“Življenje vedno počaka, da se najprej zgodi neka kriza, preden se razkrije v vsej svoji briljantnosti.” ~Paulo Coelho

Se spomniš, kako si se počutila, ko se je zgodilo nekaj, kar te je močno pretreslo?

Spomnim se, kako sem se počutila, ko me je zapustil fant. Kot bi en del mene umrl. Kot bi nekdo iz mene posrkal vse življenje, vso vitalnost. Čutila sem globoko praznino znotraj sebe. Počutila sem se zapuščeno in osamljeno.

In to tedne. In seveda ne bi bila jaz, to kar sem, če si ne bi nenehno zagotavljala, da sem dovolj močna in da bom zmogla. Bila sem prepričana, da sem močna in neodvisna ženska. Vendar sem kmalu spoznala, da se tega oklepam, kajti v tistem trenutku se mi je zdelo, da če spustim to, v kar sem tako močno verjela, da tega nikoli več ne bom mogla priklicati nazaj.

Veš, kako se počutiš, ko se ti zgodijo močne spremembe in doživiš osebno krizo identitete? Ko se naenkrat ne moreš več poistovetiti s to osebo, ki si nekoč bila?

Spomnim se, kako sem se počutila dve desetletji kaseneje, ko sem imela s svojim možem podobno izkušnjo, v kateri sem se počutila zapuščeno in osamljeno. Počutila sem se, kot bi padla v vakum, kjer ni bilo življenja. Enostavno se nisem mogla sprijazniti s tem, da sem se jaz, oseba polna življenja in sočnosti, znašla v telesu ženske, ki je izčrpana, nezadovoljna in na trenutke celo depresivna.

Borila sem se sama s seboj v obupanih poskusih, da bi rešila, kar se je rešiti dalo. Potem je prišel dan, ko sem se mogla soočiti z neprijetnim dejstvom; Ne, nisem dobro. Sploh nisem dobro. Pravzaprav se še nikoli nisem počutila slabše.

In v tistem trenutku priznanja, v tistem trenutku soočenja, sem začutila, da sem pomirjena s seboj. Bilo je nerealno, nenavadno, popolnoma nelogično. In vendar. Končno sem si povedala resnico. In resnica me je osvobodila. Soočena z resnico, sem v sebi začutila odprtost, ki jo s seboj prinaša ranljivost, ko si poveš resnico, ne glede na to, kako neprijetna je. In končno sem na koncu tunela zagledala majhno lučko.

V trenutku, ko sem si bila voljna priznati, da nisem ok, se je vse spremenilo.

Spoznala sem, da ko si dopustiš čutiti točno to, kar čutiš, si končno daš dovoljenje, da v polnosti zaživiš.

Pogosto se ne zavedamo, kako s tem, ko počastiš čustvo, ki je prisotno, ko izkažeš spoštovanje temu kar je, lahko to opustiš. Ko sem si iskreno povedala, kaj čutim, sem bila sposobna iskreno pogledati na svoje življenje kot na darilo in spoznala sem, da sem hvaležna za dejstvo, da živim.

Pogosto nas je v življenju enostavno strah bolečine. In zaradi tega, ker se izogibamo bolečini, na boleče stvari reagiramo skozi preživetvene avtomatizme; boj, beg ali ignoranco. Pogosto se izogibamo bolečini do te mere, da ostajamo v odnosih, ki so nezdravi in se izogibamo soočenju v upanju, da imamo življenje pod nadzorom, dokler nas življenje ne sooči s kakšno krizo, ki razkrije vse, kar je gnilega v naši notranjosti. Ali pa ostajamo v službi, ki jo sovražimo in se pritožujemo nad situacijo, poskušamo zmanjšati bolečino tega, da delamo nekaj, kar ne ljubimo, dokler nas ne odpustijo.

Življenje te vedno sooči s tem, da si moraš priznati, kaj čisto zares čutiš v sebi in si poveš resnico. Včasih je popolnoma ok, da nisi ok. Včasih potrebujemo dovoljenje, da se zlomimo. In iz teh razbitih koščkov smo končno zmožni sestaviti celoto.

Kako začutiš celostnost v sebi?

1. Najprej si dopusti, da opaziš kaj opažaš v sebi. Potrebno se je ustaviti in se zazreti vase. Samozavedanje je prvi ključ, ko enostavno opaziš kje se nahajaš in kaj se dogaja okoli tebe. Pogosto se v življenju obdamo s stvarmi, ki nam povedo kdo smo in kako naj bi se počutili; televizija, revije, določeni ljudje. Že samo to, da opaziš s čim se obdajaš in kje se nahajaš v svojem življenju je pogosto dovolj, da se prebudiš v ta trenutek, tukaj, zdaj.
2. Začuti. Po tem, ko si dopustiš, da opazuješ, je bistvenega pomena, da si prisluhneš navznoter. Kaj čutiš? Ko listaš po reviji, morda začutiš nelagodje. Ko gledaš televizijo, morda čutiš zaskrbljenost, občutek kot da ti nekaj manjka in bi ta občutek praznine morala napolniti s stvarmi. Takoj, ko opaziš, da čutiš nekaj, vzameš svojo moč nazaj. Ti si tista, ki čuti. In vedno imaš izbiro.
3. Umiritev. Trenutek tišine, ko se ustaviš, se umiriš in povežeš s seboj, je neprecenljiv. Vdihni in izdihni. Prepoznaj, da imaš v tem trenutku čisto vse, kar potrebuješ. Popolnoma ok si točno taka kot si, v tem trenutku.
4. Hvaležnost. Hvaležnost te čarobno postavi v ta trenutek, tukaj, zdaj. Hvaležnost je tista, ki v tvoji notranjosti poveže vse aspekte tvoje biti. Bodi hvaležna za svojo sposobnost izbire, za vse, kar je v tem trenutku že del tvojega življenja. Naredi seznam stvari, za katere si hvaležna. Začuti občutek, da si dovolj, da je dovolj, da tvoj obstoj zadošča – skozi hvaležnost.
5. Izberi celostnost. Ko se zaveš, da lahko izbereš celostnost tukaj in zdaj, v kateremkoli trenutku, to ustvari močan premik. V vsakem trenutku lahko izbiraš, da čutiš celoto sebe, ne glede na to, kaj se dogaja v tvojem življenju. Ničesar ne potrebuješ, da bi začutila celostnost v sebi, razen spoznanja, da si celota vsega kar je. Ker vse je Eno in Eno je v vsem.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena