Meteorski dež Perzeidov

Tudi letos lahko opazujemo meteorski dež Perzeidov, ki bo svoj vrhunec dosegel v noči z 12. na 13. avgust. Poletni večeri so kot nalašč za sanjarjenje pod mlečno cesto in opazovanje zvezdnih utrinkov.

Meteorski dež je sicer astronomski pojav, ki se pojavlja vsako leto okoli 12. avgusta. Meteorski dež je nebesni pojav pri katerem se vidi večje število meteorjev, ki navidezno izvirajo iz ene točke. Točka iz katere izvirajo meteorji se imenuje radiant. Perzeidov meteorski dež se imenuje zato, ker radiant leži v konstalaciji Perseus. Perzeidi so v grški mitologiji sinovi Perseusa.

Meteorji so posledica delcev, ki vstopijo v atmosfero Zemlje z izredno veliko hitrostjo. Manjši delci zaradi trenja pri gibanju skozi zrak izparijo. Večji delci pa pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Sled nastane zaradi zastojnega tlaka, ki deluje na delec pri gibanju skozi zrak. Večina delcev tako razpade in nikoli ne dosežejo površine Zemlje. Kadar pa delec (ali njegov del) pade na površino Zemlje, ga imenujemo meteorit ali zvezdni utrinek.

Meteorski dež Perzeidov ima svoj izvor v delcih, ki jih za seboj pusti komet Swift- Tuttle. Kometi so sestavljeni iz vodnega ledu in delcev kamnin. Ko pride komet v bližino Sonca prične led izhlapevati in s tem se sproščajo manjši delci. Vidimo jih kot kometov rep. Ti delci snovi imajo podobno sestavo in obliko kot meteoroidi. Na ta način se po celotni poti kometa razsujejo meteoroidi obliki meteoroidnega toka. Med kroženjem Zemlje okoli Sonca včasih Zemlja prečka ta meteoroidni tok in na Zemlji takrat opazimo meteorski dež. Meteoroidi z veliko hitrostjo vstopajo v atmosfero, zaradi velikega zastojnega tlaka, ki deluje nanje, se segrejejo in kažejo kot meteorji. Delčki potujejo s hitrostjo 200 tisoč kilometrov na uro proti Zemljini atmosferi. Zanimiv je pojav tako imenovanega. bolida: gre za zelo svetel meteor, ki na svoji poti v ozračje lahko tudi eksplodira.

Meteorski oblak skozi katerega Zemlja potuje vsako leto vsebuje delce, ki so stari okoli 1000 let, novejši delci prahu v toku so iz leta 1862. Meteorski dež Perzeidov opazujejo okoli 2000 let, večina zgodnjih informacij prihaja iz bližnjega Vzhoda. V katoliški religiji ga povezujejo s solzami svetega Lovrenca, saj datum njegovega mučeništva pade ravno na čas v keterem je meteorski dež viden, 10. avgusta.

Meteorski dež je možno opazovati vse od sredine julija, povezan je z odpiranjem Siriusovih vrat, največjo aktivnost pa doseže med 9. in 14. avgustom, kar je odvisno od lokacije toka.

Ko je meteorski dež na vrhuncu doseže količina meteoritov tudi do 60 ali več na uro. Vidni so čez vse nebo, vendar so zaradi poti Swift-Tuttlove orbite najbolj vidni v severni hemisferi.

DIVINE.SI

Boginja Sekhmet

Boginja Sekhmet – Ikona ženske moči

Sekhmet je ena najstarejših in najmočnejših boginj, ki se je pojavljala skozi številne kulture skozi čas.
V egipčanski kulturi njeno ime izhaja iz besede “Sekhem”, ki opisuje univerzalno življenjsko energijo in se prevaja kot “Moč moči.”

Znana je kot “Močna“ ali “Tista, ki ima moč.“
Pravijo, da njena moč ni zemeljska, da prihaja iz starodavnih obronkov vesolja, da bi zbrala svoje izgubljene otroke skupaj, tiste duše, ki so se ločile od nje preden je Zemlja postala ideja v umu boga.

Njeni simboli: levinja, plamen (ki odpira tretje oko), Ankh (ključ diha življenja), Sončni disk, Uraeus (ki predstavlja kobro in s njo dvig življenjeske sile po hrbtenjači), predstavlja kraljevskost, suverenost in božansko avtoriteto.
Barve: rdeča, rumena, zlata in mavrična svetloba
Števila: 8, neskončnost, 3 trojnost

Za tiste duše, ki se povežejo globoko s svojim srcem je Sekhmet kot sijoča vodnica, katere svetloba usmerja z otipljivo prisotnostjo skozi človeško izkušnjo.

Pravijo, da so Egipčani posvojili znanje in prisotnost Sekhmet iz Atlantide, ki jo je prevzela iz Lemurije. Utelešala naj bi babilonsko Ishtar, ki jo v bibliji opisujejo kot Ashtoreth, Anath, Asheraah ali Ester, kraljico nebes in boginjo Kore ki je bila prisotna v številnih kulturah.
V starodavnem bližnjem vzhodu je bila poznana kot Anat, Ashtoreth in Astarte.
V Tibetu je Sekhmet poznana kot Senge Dong-ma, dakini z levjo glavo, “vodnica svetih tantričnih učenj.” Pravijo ji tudi Simhavaktra v Indiji, kjer ima tudi moški odsev inkarnacije Vishnu-ja z levjo glavo, Narasimha.
Kot čista shakti je intimno povezana z Durgo, “varuhinjo ognjenega zublja.” Še eno egipčansko ime zanjo je Nesert, kar pomeni “plamen”. Poznana je kot “prinašalka ognja” in ”tista, ki odpira tretje oko” skozi dvig izvorne moči skozi hrbtenični kanal.

Sekhmet (/ˈsɛkˌmɛt/[1] ali Sachmis (/ˈsækmɪs/), poznana tudi kot Sakhmet, Sekhet, ali Sakhet, je boginja bojevnica pa tudi boginja zdravljenja.
Predstavljena je kot levinja, najbolj ognjevita lovka poznana v Egiptu. Njen dih naj bi ustvaril puščavo.
Bila je zaščitnica faraonov in vodnica v dobrobit.
Ona je mogočna in poznana je kot Tista pred katero zlo trepeta.

Osebno menim, da je bila to interpretacija patriarhalne družbe skupaj s te, da so zanjo verjeli, da je ščitila faraone v bitkah in uničevala njegove sovražnike z ognjenimi puščicami.
Pravili so tudi, da je bila vojna kot balzam za njeno bojevniško srce in da so bili vetrovi v puščavi njen dih.
Zgodnji Egipt jo opisuje kot sončevo boginjo, katere telo je imelo sijaj opoldanskega sonca. Nosila je ime Gospodarica Plamena.

Spomnim se svoje izkušnje s Sekhmet v Egiptu v Karnaku, kjer nam je bilo dano, da smo v majhnem templju opravili zvočno iniciacijo.

Tam sem dobila uvid v to, da je Sekhmet božanski princip, ki ti pomaga najti strast onkraj tvoje jeze in besa.

Pomaga ti, da se zaveš svoje neskončnosti, da opustiš vso identiteto in strahove in pogledaš onkraj iluzije.

Moje srečanje z njo ni bilo nobeno naključje. Do potankosti preračunano srečanje je s seboj prineslo starodavno sporočilo strasti. Izgubljenega delčka moje duše, ki sem ga zamenjala za varnost v svojem življenju.
Pomagala mi je, da sem se povezala z vero, zaupanjem in dopustila duši, da prevzame vodstvo.

V Egiptu, v tej daljni deželi, kjer sem našla svoj dom sem začela hoditi po svoji Poti Ljubezni.

Sekhmet je bila tista, ki je v meni prebudila mojo divjo žensko, mojo izvorno naravo ženstvenosti na katero sem pozabila.

Njena vibracija je mehka, zelo sočutna in nedvomno zelo zaščitniška. Kot levinja je, ki ščiti svoje mladiče.
Njeno sporočilo je bilo zelo jasno: »Postavi svoje meje. Čas je za tvoje popotovanje.«

Vsako leto so Egipčani na začetku leta, ki je po egipčanski tradiciji v času odpiranja Siriusovih vrat, zdaj je to konec julija, imeli festival opojnosti, kjer so plesali, igrali glasbo in s tem pomirili divjost boginje. Ritualno so uživali velike količine piva, da bi imitirali pijanost, ki je ustavila bes boginje.

DIVINE.SI

Rman

RMAN (Achillea millefolium)

Ko zagledaš rman, se ti od daleč ne zdi nič posebnega. Ko mu prideš bliže vidiš, da se kobulu podobnemu socvetju, nahaja na desetine cvetov. Ko ga pogledaš pa še bolj pozorno opaziš, da je v vsakem od teh drobnih cvetov, še desetine manjših.

Je odporna in zelo trpežna trajnica. Iz rozete drobno razdeljenih pernatih listov, z ostrim, osvežujočim in nenavadnim vonjem pozno pomladi poženejo do 70 cm visoka, žilava stebla z drobnimi belimi ali roza cvetki v gostih socvetjih. Rman se razmnožuje s podzemnimi korenikami in semeni. Rad ima sončno lego z dobrim odvajanjem vode. Dobro prenaša suše in mraz, le mokrote nima preveč rad.

Za zdravljenje se uporablja nadzemni del rastline, nabran v času cvetenja. Redkokatera zdravilna rastlina združuje v sebi tako veliko moči, kot rman in to je posledica zelo raznovrstnih in številnih snovi oz. zdravilnih učinkovin, ki so v njem. Že v starih časih so ga uporabljali za celjenje ran, kajti hitro ustavi krvavitev in zmanjšuje vnetja. Znan je tudi pri uporabi pri vročičnih stanjih, saj spodbuja znojenje in s tem zmanjša telesno temperaturo. Tudi nahod ustavljajo tako, da skozi nos vlivajo mlačen rmanov čaj.

Ker vsebuje veliko grenčin in eteričnih olj je njegova zdravilnost dobrodošla pri raznih črevesnih, prebavnih in želodčnih boleznih, kot so slab apetit, napenjanje, kolitis, vnetje želodčne sluznice, zaprtje, motnje v jetrih, žolčni krči … Zaradi kalija, ki ga vsebuje spodbuja tudi pravilno delovanje ledvic, povečuje tudi izločanje seča.

Ugodno vpliva na revmo in težave s protinom, izboljšuje in čisti kri, pospešuje pa tudi pretok krvi k srcu, kar olajšuje in podpira krvni obtok, s tem pa je tudi utrip srca lažji.
Prav tako ga lahko uporabljamo pri vseh notranjih krvavitvah. V te namene si pripravimo čaj tako, da 1-2 žlički rmana prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 5 minut. Čaj precedimo in ga pijemo po požirkih preko dneva 3-4 skodelice. Ne sladimo ga, kadar z njim lajšamo kakršnekoli prebavne težave.

Rmanov prevretek je uspešen pri zdravljenju zunanjih ran in čirov, uporablja se lahko tudi za namakanje razpokanih rok, naredimo si kopeli za lajšanje težav z luskavico, kopeli z dodatkom kamilice pa lajšajo še živčne bolečine (nevralgije).

Uporabimo ga tudi pri ženskih težavah, kot so glivične okužbe, vnetja sečil, jajčnikov, blaži neprijetne simptome PMS in menopavze, uravnoveša hormone, krepi maternico in tako zmanjšuje nagnjenost k splavu, krepi ves reproduktivni sistem.

Iz svežih listov rmana lahko iztisnemo sok, ki vsebuje veliko količino klorofila, ki ugodno vpliva celoten organizem, saj ga krepi in utrjuje. Sok pripravimo vsak dan svež, zaužijemo ga 1-2 žlički 3 krat dnevno s pol kozarca vode.

Če imate zelo občutljivo kožo, se vam lahko zgodi, da stika z rmanom ne prenesete. Tudi po zaužitju čaja lahko pride do kožnih izpuščajev. Če se to zgodi tudi ob uporabi zelo mlade rastline, potem se rmanu izognite.

V biodinamiki iz rmanovih cvetov izdelujemo kompostni preparat 502. Rmanov preparat posreduje energije Venere, podsončnega svetlobnega planeta in ima velik vpliv na regeneracijo rastlin in semen. Ker vsebuje veliko žvepla, v tleh ureja procese kalija in dušika. Žveplo je posrednik med silo oblikovanja (nosilec duhovnega) in fizičnim.

Rmanove cvetove nabiramo ob sončnih dnevih na dan za plod, ko je sonce v ozvezdju Leva. Cvetovi morajo biti zelo dobro zreli, nikakor še zaprti. Dobro jih posušimo in hranimo na suhem mestu do priprave preparata spomladi.
Rmanove cvetove takrat navlažimo z rmanovim čajem in z njimi napolnimo mehur jelena. Poln in zaprt mehur nato obesimo na zračen in sončen prostor, kjer visi do jeseni, ko ga zakopljemo v dobro zemljo na globino okoli 30 cm. Spomladi ga zelo previdno izkopljemo, da poroznega mehurja ne poškodujemo preveč. Preparat očistimo mehurja in zemlje, ga dobro osušimo in hranimo v šoti. Naredimo pa lahko seveda tudi vegetabilno različico preparata 502 tako, da namesto mehurja uporabimo zunanje lubje breze.

Čaj iz rmana s katerim škropimo rastline, spodbuja vegetativno rast, cvetenje krepi rastline in povečuje pridelke, koristi tudi žitom. Kadar po toči poškropimo ranjene rastline, se rastline zelo hitro zacelijo, opomorejo in okrepijo.

Patricija Šenekar, Hiška zelišč