Arhiv Značk: hrana za dušo

Divjost imaš v krvi.

Divja ženska prebiva v tvojem drobovju. Ona ve. Clarissa Pinkola Estés v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi piše: »Ko ženske navežejo odnos z divjo naravo, dobijo v dar stalno notranjo opazovalko, vedko , vizionarko, prerokinjo, navdihovalko, intuitivko, ustvarjalko, stvarnico, izumiteljico in poslušalko, ki vodi, predlaga in spodbuja utripajoče življenje v zunanjih in notranjih svetovih. Ko je ženska s svojo Divjo Žensko, to sije skoznjo.«

Pa tudi: »Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. Imenujemo jo Divja ženska. Besedi divja in ženska, ženskam pomagata spomniti kdo so in čemu so. Lahko ji rečete prirojena osnovna narava ženske, domorodna, bistvena narava. Je ženska duša – je vir ženskega!«

Divjost je povezana z naravno intuitivno modrostjo, ki jo imamo vse ženske v sebi. Pomeni, da si v stiku s svojim telesom, da si doma v svojem telesu. Divja ženska ti daje notranji občutek avtentičnosti, osvobojenosti, strast in stik s svojo prvinsko naravo.

Senzualnost je most v tvojo naravno divjost, ko čutiš osrediščenost, povezanost, ko si v stiku s svojo Bitjo. Enostavno samo SI.

Tisto, kar zaduši divjost v tebi je udomačenost. Udomačenost skozi zapise staršev, medijev in družbe vodi dekle, da zatre svojo naravno divjost v sebi. In dekle, ki je zatrla svojo divjost, jo bo poskušala zatreti tudi v drugih. Zanimivo je opazovati mame, kako to delajo svojim sinovom.

Pogovarjala sem se s prijateljico o tem, kako udomačujemo fantke in kako danes mame pogosto zaradi pomanjkanja stika s svojo divjostjo, enostavno ne čutijo potrebne vitalnosti v svojem telesu, da bi lahko sledile aktivnosti, ki jo zahtevajo otroci. Sin moje prijateljice je povedal, da je že pri treh, štirih letih izkušal to, čemur sama pravim »kastracija moških«. Vzgojiteljica v vrtcu ga je nenehno primerjala s punčkami, ki so pridne in pri miru. Vedno znova je bil kaznovan zaradi svoje divjosti in neukročenosti.

Težava vedno nastane takrat, ko ženska zatre svojo divjost, saj si je ne upa živeti. Strah pred divjostjo pogosto izhaja iz notranjega razumevanja, da to pomeni, da je potrebno preseči svojo udomačenost in izstopiti iz svojih ustvarjenih okvirjev normalnega ter poznanega.

Zatrta divjost, potisnjena v senco se pogosto izrazi skozi bes, jezo in izbruhe, ki jih ženska pogosto doživlja ob popolnoma nepomembnih malenkostih, ki predstavljajo tisto kapljo čez rob, ob kateri se sproži notranji vulkan, ki ga ni moč nadzorovati. In tako ženska kriči in besni, običajno na ljudi, ki so ji najbližje (na partnerja ali otroke), kar vedno znova ustvarja globoke občutke krivde v njeni notranjosti, kar jo vodi v pretirano ustrežljivost, da bi »popravila« škodo, ki jo je s svojim besnenjem ustvarila.

Podivjanost ženske kaže na dejstvo, da se ženska ni soočila s svojim notranjim moškim, da je njena moškost okrnjena, to pa se navzven kaže v pomanjkanju energije, brezvoljnosti, izčrpanosti, depresiji in nevrotičnosti.

Divja ženska je arhetip, ki te vodi skozi tvojo notranjo čustveno pokrajino od plitve ženskosti h globoki ženstvenosti. Če je ženskost povezana z zunanjimi aspekti ženske, je njena ženstvenost tista globina ženske duše, ki jo razkriva očarljiva kraljica. Notranji aspekti ženstvenosti vodijo v globino ženske duše. Da bi v sebi našla pogum, srčnost in samozaupanje za ta spust v globino, ženska potrebuje dober stik s svojim animusom. Šele, ko spoznaš in v sebi objameš energijo svojega notranjega moškega, ko z njim vzpostaviš pristen odnos, se lahko iz plitve ženskosti premakneš v globoko ženstvenost v sebi.

Podivjana ženska, ki jo številni moški ljubkovalno imenujejo »zmaj«, pogosto bruha svoj ogenj in svoje nezadovoljstvo zliva na moške v svoji okolici, ter s svojim obnašanjem in odnosom pogosto zatre moškost v svojem partnerju ali otroku. Kadar je ta energija v senci in se je ženska ne zaveda, v njenem življenju aktivira tekmovalnost, ljubosumje, kruti karierizem, kjer ženska s svojim mečem ali jezikom seka glave vsem po vrsti.

Pogosto se žal ne zavedamo, da s tem, ko ne poznamo same sebe in smo mnenja, da smo upravičene do tega, da se tako obnašamo do ljudi okoli sebe, ranimo na koncu vedno samo sebe. To je bilo eno tistih krutih spoznanj, do katerih sem prišla v svojem življenju, ko sem končno spoznala, da s tem, ko kastriram svojega moškega, vedno znova pljunem v lastno skledo.

S kastracijo ženske poskušamo moškim vzeti njihovo moč in tekmujemo z njimi za moč. Ob tem pa se ne zavedamo, da to moč v resnici vedno jemljemo same sebi. Seveda tudi moški na drugi strani poskuša premočno sijanje ženske zmanjšati z objektivizacijo ( več o tej temi si lahko prebereš na povezavi tukaj…)

Opolnomočenje ženske se lahko začne šele, ko se ženska spozna in v sebi objame svojo podivjanost. S tem dobi priložnost, da sprejme ta del kot nekaj, kar je njeno in s prevzemanjem odgovornosti, s tem, ko se spozna s svojo moškostjo v sebi, je pripravljena na spust v lastne globine.

Tvoja moč vznika iz poznavanja lastnih korenin, čutenja, senzualnosti, povezave z instinktom drobovja in maternice.

Divja ženska je tista, ki te neustrašno in srčno vodi na tvoji poti. Za divjo žensko je značilno, da je zadovoljna sama s sabo, ker ve, kdo je in kaj jo osrečuje. Divja ženska divje in brez zadržkov ljubi sebe in vse, kar jo navdihuje in oživlja. Tu ne gre za negativno agresijo ali primitivno neukročenost, temveč za način, kako izražaš sebe in uresničuješ svoje poslanstvo.

Divja ženska je tista, ki ti pokaže pot ljubezni in te vodi k tvoji Ženski Duši.

Če si pripravljena, da se intimno spoznaš z njo preberi več tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Tri vrata modrosti…

Kralj je imel, kot edinega sina, mladega princa; pogumnega, spretnega in pametnega.
Da bi ga naučil pomembnih stvari v življenju, ga je poslal k staremu modrecu.

»Razsvetli mojo pot življenja,« je modreca poprosil mladi princ.
»Moje besede bodo zbledele kot stopinje v pesku,« je dejal stari modrec. Vseeno pa ti želim podati nekaj namigov. Na svoji poti boš našel troje vrat. Preberi navodila, napisana na vsakih izmed njih. Neustavljiva želja te bo gnala, da jim slediš. Ne skušaj jim pobegniti, saj boš nenehno obsojen živeti tisto, čemur si se ognil. Toliko ti lahko povem. Vse to moraš čutiti globoko v svojem srcu in globoko v sebi. Pojdi zdaj. Sledi poti pred sabo.

Stari modrec je izginil in Princ je stopil na Pot življenja. Hitro se je znašel pred velikimi vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SVET«.

»To sem tudi nameraval,« je pomislil Princ, »Tako kot me ene stvari na tem svetu razveseljujejo, mi druge sploh ne ugajajo.«

In začel je svoj prvi boj. Njegov vzor, njegova strast in njegova moč so ga gnali, da se je soočil s svetom, se zavzemal, osvajal in oblikoval stvarnost glede na svoje želje. Tako je spoznal užitek in vrtoglavost zmagovalca, a v svojem srcu ni našel miru. Nekaj stvari je spremenil, a mnoge so ostale takšne kot so bile. Minilo je mnogo let. Nekega dne je srečal starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji Poti?«

»Naučil sem se,« je odgovoril Princ »kako spoznati to, kar je v moji moči in to, kar ni; kaj je odvisno od mene in kaj ni.«
»To je dobro,« je rekel starec. »Uporabi svojo moč za tiste stvari, ki so v tvoji moči. Pozabi na tiste, ki so zunaj nje.« In starec je izginil.

Malo kasneje se je Princ znašel pred drugimi vrati. Prebral je: »SPREMENI DRUGE«.
»To je bil moj namen,« si je mislil.
»Drugi ljudje so vir užitka, veselja in zadovoljstva, a so prav tako vir bolečine, grenkobe in nezadovoljstva.«
In uprl se je vsemu, kar bi ga lahko motilo pri njegovih ljudeh. Poskušal je spremeniti njihove značaje in iztrebiti njihove slabosti. Tako se je začel njegov drugi boj. Minilo je mnogo let. Nekega dne, ko je razmišljal o koristnosti spreminjanja drugih, je srečal starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji Poti?«

»Spoznal sem,« je dejal Princ »da niso drugi ljudje vir ali vzrok mojega veselja ali kazni, mojega zadovoljstva ali mojih nazadovanj. So samo možnosti, ki jih jim je treba razodeti.« »Korenine teh stvari ležijo v meni.«
»Prav imaš,« je dejal stari modrec. »Glede na to kaj vzbudijo v tebi, te drugi razodenejo samemu sebi.«
»Bodi hvaležen tistim, zaradi katerih tvoje veselje in užitek trepetata.«
»In bodi hvaležen tudi tistim, ki se zbudijo v tvoji žalosti in nesreči, zakaj skozi njih te življenje nauči, kaj v sebi še moraš spoznati in ti pokažejo pot, ki jo moraš prehoditi.«
In starec je izginil.

Malo kasneje je Princ stal pred vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SAMEGA SEBE«.
»Če sem resnično sam vzrok svojih problemov, je to prav to, kar moram narediti,« je dejal.
In začel je svojo tretjo bitko. Skušal je spremeniti svoj značaj, se boriti s svojo nepopolnostjo, odpraviti svoje napake, spremeniti vse, kar mu ni bilo pri sebi všeč, vse, kar ni soglašalo z njegovim idealom. Po mnogih letih boja, v katerem je spoznal uspeh pa tudi poraze, je Princ srečal starega modreca.
Ta ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji poti?«

»Spoznal sem,« je dejal Princ »da so stvari, ki jih lahko izboljšamo in tudi take, ki se nam upirajo in jih ne moremo spremeniti.«
»To je dobro,« je dejal starec.
»Je,« je rekel Princ »a počasi me že utrujajo te bitke proti vsemu in vsakomur, proti samemu sebi.«
»Bo temu kdaj konec?«
»Kdaj bom našel mir?«
»Želim prenehati z bojevanjem, želim odnehati, pustiti vse, dovolj je.«
»Prav to je tvoja naslednja lekcija,« je dejal stari modrec.
»Preden pa nadaljuješ, se obrni in poglej prehojeno Pot.«
In starec je izginil.

Ko se je tako ozrl, je Princ v daljavi zagledal tretja vrata, ki so na svoji hrbtni strani nosila napis: »SPREJMI SAMEGA SEBE«
Princ je bil presenečen nad tem, da ni videl tega napisa, ko je šel skozi vrata na drugi strani.
»Ko se človek bori, postane slep,« si je dejal.

Na tleh je zagledal, razmetano okoli njega, vse tisto kar je zavrgel in proti čemur se je boril: svoje pomanjkljivosti, sence, strahove in stare skrbi. Takrat je spoznal, kako jih spoznaš, sprejmeš in jih imaš rad. Naučil se je ljubiti samega sebe, ne da bi se se kdaj primerjal z drugimi, ne da bi se obsojal in grajal.
Srečal je starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji poti?«

»Spoznal sem,« je dejal Princ »če se bom sovražil in se ne sprejemal takšnega kot sem, ne bom nikoli zadovoljen in srečen sam s sabo. Naučil sem se sprejeti se, popolnoma in brezpogojno.«
»To je dobro,« je dejal starec. »To je prvo pravilo modrosti.«
»Zdaj se lahko vrneš skozi tretja vrata.«

Kmalu je bil na drugi strani, ko je v daljavi zagledal zadnjo stran drugih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI DRUGE«.
Največje presenečenje zanj je bilo, da ni več videl nepopolnosti drugih, njihovih napak, vsega, kar ga je v preteklosti sramotilo in proti čemur se je boril. Spet je srečal starega modreca.
»Česa si se naučil na svoji Poti?« ga je vprašal.

»Spoznal sem,« je dejal Princ »da, če sem zadovoljen sam s sabo, ne morem več kriviti drugih za njihove napake in me ne morejo več strašiti.«
»Spoznal sem, kako lahko sprejmem in ljubim druge, popolnoma in brezpogojno.«
»To je dobro,« je dejal starec.«
»To je drugo pravilo modrosti.«
»Lahko se vrneš skozi druga vrata.«

Ko je tako stopil skozi druga vrata, je že od daleč opazil zadnjo stran prvih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI SVET«.
»Kako čudno,« je dejal »da teh besed nisem opazil že prej.« Ozrl se je okoli sebe in videl svet, ki ga je hotel prej premagati, preoblikovati, spremeniti. Presenečen je bil nad njegovo čistostjo in lepoto. Presenečen je bil nad njegovo popolnostjo. Vseeno je bil to isti svet kot prej. Se je svet spremenil, ali je bil njegov pogled nanj drugačen?
Srečal je starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji poti?«

»Spoznal sem, » je dejal Princ »da je svet odsev moje duše.«
»Moja duša ne more videti sveta, vidi le samo sebe v tem svetu.«
»Ko je moja duša srečna in radostna, je tak tudi svet.«
»Ko je duša premagana, takrat se ji svet zdi žalosten.«
»Svet, sam po sebi, ni niti vesel, niti žalosten.«
» Svet JE tu, obstaja, je vse.«
»Naučil sem se ga sprejeti, ne da bi ga pri tem obsojal; sprejeti popolnoma in brezpogojno.«
»To je tretje pravilo modrosti,« je dejal stari modrec.
»Zdaj si pomirjen sam s sabo, z drugimi in s svetom.«

Princa je preplavil močen občutek mirnosti, jasnosti in polnosti. V njem se je naselil mir.
»Zdaj si pripravljen, da stopiš skozi zadnji prag,« mu je dejal stari modrec.
»Ta, ki vodi od miru polnost do polnosti miru.«

Vir: Christian Godefroy

Prevod: Klub srečnih

www.klub-srecnih.si

Tretja adventna nedelja

Tretja adventna nedelja je tukaj. Prižgali bomo tretjo svečko na namiznem venčku. Tretji adventni teden, ki je pred nami je posvečen elementu zraka in zavesti. V tem tednu bomo mojstrili svojo namero. Tako kot potrebujemo čisti zrak za dihanje, potrebujemo jasno mentalno sfero, da lahko usmerimo svojo namero. Namera je sila, ki jo prikličemo, da z njo soustvarjamo. Zrak je povezan z jasno perspektivo in v tem tednu bomo izkoristili moč tega elementa in postavili namero za leto 2015. Pripravila sem vikend druženje z namenom, da ustvarimo čarobno 2015 in element zraka nas bo podprl v naši vizionarski usmeritvi.

Zrak je element, ki se hitro premika in ki ga je težko ukalupiti, ujeti v posodo. Njegova lastnost je svoboda, hitrost in na svojih krilih nosi tako zvok kot vibracijo. In to kar bomo mojstrili v tem tednu je globoko poslušanje. Če želimo ustvariti v svojem življenju to, kar si resnično srčno želimo, moramo biti voljni prisluhniti svojemu srcu. Naše srce je tisto, ki je portal naše duše in preko srca vstopamo v stik z globokimi hrepenenji, ki so del naše duše. Srce je organ v telesu človeka z večplastnimi makromembranami in zdi se, da delujejo na principu tekočekristalnega oscilatorja. V raziskavah, ki so jih naredili v inštitutu HeartMath v Kaliforniji, so odkrili, da srce oddaja polje, ki se širi v obliki krofa tudi do 2,5 metra izven človeka.

Srce je v sveti navezavi z Zemljo in  izmenjujeta informacije preko zemeljske zvezde, čakre, ki se nahaja pod stopali. Srce je naravnano in usklajeno z resonanco Zemlje, hkrati pa se Zemlja odziva na spremembe v srcu posameznika.  S tem, ko spremenimo svoje občutke, ne le da vplivamo, temveč določamo svojo naravnanost na cikel kreacije.

Največjo resonanco in občutek harmonije med srcem in Zemljo dosežemo, ko smo v občutku, ki mu pravimo ljubezen. Strah je vzorec, ki prepreči resonanco in harmonijo Zemlja – srce – možgani – celica.

“So trenutki, ko čutimo hvaležnost za ljudi v naših življenjih. Umaknite se v tišino in zapišite svoje občutke hvaležnosti. (to je vaša srčna sutra) Ta trenutek hvaležnosti je trenutek razsvetljenja, razumevanja, inteligence. Je manifestacija iz globin vaše zavesti. Imejte svojo srčno sutro na svetem mestu. In pogosto mantrajte svojo sutro.” -Thich Nhat Hanh

Znanost nas uči, da ko spremenimo svoja prepričanja, začnemo spreminjati tudi okoliščine in situacije. Znanost in starodavna izročila imajo skupno točko, vendar se znanost osredotoča na misli, starodavne modrosti nekaterih ljudstev pa se bolj osredotočajo na notranje občutke. Mentalni hrup v naši glavi nam pogosto preprečuje, da bi se povezali s svojim srcem in sledili svoji notranjosti.

V tem tednu bodo v ospredju budnost, opazovanje, poslušanje, kar nas vodi v prisotnost, da smo v sedanjosti, tukaj, zdaj. Le v tem trenutku lahko naredimo spremembo. Le v tem trenutku lahko sprožimo namero. Za našo rast in celovitost je bistvenega pomena, da smo voljni in pripravljeni slediti duhu. Naučiti se moramo razsodnosti, da razpoznamo glasove v naši notranjosti, da prepoznamo, kdaj nas vodi naša duša, kadaj smo v stiku z višjim jazom in kdaj je nižji jaz tisti, ki nas usmerja. Če nimamo te kapacitete razsodnosti razvite, potem bomo težko razločili med glasovi v sebi in ne bomo prepoznali kateri glas je tisti srčni, ki nam sporoča naša srčna hrepenenja.

Živimo v svetu, kjer je mentalni nivo onesnažen s številnimi informacijami in od nas je odvisno kako se bomo odzvali na te informacije, ki jih zrak prinese do nas. Lahko odreagiramo ali pa zavestno izberemo svoj odziv. To kar je globoko učenje zraka kot elementarnega bitja je razsodnost in sposobnost očiščenja vsakršne navlake, da bi lahko prepoznali kaj si želimo. In to je tudi teden, ko je modro opraviti energijsko čiščenje doma, pripraviti dom na praznike, ustvariti sveti prostor.

Izziv je tudi v tem ali smo sposobni izbrati mir namesto vojne, ljubezen namesto strahu, radost namesto stresa. Naše učenje je v tem, da prepoznamo kaj se nam dogaja in da smo sposobni zavestno izbrati in s tem uporabiti to realnost zraka, da svojo vibracijo uglašujemo na harmonijo in ravnovesje. Zrak je mojster ohranjanja vibracij in uči nas čustvenega ravnovesja, ko smo v zunanjem stiku s svetom.

Zrak s sabo nosi usmerjevalno energijo soustvarjanja. Namero uporabljamo za spodbujanje notranje rasti in za kreacijo stvari od znotraj v svet. Postavljanje namere in kreacija z namero je v tem izjemnem času zelo pomembna, saj nam pomaga, da se usmerimo, dobesedno naravnamo svojo smer. Ko delamo z namero je ključno uglaševanje z vibracijo tega, kar si želimo in kar soustvarjamo in tukaj je element zraka mojster, ki nam pomaga držati smer v katero se premikamo.

Skozi izročilo gradnje jaslic je tretji adventni teden posvečen postavitvi domačih živali, kot so ovce, koze, krave, svinje, psi, muce, osli, konji.

In kaj lahko naredite v tem tednu za svojo dušo? V tretjem tednu adventa se osredotočite na to, kako usmerjate svojo energijo, kaj hranite s svojo pozornostjo, s svojo zavestjo. Upravljanje s svojo energijo je pomembna praksa, o kateri se bomo pogovarjale v vikend druženju, konec tedna. V tem tednu bo izziv mentalno klepetanje, preusmeritve naše pozornosti na stvari, ki so nepomembne. Spomnite se, da je ključno poslušanje, tako v zunanjem kot notranjem svetu. Prisluhnite svoji duši in temu, kar lahko deli z vami. V soboto vstopamo v posvečeni čas kreacije in pomembno je, kako se naravnate, kako boste stopili v letošnji proces kreacije novega leta.

Če vas zanima več o tem kako kreirati na sijoče ženstven način leto, ki je pred vrati in zakaj je tako pomembno skrbeti za semena, ki jih zasejemo ter predvsem kako poskrbeti za svoje kreacije, vas vabim v sveti krog v soboto 20.12.2014. Vabljena!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Prva adventna nedelja

Od Samhaina, keltskega praznika 1. novembra pa vse do 21. decembra, ko praznujemo Yule se duša spušča v notranjost, sama k sebi, k svojemu bistvu, k svoji notranji luči. Pozna jesen je obdobje, v katerem človek v svoji notranjosti išče luč lastnega bitja, da bi tako našel pot do sočloveka.

Sofija je tista, ki je prinesla kvalitete duše na Zemljo v zgoščeni obliki izvornih elementov zemlje, vode, zraka in ognja. Človeško telo je sestavljeno iz vseh štirih. Ti elementi niso substance, gre za dinamične kvalitete, ki so del zunanjega in notranjega sveta. Alkimisti so učili, da je vse kar obstaja na zemlji unikatna kombinacija teh štirih elementov.

Vsako leto v adventnem času lahko opravimo pot vračanja duše same k sebi, ki vodi k takšni notranji drži, da lahko navzven delujemo zrelo in odgovorno. V adventnem času, ki ga odpira prva adventna nedelja, se v spirali spuščamo po poti naše duše nazaj k sebi. In v tej spirali je prvi element s katerim se soočamo element Zemlje. Zemlja je tista, ki ustvari posodo v katero se lahko zlije duh. Temeljna sposobnost zemlje je v tem, da ustvari strukturo in obliko. In to na kar radi pozabljamo je, da za delo z zemljo potrebujemo prisotnost tukaj in zdaj, biti moramo zbrani in čuječi.

In ko v tem posvečenem času svoj Dom pripravljamo na praznovanje, pa naj bo to naš zunanji Dom ali naš notranji Dom, je za to potrebna disciplina in notranja struktura, da bi lahko ideje in zamisli, ki pridejo tudi udejanjili v fizični realnosti. Zemlja je naša velika učiteljica, kajti spomni nas na to, da je potrebno hoditi korak po korak, narediti najprej temelj, na katerem potem lahko zgradimo celo hišo.

Prva adventna nedelja nas poveže z realnostjo zemlje. Kar se lepo vidi v izročilu gradnje jaslic. V prvem adventnem tednu se postavi temelj, tla, podlaga, torej mineralni del jaslic. Kamenje, potke, hiške, skratka vse, kar predstavlja zemljo. Izročilo jaslic govori o štirih razvojnih stopnjah človeka, o štirih elementarnih realnostih, ki izgrajujejo naš svet in naše telo.

V tem tednu je fokus v našem razvojnem smislu posvečen fizičnemu telesu in v tem prvem tednu je naša pozornost usmerjena na mineralni svet, kamor spadajo skeletni sistem, živčni sistem, organi čutenja kot tudi rodovitna prst. Pozornost naj bo v tem tednu na fizični aktivnosti, na motoriki telesa, na premikanju, na opazovanju. Bodite pozorni na vaš odnos do mame Zemlje, ozaveščeni v povezavi z recikliranjem odpadkov in opazujte procese očiščevanja.

Ključno v tem prvem adventnem tednu je, da telesu privoščite dovolj počitka, da okrepite svoje telo skozi gibanje, da svoje telo negujete in ste pozorni na to kaj jeste in kako jeste. Pomembno je, da se obrnemo k modrosti našega telesa in se vprašamo: Kaj je tisto, kar moje telo resnično nahrani? Česa sem lačen? Kaj potrebujem, da bi si resnično napolnil baterije?

Sama opažam, da se do telesa pogosto vedemo kot do predmeta, da ga silimo v diete in očiščevalne poste brez, da bi se sploh obrnili k tej modrosti, ki jo telo ima v sebi z vprašanjem: »Ali bi me to resnično nahranilo? Ali bi mi to resnično služilo?«

In kaj lahko naredite v tem tednu za svojo dušo? V prvem tednu adventa se bomo osredotočali na našo posodo, na vozilo naše duše. Prenos zunanjega sveta, fizičnega sveta v našo notranjost se dogaja preko čutil ali organov čuta. Notranji čuti nas poučijo o svetu in njegovi povezanosti s telesom. Poznamo pet notranjih čutov in sedem zunanjih čutov. Pet notranjih čutov so dotik, gibanje, čut za življenje, ravnovesje in vonj. Sedem zunanjih čutov je vid, toplota, zvok, okus, občutek za svet, čut za razmišljanje in čut za ego. Če izgubimo vid ali sluh, se le s težavo orientiramo v zunanjem svetu. Ob izgubi notranjega čuta za ravnovesje pa izgubimo pokončno držo in z njo povezano voljo do delovanja. Skozi čute prihajamo v stik z vrlinami, ki predstavljajo domeno naše duše.

Spirala je že od nekdaj krščanski simbol za pot duše k sebi. In skozi vse štiri adventne nedelje se spuščamo preko štirih elementov zemlje, vode, zraka in ognja v duha. Sveča, ki gori na adventnem venčku vsak teden predstavlja en element. Esenca svetlobe predstavlja peti element, duha, luč, ki je simbol bistva vesolja, življenja, duše…, je naša notranja luč. Zeleni del venčka iz smreke ali jelke, je simbol življenja, saj tudi čez zimo zadržijo življenjske sokove.

Ko se spuščamo v svojo notranjost in najdemo bistvo, imamo vsako leto priložnost, da okrepimo svojo notranjo svetlobo. Tako posameznik, ki doda svojo lučko na razpolago skupnosti, širi božično luč. In s tem, ko najdemo svojo notranjo luč, lahko najdemo tudi pot do sočloveka, do skupnosti.

Luč božanskega lahko širimo z ustvarjanjem adventne spirale v času od prve adventne nedelje pa vse do dneva Adama in Eve 24. decembra.

Prva adventna nedelja je tako posvečena arhetipu matere, ki postavlja strukturo družini, strukturo telesu, strukturo podjetju. Če te zanima več o tem, kako so glavni štirje ženski arhetipi povezani s Kreacijo te vabim, da se v zadnjem adventnem vikendu z mano družiš v Kreaciji Leta.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

www.divine.si

Objavljeno na www.svetloba.si

Lekcija Potrpežljivosti

Voznik taksija iz New Yorka je zapisal tole zgodbo:
Prispel sem na naslov in pohupal. Po nekaj minutah čakanja, sem pohupal ponovno. Ker je bila to moja zadnja vožnja v tem dnevu, sem pomislil, da bi kar odpeljal, vendar sem namesto tega parkiral avto in se napotil do vrat hiše. Potrkal sem in zaslišal: “Samo trenutek,” glas starejše ženske. Nato sem zaslišal kot bi nekdo nekaj vlekel po tleh.
Po dolgi pavzi so se vrata odprla. Majhna ženska v njenih 90-tih je stala pred menoj. Nosila je potiskano obleko in majhen klobuček s tančico, kot bi bila iz filma iz leta1940. Poleg nje je stal majhen kovček. Stanovanje je bilo videti, kot da nihče ni živel v njem že leta. Vse pohištvo je bilo prekrito z rjuhami.
Nikjer nobenih stenskih ur, nobenih okraskov, nobenih slik. V kotu je stala škatla polna fotografij in steklovine.

‘Lahko odnesete kovček v avto, prosim?’ je rekla. Dvignil sem kovček in ga pospravil v prtljažnik in se vrnil, da bi ji pomagal po stopnicah. Sprejela je mojo roko in se počasi premaknila proti robniku.
Kar naprej se je zahvaljevala za mojo prijaznost. ‘Saj ni nič’, sem ji zagotavljal. ‘Samo poskušam pomagati svojim potnikom na način, kot bi si želel, da bi delali z mojo materjo.’
“Oh, tako prijazen fant”, je rekla. Ko sva prišla do taksija, mi je dala naslov in nato vprašala, ‘Ali lahko peljete skozi središče mesta?’
‘To ni najkrajša pot,’ sem jo opozoril.
‘Oh, nič hudega,’ je rekla. Nikamor se mi ne mudi. Sem na poti v hospic.

Pogledal sem v vzratno ogledalo. Njene oči so se iskrile. ‘Nobene družine nimam več,’ je nadaljevala z mehkim glasom. ‘Zdravnik pravi, da mi ni ostalo veliko časa.’ Tiho sem segel do taksimetra in ga ugasnil.
‘Katera pot vam je najljubša?’ sem vprašal.

Naslednji dve uri sva se vozila po mestu. Pokazala mi je stavbo, kjer je nekoč delala kot upravljalka v dvigalu.
Vozila sva se skozi sosesko, kjer sta z možem živela kot mladoporočenca. Ustavila sva se pred trgovino s pohištvom, kjer je bilo včasih plesišče in kjer je plesala kot mlado dekle.

Včasih me je prosila, naj zmanjšam ali ustavim pred stavbo ali na vogalu, kjer sva samo sedela in strmela v temo zunaj, brez da bi karkoli rekla.
Ko so se prvi žarki sonca plazili čez obzorje je naenkrat rekla, “Utrujena sem. Pojdiva zdaj”.
V tišini sva se vozila do naslova, ki mi ga je dala. Prispela sva do majhne stavbe senatorija in zapeljal sem po dovozu do vhoda.

Dežurni osebi sta stopili skozi vrata takoj, ko sem parkiral. Bila sta zaskrbljena in osredotočena, ko sta opazovala vsak njen gib.
Videti je bilo, da so jo pričakovali.

Odprl sem prtljažnik in vzel njen majhen kovček, ter ga odnesel do vrat. Žensko so medtem posadili v voziček.
‘Koliko sem vam dolžna?’ je vprašala in segla v svojo torbico.
‘Nič,’ sem odgovoril.
‘Vendar morate zaslužiti za preživetje,’ je rekla.
‘So še drugi potniki,’ sem odgovoril.

Brez razmišljanja sem se sklonil in jo objem. Trdno me je stisnila.
‘Stari ženski ste polepšali dan. Izkusila sem droben trenutek radosti,’ je rekla. ‘Hvala.’
Stisnil sem ji roko in odkorakal v motno jutranjo svetlobo.
Za menoj so se zaprla vrata. Slišati je bilo kot bi se zaprlo življenje.

Po tem nisem več pobral nikogar v tej izmeni. Vozil sem se brezciljno izgubljen v razmišljanju.
Čez ves dan praktično nisem spregovoril.
Kaj bi se zgodilo, če bi ta ženska dobila jeznega voznika, ki bi neučakano hotel čimprej zaključiti svojo izmeno?
Kaj če bi jo zavrnili ali pa bi po prvem hupanju enostavno odpeljali?

Če takole na hitro pogledam, mislim, da je bila to najpomembnejša stvar, ki sem jo naredil v svojem življenju.
Ljudje mislimo, da se življenje vrti okoli veličastnih dogodkov. Vendar nas veličastni dogodki pogosto ujamejo nepripravljene, ko se ne zavedamo, lepo zaviti v to, kar mnogi sodijo kot majhne ali nepomembne stvari.

Umetnost učenja

Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom.
Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in da ne bo delala razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče.
V prvi vrsti je namreč sedel fant po imenu Teddy, za katerega je slišala, da je precej problematičen, poleg tega pa je izgledal precej zanemarjeno in tudi umival se ni prav pogosto.
Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, ko mu bo z rdečo vse prečrtala in napisala negativno oceno…

Na začetku leta je vsak učitelj dobil mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je Teddijevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je v njej čakalo…

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: “Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih je prijazen in lepo vzgojen… zabavno je biti z njim.”
Učiteljica 2. razreda: “Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo doma razmere zanj biti zele težke.”
Učiteljica 3. razreda: “Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo.”
Učiteljica 4. razreda pa je napisala: “Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima veliko prijateljev in včasih med poukom spi.”

Ga. Thompson je zdaj že ugotovila, v čem je problem in postalo jo je sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred Božičem učenci v šolo prinesli darila, ki so bila lepo zavita v bleščeč papir, vsa, razen Teddyjevega. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla in nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, ko se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.
Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji potihem rekel: “Ga.Thompson, danes pa ste dišali, kot je za zadnji Božič dišala moja mami.”

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala prav Teddyju in že zelo kmalu je opazila, da je njegov um nekako oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je bil Teddy med najbolj bistrimi učenci v v razredu in kljub njeni laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi “ljubljenčki”.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila še vedno med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.
Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najboljša učiteljica.
Čez štiri leta ji je ponovno pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najboljša učiteljica.
Spet so minila štiri leta preden je dobila novo pismo od Teddyja. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Še vedno je imela prvo mesto med vsemi njegovimi učitelji. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je Dr med Theodore F. Stoddard.

Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: “Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače.”
Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: “Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti.”

Elizabeth Silance Ballard

Povabilo

Oriah Mountain Dreamer: POVABILO

Ne zanima me, s čim si služiš kruh. R
ada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati, da si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima me, koliko si star.
Rada bi vedela, ali boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni, zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo Luno. Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti, ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več. Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino – mojo ali svojo – ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.

Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno, ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal, da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična. Rada bi vedela, ali si upaš razočarati drugega, da bi ostal zvest sebi; ali lahko preneseš, da si obtožen izdajstva, ne da bi izdal svojo dušo; ali si lahko nezvest in torej vreden zaupanja.

Vedeti hočem, ali lahko vidiš lepoto, vsak dan, tudi kadar ni ljubka, in ali lahko napajaš svoje življenje iz njene navzočnosti.

Vedeti hočem, ali lahko živiš z neuspehom, svojim ali mojim, pa še vedno obstojiš ob robu jezera in zavpiješ proti Lunini srebrnini: »Da!«.

Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš.
Rada bi vedela, ali se po noči žalosti in obupa, izmučen in premražen do kosti, lahko dvigneš in narediš, kar je treba, da nahraniš otroke.

Ne zanima me, koga poznaš, niti kako si se znašel tukaj.
Zanima me, ali boš pripravljen stati z menoj sredi ognja, ne da bi se umaknil.

Ne zanima me niti kje, niti kaj, niti pri kom si se učil.
Rada bi vedela, kaj te podpira od znotraj, ko je vsega drugega konec.

Rada bi vedela, ali znaš biti sam s seboj, in ali ti je res všeč družba, ki jo imaš v trenutkih praznine.

Rojstvo

Ob rojstvu si se pojavil
v tem svetu štirih strani neba.
Ponovno se rodiš,
ko zdrobiš svoje okove.
Toda to drugo rojstvo
ni rojstvo v vodo in prah;
samo mož čistega srca
se vnovič rodi.
Prvo rojstvo je obvezno,
drugo je prostovoljno.
Rojstvo otroka na široko odpre maternico,
rojstvo zrelega človeka strese vesolje.

Moja glava divja
od radostnega vznemirjenja
pred nepoznanim.
Moje srce se veča in širi.
Vsaka celica poganja krila,
da bi lahko poletela.
Vse v meni išče različne obraze
iste Ljubezni.

Tam, onkraj zamisli
o ustreznem in nepravem ravnanju,
obstaja polje.
Tam se bova srečala.
Ko se duša zlekne v tisto travo,
svet postane prevelik,
da bi izgubljali besede o njem.
Ideje, besede, jezik, celo izraz “midva”
tam nima mesta.

Rumi