zanimivosti

Umetnost porajanja sebe na sijoče ženstveni način

Vračaj se domov, k sebi. Znova in znova.

Ti si namreč tista, na katero čakaš.

(Byron Katie)

Ničkolikokrat sem si v življenju ponovila, velikokrat nezavedno v samodejnem ponotranjenju zanikanja sebe in večne samokritike, da nisem (dovolj) ženstvena, da nisem (dovolj) ženska. Kot da bi pristala na to, da obstaja pravilo, ki določa, kdo je ženska, kaj je ženska, kaj pravzaprav pomeni ženstvena. Bolj ko sem poskušala biti ženska, bolj ko sem hrepenela po tem, da bi tudi sama bila ženstvena, bolj sem opažala, kaj vse nisem, kaj vse nikoli ne bom, bolj sem se vrednotila na podlagi lastne neizprosne ocene svojih manjkov.

Nekajkrat so na površje priplavali deli mene, ki so si tako zelo želeli biti sprejeti in ljubljeni, da so se bili pripravljeni potruditi in prilagoditi, a moja bit je vsakokrat hitro ugotovila, da je za mojo izpolnjenost in notranje zadovoljstvo temeljni pogoj ta, da sem sprejeta, da sem ljubljena točno takšna, kot sem.

Tako sem se že zelo zgodaj v svojem jedru začela zavedati, da bi bila bolečina, ki bi me preplavila, če bi izgubila sebe, tista, ki je nikakor ne bi mogla preboleti. Da je zame nujno, da obstajam, da sem. Da sem in da živim sebe.

Ko sem se srčno predala globoki, pristni nameri svojega bitja, ko sem se prepustila resničnim globinam ženske, ki jo še vedno odkrivam in v katero se še vedno znova in znova rojevam, se mi je razodelo, da sem šele stopila na svojo pot. Zakaj to, da sem, to, da se živim, ni cilj, to je moja namera. Namera, ki je tako resnična, tako prava, da je pognala vse silnice mojega vesolja, tako da mi lahko vesolje znotraj in zunaj mene nenehno odraža vse, kar moram uzreti, kar moram začutiti, kar moram spustiti, kar mora oditi, kar se mora roditi, kar moram negovati, nežno ljubkovati, zalivati in vdihovati.

Minila so leta. In vse bolj sem. Bili so odseki poti, ko sem se komaj vlekla, ko se je pot vdirala in izginjala pod mojimi stopali, ko sem hodila le še z molitvijo na ustih in zaupanjem v življenje, katerega drobcen delček sem. Bili so odseki, ko se je vse okrog mene rušilo, ko se je rušilo vse v meni, ko sem se lahko samo prepustila na milost in nemilost silnim gonilom, ki so ustvarjala okoliščine, v katerih so me pretresali viharji življenja, da bi me slekli vsega, kar nisem, da sem lahko v mirnih obdobjih, ki so sledila, opažala vse večji sij, ki je našel špranje, skozi katere je lahko pokukal in me grel s svojo ljubeznijo in lepoto.

Še vedno hodim po svoji poti. Včasih me je toliko, da lahko posvetim skozi temo in sem kot kresnička drugi krasni ženski, ki prav tako kot jaz želi biti, želi polno živeti, ki ji ni dovolj nič manj, ki je pripravljena objeti in negovati vse svoje ranjenosti, ki je pripravljena sprejeti in vzljubiti vse svoje obraze, ki je pripravljena iti skozi življenje in vsak dih polno vdihniti, okusiti tisti trenutek svetosti med vdihom in izdihom, v njem umreti in se prepustiti z izdihom, da se lahko ponovno rodi z novim vdihom. Popotovanje k sebi že davno ni več samotno. Pokrajina okrog mene se spreminja, na obzorju se rišejo prelepa bitja, ki stopajo po poti bivanja, katerih korak postaja vse bolj lahkoten, vse bolj živahen, vse bolj radosten.

V zadnjem obdobju me je življenje mnogotero obdarilo. V času letošnjega pomladnega enakonočja sem dva tedna preživela v krogu srčnih sester z vsega sveta, sester, s katerimi me veže poslanstvo rojenice, čuvarke življenjskih prehodov in najglobljih preobrazb. Sestrska ljubezen, podpora, brezpogojno sprejemanje brez kančka tekmovalnosti, brez sledi primerjave, brez trohice zavisti so me zdravile v globine mojega bitja, v globine vsake celice mojega telesa. V tem krogu, po katerem je moje srce hrepenelo vse življenje, sem začutila, kako srečna sem, da sem med ženskami, ki so to doživele, zakaj veliko jih je, ki tega nikoli ne doživijo. Ta izkušnja mi je razodela, kako smo se ženske včasih rojevale in postajale deklice, ženske, matere, modre ženske in zdravilke v takšnih krogih. In kako naša duša potrebuje kroge, da se v njih slišimo, da v njih slišimo sebe in se negujemo. Smo. Da se v njih spoznamo, opolnomočimo in sijemo.

Vabljena v ženski krog na Bledu. Več o dogodku tukaj…

Ksenija Malia Leban

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja