Arhiv Značk: hrana za dušo

Lepota je mesto, kjer neskončno postane intimno.

Lepota… vedno znova me očara

Lepota je misterij, ki se rojeva v globinah prisotnosti, v samem srcu življenja.
Lepota je doma v realnosti nevidnega, nepričakovanega in neznanega.

Lepota je beseda, ki je z velikimi črkami zapisana v globinah našega srca.
Lepota je tista, ki nas navdihuje in ki prebuja našo dušo, v nas prebuja to, kar najbolj ljubimo, po čemer hrepenimo in kaj nas naredi žive.

Lepota nas spomni na to kdo v resnici smo.
Pokliče nas nazaj Domov, v mističnost naše notranjosti.

»Lepota je mesto, kjer neskončno postane intimno.« ~ John O’Donohue

Lepota je hrana za dušo.
Nahrani te in napolni.
Neguje te.

Lepota je občutenje, ki ga aktiviraš v sebi.
Lepota je način življenja.

Začutiti jo je potrebno v sebi in postati ta sila, ki hodi z Lepoto in v Lepoti.
In v svetu, ki je pozabil na Lepoto in jo zamenjuje z Glamurjem, večina stresa in izpraznjenost vznika iz tega, da Lepoti ne posvečamo pozornosti.

Ljudje smo obrnili hrbet lepoti, in s tem smo obrnili hrbet celostnosti in resnici.
Šli smo v izgnanstvo, v svet, kjer je norma vulgarnost, zdolgočasenost, otopelost, ki izčrpava človeškega duha.

In k temu pripomore tudi Glamur.
Veliko preveč časa in energije namenjamo svojemu videzu, podobi in modi.
In veliko premalo pozornosti posvečamo dostojanstvu, samospoštovanju lastne veličastnosti in plemenitosti človeškega duha.

Lepota prebuja.
Dotakne se tvoje Duše.

Lepota je kot krhka ptica, ki potrebuje notranji sveti prostor za svoj polet.
Potrebuje notranjo nego in dnevno prakso, da bi lahko preživela močan vpliv iluzije, ki jo dnevno lovi v zunanjem svetu.

Na lepoto pogosto gledamo kot nekaj, kar je zunaj nas.
Dopustili smo trendom, da določajo kaj je lepota.

Ljudje hrepenimo po lepoti.
Lepota je namreč tista, ki razkriva našo dušo in nas vodi v stik s srcem.

Resnica je, da je Lepota pot k božanskemu.
In vendar jo pogosto iščemo zunaj sebe, v stvareh in ljudeh, povsod.
In ob tem vedno znova najdemo grdoto, surovost, cenenost, ki nas obdajajo.

Čutim, da je zdaj čas, da resnično objamemo svojo Lepoto.
Da praznujemo Lepoto vsake ženske, ki je del našega življenja.
In to prepoznavanje in objemanje Lepote nas zdravi.

Ko objameš Lepoto, ko resnično čutiš lepoto v sebi, objameš tudi njeno senco tekmovalnosti, primerjanja in zavisti. In to je za svet v katerem živimo izjemno pomembno.
Objeti Lepoto pomeni, da jo začutiš. Da si z njo v intimnem stiku.

Intimnost pomeni, da si v dušnem stiku, duša z dušo in da vidiš Lepoto, da čutiš, da oseba čuti tvojo Lepoto, da sliši Lepoto in jo deli s teboj.
Da čutiš toplino Doma in da se zavedaš, da je ta Dom v tebi!

Ženske se desetletja borimo z negativno samopodobo, predvsem negativno telesno podobo. Od svojih mam smo se naučile, kako biti pozorne na telo skozi njihovo negativno samopodobo in temu zvesto sledimo.

Sodobna ženska je obsedena z vprašanjem; ali sem predebela?
In ženska danes zasramuje samo sebe, se ponižuje, ker ne ustreza telesni konstituciji manekenk, ki nosijo konfekcijsko številko 34.

Negativna telesna podoba je kroničen problem v umu sodobne ženske. In ko pred poletjem ponovno poslušam številne pripombe o hujšanju in o tem, kako je potrebno shujšati, da bi bila lahko lepa, zopet vidim, da je poleg tega, da smo nesrečne in depresivne eden največjih težav, ki jih imamo ta, da sebe ne vidimo kot lepe.

Sploh se ne vidimo kot lepe in posebne ženske.
In ker tega ne prepoznamo v sebi, iščemo potrditev zunaj sebe.

S tem, ko ne prepoznaš svoje lepote, ti ta energija spolzi skozi prste.
In potem poskušaš kupiti stvari, da bi to notranjo praznino, ki jo ustvari manko energije, zapolnila.
Poskušaš si kupiti »lepoto«.
In ujameš se v dirko glamurja, privlačnosti, večne mladosti in iskanja pozornosti pri nasprotnem spolu.

Shujševalne diete so danes trend in to kar me vedno znova osupne je boj, ki ga ženske bijejo s svojimi telesi v upanju, da bodo v tej vojni same s seboj zmagale.

In potem se sprašujemo od kje prihaja vse to nasilje, ki ga gledamo v zunanjem svetu?
Samo poglej nasilje, ki ga dnevno zganjamo nad svojimi telesi.
In vendar velika večina tega noče videti, seveda so krivi drugi in ne jaz …

Za ženske je ključnega pomena, kakšen odnos imamo do svojega telesa, do svojega templja. In ko govorimo o svojem telesu grdo, ko se kritiziramo, ko sodimo svoje telo kot nezadostno, telo posluša.

In ko grdo govoriš o svojem telesu se telo odzove in se želi spremeniti, prilagoditi ideji, ki jo izražaš. In sploh se ne zavedamo, kako se primerjamo z drugimi, z ideali, kako bi morale izgledati. In s tem razdajamo svojo svetlobo, svojo vitalno, življenjsko energijo.

Če želimo najti pot ven iz teme, v katero se poglabljamo, se bomo morali obrniti nazaj k lepoti, v vseh njenih aspektih.

Ranljivost je tista, ki nas vodi.
Ranljivost pomeni, da odpreš svoje srce in takrat lepota posije iz tvoje notranjosti v svet. Ranljivost je ena najtežjih poti in vendar bomo vsi morali po njej, če hočemo drugačen svet. Ranljivost zahteva veliko poguma, kajti dnevno si izzvana, ko gledaš zgodbe okoli sebe, ko vidiš, kako se uničujemo, da ostajaš na svoji poti in verjameš, upaš, moliš, da se bo našel še kdo, ki čuti kot čutiš ti, ki se ti bo pridružil. Ki bo objel sebe, kajti dva sta vedno močnejša kot en sam.

In lepota je tudi eden najbolj subtilnih načinov modrosti božanske ženstvenosti.
Rojeva se v globinah prisotnosti, v samem jedru svetlobe, te mistične magnetne privlačnosti, ki jo izžarevamo iz svoje ženske Duše navzven.

Zakaj Osebni podpis Lepote? Zakaj izobraževanja na temo Lepote?

Ker želim vsaki ženski povedati, da bo resnično doumela in našla lepoto v sebi.
Ker za vsako žensko želim, da zasije v vsej svoji lepoti.

Da veš, se zavedaš in utelesiš to resnico, da si Lepa. Lepa si!

Lepota je v samem jedru svetlobe, ki jo ženska izžareva iz svoje ženske Duše.

Moja namera je, da spremenimo družbeno sprejeto definicijo lepote.
Kajti lepota ni definirana s strani medijev in tega kar vidimo v revijah.

Lepota vznika iz središča tvoje Biti.
Bolj, ko si v stiku s seboj, povezana s svojo izvorno naravo, prisotna tukaj in zdaj, bolj žariš.

Lepota ni nekaj samoumevnega.
Potrebuje tvojo pozornost in nego.

Lepota je notranja izkušnja sreče, modrosti, življenja, živosti in ljubezni.
Lepota je način Biti.

In vsaka ženska je lepa!

Taja Albolena

Za vse “PREVEČ” ženske

Opomnik: Ta zapis je navdihnjen s strani in namenjen vsaki “Preveč” ženski, s katero sem delala in ki se pogumno, kljub vsem oviram na poti, dviga.

Tukaj je… “Preveč” ženska. Tista, ki premočno ljubi, pregloboko čuti, prepogosto sprašuje, si želi preveč.

Tukaj je… preveč prostora zavzame; s svojim smehom, s svojimi oblinami, s svojo iskrenostjo, s svojo čutnostjo. Njena prisotnost je visoka kot drevo, široka kot gora. Njena energija zasede vsako špranjo v sobi. Preveč prostora zavzame.

Tukaj je… moteča je s svojimi vztrajnimi željami, s prevelikim hrepenenjem.

Želi si veliko, hoče vse – preveč sreče, preveč časa zase, preveč užitka. Šla bo čez žerjavico, motno reko in skozi peklenski ogenj, da bo dobila kar želi. Tvegala bo vse, da bi potešila hrepenenja svojega srca in telesa. Zato je nevarna.

Nevarna je.

In tamle gre, ta “Preveč” ženska, ki povzroči, da ljudje preveč razmišljajo, preveč čutijo, omedlevajo.
Ona, s svojo prisotno držo in samozavestnim obnašanjem. Ona s svojim glasnim smehom, s svojim nenasitnim apetitom in svojo gorečo strastjo. Vse oči so uprte vanjo. Menijo, da je zelo privlačna.

Oh, ta “Preveč” ženska… preveč glasna, preveč živahna, preveč iskrena, preveč čustvena, preveč pametna, preveč intenzivna, prelepa, preveč težavna, preveč občutljiva, preveč divja, preveč zastrašujoča, preveč uspešna, predebela, premočna, preveč politična, preveč vesela, preveč potrebuje – preveč.

Morala bi biti malo manj, se zmanjšati za nekaj stopenj.
Nekdo bi jo moral postaviti tja, kje je njeno mesto.
Nekdo bi ji moral povedati.

Tukaj sem… Preveč ženska z mojim preveč nežnim srcem in mojimi preobčutljivimi čustvi.
Hedonistka, feministka, iskalka užitkov, empatinja. Želim veliko – pravičnost, iskrenost, prostornost, lahkotnost, intimnost, udejanjanje, spoštovanje, biti videna, razumljena, slišana, spoštovana. Želim tvojo nedeljeno pozornost in da izpolniš dane obljube.

Pravijo, da sem zahtevna, ker želim, kar si želim, in zastrašujoča zaradi prostora, ki ga zasedam. Pravijo mi, da sem sebična, ker se imam rada. Pravijo mi čarovnica, ker se znam sama zdraviti.

In kljub vsemu… vstanem. Vseeno hočem in čutim in rečem in tvegam in zasedam prostor.

Moram.

ME Preveč ženske smo že stoletja soočene z iztrebljanjem – tako zelo se je bojijo, prestrašeni zaradi njene velike prezence, načina, kako terja spoštovanje in uveljavlja svoja resnična čustva. Že eone poskušajo zadušiti Preveč ženske – v naših sestrah, v naših ženah, v naših hčerah. In celo zdaj, še danes, se sramujemo Preveč ženske zaradi njene veličastnosti, zaradi njenih želja, zaradi njene strastne narave.

In še vedno… ona cveti.

V svojem lastnem svetu in pred svojimi očmi sem priča vračanju in vzponu Preveč Ženske. Ta Preveč ženska je nekaterim znana tudi kot Divja ženska ali Božanska ženstvenost.
Kakor koli že, ona je jaz, ona je ti in uživa, da končno, končno prihaja njen čas.

Če so ti kadarkoli rekli, da si “čisto preveč” ali “preveč čustvena”, ali “pasja” ali “zapeta”, si verjetno Preveč ženska.

In če si… te rotim, da objameš celo sebe, vse, kar si – vso svojo globino, vso svojo prostranost; ne skrivaj se in nikoli ne zapusti sebe, svoje veličine, svojega sijaja.

Pozabi na vse, kar si slišala – to, da si preveč, je darilo; o ja, tako, ki lahko zdravi, spodbuja, osvobaja in zareže naravnost v bistvo stvari.

Ne boj se tega darila in naj te nihče ne odvrne od njega.
To, da si preveč je čarovnija, je zdravilo.
Lahko spremeni svet.

Mi ne verjameš? Preveri tole: Vse tvoje najljubše ženske, tiste, ki so se zapisale v zgodovino, tiste, ki so posodile svoj glas za spremembe in so si pogumno dovolile, da so točno to, kar so. Vse so Preveč Ženske.

Zato prosim, Preveč ženska: Sprašuj. Išči. Sanjaj. Širi se. Premikaj se. Začuti. Bodi TI.
Naredi svoje valove, razpihni plamene, naj nas zmrazi.

Prosim, vstani.
Potrebujemo te.

Zapisala: Ev’Yan Whitney

Zgodba o Originalu in Kopiji

Nekoč je živel Original.
Kjerkoli se je pojavil, je okrog njega sijala bleščeča Svetloba.
Ljudje so ga oboževali, saj so se iskrice Svetlobe dotikale njihovih Duš in jih spreminjale.

Posebna Vrata so bila odprta zanj in kadarkoli je vstopil, je iz Svetega Prostora prinašal še več Svetlobe.

Njegov Navdih je bil neomejen in neskončen.
Živel je svoje čisto in blagoslovljeno življenje.

Ni se oziral na druge, da bi iskal potrditve, vedel je namreč, odkod prihaja njegova Svetloba in ji popolnoma zaupal.

Iz daljave je vse to opazovala Kopija.

Iz svojega udobnega naslonjača, kjer je preživljala večino časa, je opazovala Sijaj in Blišč Originala.

Vse, česar se je do tedaj lotila, je padlo v vodo.
Želela si je nekaj trajnega, a nenapornega, da bi lahko še več časa preživela v naslonjaču in uživala v sadovih svojega dela.

Ob opazovanju Originala se ji je zdelo, da bi lahko bila on.

Zaželela si je lahkotnosti, s katero je Original utiral nove poti in vedno znova in znova navduševal ljudi.

Vstala je iz naslonjača, za hip opazovala Original in si rekla:
“To lahko tudi jaz.”

Jemala je ideje iz njegove bogate zakladnice in jih vstavljala v svoje izdelke. Ni se ustavljala, dokler ni bila prepričana, da je postala Original.

Ko se je pojavila v prostoru, polnem ljudi, je v svoji domišljiji že videla uspeh in priznanje, navdušenje ljudi ob njenih stvaritvah.

Čakala je.
Čakala je in se prepričevala, da bodo opazili.
Bila je prepričana, da so njene umetnine tako podobne Originalovim, da ljudje ne bodo prepoznali razlike.

Čakala je, toda ljudje so hodili mimo.

Potrudila se je, da bi še bolj natančno kopirala Original, prepričana, da ji bo naslednjič uspelo.

Spet se je pojavila.

In spet čakala.

Ljudje so spet hodili mimo.

Mrzlično je razmišljala, kaj lahko še stori, da bi presegla Original in se ob tem borila sama s seboj, saj vendar ni hotela biti neopažena.

Original pa je ves ta čas sijal v Svetlobi, ne da bi se enkrat samkrat ozrl na njo.

Bolj ko se je trudila posnemati Original, bolj je postajala nevidna ljudem, ki so hodili mimo nje, da bi prišli k Originalu.

Čeprav se je postavila tja, kjer se je on, se ni zgodilo nič.

Iz obupa je ustvarjala še več posnemanj, toda edino, kar se je skozi to rojevalo, je bilo globoko razočaranje.

Njene stvaritve so bile prazne, brez sijaja, narejene iz obupa in težnje, da bi bila “nekdo”.

Nekega dne se je razbesnela in zakričala Stvarstvu:
“Zakaj mi ne uspe, pa čeprav delam vse tako kot Original?”

Stvarstvo je odgovorilo:
“Ne more ti uspeti, draga Kopija. To, kar počneš, ni odeto v Svetlobo, ker ni iskreno, predvsem pa ni tvoje.”

“In kaj lahko naredim, da bo nekaj moje?” vpraša Kopija.

Stvarstvo mirno odgovori:

“Ne išči pri drugih, ki so že dosegli svoj uspeh.

Ne išči lažje poti, kajti v resnici ne veš, kakšno pot so prehodili oni in kaj vse so naredili, da se njihova pot danes zdi lahkotna.

Pojdi globoko vase, se tam ustavi, ponikni, utihni … in morda, če boš dovolj mirna, uzreš svojo pot, svojo Svetlobo.
Samo to te bo zares osrečilo.
In samo to je vredno vsakega koraka.”

“Toda … minila bodo leta, preden mi lahko uspe, jaz pa si želim uspeti takoj …” moleduje Kopija.

Stvarstvo zašepeta:”Si kdaj vprašala Original, koliko časa je preteklo, da danes tako sije?”

Kopija odgovori:”Nisem”

Stvarstvo:
“No vidiš.
Ničesar nimaš, s čimer bi lahko pokazala, potrdila, oplemenitila svoj obstoj.

Vračamo te na začetek, do tistega razpotja, kjer si nekoč že bila.
Imela si izbiro med na videz lažjo in Tvojo Potjo.
Izbrala si lažjo,
saj je tvoja lenoba premagala vse ostale so-tekmovalce.

Tokrat ti dajemo možnost, da izbereš svojo pot.
Edina je, ki te bo res osrečila.
In edina, ki bo dala smisel tvojemu življenju.

In če želiš sijati, moraš najprej odkriti svoj Vir Svetlobe.”

Kopija je utihnila.

Vse v njej se je upiralo modrosti Stvarstva, toda globoko v sebi je vedela, da ima prav.

Molčala je dolgo časa.

Prepoznala je vse demone, strahove in dvome, ki jih je nosila v sebi.

In nekega dne se je pojavila pred Stvarstvom ter vprašala za dovoljenje, če si lahko spremeni ime.
Takrat se je sprostilo ogromno energije in v Vesolju je zasijala nova Svetloba.

Vesna Neferamis
spletna stran https://neferamis.si/

Izpusti ljudi, ki te niso pripravljeni ljubiti

“Izpusti ljudi, ki te niso pripravljeni ljubiti!

To je najtežja stvar, ki jo boš kadarkoli morala narediti in je hkrati tudi najpomembnejša: Nehaj dajati svojo ljubezen ljudem, ki te niso pripravljeni ljubiti.

Nehaj s težavnimi pogovori z ljudmi, ki se ne želijo spremeniti.
Nehaj biti na voljo za ljudi, ki jim ni mar za tvojo prisotnost.
Nahaj dajati ljubezen tistim, ki te niso pripravljeni ljubiti.

Vem, da je tvoj instinkt, da narediš vse kar je v tvoji moči, da bi bilo vsem okrog tebe dobro, a je to hkrati impulz, ki ti krade čas, energijo ter zdrav razum.

Ko se boš začela popolnoma in celostno udejanjati v svojem življenju, z veseljem, zanimanjem in zavezanostjo, ne bodo vsi pripravljeni, da te srečajo v tem prostoru.

To ne pomeni, da moraš spremeniti sebe.
To pomeni, da moraš prenehati ljubiti tiste, ki te še niso pripravljeni ljubiti.

Če si izključena, globoko prizadeta, pozabljena ali zlahka prezrta s strani ljudi, ki jim posvečaš čas, si ne delaš nobene usluge s tem, da jim predajaš svojo energijo in življenje.

Resnica je, da nisi ti za vsakogar… in da ni vsakdo zate…

Zato je tako zelo posebno, ko najdeš nekaj ljudi s katerimi spleteš pristna prijateljstva, ljubezen in partnerstvo:
Vedela boš, kako dragoceno je nekaj takega… ker si izkusila to, kar ni.

A dlje ko se boš trudila nekoga prepričati, da te vzljubi, ki te ne zmore, dlje se boš oropala za točno to kar si želiš.
Miljarde ljudi je na tem planetu, in mnogi med njimi so teboj na istem nivoju s teboj, resonirajo s teboj, povezani so s tem, kamor se premikaš.

… Vendar dlje ko ostajaš majhna, vtisnjena v domačnost ljudi, ki te uporabljajo za blazino, za zaledje, kot terapevta in kot strategijo za njihovo lastno okrevanje… več časa se držiš zunaj skupnosti po kateri hrepeniš.

Če se prenehaš pojavljati, boš morda manj iskana.

Morda bodo popolnoma pozabili nate.

Če se nehaš truditi, bo morda razpadla tvoja zveza.

Če prenehaš pošiljati e-sporočila, bo morda tvoj telefon ostal nem dneve in tedne.

Morda bo ljubezen, če prenehaš nekoga ljubiti, izginila.

To ne pomeni, da si ti uničila odnos!
To pomeni, da si ga le ti ohranjala živega.

To ni ljubezen, to je navezanost.

Najdragocenejša in najpomembnejša stvar, ki jo premoreš v življenju je energija.
Ni tvoj čas tisti, ki je omejen, temveč tvoja energija. To v kar jo vsak dan investiraš, kar z njo hraniš, tega imaš v svojem življenju vedno več.

Ko to spoznaš, začneš razumeti zakaj si, ko zapravljaš čas z ljudmi, ki ti ne ugajajo ter aktivnostmi, kraji, situacijami, ki ti ne ugajajo, tako nepotrpežljiva.

Začneš razumeti, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko storiš v svojem življenju, zase in za vse, ki jih poznaš, zavarovati svojo energijo bolj, kot karkoli drugega.

Spremeni svoje življenje v varno svetišče, kamor dovoliš vstopati le ljudem, ki jim je mar, ki so povezani s teboj in ki poslušajo.

Ni na tebi, da rešuješ ljudi.
Ni na tebi, da jih prepričaš, da si želijo biti rešeni.

Ni tvoje delo, da si na voljo za ljudi in jim daješ svoje življenje, malo po malo, trenutek za trenutkom, ker se ti smilijo, ali se počutiš slabo ali ker bi morala, ker se čutiš obvezano. Kajti v samem jedru gre za strah, da te ne bodo imeli radi nazaja.
Tvoje delo je, da prepoznaš, da si ti mojstrica svoje usode in da sprejmeš ljubezen, ki si je vredna.

Odloči se, da si zaslužiš prave prijatelje, resnično zavezanost in popolno ljubezen z ljudmi, ki so zdravi in v razcvetu.

Potem počakaj v temi, čisto malo.
in opazuj, kako hitro se vse začne spreminjati.“

Zapisala: Brianna Wiest v eseju “This Year, Let Go Of The People Who Aren’t Ready To Love You” on Thought Catalog
December 2018

V luči Ljubezni

V pesmi Dotik Angela Maya Angelou piše

Mi, nevajeni poguma
izgnani iz užitkov
živimo zviti v školjkah samote
dokler ljubezen ne zapusti svojega visokega svetega templja
in se pojavi
da nas osvobodi v življenje.

Ljubezen prispe
in v svojem vlaku pripelje ekstazo
stare spomine užitka
starodavno zgodovino bolečine.

Če pa smo drzni,
ljubezen odstrani verige strahu
z naših duš.

Odstavljeni od svoje plašnosti
V luči ljubezni
Si upamo biti pogumni
In nenadoma vidimo
Da nas ljubezen stane vse, kar smo
in kar kdaj-koli bomo.

Vendar je zgolj ljubezen tista,
ki nas osvobodi.

Poslovenila: Taja Albolena
Original najdeš v nadaljevanju.

In the poem “Touched by an Angel,” Maya Angelou gets to the heart of what it means to love.
She writes:

We, unaccustomed to courage
exiles from delight
live coiled in shells of loneliness
until love leaves its high holy temple
and comes into our sight
to liberate us into life.

Love arrives
and in its train come ecstasies
old memories of pleasure
ancient histories of pain.

Yet if we are bold,
love strikes away the chains of fear
from our souls.

We are weaned from our timidity
In the flush of love’s light
we dare be brave
And suddenly we see
that love costs all we are
and will ever be.

Yet it is only love
which sets us free.

Knjiga je sijajno darilo

Knjige so edinstvene kot snežinke.
Niti dve nista identični.

Različni dialogi, karakterji, pogledi, scenariji, okoliščine in okolja vsako naredijo edinstveno in enkratno. Nikoli ne boš iste knjige doživela na enak način, kot si jo prejšnjič, ne glede na to, kolikokrat jo primeš v roke in prebereš.

Večina knjig je priročnih tudi, ko potrebuješ usmeritev ali iščeš odgovor.
Enostavno odpreš na na-ključ-ni strani in voila, zagotovo se ti utrne kakšen aha moment ali navdih za naslednji korak.

Knjiga je popolno darilo tudi za nekoga, za katerega meniš, da ima vse.
Ne verjameš?

Tukaj je deset razlogov zakaj je knjiga sijajno darilo…

1. Knjiga je darilo, ki se razkriva iz strani na stran. Darilo dobiš na vsaki novi strani, skozi vsak nov karakter, ki v knjigi nastopa.

2. Knjiga ti omogoči, da sebe spoznavaš na nove načine. Skozi svet, ki ga knjiga razodeva se učiš o novih delih v sebi. In vsakič, ko knjigo ponovno vzameš v roke, spoznaš nekaj novega. Kot bi se ti razkrila nova dimenzija, ki je prej nisi opazila.

3. Knjiga vedno razkriva več možnosti. Ko jo prebereš, jo lahko dodaš k svoji najljubši kolekciji, jo predaš naprej prijateljici, jo zamenjaš za kakšno novo ali jo doniraš v lokalni knjižnici. Seznam je seveda še daljši. Božični škratje so si složni, da so knjige vredne zlata.

4. Knjiga ni darilo le za prejemnika, temveč za vse s katerimi pride v stik. Lahko jo na-ključ-no odpreš in dobiš sporočilo, ki je v tistem trenutku zate pomembno.

5. Knjigo lahko vedno avtentično personaliziraš. Lahko vanjo vpišeš posebno posvetilo. Ali zapišeš sporočilo, ki bo živelo in navdihovalo še leta ali desetletja.

6. Knjiga vsakomur ponudi nekaj edinstvenega in enkratnega. Niti dva človeka ne bosta iste knjige doživela na identičen način. Vsaka knjiga v sebi skriva čaroben svet. S seboj nosi potencial, da se dotakne srca. In ni ga lepšega darila kot je nekaj, kar gane tvoje srce.

7. Darilo v pisani obliki je večno. Tudi, če osebe ne nagovori v tem trenutku, pride trenutek, ko knjiga zasije kot lučka in osebo povabi v svet, ki ga nosi v sebi. Besede oživijo in kar naenkrat ima vse skupaj smisel.

8. Knjiga je kot svetilka, ki posije na določeno področje v tvojem življenju. Lahko nagovori tvojega notranjega otroka, raziskovalca, avanturista, umetnika ali upornika. Opogumlja te, da pogumno in drzno stopiš v stik z delom v sebi in ustvariš odnos, ki bo večen.

9. Knjige so kot snežinke – enkratne in edinstvene. Karakterji v knjigi so kot arhetipi, ki razkrivajo dele v tvoji notranjosti. Bolj, ko se te knjiga dotakne, bolj oživi tvoje notranje svetove. Poleg tega ima to sposobnost, da te vsakič nagovori na malce drugačen način. Zato je nikoli ne boš doživela na enak način, kot si jo prejšnjič, ne glede na to, kolikokrat jo primeš v roke in prebereš.

10. Knjigo lahko kupiš preko spleta. Brez gužve, brez pritiska, brez hitenja. Zvita v klopčič na svoji najljubši zofi, oblečena v pidžami, s čajem v roki, s samo nekaj kliki naročiš in dobiš dostavljeno na dom. Ali pa jo naročiš direktno na naslov bodočega bralca. Saj veš, knjiga je lahko tudi odlično presenečenja za nekoga, ki ga želiš obdariti kot skriti Božiček.

Knjiga nima roka trajanja.
Kot dobro vino je, ki s staranjem dobiva nov okus in aromo.
Vendar jo moraš izkusiti in skozi oči novo pridobljenih izkušenj, se razkriva njeno bogastvo.
To bogastvo vsakič, ko jo vzameš v roke, oplemeniti tudi tebe.

Mojo naročiš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!
Taja Albolena

Vilinska pravljica o zimskem solsticiju

Pravljica te bo ponesla v čaroben svet vil in škratov ter pojasnila skrivnost zimskega solsticija, ki v sebi nosi misterij življenja…

Majhne vile so se stiskale v svojemu domu pod hrastovimi koreninami. Bile so varne v svoji votlini, kjer jih je grelo perje in posušen mah. Zunaj je pihal veter in sneg je mehko padal ter prekrival tla.

“Danes sem videla Sončnega Kralja,” je dejala vila po imenu Vrtinca. “Videti je bil zelo star in utrujen, ko se je sprehajal skozi gozd. Le kaj je narobe z njim?”

“Veliki Hrast je dejal, da umira,” odgovori vila Narcisa.
“Umira? Oh ne, kaj bomo pa sedaj?” je zajokala Vrtinca. ”Če Sončni Kralj umre, naše prijateljice rože ne bodo več rastle, ptice se ne bodo vrnile in nikoli več ne bodo pele. Večno bo tema in zima!”

Vse vile so bile otožne. Nakar zaslišijo trkanje na njihovih majhnih vratcih.

“Vile, odprite vendar, zakaj se skrivate? Pridružite se nam na praznovanju zimskega solsticija,” je kričal nekdo zunaj.
Vrtnica je odprla vrata in pred njimi je stal Škrat, ki si je otepal snežinke iz rjavega plašča in klobučka.
“Oh Škrat, preveč smo žalostne, da bi praznovale,” je s solznimi očmi odvrnila Narcisa. “Ali nisi slišal, da Sončni Kralj umira?”

“Seveda, umrl je,” se je zasmejal mali Škrat. “Sedaj pa pohitite ali pa boste zamudile praznovanje!”

Vile so bile ogorčene: “Kako si lahko vesel in se smejiš? Če je Sončni Kralj zares umrl, bo večno zima. Nikoli več ne bomo videli sonca. Kako bomo živeli v večni temi?”

“Otroško trapaste ste vile,” je rekel Škrat in prijel Narciso za roko, da se je dvignila na noge. “Zimski solsticij ima skrivnost. Ne želite izvedeti, kakšno?”

Vile so ga presenečeno pogledale. “Skrivnost? Kakšno skrivnost? Smo mlade vile, ti trapasti Škrat, nikoli še nismo bile na praznovanju zimskega solsticija in ne vemo, o čem govoriš.”

“Potem pa le urno pograbite svoja ogrinjala in se mi pridružite, pa boste videle,” je odskakljal mali Škrat.
Vile so zapustile svoj dom in s Škratom odšle po snežni poti do svetega hrastovega gozdička, kjer je bilo praznovanje. Gozd je bil temen, le luna je svetila skozi gole veje. Težko so hodile po visokem snegu in še veter je pihal.

Srečale so lisico. “Kam pojdete majhne vile?” jih je vprašala lisica.
“Do svetega gozdička,” so odgovorile premražene vile.
“Splezajte na moj hrbet, vas peljem tja, bo hitreje,” se prijazno ponudi lisica.

Ko so se bližale svetemu gozdičku, so zaslišale radostno petje. Česa tako lepega še niso slišale. V krogu so plesale živali in ljudje. Videle so tudi Mati in Starko. Vsi so bili nasmejani in veseli. “In zakaj vsi gledajo Mater?” je malce prestrašeno zašepetala Narcisa.

Vile so se približale trem gospodičnam, ki so sedele na skalah pri oltarju. Mati je imela v naročju zavito odejo in se nasmihala proti njej. Sklonila se je proti vilam in jim pokazala, kaj ima v naročju.
“Dojenček!” so vzkliknile vile. “Čisto nov dojenček in kako sije!”
“To je nov Sončni Kralj,” je odvrnila Mati.

“Ampak Škrat je rekel, da je Sončni Kralj mrtev! Kako je lahko ta otrok Sončni Kralj?” so bile zmedene vile.

“To je skrivnost zimskega solsticija,” je povedala Starka. “Vsako leto na najtemnejši dan Sončni Kralj pride v sveti gozdiček, kjer umre. Jaz pošljem njegovo dušo materi, ki mu da novo življenje. To velja za vsa bitja, ne le za Sončnega Kralja.”

“Torej vse živi in umre in nato zopet živi?” so ob pogledu na dojenčka vprašale vile.
“Tako je male moje vile,” je odvrinla modra Starka. “Življenje se nikoli ne konča. Zimski solsticij je čas za novo rojstvo. To je njegova velika skrivnost.”

Vile so se smejale od sreče.

Vrtnica je dejala: ”Majhnemu Sončnemu Kralju bom pokazala, kje cvetijo divje vrtnice spomladi.”
“Jaz pa ga bom naučila, kako priklicati ptice in poslušati pesmi vetra,” je dodala Narcisa.

“Ko bo starejši in močnejši, bodo rože cvetele pod njegovim dotikom, ptice se bodo vrnile in pele, zrak bo topel pod njegovim dihom in zima bo odšla. Takrat se bo z vami igral in tekal po gozdu,” je povedala Mati malim vilam.
Vsi v svetem gozdičku so peli in se veselili, saj se bodo kmalu lahko igrali s Sončnim Kraljem.
Sedaj so vsi poznali veliko skrivnost zimskega solsticija.

Vir: http://www.jamesclairlewis.com/pages/gremlin/solstice.html
avtor zgodbe: nepoznan
priredila: Ana Vehovar

Sporočilo sveta 13 avtohtonih babic

Ko se premikaš skozi te spreminjajoče se čase, bodi nežna s seboj in vzemi stvari na lahko. Na začetku nečesa novega si. Učiš se novih načinov biti. Ugotovila boš, da deluješ manj v jang modelih delovanja na katere si navajena.

Nehala boš delovati na trdo, se truditi, potiskati, da bi prišla iz točke A v točko B, ko si to počela v preteklosti. Namesto tega boš več časa preživela v izkušanju sebe v celoti in v tvojem mestu na svetu.

Namesto da potuješ k cilju tam zunaj, boš potovala globoko vase. Mame tvoje mame so to znale. Tvoji predniki so vedeli kako to narediti. Poznali so principe ženstvenosti in ker v svojem telesu nosiš njihov DNK, je ta modrost in način bivanja v tebi.

Povabi jih v ospredje. Pokliči jih. Povabi svoje prednike v ta trenutek.

Ko se navade in propadajoče institucije, ki temeljijo na jang energiji začenjajo rušiti, poglej navzgor. Prihaja veter sprememb. Začuti sonce na svojih krilih.

Prevedla: Taja Albolena

Original je na voljo na povezavi https://www.planetalentejo.com/2019/consciousness/message-from-the-council-of-13-indigenous-grandmothers/

Sveta Ženska

ONA zna počistiti za sabo in za drugimi,
vendar jih bo, če lahko sami počistijo za sabo, nežno in odločno povabila k temu.

ONA pomaga zdraviti planet, mamo Gaio, v skupnosti s sestrami, brati, otroci in starostami.
ONA je zgled mladim ženskam, ki iščejo njeno družbo in nasvete.

ONA je sočutno iskrena in modro optimistična,
ker ve, da njeno sočutje in modrost lahko zdravita na vseh nivojih.

ONA je odgovorna in ponižna.
ONA ve kaj čuti.

ONA ve kako jokati in ljubi svoje solze zaradi učenj, ki jih dajejo in kako jo zdravijo ter ji omogočijo, da je bolj zdravilno prisotna za druge.

ONA ve kako besneti brez da bi poškodovala druge in se zaveda moči njenega besa, pa tudi tega kako lahko prestraši druge.

ONA ve kako biti s strahom in se premikati naprej.
ONA išče mojstrstvo sebe.

ONA je spustila svojo otročjo pridno punčko in svoj sram.
ONA čuti krivdo, ko nekaj naredi narobe.

ONA je prijazna z vsemi, tudi štirinožci, krilatimi, tistimi s plavutmi in drugimi.

ONA pove, da ji je žal.

ONA je nehala kriviti moške, svoje starše ali ženske za bolečine preteklosti.
ONA je nehala uporabljati svoje obrambne mehanizme, da uničuje odnose.
ONA je nehala puščati negotovosti, besu in nezaupanju, da vodijo njeno življenje.

ONA ima dovolj samo-zaupanja da pove resnico. In modrosti, da to naredi sočutno. Z jasnostjo, da njen poslušalec lahko razume, ko je pripravljen slišati.

ONA ustvarja intimnost in zaupa svojim akcijam.
ONA ima okoli sebe ženske, ki jim zaupa in se k njim obrača po podporo. In moške.

ONA ve kako pluti s tokom in biti iznajdljiva.
ONA ve kako stvari narediti in jih bo naredila s svojo milino, modrostjo in zvijačnostjo.
ONA je disciplinirana in fleksibilna.

ONA ve kako poslušati iz samega jedra svoje biti, s srcem, z DUšo in kako ponuditi roko ali objem. Ve kdaj samo biti. Prisotna. V bližini.

ONA si upa umazati roke in opravi svoje delo, vedno.
ONA je pripravljena, da se sooči s svojimi ovirami.

ONA ima visoka pričakovanja do sebe in do tistih s katerimi se povezuje.
ONA je v služenju. Njeno življenje je služenje. Ve kako plačati svoje račune in živeti življenje v služenju.
ONA ve, da je posameznica, vendar je skupnost tista, kjer je v služenju – otrokom, starejšim, ranjenim in moškim.
ONA ve, da so vsi na neki ravni ranjeni, tudi če se tega ne zavedajo. Kar vključuje tudi njo.

ONA ve, da smo vsi ENO.
ONA ve, da je žival in da je del narave.
ONA ve, da se je rodila kot Duh in to povezanost z nečim, kar jo presega, nadvse ceni, vse svoje odraslo življenje.

ONA ve, da je edina avtentična moč, ki jo ima, njena moč, da upravlja s svojim senčnim jazom in otroci, ki potrebujejo njeno sočutno usmeritev.

ONA ve, da resnična moč leži v ciklih, krogih, valovanju, vodnih kapljicah, energiji in skupnosti. Ve, da niti ravne linije, niti hierarhija nimajo mesta v Univerzalnih zakonih.

ONA ve, da so prihodnje generacije odvisne od njenih akcij.
ONA soustvarja skupnosti, kjer so vsi spoštovani in cenjeni, vključno z vsemi štirinožci, dvonožci, krilatimi, tistimi s plavutmi in drugimi.

ONA drži sveti prostor v Domu, da so vsi, ki vstopijo, dobrodošli, nahranjeni in deležni zdravljenja, direktno ali indirektno.

ONA živi svoj najvišji namen.
ONA ljubi z globokim sočutjem in razumevanjem.
ONA se smeji, praznuje smešnost življenja in objema vse in vsak Sveti trenutek z ljubeznijo.

ONA ve, da je HARMONIJA najbolj modra pot.

Zapisala: Mare Cromwell 05.03.2014
Original najdeš tukaj

Prevedla: Taja Albolena 2021

Uživaj življenje

Nekoč je živel gospod, ki se je odpravil na turistično potovanje po Evropi.
Ob prihodu v Združeno kraljestvo si je kupil nekakšen vodič po gradovih.
V njem je bilo veliko zanimivih gradov, najbolj pa je njegovo pozornost pritegnil grad, ki so ga oglaševali kot “obisk vašega življenja”.

Na fotografijah je grad sicer deloval povsem običajno, a ogled tega gradu so popotniki še posebej priporočali.
Opis in mnenja o gradu so vzbudila gospodovo pozornost in še tisto popoldne je iz hotela poklical ter se dogovoril za čas obiska.

Zaradi komplikacij na poti je turist 10 minut po dogovorjeni uri prišel do gradu. S
topil je k moškemu v karirastem krilu, ki ga je čakal, in ta mu je zaželel dobrodošlico.

“So drugi že odšli z vodnikom?” je vprašal gospod, ko ni videl nobenega drugega obiskovalca.
“Drugi?” je vprašal moški. “Ne. Obiski so individualni in brez vodnika.”

Nato mu je na kratko opisal zgodovino gradu in ga opozoril na nekaj stvari, na katere naj bo posebej pozoren: slike na stenah, oklepe v mednadstropju, bojne naprave v severni sobani, katakombe ter druge zanimivost.
Moški je nato turistu izročil žlico in mu rekel, naj jo drži vodoravno, z vdolbino navzgor.

“Zakaj pa to?” je bil radoveden obiskovalec.
“Mi ne zaračunamo običajne vstopnine. Da ocenimo strošek posameznega ogleda, si pomagamo takole. Vsak obiskovalec s seboj nese takšno žlico, zvrhano polno drobne mivke. Na žlici je točno sto gramov mivke. Po obisku gradu stehtamo mivko, ki je ostala v žlici in zaračunamo funt za vsak izgubljeni gram. Tako lahko ocenimo strošek čiščenja,” je pojasnil.

“Kaj pa, če ne izgubim niti grama?”
“V tem primeru je obisk brezplačen.”

Gospod je presenečeno gledal, kako je gostitelj napolnil žlico z mivko in se odpravil na pot.
Z zaupanjem v svojo mirno roko se je zelo počasi, s pogledom uprtim v žlico, povzpel po stopnicah.
Ko je prišel do sobane z oklepi, raje ni vstopil, ker se je zbal, da bi mu prepih odpihnil mivko.
Izognil se je ogledu razstavljenih predmetov pod stopniščem, saj bi se za to moral skloniti, s čimer bi iz žlice zagotovo stresel nekaj mivke. Podobno se mu je zgodilo pri strmih stopnicah, ki so vodile v druge sobe.

Gospod se je ponosno odpravil po hodniku nazaj na izhodišče, kjer je moški v škotskem krilu čakal s tehtnico.

“Osupljivo,” je rekel gostitelj. “Izgubili ste manj kot pol grama. Ogled za vas je zato brezplačen.”

Turist se je zmagoslavno nasmehnil.
“Ste uživali v ogledu?” je za konec še zanimalo moškega.

Obiskovalec se je obotavljal, potem pa je le iskreno povedal: “Po pravici povedano, ne kaj dosti. Tako sem bil zaposlen s tem, da sem pazil na mivko, da si nisem imel priložnosti ogledati stvari, o katerih ste govorili.”
“Groza!” je vzkliknil moški. “Glejte, naredil bom izjemo. Še 12 minut je do naslednjega obiskovalca. Ponovno vam bom napolnil žlico, a tokrat ne mislite nanjo. Vstopnine vam ne bo treba plačati. Pojdite in se vrnite, preden pride naslednji gost.”

Turist je nemudoma pograbil žlico in stekel v prvo nadstropje; tam se je na hitro razgledal, nato pa zdirjal v katakombe. Ni se dolgo zadrževal, ker so minute tekle. Skočil je še do stopnišča, nato pa je hitro stekel do moškega pri vhodu in mu izročil prazno žlico.

“No, tokrat ste brez mivke, a nič hudega, saj imava dogovor. Kako je bilo? Ste uživali v ogledu?”
Obiskovalec se je ponovno nekaj minut obotavljal, nato pa ponovno priznal: “Pravzaprav ne. Tako se mi je mudilo končati obisk, da sem stresel vso mivko, užival pa vseeno nisem.”

Mož v krilu se je nasmehnil in dejal: “Nekateri se gibljejo po gradu svojega življenja tako, da bi jih čim manj stalo in zato v njem ne uživajo. Spet drugim pa se tako mudi in bi radi čim prej vse opravili, da vse zamudijo in v tem ne uživajo. Redki si vzamejo čas za ogled. Ti odkrijejo vsak kotiček, vsak korak in uživajo v njem. Vedo, da ne bo zastonj, zavedajo pa se, da je življenje vredno tega stroška.”

Ne pozabite uživati v svojem življenju.
Brez hitenja, brez obremenjevanja s stroški.
Preprosto počnite tisto, kar polni vašo dušo in se ne obremenjujte preveč s časom ali denarjem.

Življenje je samo eno.
Ne pozabite ga živeti.

Avtor zgodbe: Jorge Bucay