Prefinjeno je. Skrito. In lovke, ki te ovijajo in držijo ujeto niti ne čutiš, niti jih ne vidiš.
Živo se spomnim, kako ponosna sem bila, ko sem bila leta 2005 povabljena v Laguna Beach kot asistentka na seminarju, kjer sem bila leto pred tem udeleženka.

Počutila sem se pomembna in bila sem v devetih nebesih.
Oblečena kot boginja v plapolajoči dolgi obleki in z obveznimi širokimi rokavi bi lahko prisegla, da sem lebdela nad tlemi in sploh nisem hodila po tleh.

Do trenutka, ko sem bila opomnjena, da sem tam kot asistentka z obveznostmi in dolžnostmi. Da nisem tam zato, da bi se zabavala.
Niso bile besede tiste, ki so zabolele, temveč tisto, kar se je skrivalo zadaj.
Le da takrat še nisem znala ubesediti tega, kar sem doživela.

Naredila sem to, kar sem znala najboljše od vsega in to je, da sem se potegnila nazaj, ugasnila svojo Luč in se skrila. V tem sem bila fenomenalno dobra. To sem mojstrila že vse od svojega otroštva.

Leta kasneje sem dobila odgovor na to, kar se mi je zgodilo tistega lepega sončnega popoldneva na drugem koncu sveta.

Patriarhat vedno poskrbi za to, da veš, kje je tvoje mesto.
Vedno te opomni na to, da si dolžna svoje zadovoljstvo pripisati nekomu drugemu.
Skozi tekmovalnost vedno znova poskrbi, da drugi poskrbijo za tiste, ki bi si želeli malo po svoje.
Pikre pripombe in primerjanje pa je tisto, ki stvari drži pod kontrolo.

In to sem v zadnjih letih opažala vedno bolj.
Veš tisto, ko eno stvar prepoznaš in jo nato vidiš in slišiš povsod.

Tako sem postala pozorna na trend, ki je vedno bolj močno prisoten v ženskih duhovnih krogih… žensko, ki je boginja.
Trend, ki pravi, da moraš zdravo jesti, živeti brezhibno, meditirati in biti popolna.
Predstavlja žensko, ki vstaja s soncem, takoj zjutraj dela jogo in potem popije obvezni zeleni napitek, ki ve kako manifestirati tisto, kar si najbolj želi in seveda ve kako biti prijazna, zadovoljna in izpolnjena cel dan.

Moj prvi impulz je bil odpor do tovrstne popolne podobe, ki zelo spominja na tisto sliko popolne mame in poslovne ženske, ki jo predstavljajo mediji. Ker je upornica v meni zelo živa, običajno tako prepoznam, da se v globinah skriva nekaj več, s čimer se moram spogledati.

In tako sem prepoznala Patriarhat, ki se je zelo uspešno infiltriral v duhovnost. Vidim žensko, ki se trudi biti popolna in sili sebe, da bi ustrezala idealom. Vsake toliko slišim, ko se ženske zberemo skupaj, da ne bi smele biti v hlačah, temveč v krilih, če bi hotele zares ustrezati tisti podobi boginje.

Danes povsod vidim tisto, kar sem leta 2005 poskušala posnemati – mehke in plapolajoče obleke, bujen nakit in vse tisto, kar sem mislila, da pooseblja božansko žensko.

Ko odprem svetovno medmrežje, sem na vsakem kliku bombardirana s seksi duhovno žensko, ki ve kaj hoče in zavestno ustvarja življenje kot si ga želi. Svobodna je.
Kar naprej potuje in ima svoj dom urejen po zadnjih trendih, ki narekujejo, da mora imeti samo 30 knjig, vse ostalo je nezaželena krama.

Vse se sveti in lišp je preplavil duhovni trg.
Vsi so zadovoljni in svet je prelep.

Ko odprem svoj profil na Facebooku me ima, da bi ga kar zaprla. Idealne podobe opremljene z razsvetljenimi citati mojstrov me preplavijo. In vsakič znova se zavem tega, kako pomembno je biti v svojem centru, v stiku s seboj, da lahko iz vsega plevela, ki je na voljo, izluščiš semena, ki jih je vredno saditi, negovati in gojiti v močne rastline.

V zadnjem času se vedno pogosteje sprašujem ali še želim podpirati vse to s svojo energijo in se ob tem tudi sprašujem, kaj vse podpiram s svojo energijo.

Videti je, kot da smo se popolnoma izgubili v virtualnem svetu in ko takole opazujem iz ozadja, vedno bolj vidim kako uspešno je Patriarhat zamenjal svoje barve in kako uspešno nam prodaja iste stvari kot že tisočletja, le da so oblečene v druga oblačila.

Danes Patriarhat nosi kostum Boginje.

Ta trend sem začela opazovati že leta nazaj, ko me je nanj opozorila Sera Beak z zapisom, ki ga lahko najdeš tukaj.

Pred nami je mesec, ki nas bo pocukal za rokav in opomnil, da se  iskanje Sebe v zunanjem svetu ne obnese. Ne glede na to, kako pocukrane so podobe, ki jih gledaš. In ja, ob tem vidim tudi to, kar je tako lepo ubesedil Henry David Thoreau; vrtnice in resnica imajo trnje.

Resnica običajno ni prijetna.
In vendar se slej ko prej srečaš z njo.
Ne glede na vse duhovne prakse, ki jih delaš, so le-te lahko samo duhovni obvozi, ki jih uporabljaš za to, da se izogneš sama sebi in temu, kar se skriva v tebi. Da se izogneš Celoti Sebe.

In fenomen, ki ga opažam v zadnjem času je odvisnost od duhovnosti.
Odvisnost od knjig, predavanj, meditacij in praks, ki jih uporabljaš za polnjenje praznine v svoji notranjosti enako uspešno kot karkoli drugega; alkohol, kofein, zdravila ali drogo. Tisti odmerek dopamina, ki ga nujno rabiš, da se počutiš okej in ga dobiš samo, če narediš vse predpisane prakse že takoj zjutraj.

Ja, popolnoma razumem žensko, ki se ji tam nekje na prehodu v petdeseta upre vsa zdrava prehrana, zdrave prakse, duhovne knjige in ves balast, ki ji je pomagal skriti to kdo ona zares je.
Ker če ne prej, te ta prehod opomni na to, kako minljiva si v resnici in kaj je tvoje resnično srčno hrepenenje.

In da se razumeva, seveda ti duhovne prakse lahko koristijo, vendar le, če niso nadomestki za nekaj, po čemer hlepiš in si to poskušaš kupiti zunaj sebe.

In vem, da je v vsej poplavi ponudbe in vsega, kar bi morala delati, brati in poslušati težko najti tisto, kar se te resnično dotakne in te še bolj sleče. Navznoter, ne navzven.
Vem pa tudi, da te praskanje po površini v resnici ne zadovolji.

Boli me, ko poslušam ženske, ki so hotele izboljšati svoje odnose in so poiskale pomoč pri mojstrih tantre, ki so jih izkoristili za svoj užitek.

Boli me, ko slišim zgodbe, kako so po letih diet in zdravega prehranjevanja, številnih super živilih, ki so jih pile ob točno določeni uri ugotovile, da jim vse to ni preprečilo bolezni s katero se soočajo.

In iz lastne izkušnje vem, ker sem sveto zaupala, da me bodo rešili vnebovzeti mojstri in angeli, da te vse počaka.
S svojim sranjem se moraš soočiti slej ali prej.
Vse te počaka.

Ker veš, tukaj na tem izjemnem planetu si z razlogom.
Sama si izbrala, da boš točno na tem mestu, v tej družini, s temi prijatelji, s točne temi težavami, ki te pestijo, ker je to tvoja priložnost za rast, razcvet in tvojo evolucijo.

In v resnici samo ti veš, kaj je tisto, kar si skrivaš. Kar te boli. In kar moraš objeti v sebi.
Globoko verjamem, da vsak na koncu pride do tistega bistva, ki se skriva globoko v notranjosti.

Vedno pa imaš na izbiro ali do tega prideš skozi trpljenje ali malo bolj na prijazen način.
Pa tudi kako hitro se premikaš skozi vse tisto, kar ti stoji na poti.

In roko na srce, tistih nekaj gubic, ki se pojavljajo na mojem obrazu, ker se že več kot štirideset let smejim, pačim in jokam samo kažejo na dejstvo, da sem živa.
In tudi tistih nekaj dodatnih kilogramov, ki so zaoblili moje žensko telo jemljem kot dokaz, da sem živa.
Ja, nisem popolna, daleč od tega. In tudi urejena nisem.
Ja, imam narastek in resno razmišljam, da bi svojim sivim pramenom dovolila na svobodo, da jih ne bi več skrivala, ker tako veleva… kdo že!?

V vseh teh letih, kar delam z žensko Dušo sem se naučila, da ženstvenost nima nobene veze z zunanjostjo in hkrati ogromno z notranjostjo. Z mehkobo in modrostjo, sprejemljivostjo in drznostjo, prisotnostjo in sijajem, ki prihaja od znotraj.

Živimo v družbi, kjer so selfiji pričakovani in kjer je narcizem nekaj, kar je cenjeno.
Kjer je bolj pomembno koliko ljudi te sledi na socialnih medijih kot kako resničen si, koliko dejansko čutiš in kaj so tvoje vrednote.

Objektivizacija se je uspešno preselila tudi v duhovne vode.

Duhovnost uporablja iste prijeme Patriarhata, kot ji lahko zasledimo drugje… zasramovanje, razvrednotenje, kontrolo, potiskanje, vse zavoljo razsvetljenja.

Radikalna iskrenost s seboj in do sebe je danes nujno potrebna, da sploh prepoznaš kaj je iluzija in kaj je resnično. Avtentičnost ni le beseda, ki se dobro sliši, od tebe terja, da si poveš resnico. In resnica ponavadi ni puhasta, rožnata in seksi.

Pred nami je mesec, ko bomo praznovale ženske in mame.
Mesec, ki te bo spomnil na to, da ljubezen do sebe ni zgolj skovanka, ki je privlačna za uho ali masaža, ki si jo privoščiš, ko si že na pol mrtva.

Ljubezen do sebe je izbira. Ko sebe postaviš na prvo mesto.
Poznaš svoje meje. Veš kje se ti končaš in se začne drugi.
Terja, da prevzameš polno odgovornost zase in za svoje življenje.
Je avtentična in radikalno iskrena. Razgali te in sleče do konca.

Nauči te objeti sebe točno tam kjer si, takšna kot si.
V tem trenutku, zdaj.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Kot empatinja sem se v svojem življenju soočala s številnimi izzivi in težavami.
Pogosto sem mislila, da sem malo zmešana. In dokler nisem svoji mentorici, ki me je vprašala, zakaj me je tako strah biti vidna in se izpostaviti odgovorila, da me je strah, da bodo ljudje mislili, da sem nora, lanskega junija, se sploh nisem zavedala, kako močno sem se trudila biti nevidna.

Od kar pomnim, sem imela občutek, da sem nevidna za širši svet.
Da me ljudje sploh ne vidijo.
Na nek način sploh nisem zares obstajala.

Zelo zgodaj sem se naučila, da sem zavoljo preživetja prevzela čustva in težave drugih nase. Da oni ne bi trpeli.
Bila sem reševalka brez da bi sploh vedela kaj počnem.

Potrebovala sem desetletja, da danes lahko ubesedim to, kar sem vseskozi čutila.

To, kar je značilno za empatinjo je, da kot goba vsrkava čustva drugih.
In priznam, da sem do tega, kar bom s teboj podelila danes prišla šele decembra 2018, ko smo na poti v London.
In mimogrede, vedela sem, da bo London izziv za mojo hči, ki je bila pogosto označena kot pretirano občutljiva.
Vedela sem tudi, da bomo imeli izzive z držanjem svojega energijskega prostora in vdori močnih energij v osebno polje, saj sem energijo Londona začutila že junija, ko sem bila v mestu sama.

Kot empat zlahka začutiš preplavljenost z dražljaji okolice. Energije okoli sebe čutiš do skrajnosti. In ker poznam devinsko bitje Londona sem vedela, da je pred nami teden intenzivnega učenja.

Živčni sistem empata se na svet odziva pretirano, ker nima filtrov, kot jih imajo običajno ljudje. To je kot bi živec zaznaval dražljaje brez mielinske ovojnice, ki ščiti živec, kar pomeni, da izkušnje doživljaš pretirano in si vse prepogosto na meji bolečine. Tako intenzivno je, da je boleče.

Namesto, da bi tuje energije zadržal zunaj svojega energijskega polja, vsemu odpiraš vrata in imaš pogosto občutek, kot da sploh nimaš vrat. Ponotranjiš tako pozitivne, kot stresne izkušnje brez filtrov.

Ker je v zadnjih mesecih vsega čisto preveč je to, kar bom s teboj delila v nadaljevanju še toliko bolj ključnega pomena.

Zase lahko rečem, da mi desetletja ni bilo jasno kako to, da ne morem manifestirati in delati kreacije na tak način kot bi si želela, zakaj se stvari tako hitro sfižijo in zdaj poznam odgovor. Ker svet okoli mene tako močno vpliva na mojo notranjost.

Živo se spomnim izkušnje, ki jo je imela moja starejša hči z neznanko na ulici, ki jo je s svojo negativno energijo tako preplavila in prestrašila, da ni mogla spati. In še danes, kljub temu, da je minilo deset let od tega mi pove, kako globoko jo je pretresla ta ženska, ki je sedela pri sosednji mizi v lokalu, kjer smo bile na sladoledu.

In danes mi je jasno tudi to, da na empatinjo vpliva tudi neznanec, ki sedi poleg nje v kinu. Spomnim se sebe in svoje zgroženosti, ko sem sedela ob prijetnem gospodu, medtem, ko so se v moji notranjosti odvijali filmi, ki bi jih zlahka pripisala 50 odtenkom sive. In ne ni žur, ko vse to doživljaš v sebi, kot da je tvoje.

Zato sploh ne preseneča, da empati izkušajo kronično utrujenost, čustveno izgorelost, izpraznjenost in mentalno izčrpanost. Vsega je enostavno preveč, zaradi česar pogosto hrepeniš po pobegu od sveta in sploh vsega. Odmik od sveta se ti pogosto zdi še najbolj posrečena izbira.

In to kar je pogosto posledica vsega stresa, ki ga vsrkaš vase, so nerazložljive bolečine in številne, še posebej avtoimune bolezni, ki jih zdravniki ne znajo razložiti ali pa kljub letom ali celo desetletjem in številnim dietam, zdravemu načinu življenja in prehranjevanja stvarem nikakor ne prideš do dna.

Ko tole bereš, se zagotovo spomniš koga, ki ima tovrstne simptome, pa mu okolica vztrajno prigovarja, da je preveč občutljiv ali občutljiva in naj se že enkrat zberejo in razvijejo bolj trdo kožo.

Spomnim se sebe, kako mi je do živega prišlo nenehno zasramovanje v stilu ne bodo no tako občutljiva, ki me je vsakič znova spravilo v stisko. Ker če bi vedela, verjemi mi, da bi to že naredila.

In k pisanju prispevka me je spodbudilo predvsem nepoznavanje ljudi in dejstvo, da so številni takoimenovani novodobni otroci o katerih sem tam v letu 2004-2006 veliko govorila tudi sama, saj veš, Indigo in Kristalni otroci, v resnici empati z darovi in sposobnostmi, ki jih ne skrivajo tako, kot sem jih skrivala sama.

Kot empatinja zaznavam globine življenja, njegovo mističnost in magijo.
Globoko se me dotika lepota, čistost in nedolžnost narave. Čutim Zemljo.
In danes vem, da sem tudi zaradi tega začela delati s feng shuijem in energijskim čiščenjem prostorov.
Ker je bila to moja globoka potreba. Imeti čist in prijeten prostor, ki ne vsebuje tujih energij.
Eden od izzivov, s katerimi se srečujem je brez dvoma tuja energija v oblačilih in nakitu zaradi česar zelo premišljeno nakupujem. In ne morem uporabljati že nošenih oblačil, kupovati stvari v starinarnici ali vintage kosov nakita, ne glede na to, da me vedno znova pritegnejo.

Ja, tudi zaradi tega se zlahka pogovarjam z devami predmetov, rastlin in domov, pa tudi z duhovi, ki jih je na pretek.

Vendar sem potrebovala kar nekaj časa, da sem to prepoznala kot moje Darilo in ne breme ali celo prekletstvo. Kajti vse to, kar nekatere očara je bilo točno tisto, zaradi česar se nikoli nisem dobro vklapljala v družbo. Ne glede na to, da sem se trudila.

Verjetno mi je tudi zato blizu citat neznanega avtorja, ki pravi, da če čutiš, da se ne moreš vključiti v ta svet, je to zato, ker si nanj prišla, da bi ustvarila boljšega.

In to je bila moja obsesija od nekdaj. Od kar pomnim sem želela narediti pozitivno razliko in ustvariti boljši svet. Ker me strahote vojn in nasilja, zla, ki smo mu priča vsakič globoko pretrese.

Zaradi tega nikoli nisem marala grozljivk in nasilnih akcijskih filmov ali igric.
In tudi zato sem imela zelo dolgo časa težave z moškimi v svojem življenju. Ker se mi je vse to pretirano testosteronsko merjenje moči, tekmovalnost in adrenalinski podvigi zdelo nepotrebno in brez smisla.

Danes vem, da imam zelo nizek prag senzorične preobremenjenosti, kar v praksi pomeni, da neprijeten dražljaj kot je hrup, množica, jezen človek, močna svetloba in podobno vznemiri moj živčni sistem in to preplavljenost čutim kot nelagodje zaradi katerega bi najraje skočila iz svoje kože.

In ja, ne maram površinskih pogovorov. Izčrpavajo me.
In danes vem, da je to čisto ok.
Taka sem.

Sem se pa morala naučiti in v praksi vedno znova mojstriti razsodnost in razločevanje – Kaj je moje in kaj ni moje?

Empatinja doživlja energije skozi svoje telo. Ker je vse energija, tako čustva, kot fizične zaznave, ponotranjiš tako občutke, kot tudi bolečine in fizične zaznave ljudi in predmetov, ter prostorov, ki te obdajajo.

Včasih se moram v lokalu presesti na kak drug konec zaradi energije, ki jo je v prostoru pustila druga oseba ali dogodek. Včasih tega nisem vedela in sem stvari vsrkala kot goba, nato pa sem potrebovala čas in številne tehnike, da sem se očistila vseh teh vplivov.

Tudi zaradi tega danes ženske učim, kako poskrbeti za svoj energijski prostor, prepoznati energijske vzorce in energijsko čistiti sebe.

Ker se me ljudje tako zelo dotaknejo sem dolgo časa potrebovala, da sem natuhtala kako ravnati s prekletstvi in uroki ljudi, pa tudi dogovori med dušami.
Sem še iz tiste šole, ki je učila, da moraš energijske vezi rezati, vendar sem kmalu ugotovila, da to ne deluje. Ker se vezi vedno znova poustvarjajo nazaj dokler ne razpustiš dogovora, ki tovrstno energijsko povezavo ohranja. Zato danes ženski pomagam opustiti prtljago preteklosti, da resnično zaupa vase, se zanese nase in zasije kot Ženska, za katero se je rodila, da je.

Razlika je med empatično žensko, ki sočustvuje s človekom, kadar prestaja težke trenutke in je vesela za druge, ko so v življenju radostni in empatinjo. Empatija je čustvena resonanca, ki ima svoj spekter. Empatinja pa v svojem telesu zaznava čustva, energijo in fizične simptome drugih ljudi.

Senzitivna je na ton glasu in zna brati med vrsticami. Sliši tudi neizgovorjeno, kar pogosto ni niti malo prijetno.

Vse močno čuti, saj je njen živčni sistem zelo občutljiv.
Zaradi tega je pogosto občutljiva na svetlobo, vonje in zvoke.

Pet intuitivnih jezikov, ki jih govori empatinja so jasnočutnost, jasnovednost, jasnovidnost, jasnoslušnost in jasnoolfaličnost. In pomembno je, da jih spoznaš in se jih naučiš uporabljati.

Več o tem, kako stopiti v svojo žensko moč/svetlobo delim v video seriji Empatinja vzemi svojo moč/svetlobo nazaj. Pofočkaš se >>>tukaj<<<

Bodi Svetloa, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena