flames

Kresna noč

Kresna noč je eden največjih ognjenih praznikov, ki nakazuje začetek obdobja, ko začne sončna svetloba pojemati.

V staroslovanski mitologiji je bil Kresnik zlatolasi in zlatoroki sin ognjenega boga, ki je podedoval sonce, svetlobo, toploto in ogenj. Kresnik je bil prvotno sončno božanstvo, ki ga je kasneje krščanstvo prikrojilo svojim potrebam in ga je izpodrinilo s čaščenjem sv. Janeza Krstnika.

Tako je Kresniku na koncu ostalo le še ime. Kresne ognje zato kurijo tudi na janezovo, ivanovo, šentjanževo, 24. junija, ko goduje sv. Janez Krstnik. In ponekod še danes zagorijo tako imenovani janezovi oziroma šentjanževi kresovi, kar je nedvomno ostanek poganskih kresov in staroslovanskega Kresnikovega mitološkega cikla.

Pregovor “O kresi se dan obesi” pa nas še danes opominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu, ko sonce obstane (sol- sonce in  sistere- obstane), dnevi začnejo krajšati.

Kresna noč ima posebno moč

S prižiganjem kresov na visokih hribih in gorah, čim bližje nebu, naj bi sonce prejemalo čim več svetlobe in toplote ter še dolgo sijalo s polno močjo.

Zato kresni noči ne rečejo zaman noč velikega ognja. Tudi na ognjiščih so ponekod žgali hrastov panj ali čok. Ljudje so včasih na kresovanjih skakali čez ogenj, živino so gnali skozi ogenj, da bi se očistila bolezni in zlih sil, okrog ognja so plesali in peli.

Ko so ognji pogoreli, so preostali pepel nesli domov, ga natresli v vse vogale hiše, ga potrosili po poljih, žerjavico pa so si včasih položili tudi na srce. Ta pepel naj bi namreč imel moč zaščite, zagotavljal naj bi zdravje in srečo.

V kresni noči je poleg priklica dobre letine na polja, mogoče najti zaklad, priklicati hudiča, zvedeti za svojo prihodnost in celo slišati ter razumeti govorico živali.

Ta magična noč, ki ima v sebi veliko noč je povezana s pravljičnimi bitji kot so čarovnice, vile, škrati in druga nadnaravna pravljična bitja. O globoki veri v svetost kresnega ognja priča tudi stara zgodba o kresovanju, ko ni šlo prižgati ognja, ni hotelo zagoreti in se je neki kmet razhudil ter zaklel: “Hudiča, ali ne bo zagorelo!” V tistem je potegnil oster veter, ki je raznesel ogenj po vsej vasi. Da ni vsa vas pogorela, so morali gasiti z blagoslovljeno vodo.

Kresna noč je tudi najprimernejši čas za nabiranje magičnih rastlin, zelišč in rož. Rastline, nabrane v tej noči, imajo prav posebno moč.

Na kresni dan sonce tudi rastline in zelišča napolni s svojim blagoslovom in s skrivnostnimi močmi, ki naj bi potem vse leto varovale pred slabimi silami, nesrečo in uroki. Kresne rastline odganjajo slabe sile in privabljajo dobre.

Včasih so jih nabirali pred zoro, ko je bila na njih še rosa. S prav posebnimi močmi so obdarjene predvsem praprot, šentjanževka, ivanjščica, bela stelja, orlica, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, omela, kopriva, repinec, divji pelin in druge. Te rastline so obešali na vrata, okna in okrog domov za zaščito ter jih celo polagali zakoncem v posteljo.

Na kresni večer so z njimi okrasili hišo in hlev, da bi bili ljudje in živina zdravi in zaščiteni. Ženske so metale kresne rože tudi v ogenj, ob katerem so se nato grele, saj naj bi jim čar rastlinic podaril lažji porod.

Ženske so nosile venčke, spletene iz detelje in drugih rastlin, moški pa vence iz hrastovih listov in rastlin. Tudi živino so okraševali z venci iz zelenja, nabranega v kresni noči.

Že staroslovensko ime za mesec junij – rožnik, mesec cvetja – priča, da je v tem obdobju narava v polnem razcvetu.

Njeno veličanstvo praprot

Največ magičnosti na kresno noč pa gre vsekakor pripisati praproti. Praprotno seme oziroma trosi imajo posebno moč, še posebej če so bili tisti, ki so ga nabirali, goli in če je praprot rasla na križpotju.

S praprotno vodo so se umivali in se s tem zaščitili pred boleznimi in zlimi silami. Magično seme naj bi te napravilo nevidnega, pomagalo proti urokom, zaščitilo pred strelami. Praprotno seme so nosili po žepih, zašito v suknjah, krilih, klobukih, rutah. Če je dekle nosilo trose v nedrih, potem je zagotovo dobila fanta, če pa je kdo nevede dobil v čevelj praprotno seme na kresni večer, je lahko razumel živalsko govorico.

O čarobni moči praproti govori tudi stara slovenska pripovedka o hlapcu, ki je na kresni večer zaspal na stelji v hlevu in ni vedel, da ima pri sebi čudežno praprotno seme. Ko se je zbudil, je slišal pripovedovanje najstarejšega vola v hlevu, da bo spomladi gospodarja pičila strupena kača in da bodo njega, starega vola, to leto prodali. Hlapec je bil zato spomladi ves čas na preži in uspelo mu je ubiti kačo, še preden je tej uspelo pičiti gospodarja. Starega vola pa so tudi res prodali.

Če komu uspe utrgati praprot s korenino vred točno opolnoči, dobi na koncu korenine zlat prstan. Ponekod so verjeli, da bo na svojem potovanju v kresni noči na praproti prespal sam sveti Janez.

Druga pomembna kresna rastlina in sončeva roža je šentjanževka, ki začne cveteti ob času kresne noči ali janezovega. Že njeno ime, ki opozarja na svetega Janeza, nam pove, da je čas za njeno nabiranje. Tudi njena podoba z zlato rumenimi cvetovi spominja na sonce. Naši predniki so močno verjeli v njeno zaščitno in obrambno moč. Na kresno noč, ko se začenja poletje in z njim nevarnost hude ure, so jo pritrjevali na okna, da ne bi treščilo v hišo.

Kresna noč se v literarni zgodovini nedvomno najbolj izrazito pojavi v Shakespearovem delu Sen kresne noči, kjer avtor opozori na relativnost ljubezni in obenem poje hvalnico silni moči strasti. V tej gledališki igri se na kresno noč na gozdni jasi, ki ji gospodarita vilinski kralj Oberon in kraljica Titanija s svojimi pravljičnimi bitji, odvijajo razne spletke in prigode, ko se skupaj z mojstri rokodelci znajdeta tukaj dva para, Hermija in Lisander ter Helena in Demetrij. Verovanje in čaščenje božanskega sonca pa odseva tudi v številnih slovenskih ljudskih pesmih, ki opevajo to žarečo kroglo.

Povzeto po zapisu Ize Verdel

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja