Arhivi Kategorije: V središču

Na poti v izgorelost…

Izgorelost je beseda, ki se me še vedno globoko dotakne. Dotika se tistega mesta v meni, ki si želi goreti z ognjem življenja. Deliti svojo strast, živost, v polnosti živeti življenje. Podeliti sebe, svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

Ena tistih stvari, ki globoko zareže v tkanino moje notranjosti je brez dvoma občutek sramu in nemoči ob lastni izkušnji izgorevanja.

Sramujem se tega, kako sem v trenutkih svojega izgorevanja zamerila tistim, ki so izrazili zanimanje za moje delo, pa se nikoli niso pojavili pri meni.
Ali pa so izkoristili moje delo in nikoli nisem prejela plačila za to, kar sem naredila.

In ravno tovrstne izkušnje so bile tiste, ki so mi delo, ki sem ga ljubila z vsem srcem priskutile do te mere, da sem čez noč hotela končati vse skupaj. In pogosto sem zaključevala stare zgodbe tudi zaradi tega, ker enostavno nisem prenesla bolečine izdaje, ki sem jo izkušala, izrabljenosti in zavrženosti, ki sem jo čutila v sebi.

Poznaš tiste občutke razvrednotenosti v sebi, ki te razžirajo od znotraj? Ko imaš občutek, da nisi vredna počenega groša, da je vse, kar počneš popolnoma brez pomena?
Te občutke poznam zelo od blizu. Zelo, zelo intimno.

In to, kako sem se pogosto borila z njimi je bilo s tem, da sem delala še več, se trudila še bolj, obljubljala še več.

In na drugi strani vedno bolj prezirala samo sebe.

Čutila sem izpraznjenost, odtujenost sama od sebe in v prizadevanju za nove dosežke in potrditev zunaj sebe sem izgubljala samo sebe.

Vse to je bilo del mojega popotovanja skozi pokrajino izgorevanja.
Ko sem svoj notranji ogenj strasti moje duše, vse to, kar sem počela s takim zanosom počasi obrnila proti sebi.
Ker sem poskušala ustreči drugim. Ugoditi njihovim željam, brez da bi poslušala svoje potrebe.

In nikoli ni bilo dovolj.
Saj poznaš tisto, da je stranka kralj, ne!?

Ko sem šla na svojo samostojno pot, pred 15 leti sem bila zagnana, pripravljena na vse. Vendar me nihče ni mogel pripraviti na to, kako globoko sem zatrla svoje potrebe, presegla svoje limite, svoje želje, v želji, da bi naredila najboljše, kar sem zmogla za druge.
Vedno znova sem šla čez svoje meje v razdajanju za druge.

Zakaj bi naredila kaj takega sama sebi? Ker sem želela spremeniti svet. Res sem želela pomagati ljudem. Ker sem hotela, da bi ljudje imeli boljše življenje. Ker sem želela narediti pozitivno razliko v njihovem življenju.

Zdaj gledam svoje rezultate… Soočena sem s tem, koliko sem zamudila pri svojim otrocih, ker sem bila tako zazrta v ugajanje drugim.
Moj posel je bil skoraj dve desetletji pred vsemi ostalimi.

Danes mi je ob tem spoznanju hudo. In še huje je, ker vem, da tega nikoli ne bom mogla spremeniti. Danes skozi pogovore s svojima hčerama spoznavam ceno tega, kako sem živela.

Bolj sem verjela drugim kot sebi. Bolj mi je bilo pomembno, da ne bom izpadla sebična pred svojo sodelavko s katero sva bili dogovorjeni, da urejam stvari v poslovnem prostoru kot to, da bi gledala nastop svoje hčerke.

In tukaj se je začelo moje izgorevanje, najprej počasi in potem vedno bolj intenzivno.
Pozabila sem upočasniti in prisluhniti svojim potrebam in svoji notranji resnici.
Živela sem mimo sebe.

Počasi sem ubijala samo sebe.
To, da sem rekla JA, ko sem v sebi čutila NE, je iz mene izsrkalo vso radost in življenje.

Ujeta v zunanji operativni sistem hitrega življenja, preplavljenosti z informacijami, pritiskov okolice sem imela občutek, da sem nenehno v pomanjkanju. Pomanjkanju časa, prostora, energije, virov. Nikoli ni bilo dovolj.

Tudi če sem dala 100% sem imela občutek, da ni bilo dovolj.
Perfekcionistka v meni me je vedno znova gnala naprej.

Ne da bi hotela, sem se znašla v svojih otroških vzorcih ugajanja in prosjačenja za pozornost. Zato, da bi me potrdili, da bi mi dali vedeti, da sem dobra, da stvari počem dobro. In ne glede na to, kako zelo sem se trudila, da bi to potrditev dobila zunaj sebe, je nikoli nisem dobila, kot sem si želela.

To je bilo kot poganjanje kolesa, kjer sem se vedno znova počutila ujeta kot hrček v kletki.

Danes vem, da se izgorevanje običajno začne, ko se kot odrasla ženska za daljši čas znajdeš v situacijah, ki so, brez da bi se zavestno zavedala, čustveno podobne okoliščinam iz otroštva. Ko si se trudila, da bi zadovoljila želje in potrebe staršev ali se ubranila pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.
Odsotnost zunanje pohvale, ko imaš občutek, da delaš stvari, brez da bi dobila kakršnokoli povratno informacijo, povzroča razvrednotenje lastne podobe. Saj veš, kako se znaš kaznovati, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Skozi samokritiko in pribijanje na notranji križ.

Zase vem, da sem se trudila biti maksimalno koristna. Naučila sem se, da sem bila pohvaljena, če sem bila pridna in sem naredila tako, kot so mi naročili odrasli.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi le takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

In če si kot jaz, potem veliko lažje rečeš NE svojemu notranjemu JA kot da bi rekla NE osebi na drugi strani. Pričakovanja in zahteve staršev te udomačijo in delujejo kot notranja prisila, zaradi česar ne zmoreš postaviti svojih osebnih meja.

Če se vrednotiš le na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

Mehanizem pohvale in graje sem kot otrok ponotranjila kot merilo svoje vrednosti.
Že najmanjša kritika je imela moč, da je izničila še tako velik dosežek.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Tisto, kar me je nazadnje potegnilo iz globokega izgorevanja je bilo spoznanje, da ne gre za lastno vrednost, ker vedno, ko sem v potrjevanju vrednosti, se primerjam z nečem zunaj sebe. Prvič mi je zazvenelo, ko mi je mentor rekel; Taja, ni poanta v lastni vrednosti, temveč v tem, da spoznaš svojo lastno dragocenost. Res je, tvoji starši ti niso odslikali tvoje dragocenosti in zato še vedno iščeš nadomestnega starša oziroma avtoriteto, ki ti bo potrdila tvojo vrednost.

Še vedno me fascinira, kako otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in čvrstih mej med sabo in drugimi.

Zato enostavno ne prepoznaš razlike med svojimi in tujimi potrebami ali občutki. Hkrati s tem, da ne zmoreš postaviti meja drugim, se ne znaš držati meja, ki jih postaviš sebi. To se izraža kot deloholizem (ne prepoznaš meja svoje utrujenosti), perfekcionizem (ne sprejmeš možnosti, da lahko narediš napako). In tukaj se kaže nezvestoba sebi.

To, kar pogosto vidim pri ženskah pa je tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde, ko prevzamejo nase odgovornost tudi takrat, ko objektivno sploh nimajo vpliva.

Tisto, kar me je pri celotni zadevi najbolj osupnilo je občutek vsemogočnosti, ki pravzaprav hrani deloholizem in perfekcionizem.

Ko mi je moja mentorica pred letom dni rekla, da naj se neham obnašati in pisati kot da sem vsemogočna pojma nisem imela o čem govori. Danes vem. O sebi sem bila prepričana, da ne znam reči ne. Bila sem prepričana, da vsem okoli sebe delam usluge. Bila sem pretirano ustrežljiva, na trenutke celo podredljiva. Hkrati pa sem vzdrževala predstavo, da sem vsemogočna, kar so mi ljudje očitali kot aroganco in hladnost.

Jaz pa sem se hotela s svojim perfekcionizmom predvsem izogniti občutkom neustreznosti in brezvrednosti.
In svojo vrednost sem določala na osnovi odzivov na svoje dosežke. Zato mi je storilnostno pogojeno samovrednotenje še kako domače.

Verjetno je tudi zaradi tega moje delo osredotočeno predvsem na prepoznavanje persone, ki jo ustvariš skozi nihanje med idealizirano zunanjo fasado in razvrednoteno pristno notranjo naravo. Ozavstiti moraš vse nijanse v sebi, da lahko resnično uporabiš proces izgorevanja na pravilen način.

Kajti izgorevanje je v resnici močan opomnik, da si moraš povedati resnico in stopiti v stik s svojo Žensko Dušo. Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.
Kot je to tako lepo ubesedila ena mojih strank: “Danes sem še enkrat poslušala prvo druženje Odstiranja Tančic Ženske Duše, za katero sem res hvaležna.

Pred časom sem v notranji viziji videla svojo notranjo čustveno pokrajino, ki je bila suha kamnita struga, bilo je res ekstremno, brez kančka vode. Še celo kamenje se je posuvalo po strugi. Na pokrajino sem pa gledala skozi nekakšno okno iz votline…

To je bilo po tem, ko sem nekaj mesecev (ali pa kar več let), res skoraj neprestano ogromno delala, skrbela za dom in se na koncu znašla res utrujena in izčrpana z občutkom, da ne živim, da tako naprej enostavno nočem. Da želim stik s sabo in Živeti, ne le preživeti, kot praviš ti.”

Ta zapis sem dobila v svoj poštni predal in me je ganil do solz.

Razkriva eno glavnih spoznanj, ki so me v letu 2010 vodile v to, da sem želela žensko notranjo pokrajino bolj približati ženski. In zaradi tega še vedno delam to, kar me navdihuje in navdušuje – sodobno žensko spomnim na to, kako izjemna, dragocena in neponovljiva v resnici je.

In moja lekcija?

Smrt moje babice me je ustavila na polno. Sledila je inventura mojega življenja in kot posledica vsega dogajanja v oktobru bo šlo v naslednjih mesecih moje življenje v popolnoma drugo smer, kot sem še v septembru mislila.

Moje prioritete se spreminjajo in zdaj družino in partnerstvo postavljam na prvo mesto.
Z vsem skupaj pa vedno bolj spoznavam tudi vzroke, ki so pripeljali do vsega kar z ženskami delim danes. In brezmejno hvaležna sem za svojo odprtost, pogum in drznost, da se vedno znova podajam tja, kjer ni uhojenih poti in kjer ni svetlobe. Da sem voljna v svoji lastni temi odkrivati skrite dele mene same, ki me vodijo v Celoto tega, kdo jaz sem.

In to si želim tudi zate.
Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

podpis

Duhovni obvozi

Poznaš tisti občutek izgubljenosti, zmedenosti, ko si za nekaj prizadevaš, se trudiš in si prepričana, da delaš vse prav, vendar se vedno znova izkaže, da se ti tisto, za kar si prizadevaš vedno znova izmika?

Ko imaš občutek samo še tole preberem, samo še tole naredim in potem bom dosegla ta cilj življenja v svetlobi. Toliko je obljub in toliko tehnik, načinov, ki vsak zase obljublja, da je to tisto pravo. Da obogatiš, da shujšaš, da dosežeš vse svoje cilje, da zaživiš razsvetljenje na Zemlji.

Toliko truda, toliko prizadevanja, toliko potiskanja.

Na eni točki mojega duhovnega popotovanja sem bila utrujena od vsega. Izčrpana od vsega dela na sebi. In vedno znova je prišla še ena knjiga, ki jo moram nujno prebrati in še en seminar, ki se ga moram nujno udeležiti, ker po tem, bo pa vse drugače.

In vsakič znova sem sledila temu zlatemu korenčku obljub. Ker sem si resnično želela boljšega življenja.

Dokler me ni zadelo na polno. Prišla sem do točke zloma, kjer mi je postalo vseeno in v svojem soočenju z lastno temo sem dojela, kako močno sem zlorabljala samo sebe, kako zelo sem se silila v nekaj, kar me v resnici ni nahranilo.

In ko sem potovala skozi svojo temno noč sem vedno znova slišala s strani mojih bolj duhovnih kolegovi in kolegic, kako negativna sem, ker sem si dovolila izraziti to, kar sem čutila. Žalost, strah, jezo, bolečino. Toooliko bolečine.

In ko v zadnjih letih opazujem svet okoli sebe, vidim, kako so se ljudje izmojstrili v metodah izogibanja sebi. Alkohol, zdravila, kofein in droge zamenjamo s knjigami za samozdravljenje, dietami, posebno prehrano, jogo, molitvami, angeli in drugimi duhovnimi orodji.

In da se razumemo, vse to sem dolga leta za osebni duhovni obvoz uporabljala tudi sama. Zato iz prve roke vem, kako odvisna lahko postaneš in kako priročno je svojo notranjo praznino polniti s temi “duhovnimi” zadevami.

Kot družba smo postali pravi mojstri v tem, da se zamotimo z duhovnostjo, da ne bi čutili bolečine, ki jo nosimo v sebi.

Vendar te nobena disciplina in striktno sledenje navodilom ne bo pripeljalo bližje k sebi. Vsakič, ko razmišljaš o tem, da se moraš spraviti v red in razmišljati bolj pozitivno, se v resnici oddaljuješ od Sebe.

Temu se reče duhovni obvoz. Izraz je oblikoval psiholog John Welwood leta 1984. Duhovni obvoz je uporaba duhovnih praks, da bi se izognili bolečim občutkom v sebi, nerešenim ranam in potrebam. Gre za obrambni mehanizem, ki je v zadnjem desetletju postal tako množično uporabljen, predvsem v novodobnem gibanju, da ga zlahka spregledamo.

Četudi je navzven videti precej lepše kot drugi obrambni mehanizmi, še vedno služi istemu namenu. Ščiti te pred resnico. Loči te od tvojih občutkov, povzroči otopelost, ločenost od tvojih občutkov. Pomaga ti, da se izogneš pogledu na širšo sliko. Gre za to, da se ločiš od sebe namesto, da bi se povezala s seboj. In razlika je pogosto tako zelo subtilna, da ne zaznaš, kaj počneš.

Na kratko je duhovni obvoz kot hlastanje ali skoraj odvisnost od pozitivnega, namesto hvaležnosti za to, kar je. Izogibanje namesto sprejemanja. Občutek, da si nekam prispela ali da moraš nekam iti, namesto da samo si. Ko si v tej fazi izogibanja in duhovnega obvoza, uporabljaš duhovne prakse kot način zatiranja čustev in občutkov.

Biti moraš zelo notranje budna, da zaznaš, kdaj pravzaprav pobegneš iz svojega telesa v “višave”, namesto da bi začutila in prepoznala, kje se trenutno nahajaš in to sprejela.

Zakaj?

Kot družba imamo majhno toleranco za bolečino, za soočanje in delo z bolečino in imamo raje rešitve, ki otopijo to, kar čutimo. Duhovni obvoz je navada, da se obrneš stran od bolečine in jo otopiš z analgetikom s kar najmanj stranskimi učinki.

Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti. Aspekti duhovnega obvoza vključujejo ločevanje, čustveno otopelost, zatiranje, pretiran pozitivizem, strah pred intenzivnimi čustvi kot je jeza, pretirana tolerantnost, pomanjkanje meja, intelektualiziranje in filozofiranje, projiciranje na druge in zablode glede hierarhije, da si na višji stopnji duhovnega razvoja kot drugi.

Medeni tedni s površinsko duhovnostjo počasi bledijo. Dovolj gurujev so ujeli s spuščenimi hlačami in spuščenim svetniškim sijem in dovolj kultov se je razblinilo, da se počasi jasnijo pojmi okoli tega, kaj duhovni razvoj resnično pomeni.

Resnična duhovnost ni evforična in tudi nima nobene veze s spremenjenimi stanji zavesti. Terja prevzemanje odgovornosti zase, je prizemljena, terja vključenost in pogosto nas pretrese do samega temelja.

Ko si potopljena v duhovne obvoze, obožuješ svetlobo, vendar ne maraš vročine in se zato poskušaš distancirati od ognja.

In ko si ujeta v duhovnih obvozih precej raje teoretiziraš o zavesti kot sediš z njo. Govoriš o brezpogojni ljubezni vendar ne dovoliš ljubezni, da se resnično pokaže v bolj osebnih dimenzijah in te izzove. O sprejemanju sence poznaš vso teorijo, vendar se ne spustiš v neznano, da ne bi izgubila nadzora nad svojim svetom. To bi bilo preveč strašljivo, preveč vroče, preveč kaotično, zato stvari raje skrivaš in jih zatiraš v sebi.

Vendar je dejstvo, da če želiš resnično izkusiti svetlobo, si ne moreš privoščiti, da bežiš od njene vročine.

Kot je rekel Victor Frankl, “Kaj daje svetlobo mora prenesti gorenje.” In sedenje z ognjem ne pomeni le sedenje s težavnimi stvarmi v meditaciji. V resnici terja to, da greš v ogenj, v samo jedro, se soočiš s tem, kar boli, to objameš v sebi, ne glede na to, kako boleče je, kako travmatično, surovo ali žalostno je.

Dejstvo je, da ljudje ponotranjimo načine, kako smo bili vzgojeni, ponotranjimo odnos staršev do nas in s tem kapaciteto vrednotenja sebe, ki je osnova tega, kako vrednotimo in cenimo sebe. In ker so tovrstne rane, ki jih nosimo v sebi boleče in vsekakor zelo neprijetne, pogosto v svoji odrasli dobi razvijemo duhovne obvoze.

Pogosto poslušam debate o tem, kako so ljudje, ki si dovolijo, da čutijo in izražajo jezo, žalost ali strah v “nizki vibraciji” ali v “težki energiji” in se jim je treba zato izogniti, ker če nisi 24/7 pozitivno razpoložen, potem s tabo nekaj ni čisto v redu.

Vedno znova slišim ljudi intelektualizirati o duhovnih modrostih in osebni rasti, o tem, kako visoko razviti so in da imajo vsi okoli njih težave, ker so oni tako duhovno razviti.

Iz lastnih izkušenj vem, da je precej lažje biti nekje z glavo v oblakih, kot biti v telesu in čutiti to, kar se ti dogaja.

Ko se premikaš v svojem življenju skozi preobrazbo, jo je potrebno utelesiti in izkusiti. Potrebno si je dopustiti, da začutiš svojo bolečino in ranjenosti, brez izogibanja, brez boja, brez sojenja in kritiziranja ali potrebe po tem, da bi naredila obvoz direktno v nebeške višave.

Vem, da je pobeg v duhovne sfere nekaj, s čimer se želiš zavarovati pred neudobjem in soočenjem s svojo bolečino, vendar te izogibanje ranam vedno drago stane. Vsakič, ko se izogneš svojim ranjenostim, okrepiš svoje maske, ustvarjaš nove, krepiš ovire in zidove, ki jih gradiš znotraj same sebe in zapustiš svojo človečnost.

Moj pristanek na Zemlji je bil zeeelo trd. Leta sem se slepila, da “delam na sebi”, ko sem se v resnici bolj ali manj uspešno izogibala sami sebi. Vendar me je to utrujalo, jemalo je mojo dragoceno življenjsko energijo. In tako sem se leta 2009 znašla soočena z vsemi mojimi nerazrešenimi bolečinami in ranjenostmi. Moj razpad je postala moja točka preboja.

In dejstvo je, da sploh ni poanta v duhovnih praksah, ki jih ljudje uporabljamo.

Za tiste, ki zanikajo svoje občutke in ranjenosti lahko meditacija pomeni način, kako ustvarijo razdaljo, ločenost in hlad v medsebojnih odnosih. Kajti pogosto je strašljivo, da stopiš v življenje z obema nogama in se soočiš sam s seboj.

Zato raje govoriš o tem, kar misliš da čutiš, o podobah in konceptih in si v resnici ne dopustiš, da bi se preprosto spustila v telo in začutila, kaj čutiš.

In pogosto je boleče opazovati ljudi, ki se izogibajo ljubečim stikom, ker bi to v njih utegnilo prebuditi čustva in bolečino ranjenosti, kako se ločujejo sami od sebe in hkrati hrepenijo po povezanosti in stiku

To, kar sem morala narediti v svojem življenju in kamor vodim tiste, ki pridejo k meni, je v prvi vrsti, da pogledaš, kje se nahajaš.

Vsi si želimo celostnosti, povezanosti in dušnega stika z drugimi. In vse se začne s tabo in tem kje se trenutno nahajaš.

Najprej si moraš priznati kje si, da bi lahko svoj kompas naravnala tja, kamor želiš iti. Vsi vemo, kako se obnaša GPS naprava, ko nima signala, ker si v predoru … ni signala, ponovno izračunavam, ni signala.

In dokler si v predoru svojega življenja, se ne moreš naravnati tja, kamor bi želela iti, ker enostavno nimaš signala.

Izziv mnogih je v tem, da enostavno ne znajo ustvariti svetega prostora, tiste alkemične posode, v kateri bi se počutili dovolj varno, da bi se spogledali s tem, kar je videti tako strašljivo. In to je nujno potrebno, da lahko v sebi sprejmeš in objameš vse tisto, kar čutiš kot boleče in neudobno.

Tega, da si prijazna, sočutna in ljubeča ne moreš narediti na silo. Ja, poskušamo na silo, vendar v resnici tega ne moreš od zunaj potisniti vase ali si odpreti glave in si to vliti vanjo.

Ko si dopustiš, da se spustiš v samo jedro ranjenosti in pozdraviš izvorne zapise v sebi, sočutje in prijaznost in ljubečnost naravno vzniknejo iz tebe navzven.

Res je, vse je že v tebi.

Vendar moraš osvoboditi vse to, kar je ujeto v tvojih notranjih ranjenostih in travmah.

Ko pozdraviš svoje rane, objameš svoje bolečine v sebi, s tem odkleneš tvoj potencial, ki je ujet v teh bolečinah. V samem jedru bolečine te čaka zaklad.

In obstaja inteligenten način, kako se s temi svojimi izvornimi ranami soočiš. Da se potopiš vanje in jih raztopiš. Da prepoznaš dragulje, ki se skrivajo v samem jedru in jih objameš.

Kajti tvoje Darilo, to kar prinašaš na ta svet se skriva v globini tvoje Ženske Duše. Na tebi pa je ali se boš potopila po svoj zaklad.

Lahko ti pokažem bližnjico skozi spletno druženje Objemi Sebe. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

podpis

Pot preobrazbe in preoblikovanja…

Egipt je kot moj drugi dom. Moja duša se tam počuti domače.
Rada rečem, da je moja Duša je brez dvoma tam pustila ključe, ki odpirajo vrata v mojo notranjost. Ko sem bila leta 2007 v tretjem poizkusu prvič v Egiptu se je moje življenje dramatično spremenilo.

Ena od stvari, ki se me je v Egiptu močno dotaknila je modrost egipčanske visoke alkimije. Opisujejo jo kot pot osebne preobrazbe in preoblikovanja. Duhovna alkimija je zbir praks, ki jo spodbujajo preproste vaje za zavedanje in zbiranje energije, kar človeku omogoči večjo budnost hkrati pa ga vodijo v razsvetljenje.

Egipčansko razumevanje zavesti in zavedanja je vplivalo na številne kulture na Bližnjem vzhodu, v Grčiji, Rimu, Indiji, v Nigeriji, Etiopiji in drugih azijskih, evropskih in afriških kulturah.

