Uvodnik September 2019

Vstopile smo v nov lunarni mesec, ki je pod okriljem Svečenice.
Svetost življenja, ljubezni bo v tem mesecu v ospredju, kar še posebej razkrivajo požari, ki se širijo po planetu.
Moja mentorica pravi, da so požari odsev Patriarhata in oskrunjenosti, ki jo povzroča. In globoko v svoji biti čutim, da ima prav.

»Zame je poanta v tem, kar reče ena izmed protagonistk v filmu: Patriarhat je svetovna religija, ki jo prakticirajo povsod. Seveda je treba ločevati religijo od verovanja, ki je stvar posameznika. Religija pa je bila skozi zgodovino – in je še danes – mnogokrat izkoriščana za zlorabo in zatiranje žensk.

Osupnilo me je, da v svetih knjigah vseh petih največjih svetovnih religij najdemo idejo, da je žensko telo grešno, da v svet vnaša vse, kar je negativnega.« je povedala Barbara Miller švicarska režiserka dokumentarnega filma Ženski užitki (Female Pleasure, 2018).

Tako kot se kaže navzven tudi navznoter okrepljeno deluje in se kaže kot dominacija.
Tiranija ponotranjenega patriarhata.
Objektivizacija ženskega telesa.
Sovraštvo do ženske.
Kjer se ženska počuti kot sužnja sistema.
Kjer se počuti nemočna, šibka in zatrta.

Notranji glas, ki pravi, da se moraš zbrati in ne glede na utrujenost nadaljevati.
Potisniti skozi bolečino.

Glas, ki narekuje kaj bi morala, kako bi morala, kaj je dovoljeno in kaj ni.
Kjer nikoli ni dovolj. Nikoli dovolj dosežkov.
Nikoli dovolj rezultatov.
In kljukic na neskončnem seznamu obveznosti.

Ko ti neka nevidna, ponotranjena figura diktira kaj je primerno in kaj ne, predvsem na področju odnosa s telesom in užitkom.
Ženska danes sploh ne potrebuje zunanjega patriarhalnega sistema, da bi jo držal znotraj okvirov, ker je tako ponotranjila sporočila, da je kot podložna sužnja, ki biča sama sebe in se kaznuje brez da bi za to potrebovala kogarkoli zunaj sebe.

Patriarhat vodi igro. Četudi iz ozadja.
V zadnjih mesecih vidim, da je ključno, če se ženska želi osvoboditi, da razpusti notranji operativni sistem, ki deluje znotraj njenih celic, v medceličnem prostoru.
Patriarhat je tisti, ki ženski onemogoča, da bi v polnosti objela svojo ženstvenost. In to z razlogom.

Ženska je od nekdaj vir kreativne sile. Ženska moč poganja ta svet.
In vendar, če ženska tega ne vidi in se ne zaveda svoje moči, če jo rade volje daje na voljo in skozi sebe poraja stvari, ki ji v resnici škodujejo, to mnogim koristi.
Prvi korak v osvoboditvi je brez dvoma v tem, da ženska ugleda svojo moč, ki pa ni moč delovanja, potiskanja, doseganja, fokusiranosti.

Danes pogosto slišim žensko, ki sama sebe sili v zastaran patriarhalni sistem delovanja, ko se sili v to, da se mora disciplinirati, fokusirati in se držati rokov.
Ali pa ko poskuša stvari spraviti ven, v zunanji svet.
Patriarhat je infiltriran v besednjak in ne moremo zanikati, da je jezik, ki ga uporabljamo danes pravzaprav nastal v času patriarhata.

Razpuščanje patriarhata je notranje delo, ki te vodi v zlorabe in izrabo, v nespoštovanje, suženjstvo, v vse tisto, česar nočeš videti in vedeti.

In ravno zaradi tega te preganja in tiranizira.
Ne gre zgolj za to, da vzameš svojo moč nazaj.
Kljub temu, da je to dober začetek.
Prepoznati moraš svoje notranje mehanizme, kjer se vedno znova podrediš, ugodiš, kjer ustrežeš zavoljo miru v hiši, službi ali družbi.

Tisto, kar vidim v zadnjem času je, da je za žensko bistvenega pomena, da se sooči s svojim notranjim patriarhatom.
Da očistiš svoje energijsko polje in razrešiš nezaključene stvari na nivoju Duše.
Ko s seboj nosiš staro prtljago iz preteklosti, te to vleče navzdol.
Upočasnjuje tvoje potovanje. Povzroča občutek teže v telesu, umu in duhu.
Namesto, da bi živela tukaj in zdaj ostajaš ujeta v preteklosti tako v svojem razmišljanju, kot tudi občutenju in dejanjih.
Včasih so alkimisti preobražali svinec v zlato. To je bila metafora za preobražanje svinca ujete energije osebnosti v zlato duše, ki živi brez omejitev, v blaginji in izpolnjenosti.

In to je čas, ko se moramo ženske še posebej vprašati kaj je tako zelo dragocenega v ženski, da je zadnjih 12000 let ženska tako zelo degradirana in je svetost in nedolžnost življenja oskrunjena.
V prvem klicu ob mlaju bom delila več o tem kaj lahko narediš in zakaj je v tem času to, da si v stiku s svojo močjo, v stiku z maternico in da se redno potapljaš v globine izvorne maternice kozmične mame tako zelo pomembno.
Ker premik se lahko zgodi samo od znotraj v svet.

Si zraven?

Pridruži se mi v tem mesecu v 30-dnevnem intenzivu Varuhinja Ciklov. Pofočkaš se na http://divine.si/program/cikli.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mabon

Mabon, Jesensko enakonočje, 21. september
Ključ: Pobiranje, skupnost, zaključek
Simbol: Vino, storži, koruza, granatno jabolko
Kristal: Safir, Lapis Lazuli, Karneol

Mabon je keltski bog svetlobe. Jesensko enakonočje je pomemben keltski praznik, je opomnik ravnovesja in harmonije. Glavne teme tega praznovanja so harmonija in uravnoteženost. Sonce vstopi v tehtnico in uravnovešanje teme in svetlobe je v ospredju.. Zopet sta noč in dan enako dolga, le da so sedaj energije noči močnejše. Je čas druge jesenske žetve.

Ta praznik je zelo povezan s pobiranjem grozdja in bogovi kot sta Dioniz in Bacchus sta v tem času zelo prisotna. To je čas užitka, praznovanja, čutnosti in senzualnosti.

To je čas, ko svojo pozornost posvečamo pripravi na zimske mesece pred nami. Pomembno je spoštovati zrnja iz katerih nato zrastejo nove rastline.

Z jesenskim enakonočjem nastopi vladavina nadangela Uriela, ko začutimo željo po učenju, po modrosti, po globokem notranjem razumevanju življenja in vsega kar je.

Jesensko enakonočje prestavlja čas ravnovesja, ko se moramo ustaviti in spočiti. Je točka enotnosti med svetlobo in temo, ognjem in vodo, jinom in jangom. Uravnovesiti je potrebno vse dele sebe, tako aktivni kot pasivni del, tako znano kot tudi neznano, zunanje in notranje popotovanje, vidno in nevidno.

Pomembno je, da znamo uživati v sadovih svojega dela. Poglejte svoje življenje, kaj ste že dosegli, kaj še želite doseči, kaj iščete in ponovno ocenite smer v katero ste namenjeni. Stopite v stik s svojo pravo naravo in se namesto v zunanji svet bolj pogosto zazrite vase.

Hvaležnost je tista, ki vam bo pomagala uravnovesiti stvari v sebi. Ker je to čas druge žetve, ko je hrana v večini spravljena, je čas za zahvalo. Bodite hvaležni za vse kar že imate, za vso hrano in vsa Zemljina darila, vse njene vire, ki jih uporabljamo.

To je čas, ko je pomembno, da se zavemo, da sta tako dajanje kot prejemanje enako pomembna. Cenite svoje notranje čute, jih razvijajte in jim sledite, naučite se zaupati svoji intuiciji in slediti svojemu srcu. Poiščite ravnovesje in celostnost v svojem telesu in v svojem življenju. Poiščite ju v svetu!

To je čas, ko začnemo ceniti vitalno energijo življenja, to strast s katero kreiramo življenje, kajti v naravi vitalnost počasi usiha in nas opominja na pomen počitka in notranje regeneracije.

Inanna je boginja neba, ki pomaga da se prilagodimo univerzalni zavesti. Ta svet vidi v popolnosti in povezanosti. Boginja miru, ljubezni, prerokovanja in vodstvenih sposobnosti. Med drugim nadzoruje tudi nastajanje vina. Pomaga nam, da sprejmemo svoje temne plati in da nam pove, da je včasih potovanje v podzemlje naša pot v celostnost. Innana je tista, ki nas bo v septembru vodila v notranje podzemlje, tako kot se je samaspuščala skozi podzemlje in prešla svojo iniciacijo iz teme v svetlobo, jo mora tudi vsak posameznik pri sebi.

Alkemična izkušnja ločevanja omogoča razumevanje kje smo se ločili od enotnosti. Iščemo kaj nas ločuje od univerzalne ljubezni in duhovne poti. Iščemo svinec, ki nas vleče navzdol, da ga lahko transformiramo v zlato. Gre za uravnovešanje znotraj nas, ko oba dela povezujemo v celoto. Ločenost preobražamo v enotnost. Dogaja se alkemična poroka, združitev Sola – sonce in Lune -mesec. Gre za združevanje janga z jinom, enotnost zavednega z nezavednim, notranjega z zunanjim. Alkemični zakon kot je zgoraj je spodaj in kot je znotraj je zunaj opisuje to načelo enotnosti in povezanosti z vsem kar je.

Zrak je povezan s tehtnico in z Merkurjem, zrak je element komunikacije in govora. Dihajte! Globoko dihajte in predihajte sebe in ves svet. Uporabite zvok, zvonce za čiščenje prostora in sebe. Ta dan lahko počastite z gongi, z zvonci, pojočimi posodami.

DIVINE.SI

Izguba moči v odnosu…

Dogovorili sva se za sestanek. In takoj ko sva sedli mi je rekla, da se počuti kot največja zguba na svetu. Vzdihnila je in nadaljevala, da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi se našel nekdo, ki bi ji pomagal, da bi jo podprl, ji dal občutek, da je njeno življenje vredno.

Podelila je, kako se je vsa svoja leta v partnerstvu razdajala za moža in otroke. Ona je bila vedno na zadnjem mestu. Če je še kaj ostalo, in ponavadi ni, potem je naredila nekaj zase.

In po desetletju, ko so otroci rasli in dveh desetletjih, ko so zgradili hišo in nato po treh desetletjih ji je mož, ko sta si končno enkrat vzela čas za skupne počitnice v hotelu, na hotelski plaži, ko si je ogledoval ženske okoli sebe, rekel: »Poglej vse te ženske, kako so urejene in lepo oblečene, kaj pa ti?«
Zadelo jo je v srce, ko se je zavedla, da je tri desetletja živela življenje za nekoga drugega, da se je žrtvovala in je upala, da jo bo njen moški rešil. In ko je končno dočakala, da jo je peljal nekam, da jo je odrešil, končno, je šla iz dežja pod kap.

Pri svojih petdesetih je dojela, da mora nekaj narediti zase.

In zdaj je sedela z menoj.
Obsedeli sva v tišini.
Vedela sem, da bo karkoli bom rekla, naletelo na gluha ušesa.
Zato sem bila modro tiho.
Tisto, kar sem vedela je, da mora nehati pričakovati, da jo bo kdorkoli lahko odrešil.

Iz lastnih izkušenj vem, da je takrat, ko se ti v življenju dogajajo veliki premiki, zelo mikavno razmišljanje, da bi poiskala nekoga, ki te bo rešil. Seveda se tega ne zavedaš.
Igra se odvija povsem na nezavednem nivoju.

In včasih imaš to srečo, da je ob tebi nekdo, ki ti ne pusti, da igraš igro žrtve.
Moj dragi mi zelo jasno in glasno pove, da se on tega ne gre in da naj se grem kar sama igrat ubogega jaza, kar je precej težko.
Ne vem, če si v svojem odnosu to že ugotovila; če si sama v svoji igri sploh ni zabavno.
Potrebuješ nekoga na drugi strani, da se s teboj igra tvojo igro.
Je res, ali je res?

V odnosu običajno preigravamo igro žrtve in tirana.

Tretji v tej igri je običajno simpatizer ali rešitelj. Gre za trikotnik v odnosu.

Po mojih izkušnjah se arhetip žrtve običajno prvič pojavi v otroštvu, ko ne dobiš nečesa, kar si želiš ali potrebuješ; takrat ko s teboj grdo ravna eden od staršev, kakšen vrstnik, brat ali sestra, ali učitelj; ali pa takrat, ko te po krivici obtožijo ali te kaznujejo za nekaj, česar nisi naredila.
Pojavi se bes ob krivici, če je oseba, ki te je prizadela, večja ali močnejša. In ta bes, ta »sveta« jeza kaže na to, da za tvoje potrebe ni bilo poskrbljeno.
In zato, ker za tvoje potrebe ni poskrbljeno, pogosto stopiš v arhetip žrtve v sebi

Nauk povezan z arhetipom žrtve terja, da presodiš o svojem odnosu do moči, še posebej v medsebojnih stikih z ljudmi, ki se vrtijo okoli avtoritete in potrebe po postavitvi osebnih meja.

Mučeništvo in samopomilovanje sta pogosto povezani z arhetipom žrtve.

V svoji igri sem pogosto mislila, da jaz rešujem, v resnici pa sem vseskozi čakala na rešitelja.
Ko se počutiš kot žrtev, svojo moč predajaš osebi na drugi strani (katerikoli avtoriteti, pa naj bo to mož, šef v službi ali oče), da te vodi kakor ve in zna.

Izziv je v tem, da se partnerstvo nikoli ne odvija, kot bi si želela, če si na gugalnici avtoritete na eni strani in otroka na drugi. Če si v igri predaje moči osebi na drugi strani, se pogosto počutiš šibka, nemočna, ujeta v odnosu, ki si pravzaprav sploh ne zasluži te besede.

Odnos naj bi bil temelj za občutek svobode pri moškem in ljubezni pri ženski.
Gre za sodelovanje in soustvarjanje.

V igre moči se ujameš, ko se počutiš, da nisi dovolj dobra.
Ko v sebi skrivaš nesigurnost in potem poskušaš biti močnejša od drugih.
To, česar se pogosto ne zavedaš je, da vedno, ko poskušaš drugega prepričati, da si močnejša, ne upravljaš s svojo energijo in jo pravzaprav sama razdaš.
V resnici ti nihče ne more vzeti moči, lahko pa mu jo sama predaš, kjer je pogosto, vsaj pri ženskah zadaj računica. Če jaz naredim tole zanj, bo on meni naredil tole.

Če jaz poskrbim zanj in naredim vse, da mu bo fino, ga pedenam, mu perem, kuham in poskrbim, da bo zadovoljen, bo on dal meni to kar potrebujem jaz.
Ob tem, da pogosto ne veš, kaj bi rada in upaš, da bo to vedel moški na drugi strani in ti to dal.

In tukaj se vedno znova znajdeš v žrtvi, v občutku, da so te izkoristili in spet greš v nov cikel iskanja rešitelja, ko zdaj iščeš primerno prijateljico, ki bi se ji lahko potožila, da je to, kar se ti dogaja nepravično.

Izziv je v tem, da pogosto odnose naredimo precej bolj težke, kot dejansko so.
Pogosto je vse v interpretaciji. In ko čutiš, da je odnos le še rutina, da si otopela v ne-čutenju, da je negotovost način življenja in ljubosumje del vsakdana, se je potrebno ustaviti.

Prvi korak je vedno, da se ustaviš v tej kletki za hrčke in nehaš poganjati kolo.
Soočenje s tem kjer si je vedno prvi korak. Prepoznava je ključna.

In ko se ustaviš in pogledaš okoli sebe je običajno prva reakcija bolečina ob spoznanju, kje se trenutno nahajaš. Vendar je to izjemno pomemben korak.

Drugi korak je priznanje. Potrebno si je priznati, da si v vlogi žrtve in da igraš igro, ki ti v tistem trenutku ustreza, kar je vse prej kot lahko.
Vendar v skladu s starodavno biblijsko resnico velja, da je Resnica tista, ki vas bo osvobodila. Povej si Resnico.

In ja, pogosto Resnica boli.
Boli spoznanje, da ti soustvarjaš to igro, da ti ravno tako poganjaš to kolo v kletki za hrčke in tečeš v krogu.

In ko si poveš resnico, šele potem lahko izbereš, da želiš stvari delati drugače.
Ko izbereš na novo je pomembno razumevanje, da se moraš zavezati, da se tega dogovora, ki ga skleneš sama s seboj, tudi držiš. V nasprotnem primeru boš ponovno izdala sama sebe.

Iskrenost je izjemno pomembna v odnosu, pomembno je, da si odkrita in poveš kaj si želiš in kaj potrebuješ. Potrebno se je soočiti s svojimi strahovi; kaj pa če me ne bo imel rad, če povem kaj si želim, ker brez iskrenosti hitro zapadeš v ugajanje in temu neizogibno sledi občutek, da si žrtev in da se to dogaja tebi in ne zate. Pogosto potem prideš do obtoževanja kaj ti oseba na drugi strani dela.

Odprta, iskrena komunikacija v povezavi s tem, kaj čutiš je ključnega pomena.
In če je ob tem ranjena oseba na drugi strani, je pomembno, da stojiš s sabo in za sabo, da ne padeš takoj v potrebo po ugajanju, ki te vedno znova vrne na isto mesto – da se počutiš žrtev.

Na tem mestu naj omenim, da vlogo žrtve preigravamo v odnosu do različnih stvari in ne zgolj ljudi. Lahko se počutiš žrtev zdravja, denarja, okoliščin in tako iščeš rešitelja v zdravilih, denarju ali okoliščinah nad katerimi se pritožuješ.

Pomembno je razumeti, da si v odnosu s seboj, z ljudmi okoli sebe, pa tudi s predmeti in tudi z denarjem.

Odnosi običajno niso nekaj, kar bi bilo logično, smiselno in predvidljivo.
Zato je pomembno, da se zavedaš, da so tvoji odnosi tvoji. Ti upravljaš s svojimi odnosi. In ti imaš v rokah moč, da jih spremeniš. S tem, ko preobražaš sebe, v sebi.

Če imaš težave v svojem odnosu jih rešuj TI. Nihče drug ne ve kako se počutiš in ne more biti zares v tvojih čevljih. Nihče se ne more pogovarjati v tvojem imenu. Prevzeti moraš odgovornost za to, kar soustvarjaš in to je najtežji del te igre, ki jo imenujemo odnosi.
Da prenehaš krivite druge, ker če bi se pa on spremenil, potem bi bilo pa vse čisto drugače!

Vsak mora živeti svoje življenje in vsak ga živi na svoj edinstven način.
Vsak čuti v svojem srcu ogenj, ki gori za določene ljudi.
Odgovornost vsakega posameznika je, da izbere ali je odnos zanj ali ne in kakšen.
Zato vzemi svojo moč nazaj in začni živeti in se odločati Zase.

To je pot, ki te bo vodila v to, da boš odrešila samo sebe.
Tako kot je to naredila ženska iz začetka zapisa.

Kako?
S poznavanjem sebe.

S tem, da zavestno ustvariš odnos s seboj, s svojim moškim in s svetom. Kajti odnosi so vse.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Bolečina izgube…

Ko je že tretji dan ni bilo domov, smo se začeli spraševati kaj se je zgodilo z njo.
Šla sem do vseh sosedov in spraševala, če so jo videli.
Prehodila sem sosedov travnik in gozd, kjer se je zadrževala.

Četrti dan sem vedela, da se je nekaj zgodilo. In ko se je potem, ko sem jo klicala v mislih pojavila na vratih v energijski obliki, sem vedela, da je zapustila to raven.

Vstopila je v hišo in se po stopnicah vzpela do sobe moje starejše hčerke.
S svojimi notranjimi očmi sem jo opazovala in v sebi čutila bolečino.
Toliko žalosti se je dvigalo nekje iz globin. Čutila sem koktajl občutkov.

V sebi sem vedela, da je ne bomo več videli. Da je odšla.
In nihče me ne bi mogel pripraviti na občutke, ki so me preplavili.

Dokler ne odidejo v resnici sploh ne veš kako zelo so del tvojega življenja.
Kako obogatijo tvoj vsakdan in v dom vnesejo veselje in toplino.

Naša črna sfinga je bila z nami dobrih 15 let.
In v teh letih sobivanja je postala del naše družine.

Tisti, ki živali nikoli niso imeli, se pogosto čudijo, kako lahko nekdo, ki je dom delil z živaljo, žaluje, ko le-ta umre. Proces žalovanja za hišnim ljubljenčkom, s katerim si 15 let delil življenje, tako vesele in žalostne trenutke, lahko traja. To vem.

Vendar je kljub temu smrt nekaj, kar te zaznamuje.
Pa v resnici sploh ni pomembno ali umira oseba, žival ali odnos.

Izguba je lahko izjemna priložnost, da odpreš svoje srce na široko in povečaš svojo kapaciteto, da avtentično ljubiš sebe.

In proces, skozi katerega te izguba vodi, je povezan s petimi stopnjami žalovanja, ki jih je v svoji knjigi On Death and Dying (1969) fenomenalno opisala Elizabeth Kübler-Ross. V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj, s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji:

Zanikanje — “V redu se počutim.”; “To se ne more dogajati meni.”; “To je pomota.”
Jeza — “Zakaj jaz? To ni pravično!”; “Kako se to lahko dogaja meni?”; “On je kriv!”
Pogajanje — “Vse bom naredila za še nekaj skupnih let.”; “Plačala bom, kolikor bo treba, samo da …”
Depresija — “Tako žalostna sem, vse je brez zveze.”; ” Itak bom kmalu umrla, to nima smisla.”; “Pogrešam svoje najdražje, zakaj bi sploh nadaljevala?”
Sprejemanje — “Vse bo okej.”; “Ne morem se več boriti s tem, raje sprejmem.”

Fazi šoka, ko večkrat pomisliš, da vse skupaj ne more biti res, da so le slabe sanje, sledi reakcijska faza, v kateri se pojavita jeza in občutki krivde (če bi le prej opazila, da nekaj ni v redu, če bi bila bolj pozorna in bi bila več časa z njo), pa zanikanje in depresija.

Iz druge faze sem postopoma prešla v fazo predelovanja. Še vedno sem v njej.

Pravijo, da takrat, ko je predelovanje zaključeno, sledi zadnja, četrta faza nove orientacije.

Bolečino izgube pa ne doživljaš le ob izgubi ljube osebe ali živali.
Kakršnakoli izguba te vodi skozi te iste faze, skozi katere se moraš premakniti.

Ko sem se pogovarjala s svojo stranko o njeni izgubi službe, je z menoj delila, kako uničujoče je nanjo vplivalo razkritje resnice. Ko se je morala soočiti s svojimi pričakovanji, ki so bili v nasprotju s tem, kar se je v resnici zgodilo.

Ugotavljali sva, da je izguba nečesa, kar ti je ljubo vedno šok.
In kako se premikamo skozi žalovanje, ki sledi izgubi.
Premlevali sva odzive, ne glede na to, da vsak potuje skozi na svoj način in v svojem tempu.

Zato je pet stopenj, ki sem jih podelila malo višje pot, kjer se lahko vedno znova vračaš nazaj in ponavljaš prejšnje stopnje, dokler resnično ne sprejmeš situacije v celoti.

Ob tem sem se spomnila, kako sem skozi teh pet faz potovala tudi takrat, ko sem izgubila varno povezanost v odnosu, ki mi je veliko pomenil.

Prva faza, skozi katero potuješ, je zanikanje, kjer ne moreš dojeti in si priznati, da je odnos zaključen. Ko je mene zapustil fant, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se sprijaznila z dejstvom, da sem ostala sama. V tem času sem še vedno hodila k njemu, ga klicala in danes vem, da sem mu morala iti pošteno na živce, ker ga nisem pustila pri miru. V tej fazi se nikakor nisem mogla sprijazniti z realnostjo in brez dvoma sem zanikala, kako močno me je vse skupaj potrlo.

Temu običajno sledi jeza. Ko ti realnost pride do živega in dojameš, da je resnično konec, je značilno, da želiš na vsak način vedeti, zakaj je do tega prišlo. V tej fazi sem samo sebe najedala, kaj je narobe z menoj in zakaj se je to zgodilo prav meni. »Zakaj jaz?« je pogosto vprašanje v tej fazi, na katero nikoli ne dobiš zadovoljujočega odgovora. Oseba, ki je bila zapuščena, se počuti izdano, kar v njej vzbudi ogromno jeze. V tej fazi pogosto vznikajo na površje vse situacije in okoliščine, kjer si ugajala in se prilagodila za ljubo miru ali v dobro osebe, ki je odšla, kar prebuja jezo in bes. Žal so tarče jeze pogosto prav tisti ljudje, ki poskušajo ali želijo pomagati.

Temu sledi želja po pogajanju, kar pogosto vodi v željo po tem, da bi se pogodila, kjer je ponujeno marsikaj. V tej fazi je značilno, da bivši partner obljublja, da se to, kar je povzročilo zlom odnosa, ne bo ponovilo. In tukaj slišimo obljube, da se oseba lahko spremeni in je pripravljena narediti vse za novo priložnost. Pogosto smo ženske v tej fazi pripravljene sebe še bolj ponižati in pogosto se čudim zgodbam, kjer ženske vzamejo svoje bivše može nazaj v odnos po nekaj mesecih ali letih, ko se zgodbe, ki so jih začeli, ne končajo, kot so sprva pričakovali.

In kadar prošnje ne zaležejo in ne prepričajo partnerja, da bi ostal, sledi apatija. Depresija, ki vznikne, ima svoj namen, kajti to je način, kako razpleteš povezave, ki si jih ustvarila, ko si bila v odnosu. Vezi so predmet izmenjave energije, ki poskrbijo, da smo v odnosu zainteresirani in da vlagamo svojo energijo v odnos. To, na kar pogosto pozabljamo, je, da je izmenjava lahko pozitivna in ljubeča ali pa je negativna in sovražna. Dejstvo je, da imajo naši možgani raje negativno vez kot pa nobene.

Zato psiha potrebuje čas, da presortira stvari v notranjosti, da obnoviš svojo avtonomnost in svoje življenje postaviš na novo. Velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik, pravi, da potrebujejo 7 do 8 let, da se naravno premaknejo skozi fazo žalovanja za izgubljeno ljubeznijo in stopijo v zadnjo fazo sprejemanja.

Slabo podprta izguba ljubezni in slabo zaceljeno srce lahko osebo spremenita v žrtev te izgube za vse življenje.
Žal ne drži, kar pravijo, da čas celi rane. Ti jo zaceliš.
S strtim srcem moraš ravnati enako kot z zlomljeno kostjo.
Predstavljaj si, da si zlomiš nogo in ti zdravnik pri pregledu reče: Samo čas ji dajmo, kmalu se boste počutili bolje. Zlomljeno srce, tako kot zlomljena noga, potrebuje nego, da se pravilno zaceli.

Faza sprejemljivosti s seboj prinese pomirjenost s tem, da je odnos končan.
S tem pride tudi čas za premik naprej. In razhod postane priložnost za preboj, kjer travmo spremeniš v zmago.

Ena najmodrejših stvari, ki jih lahko narediš, je, da čustva ob razhodu uporabiš kot katalizator za svoje prebujenje, za svoj razcvet, da resnično postaneš ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.

Kajti bolečina razhoda vedno razkrije vse tisto, kar si leta pometala pod preprogo.
Vse tisto, kar si leta zanikala, te zdaj gleda naravnost v oči in soočena si z vsemi načini, kako si svojo moč dala v roke drugi osebi v upanju, da te bo rešila. Vse pride na površje v pregled, kar je lahko preplavljajoče.

Ko si v fazi prehoda, se nimaš kam skriti.
Življenje te je odprlo, in kot pravi Leonard Cohen v svoji znani pesmi: »V vsaki stvari je razpoka. Tako svetloba vstopa.«

Svetloba te sili v rast, sili te naprej in tvoja izbira je, ali greš v korak s tem ali se upiraš.
Lahko se izgubiš v otopelosti, depresiji in popolnoma izgubiš vero v ljudi, kar vodi v zapiranje vase in izolacijo.
Če se zapreš in vdaš ter uporabiš razočaranje kot izgovor, da se skriješ, v upanju, da te tovrstna bolečina nikoli več ne bo dosegla, se ti lahko zgodi, da v procesu izgube ljubezni izgubiš tudi stik s seboj, kar je precej bolj boleče.

Lahko pa bolečino izgube ljubezni uporabiš, da razkriješ in se v sebi spogledaš z iluzijo, ki jo dopuščaš že dlje časa, in z vzorci, s katerimi se do tega trenutka preprosto nisi bila voljna spogledati.
Izbira je vedno zgolj in samo tvoja.

Izziv pa brez dvoma leži v tem, da dokler svoje rane ne zaceliš, ne boš z zaupanjem in odprtostjo vstopila v nov odnos, ker boš v naslednji odnos nesla to, česar v tem, ki se je pravkar končal, nisi predelala v sebi.

Ne pozabi, sebe vedno neseš s seboj!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Brezčasna skrivnost lepote

Za privlačne ustnice govorite prijazne besede.

Za ljubke oči iščite dobro v ljudeh.

Za vitko postavo delite svojo hrano z lačnimi.

za lepe lase otrokom dovolite, da se s svojimi prsti enkrat na dan sprehodijo skozi nje!

Za lepo držo hodite z zavedanjem, da nikoli ne hodite sami!

Ljudje, več kot zgolj stvari je potrebno obnoviti, oživiti in prebuditi.

Ne zavrzite nikogar.

In zapomnite si, kadarkoli potrebujete pomoč, jo boste našli na koncu vsake od vaših rok.

Zrelost bo razkrila, da imate dve roki: eno, da pomagate sebi, in drugo, da pomagate drugim.

Lepota ženske ni v oblačilih, ki jih nosi, postavi ali načinu, kako si počeše lase.
Lepota ženske se odraža v njenih očeh, ker so to vrata v srce, kjer najdemo ljubezen.

Lepota ženske ni v modnih ličilih, resnična lepota se zrcali v njeni duši. To je skrb, ki jo ljubeče daje, strast, ki jo kaže.

Lepota ženske je z leti večja.

Sam Levenson
Objavljeno oktobra 1999

V nasprotju s tem, kar mnogi mislijo, Audrey Hepburn ni napisala te čudovite pesmi, Sam Levenson je napisal “Time Tested Beauty Tips” za svoje vnuke, in to je bila ena Audreyenih najljubših pesmi. Pripisalo so ji to pesem po njeni smrti, ker jo je rada brala svojim otrokom.

Baldrijan

BALDRIJAN ali zdravilna špajka (Valeriana officinalis)
Če iščemo baldrijan v naravi, ga najdemo na vlažnih, nižinskih travnikih. Ima visoka, votla cvetna stebla iz katerih poganjanjo pernato deljeni, ozki, suličasti listi. Mladi poganjki so temno rdeči, kasneje ozelenijo. Stebla v maju ali začetku junija, nosijo velike, goste, bele ali bledo rožnate kobulu podobne glavice, sladko dišečih cvetov. Lahko ga gojimo tudi na vrtu. Če raste na suhih podlagah, je lahko vsebnost učinkovin višja, močnejša pa je tudi njegova aroma. Že stoletja se baldrijanovi pripravki uporabljajo kot zdravilo, ki pomaga k spancu in sprostitvi.

Najvažnejši del baldrijana pa je njegova korenika s koreninicami. Iz njih pridobivamo ekstrakt in alkoholni izvleček. Tudi posušene korenine se lahko uporabijo za čaj. Korenine izkopavamo jeseni, oktobra ali novembra, lahko pa tudi januarja ali februarja, če zemlja ni zamrznjena. Koreninice dobro očistimo in hitro posušimo. Baldrijan lahko razmnožujemo s semeni.

Baldrijanove korenine vsebujejo eterično olje z značilnim baldrijanovim vonjem, ki še najbolj ugaja domačim mačkam. Med učinkovinami v koreninah je izovalerianska kislina, ki je vzrok za pomirjevalno delovanje baldrijana. S baldrijanom si lajšamo tudi razne živčne motnje, živčno izčrpanost, stres, živčno prebavne motnje in krče, nespečnost. Uporablja se tudi ob razburjenju, nemiru, migreni, pri težavah v menopavzi, skratka pri živčni prenapetosti. Sprošča tudi mišice. Vpliv pa ima tudi na srce in krvni obtok.

Čaj iz baldrijanovih korenin lahko pripravimo na dva načina. 3g ali čajno žličko zdrobljenih koreninic preko dneva ali noči namočimo v skodelici hladne vode in ga pogretega popijemo ali pa koreninice prelijemo z vrelo vodo in pijemo po požirkih preko dneva ali pred spanjem. Popijemo ga do dve skodelici dnevno po potrebi ali pa redno, v tem primeru po treh tednih prenehamo. Če nam je ljubše uživanje tinkture namesto čaja, jo jemljemo po potrebi, 1 – 3 krat dnevno (5 – 20 kapljic) v decilitru vode. Tinkturo najdeš tukaj: http://www.hiskazelisc.com/

Baldrijanovo delovanje je sicer blago, vendar lahko prevelike količine pripeljejo do težav s srcem. Nosečnice in doječe matere naj ga ne uporabljajo. Redko ima stranske učinke. Nekateri pa ga preprosto ne prenesejo. Kar je pri baldrijanu, če ga lahko jemljemo tudi zelo dobrodošlo je, da ne povzroča zaspanosti in težkega prebujanja v jutranjih urah.

V biodinamiki iz cvetov baldrijana izdelujemo preparat 507. Zelo zgodaj zjutraj, ko je na cvetovih še rosa, nabiramo baldrijanova socvetja oz. cvetove. Baldrijanov preparat lahko izdelamo na dva načina. Prvi je zelo enostaven. Zanj potrebujemo polovico steklenice ali kozarca baldrijanovih drobnih, belih cvetnih lističev (ne celih cvetov). Čeznje prelijemo čisto studenčnico ali izvirsko vodo. Kozarec oz. steklenico zaščitimo pred mrčesom in obesimo za tri tedne na sonce ali pod krošnjo drevesa. Nato tekočino odcedimo in shranimo.
Drugi način izdelave preparata je ta, da cele cvetove brez stebelc, takoj po nabiranju zmeljemo in iz njih iztisnemo sok. Ta sok precedimo in ga nalijemo v temne steklenice, ki jih zaprte postavimo na temno mesto s konstantno temperaturo. V naslednjih nekaj tednih, bo sok v steklenicah fermentiral. Ko je vrenje zaključeno, steklenice na dan za cvet pregledamo in povonjamo. Preparat je uspel, kadar je vonj rahlo kisel, prijeten in v njem občutimo baldrijanovo noto.

Zgodi se tudi, da se sok v kakšni steklenici pokvari, v tem primeru bomo to zaznali z vonjem po gnilem. Tak preparat je neuporaben, zato ga zavržemo. Ker se v steklenicah nabere kar nekaj usedlin, je dan za cvet primeren, da preparat precedimo in prelijemo v čiste steklenice, ki jih še vedno hranimo v temnem prostoru, kjer lahko dalje zori. Dobro pripravljen preparat iz baldrijana je uporaben več let. Pred uporabo ga prelijemo v majhne kapalne stekleničke, saj ga za izdelavo škropiva potrebujemo le nekaj kapljic na liter mlačne vode. Dinamiziramo ga 20 minut, zatem ga uporabimo.
V njem lahko namakamo semena pred setvijo (za ta namen vzamemo 1 žlico preparata na liter vode), škropimo zemljo pred sejanjem, na dan za cvet pomladi z njim škropimo sadje in okrasne rastline za obilnejše cvetenje. Ker pa baldrijan rastline zelo »žeja« (to lahko opazimo tudi mi, če uživamo baldrijanovo tinkturo za pomirjanje brez vode), jih moramo po škropljenju zaliti. V času rasti z njim trikrat poškropimo tudi žita (to povečuje pridelek), uporabimo ga lahko za zalivanje in pripravo kompostnega kupa in preparata iz kravjeka po Mariji Thun. Ker preparat, tako kot baldrijan sam, pripada nadsončnemu planetu Saturnu in posreduje toploto zemlji, ga uporabljamo tudi proti zmrzalim, tako spomladi, kot jeseni.

V baldrijanovem preparatu so skoncentrirane sile Saturna, ki delujejo s toploto, svetlobo in krepijo vitalnost rastlin. Podpira delovanje Sonca in vpliva na rastline tudi tako, da bolje gospodarijo s fosforjem, ki je na razpolago oz. je vezan v kremenasti substanci (pesek in kamnine) v tleh. Tla, ki so vsrkala kozmični vpliv Saturna (tudi Jupitra ali Marsa) iz atmosfere, oddajajo to toploto koreninam. Ta toplota v zemlji pa je drugačna od tiste v zraku. Ko zemlja toploto in seveda tudi zrak sprejme vase, dobita pridih živega, enako velja tudi za ostale elemente in to vpliva tudi na rastline. Fosforja v ozračju skorajda ne bomo našli, vezan je na sedimente, kamnine v tleh, fosfate, soli. Kroženje fosforja je pomembno za razvoj in rast vseh živih organizmov. Rastline fosfor iz tal vsrkavajo z vodo in ga vgrajujejo v različne organske spojine, ki jih potem konzumirajo rastlinojedci, razkrojevalci (glive)…, skratka gre skozi celotno prehransko verigo, na koncu z iztrebki ali odmrlimi rastlinami, ponovno pride v zemljo. Ker pa so fosfati v vodi slabo topni, je fosforja v njej razmeroma malo. Vendar na dostopnost fosforja rastlini, vpliva tudi kislost tal, saj čim bolj kisla so tla, slabša je topnost fosfatov, prav tako topnost fosfatov upada z naraščanjem pH zemlje. Torej, tla naj bodo približno nevtralna, da bo fosfor lažje dostopen. Seveda pa mora biti v tleh tudi glina, saj se s pomočjo nje lahko vse substance dvignejo v rastlino.

Fosfor je potreben za močne in zdrave korenine , pomemben pa je tudi v fazi cvetenja rastlin. Ko se začenja cvetenje rastlin (jagod, paradižnika, rož …), omogočimo rastlinam boljši dostop do fosforja – jih npr. poškropimo s preparatom iz baldrijana, saj v tej fazi rastlina potrebuje več fosforja.
Preparat 507 je edini med biološko dinamičnimi preparati, ki ne potrebuje zorenja v zemlji.

Patricija Šenekar, za Večer, maj 2015