Na katerem robu stojiš v tem trenutku?
V kateri prepad čutiš, da te potiska tvoja duša, ki želi zate, da skočiš onkraj znanih okvirov?

Čas je intenziven in kaos vznika v svetu tam zunaj.
Se boš prepustila noriji sveta ali boš našla svojo pot v globine sebe?

Ja vem, tam zunaj imaš na voljo na tone informacij. Dejstvo je, da ti je vse na dosegu prstkov in kadarkoli lahko strica Googla vprašaš karkoli.
Vendar je dejstvo, da odgovorov, ki jih iščeš ne boš dobila tam zunaj.
V tebi so.
Vsi odgovori so že v tebi.
TI že si ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si.

In tvoje delo je, ne da jo najdeš, ampak da odstraniš vse ovire, ki jih imaš med njo in sabo v tem trenutku. V bistvu gre za to, da moraš te notranje ovire prepoznati in jih raztopiti. In tega nihče ne more narediti namesto tebe. Lahko pa te vodi.

Dejstvo je, da je zadnji mesec v letu čas za refleksijo in poglobljeno inventuro.
Seveda ji lahko ubežiš s hitrostjo, evforijo in osredotočanjem na stvari tam zunaj, vendar to, kar se premika v tvojih globinah ne bo šlo nikamor.
Vse te bo počakalo.

Ker je tvoj dušni dogovor tak, da si prišla na ta planet, v ta čas z namenom, da usvojiš in izmojstriš določene lekcije, ki ti jih tvoja duša vedno znova prinaša v ospredje.
In zelo vztrajna je.
Nikoli ne bo odnehala. Le vedno bolj te bo stiskala ob zid.
Tvoja Duša je tvoja vodnica. Ona ve, kaj je izbrala. In ve, kaj moraš utelesiti, da bi prišla na mesto moči in izpolnjenosti v sebi.

Vsi odnosi v tvojem življenju so vnaprej dogovorjeni. Nič ni slučajno. Vse je del igre, ki jo je duša izbrala zase. To, kar mora izkusiti se ponavlja toliko časa, dokler ne vzameš lekcije, s katero si prišla na ta planet.

In temu ne moreš ubežati.
Lahko si zatiskaš oči, ignoriraš, bežiš stran, ali se boriš s tem, vendar te spravlja ob pamet vse dokler ne ugledaš poante te igre.

Poanta je v tem, da prepoznaš in se pomiriš s tem, da je vse v tebi.
Naj ti ponazorim s primerom… Žrtev je v tebi. Tudi če ti gre res na živce pri drugih, je del tebe. Zase vem, da je še vedno vabljiva, ko imam občutek, da se mi dogajajo krivice. Ja, najraje bi šla v svojo žrtev. Tako domača je in udobna. Tako zlahka pokažem s prstom na druge, ki so krivi, da se meni dogaja, kar se mi.

Vendar danes poznam resnico.
In resnica je, da mi nihče ničesar ne dela. Ker tisti, ki ga vidim kot nasilneža, tirana, mučitelja je tam z namenom. Opominja me, da si moram pogledati ta del v sebi.
Vedno bolj jasno vidim, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Kjer je eden, je tudi drugi. Siamska dvojčka sta. Dva dela iste palice.
Še posebej je ta del aktiven, če ga ne vidiš v sebi. Potem ga vidiš zunaj sebe. In vedno bolj ti skače v obraz, da bi ga ja ugledala in sprejela v sebi.

Duša te vedno znova vodi v situacije, kjer se čutiš kot žrtev. Če se začne s starši, se nadaljuje s prijatelji, s partnerjem, z otroci, s šefom ali sodelavci. Vsi so tam zate. In duša ve.

Tisti del, ki potrebuje zavestno prepoznavo in pomiritev s polarnostmi v tvojem življenju je osebnost. Dojti moraš, da se moraš ustaviti, prepoznati zakaj so ljudje v tvojem življenju, kaj ti odigravajo, da bi to lahko razpustila v sebi.

Večina ljudi pusti, da jih življenje kot listje premetava v vetru. Vedno znova so jim na voljo situacije, kjer se počutijo kot žrtev. Z namenom.
Ko se ti počutiš žrtev, si žrtev nekoga ali nečesa tam zunaj.
To je vstopna točka, kjer se sprememba lahko zgodi.
Ko prepoznaš, da vedno znova k sebi pritegneš identično izkušnjo.
Ljudje so drugi. Izkušnja je ista.

Vse to z enim samim razlogom… da dojameš, da ni poanta zunaj tebe, temveč v tebi.
In čas v katerem smo, ti pritiska na najbolj boleče dele v tebi.

To je čas, ko vznikajo na površje mnogi zapuščeni odnosi, stari nedokončani pogovori, stvari, ki ti gredo na živce. Vse tisto, kar si pometla pod preprogo.

In nekaterih odnosov enostavno ne moreš priganjati, potiskati, na silo zaključiti.
Pravijo, da čas celi rane. V resnici jih ne. Kajti to, kar celi rane je tvoja prisotnost, tvoja ljubezen, tvoja izbira, da se s temi odnosi pomiriš in jih objameš. V sebi.

Dejstvo je, da nedokončane stvari v odnosih vedno počakajo na pravi trenutek, ko spet pokukajo na površje in te opomnijo, da so še vedno tam. Ker to ni nekaj, kar se dogaja zunaj tebe. V resnici se dogaja v tebi.

Rada rečem, da moraš ti imeti dovolj trdno posodo in kapaciteto, da držiš sama sebe, ko se začneš na dah potapljati v svoje globine.

Ženska mora izmojstriti svoj notranji čustveni svet, okrepiti sebe, postati bolj stabilna, se naučiti, da so čustva vodniki v lastne globine in da so tvoji sli.
Prinašajo pomembna sporočila kje si ujeta in kje se moraš osvoboditi v sebi.

Zase vem, da sem pred devetimi leti zavestno odkorakala stran od plitvin in se podala v globine.
In zdaj plavam v globinah ljubezni.
V prostranem breznu brez dna, ki je raznoliko in kjer nikoli zares ne vidim kam grem.
To kar z gotovostjo vem je, da je to brezno brez dna. Ker vsak dan znova odkrivam, da se izkušnje vedno znova poglabljajo in številne presenetljive načine.

To je mesto nepoznanega, kamor se kot dekle v dvajsetih nisem upala in sem se globinam izogibala.
Zdaj v svojih štiridesetih pa sem jih primorana raziskovati.
Ne, vanje se nisem začela potapljati hote.
V globoke potope so me vodili odnosi, ki sem jih želela izboljšati.

In danes vem, da potrebuješ čas, da odkoplješ zaklade, ki se skrivajo v odnosih, ki so ti najbližji.
Ti odnosi terjajo, da si vzameš čas zase. Da spoznaš sebe. Da poglobiš odnos s seboj.
Terjajo pozornost, prisotnost, potrpežljivost, voljnost, da se odpreš in ustvariš polje bližine.
Terjajo radikalno iskrenost, da zmoreš slišati svojo resnico in resnico osebe na drugi strani.
Terjajo soočenje s svojimi strahovi, da zaupaš vase, se zaneseš nase in se spustiš v globino.
Terjajo, da objameš vse, kar te pustolovščine prinesejo na površje.
Terjajo, da tudi najtežje globine raziskuješ s čudenjem in radovednostjo.
December je mesec, ki te vodi v globine. Odstira mesta, ki jih še ne poznaš.

Vabi te tja, kamor si se kot duša zavezala, da boš šla.
In potapljanje v brezmejno modrino globin se nikoli ne konča.
V življenju nikoli zares ne prideš do dna.
Življenje te širi onkraj cone udobja.
Vabi te, da slediš srcu v globine, ki so strašljive.
Snubi te, da vedno znova zavestno izbiraš, da varuješ ljubezen.

Ja, to, da vodiš iz sebe, iz svojega srca terja veliko poguma, terja srčnost.
Vedno znova izziva status quo in udobje znanega.

Res pa je, da globlje, ko si, večji mir je v tebi.
Bolj si v stiku s seboj.
Pomirjena.
Izpolnjena.
Radostna.

Praznuješ svoj obstoj.
S hvaležnostjo za vse, kar ti je na voljo.

Zdaj je čas.

Potopi se Vase.
DiveIN, Divine

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

P.S. Še malo in bo na voljo moja knjiga Globine Ljubezni. Kmalu podelim več 🙂

Nekaj čarobnega se zgodi, ki prepoznaš svetost življenja. Poznavanje svetosti življenja spremeni vse. Spremeni to, kako se obnašaš do sebe, spremeni tvoj odnos z drugimi in z vsem na tem planetu. Spremeni kaj vidiš in kako vidiš stvari v svetu.

Ko prepoznaš svetost v drugem bitju, tvoja svetloba kot vžigalica prižge plamen v drugi osebi.
Brez tega zavedanja, da je življenje sveto, je vse ostalo brez pomena.
Ko se zavedaš svetosti, se vse moči, ki so v tebi, izrazijo v svojem izvornem potencialu.

Brez zavedanja svetosti energije in virov Zemlje, ostajaš ujeta v objektivizaciji, ko na Zemljo, na telo in na vse stvari gledaš zgolj kot na objekt. Ustvariš lahko mnoge stvari, vendar če povabiš svetosti, da soustvarja s teboj, samo dodajaš objekte na planet. Ko ustvarjaš s svetostjo, to sije iz tega kar ustvarjaš. Svetost oživlja materijo.

Izkušanje svetosti življenja je mogoče le skozi srce, ki je osvobojeno predsodkov, sojenja in pričakovanj. Ko si v stiku z izvorno modrostjo. Kajti svetost življenja je celostna, celovita in je Eno z vsem.

Izkušanje življenja kot svetega je ena najbolj izjemnih izkušenj, ki jih lahko imaš. Je izkušanje božanskega tukaj in zdaj, v telesu. Ko si zvesta sebi in spoštuješ kdor si, kar v sodobnem svetu, ki nenehno preusmerja tvojo pozornost v zunanji svet in svetleče predmete tam zunaj, terja veliko mero poguma in vztrajnosti. Svetost terja od tebe, da živiš v skladu z nečim mističnim, z nečim nevidnim, kar je v svetu, ki nagrajuje samo vidne in očitne stvari vse prej kot lahko.

Svetost življenja je domena božanske ženske energije, bolj točno Velike Matere.
In ženska ima veliko večjo odgovornost, ko pride do utelešanja svetosti življenja, kot moški. Ženska je tista, ki kreira življenje. Povabi svetost življenja v kreacijo novega bitja, novega življenja.

In ne le, da je sodobna ženska na to pozabila. Tega ne ceni in je sama tista, ki zlorablja samo sebe ker v sebi čuti negotovost in verjame, da ni dovolj xyz. Ko začneš sama sebi govoriti, da nisi dovolj dobra, postaneš nasilna sama s seboj.

Oskrunjenost matere se dogaja vedno, ko si nasilna do svojega telesa, do svoje strukture, do življenja, do svete posode, ki jo naseljuješ.

In vendar je poznavanje svetosti življenja način, kako je ženska preživela trdost, težave in žrtvovanje za otroke in družino. Skozi brezpogojno ljubezen do otrok, kjer je vedela, da je lahko eden bolj pameten od drugega, hkrati pa sta oba enako sveta, se je svetost krepila in rasla s tem, ko je ženska ohranjala odprto srce kljub težkemu življenju.

Ženska je dom.
Ženska v sebi nosi sposobnost, da stke posodo svetlobe in ljubezni, ki drži življenje, ki ustvari posodo stabilnosti in podpore za skupnost. Svetost je živa v telesu ženske in se kaže skozi njeno kapaciteto, da poskrbi za življenje. Maternica je tisto mesto, ki ga ženska da na voljo, da se skozi njo porodi karkoli novega, pa ne le otroci.

Maternica je potentno magnetično mesto, skozi katerega se poraja energija mnogih dimenzij. Je izjemno orodje, če veš kako ga uporabiti za dobrobit celotnega človeštva.
In nova Zemlja se poraja skozi žensko, če bo znala to svoje orodje uporabiti z modrostjo in očistitti vse tiste ovire, ki jih nosi v sebi zaradi katerih tega znanja, modrosti in svetosti, ki jo ima na dosegu roke ne uporablja že zdaj.

Ta substanca svetlobe v ženski ima kapaciteto, da se direktno poveže s sveto substanco, svetlobo v kreaciji. Ta substanca je kot katalizator za življenje. In preko svetlobe je ženska vtkana v mrežo življenja, v vzorce življenja na način, ki je moškemu neznanka.

Ko si v stiku s svetostjo življenja, si v stiku z Vsem, kar je. Si Eno.
In zaradi tega ženska ne potrebuje moških duhovnih praks odpovedovanja, osame in rigoroznih praks osredotočanja, ker ima direktno povezavo z vsem tem za kar mora moški vložiti več truda in napora.

Tragedija sodobne ženske je v njenem nepoznavanju svoje izvorne narave in čudežnosti, ki jo nosi v sebi. Hrepeni po svetosti in jo ob enem išče tam zunaj nekje. Skozi svoje prakse se umika in si zapira pot s svojo ignoranco, strahovi in nesposobnostjo, da utelesi svetost življenja v polnosti in to živi.

Če zanikaš, ignoriraš svoje telo in ga nočeš vključiti v svoje duhovno življenje, ga jemlješ kot nekaj manjvrednega in ga omalovažuješ, si zapiraš edino pot, ki je naravna kot je dihanje. Telo je vse prepogosto mesto ujetosti, objekt, tako kot vse zemeljske stvari. Ker na zemeljsko izkušnjo gledaš kot na nekaj manj vrednega od duhovne izkušnje, ki jo iščemo tam nekje zunaj sebe, zamujaš svojo priložnost, da živiš kot ženska za katero si se rodila, da si.

Ženska je tista, ki posveti življenje s svojo prisotnostjo, ko se prebudi in v sebi aktivira to sposobnost, ki latentna čaka nanjo.

In vendar sodobna ženska to aktivno zavrača.
In leta sem se spraševala kaj je na stvari. Zakaj?

Danes mislim, da poznam odgovor.
Ženska lahko pozdravi svet.
Ženska lahko regenerira svet precej hitreje, kot če to prepustimo mami Zemlji in naravnim ciklom.
Ženska lahko spremeni svet.

Vendar tega ne more narediti dokler zameri moškemu.
Tega ne more narediti, dokler je jezna na moškega.

Ja res je, moški so naredili veliko grdih in bolečih stvari. Ja naredili so kaos. Zemljo že tisočletja izčrpavajo. Uničili in oskrunili so najbolj svete dele njene pokrajine.

Ja moški je poškodoval svetlobne celice Zemlje.
Velika večina vidi uničenje okolja, vendar ne vidijo duhovnega uničenja.
Na notranjih nivojih so bili templji uničeni. Svetloba notranjega sveta ni več dostopna človeštvu.
In na ženski je da opravi svoje delo v sami matrici življenja, če želimo, da bo človeštvo preživelo.

In draga ženska, roko na srce, ne vem, če je na Zemlji dovolj žensk, ki so pripravljene narediti kar je potrebno, da obnovimo to svetlobo. Leta 2010 sem imela vizijo in bila sem polna upanja in verjela sem, da nam lahko uspe.
Danes, leta 2018 mislim, da smo ta vlak zamudile.

Zakaj?

Ker ženska danes ni pripravljena narediti tega kar je potrebno narediti.
Odpustiti moškemu uničenje, ki ga je ustvaril.
Ker je toliko žensk, ki s prstom kažejo na drugo stran češ, glejte kaj ste naredili.
In s tem, ko kaznujemo moški del pozabljamo, da kaznujemo tudi sebe.

Še vedno verjamem, da lahko obnovimo svet.
Skozi duhovno delo, lahko ženske obnovimo to, kar bi planetu vzelo nekaj tisoč let. Globoko v sebi vem, da imamo to sposobnost.

Vendar to, da objameš svojo svetost ni majhna stvar.
To kar terja od tebe je prevzemanje polne odgovornosti.
Prevzemanje odgovornosti in svoje vloge v tem, kar se je dogajalo na Zemlji, kar se je zgodilo ženskam sveta. Ne le to, kaj se je dogajalo ampak kako je ženska sodelovala v tem, da je svojo moč razdala in zanikala svojo svetost. In ob tem se boš morala soočiti z besom in žalostjo, ki se ji ne moreš izogniti.

Soočiti se je potrebno s tem, čemur si se odpovedala, kaj si izgubila, kar si razdala in kako si prispevala k nasilju. Presvetliti je potrebno zgodovinsko in globoko osebno nasilje in uničenje, oskrunjenost vsega svetega. In dokler tega ne boš zmogla narediti v sebi, ne boš mogla živeti svoje moči v polnosti.

Dokler ne posvetiš svoje teme, svoje izkušnje, ne moreš stopiti v svojo polno moč kot ženska.
Zaradi vpliva, ki ga ženska ima na Zemljo in svet okoli sebe, v kolikor ne pozdravi svoje teme, svojega besa, svojega nasilja in destrukcije, bo to prenesla na Zemljo. Namesto da bi pozdravila, bo s svojimi nepozdravljenimi stvarmi še bolj poškodovala.

Preden bo ženska lahko pozdravila svet, mora najprej pozdraviti sama sebe.
In nobeno zdravljenje ni mogoče brez da sprejmeš celoto vsega kar je.
Popolno sprejemanje je spoštovanje.

In če si iskreno voljna, pripravljena na to, da prispevaš k svetosti življenja, moraš najprej najti način, da pozdraviš svoj bes, predvsem svoj bes do moških.
Namesto kastracije moških je potrebno narediti prostor. Kajti sodobni moški sploh ne ve več kaj zares pomeni biti možat. Njegova mama je poskrbela za to, da mu je vzela moč. In njegova žena je samo nadaljevala s to prakso.

Razumeti moramo, da ne moremo pustiti moških za sabo in same odkorakati v prihodnost.
Kot sem rekla je uničevanje moških uničevanje sveta.
Treba je prevzeti odgovornost za svoje nasilje in uničevanje. Sprejeti je potrebno in se pomiriti s tem kar je bilo in kar je.
Posvetiti je potrebno in presvetliti temo zavestno, z iskrenim sprejemanjem in brez sojenja, razsojanja in uničevanja.
V sebi moraš zaceliti kar je poškodovano, če želiš to zaceliti v svetu tam zunaj.

Saj veš, ti moraš biti Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu tam zunaj!

Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v programu Dragulj Ženske Duše, kjer bomo v 4 mesecih potovale v globine same Sebe. Na srečanje z Ljubeznijo. V soočanje z ovirami, ki jih imaš med seboj in Ljubeznijo v Sebi. Na voljo sta dve možnosti, individualno mentorstvo skupaj s programom ali samo program, kjer te bom vodila skozi štiri temeljne ranjenosti, ki ti preprečujejo, da zasiješ kot TI; oskrunjenost, zasramovanje, demoniziranje in izločenost.

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.