Mnogi znanstveniki so prepričani, da indijski sistem joge in razumevanje kundalinija temelji na egipčanskih načelih Sekhema (življenjska sila, chi, prana). Egipčani so krepili življenjsko silo znotraj Djeda, pranične cevi in hrbtenice ter s tem povezanih moških in ženskih energetskih kanalov, da bi te energije vzbujali za prebujeno stanje bitja.

Ravno simbol Kaduceja, ki predstavlja sodobno medicino, izhaja iz razumevanja tega znanja. Dve kači Kaduceja (moški in ženski energijski kanal), zavita okoli osrednje palice (Djed) predstavljata sam temelj alkemičnih tradicij.
Alkimija je na splošno oblika pretvorbe, pretvarjanja ene oblike ali snovi v drugo. Zahodna kultura se je osredotočila na alkimiste srednjega veka, za katere je bilo rečeno, da obvladali preoblikovanje železa ali svinca v zlato.

V duhovni alkimiji gre za duhovno prakso preoblikovanja žlindre ali svinca čustvenih in energijskih stanj v prefinjeno zlato svetlobo.

Svinec je tisti, ki človeka omejuje, zadržuje in ovira na poti napredka. Temeljni del tega svinca predstavljajo sence. Senčni aspekti človeka so tisti, ki ohranjajo tančico na svojem mestu, da človek ne ugleda božanske oblike svetlobe in biti.

Zelo verjetno je, da so srednjeveški alkimisti razumeli to temeljno naravo zavesti in vsaj delno zasledovali ta vidik obstoja v svojem delu. Zanimivo je, kako se je zahodna kultura obrnila stran od duhovnega in je krščanska doktrina prispevala k temu, da so zatrli globlje mistično razumevanje. Glede na pomanjkljive vire in pristransko zapisovanje zgodovine me sploh ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da je bila duhovna alkimija primarna naloga tudi srednjeveških alkimistov.

Da bi bila alkimija uspešna, potrebuje tri ključne sestavine: posodo, gorivo in snov, ki jo preobražamo. Potrebna je snov, svinec, žlindra, ki jo preobražamo, posoda, ki to snov drži, v kateri se lahko preoblikovanje zgodi in gorivo za preoblikovanje.

Eden najbolj preprostih primerov alkimije, za razumevanje tega procesa, je pretvorba vode v plin ali paro.

Potrebujemo material za preoblikovanje to je voda; posodo, v tem primeru lonec; in gorivo za preobrazbo, v tem primeru toplota ali ogenj. Zelo enostavno lahko vidimo, kako brez katerega koli od treh elementov alkimija ni mogoča.
Brez vode se nič ne spremeni. Brez posode, lonca, se bo voda razlila po ognju ali grelniku. Brez goriva, ognja ali toplote se nič ne zgodi. Voda ostane taka, kot je.

V duhovni alkimiji je posoda zavedanje posameznika. Samozavedanje je temelj.
Snov za preoblikovanje je žlindra ali obremenitve zavesti, čustvena, psihološka ali duhovna prepričanja, vzorci in energija, ki te ovirajo, da vidiš resnico o tem, kdo si in tvoj odnos do obstoja.
Gorivo je povišano stanje zavesti, ki ga je mogoče priklicati ali prilagajati s preprostimi vajami za ozaveščanje.
Da bi lahko preobrazila tiste vidike tvojega bitja, ki ti ne služijo več, kot so čustvene rane ali prepričanja, sence in slabosti, potrebuješ posodo in svetlobo s katero osvetliš te vidike v sebi.

Rada rečem, da moraš s svetlobo zavesti posvetiti v svojo notranjo temo, da bi to lahko preobrazila.

Zavedanje je močno orodje. Eden prvih zakonov magije je razumevanje, da energija sledi zavedanju. Zavedanje je ključno, ko povabimo silo namere v soustvarjanje. Skozi zavedanje jo usmerjamo in krepimo. Zavedanje je del vsega, kar počnemo. Tudi če zavedanja ne fokusiramo zavestno in se vse skupaj dogaja na nezavedni ravni.

Dejstvo je, da ko sežeš po skodelico s kavo, premik nima nobene veze z roko. Zavedanje je tisto, ki premika roko, da seže po skodelico. Ali ko dvigneš prst in pritisneš na tipko na tipkovnici, ali bereš ta članek, vedno znova potuješ v notranje stanje zavesti. Tvoja izbira je ali se zavedaš tega kar počneš, kar pomeni, da si polno prisotna ali pa si enostavno na notranji avtomatiki in se ne zavedaš tega kar počneš.

Ko si na notranji avtomatiki si kot robot, energija ti uhaja, ker je ne usmerjaš zavestno in na koncu dneva sploh ne veš, kaj si počela in kaj se je dogajalo s teboj.

V egipčanski visoki alkimiji so se osredotočali na razumevanje osnovnih principov energije in na vaje ozaveščanja, da bi zbrali energijo in zavest za prehod v močnejše, potentno, budno stanja biti, ki ti služi v vsakdanjem življenju in te lahko vodi tudi skozi prehod smrti, tako da zavestno preideš na drugo stran in naprej služiš višji zavesti.

V Egipčanski Alkimiji sta dve temeljni poti, Visoka pot in Nizka pot.
Glavna razlika je v služenju in namenu. Na nizki poti alkimije ni popolnega razumevanja principov vzroka in posledice, praktikanti pa lahko izkoristijo svojo zavest in moči, razvite za lastno pridobivanje, brez skrbi za njen vpliv na druge, še manj pa za dobro počutje ali dobro drugih. V skrbi za lastno dobrobit tako v drugih povzročijo bolečino in trpljenje, da bi pridobili tisto, kar iščejo, in ne razumejo ali skrbijo za karmične posledice.

Dejstvo je, da žanješ to, kar si sejal. Če posadiš koruzo, je to koruza, ki jo boš obrala jeseni. V karmičnih vzorcih je lahko “naslednja jesen” letos ali pa tvoje naslednje življenje.

Vse se vrača in vse se plača.

Zelo enostaven etični standard, ki ga učijo antične tradicije, in ki ga uči tudi moj mentor Tom Kenyon, je znan kot Niyama of Harmlessness. To preprosto navaja: “Za dobro moje rasti in dviga vsega življenja, se bom trudil, da bom neškodljiv zase in druge.” Ta preprost etični standard omogoča, da si prizadevaš za največje dobro, brez sojenja in razsojanja napak, ki jih lahko narediš pri tvojem iskanju razsvetljene zavesti. Prizadevaš si za najvišje dobro in se vrneš k temu standardu, kadar ugotoviš, da si se v svoji življenjski praksi zakalkulirala. V duhovni alkimiji se razume, da lahko nenehno prizadevanje za največje dobro samo po sebi ustvari učinek izgorevanja dolga Karme. Tibetanski budisti jo imenujejo “doseganje zaslug”.

V egipčanski visoki alkimiji je zbiranje energije in zavedanje najpomembnejše. Pomembno je, da si prevodna in pretočna za svetlobo zavesti. In to je tvoje delo. Ojačati moraš svoj živčni sistem, da lahko vedno več svetlobe teče skozi tvoje Ka telo. Ti moraš poskrbeti za to, da si prevodna in da povečuješ svojo kapaciteto, da vedno več svetlobe teče skozi tebe.

V praksi to pomeni, da moraš usvojiti proces preobrazbe žlindre svoje notranje sence v zlato svoje duše. Eden od prvih korakov je prepoznavanje “Ka” ali “eteričnega telesa”, ki soobstoji s tvojo fizično obliko in je znan kot “eterični dvojček”. Znotraj Ka telesa so energijski centri, ki jih imenujemo čakre (Egipčani so jih imenovali pečati.)

In upravljanje s svojo energijo ima vse opraviti s tvojim Ka telesom. Tvoje Ka telo upravlja s tvojo karizmo, tvojo prisotnostjo, osebno močjo, intuicijo, magnetno privlačnostjo, ki izžareva iz tvoje notranjosti v svet.

Povezuje te s tvojo Dušo, z življenjem, s tvojo družino, in k tebi pritegne k tebi to kar izžarevaš iz sebe.
Je kot energijski dvojnik tvojega fizičnega telesa in vse zdravljenje in obnovitveni procesi izhajajo iz tega aspekta tvoje Biti. Tvoje energijsko telo izžareva iz tvojega fizičnega telesa in preko Ka kanalov se povezujemo tako z energijo mame Zemlje kot tudi s kozmično energijo Vesolja in s svojo Dušo.

Preko Ka telesa se povezujemo s svojo Dušo in skozi utelešenje Ka telesa utelešamo svojo Dušo.

Je povezovalec, ki sidra višje frekvence svetlobe v telo. Povezan je s centralnim živčnim sistemom in celičnim spominom in je šablona za popolno zdravje in dobrobit.

V druženju Aktivacija Ženske Moči Izžarevanja te vodim skozi proces utelešanja in krepitve živčnega sistema, da postajaš vedno bolj prevodna za svetlobo, ki se poraja skozi tebe kot TI. Več najdeš na povezavi tukaj.

Zakaj bi kdo zavrnil Ljubezen, ki jo potrebuje in kaj je duhovna anoreksija…

Veš tisto, ko pride do tebe neka informacija, in te zadane na polno!?
No to se je zgodilo meni, ko sem na spletu po čistem na-ključ-ju naletela na zapis o duhovni anoreksiji. Bolj za šalo kot zares sem se lotila branja, vendar me je kmalu čisto potegnilo noter.

Spomnila sem se, kako mi je prijateljica prvič omenila svoje težave z anoreksijo, v povezavi s hrano. Običajno o anoreksiji govorimo kot o motnji hranjenja, ki se kaže kot obsedenost s svojo telesno težo in z zaužito hrano. Z menoj je podelila, kako je skušala ohraniti telesno težo, ki je bila daleč pod normalno za njeno starost, s stradanjem in pretirano vadbo.

Osupla sem bila nad idejo, da se je prikrajšala za negovanje in užitek, ki ga nudi hrana. In da lahko ljudje v svetu, kjer je obilo hrane, sebe izstradajo celo do smrti. Zame je bilo to nepredstavljivo.

Še bolj osupla pa sem bila, ko sem odkrila, da anoreksija ni omejena zgolj na hrano. Gre za zavrnitev nečesa, kar te nahrani. Tako kot ljudje zavrnejo fizična hranila, lahko zavrnejo tudi duhovna hranila. V svetu, ki je poln ljubezni in milosti številni ljudje stradajo.

Zakaj bi kdo zavrnil Ljubezen, ki jo potrebuje? In kako to vpliva na njegovo življenje?

Zakaj bi nekdo zavračal duhovno negovanje – celo do točke duhovne smrti?

Poglejmo na anoreksijo skozi tri dinamike lačnega otroka….
Srečen otrok. Prva podoba je devetmesečni otrok, ki mirno počiva. Počasi postaja lačna. Ne ve še, da je lačna. Počasi zazna, da je nekaj narobe. Počasi se začne oglašati. In postaja vedno glasnejša in vedno bolj nemirna. Njeno nelagodje izraža vedno bolj glasno, da bi sporočila svojo potrebo. Če ima skrbnike, ki so pozorni nanjo, bodo prišli do nje in poskušali ugotoviti, kaj potrebuje. Je utrujena? Je treba zamenjati plenice? Je žejna? Lačna? Skozi poskušanje različnih stvari odrasli ugotovijo, kaj potrebuje in jo nahranijo.

Fascinantno je to, da se kot odrasla ženska odzivaš podobno. Le redki takoj vedo, kaj je potreba, ki jo čutijo v sebi kot naraščajoče nelagodje. Pogosto začnemo z negodovanjem in pritoževanjem, ki se stopnjuje, v poskusih, da bi ugotovila, kaj potrebuješŠe vedno ti vzame nekaj časa, da ugotoviš in to skomuniciraš.

Če si v skupnosti ljudi, ki so pozorni na tvoje potrebe, potem proces deluje. Ko podeliš svoje potrebe je zanje poskrbljeno. Nahranimo se fizično, čustveno, duhovno, odvisno od narave naše potrebe.
Žal le redki lahko rečejo, da je to prispodoba, ki prikazuje njihovo življenje. Če bi bila, bi bili verjetno bolj srečni. Za mnoge pa je proces odkrivanja potreb precej bolj podoben eni od naslednjih dveh prispodob.

Kraljična na zrnu graha. Predstavljaj si drugega otroka, ki mirno spi. Postaja lačna. Ne ve še, da je lačna, čuti le, da je nekaj narobe. Začne se premikati in se oglašati. To se stopnjuje. Recimo, da se skrbniki ne odzovejo. Jok se stopnjuje v kričanje. To je kot bi otrok rekel “To eno stvar potrebujem in to zdaj takoj. Tvoje potrebe me ne zanimajo. Potrebujem, kar potrebujem. In to takoj, drugače bom umrla.”

Je primerno, da se otrok, glede na okoliščine odzove na tak način? Seveda je. Gre za normalen odziv otroka.

Vendar imajo mnogi odrasli ljudje v tebi tega malega tirana, ki zahteva zase stvari in to takoj. “Potrebujem, kar potrebujem in to takoj. Tvoje potrebe niso pomembne. Če dobim, kar potrebujem, bo vse ok. Če ne, bom kar umrla.”

Ta kraljica drame oziroma kraljična je oblika narcisizma, ki je pogosto posledica odvisnosti. Če mali kraljični, ki rdeča v obraz hlasta za zrakom in kriči, to lahko pomaga, odrasli ženski tovrstno vedenje ne bo prineslo željenega učinka. Odrasla kraljična ne bo izkusila, da je zanjo poskrbljeno. Bo pa vedno globlje v odvisnosti od kontrole in nadzora nad svojo okolico. Jaz zakričim in vsi skočijo.

Anoreksičen otrok. Zdaj si predstavljaj še tretjega otroka, ki mirno spi. Postaja lačna. Ne ve še, da je lačna, čuti le, da je nekaj narobe. Začne se premikati in se oglašati. Stopnjuje svoj napor, da bi priklicala skrbnike. Kriči in kriči. Vendar nihče ne pride. In še naprej kriči.

Kaj se zgodi potem? Po dolgem času neha kričati. Utihne. Morda zaradi izčrpanosti. Morda spozna neučinkovitost početja in se vda. Manj boleče je, če se vda kot da živi z bolečino lakote. Gre v otopelost. Manj boleče je če obupa, kot da še naprej čuti potrebo in hrepenenje, ki ni zadovoljeno.

Ko se izčrpa z jokanjem, pride do konca, kjer noče biti več negovana. Zakaj bi jokala, če me niče ne nahrani? Zakaj bi jokala, če je lakota zdaj čutiti kot nekaj normalnega in ne problem, ki bi ga bilo treba rešiti? Pozabi, da potrebuje nego.

Žal se lahko mnogi najdemo v tej metafori. Čutiš, da to poznaš. Ko si jokala za negovanjem, molila za negovanje, prosila in vse to ni delovalo. In si se vdala v usodo. Se lahko vidiš v tihi punčki, ki v sebi še naprej joka?

To ni lahko objeti v sebi. Ta nezmožnost, da bi želela nego, da bi jokala, da bi upala še naprej je v sameme jedru duhovne anoreksije.

Kaj so karakteristike duhovne anoreksije?
Anoreksija vznika iz potrebe po nadzoru nad lastnim življenjem.
Če otrok odrašča v odnosih, v katerih ne more odločati o sebi, o svojih potrebah in željah oziroma mu odločitve pogosto vsiljujejo starši (mi vemo, kaj je dobro zate!), s tem prestopajo in rušijo otrokove meje. To se pogosto kaže skozi upor in zavračanje nege, izkrivljeno samopodobo in težave s kontrolo.

Upor do duhovnega negovanja. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja, zavračajo fizično negovanje. Ljudje z duhovno anoreksijo zavračajo duhovno negovanje. In stradanje, ki ga izkušajo ni očitno. V sebi verjamejo, da nič bojšega ni možno zanje.

Pogosto čutijo nemoč v sebi, so pasivni in upajo, da se bo nekaj spremenilo – samo od sebe.
Enostavno se odklopijo in niso v sprejemanju tudi takrat, ko je negovanje na voljo. Drugi način je, da namesto, da sprejemajo, dajejo in se razdajejo. Namesto, da bi sprejeli, enostavno to dajo naprej. In pogosto se ženskam tam proti 40tem dogaja, da ne glede na ves trud, da bi bile zadovoljne vse začne razpadati, pokaže se depresija, duhovna izčrpanost, duhovna frustracija in jeza na boga.

To je drugi obraz anoreksičnega procesa. Ker nihče ne bo poskrbel zanjo, ker se nihče itak ne bo odzval na njene potrebe, bo svoje življenje preživela v razdajanju za druge. Posledica upora do duhovnega negovanja je izčrpanost, depresija, jeza in duhovna anoreksija.

Izkrivljena samopodoba. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja, imajo zelo izkrivljeno fizično samopodobo. Če bi taki osebi nastavili ogledalo, bi verjetno, “Debela sem. Preobilna sem. Morala bi shujšati.” Pogosto o sebi govorijo, “Če bi lahko, bi kar izginila, potem bi bilo vse ok” ali pa “Ne zaslužim si jesti. Ne zaslužim si živeti.” Ta želja po pomanjšanju, skrivanju, da bi izginila je pogosto povezana z zlorabo v otroštvu. Otrok se na zlorabo pogosto odzove z željo, da bi izginil, ker potem ne bi bil več ranjen. Gre za zaščitni mehanizem otroka, ki mu služi, v odraslosti pa povzroča številne težave.

Pri duhovni anoreksiji lahko najdemo podobno izkrivjeno samo podobo. Če osebi z duhovno anoreksijo nastavimo ogledalo, bo rekla nekaj v tej smeri, “Bolje bi bilo, če bi bila majhna. Bolje bi bilo, če bi izginila. ” ali “Ne zaslužim si ljubezni. Ne zaslužim si, da obstajam.”

Pogosto ljudje, ki so duhovno anoreksični napačno razlagajo učenja različnih religij, kar vodi v fundamentalizem. Da ne govorim o novodobniem gibanju in številnih gurujih, ki se močno trudijo, da bi izginili. To je pot v duhovno smrt, tako kot je trud, da bi izginila fizično tisto kar vodi v fizično smrt.

Težave s kontrolo. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja poskušajo nadzorovati, kaj vstopa v njihovo telo. Težave z mejami kažejo na potrebo po nadzoru. Vsiljevanje, prestopanje mej je denimo že pretirano hranjenje, ki je pogosta oblika pomirjanja jokajočega dojenčka. Ali pa je mama namesto otroka določala, kako lačen je kar vodi v to, da oseba meje povsem zapre – začne zavračati hrano. Signal o potrebi (lakota) se poveže z neugodjem in ga je treba zatreti (signalov iz želodca ne sme prepoznati kot lakote, ker bi zavohala hrano …)

V duhovni anoreksiji je podobno. Lahko gre za siljenje otroka z duhovnostjo, če osebni odnos z bogom ni bil upoštevan, če je bilo to, kar verjameš nadzorovano s strani okolice.

Druga oblika je stremenje k popolnosti. Zaradi nenehnega občutka, da ne more ustrezno braniti svojih meja in uveljavljati svojih realnih potreb, mlad človek vzpostavi nadzor nad edinim območjem, ki je drugim pretežno nedostopno – lastnim telesom. Pretiran nadzor nad mejami se torej odraža tam, kjer je družbeno sprejemljivo, kot modna “vitkost”. Karkoli manj kot popolnost vodi v občutke nevrednosti, sovražnosti do sebe.

Enako velja za duhovno anoreksijo, kjer je vodilo duhovna popolnost. Spodaj je prepričanje, da moraš biti “pridna” (ali popolna) da bi prišla v nebesa. Ker popolnosti nikoli ne moreš doseči, nikoli ne moreš sprejeti tega, kar ti je na voljo in po čemer globoko hrepeniš.

Kaj ne pomaga?
Ljudje z duhovno anoreksijo se pogosto težave lotijo s strategijami, ki naj bi obnovile in izboljšale njihovo duhovno življenje. Vendar pogosto tovrstne strategije naredijo več škode kot koristi. Poglejmo tri strategije: prisiljeno hranjenje, pretiravanje in zasramovanje.

Prisiljeno hranjenje. Lahko si predstavljaš, da siljenje ne pomaga. Temelj prisiljenega hranjenja je prestopanje meja, kar običajno še poslabša vse skupaj, saj zbudi stare spomine v telesu.

Pretiravanje. Lahko se pripraviš do tega, da boš dokazala, da nimaš težav z motnjami hranjenja in se vržeš v pretirano uživanje hrane. V resnici gre za drugi obraz iste zgodbe. Pri duhovni anoreksiji se težava se lahko pokaže v obliki zasvojenosti z religijo ali novodobnim gibanjem, kjer uživaš enormne količine duhovne nege v obliki duhovnih intenzivov in retreatov v kratkem času. To običajno vodi v razočaranje, zamero in obup.
Ničesar ne naredi, da bi se spogledali s temeljno težavo. Pretiravanje je le oblika truda, ko se trudiš še bolj in bolj in se vedno bolj izčrpavaš.

Sram. Sram je velik izziv ljudem z motnjami hranjenja. Sram te je telesa. Sram, da imaš težavo. Sram, da nisi popolna. Seznam je dolg. Sliši se nenavadno, vendar pogosto menimo, da bo zasramovanje rešilo težavo. Kar velja tudi za duhovno anoreksijo. Vendar zasramovanje vse skupaj le še poslabša. Sram ne vodi v zdravljenje.

Kaj lahko pomaga?
Na srečo so stvari, ki ti lahko pomagajo, ko greš skozi proces zdravljenja duhovne anoreksije.

Radikalna iskrenost. Povedati si moraš resnico.Povedati resnico drugi osebi. Vse kar skrivaš v temi, se bohoti, zdravljenje se zgodi le, ko to osvetliš s svetlobo resnice. In to je vse prej kot enostavno. Ker se trudimo da bi bile videti kot vsi drugi. Pretvarjanje in ustvarjanje popolne podobe od tebe terja veliko energije. Dokler si nisi voljna povedati resnice, boš čutila, da si v tem procesu zataknjena.

Prevzemanje odgovornosti zase. Pogosto so ljudje z duhovno anoreksijo prepričani, da je za njihove težave kriv nekdo drug. In da je to težava nekoga drugega. Zato določena tehnika ne deluje in greš iz ene stvari v drugo in spet tretjo. Igra žrtve in tirana je tukaj močno prisotna. Ti si žrtev okoliščin. Eden od sloganov anonimnih alkoholikov se glasi, “Kamorkoli greš, si tam ti.” Svojo duhovno anoreksijo, občutek globokega pomanjkanja neseš s seboj, kamorkoli greš. Nič se ne spremeni, dokler ti ne začneš sprejemati dejstva, da je tvoja duhovna anoreksija samo tvoja. Težava je tvoja. Sprejemanje polne odgovornosti za svoje življenje je ključnega pomena. Precej lažje je svojo energijo in čas porabljati, da z njo hraniš svojo zamero in se izogibaš delu, ki ga moraš opraviti.

Majhni koraki. Če bi ti nekdo prinesel siroto iz vojne, ki je pozabila kako si želeti negovanja in kako prositi za negovanje, kaj bi naredila? Verjetno bi začela z majhnimi stvarmi, sladko stvarjo, ki bi jo dala otroku v usta. In če bi se otrok odzval, s kakršnim koli znakom, bi te to osrečilo.
Kako so videti majhni koraki? Ustavi se. Vdihni in izdihni. Opazuj sebe. Opazuj, kaj so stvari, ki te odprejo, ti pomagajo, da se sprostiš. Da bi lahko sprejela, se moraš najprej odpreti.

In odpiranje ni nekaj, kar bi lahko naredila zlahka. Utegne biti strašljivo. Zato je ključnega pomena, da si dovoliš čutiti. Kaj čutiš?
Občutki, da nimaš kontrole te lahko preplavijo, zato je ključnega pomena, da začneš z ozaveščanjem svojih meja, svojega varnega prostora.

Prvi korak je, da začutiš, da je varnost v tebi in ne zunaj teb. Na tebi je, da začutiš, da je že v tebi. Stabilnost pride iz prakse ustvarjanja varnega prostora.
Povej si resnico. Prosi za pomoč. Naredi korak.

Duhovna anoreksija je oblika duhovnega pomanjkanja. Ko verjameš, da nisi dovolj dobra, da si slaba, da si brez vrednosti. In verjameš, da te je bog, vesolje, višja sila izdala, te zavrnila, zapustila ali celo zlorabila. V tem primeru je ideja, da bi lahko bila negovana in da bi lahko bilo zate poskrbljeno nezaslišana, predobra, da bi bilo res.

Največji izziv, ki ga imamo je brez dvoma v tem, da svoje izvorno prepričanje glede tega, kako se do nas vedejo avtoritete, preslikamo na vse svoje odnose; do denarja, do partnerja, do otroka, do poklicanosti, do Boga.
Vendar je resnica takšna, da je vse tukaj zate. In vse je v tebi. Na tebi je da odkriješ vrata v duhovno kraljestvo.
“Pridite vsi lačni in žejni,” pravi bog, “in prejeli boste duhovno negovanje.”

Povzeto po članku Dale Ryan

podpis

Srčna navigacija

Verjamem, da lahko živiš življenje na mehek, nežen, prijazen, ljubeč način. Brez trpljenja, brez mučenja, truda in potiskanja. Temu pravim, da živiš na sijoče ženstveni način. Danes sem vedno bolj v tej uglašenosti, da živim iz srca.

Veš, leta sem delala stvari iz glave, živela sem iz glave, odločala sem se logično, razumsko. Pozabila sem na to, da imam v sebi navigacijo, ki je bolj modra, bolj srčna, bolj uglašena s tem, kaj želi moja duša.

Iskala sem odgovore in iskala sem samo sebe, tam zunaj nekje. Delala sem številne tehnike in na nek način od zunaj poskušala priti do sebe. Pogosto sem poskušala izsiliti odgovore in potiskala na silo.

To, kar je bilo videti kot razpad mojega sveta leta 2009, je bil v resnici moj preboj, ki me je vodil direktno v srce.

V tvojem vsakdanu imaš vedno na izbiro ali deluješ iz svoje leve, logične možganske polovice ali iz desne, intuitivne polovice. Aktivacija desne možganske polovice pripomore k temu, da svoje življenje živiš uglašena s svojimi srčnimi željami in da uporabljaš to, kar imenujem srčna navigacija.

Srčna navigacija je tvoj notranji navigacijski sistem, ki te v življenju vodi, da deluješ iz tvojega srca in duše. Vodi te v stik s tvojimi resničnimi srčnimi željami. In pomaga ti, da v svojem življenju ustvariš to, kar je uglašeno s tvojo dušno misijo, s tem, zaradi česar si tukaj.

Vem, kako je to slišati… kr’ neki.
Vendar, če še vedno bereš, globoko sebi čutiš, da je v tem resnica. Se spomniš situacije, ko si kupovala nekaj, kar si resnično v sebi čutila, da je prava stvar, ali pa kako si imela občutek, kot bi letela, nič te ni moglo ustaviti, ko si v sebi začutila, da je to prava stvar in da želiš ta projekt speljati do konca.

Ne glede na to, kaj se je pletlo po tvoji glavi, ko si stopila v tok, te je vse peljalo k temu, da se je stvar zgodila na tisti pravi, srčni način. In pogosto se ti zgodi, da vključiš svojo srčno navigacijo, pa pravzaprav sploh ne veš, kaj si naredila. In ravno zaradi tega imaš občutek, da tega ne moreš ponoviti.

Resnica je, da si ti kreator svojega življenja.

Če naj se nekaj zgodi, če ti je namenjeno, se bo zgodilo. Ja, res je samo vprašanje časa. Kajti umetnice smo v tem, da oviramo same sebe.

Vem, da tega ne maraš slišati. Še posebej, če tvoje življenje v tem trenutku ni takšno, kot si želiš zase.

Vse se začne s tem, da prevzameš polno odgovornost zase. Za svoje misli, svoja čustva in akcije, pa tudi za vse ovire, ki jih sama sebi postavljaš na pot.
Vse se dogaja ZaTe.
In celotno Vesolje stremi k temu, da se ti to, kar si želiš tudi uresniči.
Vesolje se odziva nate.

Ti usmerjaš svojo pozornost in tja, kamor jo usmerjaš, tja teče tvoja energija in tam imaš rezultate.
In modro je, da jo usmerjaš s svojim srcem.

Srčna navigacija in kako jo uporabljaš

Skozi svoje srce si v odnosu s svetom, ki te obdaja. Tvoje srce je sedež ljubezni in sočutja. Tvoje srce je instrument povezovanja.
Človeško srce ustvarja električno polje, ki je približno 100-krat močnejše od električnega polja v možganih, in magnetno polje, ki je kar 5000-krat močnejše kot magnetno polje možganov.

To pomeni, da tvoja srčna navigacija (heart-set) deluje precej močneje od svoje miselne naravnanosti (mind-set). Seveda sta obe pomembni. Vendar kljub temu velika večina zanemari ali pozabi na svojo srčno navigacijo, ki jo poganjajo občutki.

Da bi bila v stiku s svojo srčno navigacijo in bi jo zavestno uporabljala, moraš biti utelešena, v stiku s svojim telesom, da lahko začutiš to, kar čutiš v sebi.

To v praksi pomeni, da ko si v skupini ljudi, ne glede na tvoje odnose z njimi in ne glede na to, kar govoriš, ljudje čutijo tvoje srce. Ljudje se uglasimo drug z drugim skozi srce. In zato drugi čutijo kdo si in kaj verjameš.

Lahko si do onemoglosti ponavljaš “Verjamem, da bom uspela” vendar če v svojem srcu čutiš drugače, to vsi okoli tebe čutijo. In Vesolje se odziva na tvojo srčno naravnanost in ne na tvoje besede.

Srčna navigacija je povezana z izvornimi kvalitetami tvoje ženske duše. Tvje srce ve, kdo si in zakaj si tukaj.
Srčna ženska ve, kako pomembno je, da je uglašena s svojimi izvornimi kvalitetami ženske duše in da uporablja svojo srčno navigacijo.

Pogumna je, kajti srčnost je pogum, da si to kdor v resnici si.
Brez mask. Brez pretvarjanja.

Da v polnosti uporabljaš svojo srčno navigacijo so potrebni štirje ključni koraki:
Prvi je, da se odpreš in da se sprostiš v telo. Da lahko začutiš.
Drugi je, da si sprejemljiva. Da opaziš priložnosti, ki te vodijo tja, kamor si želiš. In da jih sprejmeš.
Tretji je, da v sebi čutiš polnost, da čutiš, da je vse v tebi in da pustiš, da te to neguje. Dejstvo je, da smo s svetom povezani tudi prek srca, in sicer z občutno trdnejšo povezavo. Tu pride do stika sodobne znanosti in starodavnih izročil. Če lahko ozavestimo občutek v svojem srcu, ko opredeljujemo svoj odnos do sveta, se odnos do sveta, kakršnega čutimo, v resnici vzpostavi. Če torej čutiš, da je tvoje telo že ozdravljeno, da imaš vse, kar potrebuješ, da si uspešna na delovnem področju ali na področju medčloveških odnosov, ti občutki spodbudijo moč tvojega srca, ki v tvoje življenje privabi uresničitev omenjenih občutkov.
To je magnetizem. To je magnetična privlačnost.

Dejstvo je, da s tem, ko si, to kar si. S tem, ko to iz sebe izžarevaš, kar je četrti korak, k sebi pritegneš točno to, kdor ti si.
Znanost dokazuje, da so občutki, ki vplivajo na najboljše rezultate, občutki hvaležnosti in spoštovanja. Če si v srcu hvaležna za uresničitev svojih želja, za mir, ki že vlada, čeprav televizijska poročila govorijo drugače, s temi občutki posežeš v polja električnih in magnetnih povezav ter tako sprožiš spremembo v t. i. osebni resničnosti posameznika.

Nič te ne more ustaviti, ko si v sebi uglašena na to, kar je tvoja dušna izbira in zavestno uporabljaš svojo srčno navigacijo.
Vse je že v tebi, vendar je potrebno zavestna uporaba tega, kar ti je na voljo.

Več o močeh srca, o izvornih dušnih kvalitetah in srčni navigaciji delim v DivineFemme Akademiji, ki bo na voljo jeseni.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Mikrokozmos prijaznosti

Družba v kateri živimo je postala pravo nasprotje temu o čemer ljudje tako radi govorimo.
Preveč razmišljamo, preveč hitimo, smo v stresu in osamljenost postaja prava epidemija.
Ne znamo se več umiriti, upočasniti in negovati sebe.
Nimamo časa za to, da bi začutili sebe, prepoznali kaj potrebujemo in to skomunicirali.

Ljudje se ukvarjajo s sabo, s tem kako preživeti in ne razmišljajo o tem, kako ustvariti skupnost. Čeprav je prijaznost nekaj, kar pogosto opisujemo kot neučinkovito ali celo osladno je v moji izkušnji nekaj, kar brez dvoma spreminja svet.

Spremeni mikrokozmos.

Moja sprememba se je začela z zavezo, da bom vztrajno in vedno znova izpraševala samo sebe; Kaj je najprijaznejša stvar, ki jo v tem trenutku lahko naredim zase? Spoznala sem, da je prijaznost navdihujoča, močna, pogumna in modra. Brez dvoma ima moč preobrazbe v sebi.

Prijaznost brez dvoma vpliva na ljudi okoli nas. Še posebej, kadar je namerna.

Prijaznost je naravna človeška kvaliteta, ki se z namerno akcijo potencira.
Prijaznost je brez dvoma zelo pomembna za našo fizično in čustveno dobrobit.
Raziskave kažejo, da razmišljanje o ali opazovanje ali prakticiranje prijaznosti stimulira vagusni živec, ki ti ogreje srce in stimulira izločanje oksitocina, hormona povezovanja.
Prav tako spodbudi sistem nagrajevanja v centru za reguliranje čustev v naših možganih in sprosti dopamin, hormon, ki je povezan s pozitivnimi občutki in vznesenostjo.

Prijaznost znižuje stres, zaskrbljenost in depresijo.
Sprosti te in v medsebojnih odnosih naredi čudeže.
In to ne glede na to ali ljudi poznaš ali ne.
Poskusi naslednjič, ko boš v mestu, med ljudmi narediti nekaj prijaznega za koga ali pa mu nameni prijazno besedo.
In opazuj, kaj se zgodi. Praksa brez dvoma dela mojstra, tudi na tem področju.

Izziv je brez dvoma v tem, da si prijazna takrat, ko si v slabi koži in ko bi raje sitnarila in nergala. Če uspeš takrat zavestno izbrati, da si prijazna, spreminjaš svoj svet.

Vedno je naša izbira, kako delujemo v svetu.

Tvoji možgani se lahko naučijo novih navad. In veščine medsebojnih odnosov kot je namerna prijaznost so ključnega pomena, da ustvarjaš zdrave odnose tako do sebe, kot tudi z drugimi ljudmi.
Prijaznosti se lahko naučiš skozi dnevno prakso. Vsak dan treniraš svojo mišico prijaznosti s preprosto prakso samoizpraševanja; Kaj je najbolj prijazna stvar, ki jo lahko v tem trenutku naredim zase?

Ko si namenoma prijazna, odpreš svoje srce in ob tem ko si prijazna in deliš ljubezen tudi sprejmeš ljubezen.
Namen je zgolj v služenju drugim, v tem, da podeliš ljubezen, brez da karkoli pričakuješ v zameno.
To, da deliš je že samo po sebi nagrada.

Svoje možgane izuriš v prijaznosti s tem, ko vedno znova izbiraš prijaznost.

Pomembno je, da se vedno vprašaš ali želim biti prijazna v tem trenutku, kajti pogosto smo naučene, da smo prijetni in potem poskušamo ustreči, tudi ko nam ni do tega, da bi bile avtentično resnično prijazne.
Pomembno je, da vedno izhajaš iz resnice.

Nekaj primerov, kako lahko prijaznost daš v prakso:

  1. Prakticiraj prijaznost do sebe. To je izjemno pomembno, kajti pogosto si do sebe manj prijazna kot do drugih, celo do neznancev smo bolj prijazne kot do sebe. Pomisli, kaj je najprijaznejša stvar, ki jo lahko narediš zase v tem trenutku?
  2. Zapomni si, precej lahko je biti prijazna, ko si dobro razpoložena. Izziv se vedno pojavi, ko si slabe volje, frustrirana, jezna ali ranjena. Takrat je pomembno, da se ustaviš. Si vzameš trenutek. Vdihneš. Opazuješ kaj se dogaja. In izbereš prijaznost, namesto, da odreagiraš.
  3.  Zavestno izberi, da delaš namerna dejanja prijaznosti. Prijazno pozdravi poštarja. Se zahvali za dobro delo. Povabi prijatelja ali prijateljico na kavo. Bodi iskrena in si dopusti spontanost. Vnesi prijaznost v svoj vsakdan zavestno!

Si voljna narediti dve preprosti stvari vsak dan, da bi prijaznost dala v prakso?

Pridruži se mi v izzivu, da deliš ljubezen. Več najdeš v FB skupini, ki sem jo oblikovala, da v njej podelimo svoje izkušnje. Uradni jezik v skupini je angleški. SHARE the LOVE for 3 months doing 3 nice things a day for your man :)  Najdeš jo >>> tukaj <<< 

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Ženstvena ženska ima izjemno moč.

Lahko si predstavljaš, kako globoko me zadelo, ko sem iz ust moškega slišala naslednjo izjavo: »Ženske se sploh ne zavedate svoje moči. Ko se ženska trudi biti možata, se odpove svoji resnični moči. Ženske ste že močno pred moškimi. Samo pomisli kakšen čudež je ženska! Ne samo da zmore vse, kar zmore moški. Poleg tega rojeva otroke, jih vzgaja, neguje in skrbi za Dom.«

VAU. Si predstavljaš, kako sem zazijala?

In potem sem mojega dragega pred 14 dnevi vprašala, kaj bi on rekel, kdo sem jaz zanj, ko sem delala domačo nalogo za Moderno Marcareting Akademijo. “Dom,” je izstrelil. Obstala sem. Ljubše bi mi bilo, če bi mi rekel, da sem Boginja ali Muza. Vendar se nisem pritoževala nad odgovorom.

Sedela sem z njim nekaj časa, da se je resnično vsedel v moje celice in v moje srce.

Za svojega moškega sem Dom.

Dojela sem, da moški v resnici poznajo izjemno dragocenost ženske in jo cenijo. Boleče je bilo spoznanje, da smo v resnici ženske tiste, ki ne vidimo svoje čudežnosti, svoje dragocenosti in ne cenimo vsega, kar zmoremo.

Zame je bilo boleče spoznanje, da jaz ne vidim tega, kdo sem. Toplina in mehkoba. Prijaznost in domačnost. Zavetje. Oaza miru.

Dnevno srečujem ženske, v katerih vidim samo sebe pred desetimi leti. Ženske, ki verjamejo, da je edini način, da so prepoznane kot uspešne v svojem življenju, če potisnejo ob stran svojo ženstvenost in delujejo skozi moško naravo.

Ob tem pozabljajo in to vem iz prve roke, da v kolikor imaš močno žensko jedro v sebi, delovanje v možati energiji zate pomeni nenehno bojevanje, ki terja ogromno tvoje energije. Ta boj in pomanjkanje energije pusti trajno sled v tvojem telesu. Pozna se na počutju, v nezadovoljstvu. Posledica je pogosto fizična utrujenost, čustvena izpraznjenost in mentalna izčrpanost.

In to me še danes zadane, ko se mi kakšen dan zgodi, da me kolesje vsakdanje rutine tako potegne vase, da pozabim nase.

Ker moška vloga ni moja izvorna narava, takrat, ko sem možata, nisem avtentična. Zanikam svojo izvorno naravo. In rezultat je, da nisem v svoji brilijantnosti.

Rezultat je običajno stres, ki terja svoje na mentalni, čustveni in fizični dobrobiti. Moje telo protestira, postane togo, zategnjeno in to kar vedno znova tvegam je izgorelost.

Moje žensko telo in moj hormonski sistem ni narejen za stres, ki ga zmore moško telo in moški hormonski sistem.
Resnica je, da sem precej zanič moški.

Moški so mi povedali, da je najbolj neprijeten pogled na žensko, ki se obnaša kot moški, ki meni, da vodi, vendar izhaja iz svoje pasje ženske in je nesramna in dominantna. To, česar se možata ženska ne zaveda je, da oponaša negotovega moškega in ne moškega v svoji polni možatosti.

Ženska ima izjemno moč takrat, ko je ženstvena.

Ženska, ki je v moški energiji na moški strani ne vzbuja spoštovanja. Za možatega moškega je izraz šibkosti, če ženska poskuša biti kopija moškega. Zanj je to izraz strahopetnosti, ker ženska nima jajčnikov, da bi bila original, to kar v resnici je – ženska.

Moški spoštuje ženstveno žensko. Ker je, kar je. Ker pokaže svojo kreativnost in sposobnost kot ženska. Ženska, ki je pogumna, da je avtentična, ženstvena in hkrati strokovna na svojem področju je z moške strani občudovana.

Ženska vodi iz svoje avtentične ženstvenosti, ne fasade možatosti.
In to je tisto, kar je cenjeno in spoštovano.

Ko je ženska možata ima običajno težave tudi v svojem ljubezenskem življenju.

Še danes se spomnim, kot bi bilo včeraj, ko sem se leta 2008 prebudila ob svojem dragem in dojela, da mu po vsej verjetnosti ni žur biti v postelji še z enim moškim. To je bil moj klic k prebujenju.

Dojela sem, da pojma nimam, kaj pomeni biti ženstvena. Bila sem jezna, frustrirana in hotela sem odgovore. Takoj.

Vendar me je življenje naučilo, da ničesar ne moreš izsiliti. In da edina pot v ženstvenost vodi navznoter. Ni je kreme, šminke, obleke ali čevljev, ki bi jih lahko kupila in bila ženstvena. Ženstvenost ima opraviti s tvojo notranjostjo in z izvornimi kvalitetami tvoje ženske duše.

Prepoznati jih moraš v svoji notranjosti, jih aktivirati v sebi, jih izbrati, da bi te nahranile, te napolnile, da bi jih lahko podelila s svojim moškim. To je edini način, da ustvariš alkimijo ljubezni. TIsto magnetično privlačnost, tisti žar, strast, sočnost, ki je bila verjetno prisotna na začetku odnosa.

Globoko verjamem v to, da je ženstvena ženska tista, ki iz svojega moškega izvabi najboljšega moškega, ki se skriva v njem. In v druženju Alkimija Ljubezni z žensko delim praktična navodila, kako iz svojega moškega izvabi najboljše in ustvari ljubeče partnerstvo. Več o spletnem druženju najdeš na povezavi tukaj>>>

Maj je tradicionalno mesec ljubezni. In letošnji maj nas izziva na področju odnosov. Ženski so odnosi najbolj pomembni, zato imamo z njimi pogosto težave.

Ko me ženske vprašajo zakaj je toliko na ženski in zakaj se samo ženske toliko trudimo okoli odnosov, ponavadi odgovarjam s tem, da  pozabljamo, kakšen vpliv imamo na svoje moške in da ima ženska to izjemno sposobnost, da iz svojega moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Ključno vprašanje je ali poznaš svojo izjemno moč in ali jo ceniš?

Zato rada rečem, da moraš, če želiš izboljšati svoje odnose, začeti pri sebi. Si voljna? Boš izbrala Sebe?
To pa je zgolj tvoja izbira.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S.: Vabljena na 4 mesečno popotovanje v globine Alkimije Ljubezni več najdeš na povezavi tukaj >>>

Dom je tam, kjer je tvoje srce…

Dom ni le tranzitno bivališče; njegova esenca leži v osebnosti ljudi, ki v njem živijo — H. L. Mencken

Hiša ali stanovanje še ni Dom. Hiša je struktura, ki jo je nekdo postavil. Dom pa so ljudje, ki v njej živijo in jo naredijo varno in prijetno mesto za bivanje.

Lahko živiš v izjemno moderni, po zadnjih trendih opremljeni hiši, ki je brez „duše“. V svoji praksi čiščenja prostora pogosto naletim na prostore, kjer je bilo pet elementov postavljenih skupaj v hišo, opremili so jo po najnovejših trendih, na prvo oko vse izgleda popolno. Vendar imaš občutek, da nekaj manjka. Ljudje v njej ne „živijo“. Pogosto je občutek, kot bi bili v hotelski sobi ali najetem prehodnem bivališču. In sploh nima veze ali so prebivalci bogati ali revni, z otroci ali brez otrok.

Dom je mesto, ki ga ustvariš.

Hiša je torej struktura pripravljena za bivanje.
Dom pa je mesto kjer živiš, ljubiš in se čutiš dobrodošlo vsakič, ko se vrneš vanj.
Daje ti občutek udobja, varnosti in stabilnosti.

Pravijo, da je dom tam, kjer je tvoje srce.

Hiša je stavba, v kateri ljudje živijo.
Dom je mesto, kjer si ti lahko to, kar si. Kjer se čutiš sprejeto.
Hiša je brez sentimentalne vrednosti.
Dom ima izjemno čustveno vrednost.

In verjetno ravno zaradi tega ljudje, ko prodajamo svoje hiše govorimo o hišah in ne prodajamo doma. In ko kupimo hišo ali stanovanje, dvignemo njegovo vrednost takoj, ko ga poimenujemo Dom.
Dom je mesto, kjer živiš svoje življenje v polnosti.

Dom je mesto, kjer si ti, tam kjer nisi na obisku, tam kjer se  počutiš doma.
Ne moreš se navezati na prazne stene, navežeš se na dušo hiše ali stanovanja, ki odraža tebe.

Sama rada rečem, da ima vsak prostor svojo devinsko bitje in od tega kako pristno navežeš stik s to energijo, ki predstavlja Dom, se lahko v njem odzrcalijo tvoje radosti in male obsesije. Kajti Dom ustvariš iz svoje Duše. Napolniš ga s svojimi dušnimi kvalitetami.
Ljudje v svoj dom umestimo stvari, ki predstavljajo to, kar nam veliko pomeni v življenju, svoje vrednote in radosti. In zato lahko takoj, ko vstopimo v nek prostor, prepoznamo, kaj so glavne vrednote človeka, ki tam biva, kot tudi ali se ceni ali ne.

Rada rečem, da si moramo Dom ustvariti. Kajti ni samo po sebi umevno, ko vstopimo v nek prostor ali se vanj vselimo, da v sebi nosi kvalitete, ki nam veliko pomenijo, naše vrednote. In ravno zaradi tega je v skladu s spreminjnjem naših vrednot potrebno ohranjati frekvenco v Domu „uglašeno“ z nami.

Energijsko čiščenje Doma naredi točno to.
Uglasi tvoj prostor s tabo in s tvojimi željami, tvojo življenjsko misijo in te podpira v tem, da to dejansko zaživiš. Zato je tako zelo pomembno, da si Dom ustvariš.

Pogosto se vse začne pri prvem koraku in to je kaj so moje srčne želje. In kaj je moja življenjska misija, da bi to lahko vnesli v svoj prostor. Po dolgih letih svetovanja ljudem kako ustvariti svoj Dom, dom, ki te podpira v tem kar si želiš, sem prepoznala, da je moje svetovanje feng shuija veliko več kot opremljanje prostora. Gre za matriko, za življenjski načrt, ki ga vsi nosimo v sebi in proces kako prepoznati kaj je tisto, kar nosimo v sebi.

Vsaka oseba ima v sebi svoj izborni načrt Duše. Pomembno je, da prepoznamo in razkrijemo svoj življenjski načrt, blueprint, matriko, ki jo nato lahko skozi proces DivineHome Blueprint vnesemo v svoj Dom. To česar se pogosto ne zavedamo je, da je ključ v tem, da SI Dom in ne, da ga narediš.

Biti Dom je ključ do vsega, kar pomeni, da je potrebno vse stvari najprej prepoznati v sebi in iz sebe lahko ustvarimo Dom.

Feng shui je filozofija, ki je k meni prišla leta 1996 in navdušila me je na prvo žogo, to je bilo to. In ko sem leta 2000 začela s konzultacijami, sem se mojstrila in rasla skupaj s svojim znanjem in razumevanjem prostorov. Potem sem počasi opustila feng shui, kajti ukvarjanje z zunanjimi prostori me ni več izpolnjevalo in premaknila sem se v notranje prostore, v ustvarjanje notranjega Doma.

Danes vem, da se notranji Dom odslikava v zunanjem. Zato lahko skozi stanje Doma ugotovimo, kje se oseba nahaja v svojem notranjem Domu. In če oseba ne zna ustvariti Doma, to pomeni, da je ni v njenem prvem Domu, v njenem telesu.

Kje je tvoj center moči v tvojem domu?
In kako dobro skrbiš za organe svojega Doma? So tvoja pljuča čista in srce očiščeno vse krame? So tvoji meridiani pretočni ali energija zastaja in stagnira? Doma si  ne ustvariš tako, da na platno, ki je že poslikano, narišeš novo sliko, kar pogosto delamo, ko poskušamo reševati “težave” in izzive skozi Feng shui zdravila.

Ko me ljudje pokličejo kam postaviti fontano ali obesiti mobil, me pogosto ne razumejo, ko jim povem, da je to kot aspirin, ki ga vzameš, brez da se soočiš z vzrokom od kje težava v resnici izvira. Prostor odslikava našo notranjost in vedno izberemo prostor, ki nas podpira na naši poti. Prostor vedno odslikava Tebe.
Če ti tvoj prostor ni všeč, si moraš ogledati kje si nisi všeč in kaj ti v tebi sami ni všeč, pa to projiciraš ven iz sebe.

In ko se vseliš v prostor, kjer je nekdo pred tabo že živel, je modro platno, na katerega je naslikana določena slika očistiti in slikati svojo sliko na čisto in prazno platno. Kajti v nasprotnem primeru bo energija, ki je že v matriki, ne glede na to, kako dobro si opremila prostor, kako novo je pohištvo in kako lepe so barve v prostorih, bo spodnja slika na tem platnu, sčasoma nekje stopila v osprednje in „zamazala“ barve nove slike.
Iznakazila bo novo podobo.

Dejstvo je, da smo energijska bitja, ki imajo fizično izkušnjo in ne fizična bitja, ki imajo energijsko izkušnjo. Dejstvo je, da prostori v katerih bivamo, vplivajo na nas ravno v tolikšni meri, kot mi vplivamo nanje. In dejstvo je, da smo si vse izzive, ki jih ima prosto,r izbrali zato, da nam prostor asistira v spoznavanju nas samih in preseganju nas samih.

Ko spoznaš, kaj so izzivi in se z njimi pomiriš, dobiš priložnost za selitev na novo lokacijo. Če selitev izsiliš, s seboj odneseš vse svoje težave, kar se bo kmalu pokazalo tudi v novem okolju.

Zato v svojem delu vedno najprej svetujem čiščenje sebe, odkrivanje sebe; Kdo sem? Kaj želim? Zakaj sem tukaj?
Ko to ugotovimo, sledi naš prostor, da nam daje podporo, da nas spomni vedno znova, zakaj smo tukaj in kaj želimo.

In v svojem delu sem ugotovila, da je enkrat letno modro narediti notranjo inventuro in energijsko čiščenje Doma.
In ni ga boljšega časa kot je pomlad.
In verjemi mi, da je ta pomlad resnično nekaj posebnega. Modro je, da si zastaviš kam naprej, kajti mesec april nas v tem čiščenju močno podpira. Asistira nam v delanju prostora z novo, kajti energija pomladi nas bo izstrelila v orbito naših sanj, če imamo zastavljeno smer in vemo kaj želimo in kam gremo.

Izkoristi to pomlad za razjasnitev tega, kaj so tvoje sanje in kaj je tvoj življenjski načrt.
Razjasnite si kje si Doma in se utelesi!
Bodi Dom.

In nato se loti pospravljanja krame, vsega kar ti ne služi več, s tem, da se vprašaš, kako me to podpira na moji poti doseganja mojih sanj? Odstrani stvari, ki ti ne služijo.
Naredi prostor.

In potem je čas, da si ustvariš svoj Dom tudi v hiši ali stanovanju, kjer živiš, da ga energijsko očistiš, vstaviš vanj novo matriko, svoj življenjski načrt in v skladu z njim opremiš Dom, namestiš predmete, ki te podpirajo in spominjajo na to, kaj si želiš.

Ja, pred nami je intenziven mesec in čaka nas veliko dela.
Je vredno?
Vedno!

Če želiš živeti svoje sanje, si ustvari temelj, ki te bo podpiral v doseganju le teh.
In temelj je tvoj Dom.
Notranji Dom in njegov odsev v zunanjem svetu.
Kajti v tem je resnica.
Dom je le odsev tebe.

In ko se spremeniš, ko se spremenijo tvoje želje, začutiš željo po spremembi, po selitvi, po generalni obnovi svojega trenutnega Doma.

In to vedo povedati vsi tisti, ki so ostali brez v praznem gnezdu. Ko so se otroci odselili, ko so se upokojili, ko so spremenili službo, ko se je rodil otrok … takrat se je zaključilo eno obdobje v življenju posameznika, zaključile so se dušne izbire in začele so se nove.
In ob tem ljudje pogosto začutimo željo po spremembi okolja, po selitvi ali vsaj preobrazbi Doma. Ljudje barvajo stene, kupujejo novo pohištvo in pozabljajo na energijsko osnovo, na matriko.
Če ne spremenimo te, je kot bi čez staro sliko nanesli novo plast barve.

Zakaj je potrebno energijsko čičenje Doma? Ker si tega vredna. Ker ceniš sebe in veš, kaj želiš v življenju in se zavedaš, da je energijska matrika ključna v procesu kreiranja svojih sanj.
Zakaj energijsko čiščenje maternice? Če želiš karkoli novega v svojem življenju je to mesto kreacije modro očistiti vseh prejšnjih vtisov in slikati na prazno platno.

Vse se začne pri energijski sliki, ki jo ustvarjaš in jo nato odslikavaš iz sebe v svet.
Naredi najboljše, kar je mogoče, s tem, kar Ti je dano.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Koda: Ženska

Sodobna ženska leta, kaj leta, desetletja preživlja v moškem svetu. V svetu, v katerem je moškost visoko cenjena in bolj spoštovana kot ženstvenost. In sodobni svet nas sili v moško energijo, pogosto zavoljo preživetja.

Moška energija ti brez dvoma pomaga narediti stvari, usvojiti cilje, pomaga ti pri strategiji in prepračunavanju, pri samozadostnosti in neodvisnosti. Težava je v tem, da moški način, kjer se usmeriš na cilj, greš za rezultati in dosežeš, kar si si zastavila, ženske nikoli ne napolni. Moški so tisti, ki rastejo skozi dokazovanje, doseganje, izzive in tekmovalnost. Žensko pa to na dolgi rok izčrpava. Pušča jo prazno, ločeno od njene ženske moči, ločeno od njenega centra.

Ko je ženska v svoji moški energiji, to ustvari težave v odnosu z moškim. Možata ženska v  odnosu z moškim ne ustvari potrebne polarnosti, ki bi moškega navdihnila k dolgoročni zavezi. In to ne glede na njeno fizično privlačnost, lepoto in inteligenco.

Dejstvo je, da moški hrepeni po ženstveni ženski.

Tako kot ženska hrepeni po možatem moškem, ki jo zaščiti, poskrbi zanjo in vodi, tudi moški hrepeni po ženstveni ženski, ki ga sprejema, podpira in zna zanj ustvariti prostor, v katerem začuti toplino, domačnost in ljubezen.

Tvoja Ženstvenost je povezana z nežnostjo, ljubečnostjo, prijaznostjo, globoko povezanostjo, srčnostjo, sprejemljivostjo, pa tudi divjostjo, mističnostjo in kaotičnostjo. Tvoja ženstvenost odpira vrata z ljubeznijo. Izžarevanje svetlobe je tisto, ki odpira vrata srca.

V stiku s svojo ženstvenostjo se zavedaš svoje Edinstvenosti, enkratnosti in neponovljivosti. V sebi čutiš jasnost glede tega kdo si. Enostavno veš, da si tukaj z razlogom in da v sebi nosiš Darilo, ki ga imaš, da ga podeliš s svojim moškim in s svetom.

V svoji ženski Naravi čutiš željo po povezovanju z drugimi točno takimi kot so. Povezana s svojo žensko naravo veš kdo si in ne poskušaš ljudi pripraviti do tega, da te imajo radi, da ti dajejo ali se spreminjajo zaradi tebe. V sebi čutiš moč globoke povezanosti, ki jo poznamo kot intimnost. Veš, da intimnost lahko izkusiš le, ko si povezana najprej s seboj in utelešena v svojem ženskem telesu.

Ženstvenost je povezana s Senzualnostjo. Senzualnost pomeni, da ženska čuti z vsemi svojimi čuti in se zna sprostiti v svojem ženskem telesu. Ženstvena ženska je radovedna, raziskuje življenje in čuti živost v svojem telesu. Izkuša svet z vsemi svojimi čuti in zna uživati v trenutku, tukaj in zdaj.

Ženstvenost te poveže s samim virom Kreacije, kjer se zavedaš, da svoje življenje kreiraš v tem trenutku, tukaj in zdaj. Kreacija  je dejanje stvarjenja. Dejanje kreacije je dejanje uglaševanja na vibracijo, ki že obstaja v polju vsega kar je (v polju vseh potencialov) in ta uglasitev na vibracijo prinese v tvoje življenje tisto, na kar se uglašuješ. In v samem bistvu kreacije je igrivost. Ti si instrument skozi katerega se božansko izraža v svetu tukaj in zdaj.

Tvoja ženska narava je raznolika, v sebi ima tako temne, kot svetle dele, tako mir kot nevihto, tako ljubezen kot sovraštvo. Avtentična ženska ve, da je iskrenost ključnega pomena in v sebi čuti zaupanje vase, da se pokaže točno takšna, kot je, brez potrebe po skrivanju ali prilagajanju.

Vsaka ženska v sebi nosi globoko notranje vedenje, intuitivno moč, ki je del njenega Darila, ki ga ima, da ga podeli z ljudmi in s svetom. To je tisto, kar v ljudeh, ki pridejo v stik z ženstveno žensko vzbudi občutek domačnosti in pogosto moški takšno žensko opišejo, da se v njeni družbi počutijo, kot bi prišli Domov.

Ženstvena ženska se zaveda, kako pomembna je ranljivost in je voljna odpreti svoje srce, da se skozi njo izrazi njena ženska Duša. Moški si želi spoznati žensko v vsej njeni veličastnosti, brez mask, brez persone, brez fasade in ustvarjanja lažne podobe.

Moški globoko hrepeni po ženstveni ženski, ki ve, kako ga sprejeti točno takega kot je. Sposobnost ženske, da odpre svoje srce in sprejme moškega, njegovo možatost, njegovo moč in njegova darila, je tisto, kar je za možatega moškega pri ženstveni ženski neustavljivo privlačno. Ko ženska resnično utelesi svojo ženstvenost, se moški ob njej popolnoma stopi. Resnično je pripravljen zanjo narediti vse, kar je v njegovi moči.

In težava številnih žensk v sodobnem svetu je, da sicer hrepenijo po možatem moškem, vendar so v svoji moški energiji in se zaprejo za sprejemanje. Večina žensk se tega ne zaveda in zato vedno znova izkušajo nezanimanje s strani moških ali pa si moški to, kar potrebujejo poiščejo drugje.

Odprtost, sprejemljivost, negovanje in dopuščanje so temeljne kvalitete ženstvenosti, ki jih je potrebno prepoznati, si jih priznati, jih objeti v sebi, da bi jih lahko zaživela v svojem vsakdanu.

Šele takrat, ko je ženska voljna, da se odpre temu, kar ji moški lahko da in sprejme njegovo darilo, bo moški voljan ostati z njo. Sposobnost, da ustvari sveti prostor in neguje najprej sebe, pa ji omogoči, da bo lahko svoje Darilo, to kdo ona je tudi podelila s svojim moškim.

Koda: Ženska razkriva 6 pomembnih sestavin za izpolnjujoče življenje;
1. ženstvenost
2. edinstvenost
3. negovanje
4. sijaj
5. kreativnost
6. avtentičnost
Več najdeš na spletni povezavi http://divine.si/divinefemme/koda.html

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Kako ti gre sprejemanje ljubezni…

Pred nami je mesec ljubezni. Mesec, ki ga mnogi pričakujejo s strahom, predvsem zaradi visokih pričakovanj okolice glede tega kako bi morali praznovati Valentinovo in agonije samskih, ki si prizadevajo, da ne bi bili več samski.

Ob tem se me je zelo dotaknil komentar moškega, ki je svoji ženski povedal, da mora nujno dvigniti svoje standarde glede moških. »Ne moreš biti z moškim samo zato, ker se lepo obnaša do tebe. Moški se mora lepo obnašati do tebe. To ni nekaj, kar si moraš zaslužiti. Pripada ti. Vedno.«

Številne ženske dopuščajo nespoštovanje s strani moškega. Enostavno se jim zdi v redu, da je moški nespoštljiv. Tudi čustveno ali verbalno zlorabo enostavno tolerirajo. Zakaj?
Zato, ker so nespoštljive do sebe in ker tako zlahka zlorabljajo same sebe.
In ne, čisto nič ne pretiravam.

Sodobna ženska ima velike težave s sprejemanjem ljubezni.
In tudi tukaj ne pretiravam.
Zaprle smo svoje srce in ga ogradile z visokimi zidovi. Pa ne le enim, več ograd imamo, da slučajno ne bi kdo prišel blizu našemu srcu in nas ranil. Ko si ranjena, si v ščitenju svojega srca in ob tem pogosto ne prepoznamo, ko nam nasproti pride kdo, ki je vreden naše ljubezni, enostavno zato, ker se same ne čutimo vredne njegove ljubezni.

Sodobno žensko je na smrt strah, da bi bila ranljiva, da bi se odprla in da bi začutila. Na smrt jo je strah globoke povezanosti, ki jo imenujemo tudi intimnost. Zakaj? Ker jo je na smrt strah tega, da bo ranjena. Ponovno.

Zato ščitimo svoje srce z oklepi. Potrebovale smo jih, ker smo bile izdane in je bilo naše srce strto, ali naša nedolžnost poteptana. Zaradi bolečih izkušenj preteklosti smo zaprle svoje srce. In ga ščitimo.

Hkrati pa globoko hrepenimo po tem, da bi bile ljubljene. Da bi bile prepoznane. Da bi izkušale romantično ljubezen s partnerjem, sestrsko ljubezen v krogu žensk, prijateljsko ljubezen.
Vendar je nemogoče sprejeti ljubezen, če je tvoje srce zaprto. Če si ga zaščitila s številnimi oklepi, ki ga varujejo.
Ne moreš biti hkrati zaprta in odprta ter sprejemljiva za ljubezen. To enostavno ne gre.

Seveda je to, da rečem, da se moraš odpreti za ljubezen lahko reči, precej težje pa je to narediti, kajti vse se začne z ljubeznijo do sebe. In da bi lahko resnično začutila ljubezen, je potrebno prepoznati kaj so ovire, ki ti preprečujejo, da bi v prvi vrsti vzljubila Sebe.

Štirje načini, kako ženske sabotiramo ljubezen in je ne pustimo blizu, ne glede na to, ali smo samske ali v zvezi:

1. Pritoževanje
Pritoževanje prihaja preoblečeno v mnogih preoblekah. Vendar lahko izluščimo dve najpogostejše obliki. Eno je pritoževanje nad tem zakaj se nekaj še ni zgodilo. Tovrstno pritoževanje je pogosto povezano z občutki, da nisi dovolj ali pa da je s teboj nekaj narobe v primerjavi s tistimi, ki to, kar si želiš, že imajo. Primerjanje je ena tistih stvari, ki žensko dotolče.

Zakaj? Primerjanje žensko izsuši do konca. Gre za moško strategijo in način, kako moški rastejo in zacvetijo. Izziv primerjanja moškega in žensko vodi v dokazovanje, da zmore več in bolje. Razlika je v tem, da moškemu to omogoči, da raste, žensko pa oropa njene življenjske energije. Ženske ne rastemo skozi primerjanje, temveč skozi prepoznavanje in podporo. Ko prepoznaš, da je to, kar doživlja oseba, ki jo občuduješ, nekaj, kar lahko ravno zaradi tega, ker to prepoznavaš, doživiš tudi sama, če se temu odpreš in to sprejmeš v svoje življenje, s tem odpreš vrata, da se to lahko zgodi. Prvi korak je prepoznavanje.

Drugi način pritoževanja prihaja skozi zanikanje. Vedno znova zavračamo ljubezen, ki skuša priti do nas. Odrivamo jo od sebe, jo skrivamo in same sebe prepričujemo v to, da si tega v resnici ne želimo. To vodi v bolečino in trpljenje, kajti skozi zanikanje, ki je boleče, se ločujemo od delov same sebe, kar vodi v otopelost in na dolgi rok v ohranjanje visokih zidov, da bi nas zaščitili pred ljubeznijo.

2. Hitrost
Se ti dogaja, da takrat, ko bi ti nekdo lahko prišel blizu, pospešiš? Kar naenkrat se ti mudi. Ali pa si takrat, ko se v tvojem življenju pojavi nekdo, ki ti je všeč, nakoplješ na glavo dodatne projekte v službi, dodatne dejavnosti po službi ali pa tvoj otrok naenkrat začne obiskovati tri nove interesne dejavnosti? Pogosto takrat, ko smo na tem, da bi se odprle in bi začutile ljubezen vse skupaj potisnemo od sebe s tem, da pospešimo.

Hitrost je mehanizem izogibanja sebi. Delamo ogromno stvari in smo ponosne na svojo storilnost. Storilnost je ena tistih stvari s katero ženske merimo svojo vrednost. Dejstvo je, da ženska zmore ogromno stvari. Ključno vprašanje pa je ali je ob vseh svojih dosežkih tudi zadovoljna in izpolnjena?

3. Vrtenje v krogu in poganjanje hrčkovega kolesa

Živiš v preteklosti in dopuščaš, da te stari spomini držijo ujete v preteklosti? Se ti dogaja, da stvari iz preteklosti enostavno preslikaš v prihodnost brez, da bi resnično začutila, kaj čutiš tukaj in zdaj? Ko živiš iz preteklosti v prihodnost, ostajaš ujeta v starih ranjenostih in dopuščaš, da se stare zgodbe nenehno ponavljajo.

Osredotočena v sedanjosti imaš vedno izbiro, kako se boš odzvala na dogodke v svojem življenju. Moč kreacije je v tvojih rokah. Ko se vrtiš v krogih, živiš v pričakovanju tega, kar ti je poznano in iz strahu pred neznanim raje poustvarjaš to, kar se ti je v preteklosti že zgodilo. Enostavno programiraš svojo zavest, da vedno znova kreiraš svojo realnost iz že znanih vzorcev in tako poganjaš kolo svojega življenja kot hrček.

4. Svojo moč daješ v roke drugim

Ena najbolj strašljivih stvari je brez dvoma povezana s prevzemanjem 100% odgovornosti za svoje življenje. Kaj če bi prenehala s sojenjem preteklih dogodkov, ljudi, neuspehov in bi jih nehala uporabljati kot izgovor, da se ne moreš odpreti in v polnosti sprejeti priložnosti, ki ti jih življenje prinaša, dnevno?

Se ti zdi to, da v polnosti prevzemaš odgovornost zase strašljivo ali sprejemljivo? Se lahko odpreš in sprejmeš polno odgovornost zase in za to, kar kreiraš zase?

Da bi lahko sprejela to, kar ti Vesolje ponuja, se moraš odpreti in to sprejeti.

Pogosto je to, kar si želimo tik pred našim nosom.
Vse je že tukaj, in vse čaka nate.
Čaka, da se odpreš in da to sprejmeš.
Ključno vprašanje tukaj je, …

Ali dopuščaš sebi, da sprejmeš ljubezen, ki jo potrebuješ?
Ali rečeš ‘JA’ priložnostim in znamenjem, ki so tik pred tvojim nosom?

Izziv je nedvomno v tem, da ti Vesolje ne dostavi na vrata točno tega, kar si želiš. Običajno ti pošlje prvi korak, ki pravi, ‘Pojdi v trgovino, zdaj.’ In v trgovini naletiš na prijateljico, ki te povabi na zabavo. In na zabavi srečaš njeno prijateljico, ki te predstavi svojemu bratu in na naslednji zabavi te njen brat predstavi svojemu najboljšemu prijatelju in med vama se zgodi klik.

Stvar se ne zgodi na prvo žogo. Življenje od tebe terja zaupanje vase, zaupanje v dogajanje in predvsem odprtost, da si voljna sprejeti vse vmesne korake, ki te vodijo točno tja, kamor moraš priti.
Vprašanje je ali si odprta, sprejemljiva, pustiš, da te življenje vodi, neguje, mu zaupaš in se mu prepuščaš?

Pogosto je odgovor ne. In pogosto je prvi izziv v pomanjkanju ljubezni do sebe. Če čutiš, da je to tvoj izziv, te vabim v DivineFemme Akademijo, kjer se podamo na popotovanje vase in v mojstrenje razcveta Ženske. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Ena izmed aktivnosti, ki je v sprejemanju ljubezni ključnega pomena je zmenek s sabo. Več o zmenku s sabo si lahko prebereš v članku, ki je bil v središču lanski februar http://namarie.divine.si/zmenek-s-sabo/

Ne le v februarju, v celem letu in v celem življenju Ti želim obilico ljubezni, da jo začutiš v Sebi, jo objameš v Sebi in jo zaživiš v polnosti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena