Ena tistih stvari, ki jih v zadnjem času opažam je, kako vse dobre stvari v povezavi s tem, kaj bi nam lahko pomagalo zaživeti bolj izpolnjujoče življenje postajajo mehanizmi, ki žensko vodijo v še večjo produktivnost. In v končni fazi krutost do same sebe.
Ker če ne slediš nasvetom, pravilom in trendom, kako naj bi ženska živela, sledila svoji cikličnosti, bila xyz, je na koncu nekaj narobe s tabo.
In zase vem, da sem v to past najbolj globoko stopila, ko sem se znašla na preizkušnji v svojem partnerskem odnosu.
Ker odnosi so nam ženskam Sveti.
Res, res nam je pomembna povezanost in zanjo smo pripravljene narediti marsikaj.
Spremeniti sebe.
Spremeniti njega.
Izgubiti stik s sabo in z vsem, kar nam je pomembno.
Pozabiti na vse svoje vrednote.
Prilagodimo se.
Ustrežemo.
Razprodamo vse kar nam nekaj pomeni.
Razdamo se do te mere, da slečemo s sebe vse.
Pretvarjamo se, da smo nekdo, ki me sploh nismo.
Vse za povezanost.
In ko ostaneš sama, zavrnjena, zatrta, zapuščena, si prepričana, da je nekaj narobe s tabo.
Ker so nas tako strenirali.
Če nekaj ne gre kot bi moralo po pravilih, potem je krivda na strani ženske.
Požremo vse.
Požiramo vedno znova in znova.
In tudi, če mi ženska zagotavlja, da jo to sploh ne zanima, vem, da je to samo fasada, ki skriva bolečino, ki jo je v svojih odnosih izkusila.
Ja pogumne smo. Srčne smo.
In tako faking globoko ranjene.
Sistem Patriarhata, Kolonializem in Kapitalizem so poškodovali tkanino življenja in ustvarili globoke travme v sami esenci ženstvenosti.
Ženska je bila tisočletja kaznovana.
Mučena. Ubita.
In še danes v sebi čutimo posledice.
Ne glede na ves napredek in vse fine stvari, ki jih znamo povedati o moderni dobi, ženska danes še vedno posluša kaj bi morala početi in česa vse ne bi smela početi.
Ja ločene smo od svoje notranje modrosti in ne zaupamo svoji intuiciji.
Še vedno sprašujemo, če imamo dovoljenje, da obstajamo.
Še vedno poslušamo druge, ko nam govorijo kaj je dobro za nas in usmerjajo naša življenja.
Govorili so nam, da smo manjvredne.
Sužnje.
Da smo grešnice.
Da so naša telesa vir zla in da bi se ga morale sramovati.
Da smo se rodile ničvredne in se moramo vedno znova dokazovati.
Da smo nore. Zmešane.
In verjele smo jim…
In ko si v odnosih na preizkušnji pride v ospredje cel paket…
Strah, da boš zapuščena, zanikana, da boš ostala sama ker je itak nekaj narobe s tabo.
Strah da si preveč. In da si hkrati premalo.
Strah pred nemočjo. Strah pred močjo v sebi.
Strah pred ponižanjem.
Strah, da boš izločena iz skupnosti. Da boš izobčena.
Sram.
Strah, da te bodo imeli za noro. Da si histerična.
Strah pred izgubo nadzora.
Nezaupanje.
Primerjanje z drugimi.
Tekmovalnost.
In na polno greš v iskanje potrditve zunaj sebe.
Skušaš ustrezati. Ugajati.
Prilagodiš se.
Se razdajaš za druge.
Razprodaš vse kar imaš.
Se pretvarjaš, da zmoreš vse sama.
Dokazuješ, da si dobra.
Dokazuješ, da nisi preveč.
Da si Dobra Ženska.
In greš nazaj v vrsto.
V svojo škatlico.
Se trudiš dalje.
Spreminjaš sebe.
Popravljaš sebe.
Delaš na sebi.
Leta. Desetletja.
Izčrpavaš sebe.
Ker je to, da se trudiš biti vse za vse tako faking utrujajoče.
Kot hrčki na kolesu smo.
Poganjamo dalje.
Trudimo se.
Biti koristne.
Produktivne.
Zaželene.
Verjamemo temu, kar nam še vedno govorijo.
Da preživiš, če si… Dobra. Ponižna. Poslušna. Prijetna. Praktična. Produktivna. Koristna.
Kako naj zaupamo drugim ženskam, če je bil do nedavnega edini način, da je ženska napredovala, dosegla status ali imela denar, če se je dobro poročila.
Je potem kaj čudnega, da ženske še vedno tekmujemo med sabo in se primerjamo druga z drugo?
Če je bila ženska še pred 100 leti lastnina!?
Kako se osvobodiš?
Skozi sebe. V sebi.
Ne od zunaj.
Od znotraj navzven.
Da uzreš bogastvo v sebi.
Da razpustiš rane, ki jih imaš v sebi.
Da alkimiziraš ta svinec, ki si ga prevzela od prednic.
Da v sebi najdeš suverenost. In avtonomnost.
Da si sama svoja.
Da v sebi odkriješ moč ženske.
Da si ženska.
Namesto, da se trudiš biti kar nikoli ne boš – moški.
In ja, v sebi moraš najti pogum, da hodiš po tej poti.
Da terjaš svoje Darove zase.
Da se spomniš svoje izvorne narave.
Da nehaš napadati samo sebe.
Se bojevati. Tekmovati.
Se skrivati.
Nisi sama.
Odnos s sabo, v sebi je začetek vseh odnosov z ljudmi in stvarmi v našem življenju.
Kako držati sebe, ko so tvoji odnosi na preizkušnji?
Kako ne zapustiti same sebe, ko se vse podira?
Kako poskrbeti zase brez občutkov krivde in brez samo-obtoževanja?
Podrobnosti delim v spletnem druženju Odnosi na preizkušnji.
Ker živimo v takem času, ko so na preizkušnji.
In ko je praksa tega, da postavimo nove temelje za svoje novo življenje ključnega pomena.
Ker to, da pobegneš od vsega ne deluje.
Ker ignoriranje vsega ne deluje.
Ker to, da zapustiš samo sebe ne deluje.
Ker kaznovanje sebe ne deluje.
Kaj deluje? Pridi na klic, podelim s tabo.
Podrobnosti najdeš na povezavi http://divine.si/aktualno/odnos.html
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
