Arhiv Značk: v središču

Prožnost – veščina, ki je v 2021 ključna…

Prožnost je veščina, ki je v letu, kot je tale ključnega pomena.
In priznam, da v preteklih letih o njej nisem kaj dosti slišala ali razmišljala.

Okoliščine, ki jih je razkrilo leto 2020 pa so pokazale, da je sposobnost, da se v času velikih izzivov in negativnih izkušenj, ko te življenje upogne, znaš ponovno postaviti nazaj in vzpostaviti notranjo harmonijo, bistvenega pomena.

Osebna prožnost je veščina povezana s tem, da se znaš zanesti nase in da zaupaš vase, ne glede na to kaj življenje vrže vate. Da zmoreš dostopati do notranjih virov moči in preseči vse tisto kar je potrebno preseči, preobraziti kar je potrebno preobraziti, da bi v življenju ne le životarila temveč cvetela.

Razcvet je odvisen od tvoje zmožnosti razumevanja sebe in svojih preživetvenih vzorcev.

Tvoj odnos s seboj in do sebe predstavlja sam temelj tvoje kapacitete prožnosti.
To, kakšen je tvoj odnos do sebe in s seboj določa kako se boš odzvala na zunanje okoliščine.
Sposobnost, da poskrbiš zase, sebe postaviš na prvo mesto brez občutkov krivde in samoobtoževanja je mesto kjer se vse začne.

Ključnega pomena je, da zmoreš biti prijazna s seboj in ljubiti sebe.
Povezanost s seboj je osnova povezanosti s komerkoli izven tebe.

Pomembno je, da znaš biti sočutna do sebe, da podpreš sama sebe in spoštuješ sama sebe. Ko sprejemaš sebe točno tako kot si in tam kjer si, brez kritike in samoobsojanja, to postavi temelj za tvojo sposobnost samopomiritve.

Mirnost v sebi lahko najdeš samo, če je tvoja sposobnost prožnosti razvita in jo udejanjaš tudi v praksi.

In mirnost je v tem razburkanem času resnično pomembna.
Pa ne govorim o tisti narejeni lažni umirjenosti, ko se prepričuješ v to, da ti dobro gre ali pa o tisti umirjenosti, ki ne gre dlje od tvoje blazine za meditacijo.

Ključ je v mirnosti, ki jo ohranjaš v sebi tudi v najbolj napornih in intenzivnih časih.
Ko si lahko popolnoma mirna na sredi orkana.

Tovrstno mirnost lahko dosežeš le, če imaš resnično ljubeč odnos s seboj in do sebe.

Tisti del v tebi, ki terja občutek varnosti, je tvoj notranji otrok.
In tvoj notranji otrok je tudi tisti, ki ustvarja paniko in nemir.

Od tvoje sposobnosti, da vzpostaviš ljubeč odnos s tvojim notranjim otrokom je odvisno, kako prožna si, ko si soočena z izzivi v svojem vsakdanu.

Naučiti se moraš voditi sama sebe.
In to terja, da odrasteš.
Da prevzameš polno odgovornost zase in za svoje življenje.

Biti odrasla, zrela ženska je za mnoge ženske s katerimi pridem v stik, izziv.
Veliko lažje je poiskati nekoga, za katerega upajo, da bo poskrbel zanje.

Iskanje nadomestnega starša se v času v katerem živimo ne obnese.
In vendar imamo priložnost vsak dan znova opazovati celo vrsto odraslih otrok, ki iščejo nadomestnega starša.

Odrasti je vse prej kot enostavno.
In leta sem se spraševala zakaj je temu tako.

Tukaj je nekaj razlogov…

Prvi je, da živimo v družbi, kjer smo naučeni, da potrditev in pohvalo iščemo pri avtoriteti zunaj sebe.
Ko čutiš bolečino iščeš zunaj sebe kdo je kriv, da se počutiš kot se.
Ko čutiš izgubo, iščeš nekoga, ki ga lahko obtožiš.

Veliko lažje je to, kar se dogaja tebi prevaliti na nekoga tam zunaj, kot prevzeti odgovornost za to, kar se ti dogaja.

Drugi je ta, da smo naučeni, da če je nekaj narobe, to popraviš, spremeniš ali zamenjaš.
In ko imaš občutek, da je nekaj narobe s teboj, ker stvari v tvojem življenju ne gredo kot bi si želela, narediš vse v tvoji moči, da bi to popravila, spremenila ali zamenjala.

Žal v odnosu do sebe to ne deluje.
Ko se oglasi tvoj notranji otrok s svojimi potrebami s tem, da ga poskušaš popraviti ali spremeniti ne prideš daleč. In ja, včasih bi najraje svojega jokajočega in kričečega otroka odnesla k sosedi in ga pustila tam ali ga zamenjala za kakšnega bolj ubogljivega, vendar te možnosti žal nimaš.

Ključ se skriva v razumevanju same sebe in v sposobnosti, da objameš sebe tam kjer si z vsem kar je v tebi.

Tretji je ta, da je rast boleča.
Zato je tako malo ljudi, ki se odločijo za pot rasti, ker terja, da se soočiš z bolečino, ki jo nosiš s seboj.

In odnosi vedno razkrijejo boleče točke.
Odnosi so v resnici ogledala, ki ti pokažejo boleča mesta v tvoji notranjosti.

V letih, ko sem aktivno delala z ženskami v povezavi s partnerskimi odnosi, sem vedno znova naletela na pričakovanje, da bom razkrila kakšno čarobno formulo, napoj ali da bom dala v roke čarobno palčko s katero se bo vse čudežno rešilo.
Vendar taka čarobna palčka ne obstaja.
Odnosi ti vedno razkrijejo kje si v odnosu s seboj in do sebe.
In odnose lahko preobraziš s tem, ko preobraziš sebe.

Vse v življenju so odnosi.
V resnici vse življenje temelji na odnosih.

Vse pa se začne z odnosom do sebe.
In s tem, da moraš odrasti.

Prožnost je tista, ki ti pomaga ohraniti zdravje, blagostanje in odnose, ne glede na negativne okoliščine, s katerimi si soočena.

Prožnost temelji na zaupanju vase.
Prevzemanju odgovornost zase.
Na sposobnosti upravljanja s svojimi čustvi.
Da se pomiriš s seboj.
In se zaneseš nase.

Če na tem področju potrebuješ pomoč in podporo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Če si empatična duša, je zdaj čas, da spustiš in greš s tokom

Vsak prihaja na ta planet s svojim edinstvenim dušnim dogovorom, s svojo misijo, ki naj bi jo zaživel in doživel.
Če si Empatinja in imaš dušni dogovor, da si varuhinja Luči, potem v tem času v sebi čutiš poriv, željo po tem, da bi prispevala in nekaj naredila.

Izziv je vedno povezan z delovanjem.
Ko sem svojo misijo poskušala izpolniti skozi delovanje, so se stvari vedno znova komplicirale.
Ker sem mislila, da moram stvari narediti na točno določen način sem potiskala, silila, se trudila čez vse mere in se vedno znova pizdila, ker se stvari niso odvijale kot sem si zamislila.
Bila sem jezna zaradi nepravičnosti v svetu.
Čutila sem težo odgovornosti in predvsem težo bremena delovanja.
Le da tega nisem znala ubesediti. Prepričana sem bila, da moram stvari narediti popolno, drugače je vse brez veze. Mislila sem, da moram slediti korakom in narediti vse prav.

Moj izziv je bil tudi v tem, da sem bila prepričana, da če nimam točnih navodil in stvari ne delam po korakih, se stvari ne bodo zgodile. Danes vem, da je to posledica programiranja.
Ker to kar je to povzročilo v meni je bilo, da sem čakala na popolna navodila. Raje se sploh nisem lotila stvari, če nisem imela popolnih navodil.

Delovanje me je ustavilo še preden sem sploh začela.
Vse prepogosto sem bila kot športni avto, ki je toriral na mestu, ker sem pozabila prestaviti v prvo prestavo.

Moja velika lekcija v življenju je prišla, ko sem dojela, da ni na meni, da karkoli naredim.
Ko sem dojela, da ni poanta v delovanju.

To je od mene terjalo, da sem se naučila kaj pomeni daritev.
Da predaš stvari v roke božanskemu v sebi.
In božansko je v mojih očeh Ljubezen. Ker je vse kar obstaja stkano iz Ljubezni.
Vse je svetloba, ki jo čutiš kot ljubezen in izkušaš kot življenje.

Ko dopustiš, da božansko vodi, to ne pomeni, da si v pasivnosti.
To v praksi pomeni, da slediš navdihom, ki vznikajo iz tvoje notranjosti in delaš navdihnjene akcije. Vodi te sila v tebi in vodi te, da delaš korake.
Ko začne voditi božansko v tebi, to od tebe terja, da se predaš toku ljubezni.

In predaja je ena najbolj strašljivih stvari za mnoge ljudi.

Zakaj?

Ker razpade iluzija nadzora in kontrole.

Zakaj iluzija?
Ker v resnici nikoli nimaš nadzora in kontrole nad življenjem.
Le tvoja osebnost, tvoj mali jaz meni, da imaš niti svojega življenja v svojih rokah.

V resnici tvoje življenje vodi tvoja Duša. Navadno izza kulis, ker je tvoja identiteta tista, ki misli, da je ona tista, ki nadzira stvari.

Velikokrat slišim komentarje, da je predaja izraz nemoči.
Vendar je razlika med predajo in vdajo.

Vdaja res izhaja iz pozicije nemoči in je povezana z malim jazom ali egom. Vdaja izhaja iz pozicije nadzora in kontrole. Ko imaš občutek, da stvari ne moreš nadzirati, se vdaš v usodo. Največkrat je vdaja povezana z željo, z nečim kar si dolgo časa želiš in se ne izpolni in ko se vdaš v sebi čutiš zamero in bridkost, zagrenjenost v povezavi s tem.
Pogosto je s tem povezan tudi obup, ker si nekaj tako dolgo časa poskušala in obupaš nad vsem skupaj.

Predaja je nekaj popolnoma drugega.
Prva razlika je v tem, da predaje ne moreš izsiliti. Ne moreš potiskati in na silo doseči predaje. Ne gre.

Predaja se zgodi skozi daritev.
Ko tisto, kar želiš predaš božanskemu v sebi s popolnim zaupanjem, da boš vodena.
Tisto kar je druga razlika je, da gre za popolno nenavezanost na rezultate in na to kako bi se stvar morala zgoditi, na kakšen način naj bi prišla do tebe.

Kot Empatinja veš, da te kontrola in nadzor utrujata.
Čutiš, da to terja veliko dragocene življenjske energije od tebe. In da te ne pripelje tja, kjer bi začutila pretočnost v sebi in to, da greš s tokom življenja.

Hrepeniš po predaji toku življenja.
Predaja je v resnici popolna sprostitev. Nenavezana na rezultate se sprostiš in s tem v sebi spustiš zamero ali zagrenjenost, ki bi ju čutila ob navezanosti.

To kar v resnici narediš je, da ustvariš prostor.
Ustvariš prostor, da tisto, kar si želiš lahko pride do tebe na najboljši možen način točno takrat, ko ti je to namenjeno s strani tistega, ki ima s teboj dušni dogovor, da to naredi zate.

Ustvarjanje prostora je povezano s tremi pomembnimi veščinami.

Prva je opazovanje. Prepoznavanje tega, kaj je prisotno in soočanja s tem, kaj ti stoji na poti znotraj tebe.

Druga je spuščanje ovir in navezav v sebi. Kajti takrat, ko se predaš toku življenja, boš prišla tudi do ovir, ki so v toku. In na tebi je, da se s temi ovirami spogledaš in jih preobraziš v sebi.

Tretja je povezana s stabilnostjo.
Da bi lahko preobrazila stvari, je na tebi, da držiš prostor, to sveto posodo za duhovno alkimijo. Na tebi je, da držiš ta prostor zase. In to je veščina, ki se je moraš naučiti. Terja doslednost in dnevno prakso.

Če si Empstinja, potem v sebi veš in čutiš, da je zdaj čas, da se spustiš in greš s tokom Ljubezni. Na tebi je, da to, kar je tvoje edinstveno in enkratno darilo, ki ga nosiš v sebi podeliš z ljudmi in s svetom.
To pa lahko narediš samo, če si se voljna predati toku Ljubezni in svoji duši dovoliti, da te vodi.

Varuhinja Luči potrebuje prakso, da bi usvojila potrebna orodja in se izmojstrila v predaji toku življenja.
Več o teh veščinah delim v spletnem druženju Varuhinja Luči, ki ga bomo začele v decembru na mlaj v Strelcu pod okriljem Svete Lucije.
Letos bo praznik Luči obsijan s sončevim mrkom kar bo to popotovanje vase začinilo in ga naredilo še bolj posebnega.

Vabljena v srčni krog Varuhinje Luči.
Pofočkaš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Senzitivnost je darilo

November je pod okriljem Luči, praznovanja Luči in zato sploh ni nič čudnega, da v tem času izkušaš tudi izzive v povezavi z lučjo, ki jo nosš v Sebi.

Čisto vsak na ta planet prinaša svojo Luč.
In ta Luč ima svoj edinstven okus in barve.
Je esenca tega kdo si. In zato jo je modro poznati.

Vendar se že zelo zgodaj začne dogajati to, da to luč poskušajo tisti okoli tebe ugasniti.
In ja, kasneje, ko odrasteš, se boš počutila napadeno ali vsaj izzvano, ko ti bo okolica pritiskala na stikala v tebi.
Morda boš stvari prevzela nase in mislila, da si ti kriva, ker si v nekomu sprožila proces in je zdaj jezen, razočaran in se počuti ogoljufanega. Zaradi tebe.
Zagotovo se boš kdaj počutila žrtev okoliščin in dotične osebe.

In zase vem, da sem potrebovala tri desetletja, da sem dojela, da nisem kanta za smeti za druge.
Da je to, da se nekdo spuca kot temu pravijo na meni, nekaj, kar mi ni treba sprejeti in tega skozi svoj sistem preobražati.
Iz preprostega razloga, ker ni moje.

Vendar sem do tega morala priti.

Ker sem že kot otrok prevzela ta način, da sem bila grešni kozel za vse.
Ko je kdo imel pet minut časa, sem bila tisti blažilec med ljudmi, ki je pogoltnil vso čustveno navlako, ki so jo drugi zbruhali iz sebe.

In vse to je bil moj preživetveni mehanizem.
To sem počela, da sem v tem svetu preživela.

Dokler nisem prišla do tega razumevanja, da kot Varuhinja Luči s seboj prinašaš luč, ki ljudi okoli tebe moti.
Da je ta luč moteči faktor v družini in pri ljudeh, s katerimi prihajaš v stik, čutiš.

Čutiš, da ljudi vznemirjaš, jih motiš.
In to poskušaš reševati s tem, da se ugasneš, se pomanjšaš, se narediš nevidno.

Zato je za tiste ženske, ki so prevzele v svoj notranji arhetipski tim grešnega kozla tako težko, da se izpostavijo in postanejo vidne.
Ker je to v nasprotju s prepričanjem, da v kolikor se bodo izpostavile, ne bodo preživele.

In če je to aktivno v tvoji notranjosti to ni nekaj, s čimer bi se lahko logično pomirila ali to odmeditirala stran. Ker je vodilni vzorec preživetja narediš vse, da do tega ne bi prišlo.
Da bi preživela.

In se ne izpostaviš.

Ob tem, da imaš v svojem dušnem dogovoru, da se moraš izpostaviti in sebe podeliti z ljudmi in s svetom.
In tukaj si v notranjem boju sama s seboj.
Na tebi je, da osvetliš svojo notranjo senco s svojo svetlobo.

Živčni sistem ženske, ki ima dušni dogovor, da je visoko občutljiva, intuitivna in empatična duša, je zvezan drugače kot živčni sistem večine ljudi. Posledica tega je veččutno zaznavanje.
Kar v praksi pomeni, da so tako fizični, kot tudi čustveni, energijski in mentalni sistem nastavljeni drugače.

To je tako, kot bi imela širokopasovni notranji internet, ki prevaja velike količine informacij na vseh nivojih.
Če ta sistem ni natreniran to lahko povzroča preplavljenost, kratke stike v prenosu informacij, trpljenje in bolečino, ki je ne razumeš.

In seveda lahko kriviš svojo pretirano občutljivost za trpljenje, ki ga izkušaš.
Vendar v resnici ni težava v pretirani senzitivnosti.

Težava je v pristopu do občutljivosti in v temu, da se počutiš kot žrtev kar običajno vključuje druge ljudi, ki postanejo odgovorni za bolečino, ki jo izkušaš.

Brez senzitivnosti življenje izgubi svojo magičnost.

V kolikor si prevzela s strani družbe ali družine, da je občutljivost šibkost, se ti nikoli ne bo v polnosti razkrilo darilo, ki ga senzitivnost prinaša s seboj.

Ravno senzitivnost je tista, ki ti omogoča, da okusiš in izkusiš globine.
Zaradi svoje senzitivnosti lahko prisluhneš svojim potrebam in sanjam.
Senzitivnost je tista, ki ti omogoči, da si Darilo ljudem in svetu.
Senzitivnost je tista, ki ti razkrije lepoto in prefinjenost božanskosti, ki jo življenje skriva v sebi.

Ravno pretirana senzitivnost je tvoje največje Darilo, ki ti omogoča, da si uglašena in v poslušanju informacij, ki jih tvoja širokopasovna povezava notranjega interneta prevaja.

Senzitivnost je izjemno darilo, ki ti je na voljo in zaradi katerega imaš kapaciteto, da v odnosu z ljudmi poslušaš nianse, detajle, energijske zgodbe, ki jih ne znaš niti ubesediti, kaj šele, da bi jih lahko obrazložila.

Zakaj narediš stvari, kot jih narediš!?
Ker tako čutiš. Ker ti tako zapoveduje tvoja notranja senzitivnost.

V tistem trenutku ne zmoreš razložiti zakaj si se odločila, kot si se, vendar pride dan, ko veš.
In ko lahko stvari tudi obrazložiš.

V vmesnem času pa moraš brezmejno zaupati Vase in se zanesti nase, da ne nasedeš idejam ljudi okoli sebe.
Biti moraš pripravljena na to, da si malo čudna in da te ljudje ne bodo razumeli.
Ker ni na njih, da te razumejo. Na tebi je, da razumeš sebe.

Senzitivnost je močno orodje, ki ti je na voljo.

Nimajo ga vsi.

Senzitivnost je vitalen element narave in brez senzitivnosti ne moreš čisto zares postati ta ženska, za katero si se rodila, da si. Dozoreti na dušni ravni.
Se razcveteti.

Senzitivnost je tista, ki je vodilna sila v prebujenju.
Omogoči ti, da v sebi najdeš tiste brezmejne odtenke lepote, radosti, ljubezni, resnice in miru, ki so del bogate tapiserije življenja.

In prvi korak, ki je na tej poti nazaj k sebi potreben je, da se pomiriš s svojo občutljivo naravo.
Da sprejmeš sebe in svojo senzitivnost kot nekaj, kar ti je dano kot Darilo.

To terja, da stopiš ven iz svoje žrtve in dojameš, da nisi žrtev okoliščin in drugih ljudi.
Da se stvari ne dogajajo tebi temveč zate.

In ta premik v dojemanju sveta, tvoje percepcije in pogleda na stvari je prva stvar, ki jo je nujno narediti, ko izbereš, da zavestno stopiš v svoj dušni dogovor varuhinje Luči.

Sprememba pogleda na senzitivnost je eno tistih orodij, ki jih bom s teboj delila v spletnem intenzivu spletni intenziv v sedmih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.

Pogledale bomo v arhetip Žrtve in to kako empatijo uporabi, da je žrtev okoliščin in ljudi, ter s tem sabotira svoj dušni dogovor, da osvetljuje temo zase in za druge.

Pogledale bomo kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Če se vrnem na začetek zapisa… ja žrtev je eden tistih notranjih arhetipov, ki pride v ospredje in kriči na vse grlo, ko si v svojem življenju soočena s stvarmi, ki so neudobne in hitro ti pove, da se ti je zgodila krivica.

Notranja budnost in predvsem poznavanje teh notranjih zaveznikov je tisto, ki mi omogoča, da prepoznam kateri se oglaša in želi na igrišče mojega življenja, da bi odigral svojo igro.

Na koncu je vedno moja izbira kako se bom odzvala.
Senzitivnost pa mi pomaga, da prepoznam, kaj je na stvari.

Če si pripravljena, da svoje življenje igraš zavestno in kot prebujena ženska se mi pridruži v spletnem intenzivu Varuhinja Luči.

Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Uničujoči vplivi zasramovanja

Pravijo, da zdrava doza občutka krivde človeka lahko motivira, da prisluhne, se nauči in deluje bolj konstruktivno, sram pa je tisti, s katerim v resnici ne dosežeš tega, kar si želiš doseči.

Sram ne motivira.
Sram uničuje.

In iskreno, to čutim v sebi že od nekdaj.
Vedno se vedela, da se vzgoja z zasramovanjem ne obnese.
Vendar je eno, da to znotraj sebe čutiš in veš, nekaj popolnoma drugega pa je, ko prideš do razumevanja in lahko to tudi ubesediš.

V zadnjih letih številni strokovnjaki skozi raziskave dokazujejo, da je velika razlika med sramom na eni strani in občutkom krivde na drugi strani.

Občutek krivde je povezan z obnašanjem, medtem ko je sram osredotočen na identiteto osebe.

Toksičen sram vznika iz globoko vsajenih občutkov nesprejetosti, nevrednosti in neljubljenosti, ki ima svoje korenine v otroštvu.

Aktivira strah, da nisi dovolj xyz in da si zguba.

To je tisti občutek, ko v sebi čutiš kot da si pokvarjena, da si polomljena, da je nekaj s teboj hudo narobe, nekaj, kar je neopisljivo, česar ne moreš ubesediti in vendar je tako globoko del tvoje identitete, da ti vedno znova onemogoča, da bi se izpostavila in postala vidna.

Ta občutek polomljenosti v sebi, občutek, da je s teboj nekaj hudo narobe, vpliva na občutek nemoči in brezvoljnost, ki je ne moreš pozdraviti z zunanjimi stvarmi.
In pogosto je diagnoza depresija.

Sram je najpogosteje tisti občutek, ki se skriva pod jezo, pod žalostjo, pod strahom in občutki krivde.

Sram je temeljni občutek, ki te drži ujeto na mestu.

Izziv s toksičnim sramom je v tem, da pogosto vodi v odvisnosti s katerimi poskušaš omiliti to notranjo bolečino, ki jo sram povzroča. To bolečino čutiš kot fizično bolečino v telesu.
Vodi pa tudi v ločevanje, v osamljenost in umik od ljudi, v nepovezanost.
Kar je v času v katerem živimo velika težava.

Sram za razliko od krivde ne vodi v spremembo.
V resnici naredi ravno kontra, prepreči spremembo, rast in razvoj in povzroči ujetost.

Še vedno je v meni živ spomin na to, kako zataknjeno sem se počutila, ko sem bila deležna zasramovanja v duhovnih krogih.
Ker po vseh teh letih dela na sebi bi se pa že moralo nekje poznati.
Ker bi morala biti bolj strpna in ljubeča, če delam na sebi že tako dolgo.
Ker jeza in žalost in ostala čustva niso zaželena.
Biti bi morala pozitivno razpoložena ves čas.

In tega nisem znala.
Zato sem v sebi čutila, da je nekaj hudo narobe z menoj.
Tisti ljudje, s strani katerih sem upala, da bom deležna podpore in povezanosti, sem bila deležna zasramovanja, ker nisem ustrezala merilom razsvetljenja.

Danes vem, da sram aktivira obrambne mehanizme in povzroči, da greš v obrambo, skrivanje, da se potegneš vase in utihneš.

Ne spodbudi te, da bi stopila korak nazaj in od daleč pogledala česa te situacija uči in kaj bi lahko naredila drugače.
Lahko bi rekli, da ti sram onemogoči, da bi karkoli spremenila ali naredila drugače.

Zakaj?
Ker se počutiš ogroženo.

Izkušnja sramu je povezana z limbičnim sistemom možganov.
S tistim delom možganov, ki aktivira avtonomni živčni sistem in te požene v boj ali beg.
S sramom ne moreš logično ali racionalno razpravljati.
Gre za avtomatski stresni odziv, ki dobesedno ugrabi tvoje možgane.

Sram aktivira potrebo po tem, da se zaščitiš pred napadom.

V možganih aktivira iste tokokroge, ki poskrbijo, da se skriješ pred fizično nevarnostjo.

Zato sploh ne preseneča, da se takrat, ko se v tvoji notranjosti aktivira sram pomanjšaš, se poskušaš skriti in narediti nevidno. Avtomatično želiš biti anonimna in se tudi pod točko razno se ne želiš izpostaviti.

Je potem kaj čudnega, če sistem skozi zasramovanje doseže, da se ljudje ne želijo izpostavljati in želijo biti anonimni tudi takrat, ko bi bilo nujno potrebno, da bi se postavili zase, za svoje otroke ali za prihodnost človeštva!?

To česar večina ne ve je to, da sram povzroča fizično uničenje v telesu.
Sram dobesedno razžira človeka. Vpliva na biološke spremembe v telesu.
Skupaj z željo po izničenju, po temu, da sploh ne bi obstajala.

Sram povzroči, da se počutiš kot najbolj grozna oseba na tem svetu.
In želiš si, da bi bila boljša oseba.

Vendar je samo-refleksija, pogled vase, ki je potreben, da bi izboljšala svoje življenje nekaj, kar čutiš kot grožnjo. Zato raje ostajaš v mehanizmih boja, bega ali ignorance, da bi zaščitila sebe. Da bi preživela.

In s tem se cikel samo ponovi.
Ostajaš ujeta v istih tokokrogih.

Sram povzroči, da ne želiš zares pogledati vase in se soočiti s seboj, ker če bi to naredila, bi to potrdilo dejstvo, da je nekaj narobe z teboj, da nisi dovolj dobra, da si slaba oseba.
In tako ostajaš ujeta.

Sram je čustvo, ki ga ne moreš razrešiti skozi kognitivno terapijo, skozi spremembo prepričanj, ker sram nima veze s prefrontalnim korteksom, kjer procesiraš občutek krivde.
Sram je avtomatični odziv na grožnjo in ne kognitivni proces, zato je potreben drugačen pristop v kolikor ga želiš razpustiti v svoji notranjosti.

V prvi vrsti je potrebno prepoznati in biti sočutna do sebe in do dejstva, da je sram nekaj, kar se kot virus prenese iz starša na otroka. Postati moraš starš sama sebi in biti prijazna in sočutna s seboj. S tem se vse začne.

S prijaznostjo do sebe in s seboj.
Povezanost s seboj je ključna.
Da si dovoliš videti in začutiti.

Ko ljubeče sprejmeš svojo bolečino in sram, se zdravljenje lahko začne.
In naslednji korak je, da se soočiš s svojim sramom. In s tistim, ki te je zasramoval.
Kajti preobrazbo lahko narediš le, ko se počutiš dovolj varno, da se spogledaš s tem, kar je v tebi in se nehaš izgubljati v ujetosti v ciklih, ki jih ponavljaš v neskončnost.

Žal tega največkrat ne zmoremo same.
Zase vem, da nisem zmogla sama.
Kar je bil ponovno vir sramu.

Ker bi morala to narediti sama.
Saj veš, kako te novodobno gibanje uči, da je vse na tebi.

Jaz sem poiskala pomoč, da sem sploh prišla do temelja tega, kje se je skrivala težava v meni.
In skozi intenzivno izobraževanje sem se izurila v tem, da lahko pomagam tistim, ki poiščejo pomoč.

Če čutiš, da imaš težavo s sramom in si pripravljena, da se soočiš z njim, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Sojenje je lepilo, ki te drži ujeto na mestu.

So dnevi, ko gre vse malo po svoje.
Ko ugotavljaš, da bi bilo definitivno boljše, če bi se zaprla med štiri stene in se ne bi premaknila.

Ko ugotoviš, da stvari, za katere si mislila, da so urejene, tudi približno niso urejene in sledi soočenje s seboj in s svojo vihravostjo, nepremišljenostjo in s kritiko same sebe.

Saj veš, kako je videti, ko se pribijaš na križ, a ne!?
Ko sodiš sebe in se kritiziraš.
Ko pozabiš na vse kar veš o ljubezni do sebe.
In se zaciklaš v zasramovanju, bičanju in samo-sovraštvu.

Naučila sem se, da v takih trenutkih sedim sama s seboj in sem priča vsemu, kar prihaja v ospredje.
Od tistega impulza, da bi pobegnila.
Do tistega, da bi šla po čokolado in vse skupaj potisnila v globine.
Ko čutiš, kako so vsa tako znana čustva še vedno živa in aktivna, le da jih ne izbiraš več, da bi se v njih valjala kot si se znala.

Iz prve roke vem, kako neudobno in neprijetno je, ko te življenje sooči s skritimi deli v tvoji notranjosti, s tvojo Senco.

Senca je tisti del sebe, ki ga zanikaš, ga skrivaš in ga ignoriraš v sebi.
Vsake toliko te situacije preizkusijo, da vidiš kako stojiš v odnosu s svojo Senco.
Ali te bo zvlekla v stare igre ali ne.

Ena tistih stvari, ki ti takrat, ko si soočena s svojo kritiko, sojenjem in samoomalovaževanjem lahko prav pride je razumevanje, da dokler ne prepoznaš teh teženj v sebi, v resnici ne moreš ljubiti sebe.

Kajti ljubezen do sebe ne more obstajati hkrati s sojenjem, kritiko, popravljanjem ali perfekcionizmom.

Sovraštvo do sebe se kaže skozi omalovaževanje, kaznovanje, discipliniranje, mučenje in pribijanje na križ, kot to poimenuje meni ljuba ženska.

In takrat, ko narediš napako, ko se v svoji vihravosti in želji, da bi stvari čim hitreje uredila, zatipkaš, je zelo boleče prevzeti odgovornost za svoje napake.
Vsaj meni je, ker s tem soočanjem pridejo v ospredje tudi discipliniranje, mučenje in kaznovanje sebe.

Ne glede na vse kar vem in vsa orodja, ki jih imam v roki, sem še vedno soočena s takimi trenutki, ko si moram povedati resnico in prevzeti odgovornost za napake.

In ob tem je varovanje Ljubezni in zavedanje tega, da je to izbira, ki ti je vedno na voljo nekaj, kar me rešuje.
Ena tistih stvari, ki sem jo prepoznala pred kratkim je, kako je sojenje lepilo, ki nas drži ujete.
Ujete v paradigmi strahu in bojevanja.
Ustavi te, da nisi več pretočna.
Zatakneš se in nisi več v toku.

Sojenje vznika iz občutka nemoči.
Iz strahu, da boš zavrnjena in ponovno ranjena.
Ujameš se v tej povratni zanki, kjer sodiš, da bi preprečila to, da bi kdo sodil tebe.

Kadarkoli sodiš s tem prikrivaš nekaj, kar se skriva globoko v tebi.
Nekaj, s čimer se v resnici ne želiš soočiti.
In pomembno je, da prepoznaš, kaj to je.

Največkrat gre za občutek, da nisi dovolj xyz.
Dovolj pametna, dovolj pozorna, dovolj natančna.

Sojenje prepoznaš v odtenkih in niansah.
Lahko ga prepoznaš v strahu, da boš sojena.
Ali skozi sojenje same sebe zaradi stvari, ki bi jih morala narediti, pa jih nisi, saj veš tisti famozni… morala bi…
Skozi sojenje ljudi okoli sebe, ki bi morali ustrezati pričakovanjem, ki jih imaš v sebi do njih.
Pritoževanje glede stvari, ki ne gredo po pričakovanjih, še posebej tistih, na katere v resnici nimaš vpliva. Pritoževanje je prikrito sojenje.
Ko dvomiš v sposobnosti drugih in komentiraš obnašanje drugih okoli sebe v resnici prikrito sodiš.
Ko poskušaš spremeniti, popraviti ali izboljšati svoje življenje, to v resnici izhaja iz prikritega sojenja sebe in svojih izbir.

Sojenje je ogromna tematika.
Prisotno je pogosto tudi takrat, ko meniš, da ti v resnici dobro gre in nisi v sojenju.
Sojenje te drži ujeto na mestu.
Zaradi sojenja se ne premakneš tja, kamor si želiš.

Zato je ena najpomembnejših stvari, ki jih je potrebno narediti, da upočasniš in prepoznaš, kaj se dogaja v tebi. Ker kot sem že rekla, je sojenje le krinka za nekaj globljega, kar je v tebi.

In pomembno je, da prepoznaš kaj se skriva spodaj.
Kaj je potreba ki jo imaš in da poskrbiš zanjo, namesto, da se sodiš.

Kajti sojenje je način skozi katerega so te zdresirali, ko si bila otrok.
Naučila si se da sodiš napake, ko jih narediš.

Sama sebi si najhujši sodnik.

Kar te vodi v to, da sovražiš sebe, ker si taka kot si.
In da se kaznuješ, dokler se ne spremeniš.
Ker si bila naučena, da tako delajo “dobri” ljudje.
In to te drži ujeto v tvoji stari identiteti, ki temelji na mnenju drugih, na idejah drugih o tem kako bi morala živeti in na sodbah drugih ljudi.
Še vedno me osupne, ko razmišljam o tem, kako uničujoča je zapuščina, ki so nam jo predali naši predniki.

In tudi zaradi tega sem se zavezala temu, da varujem ljubezen.

Ker mene niso naučili;
👉 Kako ljubiti sebe.
👉 Pohvaliti sebe.
👉 Biti hvaležna za to, da sem živa.
👉 Zaupati vase.
👉 Se zanesti nase.
👉 Pustiti srcu, da me vodi.

Vse to, so rekli, je sebično.

In ko je udomačevanje zaključeno sploh ne dvomiš v to, da je edino upanje, da si dobra in pridna to, da sebe kaznuješ, ko si slaba.

Verjameš, da bi brez kaznovanja slabo zmagalo nad dobrim.

In to poganja vse sovraštvo na svetu.
Ves rasizem.
Vse vojne.

V resnici pa je to nekaj, kar je laž.
Kar ne drži.

In v zvezi s tem lahko nekaj narediš.
Veš kaj?
Da zavestno začneš varovati ljubezen.

V predavanju sem podelila pet korakov, ki te vodijo v zavestno prakso varovanja ljubezni, namesto uničevanja. Če želiš zaživeti svoj polni potencial Duše in narediti pozitivno razliko, je pomembno, da stopiš v stik s svojo Dušo in zavestno varuješ ljubezen, ki ti si.

Pridruži se mi v druženju, kjer delim več.
Pofočkaš se na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Dušni dogovor varuhinje Luči

Varuhinja Luči je empatična Duša, ki prihaja na planet s pomembnim dušnim dogovorom… da osvetli temo s svojo svetlobo.

Izziv s katerim se sreča že zelo zgodaj je, da ljudje okoli nje delujejo iz sence.
Običajno izbira družino, kjer ljudje delujejo iz svoje sence, iz bolečine ranjenosti in nepredelanih čustvenih zgodb prednikov.

Z enim namenom, da to s svojo svetlobo preobrazi.

Ko varuhinja Luči vstopa v tak družinski sistem, čuti vse, kar se dogaja z ljudmi okoli nje.
Ima prirojeno sposobnost, da intuitivno zaznava in dojema ljudi okoli sebe.
Je kot rentgen, ki zaznava vse tisto kar ostaja neizgovorjeno.
Čuti in se poistoveti z bremenom čustev in energijami drugih ljudi.

Je kot spužva, ki nase navleče vse kar doživljajo starši, sorodniki, prijatelji in tudi neznanci s katerimi prihaja v stik.

In temu ne more reči NE.
Če si varuhinja Luči, potem veš, kakšen je občutek, ko si samo želiš, da bi te razumeli. Da bi te nekdo imel rad.

Tvoj empatični sistem sprejema informacije iz okolice, ki jih spuščaš skozi svoje telo otroka, ki na eni strani čuti, da starši ne marajo tvoje svetlobe, na drugi strani pa si ne more privoščiti, da bi jo zavrnili, zapustili ali se od nje ločili, ker bi to pomenilo, da ne bo preživela.

Zato hitro usvojiš to igro, da moraš biti pridna punčka, ki poskrbi za vse okoli sebe, da ne bi bila zapuščena.

Kaj je naredila tvoja majhna punčka, ko je čutila prostor okoli sebe in ljudi, ki niso sprejemali njene svetlobe?

Zase vem, da sem šla v nevidnost. Skrila sem se, se naredila majhno, da ne bi preveč vznemirjala ljudi okoli sebe s svojo svetlobo.
Ko ljudje okoli tebe ne vedo kaj početi s svojo temo in kako se soočiti s svojimi čustvenimi bolečinami, jih lahko poskušaš reševati, preobraziti stvari namesto njih ali pa postaneš starš njim, da bi bili lahko oni tvoji starši in bi poskrbeli za tvoje preživetje.

Ob temu, da te ljudje okoli tebe ne razumejo, da se pogosto počutiš popolnoma izgubljeno in da imaš vedno znova občutek, da si čudna, je tisto, kar je najbolj boleče občutek, da nisi varna.

Ni varno, da si kdor si.
Svet ni varen zate.

Zato se prilagodiš.
Ustrežeš. Ugodiš drugim.

Tisto kar izkuša vsaka varuhinja Luči je, da kljub temu, da običajno drugi v družini niso tako odprti in čuteči, pa imajo ravno dovolj občutka za svetlobo, ki vstopi v njihovo življenje skozi otroka, da poskrbijo za to, da to svetlobo zastrejo, jo ugasnejo.

Kot varuhinja Luči imaš dušni dogovor, da boš osvetlila bolečino svojega očeta, bolečino svoje mame in bolečino svojih prednikov. Osvetlila boš tisto, kar ne funkcionira v sistemu družine v katero si se inkarnirala.

Vendar to tvojega plemena ne navduši.
Le kdo bi si želel, da v njegovo življenje vstopi lučka, ki osvetli vse tisto, kar poskušaš skriti pred vsemi, še najbolj pa pred seboj.

Zato se največkrat zgodi to, da poskrbijo, da to svetlobo zastreš.
Ugasnejo te skozi zasramovanje, posmeh in izjave v stilu; To si samo domišljaš. To ni resnično. Izmišljuješ si.

Da bi preživela v sistemu, ki ne doživlja sveta kot ga doživljaš ti, prevzameš preživetvene mehanizme, da lahko preživiš to ugašanje in ostaneš v družini brez katere ne bi preživela.
Dejstvo je, da otrok, ki prihaja na ta planet nima kapacitete, da bi preživel sam od sebe.
Potrebuje skrbnike. Nekoga, ki bo poskrbel zanj.

Odvisna si od svojih staršev.
Ljudje smo bitja skupnosti.
Potrebujemo povezanost.

In za varuhinjo luči, ki čuti vse, ne le svoje starše, je dogovor, ki ga sklene sama s seboj, da bo poskrbela za vse okoli sebe v zameno za to, da bo preživela nekaj, kar jo vodi v preplavljenost, kronično utrujenost, okoljsko občutljivost ali nepojasnjene bolečine.

Večina varuhinj Luči ima težave s postavljanjem meja.
Ker je to, da nima postavljenih osebnih meja eden od načinov, da preživi.

Mora čutiti ljudi okoli sebe in upravljati z njihovo energijo, da si zagotovi preživetje.

Zato zgolj to, da prepoznaš svoje preživetvene vzorce in da si mentalno rečeš, da si ok in se poskušaš pripraviti do tega, da postaviš svoje meje skozi različne strategije, ne deluje.

Kajti svojih dušnih dogovorov ne moreš kar povoziti.
Prepoznati jih moraš in se z njimi pomiriti v sebi, da bi jih lahko presegla.

In tega ne moreš narediti skozi mentaliziranje.
Na delu so notranji zavezniki, ki ti pomagajo, da preživiš, kot je soodvisnež.

Ko ti upravljaš z energijo drugih v zameno za to, da te ne zapustijo.
Svoj empatični sistem uporabiš, da slediš njihovo počutje, razpoloženje in na podlagi tega narediš potrebne akcije, da si zagotoviš, da si zanje dovolj vredna, da te ne bodo zapustili.

In ko rasteš s tem raste tudi tvoj notranji tim, ki ti pomaga preživeti.

In potem se pri štiridesetih ali petdesetih sprašuješ zakaj v svoje življenje vedno znova privlačiš narcisiste, vampirje, ki ti pijejo kri ali odvisnike, ne glede na dolgoletno delo na sebi.
Do onemoglosti lahko igraš vlogo žrtve in delaš na sebi, vendar dokler ne prepoznaš svojih preživetvenih mehanizmov, ki vodijo tvoje življenje v resnici ne narediš pozitivne razlike, ki jo iščeš.

To kar v praksi prepoznavam pri ženskah s katerimi delam je, da v resnici ne gre za strategije postavljanja meja, tega, da se postavijo zase in so samozavestne. Naučiti se morajo upravljati s svojo energijo in s svojim empatičnim sistemom.

Dokler nimaš razumevanja kako se je vse začelo in se pomiriš s stvarmi, s svojimi dogovori v sebi, lahko rečeš karkoli želiš, lahko rečeš NE, vendar za besedami ne bo moči. Lahko rečeš svojemu zvodniku ali vampirju, naj gre ven iz tvojega energijskega polja. Vendar če tvoj sistem vabi, da ostajajo, ker si donator sveže krvi, tvoja energija govori glasneje od besed.

Ob tem umik vase ali stran od ljudi ne zaleže, ker ne reši energijskih mehanizmov, ki poganjajo tvoj sistem. Lahko se preseliš na drug konec sveta in vendar sebe vedno in povsod neseš s seboj.

Izziv varuhinje Luči je pogosto v tem, ker zlahka prezre svoje potrebe. Zlahka potlači čustva v sebi in okrog sebe gradi zid, da ne bi kdo videl v njeno notranje, zasebno doživljanje in misli.
Samo sebe prikrajša za tisto po čemur najbolj hrepeni.

Dokler svoje življenje vodiš iz svoje ranjene zgodovine, ki ti je zagotovila preživetje, ki je del tvoje družine in družbe, se ne boš osvobodila in se v polnosti razcvetla.

Vabim te na spletni intenziv v sedmih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.
Kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Si ZA?
Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Osvetljevanje sence

Večino svojega življenja sem verjela, da je edino, na kar se je vredno osredotočati v življenju svetloba in ljubezen. Verjela sem, da je edino, kar potrebuješ, da si srečen to, da se osredotočaš na pozitivne stvari. Verjela sem, da je recept za dobrobit delo na sebi, ponavljanje afirmacij, pozitivno razmišljanje in povezovanje z angeli ter duhovnimi vodniki.

Potem je moje življenje razpadlo na prafaktorje.
Nesrečna, nezadovoljna in neizpolnjena sem se spraševala kaj za vraga je narobe z menoj.
Kako se mi je nekaj takega lahko zgodilo po dveh desetletjih dela na sebi!?

Bilo me je sram.
Mislila sem, da sem prevarant, ker tisto kar sem učila očitno ni delovalo.

In potem sem odkrila kako zelo sem se motila o vsemu v kar sem verjela.

Osredotočanje zgolj na ljubezen in svetlobo ne pozdravi tvojih ranjenosti, ki jih nosiš globoko v sebi.

Ob svojem razpadu sem prvič prišla v stik z izrazom duhovni obvozi in dojela, da sem se ves čas dela na sebi osredotočala zgolj na en del svoje Biti in se izogibala senčnemu, temnemu, globljemu dele sebe, ki je bil vseskozi tam, ne glede na to kako zelo sem se ločevala od njega.

Prijetno se je osredotočati samo na svetli del svojega življenja. In v glavnem vsak, ki v svojem življenju odkrije, da mu praznina in površinskost materialnega življenja ne zadoščata, stopi na pot duhovnosti skozi prakse meditacije, transcendence in razsvetljenja.

Rada rečem, da duša že ve, kako nas zvabi v svoje vode, ker ti najprej pokaže angelski del in potem te sooči še tistim drugim, demonskim delom.

Pogosto imaš po tovrstnih praksah občutek trenutnega zadoščenja, ko se trpljenje in bolečina, ki ju čutiš v sebi zmanjšata, vendar slej ko prej odkriješ, da ostajaš na površini. Sliši se sicer super in prijetno, vendar nepovezana s svojimi globinami, v resnici ne narediš resničnega premika in preobrazbe, ki je potrebna, da začutiš povezanost in izpolnjenost po kateri hrepeniš.

Tisto, kar je resnično naredilo pozitivno razliko v mojem življenju je bilo zavestno potapljanje v svojo notranjo temo. V tvojih globinah so senčne plati, ki se jih lahko dotakneš le, ko si se pripravljena spustiti v lastne globine in raziskati zaklad zakopanega ‘drugega’ jaza.

Te senčne plati svoje osebnosti vedno nosiš s seboj.
Človeška senca je tvoj temni del. Tvoj pozabljeni, nesprejeti, zanikani del tebe.
V senci se skrivajo vse tvoje skrivnosti, zatrti občutki, primitivni impulzi in deli, ki so nesprejemljivi ali zasramovani. Deli tebe, ki so označeni za greh ali zlo.

Večina si želi svetu pokazati samo svoj lepi, nedolžni del osebnosti. Prijazni, inteligentni, mladostni del sebe. In tako pogosto nezavedno od sebe odrivaš tiste kvalitete, ki ne ustrezajo podobi, ki jo želiš kazati svetu.

Vsi skrivamo dele sebe zaradi katerih smo živčni in nam je neudobno. V senci se skrivajo čustva kot je bes, tekmovalnost, ljubosumje, sovraštvo, pohlep, sram, poželjivost, sebičnost ali prevaranost. Pa tudi obnašanje, ki je za družbo v kateri živimo nesprejemljivo kot je lenoba, odvisnost, agresija, bes.

Vse te v senco potisnjene vsebine ustvarijo svoje lastno življenje.
Ustvarijo nevidnega dvojnika, ki živi vzporedno življenje.
In ta tujec se vsake toliko pokaže kot preblisk, včasih pa ga v popolnem kaosu zagledaš v njegovi polni podobi.

Ta nezaželeni obiskovalec te takrat, ko se pojavi pusti v sramu ali popolnoma osuplo nad svojim lastnim obnašanjem.

Ko moškega, ki se ima za odgovornega moža in očeta, prevzamejo sanje po svobodi in neodvisnosti in naredi stvari, ki jih kasneje obžaluje, ga ugrabi njegova senca.
Ko ženska, ki živi zdravo življenje, ponoči poje celo banjico sladoleda in se zave šele, ko je prazna, je krmilo njenega življenja prevzela senca.
Ko mati, ki je do svojih otrok prijazna in skrbna, ponižuje svojega sina, se pokaže njena senca.
Ko pobožni župnik v stranski ulici išče prostitutko, je na delu njegova senca.

Kot je tako lepo ubesedil Aleksandr Solzhenitsyn: »Če bi le obstajali hudobni ljudje, ki nekje zahrbtno delajo hudobna dejanja in bi jih morali zgolj ločiti od nas ali jih uničiti. Vendar meja, ki loči dobro in zlo, zareže skozi srce vsakega človeškega bitja. In kdo je voljan uničiti del svojega lastnega srca?«

Soočenje s svojo lastno senco je vse prej kot udobno ali prijetno.
To ni lahka pot. Polna je ovir, naplavin, koščkov, ki jih je potrebno očistiti.

In tukaj ni bližnjic ali poti naokrog.
Podati se je potrebno direktno v samo jedro bolečine.

Izziv sence je v tem, da je za večino nevidna.

Pomembno je, da svojo senco zasleduješ in jo raziščeš, kajti tisto, česar ne poznaš, te bo uničilo. In tisto, kar poznaš, te osvobaja. Vedno znova.

V zadnjih letih sem ugotovila, da je to, da govoriš jezik sence in svetlobe najbolj temeljni jezik življenja. In pomembno je, da se ga naučiš uporabljati.

Kajti takrat, ko spoznavanje sence zanemarjaš, je pokrajina tvoje duše kot puščava, posušena in prazna.

Pogosto ženska na prehodu v štirideseta čuti praznino in nesmisel življenja. Počuti se izčrpana, izpraznjena in doživlja depresijo, ki ji nikakor ne preide do dna.

Ujeta v ciklih izgorevanja se vedno znova trudi še bolj in dela še več. Poskuša vse narediti prav in ne more razumeti kako to, da tone vedno globlje v trpljenje, ki ga nihče zunaj nje ne razume.

Soočenje s senco in prisvajanje tistih delov sebe, ki so ostali ujeti v senci je bistveno za razcvet, izpolnjenost in harmonično življenje po katerem hrepeniš.

Ko tiste dele sebe, ki so pozabljeni ostali v senci povabiš v ospredje in jih vključiš v svoje življenje tvoje življenje postane bolj polno in celovito.
To je kot bi v puščavi začelo deževati in oživijo vsa skrita semena, ki so čakala na ugodne pogoje, da bi se ta potencial, ki je bil ves čas skrit v tvoji senci lahko razcvetel.

Iz izkušenj vem, da takrat, ko se obrneš le k »svetlobi«, ne dosežeš globin svoje ženske Biti. Plehko in površinsko življenje pa ženske ne izpolni in zadovolji.

V negotovem času, polnem izzivov, strahu, frustracije in kaosa, ti skriti deli, ki si se jim desetletja izogibala, splavajo na površje.
In prepričevanje sebe, da bodo šli stran, ne deluje več.

»Kaj pa če so vsi zmaji, ki se skrivajo v tebi v resnici princeske, ki čakajo, da nas enkrat vidijo lepe in pogumne. Morda je vse grozno v globini nekaj nemočnega, kar potrebuje tvojo pomoč.« Rainer Maria Rilke

Ne moreš si več privoščiti, da zanikaš te zmaje v sebi. Ne moreš več pogledati stran od pošasti in upati, da te bo naivnost in nevednost zaščitila pred njo.
Potrebno je kultivirati spoštovanje do sence, da si radikalno iskrena in se spogledaš z njo, brez preplavljenosti z njo ali zavračanja njene prisotnosti.

Spogledati se moraš s svojo notranjo temo
In to ni vedno enostavno.

Prvi korak, ki ga je potrebno narediti, je, da upočasniš in začutiš, kaj je prisotno v danem trenutku.
Prepoznati je potrebno ponavljajoče se občutke.
Pogosto tvojo senco razkrivajo prepričanja kot je…
• Nisem dovolj dobra.
• Mene je nemogoče imeti rad.
• Nekaj je narobe z menoj.
• Moja čustva nič ne štejejo.
• Zakaj nisem normalna, kot so vsi drugi?

Odkriti je potrebno kaj se skriva v ozadju tovrstnih misli in si prisvojiti dele sebe, ki se jim izogibaš.

V kolikor potrebuješ pomoč, te vabim na druženje, kjer bomo skupaj osvetljevale senco.
Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Carl Jung, ki je poznan kot tisti, ki je prvi spregovoril in raziskoval senco, je zapisal: »Ni luči brez sence in ni duševne celote brez nepopolnosti.«
S sprejemanjem svojih senc postaneš celota ter zaživiš bolj pristno in izpolnjujoče življenje.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Zlomljeno Srce

Prišli smo do tistega trenutka v času in prostoru kjer je potrebno izbrati.
Izbiramo med svetostjo življenja in samomorom, med radikalno preobrazbo in uničenjem, ki ga vodi ponos in norost ljudi.

Najbolj osupljivo od vsega je to, da izbire, ki je pred nami ne moremo odmeditirati stran ali jo z mentalnimi strategijami razbliniti. Žal tukaj pozitivizem ne bo opravil naloge, ki jo mnogi pričakujejo od njega.

Na voljo so tri izbire.

Prva je, da spregledamo kaj delamo, prevzamemo odgovornost in se spreobrnemo, kar je vse prej kot verjetno glede na pot, ki jo ubira človeštvo.
Druga izbira je, da bo človeštvo nadaljevalo s svojo odvisnostjo od dominance in pohlepa, z izkoriščanjem in ločenostjo, dokler ta mašinerija, ki jo je človek ustvaril ne bo pogubila njega samega.
Tretja izbira pa je, da gremo v globalno temno noč skozi katereo se bodo iluzije in strukture kot jih poznamo preobrazile v kislini realnosti. Navzven bo vse skupaj videti kot uničenje, kot konec. Vendar je uničenje v temni noči tisto, ki te pripravi na novo rojstvo.

In tukaj smo v kolektivni temni noči.
V kislini realnosti razpada vse kar smo poznali.
Vendar se v tem skriva potencial feniksa, ki se iz pepela dvigne in porodi kot nov ptič.
Lažni jaz mora umreti, da bi se iz pepela dvignili prerojeni.

Tretja opcija je utelešenje božanskega.

To kar se dogaja terja, da vsak prevzame odgovornost zase.
Ker nikogar ne bo, ki bi nas rešil.
Tokrat ne bo Avatarja, ki bi nas rešil.

Mi smo tisti, ki jih čakamo.
Ti. Jaz. Mi vsi.

Vstajenje je vstajenje vsakega od nas.
Utelešenje božanskega, ki ti si. To je tisto, kar bo preobrazilo svet.

Vendar to ni nekaj, kar bi kdorkoli naredil za nas.
To je delo vsakega posameznika.

Popravljanje obstoječih sistemov ne bo naredilo tega, kar je potrebno.
Radikalna preobrazba, ki je potrebna je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakem posamezniku.

Božansko nas ne bo rešilo pred nami samimi skozi dramatično posredovanje. To je otroška fantazija. Podarilo nam bo nekaj precej bolj izjemnega kot to, da bi nam dalo to kar mislimo, da hočemo ali potrebujemo.

Potrebno je odrasti.
Stopiti v zrelost.
In to terja, da odložiš oklep, ki ga nosiš vse iz otroštva.

Tale zlom v katerem smo, s seboj nosi ogromno daril, če si jih voljna ugledati, se jim odpreti in jih sprejeti. Ponuja nam alkimizacijo svinca v zlato skozi radost ljubezni v akciji – radost porajanja za ljubezen, v ljubezni, kot del ljubezni.
In tukaj zgolj sprejemanje ni dovolj.
Prisvajanje je tisto, ki terja srčnost in veliko mero ljubezni.

Ker roko na srce, dokler sovražiš sebe in si prizadevaš, da bi naredila stvari popolno, v resnici ne uživaš v življenju.
Ja, lahko dosežeš res veliko, vendar ali to res lahko vsrkaš, dopustiš, da se dotakne tvojega srca, te nahrani in izpolni?

NE.

Osebno menim, da je odlaganje oklepa preteklosti ena najtežjih stvari, ki jih enostavno moraš narediti, če se želiš res razcveteti.
Ker v tvojem življenju pride točka, ko ugotoviš, da je oklep vedno težji in te duši.
Ne služi ti več.
In vendar ti služi.

Ugotoviti moraš pri sebi, kako ti to, da nočeš odložiti oklepa v resnici služi.

In to je tematika, ki bo v naslednjih tednih res pomembna.
Pogledati vase.
Odpreti svojo konzervo črvov.
In se soočiti s stvarmi v sebi je v tem času zdaj ključnega pomena.

Zakaj!?
Ker nihče ne bo prišel, da bi te rešil.
Ker nikogar ne bo, ki bi naredil stvari namesto tebe.
Ker nadomestnega starša ne bo.

Odrasla si.
Na tebi je.
Objemi otroka v sebi.
Postani starš sama sebi.

Na tebi je.

In ni ga odnosa, ki bi te rešil.
Ni ga moškega, ki bi bil tvoj vitez in bi te rešil tvoje bolečine.
Ni ga.

Potrebno je odrasti.

Prevzeti odgovornost zase in za svoje sranje.
Potrebno je objeti svojo senco.
In ja, odložiti oklep, ki te je včasih ščitil in ti pomagal preživeti, danes pa te teži.

In tega ne moreš odmeditirati stran ali s pozitivnim razmišljanjem razbliniti.
Živi v tvojih celicah. In prenaša se iz roda v rod.

Odrasti je treba.
Prevzeti odgovornost zase.
Objeti svojo senc, tiste dele sebe, ki jih vodi sram.

Zdaj ni čas, da greš v sram in poskušaš biti popolna, se rešiti stvari, ki ne delujejo skozi mentalne strategije.
Zdaj ni čas, da sprožilce v sebi poskušaš skozi strategije pogladiti in si dopovedati, da ni prostora za jezo, žalost, razočaranje.
V resnici je potrebno držati prostor točno za ta čustva v sebi in jim pustiti, da te vodijo. Kajti delo s senco je kaotično in zdaj je čas, ko senca, vse tisto, kar si skrivala v sebi, prihaja na površje.

Pa ne samo to, kar je vsak posameznik skrival v sebi, na površje prihaja kolektivna senca – fašizem, rasizem, suženjstvo, tematike ki so vse prej kot prijetne.

In tukaj mentalne strategije, da ne bi čutili bolečine, ne delujejo.
Ne moreš pobegniti pred tem kr je v sobi. Soočiti se je potrebno z zapuščino, ki jo nosimo v sebi.
To terja, da se premakneš ven iz svoje glave, v telo. In začutiš bolečino.
Bolečina je prinašalka sporočil.
Začuti kar čutiš v sebi.

Sooči se s seboj.

Duša spregovori s teboj skozi tvoj čustveni sistem.
Mistični sprožilci ljudi aktivirajo.
Aktivirajo te, da spregledaš, da obstaja mesto za sveto jezo in da te sveta jeza premakne.

Pomembno je, da se ne bojuješ s seboj in s tem da si dobra oseba če si pridna in da si slaba oseba, če čutiš jezo, bes, žalost, depresijo.

Zdaj je čas, ko si je potrebno povedati Resnico.
In to je neudobno.
In preden stvari postanejo jasne, najprej postanejo še bolj kompleksne in umazane.

Retrogradna Venera odpira Pandorine skrinjice.
Pestro je in bo.

Kajti ne poznaš, česar ne poznaš
Potrebna je voljnost, da vidiš kaj je prisotno.
Da se s tem soočiš in to objameš v sebi.
Zdaj je čas za razpuščanje dinamik v svoji Senci.
Potrebno se je spogledati s svojo Senco in jo preobraziti.

Zdaj ni čas za boj ali beg.
Pa tudi ne za ignoranco.

Zdaj je čas za radikalno iskrenost in ljubezen, ki preobraža.

Varovanje Ljubezni je dejanje upora, ki te vodi v to, da postaneš Upornica Ljubezni – Love Rebel.

Na tebi je.
In iz izkušenj vem, da tega ne zmoreš sama.
Ker jaz ne zmorem sama.
Zato imam svoje sestre, kjer preobražamo stvari skupaj.

Objemi Sebe je spletni program kjer te vodim skozi 12 tednov preobrazbe tvoje notranje sence. Najprej se boš spoznala s svojim otrokom, prevzela odgovornost zase in odrasla. Spoznala svojega notranjega starša in postala ljubeč starš sama sebi. Ker je zrelost in prevzemanje odgovornosti prva stvar, ki jo je potrebno narediti. Temu sledi soočanje s tem kje se razprodajaš, kje se čutiš žrtev in kje sabotiraš sebe in svoje priložnosti za rast in razcvet. Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Klic tvoje Ženske Duše

V življenju vsakega posameznika pride dan, ko v sebi začuti klic k temu, da zaživi veličastno življenje ter se poda v brezmejne širine in globine, ki jih ponuja življenje.

Nekje v globini sebe veš, da si tukaj z namenom. Enostavno veš, da preživetje, služba od osmih do petih in družina ni to, zaradi česar si tukaj. Čutiš, da življenje enostavno mora biti več kot zgolj vsakodnevna rutina.

Ko v tebi vzniknejo dvomi v to, ali je življenje kot ga živiš resnično to, zaradi česar si tukaj, se običajno že premikaš proti tretjemu ali četrtemu desetletju tvojega življenja. In ti dvomi v tvoji notranjosti, se v sodobnem svetu pogosto pokažejo v obliki krize srednjih let, v kateri se skriva priložnost. Priložnost za razcvet.

V sebi čutiš, da si prerasla življenje, kot si ga živela do zdaj. Hkrati pa ne veš, kako in kam naprej. Poznani cilji, obstoječi odnosi, vedenje, vzorci obnašanja ti postanejo pretesni, Lahko se zgodi razpad znanih struktur, izguba službe, afera, nezadovoljstvo z življenjem, depresija ali sindrom praznega gnezda.

Živo se spominjam, kako me je poklicala moja Duša. Bilo je v Egiptu leta 2007. Neko jasno noč na Nilu se je v meni oglasil glas, ki mi je sporočil, da je moja naloga, da začnem z ženskami deliti kako biti ženstvene in kako ustvariti sveto partnerstvo. Vse skupaj me je presenetilo in pretreslo hkrati.
Takrat sem temu glasu v sebi rekla, da imajo napačnega človeka. Dva dni kasneje, sem v templju v Abu Simblu gledala svoje prejšnje življenje, ki se mi je v viziji odvrtelo pred očmi in zgrožena ugotovila, da vem več, kot sem hotela vedeti.

To potovanje je za vedno spremenilo moje življenje.

Po prihodu domov sem jasno, kot še nikoli prej, imela priložnost opazovati, kaj v mojem življenju ne deluje. Prepoznala sem, da živim v kletki, kjer je navzven vse videti krasno, sama pa sem se v njej počutila utesnjeno in neavtentično.
Podpirala sem delo drugih, moje življenje je bilo brez življenja, brez radosti, brez barv.
Dojela sem, da živim v črno belem svetu, z mnogimi odtenki sivine.

Prepoznala sem, da mi to ni všeč, vendar v zvezi s tem nisem nič naredila. Ker nisem vedela, kaj bi lahko naredila.

To je bila kot razpoka, skozi katero je zasijal prvi žarek moje ženske duše.

Pogosto prvih nekaj desetletij svojega življenja preživiš z identiteto, ki si jo oblikovala skozi svoje otroštvo in mladost in ki se izogiba globinam ženske duše.

Duša čaka na odprtino, skozi katero bo lahko pokukala v svet.
Osebnost je kot školjka, kot oklep, ki ga oblečemo.

Pogosto postanemo trde, toge in ujete v rutine vsakdana, da tega oklepa sploh ne prepoznavamo več in postane kot roževinasta lupina, ki je nič ne more predreti.

No, resnici na ljubo, so ravno travme, težke izkušnje tiste, ki predrejo ta oklep. In duša potrpežljivo čaka na nekaj, kar nas bo odprlo ali pa ustvari okoliščine, ki nas odprejo na silo.

In ko te duša pokliče, temu sledi premik, kjer moraš zapustiti življenje, kot ga poznaš.
Čaka te premik v neznano.
Na katerega te običajno nihče ne pripravi.

Tvoja duša te dobesedno ugrabi z besedami; »Glej, daleč sem prišla, da bi darilo podelila z ljudmi in s svetom in utrujena sem od tega vlečenja skozi življenje, zato ti bom, in že vnaprej oprosti, potegnila preprogo izpod stopal.«

Ko sem leta 2009 opazovala veliko nevihto, ki se je zbirala nad mojim popolnim življenjem, sem nekje globoko v sebi vedela, da tej nevihti ne bom mogla ubežati. Na njej je bilo moje ime. Bilo je, kot bi stala na notranji strani, pred vrati hiše, za katero sem vedela, da se bo podrla. Lahko sem čakala, da se mi zruši na glavo ali pa odprem vrata in stopim direktno v samo srce nevihte.

Moja duša je čakala na ta trenutek in lahko sem samo stala in bila priča temu, kako se je moje življenje sesulo v prafaktorje. Vedela sem, da bo treba nekaj narediti, vendar me nihče ni mogel pripraviti na uničenje, ki je sledilo.

Ko sem čez nekaj tednov stala na pogorišču tega, kar je bilo prej moje življenje, enostavno nisem vedela kam se obrniti, kaj, kje, kako!? Enostavno nisem vedela kako naprej, nazaj pa nisem imela kam.

Takrat še nisem vedela, da ni treba, da je tako. Ni treba, da ti vse razpade, da bi naredila premik. Precej bolj modro je, če si voljna premik narediti zavestno, kot so to včasih počeli skozi iniciacije.

Dejstvo je, da je iniciacija povezana z razpadom tvoje identitete in s povabilom, da utelesiš potencial tvoje duše.

To pa terja, da se soočiš s svojo osebnostjo.
Z zaključeno preteklostjo je premik v novo prihodnost precej bolj umirjen in precej lažji.

Opustiti je potrebno življenje, ki ga je narekoval zunanji svet, življenje, ki temelji na predpostavkah, željah in odločitvah drugih ljudi, da bi resnično lahko ustvarila in stopila v življenje, ki je izvorno, srčno, dušno tvoje.

Potrebna je predaja starega, ko vse, kar ti je znano, preprosto izgine.

Opustiti moraš prepričanje, da te bo nekdo zaščitil, rešil, naredil nekaj zate ali da se bo od nekod pojavil nekdo, ki ti bo pokazal pot. Spust v globine svoje ženske duše se pogosto začne z osamljenostjo.
Dojameš, da je na tebi, da najdeš svojo pot.

Vendar zapustitev starega sveta ne pomeni nujno ločitve, ne pomeni, da moraš zapustiti službo, družino, prodati dom, se preseliti. Premik lahko narediš brez, da kogarkoli zapustiš.

To, kar terja od tebe, pa je spust v tvojo notranjost, v notranjo temo, v misterije duše, v maternico tvoje izvorne Biti.

To je klic v zmehčanost, odprtost, voljnost, da greš s tokom in utelesiš energijo ljubezni, ki ti si.

Stopiš v domeno razcveta, kjer so veščine odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje ključnega pomena.
Naenkrat ugotoviš, da stari načini potiskanja, kjer narediš še več, se premikaš hitreje, enostavno ne naredijo tega, kar si bila vajena.

Zdaj je tukaj ta čas, da utelesiš svojo žensko dušo.

Svojo žensko Dušo utelesiš skozi poslušanje, opazovanje, s tem, da sediš s seboj, namesto, da poskušaš v zunanjem svetu najti rešitev.

To je čas, ki te vodi v čutenje. Odpreti se je potrebno občutkom, začutiti sebe, svoje srce in dopustiti, da sprejmeš Darilo svoje Duše, da te nahrani, najprej tebe.

Odpreti moraš svoje srce, da lahko sprejmeš vse dele sebe, tako tiste, ki so ti všeč, kot tiste, ki jih ne maraš. Objeti je potrebno tako bolečino, kot užitek.

Tvoja Duša se želi pokazati.
Želi, da jo utelesiš in zaživiš.
Želi se izraziti in voditi tvoje življenje.

In potrebuje trden temelj, da bi to lahko naredila.
Potrebuje stabilnost, potrebuje prostor.

Na tebi je, da utelesiš svojo ženstvenost. Na tebi je, da utelesiš srčne kvalitete, ki te negujejo in ti omogočajo razcvet. Kajti utelešenost tvojih izvornih kvalitet tvoje ženske duše in odpiranje srca gresta z roko v roki.

In ne moreš v polnosti zaživeti svojega polnega potenciala, tega kdo ti si, če nisi v stiku s svojo žensko Dušo v sebi.

Tvoja ženska Duša v sebi skriva bisere modrosti. In na tebi je, da se potopiš v globine svoje Biti, nabereš svoje bisere, da bi jih lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Vprašanje je ali si voljna? Ali si drzneš? SI pripravljena, da zaživiš kot ženka, za katero si se rodila, da SI? Kajti to je tvoja izbira… vsak dan znova.

V kolikor na tej poti skozi kaos, skozi temno noč ega potrebuješ vodstvo, je na voljo spletno druženje, kjer sem podelila zemljevid potovanja v globine svoje ženske duše. Najdeš ga na povezavi http://divine.si/program/prebujena.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Soočeni smo z ultimatom – sodelovanje drug z drugim in planetom ali samouničenje

Leta, desetletja, pravzaprav stoletja je ženska sklonila glavo in igrala po pravilih.
Verjele smo, da bomo s trdim delom, naravnim talentom in darovi, ki jih imamo, prepoznane in nagrajene.

In zagotovo smo ženske napredovale.
Danes diplomira več žensk kot kadarkoli prej.
Polovica delovne sile je žensk.

In po raziskavah sodeč, ženske danes prekašajo moške tudi v prihodku, ki ga prinašajo v podjetja, kjer so zaposlene.
Njena sposobnost je očitna. In ne glede na vse njene dosežke, ženska danes dvomi vase in v svojo sposobnost.

Kljub marljivosti ženske, pa moški še vedno napredujejo hitreje in so plačani več kot ženska.
Statistika je znana; ženska je še vedno za isto delo kot moški plačana med 20-42% manj.
Pol stoletja po tem, ko si je ženska odprla vrata na vodstvene pozicije v podjetjih, je karierna pot ženske še vedno različna od moškega. Enakost za katero so se borile že naše babice ali celo prababice še vedno ni del družbe v kateri živimo.

Si se kdaj vprašala zakaj je temu tako?

Verjetno nisem sama v tem opažanju, da je moški tisti, ki dominira, kljub vsemu boju za enakopravnost, ki ga bijejo že generacije žensk.

In ker sem poskusila različne stvari, ki me niso pripeljale do željenih rezultatov, sem na koncu pogledala za zaveso.

Zakaj je ženska tretirana kot drugorazredni državljan?
Zakaj na žensko gledamo kot na manjvredno in šibko?
Zakaj na žensko gledamo kot na seksualni objekt, ki še vedno prodaja celo vrsto produktov?
In zakaj je objektivizacija ženske nekaj, kar je družbeno sprejeto?

Leta sem se ukvarjala s samo-zaupanjem ženske, raziskovala sem seksapil ženske in to kako ženska prispeva k temu, da v družbi nima enakovredne vloge.

Dokler nisem dobila odgovora v raziskavah zgodovinarjev in arheologov, kjer sem prvič prišla do razumevanja, da je model dominance tisti, ki oblikuje našo družbo zadnjih 5000 let.

Organizacija družbe, ki temelji na dominanci je vtkana v vse pore družbe v kateri živimo. Povzroča bolečino, trpljenje, zatiranje in odtujenost.

Vse to se nam zdi v teh časih nekaj najbolj normalnega in vendar je dejstvo, da lahko odtujenost, ki v teh dneh, ko smo zaprti vsak pri sebi doma, samo krepi, rešimo le s povezovanjem. Z druženjem. Z deljenjem stiske in ne z zapiranjem vase.

Raznolikost, kjer je dobrodošlo, da si to kar si in da si edinstven in enkraten posameznik, ki živi svoje dušno poslanstvo, je temelj modela partnerstva.

Sistem v katerem živimo je sistem dominance, kjer so kontrola, manipulacija in prigovarjanje, da smo nesposobni nekaj, kar je prisotno na vseh ravneh.
Ljudje so pripravljeni za iluzijo moči narediti vse. In hkrati se čutijo nemočni, hrepenijo po skrbnosti in podpori resnične povezanosti.

Sistem dominance poganja hierarhija. Sloni na piramidi, kjer je vedno nekdo bolj pomemben in višje od drugih. V sistemu dominance je nekdo na vrhu, da je drugi na dnu.

Dominanca ustvarja bolečino, strah in napetost v odnosih skozi prisilo in prilagajanje.

Družbo oblikujejo odnosi, ki temeljijo na nadrejenosti in podrejenosti.
Ljudje se od majhnega naučijo, da morajo ubogati brez ugovarjanja.
Naučijo se, da je avtoriteta tista, ki vodi njihovo življenje.

Ta glas avtoritete ponotranjijo in ga nosijo v svoji glavi skozi svoje življenje. To je glas, ki jim vedno znova prigovarja, da niso dovolj, da si ne zaslužijo ljubezni, da morajo biti kaznovani.

Družine in družba temelji na kontroli, ki je izrecno ali posredno podprta s krivdo, strahom in silo. Svet je razdeljen na tiste, ki so prijatelji in tiste, ki so sovražniki, ki jih je potrebno premagati in uničiti.

Model dominance podpira in krepi samo-sovraštvo v posamezniku in sovraštvo v skupnosti.
Vse je podrejeno uničevanju.

Če pogledamo okoli sebe, na vseh področjih družbe, naj bo v družini, na nivoju države, sistemov kot je šolski, religiozni, zdravstveni ali vojaški, povsod boš našla sistem, ki temelji na hierarhiji, avtoritativni sistem v katerem je peščica ljudi nad vsemi drugimi.

V tem sistemu dominance ljudje obrekujejo drug drugega, sodijo druge, ponižujejo in manipulirajo. Vse to vodi v igre moči in željo po nadzoru, ki prevladuje v obnašanju in odnosih med ljudmi.

Živimo na planetu, kjer je družba urejena po principih modela dominacije, ki usmerja kako se obnašamo drug z drugim in do sebe.

To je model, ki nas je pripeljal tako daleč, da se danes soočamo z izginjanjem živalskih vrst, z uničenjem planeta in z uničenjem človeštva.

To je model družbe, ki uničuje ljubezen in je ne varuje.
To je model družbe, ki osebo, ki je ljubeča, prijazna označi za šibko in pomehkuženo.
To je družba, ki povzdiguje mačizem in herojstvo za vsako ceno.

To kar sama čutim v zadnjih tednih je, da stojimo na pomembni prelomnici v zgodovini; kjer je na eni strani na izbiro sodelovanje drug z drugim in s planetom in na drugi samo-uničenje.

Za razliko od modela dominance pa je model partnerstva tisti, ki je obstajal v svetu že pred 37.000 leti.
Gre za sistem, ki podpira vzajemno spoštovanje in odnose, ki temeljijo na skrbnosti.
V njemu ni potrebe po hierarhiji moči in nadzora, zato v njemu tudi ni potrebe po zlorabi in nasilju.

Partnerstvo spodbuja raznolikost vsakega posameznika, kjer je vsak celota zase.
Enkraten in edinstven posameznik, svoboden da čuti radost, igro in svobodo v sebi.
Model partnerstva omogoča razcvet na vseh nivojih, tako mentalno, kot čustveno in duhovno. To velja tako za posameznika, kot družino in celotno družbo.

Konflikt je v modelu partnerstva priložnost za učenje kreativnosti in moč podpira opolnomočenje vsakega posameznika.

V modelu partnerstva čutiš povezanost. Počutiš se varno.
Človeškost je v ospredju. In čutiš, da je dobrodošlo, da si to kar si.

Dejstvo je, da danes ljudje hrepenijo po povezanosti, po temu, da je nekomu mar zanje. Hrepenijo po miru in ne vojni. Hrepenijo po enakosti namesto neenakosti.

To hrepenenje lahko postane realnost, v kolikor zgradimo strukture, ki podpirajo partnerstvo.

In vendar zgolj čakanje, da se bo nekaj spremenilo ne bo naredilo spremembe po kateri hrepenimo.

Pogosto čakamo na druge, da bodo nekaj naredili.
Čakamo, da se bo svet spremenil.
Vendar tale čas zdaj ni čas za čakanje na druge.
Ker smo mi tisti, na katere čakamo.

Čisto vsak lahko prispeva h gibanju, ki bo vodilo v partnerstvo.

Stvari se spreminjajo z zgledom.
Na tebi je, da v sebi izbereš ali želiš živeti izkušnjo, ki temelji na strahu ali tisto, ki temelji na ljubezni. Model dominance temelji na strahu, kajti skozi ustrahovanje, trpinčenje in zatiranje uničuje, dominira in ustvarja hierarhijo, kjer je peščica nadrejena množici, ki je podrejena.

Premik iz modela dominance v model partnerstva se bo odvil skozi vsakodnevne odnose med ljudmi, kakšen je odnos s seboj in s planetom Zemlja. Gre za majhne korake, ki se začnejo v tebi. S čisto neglamuroznimi izbirami, da se do soljudi vedeš človeško in jih tretiraš enakovredno. Da pokažeš spoštovanje in prijaznost. Da odprto izražaš podporo in naklonjenost do soljudi.

Začne se z notranjo izbiro, da boš varovala namesto uničevala ljubezen.
Nadaljuje s pogovori in nenasilno komunikacijo.

Pomembno je, da prepoznamo kaj imamo na izbiro.
Pomembna je prepoznava, kje se ločujemo, odtujujemo in kje se dogajajo krivice in neenakost med ljudmi.

Namesto dominacije je potrebno zavestno izbirati povezanost, enakost, odprtost, partnerstvo in ljubezen. Ne samo takrat, ko ti koristi.

Premik se zagotovo ne bo zgodil čez noč ali z enim samim dogodkom.
Šlo bo za počasno premikanje, ki se bo nadaljevalo v prihodnosti.

Pomembno je razumeti, da bo ta izbira, da varuješ ljubezen, namesto, da jo uničuješ ustvarjala valovanje iz tvoje notranjosti v svet.
Iz vsakega posameznika, ki bo izbral ljubezen namesto strah, se bo širila v svet.

In pomembno je, da te majhnost dosega vsakega posameznika ne zavede.
Kajti kot je nekoč rekel Jezus, se tam, kjer se dva ali več ljudi zbere v imenu ljubezni, stvari potencirajo in ne zgolj seštevajo.

Pomembno je, da se zaveš veličine tega, da živiš v času revolucionarnih sprememb, ki so v delu.

Najpomembneje je držati prostor takrat, ko stvari še niso vidne v svetu tam zunaj in ko se zdi, da so pred nami najtemnejši časi.
To je čas, ko vsak, ki izbere, da živi ljubezen, v ljubezni in za ljubezen kljubuje tisočletjem družbenega zagona, ki je oblikovalo in poganjalo družbo.
Tukaj je renesansa človeškega razmišljanja in delovanja in ti si lahko del tega gibanja.
Ti lahko prispevaš s tem, da izbiraš v svojih odnosih

To kar čutim je, da je prišel čas, da razpustimo sistem Dominance in aktivno stopimo v ustvarjanje sistema Partnerstva. Kajti to je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakemu posamezniku in ne bo prišlo od zunaj.

Sistemu Dominance, kjer se stvari vodijo po sistemu hierarhije in nekaj ljudi na vrhu vodi množice, ni v interesu, da bi se mnogo ljudi povezalo z močjo.

Globoko verjamem v to, da ima vsaka ženska v sebi vrelec moči. Sveto, kreativno, ženstveno, subtilno moč, ki želi teči skozi tvoj sistem in napajati tvojo električno napeljavo v telesu.
To je življenjska sila. Izvorna energija živosti, radosti in ljubezni.

Božanska ženska, božanska mati se prebuja.
In Prebujena Ženska ve, da je svoboden pretok te življenjske energije skozi njo nujen.
Prebujena Ženska upravlja s svojo močjo. Na prebujen, zavesten način.
Ve, da je ključ v temu, da se tej moči/svetlobi preda v polnosti.

Zdaj je čas, da se prenehaš boriti s to mistično močjo ženske, ki jo poznamo tudi kot Shakti.
To moč Shakti smo ženske predale v roke moškemu, v roke patriarhatu in zdaj nas s to isto močjo nadzira in kontrolira.

Vendar je v tebi živ tisti del, ki ve, da je povezan z vsem.
Da je v tebi ta ista moč, ki odpira cvetove, dviga morja v plimovanju in omogoči rojstvo novega.
Ti si, tako kot jaz in kot smo mi vsi sveta in božanska ženska.

In to je tisto, v kar želim, da se prebudiš, to utelesiš in v polnosti zaživiš.
Ker je vse Eno in je Eno v Vsem.

Zdaj je čas, da prevzamemo odgovornost vsaka za svoj del.
In to ni za tiste s slabim srcem.
Kajti to, kar soočenje s seboj terja, je ognjevitost. Terja srčnost. Terja pogum.
Odločnost, suverenost. In predvsem terja stabilnost.

Tvoje energijsko telo mora biti stabilno, da bi lahko upravljala s svojo energijo/močjo/svetlobo.
Ti moraš biti postavljena. Držati svoj prostor.
Biti suverena in popolnoma zaupati v to, kar ti tvoja Duša razkriva.

Kajti mnogo stvari, ki so del tvoje preteklosti. Ki so del tvojega spomina, ti nihče ne more potrditi. To ni proces iskanja potrditve ali pozornosti, kjer ti nekdo pove kaj je tvoja resnica.
Ti se moraš zanesti nase in slediti sebi. Zaupati moraš vase.
In ja, potrebuješ vodnike na poti.

Zadnjih 10 let se mojstrim v tem kako biti vodnik v preteklost, v globine notranje pokrajine in kako asistirati ženski, da vzame svojo moč/svetlobo nazaj.

V resnici je celotno moje življenje posvečeno temu.
Dvajset let sem se učila kako delati energijsko čiščenje prostora in ustvarjati sveti prostor.
Zadnjih deset let sem posvetila ženski in učenju vsega, kar sem našla o ženskem energijskem sistemu, ženski moči, pomenu maternice in ženskih misterijih.
Imam tri mentorice, ki vsaka iz svojega zornega kota delijo z menoj modrosti sodobnega mistika.

Kajti mistik je tisti, ki upravlja z močjo. Na vseh nivojih.
Tole je moje povabilo tebi, draga sestra, da odpreš oči in vzameš svojo moč/svetlobo nazaj.

Na voljo je program Razpuščanje Dominance, kjer sem več podelila o Patriarhatu, o modelu Dominance in o tem, kako se odklopiš iz njega in namesto tega preklopiš na model Partnerstva, ki ga napaja ljubezen, namesto strahu.

S teboj bom podelila kako se je vse začelo. Vodila te bom v preteklost in v to, kako pozdraviš stvari v sebi. Odklopile bomo sistem čaker in se povezale z novim sistemom moči direktno iz samega vira Božanske Mati.

Ker je zdaj čas, da vzameš svojo moč nazaj in podpreš tisto, kar srčno želiš.
Izbira je vedno tvoja.

Pofočkaš se lahko na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Ljubezen, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena