Voznik taksija iz New Yorka je zapisal tole zgodbo:
Prispel sem na naslov in pohupal. Po nekaj minutah čakanja, sem pohupal ponovno. Ker je bila to moja zadnja vožnja v tem dnevu, sem pomislil, da bi kar odpeljal, vendar sem namesto tega parkiral avto in se napotil do vrat hiše. Potrkal sem in zaslišal: “Samo trenutek,” glas starejše ženske. Nato sem zaslišal kot bi nekdo nekaj vlekel po tleh.
Po dolgi pavzi so se vrata odprla. Majhna ženska v njenih 90-tih je stala pred menoj. Nosila je potiskano obleko in majhen klobuček s tančico, kot bi bila iz filma iz leta1940. Poleg nje je stal majhen kovček. Stanovanje je bilo videti, kot da nihče ni živel v njem že leta. Vse pohištvo je bilo prekrito z rjuhami.
Nikjer nobenih stenskih ur, nobenih okraskov, nobenih slik. V kotu je stala škatla polna fotografij in steklovine.
‘Lahko odnesete kovček v avto, prosim?’ je rekla. Dvignil sem kovček in ga pospravil v prtljažnik in se vrnil, da bi ji pomagal po stopnicah. Sprejela je mojo roko in se počasi premaknila proti robniku.
Kar naprej se je zahvaljevala za mojo prijaznost. ‘Saj ni nič’, sem ji zagotavljal. ‘Samo poskušam pomagati svojim potnikom na način, kot bi si želel, da bi delali z mojo materjo.’
“Oh, tako prijazen fant”, je rekla. Ko sva prišla do taksija, mi je dala naslov in nato vprašala, ‘Ali lahko peljete skozi središče mesta?’
‘To ni najkrajša pot,’ sem jo opozoril.
‘Oh, nič hudega,’ je rekla. Nikamor se mi ne mudi. Sem na poti v hospic.
Pogledal sem v vzratno ogledalo. Njene oči so se iskrile. ‘Nobene družine nimam več,’ je nadaljevala z mehkim glasom. ‘Zdravnik pravi, da mi ni ostalo veliko časa.’ Tiho sem segel do taksimetra in ga ugasnil.
‘Katera pot vam je najljubša?’ sem vprašal.
Naslednji dve uri sva se vozila po mestu. Pokazala mi je stavbo, kjer je nekoč delala kot upravljalka v dvigalu.
Vozila sva se skozi sosesko, kjer sta z možem živela kot mladoporočenca. Ustavila sva se pred trgovino s pohištvom, kjer je bilo včasih plesišče in kjer je plesala kot mlado dekle.
Včasih me je prosila, naj zmanjšam ali ustavim pred stavbo ali na vogalu, kjer sva samo sedela in strmela v temo zunaj, brez da bi karkoli rekla.
Ko so se prvi žarki sonca plazili čez obzorje je naenkrat rekla, “Utrujena sem. Pojdiva zdaj”.
V tišini sva se vozila do naslova, ki mi ga je dala. Prispela sva do majhne stavbe senatorija in zapeljal sem po dovozu do vhoda.
Dežurni osebi sta stopili skozi vrata takoj, ko sem parkiral. Bila sta zaskrbljena in osredotočena, ko sta opazovala vsak njen gib.
Videti je bilo, da so jo pričakovali.
Odprl sem prtljažnik in vzel njen majhen kovček, ter ga odnesel do vrat. Žensko so medtem posadili v voziček.
‘Koliko sem vam dolžna?’ je vprašala in segla v svojo torbico.
‘Nič,’ sem odgovoril.
‘Vendar morate zaslužiti za preživetje,’ je rekla.
‘So še drugi potniki,’ sem odgovoril.
Brez razmišljanja sem se sklonil in jo objem. Trdno me je stisnila.
‘Stari ženski ste polepšali dan. Izkusila sem droben trenutek radosti,’ je rekla. ‘Hvala.’
Stisnil sem ji roko in odkorakal v motno jutranjo svetlobo.
Za menoj so se zaprla vrata. Slišati je bilo kot bi se zaprlo življenje.
Po tem nisem več pobral nikogar v tej izmeni. Vozil sem se brezciljno izgubljen v razmišljanju.
Čez ves dan praktično nisem spregovoril.
Kaj bi se zgodilo, če bi ta ženska dobila jeznega voznika, ki bi neučakano hotel čimprej zaključiti svojo izmeno?
Kaj če bi jo zavrnili ali pa bi po prvem hupanju enostavno odpeljali?
Če takole na hitro pogledam, mislim, da je bila to najpomembnejša stvar, ki sem jo naredil v svojem življenju.
Ljudje mislimo, da se življenje vrti okoli veličastnih dogodkov. Vendar nas veličastni dogodki pogosto ujamejo nepripravljene, ko se ne zavedamo, lepo zaviti v to, kar mnogi sodijo kot majhne ali nepomembne stvari.