Uvodnik avgust 2020

Leta sem sledila nasvetom, strategijam in navodilom ljudi, ki so delili vsak svojo resnico.
Sledila sem drugim namesto Sebi.

Poslušala sem druge, namesto Sebe.

Pa ne zato, ker ne bi hotela.
Nisem znala.
Nisem zmogla slišati Sebe.

Lažje je bilo poslušati druge.

In tako sem se mučila. Potiskala sem.
Se poskušala zviti kot presta in se prilagoditi.
Ker sem hotela stvari narediti prav.

Moja obsesija je bila, da moram stvari narediti prav.
Mislila sem, da potrebujem vse račke v vrsti, da moram stvari narediti popolno.

Hakljala sem se na besedah.
Hotela sem tiste prave, magične besede, ki mi bodo prinesle stvari, ki sem jih želela.

Ker če ne bom prav povedala, se stvari ne bodo zgodile.

Ti je to kaj znano!?

Če si empatična duša in je v tvojem dušnem dogovoru klavzula, da si varuhinja luči, potem boš morala v temo, da bi jo osvetlila.

In tukaj ti prave besede in pravi načini ne koristijo kaj dosti.
Ko pride tvoj čas, te bo duša ali vodila ali pa ugrabila in te zvlekla v podzemlje.

Ker so stvari s katerimi se moraš soočiti v sebi.
Ranjeni zdravilec Kiron je neumrljiv v umrljivem svetu in v iskanju svoje medicine pomaga ljudem okoli sebe.

Dokler se ti ne spogledaš z rano, ki jo nosiš v sebi, te svetlobe, ki je zaklenjena v tebi ne moreš osvoboditi, da bi jo lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Če še vedno bereš, potem si zagotovo ena tistih, ki prinaša svetlobo na ta planet.
In to je vse prej kot romantično.
Ja, lepo se sliši.

V praksi pa to pomeni, da moraš iti skozi temo podzemlja in se soočiti s seboj, s svojim trpljenjem in bolečinami, da bi našla medicino zase.

Ker je to edini način, da to medicino potem deliš tudi z drugimi.

In tega ne more nihče narediti namesto tebe.
Na tebi je, da se spogledaš s seboj.
Da objameš sebe.

Vzljubiš sebe.

Se pomiriš s seboj in zaživiš kot ženska, za katero si se rodila, da si.

V praksi vidim, da je izziv v tem, da nehaš slediti drugim in se truditi, da bi našla tisto popolno reč, ki te bo osvobodila.

Namesto tega zaupaj vase, se zanesi nase, spoštuj sebe in ceni sebe.
To je temelj, da res zasiješ v vsem svojem sijaju.

Če na tej poti potrebuješ pomoč, vodstvo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Dušni dogovor varuhinje Luči

Varuhinja Luči je empatična Duša, ki prihaja na planet s pomembnim dušnim dogovorom… da osvetli temo s svojo svetlobo.

Izziv s katerim se sreča že zelo zgodaj je, da ljudje okoli nje delujejo iz sence.
Običajno izbira družino, kjer ljudje delujejo iz svoje sence, iz bolečine ranjenosti in nepredelanih čustvenih zgodb prednikov.

Z enim namenom, da to s svojo svetlobo preobrazi.

Ko varuhinja Luči vstopa v tak družinski sistem, čuti vse, kar se dogaja z ljudmi okoli nje.
Ima prirojeno sposobnost, da intuitivno zaznava in dojema ljudi okoli sebe.
Je kot rentgen, ki zaznava vse tisto kar ostaja neizgovorjeno.
Čuti in se poistoveti z bremenom čustev in energijami drugih ljudi.

Je kot spužva, ki nase navleče vse kar doživljajo starši, sorodniki, prijatelji in tudi neznanci s katerimi prihaja v stik.

In temu ne more reči NE.
Če si varuhinja Luči, potem veš, kakšen je občutek, ko si samo želiš, da bi te razumeli. Da bi te nekdo imel rad.

Tvoj empatični sistem sprejema informacije iz okolice, ki jih spuščaš skozi svoje telo otroka, ki na eni strani čuti, da starši ne marajo tvoje svetlobe, na drugi strani pa si ne more privoščiti, da bi jo zavrnili, zapustili ali se od nje ločili, ker bi to pomenilo, da ne bo preživela.

Zato hitro usvojiš to igro, da moraš biti pridna punčka, ki poskrbi za vse okoli sebe, da ne bi bila zapuščena.

Kaj je naredila tvoja majhna punčka, ko je čutila prostor okoli sebe in ljudi, ki niso sprejemali njene svetlobe?

Zase vem, da sem šla v nevidnost. Skrila sem se, se naredila majhno, da ne bi preveč vznemirjala ljudi okoli sebe s svojo svetlobo.
Ko ljudje okoli tebe ne vedo kaj početi s svojo temo in kako se soočiti s svojimi čustvenimi bolečinami, jih lahko poskušaš reševati, preobraziti stvari namesto njih ali pa postaneš starš njim, da bi bili lahko oni tvoji starši in bi poskrbeli za tvoje preživetje.

Ob temu, da te ljudje okoli tebe ne razumejo, da se pogosto počutiš popolnoma izgubljeno in da imaš vedno znova občutek, da si čudna, je tisto, kar je najbolj boleče občutek, da nisi varna.

Ni varno, da si kdor si.
Svet ni varen zate.

Zato se prilagodiš.
Ustrežeš. Ugodiš drugim.

Tisto kar izkuša vsaka varuhinja Luči je, da kljub temu, da običajno drugi v družini niso tako odprti in čuteči, pa imajo ravno dovolj občutka za svetlobo, ki vstopi v njihovo življenje skozi otroka, da poskrbijo za to, da to svetlobo zastrejo, jo ugasnejo.

Kot varuhinja Luči imaš dušni dogovor, da boš osvetlila bolečino svojega očeta, bolečino svoje mame in bolečino svojih prednikov. Osvetlila boš tisto, kar ne funkcionira v sistemu družine v katero si se inkarnirala.

Vendar to tvojega plemena ne navduši.
Le kdo bi si želel, da v njegovo življenje vstopi lučka, ki osvetli vse tisto, kar poskušaš skriti pred vsemi, še najbolj pa pred seboj.

Zato se največkrat zgodi to, da poskrbijo, da to svetlobo zastreš.
Ugasnejo te skozi zasramovanje, posmeh in izjave v stilu; To si samo domišljaš. To ni resnično. Izmišljuješ si.

Da bi preživela v sistemu, ki ne doživlja sveta kot ga doživljaš ti, prevzameš preživetvene mehanizme, da lahko preživiš to ugašanje in ostaneš v družini brez katere ne bi preživela.
Dejstvo je, da otrok, ki prihaja na ta planet nima kapacitete, da bi preživel sam od sebe.
Potrebuje skrbnike. Nekoga, ki bo poskrbel zanj.

Odvisna si od svojih staršev.
Ljudje smo bitja skupnosti.
Potrebujemo povezanost.

In za varuhinjo luči, ki čuti vse, ne le svoje starše, je dogovor, ki ga sklene sama s seboj, da bo poskrbela za vse okoli sebe v zameno za to, da bo preživela nekaj, kar jo vodi v preplavljenost, kronično utrujenost, okoljsko občutljivost ali nepojasnjene bolečine.

Večina varuhinj Luči ima težave s postavljanjem meja.
Ker je to, da nima postavljenih osebnih meja eden od načinov, da preživi.

Mora čutiti ljudi okoli sebe in upravljati z njihovo energijo, da si zagotovi preživetje.

Zato zgolj to, da prepoznaš svoje preživetvene vzorce in da si mentalno rečeš, da si ok in se poskušaš pripraviti do tega, da postaviš svoje meje skozi različne strategije, ne deluje.

Kajti svojih dušnih dogovorov ne moreš kar povoziti.
Prepoznati jih moraš in se z njimi pomiriti v sebi, da bi jih lahko presegla.

In tega ne moreš narediti skozi mentaliziranje.
Na delu so notranji zavezniki, ki ti pomagajo, da preživiš, kot je soodvisnež.

Ko ti upravljaš z energijo drugih v zameno za to, da te ne zapustijo.
Svoj empatični sistem uporabiš, da slediš njihovo počutje, razpoloženje in na podlagi tega narediš potrebne akcije, da si zagotoviš, da si zanje dovolj vredna, da te ne bodo zapustili.

In ko rasteš s tem raste tudi tvoj notranji tim, ki ti pomaga preživeti.

In potem se pri štiridesetih ali petdesetih sprašuješ zakaj v svoje življenje vedno znova privlačiš narcisiste, vampirje, ki ti pijejo kri ali odvisnike, ne glede na dolgoletno delo na sebi.
Do onemoglosti lahko igraš vlogo žrtve in delaš na sebi, vendar dokler ne prepoznaš svojih preživetvenih mehanizmov, ki vodijo tvoje življenje v resnici ne narediš pozitivne razlike, ki jo iščeš.

To kar v praksi prepoznavam pri ženskah s katerimi delam je, da v resnici ne gre za strategije postavljanja meja, tega, da se postavijo zase in so samozavestne. Naučiti se morajo upravljati s svojo energijo in s svojim empatičnim sistemom.

Dokler nimaš razumevanja kako se je vse začelo in se pomiriš s stvarmi, s svojimi dogovori v sebi, lahko rečeš karkoli želiš, lahko rečeš NE, vendar za besedami ne bo moči. Lahko rečeš svojemu zvodniku ali vampirju, naj gre ven iz tvojega energijskega polja. Vendar če tvoj sistem vabi, da ostajajo, ker si donator sveže krvi, tvoja energija govori glasneje od besed.

Ob tem umik vase ali stran od ljudi ne zaleže, ker ne reši energijskih mehanizmov, ki poganjajo tvoj sistem. Lahko se preseliš na drug konec sveta in vendar sebe vedno in povsod neseš s seboj.

Izziv varuhinje Luči je pogosto v tem, ker zlahka prezre svoje potrebe. Zlahka potlači čustva v sebi in okrog sebe gradi zid, da ne bi kdo videl v njeno notranje, zasebno doživljanje in misli.
Samo sebe prikrajša za tisto po čemur najbolj hrepeni.

Dokler svoje življenje vodiš iz svoje ranjene zgodovine, ki ti je zagotovila preživetje, ki je del tvoje družine in družbe, se ne boš osvobodila in se v polnosti razcvetla.

Vabim te na spletni intenziv v sedmih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.
Kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Si ZA?
Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Zgodovina babičinega predpasnika

Se spomnite babičinega predpasnika?

Osnovni namen babičinega predpasnika je bil zaščititi spodnja oblačila.

Ampak poleg tega je:
Služil kot rokavica za odstranjevanje vroče ponve iz pečice.
Z njim je bilo čudovito posušiti solze otrok in ob priliki očistiti umazane obraze.
V njega so se nabirala jajca, ki so jih znesle kokoši.
Ob prihodu obiskovalcev je predpasnik služil za skrivanje sramežljivih otrok.
Ko je bilo mrzlo, si je babica v njega zavila roke.
V kuhinji se je v njem prenašal krompir in suha drva.
Pri nabiranju zelenjave z vrta je služil kot košara, pri luščenju graha, pa kot koš za luščine.
Ob koncu sezone so ga uporabili za obiranje jabolk, ki so padala z drevesa.

Edino takrat, ko so prišli nenapovedani obiskovalci, je babica predpasnik presenetljivo hitro snela.

Ko je bil čas za postrežbo obrokov, je babica šla na stopnice hiše, z njim pomahala in možje na poljih so takoj vedeli, da morajo k mizi.

Babica ga je uporabila tudi zato, da je sveže pečeno jabolčno torto dala hladit na polico.

Dandanes se predpasnik ne uporablja več in težko bomo našli predmet, ki bi nadomestil vse kar je babica opravila s predpasnikom.

Prirejeno po neznanem avtorju.

Sporočilo poletnega jutra

Sporočilo poletnega jutra:

Pojdi na sprehod pred sončnim vzhodom, ko narava še spi in vsaka travna bilka nosi kronico iz rose. Ptički se prebujajo, sliši se prvi jutranji ščebet. Opaziš, da se vsa narava radosti, ker se začenja nov dan. Ta radost se prelije tudi vate. V ušesih ti zazveni pesem Louisa Armstronga: What a wonderful world!

The message of a summer morning:
Take a walk before sunrise, when nature in still asleep and every blade of grass is wearing a crown of its own … a drop of dew. Birds are waking up, and you hear their sleepy chirping. You can feel the joy of the world at dawn, a new beginning. A surge of joy sweeps over you, too. Something is ringing in your ear … What a wonderful world.

Zapisala: Katarina Minatti