Tudi letos lahko opazujemo meteorski dež Perzeidov, ki bo svoj vrhunec dosegel v noči z 12. na 13. avgust. Poletni večeri so kot nalašč za sanjarjenje pod mlečno cesto in opazovanje zvezdnih utrinkov.

Meteorski dež je sicer astronomski pojav, ki se pojavlja vsako leto okoli 12. avgusta. Meteorski dež je nebesni pojav pri katerem se vidi večje število meteorjev, ki navidezno izvirajo iz ene točke. Točka iz katere izvirajo meteorji se imenuje radiant. Perzeidov meteorski dež se imenuje zato, ker radiant leži v konstalaciji Perseus. Perzeidi so v grški mitologiji sinovi Perseusa.

Meteorji so posledica delcev, ki vstopijo v atmosfero Zemlje z izredno veliko hitrostjo. Manjši delci zaradi trenja pri gibanju skozi zrak izparijo. Večji delci pa pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Sled nastane zaradi zastojnega tlaka, ki deluje na delec pri gibanju skozi zrak. Večina delcev tako razpade in nikoli ne dosežejo površine Zemlje. Kadar pa delec (ali njegov del) pade na površino Zemlje, ga imenujemo meteorit ali zvezdni utrinek.

Meteorski dež Perzeidov ima svoj izvor v delcih, ki jih za seboj pusti komet Swift- Tuttle. Kometi so sestavljeni iz vodnega ledu in delcev kamnin. Ko pride komet v bližino Sonca prične led izhlapevati in s tem se sproščajo manjši delci. Vidimo jih kot kometov rep. Ti delci snovi imajo podobno sestavo in obliko kot meteoroidi. Na ta način se po celotni poti kometa razsujejo meteoroidi obliki meteoroidnega toka. Med kroženjem Zemlje okoli Sonca včasih Zemlja prečka ta meteoroidni tok in na Zemlji takrat opazimo meteorski dež. Meteoroidi z veliko hitrostjo vstopajo v atmosfero, zaradi velikega zastojnega tlaka, ki deluje nanje, se segrejejo in kažejo kot meteorji. Delčki potujejo s hitrostjo 200 tisoč kilometrov na uro proti Zemljini atmosferi. Zanimiv je pojav tako imenovanega. bolida: gre za zelo svetel meteor, ki na svoji poti v ozračje lahko tudi eksplodira.

Meteorski oblak skozi katerega Zemlja potuje vsako leto vsebuje delce, ki so stari okoli 1000 let, novejši delci prahu v toku so iz leta 1862. Meteorski dež Perzeidov opazujejo okoli 2000 let, večina zgodnjih informacij prihaja iz bližnjega Vzhoda. V katoliški religiji ga povezujejo s solzami svetega Lovrenca, saj datum njegovega mučeništva pade ravno na čas v katerem je meteorski dež viden, 10. avgusta.

Meteorski dež je možno opazovati vse od sredine julija, povezan je z odpiranjem Siriusovih vrat, največjo aktivnost pa doseže med 9. in 14. avgustom, kar je odvisno od lokacije toka.

Ko je meteorski dež na vrhuncu doseže količina meteoritov tudi do 60 ali več na uro. Vidni so čez vse nebo, vendar so zaradi poti Swift-Tuttlove orbite najbolj vidni v severni hemisferi.

DIVINE.SI

Lammas, 1. avgust
Ključ: Žetev
Simbol: Rog izobilja, Sonce, zlato, kruh, žitno klasje
Kristal: Aventurin, citrin, peridot, zlati topaz

Lammas je praznik prve žetve, ki je povezana z žetvijo žita. Poletje je na svojem višku, hkrati pa se dnevi že krajšajo in jesen se počasi bliža.  Rituali v tem času so se osredotočali na zagotovilo, da bo žetev obilna. Lammas je povezan s časom žetve in obiranja. Zakurijo ognje v znamenje hvaležnosti boginji materi, ki je dala rojstvo novim sadežem.

Praznovanje je povezano z bogom Lugh, ki je povezan s svetlobo in ognjem. Lugh je povezan s plodnostjo in prinašanjem bogate poletne žetve. Lugh pa simbolizira tudi prehod sonca v upadajoči cikel. In tudi mi moramo žrtvovati svoj zunanji jaz, ter se posloviti od cikla zunanjega popotovanja, kajti začenja se cikel notranjega popotovanja, ki nas vodi globoko vase, vse do božičnih dni, ki predstavljajo vrhunec vdihovanja darov tik preden Zemlja začne s svojim letnim ciklom izdiha.  In to, da prepoznamo in pozdravimo ta notranji cikel je izjemno pomembno za blagostanje.

Boginja povezana s tem ciklom je Demeter. Je boginja plodnosti zemlje, ki skrbi za rast in žetev. Ljudi je učila umetnosti setve, kako pridobivati, ohraniti in pripraviti zrnje. Njen simbol so snopi žita. Njena glavna tema je bogata žetev.

Pomembno je, da se ob tem trenutku v letnem krogu zahvalite za vse darove Zemlje. Lammas je bil tradicionalno praznik sejmov, druženj in srečanj.

To je čas refleksije. Razmislite o svojem upanju in strahovih. To je čas ko upamo, da bomo pobrali sadeže svojega trdega dela, hkrati pa se lahko še veliko zgodi do jesenske žetve. Svoje strahove predajte nadangelu Mihaelu in Božanskemu vodstvu. To je čas raztapljanja vsega, kar ne potrebujete več. Po tem prazniku Zemlja vstopi v drugo fazo svojega cikla dihanja, v fazo vdiha.

Alkemično se dogaja preobrazba ognja energije sonca v vodo, energijo lune. In šele, ko smo si pripravljeni priznati svoja čustva, smo pripravljeni na to, da se osvobodimo svojih navezanosti nanje in gremo naprej. V tem času si ogledamo vse, kar smo v prvi polovici leta dosegli in utelesimo in integriramo vse kar smo poželi. Povežemo se z vedenjem v nas, tako da delamo to, kar v duši in srcu čutimo da je prav. S pomočjo svojih napak se učimo in širimo polje svojega razumevanja. Svoje napake pretvorimo tako, da se z njimi soočimo, jih z ljubeznijo prežamemo in jih presežemo v sebi.

Voda je tista, ki nam pomaga pri preseganju samih sebe. S svojo lastnostjo povezovanja in tega, da se nenehno giblje, ko teče. Gre za načelo prejemanja, ki je enako pomembno kot dajanje in voda nas tega uči.

In okoli 11.8. se začne faza, ko gre Zemlja skozi meteoritski pas in s tem na Zemljo priteka ogromno meteoritskega železa, ki nas bo vodil navznoter, da ponovno nastavimo svoj notranji kompas.
Bodite zavestni v tem času.

Ta čas je še posebej potenten zaradi posebne povezave Leva s Siriusom. Gre za povezavo Siriusa in Leva, ki jo simbolično predstavlja Sfinga v Egiptu, ki gleda v smeri vzhajajočega Siriusa. Svetloba leva, svetlobe naše duše je v tem času na voljo, da jo objamemo v sebi, se povežemo z njo in smo kar smo, božanski v vsej svoji veličastnosti. Ko prepoznamo, da smo svetloba, vstopimo v Zlato dobo, kajti to vedenje živimo iz sebe in ga širimo v svet in postanemo Pot.

V tem času imamo možnost, da ob jutranji helioterapiji, dihanju sonca vdihujemo ne le energijo sonca našega osončja, ampak tudi duhovnega sonca, ki ga predstavlja Sirius. Ta povezanost Siriusa, ozvezdja Leva in našega Sonca ustvarja izjemno močno energijo, ki se zliva na planet in nam je na voljo, da jo uporabimo. Kot pri vseh stvareh je tudi tukaj zavestno zavedanje tega kaj se dogaja in kaj početi v tem času tisto, kar nam pomaga, da v polnosti sprejmemo to, kar je na voljo. Kajti tja kamor gre vaša pozornost, tja gre vaša energija.

Izkoristite ta potentni čas za samozdravljenje in prebujanje sebe.
Bodite nežni s sabo in se predvsem zabavajte.

DIVINE.SI

Pred nami je čas, ko bo Zemlja vstopila v fazo letnega vdiha.

Zemlja diha. In njen vdih traja šest mesecev, od avgusta do februarja. S 1.februarjem se začenja zemljin izdih.

Dolga leta je bil to zgolj moj navdih in opažanje, potem pa sem prišla v stik s študijo, ki govori o količini ogljikovega dioksida v ozračju skozi leto.

To kar se je pokazalo je naravni vzorec skozi mesece. CO2 v ozračju je najvišji okoli Beltaina keltskega praznika, ki ga obeležujemo 1. maja. Najnižja količina v ozračju je okoli jesenskega enakonočja. Prehod se dogaja ravno v času okoli 1.februarja in 1.avgusta, ko se na eni strani začenja izdih in na drugi zemljin vdih.

Tu predstavlja Zemljin vdih in izdih. Ko se drevje na površini prebuja in počasi začne z brstenjem in cvetenjem, se začne fotosinteza, ki porablja CO2 v času rasti in zorenja sadežev. Ko drevje izgubi svoje liste in se počasi pripravijo na zimo, se zaradi zmanjšanja količine fotosinteze, ki jo rastline opravljajo poveča nivo ogljikovega dioksida v ozračju. Keelingova krivulja na sliki diagrama iz Scripps Institute of Oceanography to lepo pokaže.

To kar lahko vidiš na diagramu  je dihanje Zemlje. Tako kot mi dihamo kisik, drevesa dihajo ogljikov dioksid. Ta naravni proces dihanja nas povezuje z drevesi na nivoju, ki presega 3D svet in naše čute. Opominjajo nas na globok pomen letnih časov in globoko duhovno delo, ki sovpada z njimi.

Imbolc je čas, ko se začenja izdih mame Zemlje. Kot prvi dan keltske pomladi sporoča, da se je mati narava pričela premikati v globokem snu, novi val življenjske energije je pripravljen, da se požene v rast.

In to je čas, ki slavi sijaj in kreativnost. Pust je eden od  praznikov, ki je še iz poganskih časov praznovanj povezan z Imbolcem. To je praznik posvečen boginji Brigit ali Bride, ki predstavlja tisti del boginje, ki je mladenka.

Brigit je irska boginja poznana po vsej Evropi kot »sijoča« zaradi njene navdihujoče lepote in ognjenih lastnosti.

Na ta dan se nanjo obračajo vsi, ki si želijo zdravja, plodnosti in kreativnosti. Prinaša duhovno inspiracijo in modrost. Častili so jo druidi (keltski svečeniki in mistiki). Od tega dne pa vse do 21. marca je njeno obdobje, ko se pripravlja na rast in obnovo.

Lammas pa je na drugi strani praznik, ko se začenja spust v globine. Lammas, znan tudi kot Lughnasadh, je starodavni keltski praznik, ki so ga praznovali 1. avgusta.

Označuje začetek prve žetve, zlasti pšenice in drugih žit, in hkrati predstavlja čas, ko se narava počasi začne pripravljati na jesen.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

Litha, Poletni solsticij, 21. junij
Ključ: Svetloba, lepota, toplota
Simbol: Boben, Zelišča, modra in zelena sveča
Kristal: Biseri, Smaragd, Žad, Safir

Sonce vstopi v znamenje raka. Sonce je na višku, kar predstavlja zunanjo širitev. Jang energija je na višku, to je čas toplote, ko je poletje na svojem vrhuncu. Na tej točki prehoda sonce poda roko luni in ob tem prehodu jang prižge svoje nasprotje jin, ki prinaša refleksijo in novo notranjo širitev. Gre za potrditev potovanja, ki prinaša ponotranjenje izkušnje. Od tega dne naprej se dnevi krajšajo in noči daljšajo.

Prihajajo prvi sadeži, prva žetev, življenje je lahkotno in vse je dobro.

Litha je praznik, ko se jedo jagode. Ko se praznuje nosečnost boginje, ko je v fazi najvišje rasti in kreativnosti. Je čas primeren za vse vrste zdravljenja in igro.

Cvetje v tem času kaže svojo najlepšo podobo z močnimi barvami, ki nas opominjajo na veselje in pozitivno energijo.

Boginja Isis je tista, ki na ta dan prevzame vodstvo in nas povede v ženski del leta, ki nas vodi v globine vse do točke premika, ki se zgodi 21.12.
Isis je egipčanska kraljica nebes, upravlja tako nebesa kot zemljo. Odgovorna je za vsak aspekt obstoja.

Isis je egipčanska boginja imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja. Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo gesto zaščite, ki nam jo nudi. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih.

To je odličen čas za čiščenje vsega kar ne potrebuješ več in vzpostavljanje trdnih temeljev. Uporabi ogenj za čiščenje in energetiziranje.

Alkimijo tega praznika predstavlja salamander, mitološko bitje, ki živi v ognju. Poznamo ga tudi kot feniksa. V preizkušnji, ki jo prinaša Litha postaja ego vse bolj skromen, kar nam pomaga razvijati integriteto. S pomočjo ognja, ki stvar spremeni v pepel je preizkušena in prečiščena notranja resnica.
Vse naše omejitve, navezave in odvisnosti so izžgane s pomočjo ognja, ki povzroči smrt starega načina bivanja.
V samem srcu te izkušnje se nahaja ponovno rojstvo. Tukaj si utiramo pot v globoko notranjo modrost.
Ogenj je povezan z močjo naše volje in zavestno izbiro.

Letos nam Litha razkriva feniksa, ki simbolizira dvig zavesti na višjo raven. To bo priložnost, da se na kolektivni ravni resnično lahko premaknemo v smeri naše kreacije, naše manifestacije. In vendar je zavedanje, da svet okoli sebe ustvarjamo sami izjemno pomemben. Feniks nam bo pomagal priti v stik s svojim notranjim zaupanjem v lastno kreativno moč, da prižgemo svoj notranji ogenj in začnemo ustvarjati sebe!

Poletni sončni obrat tako predstavlja velik portal, ki nam omogoča prehod in preobrazbo. Odpira nove poti in nas usmerja v našo poklicanost, aktivira naš klic, misijo, da začnemo živeti to, kar smo in si dopustimo, da se zgodi to, kar nam je namenjeno. Ključ tukaj pa je DOPUŠČANJE in IZBIRA!

Čez dan se napolni s sončno energijo. 21. junija zvečer pa je primeren čas za druženje in zabavo, ples, bobnanje in petje z družbo v kateri se dobro počutiš.

DIVINE.SI

Kresna noč je eden največjih ognjenih praznikov, ki nakazuje začetek obdobja, ko začne sončna svetloba pojemati.

V staroslovanski mitologiji je bil Kresnik zlatolasi in zlatoroki sin ognjenega boga, ki je podedoval sonce, svetlobo, toploto in ogenj. Kresnik je bil prvotno sončno božanstvo, ki ga je kasneje krščanstvo prikrojilo svojim potrebam in ga je izpodrinilo s čaščenjem sv. Janeza Krstnika.

Tako je Kresniku na koncu ostalo le še ime. Kresne ognje zato kurijo tudi na janezovo, ivanovo, šentjanževo, 24. junija, ko goduje sv. Janez Krstnik. In ponekod še danes zagorijo tako imenovani janezovi oziroma šentjanževi kresovi, kar je nedvomno ostanek poganskih kresov in staroslovanskega Kresnikovega mitološkega cikla.

Pregovor “O kresi se dan obesi” pa nas še danes opominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu, ko sonce obstane (sol- sonce in  sistere- obstane), dnevi začnejo krajšati.

Kresna noč ima posebno moč

S prižiganjem kresov na visokih hribih in gorah, čim bližje nebu, naj bi sonce prejemalo čim več svetlobe in toplote ter še dolgo sijalo s polno močjo.

Zato kresni noči ne rečejo zaman noč velikega ognja. Tudi na ognjiščih so ponekod žgali hrastov panj ali čok. Ljudje so včasih na kresovanjih skakali čez ogenj, živino so gnali skozi ogenj, da bi se očistila bolezni in zlih sil, okrog ognja so plesali in peli.

Ko so ognji pogoreli, so preostali pepel nesli domov, ga natresli v vse vogale hiše, ga potrosili po poljih, žerjavico pa so si včasih položili tudi na srce. Ta pepel naj bi namreč imel moč zaščite, zagotavljal naj bi zdravje in srečo.

V kresni noči je poleg priklica dobre letine na polja, mogoče najti zaklad, priklicati hudiča, zvedeti za svojo prihodnost in celo slišati ter razumeti govorico živali.

Ta magična noč, ki ima v sebi veliko noč je povezana s pravljičnimi bitji kot so čarovnice, vile, škrati in druga nadnaravna pravljična bitja. O globoki veri v svetost kresnega ognja priča tudi stara zgodba o kresovanju, ko ni šlo prižgati ognja, ni hotelo zagoreti in se je neki kmet razhudil ter zaklel: “Hudiča, ali ne bo zagorelo!” V tistem je potegnil oster veter, ki je raznesel ogenj po vsej vasi. Da ni vsa vas pogorela, so morali gasiti z blagoslovljeno vodo.

Kresna noč je tudi najprimernejši čas za nabiranje magičnih rastlin, zelišč in rož. Rastline, nabrane v tej noči, imajo prav posebno moč.

Na kresni dan sonce tudi rastline in zelišča napolni s svojim blagoslovom in s skrivnostnimi močmi, ki naj bi potem vse leto varovale pred slabimi silami, nesrečo in uroki. Kresne rastline odganjajo slabe sile in privabljajo dobre.

Včasih so jih nabirali pred zoro, ko je bila na njih še rosa. S prav posebnimi močmi so obdarjene predvsem praprot, šentjanževka, ivanjščica, bela stelja, orlica, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, omela, kopriva, repinec, divji pelin in druge. Te rastline so obešali na vrata, okna in okrog domov za zaščito ter jih celo polagali zakoncem v posteljo.

Na kresni večer so z njimi okrasili hišo in hlev, da bi bili ljudje in živina zdravi in zaščiteni. Ženske so metale kresne rože tudi v ogenj, ob katerem so se nato grele, saj naj bi jim čar rastlinic podaril lažji porod.

Ženske so nosile venčke, spletene iz detelje in drugih rastlin, moški pa vence iz hrastovih listov in rastlin. Tudi živino so okraševali z venci iz zelenja, nabranega v kresni noči.

Že staroslovensko ime za mesec junij – rožnik, mesec cvetja – priča, da je v tem obdobju narava v polnem razcvetu.

Njeno veličanstvo praprot

Največ magičnosti na kresno noč pa gre vsekakor pripisati praproti. Praprotno seme oziroma trosi imajo posebno moč, še posebej če so bili tisti, ki so ga nabirali, goli in če je praprot rasla na križpotju.

S praprotno vodo so se umivali in se s tem zaščitili pred boleznimi in zlimi silami. Magično seme naj bi te napravilo nevidnega, pomagalo proti urokom, zaščitilo pred strelami. Praprotno seme so nosili po žepih, zašito v suknjah, krilih, klobukih, rutah. Če je dekle nosilo trose v nedrih, potem je zagotovo dobila fanta, če pa je kdo nevede dobil v čevelj praprotno seme na kresni večer, je lahko razumel živalsko govorico.

O čarobni moči praproti govori tudi stara slovenska pripovedka o hlapcu, ki je na kresni večer zaspal na stelji v hlevu in ni vedel, da ima pri sebi čudežno praprotno seme. Ko se je zbudil, je slišal pripovedovanje najstarejšega vola v hlevu, da bo spomladi gospodarja pičila strupena kača in da bodo njega, starega vola, to leto prodali. Hlapec je bil zato spomladi ves čas na preži in uspelo mu je ubiti kačo, še preden je tej uspelo pičiti gospodarja. Starega vola pa so tudi res prodali.

Če komu uspe utrgati praprot s korenino vred točno opolnoči, dobi na koncu korenine zlat prstan. Ponekod so verjeli, da bo na svojem potovanju v kresni noči na praproti prespal sam sveti Janez.

Druga pomembna kresna rastlina in sončeva roža je šentjanževka, ki začne cveteti ob času kresne noči ali janezovega. Že njeno ime, ki opozarja na svetega Janeza, nam pove, da je čas za njeno nabiranje. Tudi njena podoba z zlato rumenimi cvetovi spominja na sonce. Naši predniki so močno verjeli v njeno zaščitno in obrambno moč. Na kresno noč, ko se začenja poletje in z njim nevarnost hude ure, so jo pritrjevali na okna, da ne bi treščilo v hišo.

Kresna noč se v literarni zgodovini nedvomno najbolj izrazito pojavi v Shakespearovem delu Sen kresne noči, kjer avtor opozori na relativnost ljubezni in obenem poje hvalnico silni moči strasti. V tej gledališki igri se na kresno noč na gozdni jasi, ki ji gospodarita vilinski kralj Oberon in kraljica Titanija s svojimi pravljičnimi bitji, odvijajo razne spletke in prigode, ko se skupaj z mojstri rokodelci znajdeta tukaj dva para, Hermija in Lisander ter Helena in Demetrij. Verovanje in čaščenje božanskega sonca pa odseva tudi v številnih slovenskih ljudskih pesmih, ki opevajo to žarečo kroglo.

Povzeto po zapisu Ize Verdel

Vesak je starodavni budistični praznik, ki ga praznujejo na polno luno v četrtem mesecu luninega koledarja. Simbolično predstavlja rojstvo,  Nirvano (razsvetljenje) in Parinirvana (smrt) Gautama Buddha in je najpomembnejši praznik v budističnem koledarju. Praznujejo ga tudi s tem, da okrasijo templje s cvetjem in zastavicami, prižigajo svečke in dišeče palčke. Z rituali se spominjajo nespornega dejstva, da je življenje podrejeno ciklom rojevanja in umiranja.  Glavna tema Veska pa je praksa ljubezni, miru in harmonije, kot je učil Buda.

Legenda o Vesku pravi, da obstaja dolina, ob vznožju Himalaje, ki jo obdajajo visoke gore z vseh strani, razen na SV, kjer se nahaja vhod v to posebno dolino. Tradicija pravi, da je Buda pod okriljem polne lune v Biku prišel pod vznožje gore Kailaš, v dolino Vesak. Za goro  Kailaš  v  zahodnem  Tibetu, ki jo  istovetijo  tudi  z  mitično  goro  Semura,  so  ljudje  osrednje  Azije  v starodavnih  časih  verjeli,  da  je  središče  vesolja.  Za  domorodno  kulturo  Bon iz  Tibeta  je  Kailaš  sveta  gora.  Za hinduiste  predstavlja  Šivin  prestol.  In to  je mesto,  kjer  maja  vsako  leto  poteka  velik duhovni  praznik  vesak.  Film  The  Wesak  Festival: Moon  of  the  Buddha, ki  ga  je  leta  1980  produciral  Albert Falzon,  opisuje  dolino  v  senci  gore  Kailaš  kot  verjetni  kraj  tega  dogodka.
V knjigi The Dalai Lama: My Tibet avtor Galen Rowell pravi, da ljudje v karavanah prihajajo k piramidasto oblikovani gori Kailaš že od davnih časov, da bi se na kolenih poklonili na njeni sveti zemlji.

Romarji verjamejo, da če se bo njihovo telo dotaknilo vsakega centimetra svete poti okrog gore, bo to očistilo njihovo karmo in jim prineslo razsvetljenje. Iz vse Azije prihajajo tako religiozni kot nereligiozni.
Potovanje do svetega mesta je izziv že samo po sebi. Gora Kailaš – Kangrinpoče po tibetansko – in sveto jezero Manasarovar, kjer se romarji simbolično umijejo, preden stopijo na sveto pot, sta za budiste princip matere in očeta, ki predstavljata sredstva za dosego razsvetljenja.

Tradicija govori o tem, da se je Buda rodil, dosegel razsvetljenje in umrl ob polni luni v znamenju Škorpijona, ki jo bomo letos praznovali 1.5.2026.

Josephine Harrison opisuje, kako praznik vesak budisti po vsej Aziji praznujejo v času polne lune v maju. Alice A. Bailey in C. W. Leadbeater opisujeta, da praznik poteka v dolini v obliki vratu steklenice, ki je pokrita z grobo travo in obdana z gorami, pokritimi z drevesi, na severni strani Himalaje, približno 650 km zahodno od Lhase. Leadbeater je omenil tudi bližnje jezero, kjer se romarji umijejo, preden stopijo v dolino.

Ob tem svetem dogodku v Tibetu, Buda preda energijo iz Šambale Zemlji. Med obredom, ki traja približno pol ure in je na Zahodu poznan pod imenom Vesak, na Vzhodu pa kot Sakadava, se skupina velikih bitij, Poznavalcev rase, zbere na severovzhodnem koncu doline pred ploščato skalo, na kateri počiva z vodo napolnjena kristalna čaša.

Tri vodje oddelkov Hierarhije – Manu, Kristus Maitreja in Mahačohan – in Mojstri sedmih žarkov se med petjem starodavnih verzov v jeziku pali premikajo s simboličnimi kretnjami. Na vrhuncu obreda Mojstri in njihovi učenci, razvrščeni v skupino, oblikujejo peterokrako zvezdo z Maitrejo, ki stoji na vrhu, in je obrnjen proti oltarnemu kamnu.

V trenutku, ko nastopi polna luna, se pojavi Buda v obleki žafranaste barve in sedi s prekrižanimi nogami. Najprej se pojavi kot majhna pika na nebu. Leadbeater nato opisuje Budo, ki polagoma postane velikanska postava s sijočo auro, iz katere izžarevajo ultramarinsko modra, nato zlato rumena, temno rdeča, bleščeče sivo bela in škrlatna barva z briljantnimi zelenimi in vijoličastimi žarki, ki izhajajo iz tega področja luči. Te barve so v prastarih budističnih tekstih opisane kot Budova aura. To bleščeče bitje lebdi nad kristalno čašo in nad tremi velikimi gospodi. Takrat Maitreja intonira mantro, ki se uporablja samo ob tem prazniku.

To je ključni dogodek duhovne vitalizacije človeštva – energije iz Šambale, ki se prevajajo prek Bude, sprejme Maitreja kot predstavnik človeštva. Maitreja nato vzdigne in blagoslovi vodo, medtem ko udeleženci obreda pridejo drug za drugim bliže in v požirkih pijejo vodo. Romarji, ki prihajajo tudi iz srednje Azije, prinesejo svoje steklenice za vodo, da bi sodelovali pri tem blagoslovu. Obred se konča, ko Buda dvigne desnico v blagoslov, nato pa se počasi umakne in kmalu je videti le še kot majhna pika na nebu.

Tega obreda se živo spominjajo nekateri ljudje, ki so mu bili priča v sanjah. Pristnost teh doživetij je opisala Alice Bailey, ki je v presledku sedmih let o tem sanjala dvakrat.
Baileyeva v Esoteric Psychology II navaja, da je združen napor učencev pri duhovni pripravi – pred vesakom in po njem – največjega pomena. Videti je, da je to velja še posebej zdaj, ko vstopamo v novo tisočletje. Globalno gibanje k bratstvu, pravičnosti in svetovnemu miru je zelo močno in priložnost, ki jo predstavlja vesak, je izredna. To je tako, kot da bi bila avtocesta luči dostopna za velik izliv energije iz Šambale. Baileyeva tudi predlaga, da bi se morali učenci notranje pripraviti vsaj dva dni pred tem izrednim dogodkom in dva dni po njem. Na dan polne lune bi morali “pozornost stalno držati v luči”.

Divine.si

Beltane je drugi najpomembnejši praznik v keltskem koledarju leta in je povezan s spočetjem, plodnostjo. Predstavlja polno luno. Je praznik čaščenja življenjske sile, plodnosti in udejanjanja.
Gre za praznovanje novih začetkov, za višek pomladi in cvetja.
Praznujemo ga 30.4. s prižiganjem kresov.

Beltane je praznik, ki slavi zunanjo rast, novo življenje in izvorno energijo stvarjenja. Predstavlja zadnjo stopnjo v dejavni jang, sončevi fazi v ciklu leta, preden doseže svoj višek ob poletnem sončevem obratu.
Mitološko gledano bog in boginja dosežeta puberteto, se zavesta svoje spolne energije. Je praznik čaščenja življenjske sile, plodnosti in udejanjanja. Ta plodni čas uporabljamo za udejanjanje svojega zlata, za njegovo prenašanje v življenje, v ta fizični svet.

Alkimistično gledano predstavlja beltane izkušnjo mnogoterosti, kjer vse izhaja iz enega samega vira, v katerem se vse združuje. Spomni nas na dejstvo, da je vse kar počnemo naša kreacija, naša izbira. In da je pravzaprav naša izbira kako oblikujemo svojo usodo. Beltane predstavlja slavljenje življenjske sile, obilne plodnosti zemlje in te iste plodnosti v nas samih.

Beltane je povezan s poroko, z iskanjem partnerja. Polja so v tem času blagoslovili za dobro žetev.  Na ta praznik so skakali čez kres ali plesali okoli njega v smeri urinega kazalca.
Beltane je čas veselja. Pomlad je tukaj in poletje je pred vrati. Vse življenje se razodeva kot obdobje divje rasti, ki je na višku.

Beltane predstavlja slavljenje življenjske sile, obilne plodnosti mame Zemlje in nas samih. V tem času je tančica med svetovi zelo tanka, še posebej ob zori in ob mraku, gre za vmesni čas, čas prehodov. Gre za obdobje v letu, ko simbolično gledano vstopimo v svetlobo, ko stopimo v stik z vilinskimi svetovi in elementali Zemlje, z devami in zmajevo silo prebujenih zemeljskih energij.

V tem času so v Zemljo zabadali velike akupunkturne igle, poznane kot mlaje, okoli katerih so plesali in naslednjih nekaj mesecev so čuvarji zmaja te mlaje varovali pred vsiljivci. Prav tako je v tem času poznana tradicija prižiganja kresov, ki na površju Zemlje izvajajo mokšo, portali energije se ustvarijo skozi katere je možno prehajati med svetovi. Tradicionalno je bl to čas druženja z drevesnimi duhovi, za raziskovanje vilinskega kraljestva in skrivnosti, ki se udejanjajo na robu naše realnosti.

Je praznik boginje Rhiannon. Rhiannon je boginja plodnosti, komunikacije in gibanja. V tem času je kot kraljica vil jahala na svojem belem konj. To je čas, ko so se vile vračale iz svojih zimskih počitnic. To je čas prerokovanja in komunikacije z vilinskim svetom in duhovi narave.

Napoveduje mesec maj, ki je mesec senzualnosti in spolnosti, čas prebujanja zemlje v mavričnem cvetju, drhtečih vonjavah, svežem zelenju in radosti po dolgi zimi. Je čas povezovanja, ljubezni in razvijanja svojih potencialov osebne rasti. Uživajte!

DIVINE.SI

Imbolc, 1. Februar
Ključ: Prebujenje
Simbol: Metla, belo cvetje, slamnat križ boginje Brigit
Kristal: Ametist, Akvamarin, Turkiz, Oniks

Imbolc je keltski praznik, ki se ujema z večerom sveč, ki so ga uvedli s krščanskim koledarjem, tradicionalno pa je to praznik posvečen boginji Brigit ali Bride, ki predstavlja tisti del boginje, ki je mladenka.

Brigit je irska boginja poznana po vsej Evropi kot »sijoča« zaradi njene navdihujoče lepote in ognjenih lastnosti.

Na ta dan se nanjo obračajo vsi, ki si želijo zdravja, plodnosti in kreativnosti. Prinaša duhovno inspiracijo in modrost, častili so jo druidi (keltski svečeniki in mistiki). Od tega dne pa vse do 21. marca je njeno obdobje, ko se pripravlja na rast in obnovo. Kača boginje Brigit se pokaže iz maternice mame Zemlje in pogleda, kakšno je vreme (tradicija Svižčevega dne (Groundhog Day)).

Imbolc je eden od štirih praznikov ognja v keltskem kolesu leta, ki čast enega od štirih faz letnega ciklusa naravne rodovitnosti.
S prvim februarjem se v naravi začne faza izdiha, ki naravo uvede v pomlad in vse do viška poletja, ko se s prvim avgustom začne faza vdiha. Osrednja lastnost praznika ognja je upoštevanje našega odnosa z Zemljo in z bitji, ki živijo v vzporedni realnosti – v devinskem svetu (silfi, rusalke, undine, vilinci, elfi, salamandri, gnomi…). Prazniki ognja torej že tisočletja častijo devinsko realnost.

Na ta dan prižgite nov ogenj. Včasih so prižigali  ogenj, kresove in sveče, da bi nazaj zvabili sončni sij pomladi. Zato prižgimo luč, se zahvaljujemo  sili življenja v nas in zunaj nas. Ne glede na to, da je v naravi še vedno zima, je Imbolc prvi opomin, da prihaja pomlad. Na ta praznik so blagoslavljali seme in orodje, ki so ga uporabljali pri delu na polju.

Imbolc kot prvi dan keltske pomladi sporoča, da se je mati narava pričela premikati v globokem snu, novi val življenjske energije je pripravljen, da se požene v rast. Imbolc slavi kreativnost. Pust je eden od  praznikov, ki je še iz poganskih časov praznovanj povezan z Imbolcem.

Trenutke tega vznemirljivega časa praznujemo tako, da zemljo pripravimo na nov val zemeljske življenjske energije. Priporočljivo je tudi, da očistite svoja življenja tako fizično, mentalno, duhovno kot čustveno. S tem naredite prostor novim, svežim stvarem v življenju. Počistite svoje predale in omare, počistite svojo kramo, stvari, ki jih ne potrebujete več podarite. S tem, tako kot boginjo Brigit, pokličete nazaj svojo energijo.

Imbolc nas spomni, naj sledimo notranjim vizijam in sledimo navdihom, ki prihajajo od znotraj. Opominja nas na sposobnost mladenke, da z energijo plodnosti napolnimo naše najglobje želje in notranje namere. Spomni nas na pomen pozornosti, da tisto, čemur namenjamo svojo pozornost raste in se krepi.

Ob imbolcu sejemo semena, ki kasneje zrastejo v tisto, kar smo sejali. Imbolc predstavlja začetek zunanjega potovanja, gre za združitev notranjega z zunanjim, ko se energije od znotraj prenesejo navzven. Zato je to praznik, ki slavi prebujanje zemlje in naraščanje življenjske sile, ki je tvorec plodnosti in rasti.

Keltsko izročilo veliko lažje razumemo, če živimo v stiku z naravo in kmečkimi opravili. Veliko tega znanja se je preneslo od ust do ust predvsem na podeželju, kjer so stari miti in zgodbe še vedno aktualne.

Pri praznovanju Imbolc gre predvsem za osebni odnos do sveta, do živali, ki dajejo mleko in so v zimskem času omogočale preživetje plemena oz. družine, gre za odnos do materinstva in dojenja, ki omogoči rojstvo in razvoj otroka.

Tako so tudi obredja povezana z večinoma mlečno hrano, stari Kelti so nastavljali darila za Brigit in njeno kravo, s katero je največkrat upodobljena. Obredje je povezano tudi s prošnjo prednikom po dobri letini.

Zahvalite se za vse, kar je na vaši mizi in vse, kar je v vaši shrambi ali hladilniku. V tem času je pomembno, da se spomnimo, da vso hrano, ki jo uživamo nekdo prideluje in le upamo lahko, da je ta “nekdo” čimbolj v stiku z naravo in njenimi cikli. Z blagoslovom hrane lahko spremenite njeno vibracijo, hvaležnost pa bo vplivala na nas vse. Zato bodimo hvaležni za vse kar je.

DIVINE.SI

Začelo se je leta 1986 v ZDA.
Ideja o svetovnem dnevu objemov je zrasla na zeljniku duhovnika Kevina Zaborneya.
Želel je spodbuditi več izražanja nežnosti med družino in prijatelji.
Prepričan je namreč bil, da je Američanom nerodno izkazovati naklonjenost v javnosti in da bi lahko bilo obeleževanje dneva objemov dober začetek, da se to spremeni.

Za dan, ko slavimo objeme, je izbral 21. januar, kar ni naključno postavljen datum.
Predstavlja namreč pol poti med božičem in valentinovim, ko smo bojda ljudje slabše volje.

Praznik se je hitro razširil po svetu, morda tudi na račun mnogih znanstvenih raziskav, ki pričajo o pozitivnih učinkih medsebojnega izkazovanja naklonjenosti z objemi.

Ko imaš občutek, da se utapljaš v dreku, je čas za najcenejšo, najhitrejšo in najlažjo terapijo, ki umiri tvoje živce in te osredini v sebi. Objem.

Raziskave na univerzi v severni Karolini v ZDA so pokazale, da objemi okrepijo povezanost med ljudmi, poveča se prisotnost hormona oksitocina in zmanjša navarnost za srčna obolenja. Objemi so dobri za vaše srce, saj nižajo krvni pritisk in zmanjšujejo stres, in to je dober izgovor za objem.

Pravijo, da se pri paru, ki se objema 20 sekund, nivo oksitocina močno poveča. Že dolgo je znano, da hormon oksitocin pri ljudeh povzroča občutek ljubezni in naklonjenosti, vrača zaupljivost in zmanjšuje občutek strahu ter ogroženosti. Nedvomno se pri objemu dobro počutita tako tisti, ki ga daje, kot tisti, ki ga sprejema.

Torej, to si v obeh primerih Ti.
Objemi Sebe!

Seveda ti bo um rekel, da je to brez veze, vendar telo ve in zato je čas, da prisluhneš svojemu telesu; objemi Sebe. V tej enostavni gesti je velika moč!

In da ne bo dolgčas, da ne bo to izgovor, da si ga ne bi dali, sem našla deset načinov, kako lahko daš v prakso to, da objameš Sebe:

Prvi je ta, da enostavno objameš sebe. Ovij roki okoli sebe in se stisni.

Drugi je univerzalni objem, ki zahteva ritual v katerem dopustiš, da te objame Vesolje. Pojdi ven na sončni dan, razširi roki, nasmehni se in dopusti mogočni energiji Univerzuma, da te objame. In zaključi s prvim načinom, da to energijo pospraviš v svoje srce. Ovij roki okoli sebe in se stisni!

Tretji objem je objem srca. Prekrižaj obe roki na svojem srcu in si dopusti, da začutiš toplino povezanosti in mehkobe, ki te objame, ko svojo pozornost usmeriš na srce.

Objem tvojega višjega jaza je naslednji objem, ki ga lahko narediš. Predstavljaj si, da pred teboj stoji tvoj višji jaz in začuti, kako svoji roki ovije okoli tebe. Dopusti si, da čutiš njegovo ljubezen, ki teče v tvoje srce. Objem zaključi s prvim objemom.

Si v okolju, kjer ne moreš izvesti objema ali ga vizualizirati? Peti način je, da si na listek napišeš pošiljam ti velik, topel objem ali medvedji objem ali sočen objem, kakršen koli objem ti je najbolj všeč in si to večkrat prebereš. Lahko si listek zatakneš v torbico ali denarnico in ga kadarkoli ponovno najdeš. Trik je v tem, da tak objem začutiš s svojim telesom.

Objem za lahko noč je šesti način, ki ga lahko prakticiraš vsak večer, ko se namestiš v udoben položaj v svoji postelji. Objemi se in začuti toplino in mehkobo objema, ko potoneš v spanec. Objem za lahko noč te bo pomiril in znižal stresne hormone v telesu.

Sedmi način je virtualni objem, ki si ga lahko pošlješ v obliki sms sporočila ali preko e-maila. Lahko si nastaviš opomnik, ki te bo spomnil, da si prejel virtualni objem.

Osmi način je objem narave. Pojdi danes v naravo in objemi drevo. Če si boš dovolil čutiti, boš začutil, kako te drevo objema nazaj. Tak objem je poln miru in veličastnosti, ki te spomni na lepoto in veličastnost tako narave kot nas samih, kajti vse so samo odsevi.

Deveti objem je joga objem, ki je sestavni del vadbe v jogi. Ko ležiš na tleh, objemi svoja kolena in se zibaj levo in desno. Ključ je v tem, da začutiš ugodje in ljubezen do svojega telesa ob tem, ko ga objemaš.

Deseti objem je objem osebe, ki ti je ljuba. Pojdi danes in namesto, da čakaš na koga, da te objame, objemi sebe. Kajti vsakič, ko objameš kogarkoli, ki ti je ljub, objameš delček sebe, ki je v tej osebi.

Pojdi zdaj in objemi Sebe!

21.1. je mednarodni dan Objemov.

Taja Albolena

Delno povzeto po http://whoischick.com

Yule, Zimski solsticij, 21. december

Ključ: Umirjenost, počitek, oklevanje
Simbol: Venčki iz smrečja, božje drevce,
bršljan, omela, zlata sveča
Kristal: Rubin, Smaragd, Diamant

31.10 je po legendi stari bog umrl, se vrnil domov na Drugi svet ali Tir – Na – Nog in potrpežljivo čakal na ponovno rojstvo ob zimskem solsticiju. 21.12. je dan, ko je noč najdaljša in dan najkrajši.
Temna polovica leta se prelevi v svetlo polovico.
Naslednji dan bo Sonce malo višje na nebu in dan bo malo daljši.

Sile v naravi počivajo, se usmerjajo navznoter. Vendar se globoko v nedrjih Zemlje novo življenje pripravlja na rast.

Ko je Krščanstvo prevzelo poganske praznike, so Yule začeli praznovati kot Božič. Prevzeli so tudi mnogo poganskih simbolov povezanih s tem praznikom luči. Prižiganje sveč in obešanje venčka na vrata, sta samo dva od najbolj poznanih simbolov Luči. Mitološko gledano je na Yule boginja rodila sončnega boga, na najdaljšo noč zato vsako leto praznujejo ponovno rojstvo – sonca.

Najdaljša noč v letu se je imenovala Materina noč, saj je v temi boginja še enkrat rodila Luč. Isis je rodila Horusa, Marija sina Jezusa, Freya sina Baldurja, gre za simbolično rojstvo Luči.
Freya je boginja magije, sonca, moči in molitve. Njen simbol je omela, ki simbolizira mir in ljubezen ter obljublja poljub vsakomur, ki se sprehodi pod njo.

Na ta večer Velika Mati rodi otroka upanja. Na najdaljšo noč v letu so predniki proslavljali ponovno rojstvo sina, ki bo segrel zmrznjeno zemljo in omogočil, da se bo iz semen, ki jih je skozi dolgo zimo varovala Zemlja, razvilo novo življenje. Prižigajo se sveče in kresovi v pozdrav novorojenega sina. Vrnjena luč zaključi cikel življenja, smrti in ponovnega rojstva. V procesu ponovnega rojstva določate nova semena, nove namere, nove odločitve, za nov cikel.

To je dan preobratov, ključen trenutek, ko se začne nov cikel. Dvanajst dni Božiča se začne 25. decembra in traja do 6. januarja, ko so praznovali mali božič, v tem obdobju so se obdarovali.

21.12. je začetek 22 svetih dni Božiča, ko je primeren dan, da postavite božično drevesce. Okrasite ga z zlatimi in rdečimi okraski, ki tradicionalno, skupaj z zeleno predstavljajo novo rojstvo.
Po stari tradiciji so na poljih prižgali kresove. Otroci so hodili od hiše do hiše z jabolki in pomarančami v košari, ki je bila narejena iz zimzelenega stebla. Jabolka in pomaranče predstavljajo Sonce. Stebla simbolizirajo neumrljivost. Božično drevo, omelo in bršljan so povabilo Naravi, da se pridruži proslavljanju. V ta namen v bližini vhodnih vrat nameščamo vejico božičnega drevesca.

V tem času ponovnega rojstva se začnemo bolj zavedati svoje povezanosti z angelskimi energijami, ki so del nas in so v nas. V tem času nas na svojo prisotnost začenejo opozarjati z vseh koncev. Pojavljajo se na televiziji, v trgovinah jih videvamo na policah, z njimi se obdarujemo in z nami so, da nas spomnijo, kdo smo v resnici in da so del nas in v nas.

Iz teme prihajajo vizije in navdih s strani duha, novo življenje začne rasti s pomočjo življenjske sile. Vrne se energija ognja, jang energija, sonce, ki aktivira naš notranji vodni svet in nas navdihne, da odidemo iz teme. To je čas ponovnega vstajenja, ko se najgloblji vzgibi manifestirajo v zunanji svet in soustvarjamo to, kar smo izbrali zase. To je čas sprejemanja odločitev, ki bodo prečistile in okrepile našo povezavo z duhom in našo duhovno pot. V tem času se izoblikujejo duhovne moči, naša kvintesenca, ki je peti element, vir vseh smeri ali duh, ki povezuje vse kar obstaja. V duhu ni ne začetka in ne konca, je le nadaljevanje.

Tukaj se začnemo zavedati, da ustvarjamo vibracije v duhu z vsako mislijo, besedo, dejanjem, vsako čustvo in vse kar storim se vrača anzaj k meni.

Zimski solsticij predstavlja konec jin ciklusa in začetek jang ciklusa, ko se sonce vrača. Zemljin ciklus se ohranja v harmoničnem ravnovesju s pomočjo naraščujočega in upadajočega ciklusa sonca, ki ustvarja uravnoteženi sili jina in janga.

Zimski solsticij je praznovanje povratka sonca, povratka svetlobe in povratka ciklusa zunanje rasti. Čas za delovanje še ni napočil in vendar se v notranjosti čas zunanje rasti že začenja.

DIVINE.SI