Tisti petek sem se po končani službi zapeljal do nje, da bi jo pobral in bil sem živčen. Ko sem prispel do njenega doma, sem opazil, da je bila tudi ona nervozna glede najinega “zmenka”. Stala je pred vrati, zavita v plašč. Uredila si je pričesko in nosila je obleko, ki jo je oblekla na zadnji obletnici poroke. Nasmehnila se je in njen obraz je sijal kot bi bil obraz angela.  “Svojim prijatelejm sem povedala, da grem ven  s svojim sinom in so bili prevzeti,” je rekla, ko je prisedla v avtu. “Komaj čakajo, da jim povem, kako se je obneslo.”

Šla sva v restavracijo, ki ni bila elegantna, vendar prijetna in udobna. Moja mama me je prijela pod roko kot bi bila Prva Dama. Ko sva sedla za mizo, sem ji bral iz menija. Njene oči so lahko brale samo velike tiskane črke. Na polovici čez  predjedi, sem dvignil pogled in moja mama je sedela zazrta vame. Nostalgičen nasmešek na ustnicah je razkrival, da se spominja.  “Včasih sem ti jaz morala brati iz menija, ko si bil še majhen,” je rekla. “Potem je čas, da se sprostiš in mi dovoliš, da ti vrnem uslugo,” sem dejal.

Med večerjo, sva imela prijeten pogovor — nič posebnega, le podrobnosti o aktualnih dogodkih v najinih življenjih. Toliko sva si imela povedati, da sva zamudila v kino. Ko sem jo kasneje zvečer pripeljal domov, je rekla, “Z veseljem bom šla spet s teboj na večerjo, vendar le, če mi dovoliš, da jaz povabim tebe .” Pristal sem.

“Kako je šel zmenek?” je zanimalo ženo, ko sem prispel domov.

“Prijetno. Precej bolje, kot sem si predstavljal,” sem odgovoril.