Uvodnik julij 2016

Julij je sedmi mesec v Gregorijanskem koledarju. V povprečju je najtoplejši mesec na severni polobli, ter najhladnejši mesec na južni zemeljski polobli.  Slovensko ime za julij je mali srpan.

To je brez dvoma mesec, ko bomo izzvani ali se odzivamo z ljubeznijo ali strahom. Ker je julij mesec povezan z zdravljenjem, bo dogajanje intenzivno, kar bo brez dvoma premešalo dogajanje v notranjosti.

Stabilnost in povezanost s seboj, modre izbire bodo kar na mestu. Še posebej, ko bomo konec meseca stopili skozi levja vrata in Siriusov portal, ki bodo prilili olje na ogenj.

V tem času je ključnega pomena zavedanje, da to, kar hranimo, raste. Če se osredotočamo na strah in na to, kar nam ni všeč, to hranimo in to raste. In če vedno znova opazimo strah, sedimo z njim, ga sprejmemo in objamemo v sebi, skozi hvaležnost in ljubezen preobražamo vse tisto, kar je neudobno in hkrati svojo pozornost namenjamo ljubezni, ki raste.

Brez dvoma živimo v izjemnem času. Pomembno je, da imaš oči, da vidiš in ušesa, da prepoznaš to, kar je prisotno.

Bodi v stiku s seboj. Daj si dovoljenje, da zasiješ in praznuj življenje.

Bodi sijajno!

podpis

Sveti gral

Sveti gral (francosko sangreal) naj bi v krščanstvu pomenil čašo, skodelico oz. kelih, iz katere bi naj Jezus pil pri zadnji večerji, zatorej naj bi ta kelih imel čudežno moč. Sveti gral (sangreal) pa pomeni tudi sveto kri (če razdelimo besedo sangreal takole; sang real), oz. sveti kelih.

Sveta kri v starih zapisih je veljala za kraljevko kri in ženska je bila gral, čaša, kelih za sveto kri kot mati, ki nosi otroka kraljevske krvi. Marija Magdalena je sveti gral, tako kot vsaka ženska. Sveti gral je maternica ženske. Gre za simboliko, ki je bila izgubljena v prevodu zgodovine.

Skozi zgodovino je ženstvenost izgubila svoj glas, svoj pomen, svojo vlogo in ustvarili smo globoko neravnovesje, kjer se ženske raje odpovedo svoji ženstvenosti, kot  da bi jo objele v sebi. Simbolično je ženska nevesta in skozi zgodovino poznamo številne zgodbe o pregnani nevesti. Ena takih zgodb je povezana s Sofijo, boginjo modrosti, druga taka zgodba govori o Isis in o tem, kako so Ozirisa umorili, kako je ponovno vstal in skupaj sta imela otroka, ki se je rodil po njegovi smrti, Horusa.

Tudi Marija Magdalena je bila nevesta, bila je izbranka Jezusa, kajti v tistih časih so se poročali zelo mladi. Njenega kralja so ubili in noseča Marija Magdalena je pobegnila na Zahod, da bi rešila otroka. Ta zgodba je bila potvorjena, zlorabljena in kasneje upodobljena kot bogokletna. Marijo Magdaleno so spremenili v prostitutko in njena vloga matere je bila pozabljena. Marija Magdalena je bila razvrednotena in izgubila je svoje glas.

Simbolično gledano imamo v samem temelju naše zgodbe mamo, ki je devica in sina, ki je v celibatu. Na partnerstvo , izpolnjujoče partnerstvo so pozabili. Se ti ne zdi zanimivo dejstvo, da imamo 2000 let kasneje tako veliko neravnovesje v moško-ženski polarnosti? Verjetno k temu pripomore tudi to, da nam nihče ni povedal resnice?

Skozi svoje 20 letno raziskovanje in v zadnjih 10 letih predvsem osredotočanje na ženstvenost sem spoznala, da imamo v sebi štiri globoke kolektivne ranjenosti, v katere se rodimo, ki so povezane s štirimi osnovnimi arhetipskimi vlogami ženske; da je ženska čarovnica, da je prasica ali psica, da je prostitutka in najbolj temeljna je razvrednotenost ženske, oskrunjenost ženske, ki izhaja iz dejstva, da je rojstvo sina bolj zaželeno in večvredno, kot rojstvo hčerke.

700 let pr.n.št. je Micah prerokoval usodo Marije Magdalene, hčerke Siona, da jo bodo pregnali in bo živela kot nevesta v izgnantvu, ter da bo obnovila Davidovo kraljevo hišo. Če bi Marija Magdalena rodila sina, kot je bilo zapovedano v prerokbah, kralja, ki naj bi obnovil Davidovo kraljevo hišo, bi lahko oprala svoje ime in verjetno bi bila zgodovina popolnoma drugačna. Ker pa je rodila hči, kar je bilo nezaslišano, je bilo njeno ime, njena vloga in vse, kar je prdstavljala, pozabljeno. Da bi obvarovala svoje življenje in življenje otroka, je morala zbežati iz Egipta v Evropo. Njena vloga kot mati, je bila zanikana, oskrunjena in pozabljena.

V strodavnih mitoloških zgodbah je bila nevesta tista, ki je mazilila svojega kralja v starodavnem obredu Hieros Gamos, ki je mazilila njegovo truplo potem, ko je bil umorjen in ki ga je srečala na velikonočno jutro, tretji dan po njegovi smrti, ko je vstal od mrtvih. Tovrstno arhetipsko zgodbo o praznovanju vrnitve življenjske sile poznamo v kultih Innane, Ishtar, Isis, Aphrodite, Cybele. V gospelih, Jezus and Marija Magdalena poosebljata to nikoli dokončano zgodbo na fizični ravni.

Legende pripovedujejo o tem, da je Sangreal prispel na obalo južne Francije in da je šlo za čašo iz katere je pil Jezus zadnji večer preden je bil aretiran. Sveti gral je najbolj iskana relikvija v krščanstvu in nihče ni niti pomislil na to, da to ni predmet, da to ni dejanska čaša, temveč ženska. Legende govorijo o tem, da je bil kralj ranjen in da je bil sveti gral izgubljen. Zgodba obljublja, da bo kraljstvo obnovljeno, ko bo najdena čaša, ki vsebuje Kristusovo kri. Zgodbe govorijo o tem, da je Jožef iz Arimateje prinesel sveti gral v Evropo in da je bil shranjen v Glastonbury-ju v Angliji.

Seveda poznaš zgodbo o svetem gralu in kralju Arturju ter vitezih okrogle mize, o iskanju svetega grala in o njegovi veliki vrednosti, ki je bila izgubljena.

Kaj če je sveti gral ženska?
Kaj pa, če je bila izgubljena vrednost in dragocenost ženske s tem, ko se je izgubil sveti gral?

V srednjem veku, v 12. stoletju je legenda o svetem gralu ponovno vzniknila na površje. V tej novi verziji se je govorilo o tem, da je Marija Magdalena prinesla sveto kri na obalo južne Francije. Vpliv je čutiti v poeziji, slikarstvu, literaturi.  Številne zgodbe so vzniknile in bile zapisane v tem času. Sveti Bernard Clairvaux je kristusovo nevesto iz velike pesmi (Song of the Song) povezal z Marijo Magdaleno.

In tudi tokrat je bila resnica pozabljena, zmanipulirana, še enkrat je Marija Magdalena izgubila svoj glas, ko je inkvizicija preganjala in sčasoma uničila Templarje, ki naj bi imeli sveti gral.

Vloga ženske je bila zanikana, uničena, ženski so ponovno vzeli glas. Sveta ženstvenost je šla v ilegalo. In ta globoka ranjnost je še vedno del našega celičnega spomina. Ženske smo pogosto raje tiho, kot da bi delile to, kar čutimo. Pogosto smo ustrahovane in zapustimo svojo resnico, ker nas je strah, da bomo izgnane, zanikane, označene z nalepkami, ki razvrednotijo pomen in darilo, ki ga prinašamo na planet.

Številne ženske danes žrtvujejo svoj sveti gral, svoj portal, ki vodi direktno v stik z izvorom, ker jim tako svetuje avtoriteta, ki naj bi imela večje razumevanje, večje znanje. Ženske ne vidimo svoje vrednosti in vedno znova oskrunimo svoje bistvo.

Ženska je vir moči, njena maternica je v številnih tradicijah vir moči za moškega. Zato je mnogo informacij o tem, kako ženska skozi maternico zdravi in regenerira sebe, in moškega pozabljeno ali namerno skrito.

Zasmehovanje, poniževanje in oskrunjenost ženske živi v vsaki ženski. In vsako leto je v času pasjih dni, ko se podajamo skozi Siriusov portal, ko oživi legenda boginje Isis in ko praznujemo dan Marije Magdalene idealen čas za obujanje moči, povezovanje s svojo maternico in predvsem čas, ko ima ženska idealno priložnost za samoregeneracijo, samoobnovo skozi stik s svojim svetim gralom.

To je čas negovanja, to je čas, ko je modro, da stopiš v svojo maternico in se povežeš s kozmično maternico boginje Isis. Marija Magdalena je kot svečenica boginje Isis poznala skrivnosti ženstvenosti in čas je, da se jih spomnimo vse ženske.

Izziv je brez dvoma v tem, da je potrebno obuditi spomin na lastno vrednost v sebi, da gre za zavestno spominjanje in zavestno aktivacijo svoje moči, da se nič ne zgodi samo od sebe, ne glede na to, kako močno verjamemo v angele in boginje. Vsaka ženska nosi v sebi sveto posodo. Posodo, ki jo mora negovati, ki jo mora redno čistiti, odstranjevati ovire, ki jih je sama sebi postavila na pot. To je delo vsake posameznice.

Včasih so bile svečenice tiste in kasneje porodne babice, ki so ženskam predajale te modrosti, ki so jih spominjale in z njimi delile pomembne informacije in spoznanja. Na vsaki ženski pa je bilo, da je pridobljeno dala v prakso.

V tem izjemnem času z ženskami delim modrost in umetnost ženstvenosti. Če čutiš, da je vse zapisano resnica in čutiš notranji klic, da v zvezi s tem nekaj narediš, te vabim na breplačni klic, kjer bom o Mariji Magdaleni in njeni vlogi delila več…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Odpiranje Siriusovega portala

Zvezda boginje Isis se je imenovala Sothis ali Sirius in je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Isis je egipčanska boginja, imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Kot boginja poplav, je bila tudi boginja rodovitnosti in s tem boginja obilja in žetve. Povezovali so jo s faraonom in z njegovim potovanjem v onostranstvo. Opisovali so jo kot žensko, ki je imela zvezdo nad svojo glavo. Njena žival je bila sveta krava.

Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja.

Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost razcveta in rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in z abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo gesto zaščite, ki nam jo nudi. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih. Kamen, ki ga čutim v povezavi z Isis je labradorit. Starodavno razumevanje Egipčanov je povezano z velikim učinkom, ki ga ima Sirius na naš planet.

1.8.2016 je prvi dan, ko Sirius po 77 dneh skrivanja (zašel je konec maja) prvič vzide pred soncem. In vendar se še naslednjih 7 dni skriva v sijaju sonca. 8.8. je Sirusov vzhod viden. Vzhod Siriusa so v egipčanskem kraljestvu praznovali kot novo leto, po tradiciji, ki sega vse nazaj do časov Atlantide. Imenovali so ga atlantidsko-egipčansko-siriusovo novo leto.

Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod, ko Sirius vzide tik pred soncem na obzorju se zgodi enkrat na leto konec julija, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius.

Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan “Prihod Sopdet”.

Siriusov Prehod je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje. Sirius poznamo tudi kot duhovno sonce in je ezoterično srce našega fizičnega sonca. Med pasjimi dnevi, ki so v koledarju med 3. julijem in 12. avgustom v različnih tradicijah po svetu, Sirius izgine v sijoči svetlobi našega Sonca, zato bi lahko rekli, da naše fizično sonce objame naše duhovno sonce. V obdobju kozmičnega združenja je možno ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje.

Zdaj smo v času, ko lahko rodimo sami sebe in zato izkoristite čas do konca julija za ozaveščanje sebe.
Ko Sirius simbolično izgine z neba nekje v maju, govorimo o starodavnem mitu, ko se Isis skrije do rojstva Horusa in zvezda se ponovno pokaže po njegovem rojstvu. To rojstvo simbolično predstavljajo Siriusova vrata. Gre za vstajenje. Zdaj je čas za to, da presežete stare omejitve in se rodite v novega sebe.

Sirius je dom tako imenovane kristusove zavesti. Skozi žarke Siriusa, ki se bodo na Zemljo zlivali od 1. avgusta naprej bomo dobili še eno priložnost, da aktiviramo zavest mojstra v sebi. Gre za DNK kode v mirovanju, ki jih določene stelarne pozicije prebudijo in odprejo zapečatena vedenja in resnice, ki so vedno prisotne v nas.

Lahko pa z zavestnim zavedanjem 1. avgusta zjutraj pred sončnim vzhodom greš na sprehod, na meditacijo in zreš na vzhod. Naj te ne moti, če bo oblačno in ne bo kaj dosti videti, namera in izbira sta tisti, ki odpirata pot novim izkušnjam. Dovoli si, da se srečaš z energijo Siriusovega vzhoda in se z namero premakni s svojo zavestjo v kozmično maternico, ki je tiho čakala na tvojo vrnitev. V tišini, v času med besedami in mislimi, boš našla ključ, ki odpira tisto, kar je bilo v tebi dolgo časa skrito. Sedaj ti je na voljo, da to uporabiš.

Pojdi torej 1.8.2016 ven pred vzhodom in se obrni v smeri vzhajajočega sonca. Pozdravi Sirius v svojem srcu in dovoli, da ponese tvojo zavest v galaktično knjižnico, da v tebi aktivira dostop do starodavnega znanja, ki je tiho čakalo nate.

To je priložnost za aktiviranje speče DNA v našem telesu, ko se kode lahko aktivirajo in se povežejo z zvezdnim izžarevanjem, ki bo odprlo zaklenjena navodila v človeškem genu. Odpusti vso kramo, ki jo nosiš s seboj.
Ustvari pot, da novo pride k tebi.

Še ena zanimivost; Sirius je novoletna zvezda in najvišje na obzorju opolnoči 31.12. medtem, ko je Vega ravno na drugi strani pod obzorjem. Ko Sirius vzhaja na vzhodu, Vega zahaja na Zahodu.

Sprejmi!
Sprejmi božjo Luč, svetlobo miru, svetlobo ljubezni.
Odpri svoj gral ljubezni!

DIVINE.SI

Modrost telesa je modrost, ki jo lahko le občutiš

Zbudijo me prvi sončni žarki in prodoren zvok čričkov. Skobacam se iz šotora in z bosimi nogami začutim mokro trato pod nogami.
Stik. Prizemljenost.
Kot da bi me nekaj preko stopal prijetno namagnetilo od znotraj. Vsi še spijo. A v naravi že vse žvrgoli, miglja, se oglaša, klepeta, miga, se giba in pripoveduje zgodbe. Dobro jutro!

Med svojim ritualom žvrkljanja kokosovega olja se sprehodim do obale. Slečem vse, kar imam na sebi in se gola prepustim božanju nežnega jutranjega sonca. Kot da bi me roka nebes gladila in negovala. Počasi svoje telo potopim v svežo, kristalno čisto morsko vodo. Vse skupaj se zdi kot katarza. Očiščenje. Zdi se, kot da sem v izvorni maternici vesolja. Plavam v njej. Moje telo v gibanje spravi čisti užitek ob breztežnostnem premikanju v tej neverjetni tekočini.

Iz svoje glave vstopim v svoje telo. Dovolj je misli. Za misli bo še čas. Vklopim vsa čutila. Čutenje in zaznavanje me presenetita z vso intenziteto, ki obliva moje telo, moja čustva in mojo dušo.

Ja, to! Stopiti ven iz svoje glave in se potopiti v svoje telo, v čutenje in v globino sebe. Kako nepovezani sami s seboj hodimo po svetu in iz dneva v dan ždimo v svojih mislih ter delujemo le iz glave. Kakšna škoda! Kaj vse zamujamo!

Telo nosi svoje modrosti in vedenje, ločeno in drugačno od našega uma. Um misli, medtem ko telo čuti. Tako od telesa kot od uma dobimo dragocene informacije. Naše telo ima poseben in edinstven odnos z vibracijami matrice realnosti, od katerega se lahko učimo, če se le znamo potopiti vanj.

Zunanji svet zaznavamo preko telesa.
Ta komunicira z nami ves čas in mi komuniciramo z njim. Fizično telo je plast med zunanjim in našim notranjim svetom, ki je vidna in otipljiva in tako zelo dragocena!

Zasluži si spoštovanje, cenjenje, skrb, negovanje in pozornost, ne le zato, da bomo lepe in dobro izgledale, ampak tudi zaradi dejstva, da s tem posredno vplivamo na vse globlje plasti našega bitja. To so vedeli že stari jogiji in zato v ta namen razvili toliko tehnik in telesnih praks, saj so vedeli, da je skrb za telo, za zdravje in za fizično pripravljenost ključna, da sploh lahko meditiramo in pridemo do višjih duhovnih stanj.

Duša komunicira preko telesa v obliki občutkov in čutenja.
Ste že doživeli, da vas nekaj močno stisne v trebuhu, ko se približuje nevarnost, za katero sploh niste vedeli? Kako se telo odziva, ko ste noro zaljubljeni? Vsi imamo tako radi tiste »metuljčke v trebuhu«. Ko nas kdo prizadene rečemo, da nam je zlomil srce, ker dejansko čutimo kot da bi nam srce razklalo na pol. Ko te nekaj presune, impresionira ali te preseneti, občutiš mravljince po celem telesu in dobiš kurjo polt.

Modrost telesa je modrost, ki jo lahko le občutiš. Do nje prideš preko zaznavanja. Modrost telesa zaobide logiko in nam podari občutke. Občutke, ki bi jih morali poslušati in jih spoštovati. Če se ne odpremo zaznavanju in čutenju, nam je ta modrost nedostopna. Gre za samo-odkrivanje, pri katerem je bistveno to, da smo zveste same sebi in svojim odzivom. Zelo verjetno je, da smo odraščale v okolju, ki ni priznavalo ali je celo zanikalo notranji glas kot vodilo. Zahodna kultura zanemarja vrednost intuicije in postavlja žensko intuicijo na stranski tir.

Za nas ženske je bistvenega pomena, da se znamo povezati s svojim telesom, zaznavati sporočila in krepiti intuicijo. Si na nek način dovoliti spontanega odzivanja. Zame je to kot nekakšna potrditev pravice, da sem živa v tem trenutku in natančno taka kot sem, brez sramu in opravičevanja.

Ko si dovolimo spontano izražati, se gibamo iz naše enkratne posode vitalne energije. V trenutku, ko smo odprte za to avtentično energijo, nismo več ujetnice dualnosti, ampak smo povezane s svojo lastno močjo.

Marsikatera ženska, s katero se pogovarjam, mi pove, da ne mara gibanja. Jaz pa mislim, da to v nobenem primeru ni čista resnica. Ko slediš pravemu impulzu, ki te spravi v gibanje, ko spoznaš, da je lahko gibanje raziskovanje in čisti užitek, ko se začneš zavedati, da skozi gibanje potujemo v raziskovanje notranjega sveta, se vse spremeni. A ne gre le za gibanje, gre za celostno skrb za svoje telo in mojstrenje v poslušanju sporočil, ki jih prenaša. Tako v gibanju, kot v mirovanju. Mislim, da je celo večja težava to, da se večina sodobnih žensk ne zna umiriti. Si vzeti čas za počitek. Za sprostitev. Ves čas sledimo impulzom zunanjega sveta, kaotičnosti vsakdana, skrbi za druge, tisočim opravkom. Stremimo k temu, da bi bile super-ženske: izjemne partnerice, ljubeče mame, dobre prijateljice, poslovno uspešne in finančno neodvisne, lepe in privlačne, informirane in izobražene, na tekočem z dogodki, polne znanja itd.

Ob vsem tem rade pozabimo na mirovanje, počitek in sprostitev. Če si ne vzamemo časa za redno sprostitev, se bomo zagotovo kmalu znašle v rdečih številkah pri naši energetski in zdravstveni bilanci. Sproščanje in mirovanje nam odpre vrata do intimne povezave z našim telesom in do globlje povezave z našo dušo.

Poletje je idealen čas za to, da se začnemo uriti v poslušanju svojega telesa, tako med gibanjem, kot med mirovanjem. Zavedanje svojega telesa in sporočil ki nam jih pošilja je ključno, če želimo živeti v stiku s sabo in celostno. To je pot do urjenja intuicije, poslušanja sporočil duše, potenciranja našega notranjega sijaja, ki se odseva skozi našo fizično telo in nenazadnje življenja v stiku s sabo.

To se odrazi tudi na zelo oprijemljivih rezultatih: ko razviješ sposobnost poslušati svoje telo npr. ješ le takrat, ko si lačna in točno to, kar tvoje telo potrebuje, kar pomeni da bo tvoja telesna teža in podoba postajala vedno bolj »idealna«. Ko si sposobna slišati svoje telo, te v gibanje vodijo notranji impulzi, ki te vodijo preko užitka, občutenja radosti in gibanje zlahka postane redno, kar se definitivno odrazi na fizičnem izgledu in na nivoju energije. Ko si v stiku s svojim telesom, veš, kdaj potrebuješ sprostitev in kdaj počitek ter si to podariš. Zmotno je prepričanje, da za sprostitev potrebuješ veliko časa, že 10-15 minut prinese neverjetne učinke (15-minutno vodeno sprostitev najdete kot darilo na moji spletni strani). Dovolj počitka in sprostitve dobesedno pomladi, regenerira, uravnoveša hormone, gladi gubice, pozitivno vpliva na našo kožo, imunski sistem in še in še. Tudi dihalne vaje nam pri tem neizmerno pomagajo.

Torej, kako začeti s prakso zavedanja in poslušanja telesa?

Začnemo s tem, da se telesa zavedamo najprej v mirovanju. Uležemo se na tla v udoben položaj (v jogi znan kot položaj trupla ali savasana) in samo prisluhnemo. Pozorne bodite na vsa občutja, ki jih zaznamo v telesu. V mislih »preskeniraš« telo od glave do konic prstov na nogah. In pri tem ves čas globoko in enakomerno dihaš. Skušaš zaznati vse občutke v vsakem delu telesa.

Nato se nežno pretegneš in počasi vstaneš. S stopali stojiš na tleh, če se le da bosih nog. Nato začneš z nežnimi gibi. Najprej z zgornjim delom telesa, potem tudi z nogami. Slediš občutku in greš v gibanje, kamor koli te pač nese telo. Če ne zaznaš impulza telesa, ki te vodi v gibanje, začni s hojo. Vklopi vsa čutila. Korak za korakom se zavedaj vsakega milimetra giba in občutkov v telesu. Enako lahko prakticiraš med plavanjem. Zopet je zelo pomembno, da ves čas zavestno globoko dihaš in se povezuješ z dihom. Dih je most med telesom, umom in dušo.

Sposobnost zaznavanja in poslušanja telesa je vseživljenjska praksa. Je znanje, k zahteva urjenje. Je popotovanje, ki je lahko zabavno, navdihujoče in polno odkritij. Zelo veliko naredimo že z malimi koraki. Nekaj minut urjenja na dan bo prineslo velike spremembe.

Pogosto prav kanali zaznavanja, ki jih manj uporabljamo, postanejo prenašalci sporočil iz notranjosti. Ker naša kultura omejuje telo v njegovi izraznosti in ga podcenjuje, so sporočila duše pogosto artikulirana skozi telo. Sporočilo se lahko pojavi kadarkoli, vprašanje je le, če smo ga sposobne zaznati in upoštevati.

Naj bo vam to poletje razkrije pot do zaznavanja svojega telesa in sporočil, ki jih prinaša!

Barbara Balažič
www.beyond.si

Marija Magdalena

Vir: Delo
Zapisala: Vesna Milek

Dvaindvajseti julij je njen praznik. Praznuje se že najmanj osem stoletij, najbolj na jugu Francije, kamor naj bi emigrirala po križanju. V francoskem mestu Saint-Maximin-la Sainte-Baume tega dne verniki častilci Marije Magdalene romajo v cerkev, kjer naj bi bili v kripti shranjeni njeni posmrtni ostanki.

Kaj najprej pride na misel, ko rečeš Marija Magdalena?

Skesana grešnica. Ženska z alabastrno posodo z oljem iz narde, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ženska, ki jo zalotijo pri prešuštvu in jo Jezus reši pred kamenjanjem. Po planetarnem hitu Da Vincijeve šifre je nenadoma tudi ženska, polna skrivnosti, povezana s templjarji, prostozidarji, Jezusova žena, dolgo iskani »sveti gral«.

Zgodovina je zgodba. In zgodb o Mariji Magdaleni ne bomo najbrž nikoli mogli popolnoma preveriti; nikoli ne bomo zares vedeli, kje se je rodila (ni nujno, da je to kraj Magdala pri Betaniji), kaj je počela, preden je srečala Jezusa, kaj se je zgodilo z njo po križanju. (Tako kot očitno ne bomo izvedeli, kje je bil mladi Jezus celih osemnajst let, od trenutka, ko je kot najstnik izgnal trgovce iz templja, do trenutka, ko se je pri tridesetih dal krstiti.) Je bila res, kot predpostavljajo avtorji knjige Sveta kri in sveti gral, Jezusova žena, mati njegovega (njegovih?) otroka, judovska princesa iz Benjaminove hiše, sama sveti gral, ki ga človeštvo išče že dve tisočletji?

Na njenem telesu se lomijo kopja katoliške cerkve, usmerjena proti ženski seksualnosti. Njeno ime nosijo ustanove, v katere so zapirali »padle ženske«, neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino; če se spomnimo samo Mullanovega filma Sestre magdalenke.

Hkrati je v popularni kulturi postala simbol osvobojene ženske – emancipirana, inteligentna, močna ženska, ki ji je ob preroku namenjeno posebno mesto. Z njenim imidžem se je spogledovala tudi Madonna, ko je s svojimi videospoti s katoliško ikonografijo dražila Vatikan – in potem odgovorila s parafrazo Jezusovih besed: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.«

Ustnice Marije Magdalene

Po izidu poljudnoznanstvene študije Sveta kri in sveti gral (1982), Kazantzakisovem romanu Zadnja Kristusova skušnjava in istoimenskem Scorsesejevem filmu (1988), sploh pa po svetovni uspešnici, kriminalki Dana Browna Da Vincijeva šifra, smo priča novemu valu zanimanja za Marijo Magdaleno in njen odnos z Jezusom.

Dejstvo je, da je Marija Magdalena poleg Jezusove matere edina ženska, ki je v štirih evangelijih Nove zaveze omenjena vsaj dvanajstkrat, večkrat kot katerikoli apostol. Ostala je z njim ob križu, medtem ko so vsi apostoli, razen apostola Janeza (»ki ga je Jezus ljubil«), odšli, ker so se bali za svoje življenje. Bila je navzoča pri Jezusovem grobu – in kar je najpomembneje: je edina oseba, ki jo vsi štirje evangelisti omenjajo kot tisto, ki je prva videla vstalega Jezusa (zlasti evangelista Marko in Janez jo posebej omenjata kot prvo osebo, ki je videla Jezusa po vstajenju.) Prav ustnice Marije Magdalene so torej oznanile največji misterij krščanstva, na čemer temelji celotna katoliška vera. Vstali Kristus. Celo katoliška cerkev, ki se ni ravno odlikovala po svojem odnosu do žensk, jo je nagradila z nazivom apostola apostolorum, torej »apostol apostolov«.

Kako to, da je v 1. stoletju v Judeji, kjer ženske nikakor niso imele enakopravne vloge z moškimi, sploh pa ni bilo običajno, da ženske sledijo rabijem, Marija Magdalena sledila Jezusu, ga podpirala s premoženjem in v vseh evangelijih obdržala tako pomembno vlogo? Kako je torej v našo zavest prišla predvsem v podobi spokorjene grešnice, skesane prostitutke? Kriv je bil papež Gregor I., eden najbolj vplivnih papežev sploh, trdi Susan Haskins v obsežni študiji Mary Magdalen: Myth and Metaphor (1993), saj je v svojih sugestivnih pridigah v Rimu leta 591 v goreči strasti Marijo poistovetil ne le s kamenjano grešnico (po Luku), ampak tudi z Marijo iz Betanije in z žensko, ki mazili Jezusova stopala in jih briše s svojimi lasmi. Od takrat dalje je bila njena podoba zapečatena, trdi Susan Haskins. Celo sedem demonov, ki naj bi jih Jezus izgnal iz nje in lahko pomenijo karkoli, se je v njegovih pridigah spremenilo v sedem grehov – in greh je imel takrat predvsem eno samo konotacijo: seksualnost.

Nikjer v Novi zavezi ni omenjeno, da bi bila Marija Magdalena prostitutka. Retorično vprašanje je, zakaj so se cerkev oziroma njeni prvi dostojanstveniki potrudili, da so sedem demonov, ki naj bi jih iz nje izgnal Jezus, enačili s prešuštvom ali prostitucijo, zakaj so se tako potrudili, da je bila njena vloga ob Jezusu namerno obrezana.

Evangelij po Mariji

Jezus »je bil prvi in hkrati tudi skoraj zadnji prijatelj žensk v cerkvi«, je radikalna Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen – sploh če sklepamo po številnih apokrifnih spisih, ki niso uvrščeni v Novo zavezo, je portretirana kot vizionarka in voditeljica zgodnjega gibanja, učenka, ki jo je Jezus ljubil bolj kot druge.

Leta 1945 (dve leti po Kumranskih rokopisih ob Črnem morju) so v Nag Hamadiju v Egiptu našli gnostično zbirko knjig z evangeliji, kjer ima Marija Magdalena zelo močno vlogo. Sploh Filipov evangelij iz 2. st. razkriva poseben odnos Jezusa in učencev do Marije Magdalene:

»Rekli so mu: Zakaj jo ljubiš bolj kot nas? Odrešenik jim je odgovoril: Zakaj vas ne ljubim kot njo? Ko se slepi in tisti, ki vidi, znajdeta v temi, med njima ni razlike. Ko posije svetloba, tisti, ki vidi, ugleda luč, slepi ostane v temi.« Kot piše Michael Baigent v Dokumentih o Jezusu, je Jezus hotel povedati, da je Marija Magdalena v nasprotju z apostoli tista, ki je sposobna videti luč, ali da ji je dano posebno znanje.

»Z gospodom so se vedno družile tri ženske: Marija, njegova mati, sestra in Marija Magdalena, ki so jo imeli za njegovo družico. Vse tri so bile Marije.« In še: »Odrešenik je ljubil Marijo bolj kakor vse učence in jo je pogosto poljubil na usta.«

Marijin evangelij (2. st. n. št.) na trenutke spominja na mistične zapise iz Tibetanske ali Egipčanske knjige mrtvih. V njem Marija Magdalena tolaži učence po Jezusovem odhodu in jim sporoča, kar jim je razodel Jezus, a naleti na nejevero in nezaupanje. »Peter je dejal: Mar je govoril z neko žensko na skrivaj in ne odkrito pred nami? Levi mu odgovori: če jo je imel Odrešenik za vredno, kdo si tedaj ti, da jo zametavaš? Zanesljivo jo Odrešenik dobro pozna. Zato jo je imel rajši od nas.«

»Sestra, vemo, da te je Odrešenik ljubil bolj kot ostale ženske. Povej nam besede Odrešenika, ki se jih spominjaš, ki jih poznaš, a jih mi ne, niti jih nismo slišali. In Marija je odgovorila: kar je skrito pred vami, vam bom razkrila.« Med enajsto in štirinajsto stranjo so svitki izgubljeni; na njih je najverjetneje opisan začetek mističnega potovanja, ki naj bi ga doživela Marija Magdalena v svojem procesu učenja oziroma iniciacije. »In duša je rekla: Videla sem te. Ampak ti me nisi niti videla ne prepoznala. Služila sem ti kot oblačilo in ti me nisi poznala.« / »In duša je rekla: Zakaj me sodiš, čeprav jaz nisem obsojala?«/ V 9. poglavju Marijinega evangelija Peter spet podvomi o Magdaleninem pričevanju; tu se pokaže rivalstvo med nekaterimi učenci in Marijo. »Je resnično govoril na samem z žensko in ne z nami? Jo moramo zdaj poslušati vsi? Jo je imel raje kot nas?«

Sveta kri in sveti gral

Vse od objave besedil iz Nag Hamadija leta 1977 je poseben odnos med Marijo Magdaleno in Jezusom postal tema številnih teoloških akademskih razprav. Avtorji Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln v knjigi Sveta kri in sveti gral (1982) postavijo »blasfemično« hipotezo, da je bil Jezus poročen in da je bila svatba v Kani, za katero je bil sam odgovoren, v resnici njegova. Znameniti prizor maziljenja nog, ki je preveč privlačen, da ga ne bi pograbili tako režiserji, slikarji kot pisatelji, je bil torej prizor ženske, ki »mazili noge svojega moža«. Ženske, ki je dovolj premožna, da vzame funt dragocenega dišavnega olja iz narde. Seveda tega, kdo je v resnici mazilil Jezusove noge, ne bomo nikoli zares vedeli. In vendar je teorija avtorjev z Baigentom na čelu vznemirljiva in provokativna. »Morda so Marija iz Betanije in ženska, ki je mazilila Jezusa, ista oseba, morda ženska, ki jo evangeliji vedno znova omenjajo, nastopa pod tremi različnimi imeni, v treh različnih vlogah? In če je to res in če je bila ta oseba Jezusova žena, je bil Lazar njegov svak.«

Farizeji, ena od vodilnih struj 1. stoletja, so trdili, da je »poroka nesporna dolžnost vsakega moškega«. Če Jezus ni bil poročen, zakaj mu torej njegovega samskega stanu niso očitali njegovi farizejski nasprotniki, čeprav Nova zaveza omenja njihove številne očitke.

Apostol Peter, ki je bil pozneje razglašen za prvega papeža, je bil nedvomno poročen in je potoval s svojo ženo, kar izvemo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, kjer med drugim pove, »da je tudi sam poročen, kot večina apostolov in Jezusovih bratov«.

Če je bila Magdalena res Jezusova žena, mati njegovih otrok, je tako postala tisto, kar človeštvo išče dve tisočletji: sveti gral naj bi bil v resnici njena in Jezusova kraljevska kri. Kmalu po križanju naj bi pribežala v Galijo, kjer je našla zatočišče pri judovskih skupnostih. Jezusovi potomci naj bi se naselili v Galiji in sang real, kraljevska kri, se je nato nedotaknjena skrivaj ohranjala naslednjih 400 let, dokler se ni v 5. stoletju združila s Franki in ustvarila merovinško dinastijo. S tem, trdijo avtorji, je mogoče pojasniti številna vprašanja: čaščenje, ki ga je bila Magdalena deležna v času križarskih pohodov, sveti položaj Merovingov.

Ko so Baigenta po škandalu, ki ga je sprožila knjiga Sveta kri in sveti gral, spraševali, ali sam verjame, da je bil Jezus res poročen z Marijo Magdaleno, jim je odgovoril, »da nima nobenih dokazov za ali proti. Da pa lahko reče samo: Zakaj pa ne? Jezus je bil Jud. In vsak judovski moški se poroči in spočne otroka.«

Michael Baigent in njegov sodelavec Richard Leigh sta se leta 2006 na višjem sodišču v Londonu spoprijela s piscem Da Vincijeve šifre Danom Brownom, ker naj bi kršil avtorske pravice in si vsebino knjige sposodil pri delu Sveta gri in sveti gral. Zakaj je Da Vincijeva šifra postala takšna uspešnica, v nasprotju s prejšnjimi, ne preveč uspešnimi kriminalkami Dana Browna, se retorično na koncu knjige Dokumenti o Jezusu sprašuje tudi Michael Baigent. »Kaže, da je Da Vincijeva šifra množično odprla zapornice, sprožila poplavo različnih zamisli v krščanstvu in osvetlila razlike med zgodovinskim in teološkim Jezusom. »Ljudje so se očitno počutili opeharjene za del resnice.«

(Michael Baigent je umrl 17. junija letos, po mnenju svojcev tudi zaradi izčrpanosti od dolgotrajnega sodnega procesa z Danom Brownom; tožbo je izgubil.)

Ženska z nešteto obrazi

Od omenjene knjige in Kazantzakisovega romana Zadnja Kristusova skušnjava dalje se zdi, da se je popkulturna ali literarna, poljudnoznanstvena produkcija skrčila predvsem na dejstvo, ali je imela spolni odnos z Jezusom ali ne. Temu primerni so bili škandali, ki so sledili filmom in knjigam s to premiso. Po zaslugi Brownove uspešnice zdaj drugače gledamo tudi na Da Vincijevo sliko Zadnja večerja in na nežnega apostola na Jezusovi desni strani: ima dolge rdečkaste lase in ženski obraz.

Prvi večji škandal zaradi upodobitve odnosa Marije Magdalene z Jezusom je sprožil najprej roman Nikosa Kazantzakisa, potem pa še Scorsesejev film po isti literarni predlogi z odličnim Willemom Dafoejem v vlogi Jezusa, razpetega med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga.

Aprila 1990 je pet katoliških ekstremistov bombardiralo pariške kinematografe, ki so prikazovali Zadnjo Kristusovo skušnjavo; bombe so med občinstvo odvrgli prav med sanjsko sekvenco, v kateri se Jezus ljubi z Marijo Magdaleno, in ranili 13 ljudi. Na tisoče protestantskih pastorjev je grozilo z bojkotom filma, Martin Scorsese pa je bil obtožen blasfemije. Na to je v nekem intervjuju odgovoril: »Tudi jaz sem vernik. Tudi jaz iščem in se borim.« Kazantzakisov in Scorsesejev Jezus je borec, ki se bori proti svojim naravnim človeškim strastem in skuša uveljaviti svojo identiteto kot mesija, odrešenik. Skušnjava mesa je utelešena v Mariji Magdaleni. Kazantzakiseva Magdalena je takrat, ko jo zagledamo prvič, lokalna prostitutka; kasneje izvemo, da je za to kriv Jezus. Kot njegova sestrična, ki mu je bila obljubljena v zakon, se vanj zaljubi, ko jo on zavrne, pa se – da bi se poskusila osvoboditi njegovega vpliva – vda prostituciji. Kazantzakiseva Magdalena je hkrati tudi Ženska z veliko začetnico, simbol mesenega poželenja, univezalni brezčasni simbol skušnjave, ki želi Jezusa odvrniti od Boga. Kot je rekel tudi Nikos Kazantzakis: »Ena sama ženska obstaja na tem svetu, ena ženska z nešteto obrazi.«

Rdeči lasje grešnice

Ženska z nešteto obrazi je vedno vir navdiha.

V Louvru stoji impresiven kip Marije Magdalene Gregorja Erharta (1465–1540). Skulptura gole ženske z rdečimi valovitimi lasmi, ki kot slap pada po hrbtu do kolen, spredaj čez prsi in prekriva spolovilo. Na njej je nekaj krhkega, ranljivega in hkrati zadržano erotičnega. Nekaj, zaradi česar lahko stojiš tam in se čas ustavi.

Številni umetniki so v Magdaleni našli navdih in izziv ujeti kontroverzno figuro. V srednjem veku je bilo modno, da so jo upodabljali kot golo grešnico, puščavnico, spokornico, ki v popolni zamaknjenosti moli v jami. Renesansa ji je podarila rdeče lase, lase skušnjavke, kakršne so pripisali Evi, boginji ljubezni Veneri in Judi Iškarijotu. Caravaggio jo je videl strto, zamaknjeno v molitvi, prav tako skesano. V Botticellijevi Sveti Trojici je ženska, oblečena v slap rdečkastih las, ki ji segajo do peta. Tizian jo je videl polnejšo, čutno, s svilnatimi rdečimi lasmi, s katerimi si zakriva razgaljene prsi in v ekstazi strmi proti nebu. Rubensova Marija Magdalena je morda najbolj erotična od vseh, s skoraj otroškim obrazom, razgaljeno dojko. Tudi Magdalena, ki jo je upodobila ženska, Artemisia Gentileschi (1620), z roko na srcu, na mlečno belem dekolteju, z vsem svojim bitjem izraža čutnost. Vsem upodobitvam je poleg dolgih svetlo rdečih las skupno še nekaj: Magdalena je čutna, zapeljiva ženska, ki se kesa zaradi svoje čutnosti.

Temu se ni izognil niti Auguste Rodin (1840–1914), ki jo je v dveh študijah iz mavca upodobil skupaj z Jezusom na križu; njena roka ga objema, podoba je nežna in erotična hkrati (Muzej Rodin). O tej podobi se je razpisal že njegov takratni tajnik, pesnik Rainer Maria Rilke, ki ga je prav tako vznemirjala skrivnost Marije Magdalene. V sedmih pesmih iz leta 1897 med drugim »Jezusa vidi kot očeta otroka, ki mu ga je rodila Magdalena«, in to sto let pred uspešnico Sveta kri in sveti gral ter 120 let pred svetovnim hitom Da Vincijeva šifra Dana Browna.

Magdalena kot navdih

V osemdesetih, kot piše Haskinsova, je mit Marije Magdalene spet zapeljal številne avtorice in avtorje. Marija Magdalena je postala junakinja znanstvenofantastičnih, polmističnih zgodb in ljubezenskih romanov: njeno življenje je variiralo od prostitutke do kamenjane padle ženske, od skesanke do Jezusove žene in enakopravne sopotnice. Postala je simbol neodvisne, osvobojene ženske 20. stoletja. Upornica, kot v romanu Wild Girl (1984) Michele Roberts; roman Jacqueline Kelen Un amour infini: Marie-Madeleine, prostituée sacrée (1982) je še ena rekreacija večnega mita, ki uteleša večno ženskost; gotovo jo je najbolj izvirno zarisala mojstrica Marguerite Yourcenar v romanu Mary Magdalene or Salvation iz tridesetih let; pri njej je Marija Magdalena odločna, za tisti čas emancipirana ženska, razočarana v svoji požrtvovalni ljubezni do Jezusa.

V Evangeliju po Jezusu Kristusu nobelovec José Saramago tako kot v Kazantzakisovi Zadnji Kristusovi skušnjavi poskuša zaobjeti večni boj med Jezusovim božjim poslanstvom in človeško naravo, kar seveda vključuje tudi opise erotične ljubezni do Marije Magdalene.

V romanu litovske pisateljice Jurge Ivanauskaite Čarovnica in dež (1993) je Marija Magdalena ena od treh prvoosebnih pripovedovalk – tudi tokrat prostitutka, ki ob srečanju z rabijem Jezusom doživi vseobsegajočo ljubezen, ki ni samo duhovna, ampak tudi telesna, vsaj v njeni glavi in poželenju, ki jo muči, medtem ko je objekt njenega poželenja predan Bogu. Roman, v katerem ni eksplicitnega erotičnega prizora med Jezusom in Magdaleno, je tako razburil litovsko cerkev, da so avtorico izgnali, roman prepovedali.

Seveda pa ne moremo mimo še ene filmske Marije Magdalene – Monice Bellucci, ki jo je v svoj ep v aramejščini zapletel Mel Gibson in se natančno držal štirih evangelistov iz Nove zaveze, zato pa si dovolil veliko več umetniške svobode pri detajlnem prikazovanju Jezusovega bičanja in mučenja.

Kam je odšla?

Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.

Manjkajoča boginja

Marija Magdalena je zgodba, ki je bila izpovedana na tisoče načinov, vsakič je (tako kot Jezusova) služila namenom tistih, ki so potrebovali orodje za nadzor ali manipulacijo z množico.

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali …

Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Ali je Marija Magdalena sveti gral, ki ga človeštvo išče, ne vem. Dejstvo pa je, da je njeno sporočilo (kolikor ga lahko rekonstruiramo), danes prav tako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat, in tako kot takrat, ga očitno redki jemljejo resno.

Bila je najbolj nadarjena, duhovno najbolj napredna Jezusova učenka, ki je tako kot on udejanjala osnovno zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, na njegovo mesto v družbi, ne glede na njegovo bolezen ali na demone, ki ga obsedajo. Morda bi se zabavala, ko bi videla, kaj vse je človeška domišljija ustvarila iz nje; a bolj verjamem, da bi jo to, kar so tisti, ki so v teh stoletjih imeli v rokah moč, škarje in pero, naredili iz njune »žive ljubezni«, navdalo z žalostjo.

Kako ti lahko polepšam dan?

Richard Paul Evans je na prvi pogled zelo srečen človek. Ima pet otrok, ženo in je uspešen pisatelj.
Milijoni ljudi po celotnem svetu kupujejo njegove romane in zelo je priljubljen.
Toda kljub njegovemu uspehu, se pisatelj že leta ubada z zakonskimi težavami.

Na njegovi spletni strani je objavil zgodbo, ki je vzela dih marsikomu:
»Moja najstarejša hčerka Joanne mi je nedavno rekla:
Ko sem bila majhna, je bil moj največji strah, da se bosta ti in mama razšla.
Ko sem imela 12 let, sem uvidela, da bi bilo to morda celo najbolje, glede na to, koliko se prepirata.

Leta in leta sva z ženo reševala zakon.
Ko pogledam nazaj, nisem najbolj siguren, kaj naju je združilo, najini karakterji se namreč enostavno niso ujemali.
Dlje, kot sva bila poročena, bolj so razlike postajale očitne.
Slava in bogastvo nista olajšala najin zakon. Zgolj poglobila sta ga.

Najini spori so bili vse pogostejši, zazidala sva emocionalne ovire med nama in bila tik pred tem, da se ločiva.
Bil sem na turneji, ko je spet počilo. Ponovno sva se na veliko sprla preko telefona. To je bil vrh ledene gore.
Takrat sem se obrnil k Bogu ali komurkoli že. Stal sem pod tušem v nekem hotelu in ga prosil, naj mi pomaga.
Globoko v sebi sem vedel, da je moja žena Carry dobra oseba, prav tako jaz.
Zakaj se potem ne ujemava? Nazadanje sem se zlomil in začel jokati.
V globini te žalosti sem dobil inspiracijo: Ne moreš spremeniti Carry. Lahko spremeniš samo sebe.

Ko sem prišel domov in legel zraven žene v posteljo, je inspiracija ponovno prišla. Vedel sem, kaj moram storiti.
Naslednje jutro sem se obrnil k njej in jo vprašal: »Kako ti lahko polepšam dan?«
Pogledala me je in mi jezno odvrnila: »KAJ!?«
»Kako lahko polepšam tvoj dan?«

»Ne moreš ga,« mi je odvrnila. »In zakaj me to sedaj sprašuješ?«, je dodala.
»Ker tako tudi mislim,« sem ji dejal. »Samo želim, da vem, kaj lahko storim za to, da bo tvoj dan lepši.«
Cinično me je pogledala in dejala: »Pojdi in očisti kuhinjo.«
»Ok,« sem ji dejal. In očistil kuhinjo.

Naslednji dan sem jo zopet vprašal isto. »Kako lahko naredim tvoj dan lepši?«
Njene oči so postale manjše, zavila je: »Počisti garažo.«
Globoko sem vzdihnil. Imel sem namreč dan, poln obveznosti in vedel sem, da me je provocirala. Bil sem tik pred tem, da jo naderem. Namesto tega sem ji rekel:
»Ok.« In sledeči dve uri sem čistil garažo.

Prišlo je naslednje jutro. »Kaj lahko naredim danes zate, da ti polepšam dan?«
»Nič,« je dejala. »Ne moreš narediti nič. Prosim te, da prekineš s tem.«
»Žal mi je,« sem ji odvrnil. »Ne morem. Obljubil sem samemu sebi. Kaj lahko naredim, da ti polepšam dan?«
»Zakaj počneš to?«
»Ker mi je do tebe,« sem ji dejal. »In do najinega zakona.«

Jutro za jutro sem jo spraševal isto.
Neke nedelje se je zgodilo sledeče. Medtem ko sem ji ponovno postavil to vprašanje, je dobila solze v očeh. Začela je jokati in mi dejala:
»Nisi ti problem. Jaz sem. Jaz sem težka oseba za živeti. Pravzaprav ne vem, zakaj ostajaš z mano.«
Povzdignil sem njen obraz in ji dejal: »Ker te imam rad. Kaj lahko naredim danes, da bo tvoj dan lepši?«
»To bi morala jaz tebe vprašati.«
»Res bi lahko,« sem ji odgovoril. »Ampak ne sedaj. Sedaj sem jaz v glavni vlogi. Želim, da veš, koliko mi pomeniš.«
Naslonila se je name in mi dejala: »Oprosti, da sem bila tako zlobna.«
»Ljubim te,« sem ji odvrnil.
»Ljubim te,« je odgovorila nazaj.
»Kaj lahko naredim, da bo tvoj dan lepši?«
Pogledala me je in mi iskreno dejala: »Lahko samo preživiva nekaj časa skupaj?«
Nasmejal sem se. »To mi je všeč.«

Vsako jutro sem ji isto vprašanje postavljal več kot en mesec.
Stvari so se spremenile, najin odnos se je močno izboljšal.
Takrat me je Carry vprašala: »Kaj potrebuješ ti? Kako sem lahko boljša žena?«

Zidovi med nama so padli. Začela sva s smiselnimi pogovori o tem, kaj želiva v življenju in kako lahko osrečiva drug drugega.

Ne bom rekel, da se nikoli več nisva skregala.
Ampak narava najinih kreganj se je spremenila. Ne samo da so kreganja postala vse bolj redka, zmanjkovalo jim je tudi intenzivnosti in energije, ki so jo imele nekoče.
Vzela sva jim kisik. Enostavno v sebi več nisva imela občutka, da bi lahko prizadela eden drugega.
Več kot 30 let sva poročena. Ne samo da jo imam rad, všeč mi je.
Rad sem z njo. Potrebujem jo. Najine razlike so postale vir najine moči.

Zakon ni enostaven. Toda imeti partnerja je neverjeten dar življenja.
Vem, da morda vsem najina formula reševanja težav ne bo uspela, toda prepričan sem, da je to izjemno dobra pot.
Še najbolj pa sem hvaležen, da sva s tem odprla oči tudi najinim otrokom.

Da ne govorim o tem, da se še vedno na vsake toliko časa najina jutra začnejo z vprašanjem:
»Kaj lahko naredim danes, da bo tvoj dan lepši?«

DIVINE.SI

Vir: splet

Smilj

Kamnite mediteranske otoke v juniju in juliju prekrije na tisoče malih zlato rumenih cvetkov. Laški smilj (Helichrysum italicum) ima izredno dobre regenerativne sposobnosti, odličen je v boju proti gubicam in je zato ena najboljših anti-age sestavin. Ker krči žile in tkivo, odpravlja razširjene vene in popokane kapilare, učinkovit je tudi pri razstrupljanju in se zato uporablja pri masažah za limfno drenažo. Pospešuje celjenje kožnih poškodb, prav tako pa je učinkovit tudi pri kožnih alergijah, psoriazi, luskavici, rozacei, dermatitisu in problematični aknasti koži.

Ker odlično obnavlja kožo, je nepogrešljiv pri negi opeklin, po operacijah blaži brazgotine, celi rane in odrgnine, zmanjšuje videz strij, hkrati pa preprečuje vnetje kožnih poškodb.

Smilj oz. suhocvetnica (immortelle), je aromatična rastlina, ki raste predvsem v evropskem sredozemlju, tudi pri nas. Ima tipične rumene cvetove, ki se sušijo med tem ko se rastlina stara. Zaradi izjemno blagodejnih zdravilnih učinkov na kožo, so jo že stari grki imenovali “zlato iz sonca”.

Grmovnica z majhnimi zlato rumenimi cvetovi, ki zraste do 50 cm visoko, ima skoraj da čudodelne učinke 🙂 Za kilogram eteričnega olja je potrebna več kot tona cvetov, kar se odraža tudi v njegovi ceni, ki se giblje večinoma med 60 in 100 € za 10 ml.

Primeren je za vse tipe kože:
• Zrela, suha in utrujena koža: regenerira kožo in deluje proti gubicam, kožo obnavlja ter jo ohranja napeto in prožno.
• Mastna in problematična koža: blagodejno neguje problematično kožo, blaži rdečico in odpravlja ter gladi posledice aken.
• Poškodovana in vneta koža: deluje protivnetno, zato pomaga pomirjati kožo, deluje regenerativno, odpravlja rdečico in blaži vnetna stanja.

Smilj je v ljudski medicini ena najbolj zapostavljenih rastlin. Poleg tega, da pomlajuje, je ena najboljših rastlin za blaženje modric. Pospešuje izločanje žolča, krepi jetra, odpravlja razširjene vene in popokane kapilare, pomaga pri kožnih alergijah, atopičnem artitisu, psoriazi in revmatoidnem artitisu. Prav tako je odličen za prebavo. Smilj uvrščamo v družino Asteraceae, kamor sodijo tudi rimska in nemška kamilica ter rman.

V tradicionalni medicini so smilj uporabljali tudi proti astmi in bronhitisu, pri težavah z jetri, ledvicami in trebušno slinavko, pri glavobolu in migreni, kožnih obolenjih in številnih drugih stanjih. Eterično olje smilja je odlično tudi pri modricah in podplutbah, pri vnetjih in bolečinah v mišicah, išiasu, lajšanju krčev in artritisu. Sicer pa deluje tudi protistresno in blago antidepresivno ter pomaga pri duševni in čustveni izčrpanosti.

Pravi mali čudež narave!

Vir: splet