Arhivi Kategorije: V središču

Poroka zagotovi preživetje, vse ostalo terja delo…

Velika večina mladoporočencev se ne zaveda, kako bo psihično atmosfero Doma, ki ga ustvarjata preoblikoval arhetip zakonske zveze (v nadaljevanju ga bom imenovala zakon), ko ga povabita v svoje življenje skozi arhetipski ritual poroke.  In to ne glede na to ali se poročita cerkveno, pred matičarjem ali na plaži.

Arhetip zakona ima svojo zgodovino. In z vsako poroko je ta arhetip bolj okrepljen. Tako lahko vidiš, da ima svoje življenje in svojo moč vpliva.

Kljub temu, da večina ljudi danes vstopa v zakon iz ljubezni, temelj zakonske zveze ne izhaja iz ljubezni ali romantike. Poroka je v samem bistvu stvar lastnine, moči in preživetja plemena. Povezana je s prvo čakro preživetja.

In če pogledamo v preteklost (v resnici je drugače morda le zadnji dve generaciji), je bilo življenje včasih trdo in pogosto kratko. Zunanje življenje je bilo nenehna grožnja, polna bolezni, nevarnosti in nesreč. Ljudje so se poročali zaradi preživetja. Romantika ni bila del poroke vsaj ne do Renesanse.

Ljudje niso hodili na zmenke. Zmenki so prišli v ospredje šele konec 19. stoletja, v začetku 20. Okoli leta 1900, ko so ženske po svetu okusile neodvisnost in dobile pravico do udeležbe na volitvah, so se počasi pojavili tudi zmenki. Pred tem je je bila tudi poroka v aristokratskih družinah način za napredovanje in ohranjanje ekonomskega statusa.

Preživetveni mehanizem močno prežema arhetip zakona.

Arhetip zakonske zveze je povezan s preživetjem plemena in vrste. Najboljša strategija za preživetje je bila, da si imel v rokah moč. Zato so se poročali, da bi povečali svojo moč.

Arhetipsko gledano je zakon stvar moči in ne ljubezni. Čeprav se je občasno zgodilo tudi, da je par med seboj čutil tudi ljubezen, to ni bilo običajno.

Dandanes pogosto sodimo starejšega, premožnega moškega, ki je skupaj z mlajšo lepotico. Ob tem pozabimo na dejstvo, da je njena lepota njena moč. Vsem je jasno, da mlada lepotica ne bi hodila poleg starejšega moža, če bi bil reven. Običajno tudi starejši moški brez ficka v žepu ne čuti moči, da bi pristopil k mladi lepi ženski. Ljubezen v resnici nima nič skupnega z zakonom. V zgornjem scenariju bogastvo ponudi lepoti varnost.

Šele po drugi svetovni vojni se je ustvarila drugačna podoba zakona. Skozi idealiziranje zakonske zveze je nastala podoba, kot jo poznamo še danes; varnost, deloven oče, mati, ki skrbi za otroke, dva srečna otroka in Dom, ki je last družine.

Poroka je postala dogodek, ki ga ne praznujemo doma, temveč v restavraciji ali ogromnem dogodku. In konec 20 stoletja je poročna industrija postala posel, kjer se obračajo velike vsote denarja. Hollywood je skozi filme izrabil idejo romantičnosti in dvignil pričakovanja vseh vpletenih. Danes vsi stremijo k popolni podobi zakonske zveze, ki so jo ustvarili trendi, pop kultura in mediji.

Z zavedanjem vsega naštetega sploh ni nič nenavadnega, da se toliko sklenjenih zavez konča z ločitvijo.

Arhetip zakona je veliko več kot popoln poročni dan in ideal popolnega družinskega življenja.

Arhetip zakonske zveze je kot alkemična posoda v kateri se razkriva in preobraža dinamika para. Zakon v resnici ni mesto, kjer sta dva srečna do konca svojih dni. To je paradigma pravljic.

Zakonska zveza je ukoreninjena v preživetju in ne v ljubezni. Seveda sta dva, ki se poročata običajno zaljubljena, vendar gre za partnerstvo, ki bo zagotovilo preživetje.

In ko se stvari v zakonu zaostrijo in postanejo težke, kar se običajno zgodi slej ali prej, dva ostajata skupaj, ker sta odvisna drug od drugega.

Kljub temu, da je ljubezen aktivna substanca odnosa lahko iz osebne izkušnje povem, da se občutenje ljubezni zmanjša na nulo, ko nastopijo težki časi. Na koncu dneva velika večina ostaja v odnosih, ker je njihov dom varno mesto, ne glede na to, da v njem ni več sledu o ljubezni. In mnogi iz prve roke spoznavajo, kako težko je zapustiti varnost doma, še posebej, če so v igri majhni otroci.

Človeka v resnici spoznaš šele, ko se z njim poročiš…

Odnos se spremeni, ko par izmenja poročne zaveze. In mnogi vedo povedati, da zaprisego obžalujejo že na poročni dan. Zakon je arhetip, ki na plano prinaša zavedanje potreb, ki jih par ni imel, dokler se nista poročila. Ko so v igri še kredit za stanovanje ali hišo in otroci, počasi bledi občutek svobode in brezskrbnosti iz časov zmenkov in v ospredje prihajajo odgovornost in skrb za družino. Mnogi na ta prehod niso pripravljeni, kar vodi v toksično okolje, ki ga ustvarjajo s svojim nezadovoljstvom.

Moški se pogosto pritožuje nad dejstvom, da je njegov vsakdan sestavljen iz dela, plačevanja računov in večernega gledanja televizije. Ženske na drugi strani pa pogosto čutijo obžalovanje, da zapravljajo najlepša leta pri menjavi plenic in zamujajo na področju kariere. Večina ne obžaluje tega, da imajo otroke, temveč dejstvo, da so postavile svojo kariero na stran, medtem, ko moški lahko uživa oboje, tako v službi kot doma.

Zakon je entiteta, je tretji del, ki terja nego in pozornost. Samo to, da sta dva poročena, še ne zagotavlja, da se bo partnerstvo obneslo. Ponavadi se ne.

Zakon potrebuje nenehno energijsko nego in psihično pozornost.

Preden so ljudje začeli posvečati toliko pozornosti zadovoljevanju lastnih potreb, so ljudje znali biti prisotni v zakonu na bolj organske načine. Ljudje niso bili tako usmerjeni nase.

Danes ima vsak neskončne sezname opravil, obveznosti in stvari, ki bi jih želel ali jih potrebuje, zaradi katerih divjajo kot obsedeni skozi svoj vsakdan v želji, da bi dobili čimveč.

Internet je kot tretja oseba v odnosu. In poznanstva preko interneta pogosto vodijo v čustveno nezvestobo in s tem v številne ločitve.

Danes človek prioritizira svoje čustvene potrebe in oseba na drugi strani počne enako. Vendar oseba, ki gleda le nase in zakonska zveza nista najboljši par.

Če potegnem črto, zakonska zveza terja pozornost, je kot entiteta, s svojim življenjem, svojimi vrednotami, strukturo in tradicijo. Ne glede na to, da smo podobo zakona polepšali navzven, je v svojem jedru še vedno to, kar je bil stoletja nazaj. In za preživetje zveze je ključnega pomena, da oba razumeta sestavine, na katerih temelji zakon.

Kaj je potrebno v zvezi, da preživi?

1. Zakon pomeni zvestobo — pika. Morda si mnenja, da imaš lahko odprto zvezo ali svobodno politiko zmenkov, vendar ti zagotavljam, da se bo z zakonom vse spremenilo. Ko se poročiš se razkrijejo vse zamere povezane s tem, da ima partner druge partnerje. Arhetipska realnost zakona te bo soočila s tem, da je potrebno zavezo zvestobe jemati resno. Par je sklenil prisego, zavezala sta se, da ne bosta izdala drug drugega, ko pride do težav in slabih dni. Skupaj sta v dobrem in slabem, se spomniš!?

2. Zakon te spomni na tvoje osnovne preživetvene potrebe, ki so povezane z varnostjo, domačnostjo, preskrbljenostjo, ranljivostjo in predvsem, da imaš ob sebi nekoga s komer se staraš. Pomembno je razumevanje, da zakon na obeh straneh terja zrelost tako v finančnem smislu, kot tudi deljenje vseh zadev, ki se tičejo skupnega življenja. In tukaj zelo hitro pogrneš na celi črti, ko od osebe na drugi strani pričakuješ, da bo poskrbel zate, brez da karkoli daš v zameno in da te bo osrečil. V dogovoru nikjer ni pisalo, da te bo osrečil.

3. Ceni svoj zakon kot tudi partnerja. Živimo v času, ko posameznik ceni svoj prostor. Če si oseba, ki želi živeti življenje pod svojimi pogoji, naredi ljudem uslugo in se ne poroči. Veliko bolj boš srečna. Dva človeka, ki verjameta, da so njegove potrebe prioriteta, bosta težko shajala z zahtevami arhetipa Zakona, ki terja sodelovanje, sklepanje kompromisov in medsebojno podporo.

4. Zakon terja čas. Arhetip zakona je ljubosumna ljubica, ki terja nenehno zagotovilo, da je vse ok. Skupno preživljanje časa je za srečen zakon ključnega pomena. »Najin čas« je ključ za srečen zakon. Če življenje posameznika postane preokupirano z aktivnostmi in zmanjka časa za zakon, bo zakon začel razpadati. Iz lastne izkušnje lahko pritrdim temu, da se v zvezi ne obnese, če živita eden mimo drugega. Just sayin…

5. Arhetip Zakona se najbolj obnese, če si z nekom, ki je na podobni ravni zavedanja, kot si ti. Rada rečem, da ženska drži posodo partnerstva. Ko se poročiš, svojo posodo razširiš in vanjo sprejmeš vse vplive družinske dinamike in cel paket njegove zgodbe. Partnerja pritegneš skozi izžarevanje, ki sije iz tebe. Zakon ni potovanje kompenzacije ali zdravljenja. Ne poročiš se z namenom, da postaneš boljša oseba ali da pozdraviš svoje rane. To je tvoje delo in ne stvar zakona.

6. Arhetip Zakona uspeva, ko je vsak v svoji vlogi. In ja, tole mnogim ne bo všeč. In tudi meni sprva ni dišalo. Vendar sem na dolgi rok spoznala, da je moški zaščitnik in skrbnik. Vendar mu mora ženska dati na voljo prostor, da se lahko izrazi. Ena od potreb ženske je, da je moški tisti, ki poskrbi za finančni del. Potrebuje to zagotovitev, da se lahko zanese na moškega, tudi če je sama uspešna. Tukaj je radikalna iskrenost ključna, ker roko na srce, koliko je žensk, ki se mirne duše poročijo z nekom, ki ne zna poskrbeti zase in ji je vseeno ali njen partner dela ali ne!? In na drugi strani moški želi, da ženska poskrbi za dom in družino. Zato je radikalna iskrenost tisto darilo, ki si ga moraš podariti. In si naliti čistega vina preden si natakneš poročni prstan. Ker tudi, če se tebi delitev vlog zdi nekaj seksističnega, ti zagotavljam da arhetip zakona to sploh ne gane.

7. Ljubezen je pomembna za mnoge stvari. Vendar je tudi slepa. In zakon razkrije svojo naravo preživetja že na poročno noč. Bodi iskrena s seboj, radikalno iskrena, ko si odgovarjaš na vprašanje; Ali lahko preživim težke čase s to osebo? Ali si oseba zatiska oči, ko pride do težav? Je oseba odvisnik? JI/mu lahko zaupam? Je iskren-a? Je sposoben/sposobna prenesti razočaranja? Je realistična ali živi z glavo v oblakih? In ja, radikalna iskrenost je tukaj resnično pomembna. Ker če si ne boš povedala resnice, ti jo bo arhetip zakona pokazal zelo hitro in neusmiljeno. Ne pozabi, da se z zakonom zavezuješ za celo svoje življenje. In pomembno je, da je oseba na drugi strani vredna te zaveze.

Veliko ljudi verjame, da ljubezen preživi vse krize, vendar statistika ločitev govori sama zase. Ljubezen ni dovolj. Ljubezen potrebuje družbo modrosti, praktičnosti in zrelosti. Eno od ključnih daril v odnosu je darilo varovanja ljubezni. Na tebi je, da jo varuješ. Vendar je potrebna tudi radikalna iskrenost, negovanje in najin čas, da zakon preživi. Ti moraš pri sebi vedeti ali si želiš zakonske zveze dovolj močno, da boš spremenila svoje življenje in dopustila, da te zahteve, ki jih zakon terja spreminjajo v prihodnosti.

Prihodnost zakona ni v tem, da dobiš to, kar hočeš. Voljna moraš biti, da dopustiš, da se razvija. In če se ne boš zmogla predati toku življenja, kot se ti razkriva, boš uničila to kar se razvija pred teboj.

V kolikor si voljna, da v odnosu postaneš varuhinja ljubezni, te vabim na spletno druženje v 8 delih, kjer delim 4 darila, ki so pomembna, da ustvariš ljubezenski odnos s seboj, kot tudi z moškim svojih sanj.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Povzeto po zapisu Caroline Myss The Archetype of Marriage

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Sedeli sva na njeni zofi. Svetloba je bila pridušena in v ozadju je bila nežna glasba. Čutnost je bila v zraku. Otipljiva. Ko dihaš in čutiš vsako noto, vsrkavaš vsako besedo.

In v tistem me je začudena vprašala, če je možno, da nekdo ne čuti. Najina tema se je vrtela okoli čutenja z vsakim vlaknom in kako smo ženske tiste, ki imamo čutenje zapisano v svojem DNK-ju.

»Ampak saj dela z duhovnostjo,« mi je rekla. »Saj že leta dela na sebi. Kako je mogoče, da ne čuti?« Njene velike, nežne oči so vprašljivo zrle v moje. In vedela sem, da potrebuje tehten odgovor.

Vedela pa sem tudi, da se odgovor skriva tam, kamor sila neradi pogledamo.
Ko si kot otrok prizadeta, zapuščena, nesprejeta, to interpretiraš kot; Nihče me ne potrebuje.

In pogosto iz tega vzgiba nepovezanosti poskušaš dokazati, da si dobra, da zmoreš sama.
Postaneš uspešna zdravnica ali pa odvetnica.

Vedno znova me fascinira koliko žensk, ki imajo v sebi zlorabljenega otroka, izbere poklic zdravnice ali medicinske sestre. Skozi sočutje in nego poskušajo ustvariti toplino in občutek, da jih svet potrebuje.

Ko je otrok prizadet in čuti nepovezanost, pogosto kot odrasli izbere poklic, kjer je sprejet, čuti povezanost z drugimi, da ga drugi potrebujejo. Trudi se in si prizadeva, postane uspešen v svojem poklicu, Vendar je v podnapisih vedno prisoten strah, dvom ali resnično potrebujejo mene ali potrebujejo samo to, kar delam.

Tukaj se pojavi lakota in to, da nikoli ni dovolj. Z delovanjem nisi nikoli zadovoljna, ker je tvoja lakota, da bi bila sprejeta taka kot si. Tvoja lakota je, da bi bila dovolj zgolj zato, ker si, ker obstajaš.

In vedno znova te je strah ali me potrebujejo le zaradi mojega dela.
Ko si uspešna in hkrati vedno bolj lačna v sebi, sežeš po nečem zunaj sebe; substance, hrano, več dela, televizijo, seks, zdravila, nekaj, s čimer znižaš bolečino ob tem, da nisi ugledana in sprejeta taka kot si.

Iščeš radost in užitek, kot da je to nekaj zunanjega. V resnici je vse v tebi. Vendar tega ne čutiš zaradi čustvene bolečine, ki jo izkušaš. V odvisnosti ljudje gremo zaradi tega, ker ne vemo kaj narediti s čustveno bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Zanikanje bolečine, ki jo čutiš pa pogosto vodi v čustveno otopelost.

Tudi, če so ti kot otroku rekli, da utihni, ko si jokala, ko si potrebovala pozornost ali ljubezen, si se naučila zanikati, zatreti, se ločiti od svoje potrebe. In ta notranja ločitev vodi v čustveno otopelost. K temu vodijo tudi pripombe v stilu “Potrpi in ne bodi taka reva!” “Bodi moški!” “Nehaj jokati kot dojenček,” “Ne bodi tako občutljiva,” “Navadi se, za tole potrebuješ trdo kožo!”

Žalostno je, da se o tem ne govori dosti, ker mnogi izkušajo čustveno otopelost, pa se tega sploh ne zavedajo.

Če si kot jaz, potem si bila rojena v kulturo, ki zanika in zatira čustva in veliko bolj ceni ideale »možatosti«… učinkovitosti in logike. Rezultat tega, da zrasteš v odraslo osebo, ki ni v stiku s svojimi občutki je potreba po ohranjanju popolne zunanje podobe, kjer smo družba krasnih medsebojnih odnosov, super mam in zmogljivih poslovnih žensk, kjer za fasado »popolnosti«, ki jo kažemo navzven notranji svet razpada in se spreminja v puščavo.

Navzven popolno življenje za masko skriva simptome kot so depresija, duhovna praznina, nefunkcionalni mehanizmi odvisnosti od ljudi ali substanc, nezmožnost ustvariti zdrave in harmonične odnose, notranja nepovezanost, kronične bolezni, kronična utrujenost, spogledovanje z izgorelostjo, če omenim le nekatere.

Čustvena otopelost na polno uspeva v družbi, kjer je ranljivost nesprejemljiva. Raste v družinah, kjer je ločenost od čustev prisotna že generacije in izražanje čustev ni zaželeno. Kjer je prisotna travmatična izkušnja ali zloraba. Pa tudi tam, kjer se »ni zgodilo nič takega« kot pogosto slišim s strani žensk, vendar je bilo izražanje močnih čustev kaznovano ali zatirano. In kaznovanje je bilo lahko prisotno v obliki posmeha, poniževanja, pomanjševanja in sploh ne fizično, kot si največkrat predstavljamo.

Pogosto prevzameš čustveno otopelost kot obrambni mehanizem, da se izogneš intenzivnim in preplavljajočim čustvom kot so jeza, strah, sovraštvo ali ljubosumje.
Čustvena otopelost predstavlja težavo, ker ne čutiš svojih čustev, se ločiš od spominov, občutkov, telesa, identitete in okolja. V skrajni obliki se otopelost izraža skozi krutost človeka.

Čustvena otopelost se razlikuje od čustvene distance. Čustvena distanca je pogosto nujno potrebna, ko želiš ustvariti zdravo osebno mejo ali ko si v empatiji do nekoga. Čustvena otopelost pa je avtomatični obrambni mehanizem, skozi katerega se ločiš od čustev.

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Če si ločena od čustev to vpliva na kvaliteto tvojega življenja. Čustva obarvajo tvoje življenje in vplivajo na opredeljenost do vsega, kar se ti dogaja. Zato ti je nekaj všeč, medtem ko nečesa drugega ne maraš. Nekoga ljubiš, medtem ko nekoga drugega sovražiš.

Vsak dražljaj ob prehodu skozi limbični sistem v tvojih možganih dobi čustveni predznak in kot takega se ga zavedaš. Zato lahko čustveno zrela oseba, ki čuti (ki ni čustveno otopela) doživlja polnost in pestrost vsakega trenutka. Življenje je preplet prijetnih in neprijetnih doživetij, ki jih tvoji možgani opredelijo glede na tvoje najzgodnejše dogodke v otroštvu.
Zato ima tvoje otroštvo tako ključen vpliv na kasnejše življenje.

Če se zgodi, da si zaradi travme preplavljena z neprijetnimi občutki groze, bolečine, strahu, razočaranja, prizadetosti ali drugih občutij zaradi česar je ogroženo tvoje preživetje, se samodejno, kot del obrambnega mehanizma v možganih zgodi disociativni blok, ki prepreči prehod čustveno obarvanih impulzov v prefrontalni korteks. S tem se izogneš preplavljenosti z neprijetnimi občutki, enostavno ne čutiš več, otopiš.

Pomembno je razumeti, da gre za preživetveni mehanizem, ki je zakodiran v tvojem živčnem sistemu. Zato ni dovolj, da se zgolj odločiš, da ga ni več. Potrebno ga je ozavestiti in svoj živčni sistem naučiti novega odziva.

Kar terja prakso in največkrat ni enostaven proces. Več kot očitno pa je, da bo vsaj na začetku ta premik v neznano področje neprijeten.

Moja osebna izkušnja je, da to terja vodstvo nekoga, ki ve, za kaj gre. Največkrat oseba, ki je dolgo časa v čustveni otopelosti sploh ne ve, kaj pomeni čutiti.

Zakaj torej sploh potrebuješ čustva?
Brez občutenja čustev izgubiš kapaciteto učenja iz svojih lastnih izkušenj. Zato pogosto pridem v stik z ženskami, ki si ustvarjajo resnično krute izkušnje. Boleče izkušnje. Grozljive izkušnje. Skozi katere se prebujajo v svojo kapaciteto občutenja.

Samo skozi čutenje lahko izkušaš globino in lepoto življenja.

In če v sebi čutiš, da se slabe stvari dogajajo zaradi tebe, da si ti kriva, ker so se tvoji starši kregali, ker so se ločili ali ker je nekdo od bližnjih umrl… ta otrok je še vedno v tebi. Če ti ni uspelo, da bi osrečila svoje starše, ne glede na to kaj si naredila in kako pridna si bila v šoli in doma, je ta otrok še vedno v tebi.
Še vedno globoko v sebi čutiš, da se je to dogajalo zaradi tebe.

Če si kot jaz, potem si sama sebi leta dopovedovala, da si to presegla. Resnica je, da se moraš o tem z nekom pogovoriti. Potrebuješ nekoga, ki ti bo odslikal in potrdil čustva, ki jih občutiš. To je bila naloga tvojih staršev. In če je niso opravili zate, jo moraš opraviti sama.

Rada rečem, da moraš postati starš sama sebi. Če tega ne narediš, se boš ne glede na ves uspeh in status in ugled, ki si ga ustvarila v sebi počutila kot kup dreka. OK, tukaj sem subjektivna, ker je bila to moja izkušnja. V vsakem primeru se ne boš počutila izpolnjena, srečan in zadovoljna. Čutila boš svojo verzijo tega, da je ta svet grozno mesto za bivanje, da te nihče ne razume in v katerem si odvisna od mnenja drugih, potrditve drugih ali pa od substanc, ki zakrijejo bolečino, ki jo čutiš v sebi.

Pogledati je potreba vase in se soočiti s tem, kar se skriva v tvoji notranjosti, z bolečino, ki jo skrivaš sama pred seboj.
Kar je vse prej kot enostavno. Ker smo tako zaljubljene v samo upravičenost.

Aletheia Luna govori o 13 simptomih, ki jasno kažejo, da gre za čustveno otopelost:
1. Težavo imaš z izražanjem močnih negativnih ali pozitivnih izkušenj.
2. Pogosto se znajdeš v okoliščinah, kjer si zgolj pasivna opazovalka, namesto da bi v polnosti sodelovala.
3. Imaš občutek, da je življenje kot sanje, da je nerealno.
4. Živiš na avtopilotu. Zjutraj vstaneš in se vključiš in zvečer padeš dol in se izključiš. Vmes pa sploh ne veš, kaj se dogaja.
5. Ne najdeš zanimanja v stvareh, v katerih drugi uživajo.
6. Čutiš distanco in ločenost od drugih ljudi.
7. Ne družiš se s prijatelji ali družinskimi člani.
8. Čustva čutiš kot oddaljen občutek, ki se ga v resnici ne zavedaš v svojem umu.
9. Ne maraš ljudi, ki se izražajo z močnimi čustvi.
10. V situacijah ne začutiš klica po tem, da bi se odzvala z močno čustveno reakcijo.
11. Začutiš paniko ali stanje terorja, ko si enkrat končno dovoliš občutiti močna čustva.
12. V sebi čutiš praznino.
13. Čutiš fizično in čustveno otopelost.

Kako si lahko pomagaš, če zgoraj našteto zate velja?
Čustvena otopelost terja podporo usposobljenega terapevta. Še posebej, če imaš samomorilska nagnjenja je ključnega pomena, da poiščeš pomoč. Samo destrukcija in tendenca, da poškoduješ sebe kažeta na dejstvo, da ne čutiš, kaj si delaš.

To kako si lahko pomagaš že v tem trenutku, so naslednje tri stvari…

1. Utelešenost v telesu.
Ker je čustvena otopelost povezana z ločenostjo, mentalno ločitvijo od enega dela same sebe. Zaradi tega v primeru močnih čustev narediš eno od dveh možnih stvari, ali se jih ne zavedaš in so kot nekaj, s čimer zavestno nimaš povezave ali pa te preplavijo in popolnoma onesposobijo. V vsakem primeru nisi v stiku s svojim notranjim centrom. Pomembno je, da ustvariš varen center v svojem telesu, Da sebe objameš ali se primeš za roko, kot bi to storil starš z otrokom. Eden od načinov za utelešenost je tudi zavestna izbira oblačil oziroma spodnjega perila, ki oblikuje postavo, ker je to nekaj, kar te stiska in ti lahko pomaga, da usvojiš ta občutek, da te nekaj drži. Osebno delam prizemljevanje skozi notranji center dan tien, kot to počno pri borilnih veščinah. Naučiti se moraš najti svoje varno notranje sidro, ki ga skozi noge spustiš v zemljo in čutiš, da si v telesu.

2. Prisotnost tukaj in zdaj.
Začni že zjutraj, ko se spraviš k zajtrku. Bodi prisotna in opazuj. Ne jej brez razmisleka tisto, kar ješ vsak dan, ali kar ti pride prvo v roke ali tisto kar ti kdo pripravi. Poskušaj se opredeliti, kaj bi ti danes ustrezalo. Kaj te bolj mika, kaj bi ti bolj prijalo. Če imaš samo dve stvari v hladilniku zavestno izberi, kaj bi ti danes bolj teknilo. Izogni se avtomatiki, da nekaj ješ, ker je treba jesti, ker je zajtrk zdrav. Bodi pozorna pri nakupu stvari in pomisli, kaj bi ti bolj prijalo. To do tebe terja prisotnost, da se odločiš oz. da določiš prednost nečemu.
Ali pri izbiri oblačila, nikar ne obleci karkoli brez razmisleka, ampak pomisli kaj bi ti danes bolj ustrezalo, v čem se ti zdi da bi se bolje počutila in se potrudi, da se opredeliš.
Ko hodiš po ulici ali greš na sprehod, ne hodi avtomatično po poti, po kateri običajno hodiš. Temveč pomisli, ali bi ti v danem trenutku bolj ustrezalo hoditi po levem pločniku ali po desnem. Izberi. Daj prednost eni od izbir.
Gre za to, da se zavestno opredeliš glede vsake malenkosti. Delaj to! Opredeljuj se!
Potem pa poskušaj čutiti in uživati v tem. Da bo lažje, se lahko spomniš sebe in občutkov pred otopelostjo. Ko zavestno izbereš, hkrati prikliči v spomin občutke iz preteklosti. Še vedno so zapisani v tvojem spominu, le do njih ne moreš (zlahka). In eksperimentiraj. Pravzaprav na nek način na novo spoznavaš svet. Opazuj se. Poskusi določiti občutke, ki nastajajo. Kot takrat, ko si prvič poskusila kakšno živilo, sadje ali kaj drugega. Pojma nisi imela, kakšen bo občutek. Potrebno ga je bilo zaznati in mu določiti predznak. In večkrat kot si to naredila, bolj jasen občutek si imela. Ponovi to.

3. Neguj svojega notranjega otroka.

Tvoj otroški jaz se je soočil s travmo, ki je povzročila čustveno otopelost. Zato je tako zelo pomembno, da se povežeš s tem delom v svoji notranjosti.
Pomembno je, da najdeš načine, kako negovati in poskrbeti za svojega notranjega otroka. Če te prežema ranjeni, zanemarjeni, zapuščeni, osiroteli otrok morate ustvariti nov odnos ali ustvarjalni podvig, ki ti bo omogočil ceniti življenje.
Pomagaj mu s spodbujanjem »V redu je, da čutiš,« »Varno je, da si žalostna,« »Sprejemam to, da si ranljiva.
Vprašaj svojega otroka, kaj potrebuje, da bi ozdravel ali se počutil preskrbljenega. Otrok te pogosto navdihne za ravnanje, ki presega utesnjujoče meje, ali za raziskovanje pustolovščine brez obremenjujočih uteži odraslega razuma. Domišljija je zelo pomemben del tvojega bitja.
Arhetip otroka neguje v tebi tisti del, ki hrepeni po lahkotnosti in nedolžnosti, ki se čudi vsakemu dnevu in ima v sebi radovednost, ne glede na leta. Ta del te spomni na igrivost in tako uravnovesi resnost odrasle dobe

Daj si dovoljenje, da se prebudiš in resnično začutiš.

Svet ni niti črn, črno-bel ali brezbarven.
Svet je poln barv, odtenkov.

Poglej skozi okno. Narava se prebuja. Opazuj odtenke zelene, ki jih ustvarja pomlad. Poskušaj jih videti in izbrati kateri odtenek ti je najbolj všeč.
Prisluhni glasbi. Izberi tisto, ki je ne poslušaš vsak dan. Eksperimentiraj. Zavestno izberi kateri boš dala ta trenutek prednost. Preden se odločiš, jo začuti.
To je praksa.
Dnevna praksa, ki se nikoli ne konča.

Odloči se in začni.
Že danes.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Poveži se z Žensko v sebi

Še vedno se živo spomnim mojega prejšnjega življenja, ki je bil prežet s hitrostjo in prenapolnjenim urnikom. Dirjala sem skozi dan, z žgočo željo po uspehu v sebi. Kljukala dosežke in opravljene obveznosti na svojem neskončnem seznamu. Potiskala sem, se borila, se trudila in delala na tem, da bi do štiridesetega naredila večino stvari na svojem seznamu želja. Seveda vem, da ima narava moškega svoje mesto v moji notranjosti in v mojem življenju, vendar je bilo to življenje odsev popolnega neravnovesja v meni.
Bila sem moškinja. In na to sem bila več kot ponosna.

To, česar nisem vedela je, da te tako življenje prej ali slej ujame in terja svoj davek, ki se če ne drugje pozna na zdravju; fizičnem, mentalnem, čustvenem, na občutku dobrobiti. In ko v svojem življenju voziš vedno hitreje in potiskaš vedno močneje, končaš v ločenosti znotraj sebe.

Ločena od svoje ženstvenosti ne znaš več uživati, se sprostiti, nahraniti svoje notranjosti in se predati toku življenja.
Loviš roke, čutiš zakrčenost v sebi, lakoto, praznino in togost, ki te vedno bolj ovira v tvojem vsakodnevnem življenju.

Naj s teboj podelim sedem znakov, ki sem jih v svojem življenju prepoznala kot odsev dejstva, da sem se ločila od svoje Ženske narave:

1# Hitrost
Hitrost je močan pokazatelj tega, da si ločena od sebe. Hitrost je mehanizem, ki ga uporabiš, da ne čutiš bolečine ločenosti v sebi. Namesto, da bi upočasnila in se napolnila s kvalitetnim gorivom, voziš v svojem življenju veno hitreje v upanju, da te bo ta naglica napolnila. In tako pogosto čakaš, da te ustavi življenje. Skozi bolezen, ločitev, izdajo, zapuščenost. Pomembno je, da upočasniš in prisluhneš svoji Ženski Duši.

2# Prezaposlenost
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se začela zavedati, kako zlahka sem na vprašanje kako sem odgovarjala z »bizi«. Nisem se zavedala, kako mi je zlezlo v kri. Bila sem ponosna na svojo prezaposlenost, ker je bila v mojih očeh odsev uspešnosti. Storilnost je bila dolgo eden od mehanizmov kako sem merila svoj uspeh. In ko sem upočasnila sem dojela, kako pomemben je moj čas zame. Da si znam brez občutka krivde ali sramu vzeti svoj čas zame. In uživati v majhnih odmerkih. Tudi zato sem začela s 60 sekundnimi rituali, ki jih najdeš tukaj. Ker so v prvi vrsti reševali mojo rit 😊.

3# Pozabila sem na to, kar ljubim
Pozabila sem na ples. In slikanje na svilo. In sedenje na sončku. Užitek je izginil iz mojega življenja. In z njim tudi sočnost in kreativnost. Kot bi v meni nastala puščava. In kar nekaj časa sem morala zavestno gojiti svoje strasti, preden so mi spet prišle v kri. Kasneje sem odkrila, da je to v čemer uživaš način, kako ti tvoja Ženska Duša prišepetava in te kliče v svojo notranjo pokrajino sočnosti, barvitosti, divjosti in užitka.

4# Pozabila sem kaj je seksi
In vedno znova težila mojemu moškemu naj mi razloži kaj je seksi. Nisem imela stika s svojo senzualnostjo in seksualnostjo. Bila sem kot robot, ki opravlja obveznosti. Moje telo me je nagovorilo skozi tisto ozko grlo, ki sem ga ohranjala odprto… skozi vodo. Plavanje z delfini me je začelo prebujati. In mehko drsenje vode po moji koži sem počasi ponovno začela čutiti. Kot tudi nežno božanje vetra na mojem obrazu. In poljube sončnih žarkov. Vse to je v meni prebudilo mojo senzualnost, ki jo zdaj zavestno ohranjam skozi ples.

5# Hrepenela sem po globoki povezanosti
V sebi sem čutila globoko hrepenenje po bližini, prijaznosti, nežnosti, intimnosti, milini. In to sem iskala zunaj sebe. Poskušala sem svojega moškega pripraviti do tega, da mi to da. In vse to sem iskala pri svojih prijateljicah in strankah. Dokler me moj razpad leta 2009 ni osamil. V sebi sem počasi, skozi dnevno prakso začela prepoznavati vse to, kar sem prej iskala zunaj sebe. Takrat sem šele ugledala, da sem pravzaprav pozabila kdo sem v resnici.

6# Pozabila sem kdo sem in zakaj sem tukaj
Ko izgubiš stik s svojo Žensko Dušo sta vprašanji; Kdo sem ? in Zakaj sem tukaj? Kot svetilnik, ki ti kaže pot nazaj Domov. Dojela sem, da moram upočasniti in prisluhniti navznoter, da bi slišala odgovore na ti dve pomembni vprašanji, ki sta postali moja dnevna praksa. Začela sem slediti notranjim navdihom in delati navdihnjene akcije.

7# Čutila sem fizično utrujenost, mentalno izčrpanost, čustveno praznino in nezadovoljstvo
Vse to so znaki nepovezanosti s svojo Žensko Dušo. Rada rečem, da se spogledovanje z izgorelostjo začne, ko izgubiš stik s sabo. Utrujenost, žalost, jeza, strahovi, zaskrbljenost, depresija, vse to so načini, kako te tvoja Ženska Duša opominja, da nisi povezana s seboj.

Slej ko prej v življenju prideš do točke, ko te tvoja duša pokliče, glasno. In pogosto ta klic prihaja skozi razpad, izgubo, ločitev, ker drugače nočeš slišati.

In na tej poti nazaj k Sebi je ena tistih stvari, ki jo boš potrebovala pogum.
V francoščini Coeur pomeni ‘srce’. Tukaj se tvoje popotovanje junakinje čisto zares začenja. Kajti po tistem, ko začutiš notranji klic k prebujenju, se začne spust v svojo notranjost, kjer se moraš srečati z vsemi ovirami, ki ti stojijo na poti, da v tem trenutku še ne živiš te Ženske, ki ti si.

Tako kot se je Perzefona podala v notranjo pokrajino Hada – se boš morala podati v svojo notranjo pokrajino, v stik z deli sebe, ki jih ne maraš in jih ne poznaš. Dejstvo je, da se moraš spogledati s senčnimi deli v sebi, da bi lahko v polnosti zasijala kot Ti.
To srečanje z izdanimi, zanikanimi, zlorabljenimi, zapuščenimi in ločenimi deli sebe je ključnega pomena za tvoj razcvet v tvoj polni potencial. Brez njega ne boš prišla v stik s svojo izvorno esenco.

Pogosto o tem delu popotovanja govorijo kot o temni noči Duše. In vanjo pogosto vstopamo zaradi izgorelosti v tem svetu, ki nas sili v to, da stvari počnemo na moški način.
Tvoja Ženska Duša te kliče na subtilne načine dolgo časa preden začnejo stvari razpadati in sranje začne lezti na površje. Ignoranca te vedno drago stane. In cena je vedno višja, z vsakim klicem, ki ga ignoriraš.

Pomembno je, da zmoreš upočasniti in se navznoter vprašati; Kaj potrebuješ v tem trenutku? In si nato to dati. To od tebe terja, da postaneš starš sama sebi namesto, da zunaj sebe iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel zate.

Soočiti se moraš s svojo temno Boginjo, svojim Egom in potlačenimi občutki besa, napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo in lenobo. Vse to te bo soočilo s svincem, ki je v tebi in čaka, da ga pretopiš v zlato.

Notranja povezanost sence in svetlobe, moškega in ženskega dela je ključnega pomena za celovitost v katero se porajaš.

V svojem življenju veš, kdaj je potrebno odpreti Pandorino skrinjico ali raje konzervo črvov in se soočiti z vsem, kar se v njej skriva. Pride čas, ko je pomembno, da se soočiš in sprejmeš svojo notranjo temo. In ko se v sebi soočiš s smrtjo delov tebe, ki ti ne služijo več, se porajaš na novo, kot nova, avtentična, resnična Ti.
Tovrsten spust v globino sebe te preoblikuje, prenovi in prebuja v novo realnost na vseh področjih. In na tem potapljanju vase je veliko lažje, če imaš ob sebi nekoga, ki te vodi. Zaradi tega sem oblikovala DivineFemme Akademijo kot tisto mesto, kjer te zavestno vodim v stik s sabo.

Ko potuješ skozi svojo notranjo temo je ključnega pomena, da se zavedaš, da je pomembno, da si ranljiva in imaš hkrati močne osebne meje.

Pogosto takrat, ko pluješ skozi svoj proces preobrazbe in postajaš metulj v svetu gosenic, ne najdeš opore in podpore v ljudeh, ki so ti najbližje. Dokler si na svojem popotovanju v globino sebe odsvetujem, da stvari deliš z ljudmi, ki ne vedo za kaj gre. Ko svoje dvome in strahove deliš s prijatelji, družino ali celo na svetovnem spletu, na Facebooku, se izpostaviš kritiki in mnenju drugim, vendar tvoja notranja posoda še ni dovolj močna, da bi lahko bila hkrati ranljiva in polno odprta. Pomembno je, da ne pozabiš na svoje meje.

Pomembno je, da si zavestna tega kaj deliš s kom.
Ker v tej fazi ni vse za vsakogar. In v svetu gosenic te bodo tvoji najdražji in prijatelji poskušali obvarovati pred bolečino preobrazbe skozi katero postajaš metulj. Zato je pomembno, da poiščeš pomoč ali nasvet pri tistih, ki so že šli skozi ta proces preobrazbe.

Pomembno je, da prepoznaš in spoštuješ proces tvoje ‘krize’ preden to deliš s komerkoli. In iz lastne izkušnje ti povem, da sem najprej potovala skozi celoten proces preden sem o tem začela govoriti in svojo pot deliti z ljudmi. Na svoji poti sem spoznala, da je bistvenega pomena, da ti osvobodiš dogodke in odnose čustvene prtljage, da lahko svojo izkušnjo deliš z ljudmi in s svetom.

Pomembno je, da si golo iskrena s seboj, da si ranljiva in si dovoliš pogledati v globine sebe, hkrati pa moraš čutiti varnost, ko to deliš z ljudmi okoli sebe. Svetujem, da si poiščeš nekoga, ki mu res zaupaš in ki te bo vodil skozi to popotovanje nazaj k Sebi.
Nobene nagrade ni v tem, da hraniš ego s tem, ko deliš svojo zgodbo izven varne posode, svetega prostora v katerem opravljaš svojo duhovno alkimijo.

Ob tem se moraš zavedati, da vse tisto, čemur se upiraš trmasto vztraja. In boj tukaj ne pomaga prav veliko. Šele soočenje s tem, kar je v tebi bo prineslo sprostitev. Da bi stvari preobrazila, jih moraš najprej ugledati, jih sprejeti, se z njimi pomiriti, jih objeti v sebi, da se razpustijo in potem lahko izbereš kako se boš odzivala v prihodnosti.
Nič ne postane Luč samo od sebe. Razpustiti se mora, da greš lahko s Tokom.

Preobrazba ni enkraten dogodek.
Pogosto me ženske vprašajo kdaj bo tega konec. Resnica je, da nikoli. To je tvoja zaveza življenju, da boš skozi sebe skozi duhovno fotosintezo sranje preobražala v svetlobo.
In nič ni dokončno.

Rada povem, da so vsi deli v tebi del tvojega notranjega Tima. In ko jih sprejmeš v svoj Tim, ti izbiraš kdo bo na igrišču in kdo na rezervni klopi.
Dokler ti ne spoznaš svojega Tima, ti eni deli tebe vsake toliko uletijo na tvoje igrišče življenja in ti naredijo štalo. Ko pa ti poznaš vse dele sebe, sedijo na rezervni klopi in tudi če kakšen del tebe kriči in hoče na igrišče, lahko vedno rečeš; Vidim te, vendar izbiram…

Ključno na tem popotovanju nazaj k Sebi je, da se naučiš biti priča sama sebi. Da zmoreš na stvari pogledati od daleč. Videti širšo perspektivo. In predvsem, da sprejmeš polarnosti v sebi, senčne dele povežeš z zlatimi, moško in žensko naravo v sebi.
Kar ne pomeni, da sta v ravnovesju, ker nikoli ne bosta. Bistvo je v harmoniji. V tistem občutku notranjega miru, ki pomirja tvojo Žensko Dušo in te izpolnjuje od znotraj.
Da si v sprejemanju celote sebe, brez sojenja in razsojanja, kritiziranja in zavračanja.

Ključni koraki na tej poti vračanja nazaj k Sebi so:

Upočasnitev
Da zmoreš v sebi upočasniti, da ne slediš impulzu produktivnosti in delovanja v sebi, ampak si namesto tega v Biti, v trenutku, prisotna tukaj in zdaj.

Sprostitev
Globoko vdihni in uporabi senzualni dih za sprostitev celega telesa. Da prakticiraš v izkušnji sprostitev namesto zakrčenosti, odpiranje namesto zapiranja.

Pregled
Praksa pregleda je praksa, kjer se sprehodiš s svojo pozornostjo po telesu in opazuješ kaj čutiš in doživljaš v sebi. Pomaga ti, da ostajaš v tem trenutku in si priča sama sebi. Utelešena.

Negovanje
Nahrani svoje telo in se napolni z občutki, ki te hranijo od znotraj. Dopusti si, da uživaš v trenutku in vsrkaš tisto, kar neguje tvojo Žensko Dušo.

Vodi s srcem namesto iz glave
Da bi lahko vodila s srcem, se moraš najprej spustiti v telo in utelesiti. Ko res začutiš sebe, čutiš prijaznost, ljubečnost, milino in ponižnost, najprej do sebe. In iz te polnosti lahko deliš z drugimi.
Preberi tudi članek >>>tukaj<<<

Delaj izbire, ki te opolnomočajo
V sebi vedno čutiš ali delaš izbire iz strahu ali iz ljubezni. Izbire iz ljubezni te opolnomočajo, medtem ko te izbire iz strahu vedno znova naredijo nemočne in šibke. Zato je tako pomembno, da vedno znova izbiraš iz tega občutka širitve, svobode in odprtosti in ne iz zakrčenosti.

Na popotovanju junakinje je ena zadnjih preizkušenj ali zmoreš ustvariti harmonijo v notranjem odnosu med žensko in moško energijo.
Ko te Duša pokliče na to popotovanje nazaj k Sebi, te bo preizkusila ali boš stala trdna tudi na sredi kaosa, ko vse okoli tebe razpada. Ali boš stala zvesta sebi tudi, ko se boš soočila s svojo notranjo temo. In ko spoznaš te dele sebe lahko zavestno izbiraš, da ne vodijo več tvojega življenja preživetveni mehanizmi. Prebudiš svojo notranjo moč in aktiviraš polno moč svoje duše. Začutiš avtentičnost in se zliješ z izvorno esenco tega kdo ti si.

Če boš izbrala lažjo pot in se boš izognila soočenju s svojimi sencami, se boš vedno znova zataknila v preživetvenih mehanizmih, kjer te bodo ljudje okoli tebe zvabili v svoje igre in manipulacijo. Ostala boš nepovezana, ločena od svoje izvorne moči, ki jo boš še vedno iskala tam nekje, zunaj sebe.
Samo skozi popotovanje Vase lahko v polnosti spoznaš in objameš celoto sebe. To popotovanje Vase te vodi v samo jedro tvoje Biti. Vodi te v duhovno alkimijo notranjega svinca osebnosti v zlato duše. Vodi te v stik s tvojo misijo Duše, da postaneš in zaživiš kot Ženska, za katero si se rodila, da si.

Izbira je vedno samo Tvoja.

Ko se prebudiš v božansko opolnomočenje odznotraj in zaživiš v harmoniji, ki jo omogoči povezava notranje moške in ženske energije, začutiš celoto življenja, ljubezni, svetlobe, ki ti si in postaneš svetilnik za druge.

Popotovanje Junakinje bom bolj podrobno predstavila v brezplačnem predavanju, ki je na voljo, če se pofočkaš >>>tukaj<<<

Ker te tvoja Ženska Duša odpelje na čisto posebno popotovanje, ki ga enostavno moraš prepotovati.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

Ljubim Sebe

♥ ♥ Veš, kaj je največja skrivnost ljubezni do sebe?
Vse se začne s teboj. Z odnosom do sebe.
Bolj, ko ljubiš sebe, bolj lahko imaš rada druge.
In to je tisto, kar spreminja svet.

Kaj v resnici pomeni, da ljubiš sebe?
Da poskrbiš zase, ker si vredna ljubezni, spoštovanja in sočutja.

Izziv sodobne ženske je v tem, da veliko več pozornosti in skrbi namenja drugim, kot sebi.
Poskuša si kupiti ljubezen s tem, da je pridna, da se prilagodi, ustreza drugim in je skrbna do drugih.
Skozi otroštvo se nauči, da takrat, ko ugodi drugim dobi vsaj malček tega, kar potrebuje za svoje preživetje.
In ljubezen je nujna za tvoje preživetje.

13.2. je svetovni dan ljubezni do sebe.
Ker je za izpolnjujoče, uspešno in radostno življenje ključnega pomena, da se odpreš za ljubezen.
Ljubezen je izvorna kvaliteta tvoje duše, za katero se moraš odpreti, jo sprejeti in ji dovoliti, da te nahrani.
In če nisi imela zgleda, da si dopustiš, da se napolniš z ljubeznijo do sebe, boš vedno, ko boš priča ljubezni do sebe šla v napad skozi kritiko, pritoževanje in zanikanje.

Ljudje, ki so navajeni, da se morajo za ljubezen boriti, manipulirati druge ali jo jemati drugim, bodo vedno, ko jim bo ljubezen na voljo, to najprej napadli, da se bo oseba pognala v beg in bo ljubezen odtegnila, da bi jo potem lahko dobili na način, ki jim je blizu.

In zato pogosto poskušajo ljudi, ki imajo ljubezen, pripraviti do tega, da bi se ji odrekli.

Zame je bilo eno najbolj bolečih spoznanj, s katerimi sem se morala soočiti, kako me razjezi, ko so moji otroci srečni.
Res je bilo boleče biti priča sama sebi, ko sem se soočala s tem, kako sem uničevala to, kar si najbolj želela.
Ker tega nisem znala imeti, sem to poskušala uničiti v tistih, ki so to imeli.
Ja, vem, grozljivo se sliši.
In verjemi, da je bilo soočati se s tem še bolj grozljivo.

Ko je to del tvojega mehanizma s katerim si odrasla, da se moraš boriti za ljubezen, je edini način, da to ozavestiš in svoj mehanizem spremeniš, če tega ne želiš predati naprej svojim otrokom.

Zase vem, da sem si leta dopovedovala, da nisem vredna. Obtoževala sem se za pretekle napake. In nenehno sem se ukvarjala s stvarmi, ki so šle narobe. Napadala sem samo sebe, se kritizirala in kaznovala. Vse to sem počela sama sebi.

In ko me je nekoč moj dragi vprašal, če bi vse to počela tudi svojim otrokom, sem bila zgrožena; Itak da ne, haaaalo!?

“Zakaj pa potem to počneš sebi?”

To je bilo vprašanje, ki me je prebudilo.
In tako sem začela svoje popotovanje objemanja in ljubezni do sebe. Na tej poti sem dojela, da imam v sebi še vedno majhno punčko, ki ni dobila pozornosti in ljubezni.
In da sem zdaj jaz tisti odrasli, ki tej punčki to lahko da.
Dojela sem, da je na meni, da postanem starš sama sebi.

Na tej poti sem se naučila tudi, da je to popotovanje, proces in da ne gre čez noč.
To kar ti lahko povem iz prve roke je, da je težko.
Želim si, da bi ti lahko povedala, da je lahko, ampak dejstvo je, da ni.

Precej lažje se je zamotiti z menjavanjem partnerjev, s seksom za eno noč ali pa z uporabo substanc kot so alkohol, droge, zdravila. Ali pa biti v stresu. Hiteti, ker potem nimaš časa, da se ukvarjaš še s tem. Ali pa iskati potrditev zunaj sebe.

Vendar te vse to še bolj oddalji od sebe.

Svetovni dan ljubezni do sebe prihaja kot opomnik, ki te opominja, da je ljubezen nekaj, kar je v tebi. Vendar je na tebi, da to prepoznaš in aktiviraš, še posebej, če tega nisi bila deležna v svojem otroštvu.

Moja globoka želja je, da se prebudiš iz hoje v spanju in spoznaš, kako izjemno, močno in dragoceno bitje si. Da resnično začutiš ljubezen v sebi.

In vem, da to, da ljubiš in si živa, od tebe terja veliko poguma.
Potrebno se je soočiti s seboj in svojimi notranjimi tendencami.

Trije pomembni koraki na tej poti, da ljubiš sebe so:

1. Nehaj se primerjati z drugimi. Ti si ti. In drugi so sami svoji. Družba nam je vsilila mnenje, da si moramo biti enakovredni in enaki, da moramo ustrezati standardom in vse to je zgolj in samo tvoja odločitev. Seveda lahko poskušaš ustrezati drugim, se primerjaš z drugimi, vendar je dejstvo, da te občutek, da nisi dovolj vedno znova vodi v pomanjkanje. In ko greš v to spiralo, kjer nikoli nisi dovolj, običajno potrebuješ nekaj časa, da spet zlezeš ven iz nje. Namesto tega, da poskušaš biti nekdo drug, začni prepoznavati kaj je unikatnega, enkratnega in edinstvenega na tebi. Samo ena ti obstajaš in čas je, da resnično objameš sebe v celoti. Svet čaka nate, na tvoj unikatni Dragulj, na to, da svojo esenco deliš z ljudmi in s svetom.

2. Vzljubi sebe. Ženski, s katerimi delam, rada rečem, da naj se pogosto vpraša; Kaj je najbolj prijazna stvar, ki jo lahko v tej situaciji, v tem trenutku naredim zase? Pomembno je, da resnično dojameš, da tvoj obstoj zadošča in se objameš takšno kot si. Izziv? Seveda je to izziv za številne ženske, vendar je ravno v tem čar življenja. Nenehno rasteš in se razcvetaš v žensko, za katero si se rodila, da postaneš. Torej, ko boš naslednjič imela situacijo v kateri bi se raztrgala na koščke, se ustavi. Upočasnitev je ključnega pomena. In nato se vprašaj, kaj je najprijaznejša stvar, ki jo lahko narediš zase? In nato naredi to zase.

3. Povej si Resnico. Resnica je vedno tista, ki te osvobodi. In ko se počutiš resnično grozljivo in bi se kaznovala, se raztrgala na koščke je ključnega pomena, da si dovoliš, da začutiš tisto, kar čutiš v sebi. Kako se počutiš v telesu, kakšni so občutki, ki te prevevajo, kakšne so misli, ki jih imaš v sebi? Dovoli si, da si iskrena s seboj in res začuti kaj čutiš. Ko povečaš glasnost občutkom, se tisti, ki so neprijetni razblinijo. In potem je pomembno, da si poveš resnico; Kaj so tvoje srčne želje? Povej si, zapiši si in si podari to, kar si želiš.

Kadarkoli imaš občutek, da nisi dovolj … dovolj popolna, dovolj uspešna, karkoli… se ustavi in si povej resnico, podari si ljubečo pozornost, ki jo kot ženska potrebuješ.

Bodi prijazna s seboj in ljubi sebe brezpogojno.
Imej izjemen dan!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Čas Zame

Nobena skrivnost ni, da uspešni odnosi terjajo pozornost, energijo in čas. Prav zaradi tega pogosto svoj čas, energijo in pozornost najprej nameniš ljudem okoli sebe. In ob tem pozabiš na najpomembnejši odnos v svojem življenju – odnos s seboj.

Tudi odnos s seboj moraš negovati. In največja skrivnost uspešnih odnosov z drugimi je ravno v odnosu s seboj. Da si lahko najboljša oseba, ki zmoreš biti v tem trenutku z drugimi, moraš najprej biti taka s seboj.

To, da poskrbiš zase je nekaj, kar pogosto pristane na koncu neskončnega seznama sodobne ženske. Zato niti ne preseneča, da se tako pogosto spogleduje z izgorelostjo.

Sodobna ženska največkrat poskrbi zase šele takrat, ko vrag vzame šalo in stvari razpadajo, ko se ločuje, se skrega s partnerjem ali prijateljico, ko ji nekdo umre ali odhaja iz njenega življenja.

Vsaj taka je moja izkušnja. Enostavno pozabiš, da je skrb zase, to, da si vzameš čas zase stvar dnevne prakse.

Kdaj je bilo zadnjič, da si si resnično vzela svoj čas Zame?

Če se ti to zdi sebično vprašanje, pomisli še enkrat. Zdrav odnos s seboj moraš ustvariti. Če ga nimaš, boš od drugih zahtevala to, česar ti ne morejo dati.

Če ti zanemarjaš sebe in svoje temeljne potrebe v želji, da ustrežeš drugim in si dobesedno kupiš potrditev s strani drugih, ne le, da ne boš dobila ljubezni in povezanosti, po kateri hrepeniš, poleg vsega boš zamerila ljudem, za katere se razdajaš.

Zamera pride iz tega, ker si ti izpraznjena, izčrpana, utrujena in nezadovoljna, ker zate ni poskrbljeno.

Pogosto na napačen način poskušaš zapolniti občutke praznine, nepopolnosti in nezadovoljstva v sebi.

Zase vem, da sem leta pričakovala od mojega moškega, da bo v zvezi s tem nekaj naredil. Da bo namesto mene počistil stanovanje, skuhal, opral perilo, ker sem bila na hlapih energije in me je neskončnost seznama opravil spravljala ob pamet.

Od svojega moškega sem pričakovala prvič, da me bo osrečil in drugič, da bo vedel, kaj potrebujem in bo to naredil brez, da mu jaz povem to na glas.

Takrat še nisem vedela, kako zelo različni smo in da moški ne znajo brati med vrsticami. Lahko ugibajo. Vendar le redko kdaj resnično uganejo.

In tako sem se počasi začela učiti komunikacijskih spretnosti, da sem znala svojemu moškemu razložiti kaj potrebujem. Kratko in jedrnato.

Ampak še en korak pred tem je bil pa posvečen temu, da sem se ustavila in si podarila darilo radikalne iskrenosti. Kdo sem? Kaj potrebujem? Kako lahko za to poskrbim?

Morala sem se naučiti, da sem postala starš sama sebi in svojemu notranjemu otroku.
Morala sem se naučiti, da znam poskrbeti zase; pijem takrat, ko sem žejna. Jem trikrat na dan.
Grem na WC ko moram, brez da zadržujem cel dan, ker nimam časa.
Da grem spat ob polnoči in nisem na voljo do 7. ure zjutraj razen če je kaj izrednega.
Da si vzamem svoj Čas Zame.

In tega sem se morala naučiti.
Za moškega je to stvar instinkta in zato ne razume, zakaj ženske toliko kompliciramo.

In ko sem se začela resno učiti o tem, kako si vzeti Čas Zame, je moj dragi z menoj delil tri pomembne korake, ki so pri učenju nove veščine, še posebej, če ti je tuja, zelo pomembni.

Prvi je, da si daš dovoljenje.

Vem, kako neumno se sliši ampak težava številnih žensk s katerimi prihajam v stik je v tem, da se jim to, da bi si vzele svoj Čas Zame zdi sebično. In seveda ni daleč zaključek, da je moški, ki mu je tako naravno, da si vzame svoj Čas zame, sebičen.
Ženska se počuti krivo, ko gre sama k frizerju, na bazen, prebere knjigo ali si privošči dolgo penečo kopel in to kljub temu, da jo čaka gora perila, da je stanovanje svinjak, da bi morala več časa preživeti z otroci ali možem. Se spomniš, kako sem začela tale zapis, da si lahko najboljša z drugimi šele takrat, ko si ti najboljša do sebe. Če si ti prazna, sitna in utrujena ne moreš z drugimi podeliti nič drugega kot to, kar imaš. In to, da si v svoji najboljši koži je tvoja skrb in tvoja naloga.
To, da si daš dovoljenje, da poskrbiš zase in si vzameš svoj Čas Zame je prvi korak.

Drugi je, da sebe postaviš na prvo mesto.
Kar je vse prej kot enostavno. Ker ko izbereš, da poskrbiš zase in si daš dovoljenje, je potrebna akcija. In verjemi mi, da je ta korak ravno tako težek, kot je prvi. Vendar te žongliranje s tem, da sebe postaviš na prvo mesto in sklepanje kompromisov s seboj vedno stane spogledovanja z izgorelostjo. Obstaja 10 korakov spogledovanja z izgorelostjo in pogosto se tolažiš, da še nisi tam, ko si pravzaprav nekje na sredini.
Odločnost in to, da se svoje zaveze držiš je tukaj ključnega pomena.
Da si zvesta sama sebi, da ne izdaš sama sebe. Ker to, da izdaš sama sebe je tisto, kar je ekstremno boleče. In tudi zaradi tega številne ženske to bolečino izdaje same sebe poskušajo ignorirati s pomočjo hrane, sladkorja, alkohola, mamil, zdravil ali s pretiranim deloholizmom, igrami na srečo ali pretirano spolnostjo. Odvisnosti so kot obliž za bolečino, ki jo čutiš v sebi.
Postaviti sebe na prvo mesto pomeni, da poskrbiš za svoje potrebe.

Tretji je, da znaš postaviti mejo.
Meje so tiste, ki ti povedo do kje si ti in od kje naprej so drugi. Na tebi je, da držiš svoje meje. Ni na drugih, da se držijo tvojih meja. Na tebi je, da jih držiš zase. In vedno, ko nekdo izzove tvoje meje ali jih prestopi, je na tebi, da se odzoveš in postaviš mejo oziroma poveš osebi na drugi strani, da to zate ni sprejemljivo in kaj je tisto, kar je sprejemljivo.
Otroci so umetniki v tem, da preizkušajo tvoje meje. In to se nikoli ne neha. Preizkušajo jih pri 4ih, 10tih ali 17tih. To, da znaš jasno in glasno reči NE je del postavljanja meja.
In tvoje osebne meje so vodila, ki te usmerjajo in držijo, da si vedno bolj ta Ženska, za katero si se rodila, da si. Meje te ne omejujejo, spominjajo te na tvoje zaveze sama sebi.
Upravljanje s svojo energijo je sila pomembna veščina, da prepoznaš kdaj si v preplavljanju drugih ali v skrivanju pred drugimi. Poznati moraš svoje preživetvene mehanizme boja, bega ali ignorance, da bi jih lahko presegla in se odzvala na srčen način.

Več o tem, kako pomemben je za sodobno žensko njen Čas Zame bom s teboj podelila v mini video seriji v 6 delih, kjer bom s teboj podelila:
Zakaj je pomembno, da si vzameš svoj »čas zame«?
Zakaj je pomembno, da nehaš čakati, da ti bo nekdo dal dovoljenje za tvoj »čas zame«?
Zakaj moraš sebe dati na prvo mesto? Umetnost postavljanja prioritet.
Reci nasvidenje nemogočim standardom, ki jih postavljaš sama sebi, če želiš biti srčna-srečna in sijoča Ženska
Vsega ne moreš narediti sama. Kako dobiš pomoč, ki jo potrebuješ?

Pofočkaš se lahko v zaprti skupini na FB tukaj >>> https://www.facebook.com/groups/1531266150464194/

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.

Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.

Več bom s teboj podelila v 36 dnevnem intenzivu Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Tvoja kreacija je brezmadežna.

Odprem dnevnik.
In v njem piše… leto 2008… želim imeti svoj poslovni prostor, nov avto, hišo in počitnice dvakrat na leto.

Včasih sem pisala sezname. Dolge sezname tega kar hočem v svojem življenju.
In ja, vse to sem tudi dosegla.

Potem pa je prišlo prelomno leto 2009, ko kar naenkrat vse kar sem počela prej ni več delovalo. Ne glede na tehnike, ki sem jih uporabljala sem se matrala. Poskušala sem na silo.
Poskušala sem vse. In ni mi bilo jasno kaj je drugače.
Zakaj na stare načine ne morem več doseči tega, kar sem prej zlahka naredila.

To me je vodilo v raziskovanje kreacije na sijoče ženstveni način.

Zagotovo vem eno stvar, vsak človek kreira.
24/7 kreiraš. In tvoja kreacija je brezmadežna.

Ne bi mogla bolje kreirati kot to že počneš, ne glede na to, kako bi se še bolj potrudila. In verjemi, zelo sem se trudila.
Težava je v tem, da so tvoje kreacije nezavedne, v kolikor se ne naučiš, da kreiraš zavestno.
In takrat, ko kreiraš nezavedno, običajno nisi najbolj zadovoljna s tem, kar je del tvojega življenja.

In vem, da si že slišala za zakon privlačnosti. Zakon pravi, da podobno privlači podobno in da lahko s tem, ko se osredotočaš na to kar želiš, to pritegneš k sebi.
In zakon ima vedno prav. Konec koncev gre za zakon.

Vendar zakon ne določa, kaj je del tvoje realnosti. Zavestna kreacija je tista, ki določa kaj je del tvoje realnosti.

Dejstvo je, da je vse že v tebi.
Dostop imaš do polnega potenciala v sebi 24/7.
Vprašanje je, zakaj ne dostopaš do njega.
Zakaj ne utelešaš tega, kdo ti si in kar si želiš izkušati v svojem življenju.

Darilo, ki ti je bilo dano je, da kreiraš svojo realnost.
Kreacija se poraja iz tebe v svet.
Ti si tista, ki iz sebe kreiraš.

Vse zunaj tebe je zgolj odslikava tega, kar je v tebi
Tisto, kar je resnično, je v tebi.

In naučiti se moraš, kako zavestno kreirati svojo realnost. To terja svoj čas, kar je, ja vem, nadležno.
Zavestna kreacija se začne v realnosti tvojih občutkov. Skozi svoje občutke kreiraš.
In kot sem že rekla, vedno kreiraš, dokler si živa.
Ne moreš ne kreirati.
To kar ovira kreacijo tega, kar bi želela so prepričanja v tebi, ki spremenijo kvaliteto tvojih občutkov.
Da se namesto na mir, radost, ljubezen ali svobodo začneš osredotočati na strah, pomanjkanje, nezadostnost, jezo.

Velika večina ljudi je v reakciji na zunanji svet. Kreirajo iz stresa, reakcije na dogajanje okoli sebe.
In potem je temu primerna tudi kreacija.

To na kar se osredotočaš, tega je v tvojem življenju vedno več.
Zato je ključnega pomena, da prepoznaš svoje notranje mehanizme iz katerih največkrat kreiraš. Kreiraš iz želje, da bi se izognila pomanjkanju, bolečini, neznanju, nemoči, občutku, da nisi dovolj.

Dokler si v boju, begu ali ignoranci, kreiraš točno tisto, čemur se najbolj poskušaš izogniti.
Zato je tako pomembno, da spoznaš svoja prepričanja iz katerih kreiraš svojo trenutno realnost. Saj veš, kaj pravijo, spremeni svoja prepričanja in spremenil se bo tvoj svet.

Vendar zgolj sprememba prepričanj ne zadošča.
Verjemi. Iz prve roke vem, da to drži. Leta sem delala na svojih prepričanjih.
In vedno znova kreirala stvari, ki jih nisem hotela.

Počasi mic po mic sem spoznala sedem temeljnih principov Kreacije in 4 korake v procesu Kreacije, ki jih delim v spletnem programu Zavestna Kreacija Leta. In danes bom s teboj podelila prvi princip, ki je v zavestni kreaciji najpomembnejši.
Z njim se vse začne. In to je PRISOTNOST.

Če želiš zavestno kreirati moraš najprej BITI v tem trenutku, tukaj in zdaj.
Kreirati ne moreš dokler si v preteklosti, kjer prebivajo obžalovanja, razočaranja in navezanosti. Ali če si v prihodnosti, kjer prebivajo pričakovanja.

Zavestno lahko kreiraš samo, če si tukaj in zdaj.
Kar v praksi pomeni, da si moraš dovoliti, da čutiš.
Kreiraš lahko samo, če čutiš v polnosti in prevzemaš polno odgovornost za to, kar čutiš.

Odgovornost… pogosto jo zaznavamo kot strogo, neosebno silo, ki naj bi nas vodila skozi življenje. Dobila sem čisto nov uvid v to, kaj odgovornost je in zakaj je tako zelo opevana in tako zelo pomembna, in se mi je zdelo vredno, da to podelim.

Ko govorimo o tem, kaj ti omogoča dostop do polnega potenciala, do centra moči, ki leži v tebi, v resnici govorimo prav o odgovornosti.

Prevzeti moraš odgovornost za to, da imaš vir moči znotraj sebe.

Odgovornost je tista, ki ti v resnici daje možnost in vplivnost, da začneš dostopati do te svoje moči in da kreiraš iz tega notranjega centra moči.

In ko prevzameš odgovornost zase in za svoje kreacije od znotraj navzven, odpade žrtvovanje, mučeništvo in tako priljubljena vloga ubogega jaza in žrtve, ki je v družbi verjetno na prvem mestu po priljubljenosti.

Enostavno ne moreš biti žrtev in hkrati odgovorna zase … ne gre.
Paradigma žrtve govori o tem, da je kriv nekdo drug.

In kot lepo rečejo mnogi uspešni podjetniki, enostavno ne moreš pričakovati pomoči od države in biti uspešen, ne gre. Ker, če hočeš biti uspešna, živeti svojo življenjsko misijo, biti velika, narediti pozitivno razliko, moraš najprej prevzeti odgovornost za svojo kreacijo.

Da ti nihče ni ničesar naredil, da je vse na nekem nivoju, zavednem ali nezavednem, v resnici tvoja izbira.

Pomembno je, da lahko vidiš, da si sprejela odločitev in izbiro, da si se ločila od sebe, da si zapustila sebe, ne poslušaš svojega notranjega glasu in vedenja.
Da vedno znova daješ svojo moč drugim prostovoljno.

Pomembno je, da si lahko priča temu, da je gre vedno za tvojo izbiro. Zavestno ali pa nezavedno.

In to je prvi korak na tvoji poti. Prepoznati, da ne veš, kako navigirati svoje življenje na način, ki je resničen in avtentičen. Prepoznavanje, da kreiraš iz nezavednega in da v resnici ne veš od kje kreiraš.

Potrebno je izbrati, da si se pripravljena to naučiti.

Ko se premakneš v odgovornost do sebe, s tem odpreš dostop do izvorne moči svoje ženske duše.

Radikalna odgovornost je osnova za prebujenje v ženskem sistemu moči, ki bazira na povezanosti. Enostavno ne moreš biti povezana in hkrati ločena skozi svojo žrtev.
Paradigma žrtve te enostavno loči od vseh, kajti tukaj si ti, kot žrtev, in tam zunaj so oni, ki so krivi.

Odgovornost je tudi osnova za aktiviranje moči kolektivnega polja podpore. Povezanost in sestrstvo ali dušno partnerstvo je možno samo iz te paradigme, kjer si v polnosti odgovorna zase in za svoje početje.

Da sprejemaš odgovornost zase, kot osnovo svoje izkušnje.
Ko sprejemaš odgovornost, s tem pritegneš vso podporo, ki jo potrebuješ.

Odgovornost zase ni isto kot neodvisnost. Neodvisnost s seboj prinese potrebo po samostojnosti, da si ločena od drugih. Odgovornost zase je v resnici temelj, osnova iz katere lahko ustvarjaš in kultiviraš zdravo medsebojno so-odvisnost in povezanost.

Ženski aspekt Kreacije in moški aspekt Zavesti se združita v uravnovešenem konceptu zavestne kreacije. Tako kot se ženski aspekt navdiha in moški aspekt akcije združita v navdihnjeni akciji. To je koncept nove dobe. Povezovanje, sodelovanje, združevanje. Dejstvo je, da moramo ženski aspekt prebuditi v sebi ne zato, da bi z njim zavladale svetu, kajti to ni smisel ženske kreacije, temveč da bi se lahko povezale in soustvarjale z moškim aspektom.

O zavestni kreaciji sem že govorila. Prispevek je na voljo >>>tukaj<<<

Če te zanima več, te vabim, da se mi pridružiš v spletnem druženju Zavestna Kreacija Leta na sijoče ženstveni način. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

kreacijasi

Na poti v izgorelost…

Izgorelost je beseda, ki se me še vedno globoko dotakne. Dotika se tistega mesta v meni, ki si želi goreti z ognjem življenja. Deliti svojo strast, živost, v polnosti živeti življenje. Podeliti sebe, svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

Ena tistih stvari, ki globoko zareže v tkanino moje notranjosti je brez dvoma občutek sramu in nemoči ob lastni izkušnji izgorevanja.

Sramujem se tega, kako sem v trenutkih svojega izgorevanja zamerila tistim, ki so izrazili zanimanje za moje delo, pa se nikoli niso pojavili pri meni.
Ali pa so izkoristili moje delo in nikoli nisem prejela plačila za to, kar sem naredila.

In ravno tovrstne izkušnje so bile tiste, ki so mi delo, ki sem ga ljubila z vsem srcem priskutile do te mere, da sem čez noč hotela končati vse skupaj. In pogosto sem zaključevala stare zgodbe tudi zaradi tega, ker enostavno nisem prenesla bolečine izdaje, ki sem jo izkušala, izrabljenosti in zavrženosti, ki sem jo čutila v sebi.

Poznaš tiste občutke razvrednotenosti v sebi, ki te razžirajo od znotraj? Ko imaš občutek, da nisi vredna počenega groša, da je vse, kar počneš popolnoma brez pomena?
Te občutke poznam zelo od blizu. Zelo, zelo intimno.

In to, kako sem se pogosto borila z njimi je bilo s tem, da sem delala še več, se trudila še bolj, obljubljala še več.

In na drugi strani vedno bolj prezirala samo sebe.

Čutila sem izpraznjenost, odtujenost sama od sebe in v prizadevanju za nove dosežke in potrditev zunaj sebe sem izgubljala samo sebe.

Vse to je bilo del mojega popotovanja skozi pokrajino izgorevanja.
Ko sem svoj notranji ogenj strasti moje duše, vse to, kar sem počela s takim zanosom počasi obrnila proti sebi.
Ker sem poskušala ustreči drugim. Ugoditi njihovim željam, brez da bi poslušala svoje potrebe.

In nikoli ni bilo dovolj.
Saj poznaš tisto, da je stranka kralj, ne!?

Ko sem šla na svojo samostojno pot, pred 15 leti sem bila zagnana, pripravljena na vse. Vendar me nihče ni mogel pripraviti na to, kako globoko sem zatrla svoje potrebe, presegla svoje limite, svoje želje, v želji, da bi naredila najboljše, kar sem zmogla za druge.
Vedno znova sem šla čez svoje meje v razdajanju za druge.

Zakaj bi naredila kaj takega sama sebi? Ker sem želela spremeniti svet. Res sem želela pomagati ljudem. Ker sem hotela, da bi ljudje imeli boljše življenje. Ker sem želela narediti pozitivno razliko v njihovem življenju.

Zdaj gledam svoje rezultate… Soočena sem s tem, koliko sem zamudila pri svojim otrocih, ker sem bila tako zazrta v ugajanje drugim.
Moj posel je bil skoraj dve desetletji pred vsemi ostalimi.

Danes mi je ob tem spoznanju hudo. In še huje je, ker vem, da tega nikoli ne bom mogla spremeniti. Danes skozi pogovore s svojima hčerama spoznavam ceno tega, kako sem živela.

Bolj sem verjela drugim kot sebi. Bolj mi je bilo pomembno, da ne bom izpadla sebična pred svojo sodelavko s katero sva bili dogovorjeni, da urejam stvari v poslovnem prostoru kot to, da bi gledala nastop svoje hčerke.

In tukaj se je začelo moje izgorevanje, najprej počasi in potem vedno bolj intenzivno.
Pozabila sem upočasniti in prisluhniti svojim potrebam in svoji notranji resnici.
Živela sem mimo sebe.

Počasi sem ubijala samo sebe.
To, da sem rekla JA, ko sem v sebi čutila NE, je iz mene izsrkalo vso radost in življenje.

Ujeta v zunanji operativni sistem hitrega življenja, preplavljenosti z informacijami, pritiskov okolice sem imela občutek, da sem nenehno v pomanjkanju. Pomanjkanju časa, prostora, energije, virov. Nikoli ni bilo dovolj.

Tudi če sem dala 100% sem imela občutek, da ni bilo dovolj.
Perfekcionistka v meni me je vedno znova gnala naprej.

Ne da bi hotela, sem se znašla v svojih otroških vzorcih ugajanja in prosjačenja za pozornost. Zato, da bi me potrdili, da bi mi dali vedeti, da sem dobra, da stvari počem dobro. In ne glede na to, kako zelo sem se trudila, da bi to potrditev dobila zunaj sebe, je nikoli nisem dobila, kot sem si želela.

To je bilo kot poganjanje kolesa, kjer sem se vedno znova počutila ujeta kot hrček v kletki.

Danes vem, da se izgorevanje običajno začne, ko se kot odrasla ženska za daljši čas znajdeš v situacijah, ki so, brez da bi se zavestno zavedala, čustveno podobne okoliščinam iz otroštva. Ko si se trudila, da bi zadovoljila želje in potrebe staršev ali se ubranila pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.
Odsotnost zunanje pohvale, ko imaš občutek, da delaš stvari, brez da bi dobila kakršnokoli povratno informacijo, povzroča razvrednotenje lastne podobe. Saj veš, kako se znaš kaznovati, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Skozi samokritiko in pribijanje na notranji križ.

Zase vem, da sem se trudila biti maksimalno koristna. Naučila sem se, da sem bila pohvaljena, če sem bila pridna in sem naredila tako, kot so mi naročili odrasli.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi le takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

In če si kot jaz, potem veliko lažje rečeš NE svojemu notranjemu JA kot da bi rekla NE osebi na drugi strani. Pričakovanja in zahteve staršev te udomačijo in delujejo kot notranja prisila, zaradi česar ne zmoreš postaviti svojih osebnih meja.

Če se vrednotiš le na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

Mehanizem pohvale in graje sem kot otrok ponotranjila kot merilo svoje vrednosti.
Že najmanjša kritika je imela moč, da je izničila še tako velik dosežek.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Tisto, kar me je nazadnje potegnilo iz globokega izgorevanja je bilo spoznanje, da ne gre za lastno vrednost, ker vedno, ko sem v potrjevanju vrednosti, se primerjam z nečem zunaj sebe. Prvič mi je zazvenelo, ko mi je mentor rekel; Taja, ni poanta v lastni vrednosti, temveč v tem, da spoznaš svojo lastno dragocenost. Res je, tvoji starši ti niso odslikali tvoje dragocenosti in zato še vedno iščeš nadomestnega starša oziroma avtoriteto, ki ti bo potrdila tvojo vrednost.

Še vedno me fascinira, kako otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in čvrstih mej med sabo in drugimi.

Zato enostavno ne prepoznaš razlike med svojimi in tujimi potrebami ali občutki. Hkrati s tem, da ne zmoreš postaviti meja drugim, se ne znaš držati meja, ki jih postaviš sebi. To se izraža kot deloholizem (ne prepoznaš meja svoje utrujenosti), perfekcionizem (ne sprejmeš možnosti, da lahko narediš napako). In tukaj se kaže nezvestoba sebi.

To, kar pogosto vidim pri ženskah pa je tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde, ko prevzamejo nase odgovornost tudi takrat, ko objektivno sploh nimajo vpliva.

Tisto, kar me je pri celotni zadevi najbolj osupnilo je občutek vsemogočnosti, ki pravzaprav hrani deloholizem in perfekcionizem.

Ko mi je moja mentorica pred letom dni rekla, da naj se neham obnašati in pisati kot da sem vsemogočna pojma nisem imela o čem govori. Danes vem. O sebi sem bila prepričana, da ne znam reči ne. Bila sem prepričana, da vsem okoli sebe delam usluge. Bila sem pretirano ustrežljiva, na trenutke celo podredljiva. Hkrati pa sem vzdrževala predstavo, da sem vsemogočna, kar so mi ljudje očitali kot aroganco in hladnost.

Jaz pa sem se hotela s svojim perfekcionizmom predvsem izogniti občutkom neustreznosti in brezvrednosti.
In svojo vrednost sem določala na osnovi odzivov na svoje dosežke. Zato mi je storilnostno pogojeno samovrednotenje še kako domače.

Verjetno je tudi zaradi tega moje delo osredotočeno predvsem na prepoznavanje persone, ki jo ustvariš skozi nihanje med idealizirano zunanjo fasado in razvrednoteno pristno notranjo naravo. Ozavstiti moraš vse nijanse v sebi, da lahko resnično uporabiš proces izgorevanja na pravilen način.

Kajti izgorevanje je v resnici močan opomnik, da si moraš povedati resnico in stopiti v stik s svojo Žensko Dušo. Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.
Kot je to tako lepo ubesedila ena mojih strank: “Danes sem še enkrat poslušala prvo druženje Odstiranja Tančic Ženske Duše, za katero sem res hvaležna.

Pred časom sem v notranji viziji videla svojo notranjo čustveno pokrajino, ki je bila suha kamnita struga, bilo je res ekstremno, brez kančka vode. Še celo kamenje se je posuvalo po strugi. Na pokrajino sem pa gledala skozi nekakšno okno iz votline…

To je bilo po tem, ko sem nekaj mesecev (ali pa kar več let), res skoraj neprestano ogromno delala, skrbela za dom in se na koncu znašla res utrujena in izčrpana z občutkom, da ne živim, da tako naprej enostavno nočem. Da želim stik s sabo in Živeti, ne le preživeti, kot praviš ti.”

Ta zapis sem dobila v svoj poštni predal in me je ganil do solz.

Razkriva eno glavnih spoznanj, ki so me v letu 2010 vodile v to, da sem želela žensko notranjo pokrajino bolj približati ženski. In zaradi tega še vedno delam to, kar me navdihuje in navdušuje – sodobno žensko spomnim na to, kako izjemna, dragocena in neponovljiva v resnici je.

In moja lekcija?

Smrt moje babice me je ustavila na polno. Sledila je inventura mojega življenja in kot posledica vsega dogajanja v oktobru bo šlo v naslednjih mesecih moje življenje v popolnoma drugo smer, kot sem še v septembru mislila.

Moje prioritete se spreminjajo in zdaj družino in partnerstvo postavljam na prvo mesto.
Z vsem skupaj pa vedno bolj spoznavam tudi vzroke, ki so pripeljali do vsega kar z ženskami delim danes. In brezmejno hvaležna sem za svojo odprtost, pogum in drznost, da se vedno znova podajam tja, kjer ni uhojenih poti in kjer ni svetlobe. Da sem voljna v svoji lastni temi odkrivati skrite dele mene same, ki me vodijo v Celoto tega, kdo jaz sem.

In to si želim tudi zate.
Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

podpis

Duhovni obvozi

Poznaš tisti občutek izgubljenosti, zmedenosti, ko si za nekaj prizadevaš, se trudiš in si prepričana, da delaš vse prav, vendar se vedno znova izkaže, da se ti tisto, za kar si prizadevaš vedno znova izmika?

Ko imaš občutek samo še tole preberem, samo še tole naredim in potem bom dosegla ta cilj življenja v svetlobi. Toliko je obljub in toliko tehnik, načinov, ki vsak zase obljublja, da je to tisto pravo. Da obogatiš, da shujšaš, da dosežeš vse svoje cilje, da zaživiš razsvetljenje na Zemlji.

Toliko truda, toliko prizadevanja, toliko potiskanja.

Na eni točki mojega duhovnega popotovanja sem bila utrujena od vsega. Izčrpana od vsega dela na sebi. In vedno znova je prišla še ena knjiga, ki jo moram nujno prebrati in še en seminar, ki se ga moram nujno udeležiti, ker po tem, bo pa vse drugače.

In vsakič znova sem sledila temu zlatemu korenčku obljub. Ker sem si resnično želela boljšega življenja.

Dokler me ni zadelo na polno. Prišla sem do točke zloma, kjer mi je postalo vseeno in v svojem soočenju z lastno temo sem dojela, kako močno sem zlorabljala samo sebe, kako zelo sem se silila v nekaj, kar me v resnici ni nahranilo.

In ko sem potovala skozi svojo temno noč sem vedno znova slišala s strani mojih bolj duhovnih kolegovi in kolegic, kako negativna sem, ker sem si dovolila izraziti to, kar sem čutila. Žalost, strah, jezo, bolečino. Toooliko bolečine.

In ko v zadnjih letih opazujem svet okoli sebe, vidim, kako so se ljudje izmojstrili v metodah izogibanja sebi. Alkohol, zdravila, kofein in droge zamenjamo s knjigami za samozdravljenje, dietami, posebno prehrano, jogo, molitvami, angeli in drugimi duhovnimi orodji.

In da se razumemo, vse to sem dolga leta za osebni duhovni obvoz uporabljala tudi sama. Zato iz prve roke vem, kako odvisna lahko postaneš in kako priročno je svojo notranjo praznino polniti s temi “duhovnimi” zadevami.

Kot družba smo postali pravi mojstri v tem, da se zamotimo z duhovnostjo, da ne bi čutili bolečine, ki jo nosimo v sebi.

Vendar te nobena disciplina in striktno sledenje navodilom ne bo pripeljalo bližje k sebi. Vsakič, ko razmišljaš o tem, da se moraš spraviti v red in razmišljati bolj pozitivno, se v resnici oddaljuješ od Sebe.

Temu se reče duhovni obvoz. Izraz je oblikoval psiholog John Welwood leta 1984. Duhovni obvoz je uporaba duhovnih praks, da bi se izognili bolečim občutkom v sebi, nerešenim ranam in potrebam. Gre za obrambni mehanizem, ki je v zadnjem desetletju postal tako množično uporabljen, predvsem v novodobnem gibanju, da ga zlahka spregledamo.

Četudi je navzven videti precej lepše kot drugi obrambni mehanizmi, še vedno služi istemu namenu. Ščiti te pred resnico. Loči te od tvojih občutkov, povzroči otopelost, ločenost od tvojih občutkov. Pomaga ti, da se izogneš pogledu na širšo sliko. Gre za to, da se ločiš od sebe namesto, da bi se povezala s seboj. In razlika je pogosto tako zelo subtilna, da ne zaznaš, kaj počneš.

Na kratko je duhovni obvoz kot hlastanje ali skoraj odvisnost od pozitivnega, namesto hvaležnosti za to, kar je. Izogibanje namesto sprejemanja. Občutek, da si nekam prispela ali da moraš nekam iti, namesto da samo si. Ko si v tej fazi izogibanja in duhovnega obvoza, uporabljaš duhovne prakse kot način zatiranja čustev in občutkov.

Biti moraš zelo notranje budna, da zaznaš, kdaj pravzaprav pobegneš iz svojega telesa v “višave”, namesto da bi začutila in prepoznala, kje se trenutno nahajaš in to sprejela.

Zakaj?

Kot družba imamo majhno toleranco za bolečino, za soočanje in delo z bolečino in imamo raje rešitve, ki otopijo to, kar čutimo. Duhovni obvoz je navada, da se obrneš stran od bolečine in jo otopiš z analgetikom s kar najmanj stranskimi učinki.

Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti. Aspekti duhovnega obvoza vključujejo ločevanje, čustveno otopelost, zatiranje, pretiran pozitivizem, strah pred intenzivnimi čustvi kot je jeza, pretirana tolerantnost, pomanjkanje meja, intelektualiziranje in filozofiranje, projiciranje na druge in zablode glede hierarhije, da si na višji stopnji duhovnega razvoja kot drugi.

Medeni tedni s površinsko duhovnostjo počasi bledijo. Dovolj gurujev so ujeli s spuščenimi hlačami in spuščenim svetniškim sijem in dovolj kultov se je razblinilo, da se počasi jasnijo pojmi okoli tega, kaj duhovni razvoj resnično pomeni.

Resnična duhovnost ni evforična in tudi nima nobene veze s spremenjenimi stanji zavesti. Terja prevzemanje odgovornosti zase, je prizemljena, terja vključenost in pogosto nas pretrese do samega temelja.

Ko si potopljena v duhovne obvoze, obožuješ svetlobo, vendar ne maraš vročine in se zato poskušaš distancirati od ognja.

In ko si ujeta v duhovnih obvozih precej raje teoretiziraš o zavesti kot sediš z njo. Govoriš o brezpogojni ljubezni vendar ne dovoliš ljubezni, da se resnično pokaže v bolj osebnih dimenzijah in te izzove. O sprejemanju sence poznaš vso teorijo, vendar se ne spustiš v neznano, da ne bi izgubila nadzora nad svojim svetom. To bi bilo preveč strašljivo, preveč vroče, preveč kaotično, zato stvari raje skrivaš in jih zatiraš v sebi.

Vendar je dejstvo, da če želiš resnično izkusiti svetlobo, si ne moreš privoščiti, da bežiš od njene vročine.

Kot je rekel Victor Frankl, “Kaj daje svetlobo mora prenesti gorenje.” In sedenje z ognjem ne pomeni le sedenje s težavnimi stvarmi v meditaciji. V resnici terja to, da greš v ogenj, v samo jedro, se soočiš s tem, kar boli, to objameš v sebi, ne glede na to, kako boleče je, kako travmatično, surovo ali žalostno je.

Dejstvo je, da ljudje ponotranjimo načine, kako smo bili vzgojeni, ponotranjimo odnos staršev do nas in s tem kapaciteto vrednotenja sebe, ki je osnova tega, kako vrednotimo in cenimo sebe. In ker so tovrstne rane, ki jih nosimo v sebi boleče in vsekakor zelo neprijetne, pogosto v svoji odrasli dobi razvijemo duhovne obvoze.

Pogosto poslušam debate o tem, kako so ljudje, ki si dovolijo, da čutijo in izražajo jezo, žalost ali strah v “nizki vibraciji” ali v “težki energiji” in se jim je treba zato izogniti, ker če nisi 24/7 pozitivno razpoložen, potem s tabo nekaj ni čisto v redu.

Vedno znova slišim ljudi intelektualizirati o duhovnih modrostih in osebni rasti, o tem, kako visoko razviti so in da imajo vsi okoli njih težave, ker so oni tako duhovno razviti.

Iz lastnih izkušenj vem, da je precej lažje biti nekje z glavo v oblakih, kot biti v telesu in čutiti to, kar se ti dogaja.

Ko se premikaš v svojem življenju skozi preobrazbo, jo je potrebno utelesiti in izkusiti. Potrebno si je dopustiti, da začutiš svojo bolečino in ranjenosti, brez izogibanja, brez boja, brez sojenja in kritiziranja ali potrebe po tem, da bi naredila obvoz direktno v nebeške višave.

Vem, da je pobeg v duhovne sfere nekaj, s čimer se želiš zavarovati pred neudobjem in soočenjem s svojo bolečino, vendar te izogibanje ranam vedno drago stane. Vsakič, ko se izogneš svojim ranjenostim, okrepiš svoje maske, ustvarjaš nove, krepiš ovire in zidove, ki jih gradiš znotraj same sebe in zapustiš svojo človečnost.

Moj pristanek na Zemlji je bil zeeelo trd. Leta sem se slepila, da “delam na sebi”, ko sem se v resnici bolj ali manj uspešno izogibala sami sebi. Vendar me je to utrujalo, jemalo je mojo dragoceno življenjsko energijo. In tako sem se leta 2009 znašla soočena z vsemi mojimi nerazrešenimi bolečinami in ranjenostmi. Moj razpad je postala moja točka preboja.

In dejstvo je, da sploh ni poanta v duhovnih praksah, ki jih ljudje uporabljamo.

Za tiste, ki zanikajo svoje občutke in ranjenosti lahko meditacija pomeni način, kako ustvarijo razdaljo, ločenost in hlad v medsebojnih odnosih. Kajti pogosto je strašljivo, da stopiš v življenje z obema nogama in se soočiš sam s seboj.

Zato raje govoriš o tem, kar misliš da čutiš, o podobah in konceptih in si v resnici ne dopustiš, da bi se preprosto spustila v telo in začutila, kaj čutiš.

In pogosto je boleče opazovati ljudi, ki se izogibajo ljubečim stikom, ker bi to v njih utegnilo prebuditi čustva in bolečino ranjenosti, kako se ločujejo sami od sebe in hkrati hrepenijo po povezanosti in stiku

To, kar sem morala narediti v svojem življenju in kamor vodim tiste, ki pridejo k meni, je v prvi vrsti, da pogledaš, kje se nahajaš.

Vsi si želimo celostnosti, povezanosti in dušnega stika z drugimi. In vse se začne s tabo in tem kje se trenutno nahajaš.

Najprej si moraš priznati kje si, da bi lahko svoj kompas naravnala tja, kamor želiš iti. Vsi vemo, kako se obnaša GPS naprava, ko nima signala, ker si v predoru … ni signala, ponovno izračunavam, ni signala.

In dokler si v predoru svojega življenja, se ne moreš naravnati tja, kamor bi želela iti, ker enostavno nimaš signala.

Izziv mnogih je v tem, da enostavno ne znajo ustvariti svetega prostora, tiste alkemične posode, v kateri bi se počutili dovolj varno, da bi se spogledali s tem, kar je videti tako strašljivo. In to je nujno potrebno, da lahko v sebi sprejmeš in objameš vse tisto, kar čutiš kot boleče in neudobno.

Tega, da si prijazna, sočutna in ljubeča ne moreš narediti na silo. Ja, poskušamo na silo, vendar v resnici tega ne moreš od zunaj potisniti vase ali si odpreti glave in si to vliti vanjo.

Ko si dopustiš, da se spustiš v samo jedro ranjenosti in pozdraviš izvorne zapise v sebi, sočutje in prijaznost in ljubečnost naravno vzniknejo iz tebe navzven.

Res je, vse je že v tebi.

Vendar moraš osvoboditi vse to, kar je ujeto v tvojih notranjih ranjenostih in travmah.

Ko pozdraviš svoje rane, objameš svoje bolečine v sebi, s tem odkleneš tvoj potencial, ki je ujet v teh bolečinah. V samem jedru bolečine te čaka zaklad.

In obstaja inteligenten način, kako se s temi svojimi izvornimi ranami soočiš. Da se potopiš vanje in jih raztopiš. Da prepoznaš dragulje, ki se skrivajo v samem jedru in jih objameš.

Kajti tvoje Darilo, to kar prinašaš na ta svet se skriva v globini tvoje Ženske Duše. Na tebi pa je ali se boš potopila po svoj zaklad.

Lahko ti pokažem bližnjico skozi spletno druženje Objemi Sebe. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

podpis

Pot preobrazbe in preoblikovanja…

Egipt je kot moj drugi dom. Moja duša se tam počuti domače.
Rada rečem, da je moja Duša je brez dvoma tam pustila ključe, ki odpirajo vrata v mojo notranjost. Ko sem bila leta 2007 v tretjem poizkusu prvič v Egiptu se je moje življenje dramatično spremenilo.

Ena od stvari, ki se me je v Egiptu močno dotaknila je modrost egipčanske visoke alkimije. Opisujejo jo kot pot osebne preobrazbe in preoblikovanja. Duhovna alkimija je zbir praks, ki jo spodbujajo preproste vaje za zavedanje in zbiranje energije, kar človeku omogoči večjo budnost hkrati pa ga vodijo v razsvetljenje.

Egipčansko razumevanje zavesti in zavedanja je vplivalo na številne kulture na Bližnjem vzhodu, v Grčiji, Rimu, Indiji, v Nigeriji, Etiopiji in drugih azijskih, evropskih in afriških kulturah.

Mnogi znanstveniki so prepričani, da indijski sistem joge in razumevanje kundalinija temelji na egipčanskih načelih Sekhema (življenjska sila, chi, prana). Egipčani so krepili življenjsko silo znotraj Djeda, pranične cevi in hrbtenice ter s tem povezanih moških in ženskih energetskih kanalov, da bi te energije vzbujali za prebujeno stanje bitja.

Ravno simbol Kaduceja, ki predstavlja sodobno medicino, izhaja iz razumevanja tega znanja. Dve kači Kaduceja (moški in ženski energijski kanal), zavita okoli osrednje palice (Djed) predstavljata sam temelj alkemičnih tradicij.
Alkimija je na splošno oblika pretvorbe, pretvarjanja ene oblike ali snovi v drugo. Zahodna kultura se je osredotočila na alkimiste srednjega veka, za katere je bilo rečeno, da obvladali preoblikovanje železa ali svinca v zlato.

V duhovni alkimiji gre za duhovno prakso preoblikovanja žlindre ali svinca čustvenih in energijskih stanj v prefinjeno zlato svetlobo.

Svinec je tisti, ki človeka omejuje, zadržuje in ovira na poti napredka. Temeljni del tega svinca predstavljajo sence. Senčni aspekti človeka so tisti, ki ohranjajo tančico na svojem mestu, da človek ne ugleda božanske oblike svetlobe in biti.

Zelo verjetno je, da so srednjeveški alkimisti razumeli to temeljno naravo zavesti in vsaj delno zasledovali ta vidik obstoja v svojem delu. Zanimivo je, kako se je zahodna kultura obrnila stran od duhovnega in je krščanska doktrina prispevala k temu, da so zatrli globlje mistično razumevanje. Glede na pomanjkljive vire in pristransko zapisovanje zgodovine me sploh ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da je bila duhovna alkimija primarna naloga tudi srednjeveških alkimistov.

Da bi bila alkimija uspešna, potrebuje tri ključne sestavine: posodo, gorivo in snov, ki jo preobražamo. Potrebna je snov, svinec, žlindra, ki jo preobražamo, posoda, ki to snov drži, v kateri se lahko preoblikovanje zgodi in gorivo za preoblikovanje.

Eden najbolj preprostih primerov alkimije, za razumevanje tega procesa, je pretvorba vode v plin ali paro.

Potrebujemo material za preoblikovanje to je voda; posodo, v tem primeru lonec; in gorivo za preobrazbo, v tem primeru toplota ali ogenj. Zelo enostavno lahko vidimo, kako brez katerega koli od treh elementov alkimija ni mogoča.
Brez vode se nič ne spremeni. Brez posode, lonca, se bo voda razlila po ognju ali grelniku. Brez goriva, ognja ali toplote se nič ne zgodi. Voda ostane taka, kot je.

V duhovni alkimiji je posoda zavedanje posameznika. Samozavedanje je temelj.
Snov za preoblikovanje je žlindra ali obremenitve zavesti, čustvena, psihološka ali duhovna prepričanja, vzorci in energija, ki te ovirajo, da vidiš resnico o tem, kdo si in tvoj odnos do obstoja.
Gorivo je povišano stanje zavesti, ki ga je mogoče priklicati ali prilagajati s preprostimi vajami za ozaveščanje.
Da bi lahko preobrazila tiste vidike tvojega bitja, ki ti ne služijo več, kot so čustvene rane ali prepričanja, sence in slabosti, potrebuješ posodo in svetlobo s katero osvetliš te vidike v sebi.

Rada rečem, da moraš s svetlobo zavesti posvetiti v svojo notranjo temo, da bi to lahko preobrazila.

Zavedanje je močno orodje. Eden prvih zakonov magije je razumevanje, da energija sledi zavedanju. Zavedanje je ključno, ko povabimo silo namere v soustvarjanje. Skozi zavedanje jo usmerjamo in krepimo. Zavedanje je del vsega, kar počnemo. Tudi če zavedanja ne fokusiramo zavestno in se vse skupaj dogaja na nezavedni ravni.

Dejstvo je, da ko sežeš po skodelico s kavo, premik nima nobene veze z roko. Zavedanje je tisto, ki premika roko, da seže po skodelico. Ali ko dvigneš prst in pritisneš na tipko na tipkovnici, ali bereš ta članek, vedno znova potuješ v notranje stanje zavesti. Tvoja izbira je ali se zavedaš tega kar počneš, kar pomeni, da si polno prisotna ali pa si enostavno na notranji avtomatiki in se ne zavedaš tega kar počneš.

Ko si na notranji avtomatiki si kot robot, energija ti uhaja, ker je ne usmerjaš zavestno in na koncu dneva sploh ne veš, kaj si počela in kaj se je dogajalo s teboj.

V egipčanski visoki alkimiji so se osredotočali na razumevanje osnovnih principov energije in na vaje ozaveščanja, da bi zbrali energijo in zavest za prehod v močnejše, potentno, budno stanja biti, ki ti služi v vsakdanjem življenju in te lahko vodi tudi skozi prehod smrti, tako da zavestno preideš na drugo stran in naprej služiš višji zavesti.

V Egipčanski Alkimiji sta dve temeljni poti, Visoka pot in Nizka pot.
Glavna razlika je v služenju in namenu. Na nizki poti alkimije ni popolnega razumevanja principov vzroka in posledice, praktikanti pa lahko izkoristijo svojo zavest in moči, razvite za lastno pridobivanje, brez skrbi za njen vpliv na druge, še manj pa za dobro počutje ali dobro drugih. V skrbi za lastno dobrobit tako v drugih povzročijo bolečino in trpljenje, da bi pridobili tisto, kar iščejo, in ne razumejo ali skrbijo za karmične posledice.

Dejstvo je, da žanješ to, kar si sejal. Če posadiš koruzo, je to koruza, ki jo boš obrala jeseni. V karmičnih vzorcih je lahko “naslednja jesen” letos ali pa tvoje naslednje življenje.

Vse se vrača in vse se plača.

Zelo enostaven etični standard, ki ga učijo antične tradicije, in ki ga uči tudi moj mentor Tom Kenyon, je znan kot Niyama of Harmlessness. To preprosto navaja: “Za dobro moje rasti in dviga vsega življenja, se bom trudil, da bom neškodljiv zase in druge.” Ta preprost etični standard omogoča, da si prizadevaš za največje dobro, brez sojenja in razsojanja napak, ki jih lahko narediš pri tvojem iskanju razsvetljene zavesti. Prizadevaš si za najvišje dobro in se vrneš k temu standardu, kadar ugotoviš, da si se v svoji življenjski praksi zakalkulirala. V duhovni alkimiji se razume, da lahko nenehno prizadevanje za največje dobro samo po sebi ustvari učinek izgorevanja dolga Karme. Tibetanski budisti jo imenujejo “doseganje zaslug”.

V egipčanski visoki alkimiji je zbiranje energije in zavedanje najpomembnejše. Pomembno je, da si prevodna in pretočna za svetlobo zavesti. In to je tvoje delo. Ojačati moraš svoj živčni sistem, da lahko vedno več svetlobe teče skozi tvoje Ka telo. Ti moraš poskrbeti za to, da si prevodna in da povečuješ svojo kapaciteto, da vedno več svetlobe teče skozi tebe.

V praksi to pomeni, da moraš usvojiti proces preobrazbe žlindre svoje notranje sence v zlato svoje duše. Eden od prvih korakov je prepoznavanje “Ka” ali “eteričnega telesa”, ki soobstoji s tvojo fizično obliko in je znan kot “eterični dvojček”. Znotraj Ka telesa so energijski centri, ki jih imenujemo čakre (Egipčani so jih imenovali pečati.)

In upravljanje s svojo energijo ima vse opraviti s tvojim Ka telesom. Tvoje Ka telo upravlja s tvojo karizmo, tvojo prisotnostjo, osebno močjo, intuicijo, magnetno privlačnostjo, ki izžareva iz tvoje notranjosti v svet.

Povezuje te s tvojo Dušo, z življenjem, s tvojo družino, in k tebi pritegne k tebi to kar izžarevaš iz sebe.
Je kot energijski dvojnik tvojega fizičnega telesa in vse zdravljenje in obnovitveni procesi izhajajo iz tega aspekta tvoje Biti. Tvoje energijsko telo izžareva iz tvojega fizičnega telesa in preko Ka kanalov se povezujemo tako z energijo mame Zemlje kot tudi s kozmično energijo Vesolja in s svojo Dušo.

Preko Ka telesa se povezujemo s svojo Dušo in skozi utelešenje Ka telesa utelešamo svojo Dušo.

Je povezovalec, ki sidra višje frekvence svetlobe v telo. Povezan je s centralnim živčnim sistemom in celičnim spominom in je šablona za popolno zdravje in dobrobit.

V druženju Aktivacija Ženske Moči Izžarevanja te vodim skozi proces utelešanja in krepitve živčnega sistema, da postajaš vedno bolj prevodna za svetlobo, ki se poraja skozi tebe kot TI. Več najdeš na povezavi tukaj.

Zakaj bi kdo zavrnil Ljubezen, ki jo potrebuje in kaj je duhovna anoreksija…

Veš tisto, ko pride do tebe neka informacija, in te zadane na polno!?
No to se je zgodilo meni, ko sem na spletu po čistem na-ključ-ju naletela na zapis o duhovni anoreksiji. Bolj za šalo kot zares sem se lotila branja, vendar me je kmalu čisto potegnilo noter.

Spomnila sem se, kako mi je prijateljica prvič omenila svoje težave z anoreksijo, v povezavi s hrano. Običajno o anoreksiji govorimo kot o motnji hranjenja, ki se kaže kot obsedenost s svojo telesno težo in z zaužito hrano. Z menoj je podelila, kako je skušala ohraniti telesno težo, ki je bila daleč pod normalno za njeno starost, s stradanjem in pretirano vadbo.

Osupla sem bila nad idejo, da se je prikrajšala za negovanje in užitek, ki ga nudi hrana. In da lahko ljudje v svetu, kjer je obilo hrane, sebe izstradajo celo do smrti. Zame je bilo to nepredstavljivo.

Še bolj osupla pa sem bila, ko sem odkrila, da anoreksija ni omejena zgolj na hrano. Gre za zavrnitev nečesa, kar te nahrani. Tako kot ljudje zavrnejo fizična hranila, lahko zavrnejo tudi duhovna hranila. V svetu, ki je poln ljubezni in milosti številni ljudje stradajo.

Zakaj bi kdo zavrnil Ljubezen, ki jo potrebuje? In kako to vpliva na njegovo življenje?

Zakaj bi nekdo zavračal duhovno negovanje – celo do točke duhovne smrti?

Poglejmo na anoreksijo skozi tri dinamike lačnega otroka….
Srečen otrok. Prva podoba je devetmesečni otrok, ki mirno počiva. Počasi postaja lačna. Ne ve še, da je lačna. Počasi zazna, da je nekaj narobe. Počasi se začne oglašati. In postaja vedno glasnejša in vedno bolj nemirna. Njeno nelagodje izraža vedno bolj glasno, da bi sporočila svojo potrebo. Če ima skrbnike, ki so pozorni nanjo, bodo prišli do nje in poskušali ugotoviti, kaj potrebuje. Je utrujena? Je treba zamenjati plenice? Je žejna? Lačna? Skozi poskušanje različnih stvari odrasli ugotovijo, kaj potrebuje in jo nahranijo.

Fascinantno je to, da se kot odrasla ženska odzivaš podobno. Le redki takoj vedo, kaj je potreba, ki jo čutijo v sebi kot naraščajoče nelagodje. Pogosto začnemo z negodovanjem in pritoževanjem, ki se stopnjuje, v poskusih, da bi ugotovila, kaj potrebuješŠe vedno ti vzame nekaj časa, da ugotoviš in to skomuniciraš.

Če si v skupnosti ljudi, ki so pozorni na tvoje potrebe, potem proces deluje. Ko podeliš svoje potrebe je zanje poskrbljeno. Nahranimo se fizično, čustveno, duhovno, odvisno od narave naše potrebe.
Žal le redki lahko rečejo, da je to prispodoba, ki prikazuje njihovo življenje. Če bi bila, bi bili verjetno bolj srečni. Za mnoge pa je proces odkrivanja potreb precej bolj podoben eni od naslednjih dveh prispodob.

Kraljična na zrnu graha. Predstavljaj si drugega otroka, ki mirno spi. Postaja lačna. Ne ve še, da je lačna, čuti le, da je nekaj narobe. Začne se premikati in se oglašati. To se stopnjuje. Recimo, da se skrbniki ne odzovejo. Jok se stopnjuje v kričanje. To je kot bi otrok rekel “To eno stvar potrebujem in to zdaj takoj. Tvoje potrebe me ne zanimajo. Potrebujem, kar potrebujem. In to takoj, drugače bom umrla.”

Je primerno, da se otrok, glede na okoliščine odzove na tak način? Seveda je. Gre za normalen odziv otroka.

Vendar imajo mnogi odrasli ljudje v tebi tega malega tirana, ki zahteva zase stvari in to takoj. “Potrebujem, kar potrebujem in to takoj. Tvoje potrebe niso pomembne. Če dobim, kar potrebujem, bo vse ok. Če ne, bom kar umrla.”

Ta kraljica drame oziroma kraljična je oblika narcisizma, ki je pogosto posledica odvisnosti. Če mali kraljični, ki rdeča v obraz hlasta za zrakom in kriči, to lahko pomaga, odrasli ženski tovrstno vedenje ne bo prineslo željenega učinka. Odrasla kraljična ne bo izkusila, da je zanjo poskrbljeno. Bo pa vedno globlje v odvisnosti od kontrole in nadzora nad svojo okolico. Jaz zakričim in vsi skočijo.

Anoreksičen otrok. Zdaj si predstavljaj še tretjega otroka, ki mirno spi. Postaja lačna. Ne ve še, da je lačna, čuti le, da je nekaj narobe. Začne se premikati in se oglašati. Stopnjuje svoj napor, da bi priklicala skrbnike. Kriči in kriči. Vendar nihče ne pride. In še naprej kriči.

Kaj se zgodi potem? Po dolgem času neha kričati. Utihne. Morda zaradi izčrpanosti. Morda spozna neučinkovitost početja in se vda. Manj boleče je, če se vda kot da živi z bolečino lakote. Gre v otopelost. Manj boleče je če obupa, kot da še naprej čuti potrebo in hrepenenje, ki ni zadovoljeno.

Ko se izčrpa z jokanjem, pride do konca, kjer noče biti več negovana. Zakaj bi jokala, če me niče ne nahrani? Zakaj bi jokala, če je lakota zdaj čutiti kot nekaj normalnega in ne problem, ki bi ga bilo treba rešiti? Pozabi, da potrebuje nego.

Žal se lahko mnogi najdemo v tej metafori. Čutiš, da to poznaš. Ko si jokala za negovanjem, molila za negovanje, prosila in vse to ni delovalo. In si se vdala v usodo. Se lahko vidiš v tihi punčki, ki v sebi še naprej joka?

To ni lahko objeti v sebi. Ta nezmožnost, da bi želela nego, da bi jokala, da bi upala še naprej je v sameme jedru duhovne anoreksije.

Kaj so karakteristike duhovne anoreksije?
Anoreksija vznika iz potrebe po nadzoru nad lastnim življenjem.
Če otrok odrašča v odnosih, v katerih ne more odločati o sebi, o svojih potrebah in željah oziroma mu odločitve pogosto vsiljujejo starši (mi vemo, kaj je dobro zate!), s tem prestopajo in rušijo otrokove meje. To se pogosto kaže skozi upor in zavračanje nege, izkrivljeno samopodobo in težave s kontrolo.

Upor do duhovnega negovanja. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja, zavračajo fizično negovanje. Ljudje z duhovno anoreksijo zavračajo duhovno negovanje. In stradanje, ki ga izkušajo ni očitno. V sebi verjamejo, da nič bojšega ni možno zanje.

Pogosto čutijo nemoč v sebi, so pasivni in upajo, da se bo nekaj spremenilo – samo od sebe.
Enostavno se odklopijo in niso v sprejemanju tudi takrat, ko je negovanje na voljo. Drugi način je, da namesto, da sprejemajo, dajejo in se razdajejo. Namesto, da bi sprejeli, enostavno to dajo naprej. In pogosto se ženskam tam proti 40tem dogaja, da ne glede na ves trud, da bi bile zadovoljne vse začne razpadati, pokaže se depresija, duhovna izčrpanost, duhovna frustracija in jeza na boga.

To je drugi obraz anoreksičnega procesa. Ker nihče ne bo poskrbel zanjo, ker se nihče itak ne bo odzval na njene potrebe, bo svoje življenje preživela v razdajanju za druge. Posledica upora do duhovnega negovanja je izčrpanost, depresija, jeza in duhovna anoreksija.

Izkrivljena samopodoba. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja, imajo zelo izkrivljeno fizično samopodobo. Če bi taki osebi nastavili ogledalo, bi verjetno, “Debela sem. Preobilna sem. Morala bi shujšati.” Pogosto o sebi govorijo, “Če bi lahko, bi kar izginila, potem bi bilo vse ok” ali pa “Ne zaslužim si jesti. Ne zaslužim si živeti.” Ta želja po pomanjšanju, skrivanju, da bi izginila je pogosto povezana z zlorabo v otroštvu. Otrok se na zlorabo pogosto odzove z željo, da bi izginil, ker potem ne bi bil več ranjen. Gre za zaščitni mehanizem otroka, ki mu služi, v odraslosti pa povzroča številne težave.

Pri duhovni anoreksiji lahko najdemo podobno izkrivjeno samo podobo. Če osebi z duhovno anoreksijo nastavimo ogledalo, bo rekla nekaj v tej smeri, “Bolje bi bilo, če bi bila majhna. Bolje bi bilo, če bi izginila. ” ali “Ne zaslužim si ljubezni. Ne zaslužim si, da obstajam.”

Pogosto ljudje, ki so duhovno anoreksični napačno razlagajo učenja različnih religij, kar vodi v fundamentalizem. Da ne govorim o novodobniem gibanju in številnih gurujih, ki se močno trudijo, da bi izginili. To je pot v duhovno smrt, tako kot je trud, da bi izginila fizično tisto kar vodi v fizično smrt.

Težave s kontrolo. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja poskušajo nadzorovati, kaj vstopa v njihovo telo. Težave z mejami kažejo na potrebo po nadzoru. Vsiljevanje, prestopanje mej je denimo že pretirano hranjenje, ki je pogosta oblika pomirjanja jokajočega dojenčka. Ali pa je mama namesto otroka določala, kako lačen je kar vodi v to, da oseba meje povsem zapre – začne zavračati hrano. Signal o potrebi (lakota) se poveže z neugodjem in ga je treba zatreti (signalov iz želodca ne sme prepoznati kot lakote, ker bi zavohala hrano …)

V duhovni anoreksiji je podobno. Lahko gre za siljenje otroka z duhovnostjo, če osebni odnos z bogom ni bil upoštevan, če je bilo to, kar verjameš nadzorovano s strani okolice.

Druga oblika je stremenje k popolnosti. Zaradi nenehnega občutka, da ne more ustrezno braniti svojih meja in uveljavljati svojih realnih potreb, mlad človek vzpostavi nadzor nad edinim območjem, ki je drugim pretežno nedostopno – lastnim telesom. Pretiran nadzor nad mejami se torej odraža tam, kjer je družbeno sprejemljivo, kot modna “vitkost”. Karkoli manj kot popolnost vodi v občutke nevrednosti, sovražnosti do sebe.

Enako velja za duhovno anoreksijo, kjer je vodilo duhovna popolnost. Spodaj je prepričanje, da moraš biti “pridna” (ali popolna) da bi prišla v nebesa. Ker popolnosti nikoli ne moreš doseči, nikoli ne moreš sprejeti tega, kar ti je na voljo in po čemer globoko hrepeniš.

Kaj ne pomaga?
Ljudje z duhovno anoreksijo se pogosto težave lotijo s strategijami, ki naj bi obnovile in izboljšale njihovo duhovno življenje. Vendar pogosto tovrstne strategije naredijo več škode kot koristi. Poglejmo tri strategije: prisiljeno hranjenje, pretiravanje in zasramovanje.

Prisiljeno hranjenje. Lahko si predstavljaš, da siljenje ne pomaga. Temelj prisiljenega hranjenja je prestopanje meja, kar običajno še poslabša vse skupaj, saj zbudi stare spomine v telesu.

Pretiravanje. Lahko se pripraviš do tega, da boš dokazala, da nimaš težav z motnjami hranjenja in se vržeš v pretirano uživanje hrane. V resnici gre za drugi obraz iste zgodbe. Pri duhovni anoreksiji se težava se lahko pokaže v obliki zasvojenosti z religijo ali novodobnim gibanjem, kjer uživaš enormne količine duhovne nege v obliki duhovnih intenzivov in retreatov v kratkem času. To običajno vodi v razočaranje, zamero in obup.
Ničesar ne naredi, da bi se spogledali s temeljno težavo. Pretiravanje je le oblika truda, ko se trudiš še bolj in bolj in se vedno bolj izčrpavaš.

Sram. Sram je velik izziv ljudem z motnjami hranjenja. Sram te je telesa. Sram, da imaš težavo. Sram, da nisi popolna. Seznam je dolg. Sliši se nenavadno, vendar pogosto menimo, da bo zasramovanje rešilo težavo. Kar velja tudi za duhovno anoreksijo. Vendar zasramovanje vse skupaj le še poslabša. Sram ne vodi v zdravljenje.

Kaj lahko pomaga?
Na srečo so stvari, ki ti lahko pomagajo, ko greš skozi proces zdravljenja duhovne anoreksije.

Radikalna iskrenost. Povedati si moraš resnico.Povedati resnico drugi osebi. Vse kar skrivaš v temi, se bohoti, zdravljenje se zgodi le, ko to osvetliš s svetlobo resnice. In to je vse prej kot enostavno. Ker se trudimo da bi bile videti kot vsi drugi. Pretvarjanje in ustvarjanje popolne podobe od tebe terja veliko energije. Dokler si nisi voljna povedati resnice, boš čutila, da si v tem procesu zataknjena.

Prevzemanje odgovornosti zase. Pogosto so ljudje z duhovno anoreksijo prepričani, da je za njihove težave kriv nekdo drug. In da je to težava nekoga drugega. Zato določena tehnika ne deluje in greš iz ene stvari v drugo in spet tretjo. Igra žrtve in tirana je tukaj močno prisotna. Ti si žrtev okoliščin. Eden od sloganov anonimnih alkoholikov se glasi, “Kamorkoli greš, si tam ti.” Svojo duhovno anoreksijo, občutek globokega pomanjkanja neseš s seboj, kamorkoli greš. Nič se ne spremeni, dokler ti ne začneš sprejemati dejstva, da je tvoja duhovna anoreksija samo tvoja. Težava je tvoja. Sprejemanje polne odgovornosti za svoje življenje je ključnega pomena. Precej lažje je svojo energijo in čas porabljati, da z njo hraniš svojo zamero in se izogibaš delu, ki ga moraš opraviti.

Majhni koraki. Če bi ti nekdo prinesel siroto iz vojne, ki je pozabila kako si želeti negovanja in kako prositi za negovanje, kaj bi naredila? Verjetno bi začela z majhnimi stvarmi, sladko stvarjo, ki bi jo dala otroku v usta. In če bi se otrok odzval, s kakršnim koli znakom, bi te to osrečilo.
Kako so videti majhni koraki? Ustavi se. Vdihni in izdihni. Opazuj sebe. Opazuj, kaj so stvari, ki te odprejo, ti pomagajo, da se sprostiš. Da bi lahko sprejela, se moraš najprej odpreti.

In odpiranje ni nekaj, kar bi lahko naredila zlahka. Utegne biti strašljivo. Zato je ključnega pomena, da si dovoliš čutiti. Kaj čutiš?
Občutki, da nimaš kontrole te lahko preplavijo, zato je ključnega pomena, da začneš z ozaveščanjem svojih meja, svojega varnega prostora.

Prvi korak je, da začutiš, da je varnost v tebi in ne zunaj teb. Na tebi je, da začutiš, da je že v tebi. Stabilnost pride iz prakse ustvarjanja varnega prostora.
Povej si resnico. Prosi za pomoč. Naredi korak.

Duhovna anoreksija je oblika duhovnega pomanjkanja. Ko verjameš, da nisi dovolj dobra, da si slaba, da si brez vrednosti. In verjameš, da te je bog, vesolje, višja sila izdala, te zavrnila, zapustila ali celo zlorabila. V tem primeru je ideja, da bi lahko bila negovana in da bi lahko bilo zate poskrbljeno nezaslišana, predobra, da bi bilo res.

Največji izziv, ki ga imamo je brez dvoma v tem, da svoje izvorno prepričanje glede tega, kako se do nas vedejo avtoritete, preslikamo na vse svoje odnose; do denarja, do partnerja, do otroka, do poklicanosti, do Boga.
Vendar je resnica takšna, da je vse tukaj zate. In vse je v tebi. Na tebi je da odkriješ vrata v duhovno kraljestvo.
“Pridite vsi lačni in žejni,” pravi bog, “in prejeli boste duhovno negovanje.”

Povzeto po članku Dale Ryan

podpis