Arhiv Značk: v središču

Drobni cukri življenja

Dobile smo se v ženskem krogu in beseda je nanesla na to, kako dragoceno je, da se imamo. In da imamo ta sveti prostor v katerem lahko odpremo svoje srce in podelimo sebe.
Ranljivo.
Iskreno.
Zaupljivo.

Ti drobni cukri življenja so tako zelo pomembni v času, v katerem živimo.

Cukri kot je lepota, pa milina in radost ženske, kot je to poimenovala ena od udeleženk.
Cukri kot je praznovanje življenja.

Pobožalo me je, da imamo ta krog.
Da imamo druga drugo.
In da vidimo dragocenost tega, kar imamo.

Še posebej v tem času zdaj.

Ni prvič, da se ščuva žensko proti drugi ženski.
To je ena od tematik, ki je živa v telesu vsake ženske.
Boleča je.
Bojimo se je.

Ker je krutost ženske, s katero razcefra drugo žensko točno tam, kjer je najbolj občutljiva, tako zelo surova.

Želela bi si, da se to ne bi več dogajalo.
Da bi ženske ugledale, kako zelo dragoceno je sestrstvo in povezovanje med ženskami.
In kakšna moč se skriva v skupnosti.

Vendar sem vedno znova priča nasladi, ki jo krutost daje.
Ko te ženska zabije do nafte.
Ko tekmuje s tabo in te pusti daleč zadaj v oblaku peska.
Ko te s pogledom, z besedo ubije in potem še trikrat pohodi, da je gotova, da se ne boš več premaknila.

Priznam, v svoji mladosti sem se izogibala odnosom z ženskami. Ker so bili tako zelo boleči.
Potem je prišlo obdobje, ko sem se naučila udariti z bičem jezika tudi sama.

Vendar mi to ni dalo zadoščenja.
Povzročilo je še večjo bolečino v meni.

In sčasoma sem prišla do spoznanja, da vedno, ko vrnem udarec, udarim sama sebe.
In da z bojevanjem ne bom prišla daleč.
Tako kot nisem s skrivanjem. In umikanjem.

Najbolj boleči del napada s strani ženske je najbolj prefinjen in preoblečen v osladnost.
Ko misliš, da ti ženska želi dobro. A se ob prvi oviri pokaže, kako zelo kruta zna biti.

Danes vem, da je krutost, ki jo ženske dajemo v prakso druga do druge v resnici tista ista krutost, ki jo izvajamo same do sebe.

Ne more biti drugače.
To kar je v tebi, to širiš do drugih.

Zato je soočenje s seboj in to, da zmoreš voditi sebe, tako zelo pomembno.
Da vodiš svoj notranji svet. In se spogledaš s temi deli v sebi, ki ti povzročajo bolečino.

V zadnjem mesecu je bila senca meseca v sestrstvu Varuhinje Ljubezni Krutela.
Zaznala sem jo v etru, ko sem zasledila kar nekaj zapisov na to temo na svojem FB zidu.
Krutela prihaja v ospredje.

In kurjenje čarovnic je v polnem teku.
Če nisi z nami, si proti nam.

Ločevanje in izločevanje je v zraku.
In izobčenost ni daleč zadaj.

Izobčenost je rana Modre ženske.
Izobčenost je boleča.

Da bi se ji izognile, smo pripravljene narediti marsikaj.
Tudi izdati sestro.
Jo žrtvovati.

Spomnim se odnosa z eno od žensk, za katero bi dala roko v ogenj, da je »moja, moja«. Verjela sem, da me podpira, kot sem jo podpirala sama. In da stoji z mano in ob meni, kot sem jaz stala ob njej in z njo. Čutila sem jo. Ji držala prostor. Jo bodrila. Ji pomagala, da se je soočala s senčnimi deli v sebi. Res bi zanjo naredila vse.

Do tistega dne, ko me je napadla. Do tistega dne, ko sem dobila grožnjo z odvetnikom, ker sem uporabila nekaj njenega.

Bila sem osupla.
Zaradi načina.

Verjela sem, da se lahko pogovorimo.
Uredimo stvari. Prijazno.

A se ni dalo.
Takrat sem ponovno stala soočena s tekmovalnostjo.
In krutostjo.

Še enkrat sem imela priložnost spogledati se z destrukcijo, ki jo prinese s seboj.
In z razdejanjem, ki ga pusti v tvoji notranjosti, ko opravi svoje delo.

In to kar ustvari je nezaupanje.
Nezaupanje ženski.

No, v resnici ga ne ustvari. Le okrepi ga še bolj.
Ker imamo itak v sebi tisočletja zgodb, ko je ženska uničila drugo žensko.

Patriarhat to ve.
In to s pridom izkorišča.
Ve, da je vse kar je potrebno, da vlada, to, da ženske naščuva drugo proti drugi.

In to kjer te drži znotraj tebe, je v krutosti.

Ker se je sramuješ.
Ker je tako brezčutna, trda in brez sočutja.
In ker je to anomalija v naravi ženske s katero ne ve kaj početi.

Zato jo prekrije z osladnostjo in pokrije s krilatico »enosti«.

Soočenje s svojo Krutelo je ključnega pomena, če se želiš osvoboditi.
Da se spogledaš s tem, kako kruta znaš biti.
Popolnoma brez sočutja.

Kako se lahko zneseš nad šibkejšim.
Še posebej takrat, ko si stisnjena v kot.

Kako udariš s svojim bičem.
Vzameš skalp.
Trgaš glave.
Zakuriš človeka.

To je tisti del, ki prizadene.
Onkraj tega, kar lahko ubesediš.

V tej bolečini se zbuja nekaj starodavno ženskega.
Kako je ženska uničila drugo žensko.
Prebuja krutost, ki biva v vsaki ženski.

In lahko te plaši.
Ali pa te prestraši, ko ugotoviš česa si sposobna.

Vendar je ključnega pomena, da si poveš resnico.
Res je tako zelo pomembno, da si naliješ čistega vina.

Ker vse to si ti.
In pogosto si za kulisami, daleč od vseh, ko si sama s seboj v resnici najbolj kruta ravno sama do sebe.

V zadnjem času je toliko govora o empatiji. In o narcisih.
In vendar so ravno empati lahko najbolj narcisistični ljudje, če niso v stiku s seboj in s svojo notranjo pokrajino. Živimo v svetu polarnosti. In pomembno je, da v sebi ugledaš oba dela.

Tako zelo pomembno je spogledati se s seboj. In objeti sebe.
Ker je to edini način, da lahko vodiš z zgledom.

In ko si v stiku s seboj in v sebi res vidiš drobne cukre življenja.
Vidiš jih povsod.

Brez potrebe, da bi jih uničila, ker jih doživljajo drugi.
In brez potrebe, da bi si jih prisvojila ali tekmovala z drugimi zanje.

Obstajajo.
Zate. Zame.
Za vse nas.

In s tem, ko jih opaziš in jih vsrkaš.
Piješ ta nektar življenja in ljubezni.
Nahraniš sebe.
In svojo Krutelo.

Nikamor ne bo šla.
Je del tebe.

Zato je tako zelo pomembno, da jo sprejmeš v svoj notranji tim.
In jo znaš voditi. Upravljati s to energijo v sebi.

Da pozdraviš rano izdaje, uničenja in razčlovečenja.

In če si tudi ti v tem poletju izkušala jezo, bes, željo po maščevanju, tekmovalnost, destruktivnost, ki si jo poskušala nadzorovati z opominjanjem sebe, da moraš biti sočutna in prijazna, pa je vse skupaj izpadlo zelo osladno, potem je to znak, da je v ospredje prišla tvoja Krutela in da je čas zrel, da se z njo spogledaš na štiri oči.

In če potrebuješ pomoč skozi individualno vodstvo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Žanješ tisto, kar si sejala

Ob prazniku prve žetve Lammasu nas mama Gaia spomni na to, da lahko žanješ samo tisto, kar si sejala. Semena zrastejo v rastlino, ki ponudi plod.

Seme temnega dela leta, ki je bilo zasejano na poletni solsticij ob Lammasu začne s svojo pospešeno rastjo. Začenja se faza razpuščanja v črno prst. To je čas zaključevanja, žetve tistega, kar smo sejali spomladi.

Lammas je praznik temne mame. Ko pride v ospredje Kali, ki vlada razpuščanju v izvorno temo. Ravno v času Siriusovega portala, praznovanja Levjih vrat nas Izvorna mati opomni, da se vse poraja iz njene črne ljubezni.
Pred nami je priložnost, da srečamo same sebe v njenem negovalnem objemu.

Lammas nas opomni, da je čas, da se razpustimo v izvorno temo boginje Isis, v objem Izvorne mame. Če smo se na Imbolc porajali v individum, se na Lammas razpuščamo nazaj v celoto vsega kar je.

Tisto, kar te mama Gaia spomni ob tem prehodu v letu je, da ti dih ne pripada. Na posodo je.
Če mama Gaia diha v šestmesečnih intervalih, se na Lammas začenja faza vdiha.
Zrak, ki ga vdihuješ, ti ne pripada. Vstopa vate in potem ponovno izstopi skozi izdih.

V tem intervalu, ko je v tebi pa z njim kreiraš, zdraviš svojo notranjost, jo revitaliziraš in jo prenoviš.

V svoji notranji pokrajini zaseješ semena, ki jih je potrebno negovati, da zrastejo v močne rastline. Tvoje seme, potencial, ki ti je na voljo, sam po sebi ne zadostuje.
Potrebuje prst, hranila, vodo in sonce, da neguješ to seme in da poskrbiš, da je tvoja notranja pokrajina rodovitna.

Tvoje notranje gorivo mora podpirati seme, če želiš, da zraste.

Če zastrupiš svojo notranjo pokrajino s strahom, samo-sovraštvom, z dvomi in žaljenjem same sebe, bodo semena tvojega potenciala težko zrasla.

Velikokrat slišim kakšne so želje in kaj bi si želela, vendar potem ne sledijo navdihnjene akcije, da bi to svoje seme podprla v rasti. Ko poveš kaj bi rada, je pomembno, da to podpreš tudi z energijo, čustvi in mislimi. Uglašenost je resnično pomembna.

Ker žetev se ne zgodi sama od sebe.
Rastlina potrebuje nego čez leto.

In ko obrodi sadeže, se ti sadeži ne poberejo in skuhajo v marmelado sami od sebe.
Treba jih je pobrati in skozi akcijo, kuhanje, pakiranje pretvoriti v ozimnico.

Povsod si ključna sestavina TI.

Z lahkoto bi našla izgovore zaradi česa vse ne morem narediti tega, kar vem, da je potrebno. Ni časa, ni potrebnih virov, ni pomoči, vse to te vedno znova vrača v žrtev.
Zlahka zdrsneš v to, da si žrtev svojega življenja, namesto, da si kreatorka, ki zavestno kreira in uporablja večje cikle, kot vodnike na svoji poti.

Vem, da to terja zavedanje in prisotnost, da si budna in v stiku sama s seboj, da prepoznaš kje se nahajaš. Prevzemanje odgovornosti zase je v ospredju učenja arhetipa Mame.

Kajti žela boš le tisto, kar si posejala in kar si negovala.

V Varuhinji Potencalov ti pomagam odkriti kaj so semena, ki jih nosiš v sebi, da bi jih zavestno zasadila in pobirala njihove plodove še dolga leta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<< Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu! Taja Albolena

Svetilnik v nevihti


“Je čas, ko ocean ni ocean – ni moder, niti ni voda, je nasilna eksplozije energije in nevarnosti: divjost, ki jo lahko prikličejo samo bogovi. Znese se nad otoki, vodo prši čez vrhove svetilnika, kruši koščke klifov. In zvok besnenja pošasti, katere jeza ne pozna omejitev.”

~ M. L. Stedman – The Light Between Oceans

»Jaz sem lani zmrznila.
Šla sem v beg.

Pritiski v službi katerim nisem bila kos, nisem se znala postavit zase, slab partnerski odnos… vse to je povzročilo, da so se moji možgani “skisali”.

Bila sem v depresiji, pa si jo nisem priznala.
Prepozno sem šla po pomoč k zdravnikom.

Ko sem šla, pa sem bila napotena na Center za mentalno zdravje.
Tam so me spustili, čeprav so vedeli, da sem tisto jutro že poskušala s samomorom.

Da je moj oče pred 20 leti naredil samomor.
Pa sem bila spet na kratki bolniški.

Mislila sem, da bom s hojo vse premagala … pa nisem.

Prišel je 20. 11. in nisem zmogla več … mož mi žal ni zmogel pomagati … končala sem pod vlakom, preživela, a sem invalid, brez obeh nog.

Bila sem športna ženska. Vedno družabna… le zase nisem znala poskrbeti.
Prosim, podelite mojo zgodbo med ženske, naj tega ne delajo, naj iščejo rešitve… naj ne naredijo tega svojim otrokom.

Če rešimo 1 življenje, v naši državi so duševne stiske velik problem, ne govorimo o tem, ker nas je sram. Meni pa se je sedaj že toliko ljudi zaupalo, da so na antidepresivih.
Tudi jaz bi bila rešena, če bi me pravilno obravnavali.

Avgusta bom dopolnila 51 let. Težko mi je zelo, a se borim.
Se moram zase in za svoja dva otroka.

Hvala vam za vse. Jaz sem vas že prej spremljala, lani pa je name vplivala tudi korona.
Zaprla sem se vase, svoje stiske nisem delila s prijateljicami. Bodite še naprej tako čudovita.«

Helenina zgodba se me je zelo dotaknila in delim jo, ker iz izkušenj vem eno stvar… tukaj si, da si svetilnik.

In vendar imaš vedno izbiro.

Lahko podležeš pritiskom valov razbesnjenega oceana.
Se počutiš kot žrtev okoliščin.

Ali pa stojiš kot stoji svetilnik.
Ker s seboj prinašaš svojo dušno izbiro in življenjski namen zaradi katerega si tukaj točno v tem času in prostoru.

Če greš skozi težek čas v svojem življenju ali si v težkih odnosih, potem je tala objava zate.

In kljub temu, da bom govorila o svetilnikih, ne bom govorila o novodobnem gibanju, o pozitivizmu in temu da moraš biti vseskozi pozitivna in primer brezpogojne ljubezni, miru in sreče, ko si v življenju soočena s svojo temno nočjo.

Dejstvo je, da smo v obdobju, ko kolektivno potujemo skozi temno noč sistemov.
Stvari razpadajo.

In kljub temu, da mnogi govorijo o temu, kako je potrebno samo biti pozitiven in bo vse ok, največkrat žal ni tako.

So stvari, ki jih vsak nosi v sebi, s katerimi se je potrebno soočiti in ki v tem času, ko je vsak izgubil življenje za katerega je upal, da ga bo živel, prihajajo na površje z divjostjo, ki mnoge preseneča.

Vendar je vse del vsakega posameznika… tako luč kot tema.
Tako pozitivno kot negativno.

In od tvoje sposobnosti, kako se soočaš in kako zmoreš držati prostor za oboje in predelati stvari v sebi je odvisno kako jo boš odnesla v tem času.

Boleče mi je, ko berem ali poslušam zgodbe kot je Helenina.
Veliko jih je.

Ljudje izgubljajo upanje.
In to vodi v izbire, ki so boleče za vse, ne samo za posameznika.

Že desetletja govorim o tem, kako pomembno je dojeti, da je vse v tebi.
In da se vse dogaja zate.

Kar je v tem norem času vse težje prepoznati.
In vendar je to odsev vsega kar človeštvo nosi v sebi.

In to, kar potrebuje preobrazbo ne bo kar samo od sebe šlo.
Tega ne moreš izbrisati ali se temu s pobegom v iluzijo izogniti.
Ne bo kar minilo.

Zato so vprašanja v stilu kdaj bo to mimo, iluzija.

Tukaj si z razlogom.

Za tole si se utelesila.

In spomniti se je treba, da imaš v sebi vse, kar potrebuješ, da se premakneš skozi tole obdobje.

Stabilnost v sebi.
Stik z zdravo pametjo v sebi medtem ko vse nori tam zunaj… to so stvari, ki so v teh časih res pomembne.
In ljubezen.
Ljubezen do sebe.

Kar tisto, kar najbolj vidim je to, kako ljudem meče ven ranjenosti…
….izdajo
…zanikanje
…nasilje in zlorabo
…zapuščenost
…ločenost

Ta zadnja je še posebej aktivna.

Da se izklopiš.
Greš raje v duhovne obvoze, kjer bo vse super in bo nekdo drug poskrbel za vse.
Ali pa igrat igrice, ker se tam ni treba soočati z vsem kar s seboj prinaša življenje.
Romantičen mit o rešitelju, ki te bo rešil zla je utopija.

Zlo je v tebi, je v vsakem od nas.
In na tebi je, da izbereš ljubezen namesto strahu.

Vedno bolj ključno je, da si Varuhinja Ljubezni namesto da se kot ujeta žival bojuješ v prvi vrsti s seboj.

In da ne bo pomote, tudi sama imam preizkušnje v prvem planu.
Hkrati pa vem, da je na meni kako se odzivam.

In paradoksalno je v teh časih nenavezanost na karkoli in neupiranje toku življenja umetnost, ki jo je potrebno usvojiti. To so veščine, ki jih svetilnik daje v prakso.

Jaz vidim in čutim, da vse, vsa orodja, vse kar učim že res dolgo zdaj terja prakso.
Da vse to resnično živiš.

Ker ti izbiraš ali si nemočna ali si močna.
In na tebi je, da držiš svoj sveti prostor.

Videti je kot da se stvari podirajo, ampak vedeli smo, da brez tega, da se podrejo ne moremo priti do temeljev, da bi izgradili novo.

Težava je v romantičnih predstavah kako bi se to moralo zgoditi.
Vendar vsak porod poteka v bolečinah.
Ali to bolečino doživljaš kot kazen ali pa kot prinašalko sporočil je pa stvar notranje naravnanosti.

In tukaj stvari ne moreš posladkati, jih posuti s cukrom in bo boljše.
V sebi se moraš soočiti s svojimi ovirami in s svojo bolečino.
Ona je vodnica skozi tole obdobje.

Žal še vedno nismo na dnu.
Potujemo skozi temen čas.
In tema se poglablja.
Vendar še nismo na dnu.

To govorim že celo leto in pol.
Še vedno nismo na dnu.

In stvari se ne bodo kar čudežno spremenile.

In to, da si kot noj in daš glavo v pesek te ne bo vodilo skozi ta čas brez da bi se bilo potrebno soočiti s tem, kar so ovire, ki jih imaš v sebi.

Veliko tega je programiranje družbe in nedokončane zgodbe na dušni ravni zaradi katerih se vračamo nazaj na Zemljo.

In v takih temnih časih je najboljši nasvet, ki ti ga lahko dam – bodi svetilnik.

Svetilnik stoji.

Tudi takrat, ko okoli njega divja nevihta in valovi pljuskajo čez njegov vrh, svetilnik stoji.

Tole je čas, ko je resnično pomembno, da držiš svoj prostor.
Da si pripravljena na izpade ljudi okoli sebe in držiš meje svojega osebnega prostora.
Da veš, da vsaka nevihta mine.

Svetilnik se ne zapleta z nevihto.
Ne prepričuje je, da naj neha.
Ne moleduje, se ne bojuje niti ne beži pred nevihto.
Svetilnik stoji tam na bregu. Vztraja.

In v vsaki nevihti spoštuje svojo naravo in nevihto, ki divja.

In v času kot je ta, se je pomembno spomniti na to, da si svetilnik.
Ni tvoja vloga da poskušaš popraviti ljudi ali situacije.
Ni na tebi, da kogarkoli rešuješ.
Ni modro, da odkorakaš stran.

So stvari v tvojem življenju od katerih ne moreš preprosto odkorakati.
So odnosi, služba, bolezen, kjer ne moreš pobegniti.

Namesto tega moraš ostati in najti način, kako se soočiš s situacijo ali s človekom.
V sebi je potrebno najti moč, da vztrajaš.

Najti je potrebno načine, kako se soočiti z vse prej kot idealnimi okoliščinami.
Stati v nevihti.

Biti svetilnik v nevihti.

To terja veščine.
Da zapreš okna in vrata.
Poskrbiš, da voda ne pride v svetilnik medtem, ko zunaj divja nevihta.
Da poskrbiš za tisto, kar potrebuješ, da imaš na voljo vžigalice, sveče, toplo obleko in tople odeje, pa dobro knjigo. Modro je imeti ob sebi koga za podporo.

Pomembno je, da imaš skupnost ob sebi.
Skupnost enakomislečih.
Skupnost, ki drži sveti prostor in ga ne razsuva.
Skupnost, ki ve, da ne glede na to, kaj se dogaja v zunanjem svetu, ti izbire odločanja v tebi nihče ne more odvzeti.

Zdaj je čas, ko je modro, da narediš vse kar je v tvoji moči, da ostajaš varna in ustvariš kar se da sijočo prihodnost zase.

V življenju pride čas, ko je potrebno, da si svetilnik ZASE.
Ne za druge, ZASE.

Da siješ luč zase in nase.
Da svojo luč usmeriš navznoter.
Da poskrbiš zase in za svoje potrebe.
Da neguješ najprej sebe.
Zdaj je tak čas.

In ko bo nevihta mimo in bo nebo jasno se lahko pogovarjava tudi o brezpogojni ljubezni in mavricah in pozitivnemu razmišljanju. Prav!?

Dokler pa smo v nevihti, ker ni druge opcije kot ta, da gremo direktno skozi njo, pa je resnično pomembno, da poskrbiš zase in da narediš vse kar je v tvoji moči, da v sebi začutiš varnost in stabilnost. Da si svetilnik.

Če potrebuješ pomoč, da si ta svetilnik, pa me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Osvobajanje

Pride čas, ko se ti upre vse, tudi duhovnost.
Ko ugotoviš, da je tudi duhovnost polna enih navodil kaj bi morala in kako bi morala živeti.

Čas, ko prepoznaš, da še vedno slediš navodilom drugih in ne sebi.
In sama se zelo dobro spomnim, kako se je dogajalo prebujenje na tej ravni.

V praksi sem prepoznala, da je prvo prebujenje običajno povezano z domačim okoljem.
S tem, da prerasteš življenje kot si ga živela do takrat.
Ugotoviš, da si zaprta v škatlico, ki je tako majhna, da v njej sploh ne moreš več dihati.

Vedno bolj je prisotna želja po tem, da se osvobodiš.

Začneš brati knjige. Poslušati predavanja.
Iščeš nekaj, kar bi ti dalo smisel, ki ga v svojem življenju ne čutiš več.

Staro življenje umira.
In v tem procesu potrebuješ nekaj, kar čutiš, da ti pomaga.

Zase vem, da sem se vrgla v branje knjig in poslušanje predavanj.
Hodila na izobraževanja.
Spraševala angele in duhovne mojstre
Iskala sem sebe tam zunaj.

Verjela sem, da se lahko spremenim.
In to sem počela skozi ločevanje in parceliranje same sebe na tisti del, ki se ga moram znebiti in oni del, ki je bil zaželen.

Ločevala sem se v sebi.
In to brezno v meni je bilo vedno večje.

Zagotovo poznaš tisti občutek, ko se trudiš, da bi stvari delala prav.
Že zjutraj začneš z afirmacijami in pisanjem dnevnika, pa z napitki in praksami, ki naj bi te umirile in ti pomagale, da lažje zvoziš dan.

Spomnim se sebe leta 2009, ko je moje življenje razpadlo na prafaktorje.
Takrat sem se trudila in delala vse, kar sem poznala, da bi situacijo rešila.
Bila sem kraljica orodij za samopomoč in poizkusila sem vse kar sem vedela in poznala.
Delala sem na sebi in na svojih prepričanjih.
In zelo sem se trudila.

Težava je bila v tem, da z vsem kar sem vedela in poznala.
Z vsem, kar sem delala »prav« nisem nikamor prišla.
V resnici sem tonila še globlje.

Takrat nisem vedela, da takrat, ko izgubiš življenje kot si ga poznala do takrat vstopiš v proces žalovanja za starim.

Tega si nisem niti dovolila.

Vedno znova sem kot hrček šla v poganjanje kolesa znanega in vedno znova me je življenje zabrisalo dol s tega kolesa.

In s tem se mi je uprlo tudi vse kar sem takrat počela.
Predvsem duhovnost.

Vse kar je samo dišalo po angelih, po boginjah, po afirmacijah, po jogi, po čemurkoli duhovnem se mi je uprlo.

Nisem več mogla brati knjig.
Nisem več mogla poslušati meditacij.
Uprla se mi je vsa poduhovljena glasba.

Vse, kar mi je prej nudilo zatočišče me je začelo motiti.
In se mi upirati.

To je bil težak čas zame.
Še posebej, ker sem v teh vodah tudi delala.

Uprlo se mi je vse.

In ostala sem sama s seboj.
In z vsem, kar mi ni bilo všeč.
Z vsem, kar me je bolelo.

In z vsem, pred čemer so me duhovni obvozi varovali.

Duhovnost je lahko način s pomočjo katerega skriješ tisto, kar je resnično boleče, sama pred seboj. In to poznam zelo intimno.

Šele pred kratkim pa sem spoznala, kako zelo te duhovnost ukalupi v novo škatlico.
Če je družina, odnos s staršem tisti prvi odnos, ki te oblikuje, ta isti odnos v odnosih z ljudmi v duhovnosti samo še okrepiš.

Danes vem, da sem v duhovnih krogih pobrala prepričanja, da denar ni ok in da moje potrebe niso ok. Desetletja sem se trudila, da bi zradirala svoje potrebe in svoj ego.
Zaradi interpetacij duhovnih učenj, ki so vse prej kot duhovne, sem se zopet prilagajala, poskušala ugajati in sem ponovno zatrla samo sebe v imenu duhovnosti in stika z duhovnim.

V resnici si v duhovnosti oblečeš še en plašč, ki ni tvoj.
In ga nosiš dokler ne postane pretežak ali pa te življenje potisne v dogajanje, kjer ti ta plašč raztrga na kose.

In meni je tole medmrkovsko obdobje prineslo na površje še eno plast tega, kako zelo me je duhovnost omejila in v kakšne gluposti sem verjela.

Jaz sem kupila način življenja, ki bi ga morala živeti in kaj vse bi morala delati, da bi se razsvetlila.
Iskala sem tam nekje zunaj in zgoraj. Nekje med zvezdami.
In ob tem zapustila svoje telo.

In tukaj sem prepoznala, kako skozi duhovnost ponovno preigravaš svoje otroške ranjenosti. Si nevidna, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena ali pa ločena od Boga, božanskega, Vesolja, duhovnega, kakorkoli že interpretiraš to.

V resnici pa tečeš le še en krog.

In dokler se ne obrneš od zunaj navznoter in se spoznaš s seboj, se stvari ponavljajo.
Ljudje so drugi. Okoliščine so drugačne.

Ti pa še vedno preigravaš ene in iste zgodbe.
In najbolj osupljivo je, da imaš občutek, da delaš na sebi.

Dokler te življenje ne zabriše ob tla in ti pokaže kje v resnici si.
V odnosu s seboj in s sabo.

In potem se ti vse upre.
To je prva faza žalovanja. Ko zanikaš vse in je vse brez veze.
Potem pride jeza, ker si toliko časa, let, desetletij kao vrgla stran.
Potem pride pogajanje. Vsi tisti kako bi bilo, če bi bilo.
In temu sledi depresija, ko se počasi soočaš z izgubo.
Sprejemanje je peta faza, ko se počasi pomiriš z izgubo.

Vendar je razliko pri meni naredila šele šesta faza, ko sem ugotovila, da je imelo čisto vse skozi kar sem potovala svoj smisel. In ravno ta smisel je tisto, kar te osvobodi.

Skozi 6 faz žalovanja te bom vodila v spletnem intenzivu Varuhinja Luči, kjer bom eno druženje posvetila temu procesu, ki ga je modro poznati, da prideš so smisla in do tega, da sebe v polnosti živiš.

Začnemo 21.6.21 pod okriljem sončevega obrata.
Kako se mi pridružiš najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Prožnost – veščina, ki je v 2021 ključna…

Prožnost je veščina, ki je v letu, kot je tale ključnega pomena.
In priznam, da v preteklih letih o njej nisem kaj dosti slišala ali razmišljala.

Okoliščine, ki jih je razkrilo leto 2020 pa so pokazale, da je sposobnost, da se v času velikih izzivov in negativnih izkušenj, ko te življenje upogne, znaš ponovno postaviti nazaj in vzpostaviti notranjo harmonijo, bistvenega pomena.

Osebna prožnost je veščina povezana s tem, da se znaš zanesti nase in da zaupaš vase, ne glede na to kaj življenje vrže vate. Da zmoreš dostopati do notranjih virov moči in preseči vse tisto kar je potrebno preseči, preobraziti kar je potrebno preobraziti, da bi v življenju ne le životarila temveč cvetela.

Razcvet je odvisen od tvoje zmožnosti razumevanja sebe in svojih preživetvenih vzorcev.

Tvoj odnos s seboj in do sebe predstavlja sam temelj tvoje kapacitete prožnosti.
To, kakšen je tvoj odnos do sebe in s seboj določa kako se boš odzvala na zunanje okoliščine.
Sposobnost, da poskrbiš zase, sebe postaviš na prvo mesto brez občutkov krivde in samoobtoževanja je mesto kjer se vse začne.

Ključnega pomena je, da zmoreš biti prijazna s seboj in ljubiti sebe.
Povezanost s seboj je osnova povezanosti s komerkoli izven tebe.

Pomembno je, da znaš biti sočutna do sebe, da podpreš sama sebe in spoštuješ sama sebe. Ko sprejemaš sebe točno tako kot si in tam kjer si, brez kritike in samoobsojanja, to postavi temelj za tvojo sposobnost samopomiritve.

Mirnost v sebi lahko najdeš samo, če je tvoja sposobnost prožnosti razvita in jo udejanjaš tudi v praksi.

In mirnost je v tem razburkanem času resnično pomembna.
Pa ne govorim o tisti narejeni lažni umirjenosti, ko se prepričuješ v to, da ti dobro gre ali pa o tisti umirjenosti, ki ne gre dlje od tvoje blazine za meditacijo.

Ključ je v mirnosti, ki jo ohranjaš v sebi tudi v najbolj napornih in intenzivnih časih.
Ko si lahko popolnoma mirna na sredi orkana.

Tovrstno mirnost lahko dosežeš le, če imaš resnično ljubeč odnos s seboj in do sebe.

Tisti del v tebi, ki terja občutek varnosti, je tvoj notranji otrok.
In tvoj notranji otrok je tudi tisti, ki ustvarja paniko in nemir.

Od tvoje sposobnosti, da vzpostaviš ljubeč odnos s tvojim notranjim otrokom je odvisno, kako prožna si, ko si soočena z izzivi v svojem vsakdanu.

Naučiti se moraš voditi sama sebe.
In to terja, da odrasteš.
Da prevzameš polno odgovornost zase in za svoje življenje.

Biti odrasla, zrela ženska je za mnoge ženske s katerimi pridem v stik, izziv.
Veliko lažje je poiskati nekoga, za katerega upajo, da bo poskrbel zanje.

Iskanje nadomestnega starša se v času v katerem živimo ne obnese.
In vendar imamo priložnost vsak dan znova opazovati celo vrsto odraslih otrok, ki iščejo nadomestnega starša.

Odrasti je vse prej kot enostavno.
In leta sem se spraševala zakaj je temu tako.

Tukaj je nekaj razlogov…

Prvi je, da živimo v družbi, kjer smo naučeni, da potrditev in pohvalo iščemo pri avtoriteti zunaj sebe.
Ko čutiš bolečino iščeš zunaj sebe kdo je kriv, da se počutiš kot se.
Ko čutiš izgubo, iščeš nekoga, ki ga lahko obtožiš.

Veliko lažje je to, kar se dogaja tebi prevaliti na nekoga tam zunaj, kot prevzeti odgovornost za to, kar se ti dogaja.

Drugi je ta, da smo naučeni, da če je nekaj narobe, to popraviš, spremeniš ali zamenjaš.
In ko imaš občutek, da je nekaj narobe s teboj, ker stvari v tvojem življenju ne gredo kot bi si želela, narediš vse v tvoji moči, da bi to popravila, spremenila ali zamenjala.

Žal v odnosu do sebe to ne deluje.
Ko se oglasi tvoj notranji otrok s svojimi potrebami s tem, da ga poskušaš popraviti ali spremeniti ne prideš daleč. In ja, včasih bi najraje svojega jokajočega in kričečega otroka odnesla k sosedi in ga pustila tam ali ga zamenjala za kakšnega bolj ubogljivega, vendar te možnosti žal nimaš.

Ključ se skriva v razumevanju same sebe in v sposobnosti, da objameš sebe tam kjer si z vsem kar je v tebi.

Tretji je ta, da je rast boleča.
Zato je tako malo ljudi, ki se odločijo za pot rasti, ker terja, da se soočiš z bolečino, ki jo nosiš s seboj.

In odnosi vedno razkrijejo boleče točke.
Odnosi so v resnici ogledala, ki ti pokažejo boleča mesta v tvoji notranjosti.

V letih, ko sem aktivno delala z ženskami v povezavi s partnerskimi odnosi, sem vedno znova naletela na pričakovanje, da bom razkrila kakšno čarobno formulo, napoj ali da bom dala v roke čarobno palčko s katero se bo vse čudežno rešilo.
Vendar taka čarobna palčka ne obstaja.
Odnosi ti vedno razkrijejo kje si v odnosu s seboj in do sebe.
In odnose lahko preobraziš s tem, ko preobraziš sebe.

Vse v življenju so odnosi.
V resnici vse življenje temelji na odnosih.

Vse pa se začne z odnosom do sebe.
In s tem, da moraš odrasti.

Prožnost je tista, ki ti pomaga ohraniti zdravje, blagostanje in odnose, ne glede na negativne okoliščine, s katerimi si soočena.

Prožnost temelji na zaupanju vase.
Prevzemanju odgovornost zase.
Na sposobnosti upravljanja s svojimi čustvi.
Da se pomiriš s seboj.
In se zaneseš nase.

Če na tem področju potrebuješ pomoč in podporo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Če si empatična duša, je zdaj čas, da spustiš in greš s tokom

Vsak prihaja na ta planet s svojim edinstvenim dušnim dogovorom, s svojo misijo, ki naj bi jo zaživel in doživel.
Če si Empatinja in imaš dušni dogovor, da si varuhinja Luči, potem v tem času v sebi čutiš poriv, željo po tem, da bi prispevala in nekaj naredila.

Izziv je vedno povezan z delovanjem.
Ko sem svojo misijo poskušala izpolniti skozi delovanje, so se stvari vedno znova komplicirale.
Ker sem mislila, da moram stvari narediti na točno določen način sem potiskala, silila, se trudila čez vse mere in se vedno znova pizdila, ker se stvari niso odvijale kot sem si zamislila.
Bila sem jezna zaradi nepravičnosti v svetu.
Čutila sem težo odgovornosti in predvsem težo bremena delovanja.
Le da tega nisem znala ubesediti. Prepričana sem bila, da moram stvari narediti popolno, drugače je vse brez veze. Mislila sem, da moram slediti korakom in narediti vse prav.

Moj izziv je bil tudi v tem, da sem bila prepričana, da če nimam točnih navodil in stvari ne delam po korakih, se stvari ne bodo zgodile. Danes vem, da je to posledica programiranja.
Ker to kar je to povzročilo v meni je bilo, da sem čakala na popolna navodila. Raje se sploh nisem lotila stvari, če nisem imela popolnih navodil.

Delovanje me je ustavilo še preden sem sploh začela.
Vse prepogosto sem bila kot športni avto, ki je toriral na mestu, ker sem pozabila prestaviti v prvo prestavo.

Moja velika lekcija v življenju je prišla, ko sem dojela, da ni na meni, da karkoli naredim.
Ko sem dojela, da ni poanta v delovanju.

To je od mene terjalo, da sem se naučila kaj pomeni daritev.
Da predaš stvari v roke božanskemu v sebi.
In božansko je v mojih očeh Ljubezen. Ker je vse kar obstaja stkano iz Ljubezni.
Vse je svetloba, ki jo čutiš kot ljubezen in izkušaš kot življenje.

Ko dopustiš, da božansko vodi, to ne pomeni, da si v pasivnosti.
To v praksi pomeni, da slediš navdihom, ki vznikajo iz tvoje notranjosti in delaš navdihnjene akcije. Vodi te sila v tebi in vodi te, da delaš korake.
Ko začne voditi božansko v tebi, to od tebe terja, da se predaš toku ljubezni.

In predaja je ena najbolj strašljivih stvari za mnoge ljudi.

Zakaj?

Ker razpade iluzija nadzora in kontrole.

Zakaj iluzija?
Ker v resnici nikoli nimaš nadzora in kontrole nad življenjem.
Le tvoja osebnost, tvoj mali jaz meni, da imaš niti svojega življenja v svojih rokah.

V resnici tvoje življenje vodi tvoja Duša. Navadno izza kulis, ker je tvoja identiteta tista, ki misli, da je ona tista, ki nadzira stvari.

Velikokrat slišim komentarje, da je predaja izraz nemoči.
Vendar je razlika med predajo in vdajo.

Vdaja res izhaja iz pozicije nemoči in je povezana z malim jazom ali egom. Vdaja izhaja iz pozicije nadzora in kontrole. Ko imaš občutek, da stvari ne moreš nadzirati, se vdaš v usodo. Največkrat je vdaja povezana z željo, z nečim kar si dolgo časa želiš in se ne izpolni in ko se vdaš v sebi čutiš zamero in bridkost, zagrenjenost v povezavi s tem.
Pogosto je s tem povezan tudi obup, ker si nekaj tako dolgo časa poskušala in obupaš nad vsem skupaj.

Predaja je nekaj popolnoma drugega.
Prva razlika je v tem, da predaje ne moreš izsiliti. Ne moreš potiskati in na silo doseči predaje. Ne gre.

Predaja se zgodi skozi daritev.
Ko tisto, kar želiš predaš božanskemu v sebi s popolnim zaupanjem, da boš vodena.
Tisto kar je druga razlika je, da gre za popolno nenavezanost na rezultate in na to kako bi se stvar morala zgoditi, na kakšen način naj bi prišla do tebe.

Kot Empatinja veš, da te kontrola in nadzor utrujata.
Čutiš, da to terja veliko dragocene življenjske energije od tebe. In da te ne pripelje tja, kjer bi začutila pretočnost v sebi in to, da greš s tokom življenja.

Hrepeniš po predaji toku življenja.
Predaja je v resnici popolna sprostitev. Nenavezana na rezultate se sprostiš in s tem v sebi spustiš zamero ali zagrenjenost, ki bi ju čutila ob navezanosti.

To kar v resnici narediš je, da ustvariš prostor.
Ustvariš prostor, da tisto, kar si želiš lahko pride do tebe na najboljši možen način točno takrat, ko ti je to namenjeno s strani tistega, ki ima s teboj dušni dogovor, da to naredi zate.

Ustvarjanje prostora je povezano s tremi pomembnimi veščinami.

Prva je opazovanje. Prepoznavanje tega, kaj je prisotno in soočanja s tem, kaj ti stoji na poti znotraj tebe.

Druga je spuščanje ovir in navezav v sebi. Kajti takrat, ko se predaš toku življenja, boš prišla tudi do ovir, ki so v toku. In na tebi je, da se s temi ovirami spogledaš in jih preobraziš v sebi.

Tretja je povezana s stabilnostjo.
Da bi lahko preobrazila stvari, je na tebi, da držiš prostor, to sveto posodo za duhovno alkimijo. Na tebi je, da držiš ta prostor zase. In to je veščina, ki se je moraš naučiti. Terja doslednost in dnevno prakso.

Če si Empstinja, potem v sebi veš in čutiš, da je zdaj čas, da se spustiš in greš s tokom Ljubezni. Na tebi je, da to, kar je tvoje edinstveno in enkratno darilo, ki ga nosiš v sebi podeliš z ljudmi in s svetom.
To pa lahko narediš samo, če si se voljna predati toku Ljubezni in svoji duši dovoliti, da te vodi.

Varuhinja Luči potrebuje prakso, da bi usvojila potrebna orodja in se izmojstrila v predaji toku življenja.
Več o teh veščinah delim v spletnem druženju Varuhinja Luči, ki ga bomo začele v decembru na mlaj v Strelcu pod okriljem Svete Lucije.
Letos bo praznik Luči obsijan s sončevim mrkom kar bo to popotovanje vase začinilo in ga naredilo še bolj posebnega.

Vabljena v srčni krog Varuhinje Luči.
Pofočkaš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Senzitivnost je darilo

November je pod okriljem Luči, praznovanja Luči in zato sploh ni nič čudnega, da v tem času izkušaš tudi izzive v povezavi z lučjo, ki jo nosš v Sebi.

Čisto vsak na ta planet prinaša svojo Luč.
In ta Luč ima svoj edinstven okus in barve.
Je esenca tega kdo si. In zato jo je modro poznati.

Vendar se že zelo zgodaj začne dogajati to, da to luč poskušajo tisti okoli tebe ugasniti.
In ja, kasneje, ko odrasteš, se boš počutila napadeno ali vsaj izzvano, ko ti bo okolica pritiskala na stikala v tebi.
Morda boš stvari prevzela nase in mislila, da si ti kriva, ker si v nekomu sprožila proces in je zdaj jezen, razočaran in se počuti ogoljufanega. Zaradi tebe.
Zagotovo se boš kdaj počutila žrtev okoliščin in dotične osebe.

In zase vem, da sem potrebovala tri desetletja, da sem dojela, da nisem kanta za smeti za druge.
Da je to, da se nekdo spuca kot temu pravijo na meni, nekaj, kar mi ni treba sprejeti in tega skozi svoj sistem preobražati.
Iz preprostega razloga, ker ni moje.

Vendar sem do tega morala priti.

Ker sem že kot otrok prevzela ta način, da sem bila grešni kozel za vse.
Ko je kdo imel pet minut časa, sem bila tisti blažilec med ljudmi, ki je pogoltnil vso čustveno navlako, ki so jo drugi zbruhali iz sebe.

In vse to je bil moj preživetveni mehanizem.
To sem počela, da sem v tem svetu preživela.

Dokler nisem prišla do tega razumevanja, da kot Varuhinja Luči s seboj prinašaš luč, ki ljudi okoli tebe moti.
Da je ta luč moteči faktor v družini in pri ljudeh, s katerimi prihajaš v stik, čutiš.

Čutiš, da ljudi vznemirjaš, jih motiš.
In to poskušaš reševati s tem, da se ugasneš, se pomanjšaš, se narediš nevidno.

Zato je za tiste ženske, ki so prevzele v svoj notranji arhetipski tim grešnega kozla tako težko, da se izpostavijo in postanejo vidne.
Ker je to v nasprotju s prepričanjem, da v kolikor se bodo izpostavile, ne bodo preživele.

In če je to aktivno v tvoji notranjosti to ni nekaj, s čimer bi se lahko logično pomirila ali to odmeditirala stran. Ker je vodilni vzorec preživetja narediš vse, da do tega ne bi prišlo.
Da bi preživela.

In se ne izpostaviš.

Ob tem, da imaš v svojem dušnem dogovoru, da se moraš izpostaviti in sebe podeliti z ljudmi in s svetom.
In tukaj si v notranjem boju sama s seboj.
Na tebi je, da osvetliš svojo notranjo senco s svojo svetlobo.

Živčni sistem ženske, ki ima dušni dogovor, da je visoko občutljiva, intuitivna in empatična duša, je zvezan drugače kot živčni sistem večine ljudi. Posledica tega je veččutno zaznavanje.
Kar v praksi pomeni, da so tako fizični, kot tudi čustveni, energijski in mentalni sistem nastavljeni drugače.

To je tako, kot bi imela širokopasovni notranji internet, ki prevaja velike količine informacij na vseh nivojih.
Če ta sistem ni natreniran to lahko povzroča preplavljenost, kratke stike v prenosu informacij, trpljenje in bolečino, ki je ne razumeš.

In seveda lahko kriviš svojo pretirano občutljivost za trpljenje, ki ga izkušaš.
Vendar v resnici ni težava v pretirani senzitivnosti.

Težava je v pristopu do občutljivosti in v temu, da se počutiš kot žrtev kar običajno vključuje druge ljudi, ki postanejo odgovorni za bolečino, ki jo izkušaš.

Brez senzitivnosti življenje izgubi svojo magičnost.

V kolikor si prevzela s strani družbe ali družine, da je občutljivost šibkost, se ti nikoli ne bo v polnosti razkrilo darilo, ki ga senzitivnost prinaša s seboj.

Ravno senzitivnost je tista, ki ti omogoča, da okusiš in izkusiš globine.
Zaradi svoje senzitivnosti lahko prisluhneš svojim potrebam in sanjam.
Senzitivnost je tista, ki ti omogoči, da si Darilo ljudem in svetu.
Senzitivnost je tista, ki ti razkrije lepoto in prefinjenost božanskosti, ki jo življenje skriva v sebi.

Ravno pretirana senzitivnost je tvoje največje Darilo, ki ti omogoča, da si uglašena in v poslušanju informacij, ki jih tvoja širokopasovna povezava notranjega interneta prevaja.

Senzitivnost je izjemno darilo, ki ti je na voljo in zaradi katerega imaš kapaciteto, da v odnosu z ljudmi poslušaš nianse, detajle, energijske zgodbe, ki jih ne znaš niti ubesediti, kaj šele, da bi jih lahko obrazložila.

Zakaj narediš stvari, kot jih narediš!?
Ker tako čutiš. Ker ti tako zapoveduje tvoja notranja senzitivnost.

V tistem trenutku ne zmoreš razložiti zakaj si se odločila, kot si se, vendar pride dan, ko veš.
In ko lahko stvari tudi obrazložiš.

V vmesnem času pa moraš brezmejno zaupati Vase in se zanesti nase, da ne nasedeš idejam ljudi okoli sebe.
Biti moraš pripravljena na to, da si malo čudna in da te ljudje ne bodo razumeli.
Ker ni na njih, da te razumejo. Na tebi je, da razumeš sebe.

Senzitivnost je močno orodje, ki ti je na voljo.

Nimajo ga vsi.

Senzitivnost je vitalen element narave in brez senzitivnosti ne moreš čisto zares postati ta ženska, za katero si se rodila, da si. Dozoreti na dušni ravni.
Se razcveteti.

Senzitivnost je tista, ki je vodilna sila v prebujenju.
Omogoči ti, da v sebi najdeš tiste brezmejne odtenke lepote, radosti, ljubezni, resnice in miru, ki so del bogate tapiserije življenja.

In prvi korak, ki je na tej poti nazaj k sebi potreben je, da se pomiriš s svojo občutljivo naravo.
Da sprejmeš sebe in svojo senzitivnost kot nekaj, kar ti je dano kot Darilo.

To terja, da stopiš ven iz svoje žrtve in dojameš, da nisi žrtev okoliščin in drugih ljudi.
Da se stvari ne dogajajo tebi temveč zate.

In ta premik v dojemanju sveta, tvoje percepcije in pogleda na stvari je prva stvar, ki jo je nujno narediti, ko izbereš, da zavestno stopiš v svoj dušni dogovor varuhinje Luči.

Sprememba pogleda na senzitivnost je eno tistih orodij, ki jih bom s teboj delila v spletnem intenzivu spletni intenziv v sedmih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.

Pogledale bomo v arhetip Žrtve in to kako empatijo uporabi, da je žrtev okoliščin in ljudi, ter s tem sabotira svoj dušni dogovor, da osvetljuje temo zase in za druge.

Pogledale bomo kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Če se vrnem na začetek zapisa… ja žrtev je eden tistih notranjih arhetipov, ki pride v ospredje in kriči na vse grlo, ko si v svojem življenju soočena s stvarmi, ki so neudobne in hitro ti pove, da se ti je zgodila krivica.

Notranja budnost in predvsem poznavanje teh notranjih zaveznikov je tisto, ki mi omogoča, da prepoznam kateri se oglaša in želi na igrišče mojega življenja, da bi odigral svojo igro.

Na koncu je vedno moja izbira kako se bom odzvala.
Senzitivnost pa mi pomaga, da prepoznam, kaj je na stvari.

Če si pripravljena, da svoje življenje igraš zavestno in kot prebujena ženska se mi pridruži v spletnem intenzivu Varuhinja Luči.

Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Uničujoči vplivi zasramovanja

Pravijo, da zdrava doza občutka krivde človeka lahko motivira, da prisluhne, se nauči in deluje bolj konstruktivno, sram pa je tisti, s katerim v resnici ne dosežeš tega, kar si želiš doseči.

Sram ne motivira.
Sram uničuje.

In iskreno, to čutim v sebi že od nekdaj.
Vedno se vedela, da se vzgoja z zasramovanjem ne obnese.
Vendar je eno, da to znotraj sebe čutiš in veš, nekaj popolnoma drugega pa je, ko prideš do razumevanja in lahko to tudi ubesediš.

V zadnjih letih številni strokovnjaki skozi raziskave dokazujejo, da je velika razlika med sramom na eni strani in občutkom krivde na drugi strani.

Občutek krivde je povezan z obnašanjem, medtem ko je sram osredotočen na identiteto osebe.

Toksičen sram vznika iz globoko vsajenih občutkov nesprejetosti, nevrednosti in neljubljenosti, ki ima svoje korenine v otroštvu.

Aktivira strah, da nisi dovolj xyz in da si zguba.

To je tisti občutek, ko v sebi čutiš kot da si pokvarjena, da si polomljena, da je nekaj s teboj hudo narobe, nekaj, kar je neopisljivo, česar ne moreš ubesediti in vendar je tako globoko del tvoje identitete, da ti vedno znova onemogoča, da bi se izpostavila in postala vidna.

Ta občutek polomljenosti v sebi, občutek, da je s teboj nekaj hudo narobe, vpliva na občutek nemoči in brezvoljnost, ki je ne moreš pozdraviti z zunanjimi stvarmi.
In pogosto je diagnoza depresija.

Sram je najpogosteje tisti občutek, ki se skriva pod jezo, pod žalostjo, pod strahom in občutki krivde.

Sram je temeljni občutek, ki te drži ujeto na mestu.

Izziv s toksičnim sramom je v tem, da pogosto vodi v odvisnosti s katerimi poskušaš omiliti to notranjo bolečino, ki jo sram povzroča. To bolečino čutiš kot fizično bolečino v telesu.
Vodi pa tudi v ločevanje, v osamljenost in umik od ljudi, v nepovezanost.
Kar je v času v katerem živimo velika težava.

Sram za razliko od krivde ne vodi v spremembo.
V resnici naredi ravno kontra, prepreči spremembo, rast in razvoj in povzroči ujetost.

Še vedno je v meni živ spomin na to, kako zataknjeno sem se počutila, ko sem bila deležna zasramovanja v duhovnih krogih.
Ker po vseh teh letih dela na sebi bi se pa že moralo nekje poznati.
Ker bi morala biti bolj strpna in ljubeča, če delam na sebi že tako dolgo.
Ker jeza in žalost in ostala čustva niso zaželena.
Biti bi morala pozitivno razpoložena ves čas.

In tega nisem znala.
Zato sem v sebi čutila, da je nekaj hudo narobe z menoj.
Tisti ljudje, s strani katerih sem upala, da bom deležna podpore in povezanosti, sem bila deležna zasramovanja, ker nisem ustrezala merilom razsvetljenja.

Danes vem, da sram aktivira obrambne mehanizme in povzroči, da greš v obrambo, skrivanje, da se potegneš vase in utihneš.

Ne spodbudi te, da bi stopila korak nazaj in od daleč pogledala česa te situacija uči in kaj bi lahko naredila drugače.
Lahko bi rekli, da ti sram onemogoči, da bi karkoli spremenila ali naredila drugače.

Zakaj?
Ker se počutiš ogroženo.

Izkušnja sramu je povezana z limbičnim sistemom možganov.
S tistim delom možganov, ki aktivira avtonomni živčni sistem in te požene v boj ali beg.
S sramom ne moreš logično ali racionalno razpravljati.
Gre za avtomatski stresni odziv, ki dobesedno ugrabi tvoje možgane.

Sram aktivira potrebo po tem, da se zaščitiš pred napadom.

V možganih aktivira iste tokokroge, ki poskrbijo, da se skriješ pred fizično nevarnostjo.

Zato sploh ne preseneča, da se takrat, ko se v tvoji notranjosti aktivira sram pomanjšaš, se poskušaš skriti in narediti nevidno. Avtomatično želiš biti anonimna in se tudi pod točko razno se ne želiš izpostaviti.

Je potem kaj čudnega, če sistem skozi zasramovanje doseže, da se ljudje ne želijo izpostavljati in želijo biti anonimni tudi takrat, ko bi bilo nujno potrebno, da bi se postavili zase, za svoje otroke ali za prihodnost človeštva!?

To česar večina ne ve je to, da sram povzroča fizično uničenje v telesu.
Sram dobesedno razžira človeka. Vpliva na biološke spremembe v telesu.
Skupaj z željo po izničenju, po temu, da sploh ne bi obstajala.

Sram povzroči, da se počutiš kot najbolj grozna oseba na tem svetu.
In želiš si, da bi bila boljša oseba.

Vendar je samo-refleksija, pogled vase, ki je potreben, da bi izboljšala svoje življenje nekaj, kar čutiš kot grožnjo. Zato raje ostajaš v mehanizmih boja, bega ali ignorance, da bi zaščitila sebe. Da bi preživela.

In s tem se cikel samo ponovi.
Ostajaš ujeta v istih tokokrogih.

Sram povzroči, da ne želiš zares pogledati vase in se soočiti s seboj, ker če bi to naredila, bi to potrdilo dejstvo, da je nekaj narobe z teboj, da nisi dovolj dobra, da si slaba oseba.
In tako ostajaš ujeta.

Sram je čustvo, ki ga ne moreš razrešiti skozi kognitivno terapijo, skozi spremembo prepričanj, ker sram nima veze s prefrontalnim korteksom, kjer procesiraš občutek krivde.
Sram je avtomatični odziv na grožnjo in ne kognitivni proces, zato je potreben drugačen pristop v kolikor ga želiš razpustiti v svoji notranjosti.

V prvi vrsti je potrebno prepoznati in biti sočutna do sebe in do dejstva, da je sram nekaj, kar se kot virus prenese iz starša na otroka. Postati moraš starš sama sebi in biti prijazna in sočutna s seboj. S tem se vse začne.

S prijaznostjo do sebe in s seboj.
Povezanost s seboj je ključna.
Da si dovoliš videti in začutiti.

Ko ljubeče sprejmeš svojo bolečino in sram, se zdravljenje lahko začne.
In naslednji korak je, da se soočiš s svojim sramom. In s tistim, ki te je zasramoval.
Kajti preobrazbo lahko narediš le, ko se počutiš dovolj varno, da se spogledaš s tem, kar je v tebi in se nehaš izgubljati v ujetosti v ciklih, ki jih ponavljaš v neskončnost.

Žal tega največkrat ne zmoremo same.
Zase vem, da nisem zmogla sama.
Kar je bil ponovno vir sramu.

Ker bi morala to narediti sama.
Saj veš, kako te novodobno gibanje uči, da je vse na tebi.

Jaz sem poiskala pomoč, da sem sploh prišla do temelja tega, kje se je skrivala težava v meni.
In skozi intenzivno izobraževanje sem se izurila v tem, da lahko pomagam tistim, ki poiščejo pomoč.

Če čutiš, da imaš težavo s sramom in si pripravljena, da se soočiš z njim, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Sojenje je lepilo, ki te drži ujeto na mestu.

So dnevi, ko gre vse malo po svoje.
Ko ugotavljaš, da bi bilo definitivno boljše, če bi se zaprla med štiri stene in se ne bi premaknila.

Ko ugotoviš, da stvari, za katere si mislila, da so urejene, tudi približno niso urejene in sledi soočenje s seboj in s svojo vihravostjo, nepremišljenostjo in s kritiko same sebe.

Saj veš, kako je videti, ko se pribijaš na križ, a ne!?
Ko sodiš sebe in se kritiziraš.
Ko pozabiš na vse kar veš o ljubezni do sebe.
In se zaciklaš v zasramovanju, bičanju in samo-sovraštvu.

Naučila sem se, da v takih trenutkih sedim sama s seboj in sem priča vsemu, kar prihaja v ospredje.
Od tistega impulza, da bi pobegnila.
Do tistega, da bi šla po čokolado in vse skupaj potisnila v globine.
Ko čutiš, kako so vsa tako znana čustva še vedno živa in aktivna, le da jih ne izbiraš več, da bi se v njih valjala kot si se znala.

Iz prve roke vem, kako neudobno in neprijetno je, ko te življenje sooči s skritimi deli v tvoji notranjosti, s tvojo Senco.

Senca je tisti del sebe, ki ga zanikaš, ga skrivaš in ga ignoriraš v sebi.
Vsake toliko te situacije preizkusijo, da vidiš kako stojiš v odnosu s svojo Senco.
Ali te bo zvlekla v stare igre ali ne.

Ena tistih stvari, ki ti takrat, ko si soočena s svojo kritiko, sojenjem in samoomalovaževanjem lahko prav pride je razumevanje, da dokler ne prepoznaš teh teženj v sebi, v resnici ne moreš ljubiti sebe.

Kajti ljubezen do sebe ne more obstajati hkrati s sojenjem, kritiko, popravljanjem ali perfekcionizmom.

Sovraštvo do sebe se kaže skozi omalovaževanje, kaznovanje, discipliniranje, mučenje in pribijanje na križ, kot to poimenuje meni ljuba ženska.

In takrat, ko narediš napako, ko se v svoji vihravosti in želji, da bi stvari čim hitreje uredila, zatipkaš, je zelo boleče prevzeti odgovornost za svoje napake.
Vsaj meni je, ker s tem soočanjem pridejo v ospredje tudi discipliniranje, mučenje in kaznovanje sebe.

Ne glede na vse kar vem in vsa orodja, ki jih imam v roki, sem še vedno soočena s takimi trenutki, ko si moram povedati resnico in prevzeti odgovornost za napake.

In ob tem je varovanje Ljubezni in zavedanje tega, da je to izbira, ki ti je vedno na voljo nekaj, kar me rešuje.
Ena tistih stvari, ki sem jo prepoznala pred kratkim je, kako je sojenje lepilo, ki nas drži ujete.
Ujete v paradigmi strahu in bojevanja.
Ustavi te, da nisi več pretočna.
Zatakneš se in nisi več v toku.

Sojenje vznika iz občutka nemoči.
Iz strahu, da boš zavrnjena in ponovno ranjena.
Ujameš se v tej povratni zanki, kjer sodiš, da bi preprečila to, da bi kdo sodil tebe.

Kadarkoli sodiš s tem prikrivaš nekaj, kar se skriva globoko v tebi.
Nekaj, s čimer se v resnici ne želiš soočiti.
In pomembno je, da prepoznaš, kaj to je.

Največkrat gre za občutek, da nisi dovolj xyz.
Dovolj pametna, dovolj pozorna, dovolj natančna.

Sojenje prepoznaš v odtenkih in niansah.
Lahko ga prepoznaš v strahu, da boš sojena.
Ali skozi sojenje same sebe zaradi stvari, ki bi jih morala narediti, pa jih nisi, saj veš tisti famozni… morala bi…
Skozi sojenje ljudi okoli sebe, ki bi morali ustrezati pričakovanjem, ki jih imaš v sebi do njih.
Pritoževanje glede stvari, ki ne gredo po pričakovanjih, še posebej tistih, na katere v resnici nimaš vpliva. Pritoževanje je prikrito sojenje.
Ko dvomiš v sposobnosti drugih in komentiraš obnašanje drugih okoli sebe v resnici prikrito sodiš.
Ko poskušaš spremeniti, popraviti ali izboljšati svoje življenje, to v resnici izhaja iz prikritega sojenja sebe in svojih izbir.

Sojenje je ogromna tematika.
Prisotno je pogosto tudi takrat, ko meniš, da ti v resnici dobro gre in nisi v sojenju.
Sojenje te drži ujeto na mestu.
Zaradi sojenja se ne premakneš tja, kamor si želiš.

Zato je ena najpomembnejših stvari, ki jih je potrebno narediti, da upočasniš in prepoznaš, kaj se dogaja v tebi. Ker kot sem že rekla, je sojenje le krinka za nekaj globljega, kar je v tebi.

In pomembno je, da prepoznaš kaj se skriva spodaj.
Kaj je potreba ki jo imaš in da poskrbiš zanjo, namesto, da se sodiš.

Kajti sojenje je način skozi katerega so te zdresirali, ko si bila otrok.
Naučila si se da sodiš napake, ko jih narediš.

Sama sebi si najhujši sodnik.

Kar te vodi v to, da sovražiš sebe, ker si taka kot si.
In da se kaznuješ, dokler se ne spremeniš.
Ker si bila naučena, da tako delajo “dobri” ljudje.
In to te drži ujeto v tvoji stari identiteti, ki temelji na mnenju drugih, na idejah drugih o tem kako bi morala živeti in na sodbah drugih ljudi.
Še vedno me osupne, ko razmišljam o tem, kako uničujoča je zapuščina, ki so nam jo predali naši predniki.

In tudi zaradi tega sem se zavezala temu, da varujem ljubezen.

Ker mene niso naučili;
👉 Kako ljubiti sebe.
👉 Pohvaliti sebe.
👉 Biti hvaležna za to, da sem živa.
👉 Zaupati vase.
👉 Se zanesti nase.
👉 Pustiti srcu, da me vodi.

Vse to, so rekli, je sebično.

In ko je udomačevanje zaključeno sploh ne dvomiš v to, da je edino upanje, da si dobra in pridna to, da sebe kaznuješ, ko si slaba.

Verjameš, da bi brez kaznovanja slabo zmagalo nad dobrim.

In to poganja vse sovraštvo na svetu.
Ves rasizem.
Vse vojne.

V resnici pa je to nekaj, kar je laž.
Kar ne drži.

In v zvezi s tem lahko nekaj narediš.
Veš kaj?
Da zavestno začneš varovati ljubezen.

V predavanju sem podelila pet korakov, ki te vodijo v zavestno prakso varovanja ljubezni, namesto uničevanja. Če želiš zaživeti svoj polni potencial Duše in narediti pozitivno razliko, je pomembno, da stopiš v stik s svojo Dušo in zavestno varuješ ljubezen, ki ti si.

Pridruži se mi v druženju, kjer delim več.
Pofočkaš se na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Dušni dogovor varuhinje Luči

Varuhinja Luči je empatična Duša, ki prihaja na planet s pomembnim dušnim dogovorom… da osvetli temo s svojo svetlobo.

Izziv s katerim se sreča že zelo zgodaj je, da ljudje okoli nje delujejo iz sence.
Običajno izbira družino, kjer ljudje delujejo iz svoje sence, iz bolečine ranjenosti in nepredelanih čustvenih zgodb prednikov.

Z enim namenom, da to s svojo svetlobo preobrazi.

Ko varuhinja Luči vstopa v tak družinski sistem, čuti vse, kar se dogaja z ljudmi okoli nje.
Ima prirojeno sposobnost, da intuitivno zaznava in dojema ljudi okoli sebe.
Je kot rentgen, ki zaznava vse tisto kar ostaja neizgovorjeno.
Čuti in se poistoveti z bremenom čustev in energijami drugih ljudi.

Je kot spužva, ki nase navleče vse kar doživljajo starši, sorodniki, prijatelji in tudi neznanci s katerimi prihaja v stik.

In temu ne more reči NE.
Če si varuhinja Luči, potem veš, kakšen je občutek, ko si samo želiš, da bi te razumeli. Da bi te nekdo imel rad.

Tvoj empatični sistem sprejema informacije iz okolice, ki jih spuščaš skozi svoje telo otroka, ki na eni strani čuti, da starši ne marajo tvoje svetlobe, na drugi strani pa si ne more privoščiti, da bi jo zavrnili, zapustili ali se od nje ločili, ker bi to pomenilo, da ne bo preživela.

Zato hitro usvojiš to igro, da moraš biti pridna punčka, ki poskrbi za vse okoli sebe, da ne bi bila zapuščena.

Kaj je naredila tvoja majhna punčka, ko je čutila prostor okoli sebe in ljudi, ki niso sprejemali njene svetlobe?

Zase vem, da sem šla v nevidnost. Skrila sem se, se naredila majhno, da ne bi preveč vznemirjala ljudi okoli sebe s svojo svetlobo.
Ko ljudje okoli tebe ne vedo kaj početi s svojo temo in kako se soočiti s svojimi čustvenimi bolečinami, jih lahko poskušaš reševati, preobraziti stvari namesto njih ali pa postaneš starš njim, da bi bili lahko oni tvoji starši in bi poskrbeli za tvoje preživetje.

Ob temu, da te ljudje okoli tebe ne razumejo, da se pogosto počutiš popolnoma izgubljeno in da imaš vedno znova občutek, da si čudna, je tisto, kar je najbolj boleče občutek, da nisi varna.

Ni varno, da si kdor si.
Svet ni varen zate.

Zato se prilagodiš.
Ustrežeš. Ugodiš drugim.

Tisto kar izkuša vsaka varuhinja Luči je, da kljub temu, da običajno drugi v družini niso tako odprti in čuteči, pa imajo ravno dovolj občutka za svetlobo, ki vstopi v njihovo življenje skozi otroka, da poskrbijo za to, da to svetlobo zastrejo, jo ugasnejo.

Kot varuhinja Luči imaš dušni dogovor, da boš osvetlila bolečino svojega očeta, bolečino svoje mame in bolečino svojih prednikov. Osvetlila boš tisto, kar ne funkcionira v sistemu družine v katero si se inkarnirala.

Vendar to tvojega plemena ne navduši.
Le kdo bi si želel, da v njegovo življenje vstopi lučka, ki osvetli vse tisto, kar poskušaš skriti pred vsemi, še najbolj pa pred seboj.

Zato se največkrat zgodi to, da poskrbijo, da to svetlobo zastreš.
Ugasnejo te skozi zasramovanje, posmeh in izjave v stilu; To si samo domišljaš. To ni resnično. Izmišljuješ si.

Da bi preživela v sistemu, ki ne doživlja sveta kot ga doživljaš ti, prevzameš preživetvene mehanizme, da lahko preživiš to ugašanje in ostaneš v družini brez katere ne bi preživela.
Dejstvo je, da otrok, ki prihaja na ta planet nima kapacitete, da bi preživel sam od sebe.
Potrebuje skrbnike. Nekoga, ki bo poskrbel zanj.

Odvisna si od svojih staršev.
Ljudje smo bitja skupnosti.
Potrebujemo povezanost.

In za varuhinjo luči, ki čuti vse, ne le svoje starše, je dogovor, ki ga sklene sama s seboj, da bo poskrbela za vse okoli sebe v zameno za to, da bo preživela nekaj, kar jo vodi v preplavljenost, kronično utrujenost, okoljsko občutljivost ali nepojasnjene bolečine.

Večina varuhinj Luči ima težave s postavljanjem meja.
Ker je to, da nima postavljenih osebnih meja eden od načinov, da preživi.

Mora čutiti ljudi okoli sebe in upravljati z njihovo energijo, da si zagotovi preživetje.

Zato zgolj to, da prepoznaš svoje preživetvene vzorce in da si mentalno rečeš, da si ok in se poskušaš pripraviti do tega, da postaviš svoje meje skozi različne strategije, ne deluje.

Kajti svojih dušnih dogovorov ne moreš kar povoziti.
Prepoznati jih moraš in se z njimi pomiriti v sebi, da bi jih lahko presegla.

In tega ne moreš narediti skozi mentaliziranje.
Na delu so notranji zavezniki, ki ti pomagajo, da preživiš, kot je soodvisnež.

Ko ti upravljaš z energijo drugih v zameno za to, da te ne zapustijo.
Svoj empatični sistem uporabiš, da slediš njihovo počutje, razpoloženje in na podlagi tega narediš potrebne akcije, da si zagotoviš, da si zanje dovolj vredna, da te ne bodo zapustili.

In ko rasteš s tem raste tudi tvoj notranji tim, ki ti pomaga preživeti.

In potem se pri štiridesetih ali petdesetih sprašuješ zakaj v svoje življenje vedno znova privlačiš narcisiste, vampirje, ki ti pijejo kri ali odvisnike, ne glede na dolgoletno delo na sebi.
Do onemoglosti lahko igraš vlogo žrtve in delaš na sebi, vendar dokler ne prepoznaš svojih preživetvenih mehanizmov, ki vodijo tvoje življenje v resnici ne narediš pozitivne razlike, ki jo iščeš.

To kar v praksi prepoznavam pri ženskah s katerimi delam je, da v resnici ne gre za strategije postavljanja meja, tega, da se postavijo zase in so samozavestne. Naučiti se morajo upravljati s svojo energijo in s svojim empatičnim sistemom.

Dokler nimaš razumevanja kako se je vse začelo in se pomiriš s stvarmi, s svojimi dogovori v sebi, lahko rečeš karkoli želiš, lahko rečeš NE, vendar za besedami ne bo moči. Lahko rečeš svojemu zvodniku ali vampirju, naj gre ven iz tvojega energijskega polja. Vendar če tvoj sistem vabi, da ostajajo, ker si donator sveže krvi, tvoja energija govori glasneje od besed.

Ob tem umik vase ali stran od ljudi ne zaleže, ker ne reši energijskih mehanizmov, ki poganjajo tvoj sistem. Lahko se preseliš na drug konec sveta in vendar sebe vedno in povsod neseš s seboj.

Izziv varuhinje Luči je pogosto v tem, ker zlahka prezre svoje potrebe. Zlahka potlači čustva v sebi in okrog sebe gradi zid, da ne bi kdo videl v njeno notranje, zasebno doživljanje in misli.
Samo sebe prikrajša za tisto po čemur najbolj hrepeni.

Dokler svoje življenje vodiš iz svoje ranjene zgodovine, ki ti je zagotovila preživetje, ki je del tvoje družine in družbe, se ne boš osvobodila in se v polnosti razcvetla.

Vabim te na spletni intenziv v sedmih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.
Kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Si ZA?
Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena