Dogovorili sva se za sestanek. In takoj ko sva sedli mi je rekla, da se počuti kot največja zguba na svetu. Vzdihnila je in nadaljevala, da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi se našel nekdo, ki bi ji pomagal, da bi jo podprl, ji dal občutek, da je njeno življenje vredno.

Podelila je, kako se je vsa svoja leta v partnerstvu razdajala za moža in otroke. Ona je bila vedno na zadnjem mestu. Če je še kaj ostalo, in ponavadi ni, potem je naredila nekaj zase.

In po desetletju, ko so otroci rasli in dveh desetletjih, ko so zgradili hišo in nato po treh desetletjih ji je mož, ko sta si končno enkrat vzela čas za skupne počitnice v hotelu, na hotelski plaži, ko si je ogledoval ženske okoli sebe, rekel: »Poglej vse te ženske, kako so urejene in lepo oblečene, kaj pa ti?«
Zadelo jo je v srce, ko se je zavedla, da je tri desetletja živela življenje za nekoga drugega, da se je žrtvovala in je upala, da jo bo njen moški rešil. In ko je končno dočakala, da jo je peljal nekam, da jo je odrešil, končno, je šla iz dežja pod kap.

Pri svojih petdesetih je dojela, da mora nekaj narediti zase.

In zdaj je sedela z menoj.
Obsedeli sva v tišini.
Vedela sem, da bo karkoli bom rekla, naletelo na gluha ušesa.
Zato sem bila modro tiho.
Tisto, kar sem vedela je, da mora nehati pričakovati, da jo bo kdorkoli lahko odrešil.

Iz lastnih izkušenj vem, da je takrat, ko se ti v življenju dogajajo veliki premiki, zelo mikavno razmišljanje, da bi poiskala nekoga, ki te bo rešil. Seveda se tega ne zavedaš.
Igra se odvija povsem na nezavednem nivoju.

In včasih imaš to srečo, da je ob tebi nekdo, ki ti ne pusti, da igraš igro žrtve.
Moj dragi mi zelo jasno in glasno pove, da se on tega ne gre in da naj se grem kar sama igrat ubogega jaza, kar je precej težko.
Ne vem, če si v svojem odnosu to že ugotovila; če si sama v svoji igri sploh ni zabavno.
Potrebuješ nekoga na drugi strani, da se s teboj igra tvojo igro.
Je res, ali je res?

V odnosu običajno preigravamo igro žrtve in tirana.
Tretji v tej igri je običajno simpatizer ali rešitelj. Gre za trikotnik v odnosu.

Po mojih izkušnjah se arhetip žrtve običajno prvič pojavi v otroštvu, ko ne dobiš nečesa, kar si želiš ali potrebuješ; takrat ko s teboj grdo ravna eden od staršev, kakšen vrstnik, brat ali sestra, ali učitelj; ali pa takrat, ko te po krivici obtožijo ali te kaznujejo za nekaj, česar nisi naredila.
Pojavi se bes ob krivici, če je oseba, ki te je prizadela, večja ali močnejša. In ta bes, ta »sveta« jeza kaže na to, da za tvoje potrebe ni bilo poskrbljeno.
In zato, ker za tvoje potrebe ni poskrbljeno, pogosto stopiš v arhetip žrtve v sebi

Nauk povezan z arhetipom žrtve terja, da presodiš o svojem odnosu do moči, še posebej v medsebojnih stikih z ljudmi, ki se vrtijo okoli avtoritete in potrebe po postavitvi osebnih meja.

Mučeništvo in samopomilovanje sta pogosto povezani z arhetipom žrtve.

V svoji igri sem pogosto mislila, da jaz rešujem, v resnici pa sem vseskozi čakala na rešitelja.
Ko se počutiš kot žrtev, svojo moč predajaš osebi na drugi strani (katerikoli avtoriteti, pa naj bo to mož, šef v službi ali oče), da te vodi kakor ve in zna.

Izziv je v tem, da se partnerstvo nikoli ne odvija, kot bi si želela, če si na gugalnici avtoritete na eni strani in otroka na drugi. Če si v igri predaje moči osebi na drugi strani, se pogosto počutiš šibka, nemočna, ujeta v odnosu, ki si pravzaprav sploh ne zasluži te besede.

Odnos naj bi bil temelj za občutek svobode pri moškem in ljubezni pri ženski.
Gre za sodelovanje in soustvarjanje.

V igre moči se ujameš, ko se počutiš, da nisi dovolj dobra.
Ko v sebi skrivaš nesigurnost in potem poskušaš biti močnejša od drugih.
To, česar se pogosto ne zavedaš je, da vedno, ko poskušaš drugega prepričati, da si močnejša, ne upravljaš s svojo energijo in jo pravzaprav sama razdaš.
V resnici ti nihče ne more vzeti moči, lahko pa mu jo sama predaš, kjer je pogosto, vsaj pri ženskah zadaj računica. Če jaz naredim tole zanj, bo on meni naredil tole.

Če jaz poskrbim zanj in naredim vse, da mu bo fino, ga pedenam, mu perem, kuham in poskrbim, da bo zadovoljen, bo on dal meni to kar potrebujem jaz.
Ob tem, da pogosto ne veš, kaj bi rada in upaš, da bo to vedel moški na drugi strani in ti to dal.

In tukaj se vedno znova znajdeš v žrtvi, v občutku, da so te izkoristili in spet greš v nov cikel iskanja rešitelja, ko zdaj iščeš primerno prijateljico, ki bi se ji lahko potožila, da je to, kar se ti dogaja nepravično.

Izziv je v tem, da pogosto odnose naredimo precej bolj težke, kot dejansko so.
Pogosto je vse v interpretaciji. In ko čutiš, da je odnos le še rutina, da si otopela v ne-čutenju, da je negotovost način življenja in ljubosumje del vsakdana, se je potrebno ustaviti.

Prvi korak je vedno, da se ustaviš v tej kletki za hrčke in nehaš poganjati kolo.
Soočenje s tem kjer si je vedno prvi korak. Prepoznava je ključna.

In ko se ustaviš in pogledaš okoli sebe je običajno prva reakcija bolečina ob spoznanju, kje se trenutno nahajaš. Vendar je to izjemno pomemben korak.

Drugi korak je priznanje. Potrebno si je priznati, da si v vlogi žrtve in da igraš igro, ki ti v tistem trenutku ustreza, kar je vse prej kot lahko.
Vendar v skladu s starodavno biblijsko resnico velja, da je Resnica tista, ki vas bo osvobodila. Povej si Resnico.

In ja, pogosto Resnica boli.
Boli spoznanje, da ti soustvarjaš to igro, da ti ravno tako poganjaš to kolo v kletki za hrčke in tečeš v krogu.

In ko si poveš resnico, šele potem lahko izbereš, da želiš stvari delati drugače.
Ko izbereš na novo je pomembno razumevanje, da se moraš zavezati, da se tega dogovora, ki ga skleneš sama s seboj, tudi držiš. V nasprotnem primeru boš ponovno izdala sama sebe.

Iskrenost je izjemno pomembna v odnosu, pomembno je, da si odkrita in poveš kaj si želiš in kaj potrebuješ. Potrebno se je soočiti s svojimi strahovi; kaj pa če me ne bo imel rad, če povem kaj si želim, ker brez iskrenosti hitro zapadeš v ugajanje in temu neizogibno sledi občutek, da si žrtev in da se to dogaja tebi in ne zate. Pogosto potem prideš do obtoževanja kaj ti oseba na drugi strani dela.

Odprta, iskrena komunikacija v povezavi s tem, kaj čutiš je ključnega pomena.
In če je ob tem ranjena oseba na drugi strani, je pomembno, da stojiš s sabo in za sabo, da ne padeš takoj v potrebo po ugajanju, ki te vedno znova vrne na isto mesto – da se počutiš žrtev.

Na tem mestu naj omenim, da vlogo žrtve preigravamo v odnosu do različnih stvari in ne zgolj ljudi. Lahko se počutiš žrtev zdravja, denarja, okoliščin in tako iščeš rešitelja v zdravilih, denarju ali okoliščinah nad katerimi se pritožuješ.

Pomembno je razumeti, da si v odnosu s seboj, z ljudmi okoli sebe, pa tudi s predmeti in tudi z denarjem.

Odnosi običajno niso nekaj, kar bi bilo logično, smiselno in predvidljivo.
Zato je pomembno, da se zavedaš, da so tvoji odnosi tvoji. Ti upravljaš s svojimi odnosi. In ti imaš v rokah moč, da jih spremeniš. S tem, ko preobražaš sebe, v sebi.

Če imaš težave v svojem odnosu jih rešuj TI. Nihče drug ne ve kako se počutiš in ne more biti zares v tvojih čevljih. Nihče se ne more pogovarjati v tvojem imenu. Prevzeti moraš odgovornost za to, kar soustvarjaš in to je najtežji del te igre, ki jo imenujemo odnosi.
Da prenehaš krivite druge, ker če bi se pa on spremenil, potem bi bilo pa vse čisto drugače!

Vsak mora živeti svoje življenje in vsak ga živi na svoj edinstven način.
Vsak čuti v svojem srcu ogenj, ki gori za določene ljudi.
Odgovornost vsakega posameznika je, da izbere ali je odnos zanj ali ne in kakšen.
Zato vzemi svojo moč nazaj in začni živeti in se odločati Zase.

To je pot, ki te bo vodila v to, da boš odrešila samo sebe.
Tako kot je to naredila ženska iz začetka zapisa.

Kako?
S poznavanjem sebe.

S tem, da zavestno ustvariš odnos s seboj, s svojim moškim in s svetom. Kajti odnosi so vse.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena