Morda v zadnjih dneh čutiš kot bi imela na sebi tono teže in se sprašuješ kaj je na stvari?

Pomlad je čas, ko se z izdihom mame Gaie začne obdobje širjenja, rasti in razcveta.
To je čas, ko v sebi začutiš notranji klic po prebujenju, po rasti.
Klic v razcvet.

Hkrati pa čutiš, kot bi te nekdo ali nekaj pritiskalo k tlom.
Morda imaš občutek izjemne teže, pa ti ni jasno od kje prihaja.

Če živiš kot empatinja ne da bi se tega zavedala že dlje časa, morda desetletja, si verjetno k sebi pritegnila celo vrsto odnosov, situacij, obveznosti in ponavljajočih se vzorcev, ki ti v resnici ne služijo. Pomlad je čas, ko začutiš v sebi potrebo po tem, da bi se vsega tega razstrupila.

Vendar če te potrebe ne prepoznaš kot merodajne in kot nekaj, čemur bi bilo modro slediti, boš vklopila svoje stare, znane preživetvene mehanizme, ki so ti pomagali preživeti vse do danes in boš ta nemir v sebi skrila sama pred seboj.

Vsaka oseba ima svoje mehanizme, kako se sooča s stresom, ki začne rasti v njeni notranjosti. Najpogosteje sežeš po odvisnosti, ki si jo izbrala, pa naj bo hrana, kofein, alkohol, seks, odnosi ali preveč dela. Greš v otopelost, ki ti pomaga, da ne čutiš napetosti in nelagodja, ki si ga čutila pred tem.

Zase vem, da sem desetletja poskušala olajšati življenje ljudem okoli sebe s tem, da sem nase prevzemala čustveno in energijsko kramo drugih.

Bila sem kot kanta za smeti.
Več kot voljna nase sprejeti karkoli.

Vse za ščepec občutka, da sem vredna, ljubljena, sprejeta.

Poskušala sem poskrbeti za vse okoli sebe. In sploh se nisem zavedala, da sem s stem, ko sem se toliko ukvarjala z drugimi, v resnici pozabila nase. Zapostavljala sem samo sebe na račun drugih.

Brez da bi mi kdo rekel sem poskrbela, da je bilo ljudem okoli mene udobno in prijetno.
Pogosto na račun sebe.

S sabo sem nosila tone stagnirajoče energije, čustveno prtljago drugih, ki me je tiščala k tlom. Poleg tega pa sem zaradi številnih misli, ki sploh niso bile moje čutila zmedenost in sem se odločala na osnovi želja drugih, ne pa tega, kar bi zares čutila v sebi.

Empatinja je ženska, ki ima to sposobnost, da čuti in razume to, kar čutijo in izkušajo ljudje okoli nje. Energijske, čustvene in fizične izkušnje dojema kot bi bile njene.
Ima sposobnost, da bere energijo v prostoru in misli drugih ljudi zaradi česar se ji pogosto zgodi, da vstopi v prostor in začuti resonanco s kolektivno energijo kot bi bila njena. Poistoveti se z energijo skupine, kot bi absorbirala čustvo in ga vzela za svojega.
Zaradi tega čuti veliko težo.

Izziv je v tem, da enostavno ne veš, kje se končaš ti in kje se začnejo drugi.
Nase vzameš čustveno prtljago drugih ljudi in pogosto živiš svoje življenje pod vplivom občutkov in čustev ljudi okoli sebe.

Če si vedno želela spremeniti svet in pomagati ljudem, da bi živeli bolj srečno in izpolnjujoče življenje, potem si zagotovo empatinja.
Veliko jih čuti željo po tem, da bi naredile ta svet za boljše mesto za druge – otroke, prijatelje, družino.

Veliko empatinj s katerimi prihajam v stik v resnici ne zaupa vase in v svoje moči, v darove, ki jih nosi v sebi.

Z leti si se naučila, da se zaščitiš pred svetom tako, da se umakneš ali pa zgradiš visok zid, da ti nihče ne bi prišel do živega. In verjetno verjameš, da je nekaj narobe s teboj.

Na to, da tako globoko čutiš z ljudmi in s svetom gledaš kot na breme in ne darilo, ki ga imaš.
Žal je eden od pogostih preživetvenih mehanizmov empatinj to, da se ločiš od sebe.

Nepovezana s seboj se prilagajaš, ugajaš in postajaš to, kar nisi.
Nepovezana s svojo dušo, s svojim avtentičnim jazom slediš zunanjemu svetu.
Iščeš nekoga, ki bi ti povedal kaj narediti in kako živeti življenje, ki je tvoje.

Slediš čustvenim izkušnjam drugih in pričakovanjem, ki jih imajo zate, namesto vodstvu tvoje duše.
Izmojstriš umetnost pretvarjanja, da si to, kar drugi želijo od tebe, da bi jim ustregla.

Narediš vse, da bi te imeli radi.

In potem pride tista pomlad, verjetno tam nekje po štiridesetem letu, ko se ti vse upre.
Ko ti gre na bruhanje in ne moreš več živeti sama s seboj.

Kajti pomlad je čas, ki je več kot idealen za detoks življenja in vseh vplivov, ki si jih akumulirala na vseh nivojih skozi leta.

In potem si kot Mija, ki so ji odkrili možganski tumor. Povedali so ji, da sta ji ostala 2 meseca življenja. Moja prijateljica je komentirala, da ne more razumeti, kako se je to lahko zgodilo njej, ko pa je tako zelo prijetna in prijazna ženska. Ja, ravno v tem je bila njena največja težava. Bila je kronično prijazna ženska.

In tako kot mnoge, je tudi njo prebudila bolezen.
Njena zgodba je šla nekako takole:
»Ko so mi povedali diagnozo in prognozo, sem odšla domov kot v transu. Nekaj v meni se je zlomilo. In začutila sem jezo. Sveto jezo, ker sem si dovolila, da so me ljudje izkoristili, brez da bi se kdaj pritožila.
Spoznala sem koliko nasilja in zlorabe sem dopuščala vsa leta svojega življenja.
Bila sem besna nase.

Šla sem domov in povedal svojemu osemindvajsetletnemu sinu, da je čas, da se odseli.
Naslednji je bil moj partner s katerim sva bila že pet let v zvezi, ki se ni premaknila iz mrtve točke. Dojela sem, da se iz tega ne bo izcimilo nič dobrega. In glede na to, da so mi napovedali še dva meseca življenja ju nisem želela preživeti s tem moškim.

Osupljivo je, kako zlahka lahko prepoznaš in opustiš stvari iz svojega življenja, ko si soočena s tem, da ti je ostalo le še malo časa na tej Zemlji.

Naslednja stvar je bila, da sem dala odpoved. Zakaj bi delala stvari, ki me niso izpolnjevale, če mi je ostalo le še dva meseca življenja!?

Na svoji tajnici sem posnela sporočilo, ki je šlo nekako takole; Pusti sporočilo samo, če imaš dobre novice.

Moj prvi korak je bil, da sem ugotovila, kaj potrebujem in kaj me osrečuje.
Začela sem se osredotočati samo na stvari, v katerih sem res uživala.«

Žal je za empatinjo kriza, ki se zgodi nekje okoli 42 ali 45 leta tisti klic k prebujenju s strani Duše, ki jo opomni, da ni tukaj zaradi drugih temveč zaradi sebe.

Izziv je brez dvoma v tem, da lahko prepozna ločitev, izgubo ali bolezen kot darilo, ki nima za namen, da te naredi šibko žrtev okoliščin.

Vsaka bolezen je priložnost, da se ustaviš in se vprašaš; Kje nisem iskrena s seboj?
Pomembno je, da se naučiš reči ne stvarem, ki ali aktivirajo tvojo odvisnost od žrtvovanja za druge ali pa od tega, da poskrbiš najprej za druge namesto zase.
V upanju, da boš dobila drobtinico ljubezni in pozornosti.

Empatinja lahko absorbira vase nezražena čustva drugih, s katerimi se nočejo soočiti. Verjetno si že kot otrok požirala jezo svojih staršev in ko si jo izrazila, si bila zaradi tega kaznovana. Empatinja pogosto počisti energije drugih tako, da jih prevzame nase in če jih zna tudi očistiti iz svojega sistema je to sicer neprijetno dodatno delo. Če pa tega ne znaš narediti, ker ti nihče ni pokazal kako, da to vodi do mnogih čustvenih in telesnih težav.

Zase vem, da sem pogosto ure in ure poslušala težave drugih, ki so se na koncu pogovora počutili lahkotno in srečno, jaz pa sem potrebovala nekaj dni ali tednov, da sem se pregrizla skozi težo, ki so jo odložili name.

Se ti dogaja, da se ti ljudje odprejo in zlijejo nate svoje težave?
Iščejo nasvete pri tebi, kaj naj naredijo v zvezi s težavnimi situacijami v svojem življenju? Celo neznanci?
In to pričakujejo zastonj?

Jaaaa.
Poznano?

Kaj če je čas, da zaživiš izpolnjeno življenje poravnano s svojim življenjskim namenom, ki se skriva v tebi?
Kaj pa če je čas, da razpustiš ovire na svoji poti v cvetoče življenje?
Da zaupaš vase, se zaneseš nase in zasiješ kot TI!

Pripravljena?

Potem te vabim v video serijo Empatinja vzemi svojo moč/svetlobo nazaj kjer bom delila orodja s katerimi okrepiš stik s svojo Dušo, obudiš dele sebe, na katere si pozabila in okrepiš svoje supermoči, svoje dragulje, obudiš strast in vitalnost v sebi.

Pofočkaš se >>>tukaj<<<.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Prefinjeno je. Skrito. In lovke, ki te ovijajo in držijo ujeto niti ne čutiš, niti jih ne vidiš.
Živo se spomnim, kako ponosna sem bila, ko sem bila leta 2005 povabljena v Laguna Beach kot asistentka na seminarju, kjer sem bila leto pred tem udeleženka.

Počutila sem se pomembna in bila sem v devetih nebesih.
Oblečena kot boginja v plapolajoči dolgi obleki in z obveznimi širokimi rokavi bi lahko prisegla, da sem lebdela nad tlemi in sploh nisem hodila po tleh.

Do trenutka, ko sem bila opomnjena, da sem tam kot asistentka z obveznostmi in dolžnostmi. Da nisem tam zato, da bi se zabavala.
Niso bile besede tiste, ki so zabolele, temveč tisto, kar se je skrivalo zadaj.
Le da takrat še nisem znala ubesediti tega, kar sem doživela.

Naredila sem to, kar sem znala najboljše od vsega in to je, da sem se potegnila nazaj, ugasnila svojo Luč in se skrila. V tem sem bila fenomenalno dobra. To sem mojstrila že vse od svojega otroštva.

Leta kasneje sem dobila odgovor na to, kar se mi je zgodilo tistega lepega sončnega popoldneva na drugem koncu sveta.

Patriarhat vedno poskrbi za to, da veš, kje je tvoje mesto.
Vedno te opomni na to, da si dolžna svoje zadovoljstvo pripisati nekomu drugemu.
Skozi tekmovalnost vedno znova poskrbi, da drugi poskrbijo za tiste, ki bi si želeli malo po svoje.
Pikre pripombe in primerjanje pa je tisto, ki stvari drži pod kontrolo.

In to sem v zadnjih letih opažala vedno bolj.
Veš tisto, ko eno stvar prepoznaš in jo nato vidiš in slišiš povsod.

Tako sem postala pozorna na trend, ki je vedno bolj močno prisoten v ženskih duhovnih krogih… žensko, ki je boginja.
Trend, ki pravi, da moraš zdravo jesti, živeti brezhibno, meditirati in biti popolna.
Predstavlja žensko, ki vstaja s soncem, takoj zjutraj dela jogo in potem popije obvezni zeleni napitek, ki ve kako manifestirati tisto, kar si najbolj želi in seveda ve kako biti prijazna, zadovoljna in izpolnjena cel dan.

Moj prvi impulz je bil odpor do tovrstne popolne podobe, ki zelo spominja na tisto sliko popolne mame in poslovne ženske, ki jo predstavljajo mediji. Ker je upornica v meni zelo živa, običajno tako prepoznam, da se v globinah skriva nekaj več, s čimer se moram spogledati.

In tako sem prepoznala Patriarhat, ki se je zelo uspešno infiltriral v duhovnost. Vidim žensko, ki se trudi biti popolna in sili sebe, da bi ustrezala idealom. Vsake toliko slišim, ko se ženske zberemo skupaj, da ne bi smele biti v hlačah, temveč v krilih, če bi hotele zares ustrezati tisti podobi boginje.

Danes povsod vidim tisto, kar sem leta 2005 poskušala posnemati – mehke in plapolajoče obleke, bujen nakit in vse tisto, kar sem mislila, da pooseblja božansko žensko.

Ko odprem svetovno medmrežje, sem na vsakem kliku bombardirana s seksi duhovno žensko, ki ve kaj hoče in zavestno ustvarja življenje kot si ga želi. Svobodna je.
Kar naprej potuje in ima svoj dom urejen po zadnjih trendih, ki narekujejo, da mora imeti samo 30 knjig, vse ostalo je nezaželena krama.

Vse se sveti in lišp je preplavil duhovni trg.
Vsi so zadovoljni in svet je prelep.

Ko odprem svoj profil na Facebooku me ima, da bi ga kar zaprla. Idealne podobe opremljene z razsvetljenimi citati mojstrov me preplavijo. In vsakič znova se zavem tega, kako pomembno je biti v svojem centru, v stiku s seboj, da lahko iz vsega plevela, ki je na voljo, izluščiš semena, ki jih je vredno saditi, negovati in gojiti v močne rastline.

V zadnjem času se vedno pogosteje sprašujem ali še želim podpirati vse to s svojo energijo in se ob tem tudi sprašujem, kaj vse podpiram s svojo energijo.

Videti je, kot da smo se popolnoma izgubili v virtualnem svetu in ko takole opazujem iz ozadja, vedno bolj vidim kako uspešno je Patriarhat zamenjal svoje barve in kako uspešno nam prodaja iste stvari kot že tisočletja, le da so oblečene v druga oblačila.

Danes Patriarhat nosi kostum Boginje.

Ta trend sem začela opazovati že leta nazaj, ko me je nanj opozorila Sera Beak z zapisom, ki ga lahko najdeš tukaj.

Pred nami je mesec, ki nas bo pocukal za rokav in opomnil, da se  iskanje Sebe v zunanjem svetu ne obnese. Ne glede na to, kako pocukrane so podobe, ki jih gledaš. In ja, ob tem vidim tudi to, kar je tako lepo ubesedil Henry David Thoreau; vrtnice in resnica imajo trnje.

Resnica običajno ni prijetna.
In vendar se slej ko prej srečaš z njo.
Ne glede na vse duhovne prakse, ki jih delaš, so le-te lahko samo duhovni obvozi, ki jih uporabljaš za to, da se izogneš sama sebi in temu, kar se skriva v tebi. Da se izogneš Celoti Sebe.

In fenomen, ki ga opažam v zadnjem času je odvisnost od duhovnosti.
Odvisnost od knjig, predavanj, meditacij in praks, ki jih uporabljaš za polnjenje praznine v svoji notranjosti enako uspešno kot karkoli drugega; alkohol, kofein, zdravila ali drogo. Tisti odmerek dopamina, ki ga nujno rabiš, da se počutiš okej in ga dobiš samo, če narediš vse predpisane prakse že takoj zjutraj.

Ja, popolnoma razumem žensko, ki se ji tam nekje na prehodu v petdeseta upre vsa zdrava prehrana, zdrave prakse, duhovne knjige in ves balast, ki ji je pomagal skriti to kdo ona zares je.
Ker če ne prej, te ta prehod opomni na to, kako minljiva si v resnici in kaj je tvoje resnično srčno hrepenenje.

In da se razumeva, seveda ti duhovne prakse lahko koristijo, vendar le, če niso nadomestki za nekaj, po čemer hlepiš in si to poskušaš kupiti zunaj sebe.

In vem, da je v vsej poplavi ponudbe in vsega, kar bi morala delati, brati in poslušati težko najti tisto, kar se te resnično dotakne in te še bolj sleče. Navznoter, ne navzven.
Vem pa tudi, da te praskanje po površini v resnici ne zadovolji.

Boli me, ko poslušam ženske, ki so hotele izboljšati svoje odnose in so poiskale pomoč pri mojstrih tantre, ki so jih izkoristili za svoj užitek.

Boli me, ko slišim zgodbe, kako so po letih diet in zdravega prehranjevanja, številnih super živilih, ki so jih pile ob točno določeni uri ugotovile, da jim vse to ni preprečilo bolezni s katero se soočajo.

In iz lastne izkušnje vem, ker sem sveto zaupala, da me bodo rešili vnebovzeti mojstri in angeli, da te vse počaka.
S svojim sranjem se moraš soočiti slej ali prej.
Vse te počaka.

Ker veš, tukaj na tem izjemnem planetu si z razlogom.
Sama si izbrala, da boš točno na tem mestu, v tej družini, s temi prijatelji, s točne temi težavami, ki te pestijo, ker je to tvoja priložnost za rast, razcvet in tvojo evolucijo.

In v resnici samo ti veš, kaj je tisto, kar si skrivaš. Kar te boli. In kar moraš objeti v sebi.
Globoko verjamem, da vsak na koncu pride do tistega bistva, ki se skriva globoko v notranjosti.

Vedno pa imaš na izbiro ali do tega prideš skozi trpljenje ali malo bolj na prijazen način.
Pa tudi kako hitro se premikaš skozi vse tisto, kar ti stoji na poti.

In roko na srce, tistih nekaj gubic, ki se pojavljajo na mojem obrazu, ker se že več kot štirideset let smejim, pačim in jokam samo kažejo na dejstvo, da sem živa.
In tudi tistih nekaj dodatnih kilogramov, ki so zaoblili moje žensko telo jemljem kot dokaz, da sem živa.
Ja, nisem popolna, daleč od tega. In tudi urejena nisem.
Ja, imam narastek in resno razmišljam, da bi svojim sivim pramenom dovolila na svobodo, da jih ne bi več skrivala, ker tako veleva… kdo že!?

V vseh teh letih, kar delam z žensko Dušo sem se naučila, da ženstvenost nima nobene veze z zunanjostjo in hkrati ogromno z notranjostjo. Z mehkobo in modrostjo, sprejemljivostjo in drznostjo, prisotnostjo in sijajem, ki prihaja od znotraj.

Živimo v družbi, kjer so selfiji pričakovani in kjer je narcizem nekaj, kar je cenjeno.
Kjer je bolj pomembno koliko ljudi te sledi na socialnih medijih kot kako resničen si, koliko dejansko čutiš in kaj so tvoje vrednote.

Objektivizacija se je uspešno preselila tudi v duhovne vode.

Duhovnost uporablja iste prijeme Patriarhata, kot ji lahko zasledimo drugje… zasramovanje, razvrednotenje, kontrolo, potiskanje, vse zavoljo razsvetljenja.

Radikalna iskrenost s seboj in do sebe je danes nujno potrebna, da sploh prepoznaš kaj je iluzija in kaj je resnično. Avtentičnost ni le beseda, ki se dobro sliši, od tebe terja, da si poveš resnico. In resnica ponavadi ni puhasta, rožnata in seksi.

Pred nami je mesec, ko bomo praznovale ženske in mame.
Mesec, ki te bo spomnil na to, da ljubezen do sebe ni zgolj skovanka, ki je privlačna za uho ali masaža, ki si jo privoščiš, ko si že na pol mrtva.

Ljubezen do sebe je izbira. Ko sebe postaviš na prvo mesto.
Poznaš svoje meje. Veš kje se ti končaš in se začne drugi.
Terja, da prevzameš polno odgovornost zase in za svoje življenje.
Je avtentična in radikalno iskrena. Razgali te in sleče do konca.

Nauči te objeti sebe točno tam kjer si, takšna kot si.
V tem trenutku, zdaj.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena