Arhivi Kategorije: V središču

Dragocenost vs. lastna vrednost

Lastna vrednost

Lastna vrednost je del človeške osebnosti, ki določa tvojo osebno vrednost in pomembnost. To je področje tvojega mišljenja, ki ocenjuje tvoje vedenje, videz, občutke, misli in sposobnosti.

Lastna vrednost ne temelji na tem, kaj si drugi mislijo o tebi ali stvareh, ki si jih (ali jih nisi) dosegla temveč prihaja iz tvoje notranjosti.

Lastna vrednost potrebuje merilo, s katerim meriš oziroma določaš lastno vrednost.
Ko si mnenja, da svoja merila dosegaš, se počutiš dobro.
Ko pa meniš, da meril nisi dosegla tvoja samozavest strmoglavi.

V svojem delu z ženskami sem prepoznala več načinov, preko katerih merimo lastno vrednost.

Prvi nezdravi način merjenja lastne vrednosti je izgled oziroma kako si videti. Pri tem lahko nekatere ženske svojo vrednost merijo s številkami na tehtnici, druge pa lahko svojo vrednost določajo po tem, koliko pozornosti lahko pritegnejo s svojim videzom.
To je način, ki je značilen za žensko, katere vodilni obraz njene ženske narave je Hetaira.

Drugi neprimeren način merjenja lastne vrednosti je status in poznanstva. Pri tem se lahko ženska počuti vredna le takrat, ko je v razmerju, kar se šteje kot primeren status, ali pa svojo vrednost enači s številom »pomembnih« oseb v svojem življenju.

Tretji neprimeren način merjenja lastne vrednosti je povezan z uspehi, dosežki, zmagami in delom. V tem primeru lahko ženska, ki svojo lastno vrednost enači s svojim delovnim mestom, doživi veliko krizo identitete v primeru, da se zgodi gospodarski zlom ali če izgubi službo. Ta način je značilen za žensko, katere vodilni obraz njene ženske narave je Amazonka.

Če zato, da bi se počutila dobro in zadovoljno potrebuješ nenehne uspehe, te življenje pogosto potopi na dno, saj so vzponi in padci del življenja. Doživljanje nenehnih uspehov pa je neizvedljivo. Težava nastane, ker začneš izogibati stvarem, za katere misliš, da bi ti lahko spodletele, saj ne želiš občutiti nizke lastne vrednosti.

Četrti neprimeren način merjenja lastne vrednosti je povezan z uslugami, ki jih delaš drugim in pretirano skrbnostjo za druge. Ko skušaš biti vse za vse. Na tak način pogosto izkušaš ravno kontra učinek, kjer si predpražnik za druge.

Če je vir tvoje lastne vrednosti v tvoji podpori drugim, v skrbnosti, kako dobro kuhaš in kako dobro čista je tvoja hiša, te utegne bolezen ali okoliščina v kateri ne moreš s skrbnostjo potrditi svoje vrednosti, čisto potre. Ta način je značilen za žensko, katere vodilni obraz njene ženske narave je Gaea.

Peti neprimeren način merjenja lastne vrednosti je v drznosti in v tem koliko si upaš tvegati, biti nenavezana, svobodomiselna in kreativna. Ta te lahko stane tudi življenja. Ta način je značilen za žensko, katere vodilni obraz je Sofija.

Ker lastna vrednost potrebuje merilo, je to tisto področje, kjer si vedno znova v primerjanju z drugimi.

Nizko lastno vrednost lahko opišemo kot splošno negativno mnenje o sebi. Tako svoje sposobnosti kritiziraš, se osredotočaš na napake in svojo pozornost je usmerjaš v to, kaj nisi storila ali v to kar se zdi, da drugi ljudje počnejo bolje.

Iskanje lastne vrednosti je v času v katerem živimo zelo pogosto.

Veliko se govori o tem, da je potrebno delati na sebi in na svoji lastni vrednosti, kot da bi šlo za pokvarjeno igračo, ki jo je potrebno popraviti. Tega se lotevamo z delom na prepričanjih, s pozitivnim mišljenjem in ostalimi metodami in pristopi preko katerih poskušamo vplivati na svoje mišljenje o sebi.

Osebno sem mnenja, da hitrejša pot do notranje izpolnjenosti, vsaj za ženske, vodi skozi občutenje lastne dragocenosti namesto lastne vrednosti.

To, da si dragocena je nekaj, v kar se ti ni treba prepričevati ali to dokazovati z merjenjem lastne vrednosti. Dragocenost je dušna kvaliteta, ki ti je vedno na voljo.

Bolj, ko si je polna, bolj jo čutiš v sebi.

Bistveno je, da spoznaš sebe kot žensko in se zavedaš tega, da si dragocena ne glede na to kaj delaš ali imaš.

Pomembno je tudi, da dragocenost v sebi sprejmeš in si jo prisvojiš.
Da si dovoliš, da te neguje in nahrani od znotraj.

In ko si je polna v sebi, lahko to dragocenost tudi deliš z drugimi, kot Darilo.

Sama sem bila vedno znova priča praksam kot je prepričevanje same sebe, da si Dovolj.
V mojem primeru to ni naredilo razlike, ki bi si jo želela.
Pa sem poskusila več različnih metod.

Dejstvo je, da že sama misel, da si nihče v tvoji notranjosti vzbuja strah.
In to se najlepše kaže skozi to, kako se velika večina trudi, da bi bili »nekdo«.
Ker večina verjame, da je biti »nekdo« boljše kot da si »nihče«.

Primerjanje z drugimi v kulturi dominance vodi v zasramovanje in poniževanje.
Ko kritiziraš, sodiš druge kot »Oh, on ni nihče pomemben.« ali »On ni nič vreden.«

In ekstrem tega se kaže skozi ekstremne situacije, ko posameznik naredi samomor enostavno zaradi tega, ker ni sprejet s strani sočloveka oziroma ker je ponižan in nevreden s strani svojih vrstnikov.

Dragocena ženska se zaveda, da je Darilo. In Darilo tega kdo je, je v prvi vrsti namenjeno njej.
Dragocenost je dušna kvaliteta, ki jo je potrebno prepoznati, si jo priznati, si jo prisvojiti, da bi jo lahko prakticirala in živela v vsakdanjem življenju.

Temu sem posvetila 10-mesečno druženje, kjer bomo skupaj spoznavale Dragocenost Ženske.

Vabim te, da se mi pridružiš na tem popotovanju v globine in v spoznavanju prostranosti tvoje ženske narave skozi Dragocenost. Podrobnosti najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Zasij kot TI!
Taja Albolena

Popolna Ženska

Ena tistih stvari, ki mi je bila osupljiva, ko sem začela malo bolj podrobno spoznavati vpliv patriarhata na žensko je bilo to, kako je patriarhat ustvaril podobo Idealne ženske ali Popolne ženske, ki ji moraš ustrezati.
Če ji ne, potem je s teboj nekaj hudo narobe.

Lahko imaš občutek, da si polomljena ali pa nora, ker ne ustrezaš idealni podobi »Barbi« ženske, ki mora biti lepa, všečna, umirjena, ustrežljiva, prijetna, pridna, produktivna, darežljiva in pozorna na potrebe vseh okoli sebe.

Da ne vznemirja drugih s svojim čustvovanjem. Ne sme biti jezna ali se razburjati.
Da ignorira svoje potrebe in se razdaja za druge. Ne sme poskrbeti za svoje potrebe oziroma potrebuje dovoljenje, da to naredi.

Če kršiš pravila, si kaznovana, zasramovana ali celo uničena.

Osupljivo je to, da če vprašaš žensko, kakšna je podoba uspešne, popolne ženske, da v glavnem vse zagledamo identično podobo.

Poglej kakšna je tvoja popolna ženska;

Je suha, lepa, dih jemajoča v vsakem oblačilu?
Dela polni delovni čas in obožuje to kar počne?
Ima ob vsem kar počne še vedno čas za otroke in partnerja in je vedno prijetna, spočita in dobro razpoložena?
Je izjemna kuharica in peče najboljše slaščice na svetu?
Je njen dom urejen in pospravljen do zadnjega kotička?
Je vedno srečna, pozitivno naravnana in zabavna?

Kakšna je tvoja popolna ženska? Opiši jo!

Podoba, ki jo imaš v svoji glavi, se je oblikovala skozi čas in nanjo so vplivali tako tvoja družina, kot družba, pop-kultura in mediji.

Razlog zakaj se toliko žensk danes bori s sabo samopodobo in imajo težave z lastno vrednostjo gre pripisati primerjanju s popolno žensko, ki poteka čisto na nezavedni ravni.

Ko znotraj sebe ugotavljaš, da tudi približno nisi blizu svoji popolni ženski to v notranjosti prebudi občutke krivde, nezadostnosti, neprimernosti, neprivlačnosti. Kljub temu, da v resnici popolna ženska sploh ne obstaja.

Težava s popolno žensko je tudi v tem, da velika večina žensk moške v svojem življenju primerja s to popolno žensko, ki živi v njeni glavi.

Popolna ženska bi v tem primeru vedno zložila posodo iz pomivalnega stroja, ko le-ta zapiska, da je končal s svojim delom, odnesla bi smeti brez da bi ji kdo karkoli rekel, tudi v sanjah se ne bi takoj po tem, ko je prišla domov, zavalila na kavč in vegetirala pred tv sprejemnikom in predvsem bi z velikim veseljem poročala o vsem, kar se ji je zgodilo čez dan.

Na žalost moški ravno tako kot me same ne morejo priti popolni ženski niti do kolen.

Tvoja notranja zgodba »popolne ženske« razkriva standarde in vrednote, ki jih običajno sploh ne vidiš.

Ti standardi vplivajo na tvoje zaključke in prepričanja o svetu, ki kasneje vplivajo na akcije in tvoje obnašanje.

Brez dvoma ti standardi močno vplivajo na tvoja pričakovanja do same sebe, pa tudi do moških, kar se kaže v upanju, da se bo zgodil čudež in se bo moški spomnil, da bi sam od sebe izpraznil pomivalni stroj. Ko nekaj časa vztrajaš, obupaš in stroj izprazniš sama, ali pa greš v pritoževanje in sitnarjenje, kar izčrpava tvojo življenjsko energijo.

Osupljivo je to, da je popolna ženska nekaj, kar je v družbi postalo standard, ki se mu poskušamo približati.

To, da si lepa, prikupna, prijetna, umirjena, radodarna, vedno srečna, dobro razpoložena, pozitivno naravnana, zabavna in pozorna na potrebe drugih, da si v službi drugih in si vse za vse, se pričakuje od tebe.

Če si drzneš slediti svojemu namenu in svojim srčnim željam, te družba zatre… ker kdo ti misliš da si!? Obnašaj se. In sledi pravilom, ali pa….

In če slediš temu družbenemu uroku v katerega smo hipnotizirani vsi, dokler se ne prebudiš, si prepričana, da bi vsi morali trpeti skupaj s teboj.

In če vidiš nekoga, ki se ne trudi, da bi bila urejena, kot iz škatlice, prijetna, pridna in poslušna, te to razbesni. Ali pa če se ne trudi, da bi nadzorovala svoja čustva, da se drugi ob njej ne bi počutili neudobno. Ali pa če uporablja čas, denar in delo, da izboljša svojo dobrobit, namesto nekoga drugega.

V takih primerih se ženske okoli tebe sprašujejo kaj je narobe s tabo!?
Če morajo vse slediti pravilom, se pričakuje tudi od tebe, da se prilagodiš in si poslušna.

Ko ti enkrat zmanjka strategij, ki bi jih poizkusila, da bi jo pripravila do tega, da dela po pravilih… kar vključuje kritiziranje, pritoževanje, tihe urice ali zasramovanje, si ženske razložimo stvari po svoje.

In ker smo ženske iznajdljiva bitja sčasoma poskušamo spremeniti stvari tudi s pomočjo meditacije ali afirmacij. in sčasoma ugotovimo, da tudi to ne deluje.

Primerjanje s popolno žensko te vedno znova vodi v pogubo.

Zato je tako zelo pomembno da prepoznaš ta ideal v svoji notranjosti. To je prvi korak.
Ko jo zagledaš v sebi in prepoznaš nemogoče standarde, ki jih postavlja, lahko spremeniš svoj pogled in nehaš upoštevati mnenje svoje popolne ženske.

Dejstvo je, da se zelo malo žensk dejansko spogleda s svojo popolno žensko, vendar dokler ne poznaš njenih stališče in pogledov, boš vedno znova primerjala svojega moškega z njo.
Če težko prepoznaš kaj je njeno mnenje, se v primeru zaključkov glede moških vprašaj, če to primerjam s kom?

Pogosto šele, ko identificiraš svoj pogled na stvari, zagledaš nesmisle, ki so bili prej popolnoma skriti tvojim očem.

To, da prepoznaš, si priznaš in sprejmeš svojo popolno žensko bo brez dvoma močno vplivalo na vse tvoje odnose v tvojem življenju in hkrati tudi povečalo tvoje zaupanje vase.

Če te zanima več o tem, kako upokojiš svojo popolno žensko me pocukaj za rokav. V individualnem mentorstvu te vodim skozi proces razpuščanja tega dela v sebi.

Zavedanje tega dela v sebi pa je prvi korak v procesu.
Vesela bom povratne informacije s tvoje strani.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ustrahovanje pušča posledice

Po dveh letih ustrahovanja se kao vračamo nazaj v »normalo«.
Vendar se večina ljudi ne zaveda, da se s sproščanjem ukrepov težave šele začenjajo.

Zakaj?

Človeško telo je zelo v zdržljivo. Vendar dolgotrajno ustrahovanje pušča posledice.
Ne glede na starost negativno vpliva na telesno in duševno zdravje. Kaže se v anksioznih motnjah – največkrat v obliki posttravmatične stresne motnje. Zanjo je značilna anksioznost po izpostavljenosti močnemu stresu. Kaže pa se tudi v depresiji.

V občutku notranje praznine.

Občutek praznine se lahko udejanja kot osamljenost, zmedenost glede svojega življenja, izgubljenost ali pa v pomanjkanju motivacije in apatičnosti.

To praznino v svojem srcu lahko čutiš ob hormonskih spremembah v svojem telesu, ob izgubi službe, drage osebe ali pa ob izgubi življenja, kot si ga poznala, ki ga je prinesla pandemija.

Takrat, ko življenje od tebe terja, da se spogledaš s seboj in s tem kdo si, te to lahko pelje v občutek izgubljenosti in notranje praznine.

Izziv notranje praznine je v tem, da delovanje, to da se trudiš še bolj in delaš še več, ne pomaga.

Če si ti prazna, so vsa dejanja, ki jih delaš enako prazna.

Drugi izziv notranje praznine je v tem, da je ne moreš zapolniti z zunanjimi stvarmi.
Več stvari, več ljudi, več dela, več substanc, več česarkoli v resnici ne pomaga.

To je tisto, kar vidim v tem času, ko so se ukrepi sprostili in je občutek, da zdaj lahko narediš vse tisto, kar v dveh letih nisi mogla, vendar ne glede na aktivnosti, ki so ti zdaj na voljo ugotavljaš, da ti nič od zunaj ne more napolniti tega notranjega občutka praznine.

V čem je fora!?

Skozi svojo izkušnjo sem prišla do tega spoznanja, da je izpolnjenost nekaj, kar je notranje delo. Tega ne moreš dobiti iz zunanjega sveta.

Težava ni v tem, da se ne bi trudila, da bi praznino napolnila.
V resnici se ves čas trudiš.

Poznaš vse nasvete; vadba, smutiji, pobarvanke, sproščujoče kopeli, dnevnik hvaležnosti, umik, počitnice, vse kar lahko stisneš na svoj neskončni seznam obveznosti.

Težava ni v tem, da ne bi poskusila. Ker poznaš vse načine, ki jih priporočajo.
Težava je v tem, da je postalo to, da poskrbiš zase še en cilj, ki ga moraš doseči na svoji to-do listi.

Ampak, če si ti v sebi prazna, so vsa dejanja, vse aktivnosti enako prazne.

In moški ti tukaj ne more pomagati.
Za moškega je praznina blaženost.

Za žensko pa je občutek čustvene izpraznjenosti kot bi umirala na obroke.
Ta občutek izpraznjenosti pri ženski najmočneje vpliva na zdravje, odnose in delo.

Kako vem?

Ker je bil to moj problem.
In dolgo časa sem mislila, da je to samo moj problem.

Da je nekaj narobe z menoj, ker če bi bilo vse v redu, ne bi čutila take praznine v sebi.

Tisto, kar je bila res velika težava zame osebno pa je bilo najti vzroke, dobiti razumevanje kaj je v ozadju, spoznati mehanizme, kako stvari delujejo in zakaj do tega pride in pa soočenje z največjim sovražnikom, ki ga ženske imamo in ki te od rojstva naprej vodi v to, da na neki točki prideš do te praznine v sebi.

Ker roko na srce je igra, katere del si prirejena.
Večina knjig za samopomoč o tem ne govori.

Zakaj?

Ker svet obravnavajo skozi moški pogled kjer za težavo vedno poiščeš rešitev.
In knjige ti ponudijo 5 načinov, 7 trikov ali zmagovalno strategijo za to, da se rešiš občutka praznine in jo zapolniš, brez da bi ti povedala, da je igra prirejena in v njej v resnici ne moreš zmagati.

Šele, ko prepoznaš in si priznaš to, da je igra, ki jo igraš prirejena in narejena tako, da v njej ženska ne more zmagati, lahko začneš igrati po svojih pravilih.

Srečna ženska je tista, ki bo spremenila svet.

Leta 2009 sem dobila to sporočilo, da če bi vsaka ženska postala najsrečnejši človek na svetu, bi spremenile svet, dobesedno čez noč.
Ko dobiš tak notranji navdih včasih ne veš kaj bi z njim.
Ne, ni imelo nobenega smisla, še posebej zato, ker sem bila v tistem obdobju kot razvalina. Moje življenje je razpadalo na prafaktorje. In reševala sem ga kakor sem sama najbolje vedela in znala.

Zato lahko iz prve roke povem, da več vadbe, smutijev, pobarvank, pozitivnega razmišljanja, sproščujočih kopeli in ostalih dobronamernih praks, ki so ti mogoče včasih pomagale, ne naredi trika.

Tvoj instinkt za preživetje ve, da je potrebno nekaj ukreniti in zato se res trudiš z ljubeznijo do sebe.

Poskusiš vse, da bi poskrbela zase.
Tudi jaz sem.

Težava je v tem, ker so stvari v tvoji notranjosti zvezane tako, da ti en del v tebi sporoča, da je to, da poskrbiš zase sebično, zato lahko tvoja prizadevanja, da bi poskrbela zase in ljubila sebe, stvari še poslabšajo, saj veš, samosabotaža in to…

Tvoja prizadevanja aktivirajo kaznovanje ali iz zunanjega sveta ali pa iz tvoje notranjosti. In to je bilo nekaj, česar nisem mogla razumeti…

Kako lahko to, da ljubiš sebe, stvari še poslabša!?

V sistemu dominance, v družbi, ki jo oblikuje sindrom razdajanja so te naučili, da je prioriteta ta, da ugajaš, ustrezaš merilom družbe, da si prikupna, vesela, umirjena, radodarna in pozorna na potrebe drugih.

Verjameš v to, da je tvoja moralna obveza, da si dolžna poskrbeti za vse okoli sebe.
Da si vse za vse.

Če ti to ne uspe, verjameš, da si zguba. In ker si zguba (nisi dovolj xyz), si zaslužiš kaznovanje. Naučiš se, kako kaznovati sama sebe.

Razumevanje kako do tega pride zelo pomaga, da lahko stvari razpustiš in predvsem, da ugotoviš, da nisi sama, da se to ne dogaja samo tebi in da se nehaš kaznovati. ker to izkušaš.

Razdajanje te poskuša odvrniti od tega, da slediš svojemu življenjskemu namenu, temu, da bi svoje darilo, ki je v tebi, delila z ljudmi in s svetom.

Težava, ki jo zagotovo poznaš iz prve roke, ko se zavežeš temu, da boš poskrbela zase in ljubila sebe je v tem, da je razdajanje tako globoko vgravirano v tkanini družbe, da si prepričana, da bi morali drugi trpeti s teboj.

Če vidiš nekoga, še posebej, če vidiš žensko, ki se ne trudi za svoj izgled, ki ni vesela in se ne trudi, da bi nadzorovala svoja čustva, da se drugi ne bi počutili neudobno v njeni družbi ali pa uporablja čas, denar in delo, da izboljša svojo dobrobit, namesto da podpira nekoga drugega, te to razbesni.

Kako si drzne!?
Kaj je narobe z njo!?

In moja najbolj priljubljena in največkrat slišana opazka… Če moramo vsi slediti pravilom, jim mora tudi ona.

Če si drzneš biti sama svoja si ali polna sebe, sebična in če se ne prilagodiš postaneš črna ovca v družbi (še kakšna, ki se poistoveti?).

Globoko verjamem v to, da če si ti srečna, s tem vplivaš na vse okoli sebe.

Vendar radosti ne moreš ponarediti.

Sistem od ženske nima profita, če je srečna, radostna in izpolnjena.
Sistem živi od neizpolnjene, nesrečne in izpraznjene ženske.

Srečna ženska spreminja svet s svojim izžarevanjem, s tem, kar sije iz sebe v svet.
Ne potrebuje nove torbice, potovanja ali nove knjige, da bi z njo napolnila praznino, ki jo čuti v sebi.

Kako se napolniš, nahraniš, da v sebi zapolniš praznino?

Prvi korak je ustvarjanje svetega prostora zase.
Da se začutiš. Da se sprostiš. Da se lahko odpreš.

Sledi odstranjevanje ovir v sebi. Kar bo terjalo, da se soočiš z ovirami, ki jih imaš v sebi. In da res spoznaš programe v katerih se ujameš in kako je igra, ki jo igraš prirejena.

Tretji korak je, da se naučiš nahraniti, napolniti sebe v svoji notranjosti skozi rituale in redne prakse.

V mesecu marcu bom delila več o tem kako to narediš zase.
V intenzivu Odnos z Močjo bom razkrila ozadje te prirejene igre v kateri ženska ne more zmagati, ne glede na to kje se nahaja. Pridružiš se mi lahko preko povezave >>>TUKAJ<<<

Še ena stvar, ki se mi zdi vredna omembe… dokler si mlajša tam nekje do 42. leta imaš na voljo dovolj energije, da se prilagajaš, ugajaš in ustrezaš pričakovanjem drugih, nekje pri štiridesetem pa ugotoviš, da ne zmoreš več.

Ženska potrebuje ta sijaj, to notranjo živost in radost, ki te polni.
In to, kar se pogosto zgodi ženski pri tej magični meji 50+ …. izgubijo se v zagrenjenosti.
In sijaj mladenke jo moti.

Kar ohranja ta cikel besa, napadanja in kaznovanja.

In o tem govorim, ker želim, da se to neha.
Želim, da ženske nehamo poganjati to kolesje patriarhata in res v polnosti zaživimo.
Si zraven?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja

Ljubezen ali strah… strah ali ljubezen?

Ko v svojem življenju deluješ iz tistega dela svoje osebnosti, ki je prestrašena, ustvarjaš destruktivnost in boleče posledice.

In ko v sebi deluješ iz ljubečih delov svoje osebnosti, kreiraš konstruktivne, podporne stvari, ki so prepojene s hvaležnostjo, blagoslovi in z ljubeznijo.

“Ljubezen je temeljno preživetveno dejstvo. To je naša končna realnost in naš namen na zemlji. Zavestno se tega zavedati, izkusiti ljubezen v sebi in drugih, je smisel življenja,” je zapisala Marianne Williams.

Ljubezen ali strah.
Strah ali ljubezen.

Nenehno se premikamo med tema dvema poloma.
Eni temu pravijo boj med glavo in srcem.

Tisto, kar vedno znova opažam je, da s strahom ne moreš opraviti na tak način, da se z njim bojuješ. Ker strah v svojem telesu zaznavaš kot bolečino.

In bolečino skriješ na različne načine.
Vse odvisnosti so načini, kako prekriti strah v sebi.

V teh časih se zlahka ujameš v strah pred pomanjkanjem.
Strah pred osamljenostjo.
Strah pred nemočjo.
Strah pred zapuščenostjo.
Strah, da ne boš preživela.

Zlahka se ujameš v svoje notranje premlevanje, v misli, ki jih napajajo strahovi, kar te požene v brezglavo iskanje rešitev in ustvarja notranji kaos v katerem zlahka pozabiš na ljubezen, ki ti je vedno na dosegu prstkov.

Strah je zahrbten in se zažre v vse pore tvojega življenja.
Loči te od tvoje duše. Potisne jo na stran in jo prekrije z občutki tesnobe, zaskrbljenosti, nezadovoljstvom, pohlepom in jezo.

Strahovi te grizejo v notranjosti in ti kradejo radost. Ločujejo in te izolirajo.

Si se kdaj vprašala kako drugačen bi bil svet, če bi se vsi ljudje v svoji notranjosti osredotočali in aktivirali ljubezen, namesto, da se osredotočajo na strah?

Kaj bi bilo drugače, če bi se v vsakem trenutku zavedala, da ti izbiraš?
In da lahko vedno izbereš ljubezen.

Kaj bi bilo v tvojem življenju drugače, če bi vedela, da lahko strah preobraziš v ljubezen?

V resnici je vse že v tebi.
To lahko narediš zase in za ves svet.

Ker se stvari iz tebe širijo v zunanji svet.

Živimo v času, ko vsi potrebujemo ljubezen.

To silo, ki zdravi in ki povezuje tisto, kar je bilo oskrunjeno in raztrgano v tkanini življenja.
Ker življenje se odziva na ljubezen.
Ker ljubezen zdravi življenje.

Prebudi jo. Aktiviraj jo. Živi jo!

Nekaj usmeritev, kjer lahko začneš…

1. Začni svoj dan z ljubeznijo
Začni svoj dan povezana s seboj v srčni molitvi, praksi povezave s svojim centrom, z dihanjem. Začni že takoj zjutraj, ko odpreš svoje oči z uglaševanjem s frekvenco ljubezni. S tem, ko se boš že takoj zjutraj uglasila na ljubezen in se napolnila z njo, boš precej lažje ljubezen iz svoje povezanosti z njo, delila z ljudmi in s svetom. Skozi majhne pozornosti kot je nasmeh, objem, to, da nekaj narediš za drugega to ljubezen podeli. Ko si ti osrediščena v ljubezni v sebi, ti strah težje pride do živega, zato je pomembno, kako začenjaš svoj dan.

2. Prisluhni z ljubeznijo
Takrat, ko si v strahu, si v preživetvenih mehanizmih boja, bega ali tega, da zmrzneš in greš v otopelost. Instinkt, ki ga imamo v sebi je, da takrat, ko si napadena, braniš sebe s pobegom ali s tem, da napadeš nazaj. Namesto tega, da odreagiraš bodi s tem kar čutiš v sebi in si dovoli, da čutiš neudobje. Potrpežljivost skupaj z ljubečo prisotnostjo sta pomembni veščini, ki ti bosta pomagali, da boš v sebi našla uglasitev na ljubezen. Ljubezen vedno povezuje, strah pa ločuje.

3. Začuti ljubezni
To, da začutiš kako je ljubezen občutiti v svojem telesu je res pomembna praksa. Največkrat na to nismo pozorne, kajti za to, da lahko začutiš se moraš sprostiti, kar bo terjalo, da se počutiš varno. Ranljivo je, ko čutiš neudobje in takrat imaš priložnost, da se sprostiš. Značilno za strah je to, da to v telesu začutiš kot zategovanje in zakrčenost. Sprostitev telesa ti bo omogočila, da ustvariš prostor in začutiš ljubezen. Dihanje ti v procesu sproščanja lahko pomaga.

4. Bodi na voljo za ljubezen
Voljnost, da sprejmeš ljubezen je ključnega pomena. Strah uspeva takrat, ko nisi voljna sprejeti okoliščin takšnih kot so ali ko si v dvomih kako se bodo stvari odvile. Negotovost je plodno mesto v katerem strah raste. Zato ti v taki situaciji sprostitev in predaja toku življenja pomagata. Zame osebno so srčne molitve in blagoslavljanje tega, kar je, tiste prakse, ki mi pomagajo, da se odprem za ljubezen in sem voljna, da sprejmem še več ljubezni. Ključ je brez dvoma v tvoji sposobnosti, da opustiš pričakovanja in navezanost na to, kako meniš, da bi se stvari morale zgoditi. Ko to narediš si na voljo, da ljubiš ljudi take kot so in da si na voljo za ljubezen, ki ti jo lahko dajo.

5. Izberi ljubezen

Ko si soočena z izzivi v svojem življenju zlahka zdrsneš v znane mehanizme v katere si udomačena. Tvoj prestrašeni notranji otrok ali saboter, ki kreira iz strahu, te zlahka pregovorita ven iz tega, da bi sledila poti ljubezni. Ker je tvegano. Ker je neznano. Da bi lahko bila priča ljubezni v drugih, je pomembno, da končaš vojno v sebi. Napadanje sebe, kritika, sojenje in sovražna nastrojenost do sebe te vedno znova uglašujejo na strah in dvom. Izberi ljubezen do sebe, še posebej takrat, ko bi se kaznovala. Izberi ljubezen namesto strahu in bodi prijazna najprej s seboj in do sebe.

40-dnevni plan za varovanje Ljubezni sem napisala, ker sem sama potrebovala dnevni opomnik in dnevno prakso varovanja ljubezni. Knjigo naročiš na povezavi http://divine.si/aktualno/knjiga.html

Na voljo je tudi orakelj Varuhinje Ljubezni, kjer sem podelila 44 srčnih molitev. Za takrat, ko potrebuješ uglasitev s frekvenco Ljubezni. Da se spomniš kako je čutiti različne odtenke ljubezni v sebi.

Na voljo je Orakelj Varuhinje Ljubezni. 44-kart za povezovanje z dušnimi kvalitetami, ki so del potenciala tvoje Duše.
Naročiš ga na povezavi http://divine.si/aktualno/orakelj.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Potencial ti je vedno na voljo

Imeli sva pogovor o tem, kako ni enostavno izraziti sebe in podeliti to, kar je tvoje darilo z ljudmi in s svetom.
Kljub temu, da vsak pride na ta planet z darilom.

Potencial počiva v tebi.
Potencial ti je vedno na voljo.

Vseskozi ti je na dosegu roke.
In vendar čaka na tvoje povabilo.
Na tebi je, da si ga prisvojiš, ga utelesiš in ga zaživiš.

Najprej pa ga moraš spoznati.

Leta sem se spraševala zakaj imajo ljudje take izzive s tem, da izrazijo sebe v celoti.
Zakaj sem sama imela izzive na svoji poti!?

Počasi sem odkrivala kaj se skriva v ozadju…
Trpljenje človeštva se povečuje.
In se bo še povečevalo.

Kajti na vsakemu posamezniku je, da se sooči s svojo bolečino.
Temu ne moreš ubežati.

In zanikanje bolečine, ki jo nosiš v sebi ne deluje.

Pa veš zakaj ne deluje?
Ker je bolečina tista, ki je tukaj z namenom.
Prebuja te.
Spominja te.

Izziv z bolečino je v tem, da moraš prepoznati njeno sporočilo.

Pozdraviti moraš globoke rane v svoji notranjosti.

Srečanje s svojim resničnim jazom ni mogoče, dokler ne prepoznaš ustvarjenega jaz, tvojo persono in senco, dva dela, ki sta vsak na svojem polu eden obvladuje to česar se zavedaš in drugi nezavedni del tebe.

Da bi lahko v polnosti zaživela kot tvoj resnični jaz, ki uteleša in v polnosti živi potencial izvornega jaza, tvoje esence, se moraš spogledati s svojimi strahovi v sebi in se naučiti sedeti z njimi.

Ker to, da jih ignoriraš, se bojuješ z njimi ali bežiš pred njimi ne deluje. Kot ne deluje projekcija svojih strahov in bolečin na druge.

Tvoj strah je tvoj strah.
In tvoja bolečina je tvoja.
Tvoja odgovornost je.

Zato je pomembno, da ne kriviš drugih za to kar čutiš, razmišljaš ali izkušaš.
Bolečina te spominja, da se rast zgodi, ko ustvarjeni, neresnični jaz umre.
In ja, to boli.

Vendar se moraš, če želiš rasti premakniti skozi to bolečino.

Direktno skozi.

Vsaka kriza je klic k prebujenju.

Je klic nazaj domov.
V lastne globine.
V stik s svojim izvorom.

In v teh dneh si povabljena, da nehaš dajati dovoljenje strahu, da vodi tvoje življenje.
Da nehaš izdajati sama sebe.
Da nehaš kaznovati sama sebe.
Da nehaš živeti življenje, kot ga drugi želijo od tebe.
Da prenehaš z žrtvovanjem in krivdo.

Opustiti moraš vse to.
Tvegati moraš, da si kar si.

Odzvati se moraš na povabilo, ne glede na to kako grozljivo je.

In kot mi je rekla ona: “Raje bi se zaposlila z nečim. Strah me je tega, da se soočim s seboj. Nočem videti vsega, kar se skriva za to masko, ki jo nosim. Masko navidezne sreče. Masko popolnega življenja. In ravno zdaj so mi zdravniki naročili, da naj mirujem. Da ne smem brati, delati napornih stvari. Meni pa se bo zmešalo. A mi lahko pomagaš?”

Pot iz duhovne krize je za vse enaka.
Soočiti se moraš s svojimi ranami v sebi.
Odkriti svoje Darilo.
In ga deliti z drugimi.

Ker zato si tukaj.

In če ne narediš prvega dela, tudi drugih dveh ne moreš.

Ker je na tebi, da si tukaj. Zase.

Namesto da bežiš stran od sebe ali se bojuješ s seboj.
Ali pa ignoriraš sebe.

No obstaja še četrta, sila popularna opcija…. otopelost.

Ko greš v substance, delo, seks, nakupovanje, nekaj, karkoli…. samo da ne čutiš bolečine in neudobja, ki ju to, da poskušaš druge pripraviti do tega, da bi te imeli radi in bi ti pokazali tvojo dragocenost, ne more pomiriti.
Vse je že v tebi.

To kar moraš narediti je, da se srečaš s seboj.

Na voljo je vpogled v tvojo Varuhinjo Potenciala. V individualnem druženju ti pomagam prepoznati tvoje Darilo.
Da prepoznaš zakaj si tukaj. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Pot nazaj Domov

Ena najlepših zgodb, ki opiše kako se vračamo nazaj k Sebi, je zgodba Doroteje iz knjige Čarovnik iz Oza. Gre za arhetipsko zgodbo, ki razkriva pot nazaj Domov.

Pogosto se takrat, ko smo v svojem življenju soočeni z izzivi, krizo, z razpadom znanega, vrnemo v prostor mlajšega jaza v sebi in poskušamo najti pomirjenost v mitih in idealiziranih zgodbah. Kajti takrat, ko razpadajo vrednote, prepričanja in realnost, ki jo poznaš, je videti, da ti bo pobeg nazaj v znano pomagal rešiti stvari. Pa jih običajno ne.

Danes je še posebej popularno to, da greš iskati nekoga, ki te bo rešil. Nekoga, ki bo vedel, kako se spoprijeti z razpadom svojega notranjega sveta. Iskanje guruja, ki te bo pozdravil, je najpogostejši način pobega od sebe. V družbi je pogosto tudi iskanje popolnega življenjskega stila, denarja, statusa, ki bi te rešil nezadovoljstva v življenju.

Kriza na kolektivni ravni v katero smo zakorakali z dogajanjem okoli virusa razkriva vse razsežnosti obljub, ki jih je popularno novodobno gibanje s fenomeni kot sta »Skrivnost« in »Zakon privlačnosti« z obljubami, da je vsak lahko bogat, lep in uspešen, ustvaril.

Priča smo številnim peskovnikom, kjer se otroci kregajo za lopatke in kanglice, prelagajo odgovornost za svoje življenje na sistem in upajo, da bodo različne formule razkrile skrivnost boljšega življenja, pritegnile v življenje posameznika vse kar si želi in odgnale vse kar ne deluje. Poleg tega bi vsi morali biti srečni, brez dvomov, skrbi in upravičeni do svojih želja.

Ena stvar drži kot pribita… v svoje življenje pritegneš tisto, kar je v tebi in ne tisto, kar si želiš.
Misli in um niso tako vsemogočni, da bi lahko skozi ideje in prepričanja ustvarjala svoj svet.

V resnici ga ustvarjaš skozi magnetizem tega, kar je v tebi.
Ustvarjaš ga skozi vzorce, ki so zakoreninjeni v tebi.
In tisti, ki vzorcem dajejo magnetično privlačnost so arhetipi.
Arhetipi v tebi k tebi pritegnejo ljudi ali pa jih od tebe odbijejo, v kolikor nisi uglašena z določeno zgodbo.

Dobrodošla na rumeno opečnato pot sodobnega čarovnika iz Oza.

Lyman Frank Baum, ki je leta 1900 napisal zgodbo Čarovnik iz Oza, je z njo želel posvariti ljudi in razkriti pot, ki jo je potrebno prehoditi, da bi se soočili s svojimi ranjenostmi in odrasli v odgovornega in uspešnega odraslega človeka.

Skozi zgodbo naivne Doroteje osvetli izzive na poti zdravljenja in realizacije sebe, da bi resnično odrasla. Skupaj s sopotniki na tej poti, ki v resnici predstavljajo ranjenosti sodobnega človeka v podobi Pločevinastega moža brez srca, Ptičjega strašila brez hrbtenice in možganov ter Prestrašenega leva, ki je pozabil na pogum, spoznavamo štiri preživetvene arhetipe, ki jih vsak od nas nosi v sebi.

Gre za upodobitev ranjenosti, ki smo jih deležni v otroštvu in ki nas zasledujejo tudi kasneje v življenju. Ranjenost, kontrola, zatrtost, posmeh, zanikanje ali oropanost občutka varnosti s teboj potujejo v odraslo dobo. Ustvarjajo realnost v kateri živiš.

Ti arhetipski karakterji iščejo to kar želijo v zunanjem svetu in ob tem svojo moč dajejo v roke drugim, v upanju, da si bodo zagotovili varnost, zaščitenost in preživetje.

Vendar izgubljenih virov in kvalitet kot so ljubezen, svoboda ali radost ne boš našla v zunanjem svetu pri guruju ali čarovniku, temveč v sebi. Na svoji poti se boš morala soočiti z izkrivljenimi prepričanji, mišljenjem in zaključki o sebi in svetu, ki ti v resnici ne služijo.

Vse v življenju so odnosi.

In v prvi vrsti ustvarjaš odnose iz magnetizma preživetvenih strategij, ki si jih prevzela v otroštvu, da bi v svojem življenju preživela.

Dokler teh mehanizmov v sebi ne ozavestiš, boš k sebi pritegnila ljudi skozi magnetizem uglaševanja.

Doroteja v zgodbi predstavlja naivnega otroka, ki želi pobegniti pred okoliščinami v življenju, ki so boleče. Na svoji poti sreča dele same sebe, s katerimi se mora pomiriti v sebi in jih povezati nazaj v celoto, da bi našla svojo pot nazaj Domov.

Tako Pločevinko na rumeni opečnati poti najde svoje srce v sebi, ki začne ponovno biti in ga oživi. Lev začne ponovno rjoveti in najde pogum za soočenje s svetom. Ptičje Strašilo pa začuti hrbtenico in razvije sposobnost razmišljanja z modrostjo in pokončnost.

Vsevedni, vsevidni in vsemogočni čarovnik iz Oza je postavljen v središče. Je odsev samooklicanega guruja in voditelja, ki je narcisoiden, obljublja veliko in v resnici ponudi malo ali nič.

Na svoji poti nazaj Domov Doroteja najde ljubezen in ogenj resnice znotraj sebe.
In ljubezen postane osrednja resnica v njeni Biti. A ji nič ni podarjeno. Prehoditi mora rumeno opečnato pot.

Iz prve roke vem kako je, ko se poganjaš za korenčkom, ki ti binglja pred nosom, v iskanju zadovoljstva in sreče tam zunaj. Vem kako je, ko verjameš gurujem, ki ti obljubljajo, da lahko dosežeš vse kar si zamisliš in se ženeš za uspehom, razkošnim življenjskim stilom in narcisističnim zadovoljevanjem svoje osebnosti.

Mnogi popotniki na svoji rumeni opečnati cesti, bodo svojo moč in denar dajali mnogim čarovnikom, ki bodo obljubljali marsikaj, na koncu pa našli razočaranje, zapuščenost in izdajo. Čarovnik kot predator preži na naivne in nepoučene, ki ne poznajo svoje moči in ne znajo poskrbeti zase.

Kajti vedno, ko iščeš zunaj sebe, te pritegnejo žive barve dežele Oz, ki obljubljajo več kot na koncu lahko dajo.

Zakaj?
Ker je dežela rumene poti v resnici dežela Dorotejinega notranjega sveta, bitja dežele Oz pa predstavljajo bogat spekter njene domišljije, čustev, duha. In to velja tudi zate.

Dorotejin kuža Toto predstavlja instinkte, ki se jim sodobni človek zlahka odpove zavoljo perfekcionizma, ki ga terja podoba družbe.
Toto predstavlja senčni arhetip zatrtih impulzov in instinktov, ki ni zaželen in jih zato raje skrijemo v nezavedno. Ker gre za odtujeni del Doroteje, potuje z njo kot ločen del nje.
Ravno Toto je tisti, ki vohlja naokrog in razkrinka čarovnika, saj raztrga zaveso za katero se skriva.
Toto je tisti del v tebi, ki že na začetku ve ali je nekaj zate dobro ali ne in ga običajno ne poslušaš. Naučena, da slediš navodilom glave, racionaliziraš in pogosto povoziš intuitivna sporočila duše in tvojega telesa. Zato vedno znova govorim, da je spust iz glave v telo tako zelo pomemben, da sploh lahko prepoznaš kaj je tisto, kar je zate blagodejno.

Strašilo predstavlja prestrašen del v tebi, ki se boji vsega kar predstavlja temačno, smrt ali zlo in je pozabil na moč, ki jo nosi v sebi. Tako kot ti sabotiraš samo sebe in namesto iz ljubezni kreiraš iz strahu, tudi strašilo ne zaupa vase in se ne zanese nase. Pozabil je na pokončnost in modrost in zaradi osebne krize ne zmore stati pokončno.
Lekcija Strašila je, da zmore stati na svojih dveh nogah in voditi s sočutjem in empatijo.

Lev predstavlja žrtev, ki je zmrznila svojo moč in pogum. Dokler si žrtev, si brez glasu. Ne moreš se v resnici izraziti, dokler se počutiš nemočno. Zato je tako pomembno, da zarjoveš in prideš v stik z jezo v sebi ter jo izraziš. To osvobaja leva v tebi.

Pločevinko je tog, rigiden in njegova čustva so zaklenjena. Najti mora svoje srce. In ko ga najde stopi v ljubimca, ki ljubi življenje v celoti. Toga oseba se identificira s svojim mentalom, s svojo glavo in intelektom, ker ga je strah intimnosti in senzitivnosti srca. Simbolično gledano Pločevinko potrebuje naoljiti svoje zglobe, da bi lahko bil bolj pretočen in v stiku s seboj in s svojim srcem.

Dobra čarovnica Glinda je tista, ki Dorotejo spomni na njene rdeče čevlje, na njene notranje moči, vendar ti to, da nekdo drug podeli svojo modrost ne pomaga dosti, dokler si je ne prisvojiš, jo utelesiš in jo daš v prakso. Nihče ne more narediti tvojega dela namesto tebe. Lahko pokaže pot. Tako kot Glinda Dorotejo usmerja, vendar je na Doroteji, da se zave svojih moči in notranjih virov, ter jih integrira v sebi.

Veliki čarovnik predstavlja iluzijo moči, uspeha in hitrih rešitev, ki jih je dandanes na voljo res obilo. Sodobni človek želi čarobno tableto, formulo, ki deluje, hitro rešitev za težavo, čudež in nekoga, ki mu bo to dal. Čarovnik je v resnici majhen, negotov stari mož, ki se skriva za zaveso in uporablja manipulacijo, trike, laganje, ustvarjanje lažne podobe in projekcijo na druge, da druge vleče za nos. Toliko je ljudi, ki blefirajo in zavajajo, ustvarjajo iluzijo tega kar želiš videti, zato je tako pomembno, da imaš notranjega vodnika, da se naučiš biti starš sama sebi in voditi sama sebe, da znaš poskrbeti zase, upravljati s svojimi čustvi in biti čustveno inteligentna.

Gospa Gulč predstavlja zatrte in potisnjene senčne energije, ki so del nezavednega in ko zatiraš negativne občutke v sebi se prelevijo v jezne, hudobne dele tako tudi gospa Gulč postane hudobna čarovnica. Hudobna čarovnica Doroteji ne more škoditi, ne more je poraziti kot ji tudi ne more dati darila. S hudobno čarovnico se mora spopasti v sebi in vzeti svojo moč nazaj, poklicati delčke svoje duše nazaj in se opolnomočiti.

Pogosto je tisto, kar te osvobodi kriza ali intervencija.

Ker kriza razkrije lažni jaz, persono, ki si jo zgradila za javnost, da bi ustregla, da bi preživela.

Lažni jaz je potrebno razkriti in razgraditi, da bi lahko v polnosti razkrila izvorni jaz, ki je v tebi.
Zato je potrebno odrasti.
Vzeti svojo moč nazaj.
Se postaviti zase in prevzeti odgovornost zase.

Doroteja se opolnomoči skozi soočenje s čarovnikom in v procesu pozdravi sebe.
Najti mora dele sebe, ki se jim je odpovedala in jih povezati nazaj v celoto.
V stiku s svojim notranjim virom, s polnim potencialom, ki ji je na voljo prevzema polno odgovornost za svoje izbire in poti, ki jih ubira.

Na koncu ugotovi, da je njena pot nazaj Domov z rdečimi čevlji, ki jih je vedno imela s seboj.
Ne gre za eno stvar, ki jo imaš ali jo dobiš. Tisto, kar te pozdravi in opolnomoči je pot, ki jo prehodiš.

Kajti Dom vedno neseš s seboj kamorkoli greš.

Doroteja na svojem popotovanju prepozna, da žive barve dežele Oz niso tisto, kar jo oživlja, da je ljubezen tista, ki je pomembna in da je njena teta Ema tista, ki jo ima res rada.

In da ga ni mesta na svetu kot je Dom. Da sebe vedno neseš s seboj kamorkoli greš. Kajti Dom je v resnici povsod, kjer se nahajaš, ko srečo ponotranjiš in prepoznaš, da je ne moreš najti v zunanjem svetu.

Soočiti se je potrebno z notranjimi demoni, da bi našla zaklad notranje celovitosti in radosti.
Opustiti je potrebno iluzijo lažnega jaza in lažno realnost, ki jo ustvarjaš skozi magnetizem tega kar je v tebi.
Bolj, ko se zavedaš arhetipskih vzorcev s katerimi se boš srečala na svoji poti, kaj lahko pričakuješ, lažje boš potovala po tej poti nazaj k sebi.

Če so tvoje izbire nezavedne, reagiraš in si v boju, begu ali zmrznjena v zanikanju.
In v tem primeru pustiš, da te ovire na poti odvrnejo od razcveta, zaradi katerega si tukaj.
In to kar iz svojega potovanja vem je, da ti orodja in veščine na tej poti lahko pomagajo in pohitrijo tvoje premikanje.

V resnici je vse že v tebi.
Dejstvo je, da si že dovolj.

To kar je potrebno je, da to ozavestiš v sebi in zaživiš v sebi. Iz sebe v svet tam zunaj.
Kako to narediš?

Da prehodiš svojo pot.
In se vrneš nazaj Domov.

Na voljo je druženje Objemi Sebe, kjer s teboj podelim štiri preživetvene mehanizme, ki zate držijo ključe, ki ti bodo odklepali vrata na tvoji poti nazaj k Sebi, nazaj Domov.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Kdo so vampirji?

Smo tik pred keltskim praznikom Samhain, ki je bolj poznan kot noč Čarovnic.
In tisti, ki v tem času pridejo v ospredje so tudi vampirji.

Ko sem bila mlajša, sem se bala vsega povezanega z vampirji.
In kljub temu, da je v zadnjih desetletjih popularnost vampirjev v porastu nanje največkrat še vedno gledamo kot na mitološka bitja, ki se prehranjujejo z življenjsko silo živih bitij, navadno tako, da pijejo njihovo kri.
Značilno zanje je, da imajo izrazita ostra podočnika. Največkrat zgodbe opisujejo vampirje kot nesmrtne ali pa mrtve, po nekaterih legendah pa naj bi bili to tudi živi ljudje.

Ko sem pred 20 leti stopila v svet arhetipov je bil eden tistih, ki me je presenetil prav arhetip vampirja.
Tudi zato, ker sem šele takrat zares razumela kaj pomeni, da je nekdo vampir.

Vampir je arhetip, ki ne more funkcionirati brez energije, ki jo jemlje drugim.

Je kot vreča brez dna ali črna luknja, kjer se izgubi vse, kar nagrabi v zunanjem svetu. Tudi zato je tako, da mnoge empatične ženske poročajo o temu, da v odnosu z osebo, ki ima v tvojem arhetipskem timu vampirja, ne glede na to, koliko dajejo in se razdajejo nikoli ne dobijo nazaj niti pikico tega, kar so dale.

Arhetip vampirja ima oseba, ki je običajno karizmatična, atraktivna in v družbi katere se sprva počutiš odlično. Znajo dajati komplimente in laskati osebi, da osebo pridobijo na svojo stran in šele takrat pokažejo svoje prave barve.

Značilno za odnos z osebo, ki ima v svoji notranjosti izrazitega vampirja je, da te izpraznijo. Po srečanju s tako osebo čutiš utrujenost, izmučenost in povoženost.

So izjemni manipulatorji, ki znajo ustvariti tudi popolno zmedenost.

Značilno za arhetip vampirja je, da so to ljudje, ki so karizmatični, šarmantni, pametni, zaupanja vredni in inteligentni. So zapeljivci in dobri govorci, ki nadzirajo in kontrolirajo ljudi skozi različne hipnotične pristope.

Pa tudi to, da jemljejo, jemljejo, jemljejo in nikoli ne dajejo.
Znajo biti zelo nebogljeni, ko želijo simpatijo. Tudi zaradi tega so osebe, ki so še posebej izpostavljene arhetipu Vampirja tiste, ki imajo v svojem arhetipskem timu arhetipe, ki z vampirjem plešejo ples polarnosti, kot sta Angel, Reševalka in Ljubimka.
Soodvisnež in Žrtev ravno tako podležeta trikom vampirja.

Njihovo pravo naravo spoznaš šele takrat, ko se počutijo ogroženi in se moraš soočiti z njihovimi vampirskimi kočniki.

Zato je tako zelo pomembno, da poznaš svojo arhetipsko dinamiko in svoj arhetipski tim, ker je to eden najbolj učinkovitih načinov, da svojo življenjsko energijo obvaruješ pred vampirji.

Si v odnosu z vampirjem?

Če si v odnosu z nekom, ki ima v svojem arhetipskem timu vampirja boš to najlažje prepoznala po tem ali imaš več energije na voljo takrat, ko nisi s to osebo.

Če se počutiš izčrpano in izpito, ko si v stiku s to osebo, potem je to jasen znak.

Če se ti redno dogaja, da si dobre volje, polna energije in srečna sama s seboj… in ko prideš v stik z dotično osebo se kar naenkrat počutiš prazno, brez energije in slabe volje, je to jasen znak, da si v odnosu z nekom, ki ima v svoji arhetipski mandali arhetip vampirja.

V zadnjih letih pa se vedno več govori o čustvenih vampirjih in glede na vse kar sem podelila o arhetipu vampirja, lahko rečem, da je za čustvene vampirje značilno, da imajo v svojem arhetipskem timu tudi arhetip vampirja.

Čustveni vampirji mojstrsko obvladajo celo paleto čustvenih izbruhov.
Od užaljenega molčanja, do vzdihovanja, tleskanja z jezikom, zasramovanja, ustvarjanja občutkov krivde, pritoževanja, jokanja, pa vse do kričanja, ustrahovanja in togote, kakršne se ne bi sramoval niti povprečen triletnik.

In ker vampir sebe ne vidi v ogledalu, ga skozi odsev okolice ne bodo prepoznali.
Sebe ne zmorejo videti objektivno. Enostavno ne vidijo tega, da ljudi okoli sebe izčrpavajo.

Toliko zgodb sem slišala s strani žensk, ki so delile, da so partnerju poskušale na različne načine dokazati in pokazati, da bi morali svoje težnje spremeniti, pa je ne slišijo.

Dejstvo je, da si energijski/čustveni vampir zgolj skuša zapolniti notranjo praznino, ki jo čuti v sebi.
Pojma nima kako generirati svojo osebno moč, lažje je, če jo vzame od nekoga drugega.

Uporablja različne načine, da si obnovi svojo moč in izprazni tvoje rezerve.

Eni so pasivno-agresivni in te izpraznijo z mentalnimi igricami. Drugi so paranoični in teritorialni ter zahtevajo konstantno pozornost. Ujezijo se, če je ne dobijo. Spet drugi so hipohondri ali pa perfekcionisti, ki kontrolirajo in nadzirajo druge in v resnici nimajo svojega notranjega življenja. Odvisni so od drugih, da dajejo pomen njihovemu življenju.

Tisti, ki je v zadnjem času največ govori so narcistični vampirji.
To so tisti vampirji z velikanskim egom, ki jim primanjkuje vsega ostalega. Prepričani so, da so božje darilo temu svetu. Da bi dosegli realizacijo svoje veličine, so pripravljeni storiti vse, kar je potrebno. Njihov največji strah je, da bi bili povsem običajni. Drugi zanje ne obstajajo in so pomembni le toliko, kolikor lahko zadovoljijo njihove narcistične potrebe.

Sveto je prepričan, da bi bilo vse v najlepšem redu, če bi se le okolica spremenila tako, kot on meni, da je prav.

Vampir ima rad ljudi, ki so polni energije in ki so hkrati zelo prijazni do drugih, ki radi pomagajo in priskočijo na pomoč.

Zato so empatične ženske lahek plen. Ker jih je najlažje izkoristiti.

Eden od načinov, kako deluje je ta, da te poskuša osamiti od prijateljev, znancev in zahteva tvojo popolno predanost. Terja, da verjameš zgolj njemu. To še posebej velja, če gre za partnerja.

Drugi načini, kako ti zleze pod kožo je z gostobesednostjo, leporečjem, zapeljivostjo in laskanjem. Lahko bi rekle, da te omami s svojo izjemno ponudbo, da pozabiš preveriti tudi drobni tisk.

Kaj lahko naredim, da bi se rešila energijskih vampirjev, je zdaj vprašanje, ki si ga zagotovo postavljaš.

Prvi korak je zagotovo prepoznava. Da se najprej naučiš prepoznati, kdo se tako obnaša do tebe v tvojem življenju.

Drugi korak je, da si priznaš, da si del te igre, ker svojo energijo daješ na voljo. Medsebojni ples vampirja in njegove žrtve je v tem, da se počutiš koristna, imaš občutek, da osebi pomagaš, jo rešuješ. Zato je tako pomembno, da ugotoviš kateri je tisti arhetip v tebi, ki pleše ta ples.

Šele ko prepoznaš svoj del igre, lahko spremeniš ples in ne dovoliš več, da te oseba izkorišča, s tabo manipulira in da se napaja na tvoji energiji.

Tretji korak je povezan s preobrazbo dinamike na tvoji strani. Ker osebe na drugi strani ne moreš prisiliti v spremembo. Lahko pa stvari drugače postaviš pri sebi, postaviš mejo in jasno poveš kaj si voljna dajati in česa ne.

Ključ je vedno v tem, da se ti držiš svojih dogovorov na svoji strani in se ne pustiš več zvleči v stare igre.

Kot sem že zapisala, se oseba z arhetipom vampirja ne bo spremenila zaradi drugih, ker se ji ne zdi, da je karkoli narobe s tem, kar počne.
Tudi zaradi tega običajno terapija pri njih ne deluje.
Proces preobrazbe senčnega aspekta arhetipa v zlati del arhetipa vampirja, ki obvlada svet energij je nekaj kar se običajno zgodi le, če se oseba neha skrivati v temi in stopi na sonce, česar pa ne bo naredila zavoljo drugih.

Zato je resnično pomembno, da se na svoji strani zbudiš iz mita, da bo osebo na drugi strani spremenila tvoja ljubezen, ker je ne bo.

Pomembno je, da ozavestiš svoj del zgodbe in tudi zaradi tega so ti plesi, ki jih plešeš z vampirji v svojem življenju del tvojega življenja.

V kolikor potrebuješ pomoč pri prepoznavi, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!
Taja Albolena

Drobni cukri življenja

Dobile smo se v ženskem krogu in beseda je nanesla na to, kako dragoceno je, da se imamo. In da imamo ta sveti prostor v katerem lahko odpremo svoje srce in podelimo sebe.
Ranljivo.
Iskreno.
Zaupljivo.

Ti drobni cukri življenja so tako zelo pomembni v času, v katerem živimo.

Cukri kot je lepota, pa milina in radost ženske, kot je to poimenovala ena od udeleženk.
Cukri kot je praznovanje življenja.

Pobožalo me je, da imamo ta krog.
Da imamo druga drugo.
In da vidimo dragocenost tega, kar imamo.

Še posebej v tem času zdaj.

Ni prvič, da se ščuva žensko proti drugi ženski.
To je ena od tematik, ki je živa v telesu vsake ženske.
Boleča je.
Bojimo se je.

Ker je krutost ženske, s katero razcefra drugo žensko točno tam, kjer je najbolj občutljiva, tako zelo surova.

Želela bi si, da se to ne bi več dogajalo.
Da bi ženske ugledale, kako zelo dragoceno je sestrstvo in povezovanje med ženskami.
In kakšna moč se skriva v skupnosti.

Vendar sem vedno znova priča nasladi, ki jo krutost daje.
Ko te ženska zabije do nafte.
Ko tekmuje s tabo in te pusti daleč zadaj v oblaku peska.
Ko te s pogledom, z besedo ubije in potem še trikrat pohodi, da je gotova, da se ne boš več premaknila.

Priznam, v svoji mladosti sem se izogibala odnosom z ženskami. Ker so bili tako zelo boleči.
Potem je prišlo obdobje, ko sem se naučila udariti z bičem jezika tudi sama.

Vendar mi to ni dalo zadoščenja.
Povzročilo je še večjo bolečino v meni.

In sčasoma sem prišla do spoznanja, da vedno, ko vrnem udarec, udarim sama sebe.
In da z bojevanjem ne bom prišla daleč.
Tako kot nisem s skrivanjem. In umikanjem.

Najbolj boleči del napada s strani ženske je najbolj prefinjen in preoblečen v osladnost.
Ko misliš, da ti ženska želi dobro. A se ob prvi oviri pokaže, kako zelo kruta zna biti.

Danes vem, da je krutost, ki jo ženske dajemo v prakso druga do druge v resnici tista ista krutost, ki jo izvajamo same do sebe.

Ne more biti drugače.
To kar je v tebi, to širiš do drugih.

Zato je soočenje s seboj in to, da zmoreš voditi sebe, tako zelo pomembno.
Da vodiš svoj notranji svet. In se spogledaš s temi deli v sebi, ki ti povzročajo bolečino.

V zadnjem mesecu je bila senca meseca v sestrstvu Varuhinje Ljubezni Krutela.
Zaznala sem jo v etru, ko sem zasledila kar nekaj zapisov na to temo na svojem FB zidu.
Krutela prihaja v ospredje.

In kurjenje čarovnic je v polnem teku.
Če nisi z nami, si proti nam.

Ločevanje in izločevanje je v zraku.
In izobčenost ni daleč zadaj.

Izobčenost je rana Modre ženske.
Izobčenost je boleča.

Da bi se ji izognile, smo pripravljene narediti marsikaj.
Tudi izdati sestro.
Jo žrtvovati.

Spomnim se odnosa z eno od žensk, za katero bi dala roko v ogenj, da je »moja, moja«. Verjela sem, da me podpira, kot sem jo podpirala sama. In da stoji z mano in ob meni, kot sem jaz stala ob njej in z njo. Čutila sem jo. Ji držala prostor. Jo bodrila. Ji pomagala, da se je soočala s senčnimi deli v sebi. Res bi zanjo naredila vse.

Do tistega dne, ko me je napadla. Do tistega dne, ko sem dobila grožnjo z odvetnikom, ker sem uporabila nekaj njenega.

Bila sem osupla.
Zaradi načina.

Verjela sem, da se lahko pogovorimo.
Uredimo stvari. Prijazno.

A se ni dalo.
Takrat sem ponovno stala soočena s tekmovalnostjo.
In krutostjo.

Še enkrat sem imela priložnost spogledati se z destrukcijo, ki jo prinese s seboj.
In z razdejanjem, ki ga pusti v tvoji notranjosti, ko opravi svoje delo.

In to kar ustvari je nezaupanje.
Nezaupanje ženski.

No, v resnici ga ne ustvari. Le okrepi ga še bolj.
Ker imamo itak v sebi tisočletja zgodb, ko je ženska uničila drugo žensko.

Patriarhat to ve.
In to s pridom izkorišča.
Ve, da je vse kar je potrebno, da vlada, to, da ženske naščuva drugo proti drugi.

In to kjer te drži znotraj tebe, je v krutosti.

Ker se je sramuješ.
Ker je tako brezčutna, trda in brez sočutja.
In ker je to anomalija v naravi ženske s katero ne ve kaj početi.

Zato jo prekrije z osladnostjo in pokrije s krilatico »enosti«.

Soočenje s svojo Krutelo je ključnega pomena, če se želiš osvoboditi.
Da se spogledaš s tem, kako kruta znaš biti.
Popolnoma brez sočutja.

Kako se lahko zneseš nad šibkejšim.
Še posebej takrat, ko si stisnjena v kot.

Kako udariš s svojim bičem.
Vzameš skalp.
Trgaš glave.
Zakuriš človeka.

To je tisti del, ki prizadene.
Onkraj tega, kar lahko ubesediš.

V tej bolečini se zbuja nekaj starodavno ženskega.
Kako je ženska uničila drugo žensko.
Prebuja krutost, ki biva v vsaki ženski.

In lahko te plaši.
Ali pa te prestraši, ko ugotoviš česa si sposobna.

Vendar je ključnega pomena, da si poveš resnico.
Res je tako zelo pomembno, da si naliješ čistega vina.

Ker vse to si ti.
In pogosto si za kulisami, daleč od vseh, ko si sama s seboj v resnici najbolj kruta ravno sama do sebe.

V zadnjem času je toliko govora o empatiji. In o narcisih.
In vendar so ravno empati lahko najbolj narcisistični ljudje, če niso v stiku s seboj in s svojo notranjo pokrajino. Živimo v svetu polarnosti. In pomembno je, da v sebi ugledaš oba dela.

Tako zelo pomembno je spogledati se s seboj. In objeti sebe.
Ker je to edini način, da lahko vodiš z zgledom.

In ko si v stiku s seboj in v sebi res vidiš drobne cukre življenja.
Vidiš jih povsod.

Brez potrebe, da bi jih uničila, ker jih doživljajo drugi.
In brez potrebe, da bi si jih prisvojila ali tekmovala z drugimi zanje.

Obstajajo.
Zate. Zame.
Za vse nas.

In s tem, ko jih opaziš in jih vsrkaš.
Piješ ta nektar življenja in ljubezni.
Nahraniš sebe.
In svojo Krutelo.

Nikamor ne bo šla.
Je del tebe.

Zato je tako zelo pomembno, da jo sprejmeš v svoj notranji tim.
In jo znaš voditi. Upravljati s to energijo v sebi.

Da pozdraviš rano izdaje, uničenja in razčlovečenja.

In če si tudi ti v tem poletju izkušala jezo, bes, željo po maščevanju, tekmovalnost, destruktivnost, ki si jo poskušala nadzorovati z opominjanjem sebe, da moraš biti sočutna in prijazna, pa je vse skupaj izpadlo zelo osladno, potem je to znak, da je v ospredje prišla tvoja Krutela in da je čas zrel, da se z njo spogledaš na štiri oči.

In če potrebuješ pomoč skozi individualno vodstvo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Žanješ tisto, kar si sejala

Ob prazniku prve žetve Lammasu nas mama Gaia spomni na to, da lahko žanješ samo tisto, kar si sejala. Semena zrastejo v rastlino, ki ponudi plod.

Seme temnega dela leta, ki je bilo zasejano na poletni solsticij ob Lammasu začne s svojo pospešeno rastjo. Začenja se faza razpuščanja v črno prst. To je čas zaključevanja, žetve tistega, kar smo sejali spomladi.

Lammas je praznik temne mame. Ko pride v ospredje Kali, ki vlada razpuščanju v izvorno temo. Ravno v času Siriusovega portala, praznovanja Levjih vrat nas Izvorna mati opomni, da se vse poraja iz njene črne ljubezni.
Pred nami je priložnost, da srečamo same sebe v njenem negovalnem objemu.

Lammas nas opomni, da je čas, da se razpustimo v izvorno temo boginje Isis, v objem Izvorne mame. Če smo se na Imbolc porajali v individum, se na Lammas razpuščamo nazaj v celoto vsega kar je.

Tisto, kar te mama Gaia spomni ob tem prehodu v letu je, da ti dih ne pripada. Na posodo je.
Če mama Gaia diha v šestmesečnih intervalih, se na Lammas začenja faza vdiha.
Zrak, ki ga vdihuješ, ti ne pripada. Vstopa vate in potem ponovno izstopi skozi izdih.

V tem intervalu, ko je v tebi pa z njim kreiraš, zdraviš svojo notranjost, jo revitaliziraš in jo prenoviš.

V svoji notranji pokrajini zaseješ semena, ki jih je potrebno negovati, da zrastejo v močne rastline. Tvoje seme, potencial, ki ti je na voljo, sam po sebi ne zadostuje.
Potrebuje prst, hranila, vodo in sonce, da neguješ to seme in da poskrbiš, da je tvoja notranja pokrajina rodovitna.

Tvoje notranje gorivo mora podpirati seme, če želiš, da zraste.

Če zastrupiš svojo notranjo pokrajino s strahom, samo-sovraštvom, z dvomi in žaljenjem same sebe, bodo semena tvojega potenciala težko zrasla.

Velikokrat slišim kakšne so želje in kaj bi si želela, vendar potem ne sledijo navdihnjene akcije, da bi to svoje seme podprla v rasti. Ko poveš kaj bi rada, je pomembno, da to podpreš tudi z energijo, čustvi in mislimi. Uglašenost je resnično pomembna.

Ker žetev se ne zgodi sama od sebe.
Rastlina potrebuje nego čez leto.

In ko obrodi sadeže, se ti sadeži ne poberejo in skuhajo v marmelado sami od sebe.
Treba jih je pobrati in skozi akcijo, kuhanje, pakiranje pretvoriti v ozimnico.

Povsod si ključna sestavina TI.

Z lahkoto bi našla izgovore zaradi česa vse ne morem narediti tega, kar vem, da je potrebno. Ni časa, ni potrebnih virov, ni pomoči, vse to te vedno znova vrača v žrtev.
Zlahka zdrsneš v to, da si žrtev svojega življenja, namesto, da si kreatorka, ki zavestno kreira in uporablja večje cikle, kot vodnike na svoji poti.

Vem, da to terja zavedanje in prisotnost, da si budna in v stiku sama s seboj, da prepoznaš kje se nahajaš. Prevzemanje odgovornosti zase je v ospredju učenja arhetipa Mame.

Kajti žela boš le tisto, kar si posejala in kar si negovala.

V Varuhinji Potencalov ti pomagam odkriti kaj so semena, ki jih nosiš v sebi, da bi jih zavestno zasadila in pobirala njihove plodove še dolga leta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<< Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu! Taja Albolena

Svetilnik v nevihti


“Je čas, ko ocean ni ocean – ni moder, niti ni voda, je nasilna eksplozije energije in nevarnosti: divjost, ki jo lahko prikličejo samo bogovi. Znese se nad otoki, vodo prši čez vrhove svetilnika, kruši koščke klifov. In zvok besnenja pošasti, katere jeza ne pozna omejitev.”

~ M. L. Stedman – The Light Between Oceans

»Jaz sem lani zmrznila.
Šla sem v beg.

Pritiski v službi katerim nisem bila kos, nisem se znala postavit zase, slab partnerski odnos… vse to je povzročilo, da so se moji možgani “skisali”.

Bila sem v depresiji, pa si jo nisem priznala.
Prepozno sem šla po pomoč k zdravnikom.

Ko sem šla, pa sem bila napotena na Center za mentalno zdravje.
Tam so me spustili, čeprav so vedeli, da sem tisto jutro že poskušala s samomorom.

Da je moj oče pred 20 leti naredil samomor.
Pa sem bila spet na kratki bolniški.

Mislila sem, da bom s hojo vse premagala … pa nisem.

Prišel je 20. 11. in nisem zmogla več … mož mi žal ni zmogel pomagati … končala sem pod vlakom, preživela, a sem invalid, brez obeh nog.

Bila sem športna ženska. Vedno družabna… le zase nisem znala poskrbeti.
Prosim, podelite mojo zgodbo med ženske, naj tega ne delajo, naj iščejo rešitve… naj ne naredijo tega svojim otrokom.

Če rešimo 1 življenje, v naši državi so duševne stiske velik problem, ne govorimo o tem, ker nas je sram. Meni pa se je sedaj že toliko ljudi zaupalo, da so na antidepresivih.
Tudi jaz bi bila rešena, če bi me pravilno obravnavali.

Avgusta bom dopolnila 51 let. Težko mi je zelo, a se borim.
Se moram zase in za svoja dva otroka.

Hvala vam za vse. Jaz sem vas že prej spremljala, lani pa je name vplivala tudi korona.
Zaprla sem se vase, svoje stiske nisem delila s prijateljicami. Bodite še naprej tako čudovita.«

Helenina zgodba se me je zelo dotaknila in delim jo, ker iz izkušenj vem eno stvar… tukaj si, da si svetilnik.

In vendar imaš vedno izbiro.

Lahko podležeš pritiskom valov razbesnjenega oceana.
Se počutiš kot žrtev okoliščin.

Ali pa stojiš kot stoji svetilnik.
Ker s seboj prinašaš svojo dušno izbiro in življenjski namen zaradi katerega si tukaj točno v tem času in prostoru.

Če greš skozi težek čas v svojem življenju ali si v težkih odnosih, potem je tala objava zate.

In kljub temu, da bom govorila o svetilnikih, ne bom govorila o novodobnem gibanju, o pozitivizmu in temu da moraš biti vseskozi pozitivna in primer brezpogojne ljubezni, miru in sreče, ko si v življenju soočena s svojo temno nočjo.

Dejstvo je, da smo v obdobju, ko kolektivno potujemo skozi temno noč sistemov.
Stvari razpadajo.

In kljub temu, da mnogi govorijo o temu, kako je potrebno samo biti pozitiven in bo vse ok, največkrat žal ni tako.

So stvari, ki jih vsak nosi v sebi, s katerimi se je potrebno soočiti in ki v tem času, ko je vsak izgubil življenje za katerega je upal, da ga bo živel, prihajajo na površje z divjostjo, ki mnoge preseneča.

Vendar je vse del vsakega posameznika… tako luč kot tema.
Tako pozitivno kot negativno.

In od tvoje sposobnosti, kako se soočaš in kako zmoreš držati prostor za oboje in predelati stvari v sebi je odvisno kako jo boš odnesla v tem času.

Boleče mi je, ko berem ali poslušam zgodbe kot je Helenina.
Veliko jih je.

Ljudje izgubljajo upanje.
In to vodi v izbire, ki so boleče za vse, ne samo za posameznika.

Že desetletja govorim o tem, kako pomembno je dojeti, da je vse v tebi.
In da se vse dogaja zate.

Kar je v tem norem času vse težje prepoznati.
In vendar je to odsev vsega kar človeštvo nosi v sebi.

In to, kar potrebuje preobrazbo ne bo kar samo od sebe šlo.
Tega ne moreš izbrisati ali se temu s pobegom v iluzijo izogniti.
Ne bo kar minilo.

Zato so vprašanja v stilu kdaj bo to mimo, iluzija.

Tukaj si z razlogom.

Za tole si se utelesila.

In spomniti se je treba, da imaš v sebi vse, kar potrebuješ, da se premakneš skozi tole obdobje.

Stabilnost v sebi.
Stik z zdravo pametjo v sebi medtem ko vse nori tam zunaj… to so stvari, ki so v teh časih res pomembne.
In ljubezen.
Ljubezen do sebe.

Kar tisto, kar najbolj vidim je to, kako ljudem meče ven ranjenosti…
….izdajo
…zanikanje
…nasilje in zlorabo
…zapuščenost
…ločenost

Ta zadnja je še posebej aktivna.

Da se izklopiš.
Greš raje v duhovne obvoze, kjer bo vse super in bo nekdo drug poskrbel za vse.
Ali pa igrat igrice, ker se tam ni treba soočati z vsem kar s seboj prinaša življenje.
Romantičen mit o rešitelju, ki te bo rešil zla je utopija.

Zlo je v tebi, je v vsakem od nas.
In na tebi je, da izbereš ljubezen namesto strahu.

Vedno bolj ključno je, da si Varuhinja Ljubezni namesto da se kot ujeta žival bojuješ v prvi vrsti s seboj.

In da ne bo pomote, tudi sama imam preizkušnje v prvem planu.
Hkrati pa vem, da je na meni kako se odzivam.

In paradoksalno je v teh časih nenavezanost na karkoli in neupiranje toku življenja umetnost, ki jo je potrebno usvojiti. To so veščine, ki jih svetilnik daje v prakso.

Jaz vidim in čutim, da vse, vsa orodja, vse kar učim že res dolgo zdaj terja prakso.
Da vse to resnično živiš.

Ker ti izbiraš ali si nemočna ali si močna.
In na tebi je, da držiš svoj sveti prostor.

Videti je kot da se stvari podirajo, ampak vedeli smo, da brez tega, da se podrejo ne moremo priti do temeljev, da bi izgradili novo.

Težava je v romantičnih predstavah kako bi se to moralo zgoditi.
Vendar vsak porod poteka v bolečinah.
Ali to bolečino doživljaš kot kazen ali pa kot prinašalko sporočil je pa stvar notranje naravnanosti.

In tukaj stvari ne moreš posladkati, jih posuti s cukrom in bo boljše.
V sebi se moraš soočiti s svojimi ovirami in s svojo bolečino.
Ona je vodnica skozi tole obdobje.

Žal še vedno nismo na dnu.
Potujemo skozi temen čas.
In tema se poglablja.
Vendar še nismo na dnu.

To govorim že celo leto in pol.
Še vedno nismo na dnu.

In stvari se ne bodo kar čudežno spremenile.

In to, da si kot noj in daš glavo v pesek te ne bo vodilo skozi ta čas brez da bi se bilo potrebno soočiti s tem, kar so ovire, ki jih imaš v sebi.

Veliko tega je programiranje družbe in nedokončane zgodbe na dušni ravni zaradi katerih se vračamo nazaj na Zemljo.

In v takih temnih časih je najboljši nasvet, ki ti ga lahko dam – bodi svetilnik.

Svetilnik stoji.

Tudi takrat, ko okoli njega divja nevihta in valovi pljuskajo čez njegov vrh, svetilnik stoji.

Tole je čas, ko je resnično pomembno, da držiš svoj prostor.
Da si pripravljena na izpade ljudi okoli sebe in držiš meje svojega osebnega prostora.
Da veš, da vsaka nevihta mine.

Svetilnik se ne zapleta z nevihto.
Ne prepričuje je, da naj neha.
Ne moleduje, se ne bojuje niti ne beži pred nevihto.
Svetilnik stoji tam na bregu. Vztraja.

In v vsaki nevihti spoštuje svojo naravo in nevihto, ki divja.

In v času kot je ta, se je pomembno spomniti na to, da si svetilnik.
Ni tvoja vloga da poskušaš popraviti ljudi ali situacije.
Ni na tebi, da kogarkoli rešuješ.
Ni modro, da odkorakaš stran.

So stvari v tvojem življenju od katerih ne moreš preprosto odkorakati.
So odnosi, služba, bolezen, kjer ne moreš pobegniti.

Namesto tega moraš ostati in najti način, kako se soočiš s situacijo ali s človekom.
V sebi je potrebno najti moč, da vztrajaš.

Najti je potrebno načine, kako se soočiti z vse prej kot idealnimi okoliščinami.
Stati v nevihti.

Biti svetilnik v nevihti.

To terja veščine.
Da zapreš okna in vrata.
Poskrbiš, da voda ne pride v svetilnik medtem, ko zunaj divja nevihta.
Da poskrbiš za tisto, kar potrebuješ, da imaš na voljo vžigalice, sveče, toplo obleko in tople odeje, pa dobro knjigo. Modro je imeti ob sebi koga za podporo.

Pomembno je, da imaš skupnost ob sebi.
Skupnost enakomislečih.
Skupnost, ki drži sveti prostor in ga ne razsuva.
Skupnost, ki ve, da ne glede na to, kaj se dogaja v zunanjem svetu, ti izbire odločanja v tebi nihče ne more odvzeti.

Zdaj je čas, ko je modro, da narediš vse kar je v tvoji moči, da ostajaš varna in ustvariš kar se da sijočo prihodnost zase.

V življenju pride čas, ko je potrebno, da si svetilnik ZASE.
Ne za druge, ZASE.

Da siješ luč zase in nase.
Da svojo luč usmeriš navznoter.
Da poskrbiš zase in za svoje potrebe.
Da neguješ najprej sebe.
Zdaj je tak čas.

In ko bo nevihta mimo in bo nebo jasno se lahko pogovarjava tudi o brezpogojni ljubezni in mavricah in pozitivnemu razmišljanju. Prav!?

Dokler pa smo v nevihti, ker ni druge opcije kot ta, da gremo direktno skozi njo, pa je resnično pomembno, da poskrbiš zase in da narediš vse kar je v tvoji moči, da v sebi začutiš varnost in stabilnost. Da si svetilnik.

Če potrebuješ pomoč, da si ta svetilnik, pa me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena