob vstopu me je objel hlad. Uf, kako paše!

Z velikim trebuhom, zelo kratkimi hlačami in tuniko z odprtimi rameni sem si izbrala eno klop in se samo usedla.

Mir.

Nekaj trenutkov sem sedela tam.

Tam spredaj na klopi zagledam sključeno postavo in sive lase.

Ko sem vstala, da grem, je vstala tudi ona.

Joj, upam, da se ne bo vtaknila v moja oblačila.

Prišla je za mano, stara ženica, ki je slabo videla in težko hodila.
Zdela se je zmedena.

Vzela je nek cerkven letak pri vhodu in mi ga pomolila: “Kaj pa tukaj piše?”

In sem ji prebrala.

“Pa tukaj? Aha, kaj pa tole?”

V resnici si je želela le stika s sočlovekom. Iskala je način, da s kom spregovori kakšno besedo.

Ah, ta osamljenost.

Vzela sem si par minut zanjo in ji glasno brala brezvezno vsebino z letaka, da je kar odmevalo po cerkvi, saj je starost načela tudi njen sluh.

Ko sem rekla, da bom počasi šla, sva skupaj stopili iz cerkve.

S visoko jakostjo sem izrekla “nasvidenje” na njeno uho.

Ona se je zadrla nazaj: “Nasvidenje! Pa hvala gospa.”

“Ah, dajte no, ni za kaj.” sem bila glasna nazaj.

S skrivljenim pogledom me je pogledala:
“Zame je to veliko.”

V tistem me je zadelo kot puščica.
Kako malo je treba, da je za nekoga veliko.
Kako malo je treba, da nekomu spremeniš dan in ga morda narediš malenkost boljšega.

Velikokrat se nam mudi. Ali pa se nam ne da. Ali pa smo polni sebe in svojih problemov. In sploh ne vidimo možnosti, da nekomu odvzamemo nekaj stiske. Ali le olepšamo trenutek.

Tujcu. Prijatelju. Članom družine. Natakarju. Pevcu s kitaro v parku. Sosedi, ki si ne upa v dvigalo.

Dneva še ni konec.
Kaj malega, za nekoga morda velikega, boš storil/a ti?

Barbara Balažič

http://beyond.si

Na kratko

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Komentiraj

Pred kakšnim tednom sem na meni zelo ljubem blogu Brainpickings brala o zanimivem projektu Američanke Susan O’Malley, ki je stotim povsem običajnim, a v vseh pogledih različnim ljudem zastavila neobičajno vprašanje: “Kakšen nasvet bi vaš 80-letni jaz dal vašemu današnjemu jazu?” Če si zamislite sebe pri osemdesetih, kaj bi si svetovali? Presunilo me je branje odgovorov, tako polnih preproste, a žive modrosti, za katero trdno verjamem, da jo vsi nosimo v sebi.

Seveda sem zadevščino takoj preizkusila in se v sproščenem stanju v meditaciji odpravila na srečanje s svojo 80-letno podobo. Zaznala sem, da se je ob tej nameri najprej pojavilo nelagodje, strah, kaj bom zagledala – se mi bo prikazala od življenja uničena, razočarana starka brez življenjske moči? Ko pa sem izdihnila ta strah in pustila, naj se spontano pojavi, kar se bo pač pojavilo, me je oblilo nekaj toplega in zagledala sem zelo dobrovoljno, navihano sivolaso gospo v bordo rdeči trenirki. “O, lepo, da si prišla, ravno prav, sem ravno zaključila z jogo,” me je pozdravila. Stisnila mi je roke – njene so bile zelo tople. V očeh mir, ampak tudi iskrivost. Rekla pa je tole:

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Vajo smo ta teden poskusili tudi na mojih tečajih joge – nekateri so bili nad njo navdušeni, drugim se ni zdela nič posebnega 🙂 Splošna ugotovitev je bila, da so nam naše 80-letne različice povedale, kar že vemo. Skratka, nič novega. Včasih naravnost nesramno podobno čemu, kar nam, recimo, pripovedujejo tudi naše starejše sorodnice (recimo, bog ne daj, mame).

OK, torej že vemo. Pa tudi živimo?

Ne. Ali vsaj ne dovolj.

In v tem je bistvo.

Modrost, ki jo imamo, pa ne živimo, je kot topel plašč, ki bi nam sredi zime visel v omari, medtem ko bi po svetu hodili v poletni obleki – in se pritoževali zaradi ozeblin. In če nam bi kdo ponudil plašč, bi odgovorili: “Ne, hvala, točno takšnega že imam v omari.”

Modrost je v nas zato, da nas greje. Ni treba čakati na starost, da bi jo začeli živeti. Ne vemo, kako dolg bo ta hip, ki je naše življenje. Moja babica, ki je doživela častitljivo starost sto let in pol, je v dneh pred smrtjo nenehno ponavljala: “Kako hitro je minilo!” Tudi sto let hitro mine. Čas je zelo relativen. Danes je treba obleči svoj plašč. Na to me je v tem času, ki vremensko sicer ni ravno hladen, prevečkrat spomnil mrzel piš novic o odhodu kašnega velikega človeka, za katerega se je še včeraj zdelo, da je nesmrten … Tako krhko je življenje. In vendar je vsak hip živosti lahko neizmerno veličasten.

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Kaj pa vam svetuje vaša 80-letna različica?

Tina Košir,
učiteljica joge in meditacije

Več podobnih vsebin najdeš na spletni strani www.tinakosir.si

Super živila

Črni oreh

Komentiraj

ČRNI OREH (Juglans nigra)

Črni ali ameriški oreh je v Severni Ameriki večinoma samoniklo drevo iz družine orehovk. Danes ga zasajujejo večinoma zaradi njegovega temnega lesa, zaželen pa je tudi njegov sadež, saj so oreščki prav posebnega okusa.

Iz svojih korenin spušča snovi, ki otežujejo rast ostalim rastlinam v njegovi okolici. Njegovi listi in lupina plodu imajo značilen, močan in rahlo pikanten vonj. V nasprotju s tem, so oreščki prav blagega okusa, varuje pa jih zelo trda in ostro nagubana lupina, ki je tesno obdana z debelim, sočnim zelenim plaščem, ki pa ob prerezu zelo hitro potemni do črnega. Zaradi te lastnosti ga nekateri uporabljajo kot naravno barvilo za lase. Plodovi iz drevesa odpadejo oktobra. Vsebujejo veliko juglona in ostalih pigmentov, veliko tanina … Korenine, lubje in orehova lupina vsebujejo to nevrotoksično kemikalijo, zato pod orehi in okolici skoraj ne bomo našli drugih rastlin.

Vemo, da so oreščki, stročnice in semena zelo dobra hranila. Eden najboljših oreščkov pa je oreh. Orehi pomagajo pri boju proti depresiji, koristni so za možgane, srce, koronarne bolezni … tudi črni oreh zelo koristi našemu telesu.

Vsebuje veliko magnezija in vitamina E, fosfor, omega-3, … Učinkovine v njegovem plodu imajo protivnetne, antioksidativne, protisklerozne, antineoplastične in druge lastnosti, ki vplivajo na razne procese in tegobe v našem telesu. Ena ključnih učinkovin v lupini črnega oreha je juglon, kot tudi tanini in jod. Juglon preprečuje delovanje nekaterih encimov, ki so potrebni za presnovo. Raziskovalci so ugotovili, da to lahko škodi in uniči številne parazitske črve v našem telesu. Zato je črno oreh odličen dodatek k čiščenju parazitov. Ker pa vsebuje tudi veliko taninov ima tudi adstringenten učinek na kožo, krči tkiva, zateguje povrhnjico (omejena uporaba na tri dni) s tem pripomore k celjenju kožnih izpuščajev, ekcemov, aken. V ta namen uporabljamo razredčen alkoholni izvleček (tinkturo).

V severnoameriškem domorodskem zdravilstvu se je sok nezrelih lupin plodov uporabljal tudi za zatiranje vseh glivičnih okužb kože. Nanašali so ga lokalno na obolela mesta (koža, lasišče …). Z določenimi preiskavami so ugotovili, da če ga uživamo ima protiglivično delovanje (kandida), antibakterijsko delovanje (S. aureus, zavira tri ključne encime pri Helicobacter pylori) … Juglon blokira tudi ionske (kalijeve) kanalčke in zavira transkripcijo (genski prepis) v rakavih celicah. Na Kitajskem ga uporabljajo za zdravljenje raka jeter, pljuč, želodca in levkemije. V neki študiji je bilo ugotovljeno tudi, da določena vsebnost juglona povzroča celično odpoved pri kolorektalnih rakavih celicah.

Poznana je terapija po dr. Huldi Clark, ki je odkrila, da paraziti in toksini povzročajo 95% bolezni v telesu. Z leti postane obremenitev s paraziti za telo zelo obremenjujoča, telo ne more izločati vseh toksinov in postane utrujeno in bolno. Dr. Clark je razvila protokol, po katerem se za odstranjevanje parazitov iz telesa uporablja tinktura črnega oreha, klinčki in pelin. Ta kombinacija deluje tako na žive parazite, kot tudi njihova jajčeca.

Piškoti s črnim orehom
200 g mehkega masla, 150 g sladkorja, 2 jajci, pol žličke mlete vanilije, 300 g moke, žlička sode ali vinskega kamna, četrt žličke soli, 150 g sesekljanih orehovih jedrc. Iz sestavin zgnetemo testo in ga damo za pol ure v hladilnik. Naredimo svaljke, ki jih narežemo na 5 mm debele piškote. Pečemo 12 minut pri 180°C.

Tinktura črnega oreha
Velik kozarec napolnimo z celimi zelenimi sadeži črnega oreha in nanje nalijemo 50% alkohol. Po treh tednih pretresanja, tinkturo precedimo in uživamo 15 – 30 kapljic 2x dnevno. Po dveh tednih prenehamo in tinkturo vzamemo le 1x tedensko.
Najdeš jo tudi tukaj: http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-crni-oreh/

Patricija Šenekar