Prišli smo do tistega trenutka v času in prostoru kjer je potrebno izbrati.
Izbiramo med svetostjo življenja in samomorom, med radikalno preobrazbo in uničenjem, ki ga vodi ponos in norost ljudi.

Najbolj osupljivo od vsega je to, da izbire, ki je pred nami ne moremo odmeditirati stran ali jo z mentalnimi strategijami razbliniti. Žal tukaj pozitivizem ne bo opravil naloge, ki jo mnogi pričakujejo od njega.

Na voljo so tri izbire.
Prva je, da spregledamo kaj delamo, prevzamemo odgovornost in se spreobrnemo, kar je vse prej kot verjetno glede na pot, ki jo ubira človeštvo.
Druga izbira je, da bo človeštvo nadaljevalo s svojo odvisnostjo od dominance in pohlepa, z izkoriščanjem in ločenostjo, dokler ta mašinerija, ki jo je človek ustvaril ne bo pogubila njega samega.
Tretja izbira pa je, da gremo v globalno temno noč skozi katereo se bodo iluzije in strukture kot jih poznamo preobrazile v kislini realnosti. Navzven bo vse skupaj videti kot uničenje, kot konec. Vendar je uničenje v temni noči tisto, ki te pripravi na novo rojstvo.

In tukaj smo v kolektivni temni noči.
V kislini realnosti razpada vse kar smo poznali.
Vendar se v tem skriva potencial feniksa, ki se iz pepela dvigne in porodi kot nov ptič.
Lažni jaz mora umreti, da bi se iz pepela dvignili prerojeni.

Tretja opcija je utelešenje božanskega.

To kar se dogaja terja, da vsak prevzame odgovornost zase.
Ker nikogar ne bo, ki bi nas rešil.
Tokrat ne bo Avatarja, ki bi nas rešil.

Mi smo tisti, ki jih čakamo.
Ti. Jaz. Mi vsi.

Vstajenje je vstajenje vsakega od nas.
Utelešenje božanskega, ki ti si. To je tisto, kar bo preobrazilo svet.

Vendar to ni nekaj, kar bi kdorkoli naredil za nas.
To je delo vsakega posameznika.

Popravljanje obstoječih sistemov ne bo naredilo tega, kar je potrebno.
Radikalna preobrazba, ki je potrebna je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakem posamezniku.

Božansko nas ne bo rešilo pred nami samimi skozi dramatično posredovanje. To je otroška fantazija. Podarilo nam bo nekaj precej bolj izjemnega kot to, da bi nam dalo to kar mislimo, da hočemo ali potrebujemo.

Potrebno je odrasti.
Stopiti v zrelost.
In to terja, da odložiš oklep, ki ga nosiš vse iz otroštva.

Tale zlom v katerem smo, s seboj nosi ogromno daril, če si jih voljna ugledati, se jim odpreti in jih sprejeti. Ponuja nam alkimizacijo svinca v zlato skozi radost ljubezni v akciji – radost porajanja za ljubezen, v ljubezni, kot del ljubezni.
In tukaj zgolj sprejemanje ni dovolj.
Prisvajanje je tisto, ki terja srčnost in veliko mero ljubezni.

Ker roko na srce, dokler sovražiš sebe in si prizadevaš, da bi naredila stvari popolno, v resnici ne uživaš v življenju.
Ja, lahko dosežeš res veliko, vendar ali to res lahko vsrkaš, dopustiš, da se dotakne tvojega srca, te nahrani in izpolni?

NE.

Osebno menim, da je odlaganje oklepa preteklosti ena najtežjih stvari, ki jih enostavno moraš narediti, če se želiš res razcveteti.
Ker v tvojem življenju pride točka, ko ugotoviš, da je oklep vedno težji in te duši.
Ne služi ti več.
In vendar ti služi.

Ugotoviti moraš pri sebi, kako ti to, da nočeš odložiti oklepa v resnici služi.

In to je tematika, ki bo v naslednjih tednih res pomembna.
Pogledati vase.
Odpreti svojo konzervo črvov.
In se soočiti s stvarmi v sebi je v tem času zdaj ključnega pomena.

Zakaj!?
Ker nihče ne bo prišel, da bi te rešil.
Ker nikogar ne bo, ki bi naredil stvari namesto tebe.
Ker nadomestnega starša ne bo.

Odrasla si.
Na tebi je.
Objemi otroka v sebi.
Postani starš sama sebi.

Na tebi je.

In ni ga odnosa, ki bi te rešil.
Ni ga moškega, ki bi bil tvoj vitez in bi te rešil tvoje bolečine.
Ni ga.

Potrebno je odrasti.

Prevzeti odgovornost zase in za svoje sranje.
Potrebno je objeti svojo senco.
In ja, odložiti oklep, ki te je včasih ščitil in ti pomagal preživeti, danes pa te teži.

In tega ne moreš odmeditirati stran ali s pozitivnim razmišljanjem razbliniti.
Živi v tvojih celicah. In prenaša se iz roda v rod.

Odrasti je treba.
Prevzeti odgovornost zase.
Objeti svojo senc, tiste dele sebe, ki jih vodi sram.

Zdaj ni čas, da greš v sram in poskušaš biti popolna, se rešiti stvari, ki ne delujejo skozi mentalne strategije.
Zdaj ni čas, da sprožilce v sebi poskušaš skozi strategije pogladiti in si dopovedati, da ni prostora za jezo, žalost, razočaranje.
V resnici je potrebno držati prostor točno za ta čustva v sebi in jim pustiti, da te vodijo. Kajti delo s senco je kaotično in zdaj je čas, ko senca, vse tisto, kar si skrivala v sebi, prihaja na površje.

Pa ne samo to, kar je vsak posameznik skrival v sebi, na površje prihaja kolektivna senca – fašizem, rasizem, suženjstvo, tematike ki so vse prej kot prijetne.

In tukaj mentalne strategije, da ne bi čutili bolečine, ne delujejo.
Ne moreš pobegniti pred tem kr je v sobi. Soočiti se je potrebno z zapuščino, ki jo nosimo v sebi.
To terja, da se premakneš ven iz svoje glave, v telo. In začutiš bolečino.
Bolečina je prinašalka sporočil.
Začuti kar čutiš v sebi.

Sooči se s seboj.

Duša spregovori s teboj skozi tvoj čustveni sistem.
Mistični sprožilci ljudi aktivirajo.
Aktivirajo te, da spregledaš, da obstaja mesto za sveto jezo in da te sveta jeza premakne.

Pomembno je, da se ne bojuješ s seboj in s tem da si dobra oseba če si pridna in da si slaba oseba, če čutiš jezo, bes, žalost, depresijo.

Zdaj je čas, ko si je potrebno povedati Resnico.
In to je neudobno.
In preden stvari postanejo jasne, najprej postanejo še bolj kompleksne in umazane.

Retrogradna Venera odpira Pandorine skrinjice.
Pestro je in bo.

Kajti ne poznaš, česar ne poznaš
Potrebna je voljnost, da vidiš kaj je prisotno.
Da se s tem soočiš in to objameš v sebi.
Zdaj je čas za razpuščanje dinamik v svoji Senci.
Potrebno se je spogledati s svojo Senco in jo preobraziti.

Zdaj ni čas za boj ali beg.
Pa tudi ne za ignoranco.

Zdaj je čas za radikalno iskrenost in ljubezen, ki preobraža.

Varovanje Ljubezni je dejanje upora, ki te vodi v to, da postaneš Upornica Ljubezni – Love Rebel.

Na tebi je.
In iz izkušenj vem, da tega ne zmoreš sama.
Ker jaz ne zmorem sama.
Zato imam svoje sestre, kjer preobražamo stvari skupaj.

Objemi Sebe je spletni program kjer te vodim skozi 12 tednov preobrazbe tvoje notranje sence. Najprej se boš spoznala s svojim otrokom, prevzela odgovornost zase in odrasla. Spoznala svojega notranjega starša in postala ljubeč starš sama sebi. Ker je zrelost in prevzemanje odgovornosti prva stvar, ki jo je potrebno narediti. Temu sledi soočanje s tem kje se razprodajaš, kje se čutiš žrtev in kje sabotiraš sebe in svoje priložnosti za rast in razcvet. Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

V življenju vsakega posameznika pride dan, ko v sebi začuti klic k temu, da zaživi veličastno življenje ter se poda v brezmejne širine in globine, ki jih ponuja življenje.

Nekje v globini sebe veš, da si tukaj z namenom. Enostavno veš, da preživetje, služba od osmih do petih in družina ni to, zaradi česar si tukaj. Čutiš, da življenje enostavno mora biti več kot zgolj vsakodnevna rutina.

Ko v tebi vzniknejo dvomi v to, ali je življenje kot ga živiš resnično to, zaradi česar si tukaj, se običajno že premikaš proti tretjemu ali četrtemu desetletju tvojega življenja. In ti dvomi v tvoji notranjosti, se v sodobnem svetu pogosto pokažejo v obliki krize srednjih let, v kateri se skriva priložnost. Priložnost za razcvet.

V sebi čutiš, da si prerasla življenje, kot si ga živela do zdaj. Hkrati pa ne veš, kako in kam naprej. Poznani cilji, obstoječi odnosi, vedenje, vzorci obnašanja ti postanejo pretesni, Lahko se zgodi razpad znanih struktur, izguba službe, afera, nezadovoljstvo z življenjem, depresija ali sindrom praznega gnezda.

Živo se spominjam, kako me je poklicala moja Duša. Bilo je v Egiptu leta 2007. Neko jasno noč na Nilu se je v meni oglasil glas, ki mi je sporočil, da je moja naloga, da začnem z ženskami deliti kako biti ženstvene in kako ustvariti sveto partnerstvo. Vse skupaj me je presenetilo in pretreslo hkrati.
Takrat sem temu glasu v sebi rekla, da imajo napačnega človeka. Dva dni kasneje, sem v templju v Abu Simblu gledala svoje prejšnje življenje, ki se mi je v viziji odvrtelo pred očmi in zgrožena ugotovila, da vem več, kot sem hotela vedeti.

To potovanje je za vedno spremenilo moje življenje.

Po prihodu domov sem jasno, kot še nikoli prej, imela priložnost opazovati, kaj v mojem življenju ne deluje. Prepoznala sem, da živim v kletki, kjer je navzven vse videti krasno, sama pa sem se v njej počutila utesnjeno in neavtentično.
Podpirala sem delo drugih, moje življenje je bilo brez življenja, brez radosti, brez barv.
Dojela sem, da živim v črno belem svetu, z mnogimi odtenki sivine.

Prepoznala sem, da mi to ni všeč, vendar v zvezi s tem nisem nič naredila. Ker nisem vedela, kaj bi lahko naredila.

To je bila kot razpoka, skozi katero je zasijal prvi žarek moje ženske duše.

Pogosto prvih nekaj desetletij svojega življenja preživiš z identiteto, ki si jo oblikovala skozi svoje otroštvo in mladost in ki se izogiba globinam ženske duše.

Duša čaka na odprtino, skozi katero bo lahko pokukala v svet.
Osebnost je kot školjka, kot oklep, ki ga oblečemo.

Pogosto postanemo trde, toge in ujete v rutine vsakdana, da tega oklepa sploh ne prepoznavamo več in postane kot roževinasta lupina, ki je nič ne more predreti.

No, resnici na ljubo, so ravno travme, težke izkušnje tiste, ki predrejo ta oklep. In duša potrpežljivo čaka na nekaj, kar nas bo odprlo ali pa ustvari okoliščine, ki nas odprejo na silo.

In ko te duša pokliče, temu sledi premik, kjer moraš zapustiti življenje, kot ga poznaš.
Čaka te premik v neznano.
Na katerega te običajno nihče ne pripravi.

Tvoja duša te dobesedno ugrabi z besedami; »Glej, daleč sem prišla, da bi darilo podelila z ljudmi in s svetom in utrujena sem od tega vlečenja skozi življenje, zato ti bom, in že vnaprej oprosti, potegnila preprogo izpod stopal.«

Ko sem leta 2009 opazovala veliko nevihto, ki se je zbirala nad mojim popolnim življenjem, sem nekje globoko v sebi vedela, da tej nevihti ne bom mogla ubežati. Na njej je bilo moje ime. Bilo je, kot bi stala na notranji strani, pred vrati hiše, za katero sem vedela, da se bo podrla. Lahko sem čakala, da se mi zruši na glavo ali pa odprem vrata in stopim direktno v samo srce nevihte.

Moja duša je čakala na ta trenutek in lahko sem samo stala in bila priča temu, kako se je moje življenje sesulo v prafaktorje. Vedela sem, da bo treba nekaj narediti, vendar me nihče ni mogel pripraviti na uničenje, ki je sledilo.

Ko sem čez nekaj tednov stala na pogorišču tega, kar je bilo prej moje življenje, enostavno nisem vedela kam se obrniti, kaj, kje, kako!? Enostavno nisem vedela kako naprej, nazaj pa nisem imela kam.

Takrat še nisem vedela, da ni treba, da je tako. Ni treba, da ti vse razpade, da bi naredila premik. Precej bolj modro je, če si voljna premik narediti zavestno, kot so to včasih počeli skozi iniciacije.

Dejstvo je, da je iniciacija povezana z razpadom tvoje identitete in s povabilom, da utelesiš potencial tvoje duše.

To pa terja, da se soočiš s svojo osebnostjo.
Z zaključeno preteklostjo je premik v novo prihodnost precej bolj umirjen in precej lažji.

Opustiti je potrebno življenje, ki ga je narekoval zunanji svet, življenje, ki temelji na predpostavkah, željah in odločitvah drugih ljudi, da bi resnično lahko ustvarila in stopila v življenje, ki je izvorno, srčno, dušno tvoje.

Potrebna je predaja starega, ko vse, kar ti je znano, preprosto izgine.

Opustiti moraš prepričanje, da te bo nekdo zaščitil, rešil, naredil nekaj zate ali da se bo od nekod pojavil nekdo, ki ti bo pokazal pot. Spust v globine svoje ženske duše se pogosto začne z osamljenostjo.
Dojameš, da je na tebi, da najdeš svojo pot.

Vendar zapustitev starega sveta ne pomeni nujno ločitve, ne pomeni, da moraš zapustiti službo, družino, prodati dom, se preseliti. Premik lahko narediš brez, da kogarkoli zapustiš.

To, kar terja od tebe, pa je spust v tvojo notranjost, v notranjo temo, v misterije duše, v maternico tvoje izvorne Biti.

To je klic v zmehčanost, odprtost, voljnost, da greš s tokom in utelesiš energijo ljubezni, ki ti si.

Stopiš v domeno razcveta, kjer so veščine odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje ključnega pomena.
Naenkrat ugotoviš, da stari načini potiskanja, kjer narediš še več, se premikaš hitreje, enostavno ne naredijo tega, kar si bila vajena.

Zdaj je tukaj ta čas, da utelesiš svojo žensko dušo.

Svojo žensko Dušo utelesiš skozi poslušanje, opazovanje, s tem, da sediš s seboj, namesto, da poskušaš v zunanjem svetu najti rešitev.

To je čas, ki te vodi v čutenje. Odpreti se je potrebno občutkom, začutiti sebe, svoje srce in dopustiti, da sprejmeš Darilo svoje Duše, da te nahrani, najprej tebe.

Odpreti moraš svoje srce, da lahko sprejmeš vse dele sebe, tako tiste, ki so ti všeč, kot tiste, ki jih ne maraš. Objeti je potrebno tako bolečino, kot užitek.

Tvoja Duša se želi pokazati.
Želi, da jo utelesiš in zaživiš.
Želi se izraziti in voditi tvoje življenje.

In potrebuje trden temelj, da bi to lahko naredila.
Potrebuje stabilnost, potrebuje prostor.

Na tebi je, da utelesiš svojo ženstvenost. Na tebi je, da utelesiš srčne kvalitete, ki te negujejo in ti omogočajo razcvet. Kajti utelešenost tvojih izvornih kvalitet tvoje ženske duše in odpiranje srca gresta z roko v roki.

In ne moreš v polnosti zaživeti svojega polnega potenciala, tega kdo ti si, če nisi v stiku s svojo žensko Dušo v sebi.

Tvoja ženska Duša v sebi skriva bisere modrosti. In na tebi je, da se potopiš v globine svoje Biti, nabereš svoje bisere, da bi jih lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Vprašanje je ali si voljna? Ali si drzneš? SI pripravljena, da zaživiš kot ženka, za katero si se rodila, da SI? Kajti to je tvoja izbira… vsak dan znova.

V kolikor na tej poti skozi kaos, skozi temno noč ega potrebuješ vodstvo, je na voljo spletno druženje, kjer sem podelila zemljevid potovanja v globine svoje ženske duše. Najdeš ga na povezavi http://divine.si/program/prebujena.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Leta, desetletja, pravzaprav stoletja je ženska sklonila glavo in igrala po pravilih.
Verjele smo, da bomo s trdim delom, naravnim talentom in darovi, ki jih imamo, prepoznane in nagrajene.

In zagotovo smo ženske napredovale.
Danes diplomira več žensk kot kadarkoli prej.
Polovica delovne sile je žensk.

In po raziskavah sodeč, ženske danes prekašajo moške tudi v prihodku, ki ga prinašajo v podjetja, kjer so zaposlene.
Njena sposobnost je očitna. In ne glede na vse njene dosežke, ženska danes dvomi vase in v svojo sposobnost.

Kljub marljivosti ženske, pa moški še vedno napredujejo hitreje in so plačani več kot ženska.
Statistika je znana; ženska je še vedno za isto delo kot moški plačana med 20-42% manj.
Pol stoletja po tem, ko si je ženska odprla vrata na vodstvene pozicije v podjetjih, je karierna pot ženske še vedno različna od moškega. Enakost za katero so se borile že naše babice ali celo prababice še vedno ni del družbe v kateri živimo.

Si se kdaj vprašala zakaj je temu tako?

Verjetno nisem sama v tem opažanju, da je moški tisti, ki dominira, kljub vsemu boju za enakopravnost, ki ga bijejo že generacije žensk.

In ker sem poskusila različne stvari, ki me niso pripeljale do željenih rezultatov, sem na koncu pogledala za zaveso.

Zakaj je ženska tretirana kot drugorazredni državljan?
Zakaj na žensko gledamo kot na manjvredno in šibko?
Zakaj na žensko gledamo kot na seksualni objekt, ki še vedno prodaja celo vrsto produktov?
In zakaj je objektivizacija ženske nekaj, kar je družbeno sprejeto?

Leta sem se ukvarjala s samo-zaupanjem ženske, raziskovala sem seksapil ženske in to kako ženska prispeva k temu, da v družbi nima enakovredne vloge.

Dokler nisem dobila odgovora v raziskavah zgodovinarjev in arheologov, kjer sem prvič prišla do razumevanja, da je model dominance tisti, ki oblikuje našo družbo zadnjih 5000 let.

Organizacija družbe, ki temelji na dominanci je vtkana v vse pore družbe v kateri živimo. Povzroča bolečino, trpljenje, zatiranje in odtujenost.

Vse to se nam zdi v teh časih nekaj najbolj normalnega in vendar je dejstvo, da lahko odtujenost, ki v teh dneh, ko smo zaprti vsak pri sebi doma, samo krepi, rešimo le s povezovanjem. Z druženjem. Z deljenjem stiske in ne z zapiranjem vase.

Raznolikost, kjer je dobrodošlo, da si to kar si in da si edinstven in enkraten posameznik, ki živi svoje dušno poslanstvo, je temelj modela partnerstva.

Sistem v katerem živimo je sistem dominance, kjer so kontrola, manipulacija in prigovarjanje, da smo nesposobni nekaj, kar je prisotno na vseh ravneh.
Ljudje so pripravljeni za iluzijo moči narediti vse. In hkrati se čutijo nemočni, hrepenijo po skrbnosti in podpori resnične povezanosti.

Sistem dominance poganja hierarhija. Sloni na piramidi, kjer je vedno nekdo bolj pomemben in višje od drugih. V sistemu dominance je nekdo na vrhu, da je drugi na dnu.

Dominanca ustvarja bolečino, strah in napetost v odnosih skozi prisilo in prilagajanje.

Družbo oblikujejo odnosi, ki temeljijo na nadrejenosti in podrejenosti.
Ljudje se od majhnega naučijo, da morajo ubogati brez ugovarjanja.
Naučijo se, da je avtoriteta tista, ki vodi njihovo življenje.

Ta glas avtoritete ponotranjijo in ga nosijo v svoji glavi skozi svoje življenje. To je glas, ki jim vedno znova prigovarja, da niso dovolj, da si ne zaslužijo ljubezni, da morajo biti kaznovani.

Družine in družba temelji na kontroli, ki je izrecno ali posredno podprta s krivdo, strahom in silo. Svet je razdeljen na tiste, ki so prijatelji in tiste, ki so sovražniki, ki jih je potrebno premagati in uničiti.

Model dominance podpira in krepi samo-sovraštvo v posamezniku in sovraštvo v skupnosti.
Vse je podrejeno uničevanju.

Če pogledamo okoli sebe, na vseh področjih družbe, naj bo v družini, na nivoju države, sistemov kot je šolski, religiozni, zdravstveni ali vojaški, povsod boš našla sistem, ki temelji na hierarhiji, avtoritativni sistem v katerem je peščica ljudi nad vsemi drugimi.

V tem sistemu dominance ljudje obrekujejo drug drugega, sodijo druge, ponižujejo in manipulirajo. Vse to vodi v igre moči in željo po nadzoru, ki prevladuje v obnašanju in odnosih med ljudmi.

Živimo na planetu, kjer je družba urejena po principih modela dominacije, ki usmerja kako se obnašamo drug z drugim in do sebe.

To je model, ki nas je pripeljal tako daleč, da se danes soočamo z izginjanjem živalskih vrst, z uničenjem planeta in z uničenjem človeštva.

To je model družbe, ki uničuje ljubezen in je ne varuje.
To je model družbe, ki osebo, ki je ljubeča, prijazna označi za šibko in pomehkuženo.
To je družba, ki povzdiguje mačizem in herojstvo za vsako ceno.

To kar sama čutim v zadnjih tednih je, da stojimo na pomembni prelomnici v zgodovini; kjer je na eni strani na izbiro sodelovanje drug z drugim in s planetom in na drugi samo-uničenje.

Za razliko od modela dominance pa je model partnerstva tisti, ki je obstajal v svetu že pred 37.000 leti.
Gre za sistem, ki podpira vzajemno spoštovanje in odnose, ki temeljijo na skrbnosti.
V njemu ni potrebe po hierarhiji moči in nadzora, zato v njemu tudi ni potrebe po zlorabi in nasilju.

Partnerstvo spodbuja raznolikost vsakega posameznika, kjer je vsak celota zase.
Enkraten in edinstven posameznik, svoboden da čuti radost, igro in svobodo v sebi.
Model partnerstva omogoča razcvet na vseh nivojih, tako mentalno, kot čustveno in duhovno. To velja tako za posameznika, kot družino in celotno družbo.

Konflikt je v modelu partnerstva priložnost za učenje kreativnosti in moč podpira opolnomočenje vsakega posameznika.

V modelu partnerstva čutiš povezanost. Počutiš se varno.
Človeškost je v ospredju. In čutiš, da je dobrodošlo, da si to kar si.

Dejstvo je, da danes ljudje hrepenijo po povezanosti, po temu, da je nekomu mar zanje. Hrepenijo po miru in ne vojni. Hrepenijo po enakosti namesto neenakosti.

To hrepenenje lahko postane realnost, v kolikor zgradimo strukture, ki podpirajo partnerstvo.

In vendar zgolj čakanje, da se bo nekaj spremenilo ne bo naredilo spremembe po kateri hrepenimo.

Pogosto čakamo na druge, da bodo nekaj naredili.
Čakamo, da se bo svet spremenil.
Vendar tale čas zdaj ni čas za čakanje na druge.
Ker smo mi tisti, na katere čakamo.

Čisto vsak lahko prispeva h gibanju, ki bo vodilo v partnerstvo.

Stvari se spreminjajo z zgledom.
Na tebi je, da v sebi izbereš ali želiš živeti izkušnjo, ki temelji na strahu ali tisto, ki temelji na ljubezni. Model dominance temelji na strahu, kajti skozi ustrahovanje, trpinčenje in zatiranje uničuje, dominira in ustvarja hierarhijo, kjer je peščica nadrejena množici, ki je podrejena.

Premik iz modela dominance v model partnerstva se bo odvil skozi vsakodnevne odnose med ljudmi, kakšen je odnos s seboj in s planetom Zemlja. Gre za majhne korake, ki se začnejo v tebi. S čisto neglamuroznimi izbirami, da se do soljudi vedeš človeško in jih tretiraš enakovredno. Da pokažeš spoštovanje in prijaznost. Da odprto izražaš podporo in naklonjenost do soljudi.

Začne se z notranjo izbiro, da boš varovala namesto uničevala ljubezen.
Nadaljuje s pogovori in nenasilno komunikacijo.

Pomembno je, da prepoznamo kaj imamo na izbiro.
Pomembna je prepoznava, kje se ločujemo, odtujujemo in kje se dogajajo krivice in neenakost med ljudmi.

Namesto dominacije je potrebno zavestno izbirati povezanost, enakost, odprtost, partnerstvo in ljubezen. Ne samo takrat, ko ti koristi.

Premik se zagotovo ne bo zgodil čez noč ali z enim samim dogodkom.
Šlo bo za počasno premikanje, ki se bo nadaljevalo v prihodnosti.

Pomembno je razumeti, da bo ta izbira, da varuješ ljubezen, namesto, da jo uničuješ ustvarjala valovanje iz tvoje notranjosti v svet.
Iz vsakega posameznika, ki bo izbral ljubezen namesto strah, se bo širila v svet.

In pomembno je, da te majhnost dosega vsakega posameznika ne zavede.
Kajti kot je nekoč rekel Jezus, se tam, kjer se dva ali več ljudi zbere v imenu ljubezni, stvari potencirajo in ne zgolj seštevajo.

Pomembno je, da se zaveš veličine tega, da živiš v času revolucionarnih sprememb, ki so v delu.

Najpomembneje je držati prostor takrat, ko stvari še niso vidne v svetu tam zunaj in ko se zdi, da so pred nami najtemnejši časi.
To je čas, ko vsak, ki izbere, da živi ljubezen, v ljubezni in za ljubezen kljubuje tisočletjem družbenega zagona, ki je oblikovalo in poganjalo družbo.
Tukaj je renesansa človeškega razmišljanja in delovanja in ti si lahko del tega gibanja.
Ti lahko prispevaš s tem, da izbiraš v svojih odnosih

To kar čutim je, da je prišel čas, da razpustimo sistem Dominance in aktivno stopimo v ustvarjanje sistema Partnerstva. Kajti to je nekaj, kar se mora zgoditi v vsakemu posamezniku in ne bo prišlo od zunaj.

Sistemu Dominance, kjer se stvari vodijo po sistemu hierarhije in nekaj ljudi na vrhu vodi množice, ni v interesu, da bi se mnogo ljudi povezalo z močjo.

Globoko verjamem v to, da ima vsaka ženska v sebi vrelec moči. Sveto, kreativno, ženstveno, subtilno moč, ki želi teči skozi tvoj sistem in napajati tvojo električno napeljavo v telesu.
To je življenjska sila. Izvorna energija živosti, radosti in ljubezni.

Božanska ženska, božanska mati se prebuja.
In Prebujena Ženska ve, da je svoboden pretok te življenjske energije skozi njo nujen.
Prebujena Ženska upravlja s svojo močjo. Na prebujen, zavesten način.
Ve, da je ključ v temu, da se tej moči/svetlobi preda v polnosti.

Zdaj je čas, da se prenehaš boriti s to mistično močjo ženske, ki jo poznamo tudi kot Shakti.
To moč Shakti smo ženske predale v roke moškemu, v roke patriarhatu in zdaj nas s to isto močjo nadzira in kontrolira.

Vendar je v tebi živ tisti del, ki ve, da je povezan z vsem.
Da je v tebi ta ista moč, ki odpira cvetove, dviga morja v plimovanju in omogoči rojstvo novega.
Ti si, tako kot jaz in kot smo mi vsi sveta in božanska ženska.

In to je tisto, v kar želim, da se prebudiš, to utelesiš in v polnosti zaživiš.
Ker je vse Eno in je Eno v Vsem.

Zdaj je čas, da prevzamemo odgovornost vsaka za svoj del.
In to ni za tiste s slabim srcem.
Kajti to, kar soočenje s seboj terja, je ognjevitost. Terja srčnost. Terja pogum.
Odločnost, suverenost. In predvsem terja stabilnost.

Tvoje energijsko telo mora biti stabilno, da bi lahko upravljala s svojo energijo/močjo/svetlobo.
Ti moraš biti postavljena. Držati svoj prostor.
Biti suverena in popolnoma zaupati v to, kar ti tvoja Duša razkriva.

Kajti mnogo stvari, ki so del tvoje preteklosti. Ki so del tvojega spomina, ti nihče ne more potrditi. To ni proces iskanja potrditve ali pozornosti, kjer ti nekdo pove kaj je tvoja resnica.
Ti se moraš zanesti nase in slediti sebi. Zaupati moraš vase.
In ja, potrebuješ vodnike na poti.

Zadnjih 10 let se mojstrim v tem kako biti vodnik v preteklost, v globine notranje pokrajine in kako asistirati ženski, da vzame svojo moč/svetlobo nazaj.

V resnici je celotno moje življenje posvečeno temu.
Dvajset let sem se učila kako delati energijsko čiščenje prostora in ustvarjati sveti prostor.
Zadnjih deset let sem posvetila ženski in učenju vsega, kar sem našla o ženskem energijskem sistemu, ženski moči, pomenu maternice in ženskih misterijih.
Imam tri mentorice, ki vsaka iz svojega zornega kota delijo z menoj modrosti sodobnega mistika.

Kajti mistik je tisti, ki upravlja z močjo. Na vseh nivojih.
Tole je moje povabilo tebi, draga sestra, da odpreš oči in vzameš svojo moč/svetlobo nazaj.

Na voljo je program Razpuščanje Dominance, kjer sem več podelila o Patriarhatu, o modelu Dominance in o tem, kako se odklopiš iz njega in namesto tega preklopiš na model Partnerstva, ki ga napaja ljubezen, namesto strahu.

S teboj bom podelila kako se je vse začelo. Vodila te bom v preteklost in v to, kako pozdraviš stvari v sebi. Odklopile bomo sistem čaker in se povezale z novim sistemom moči direktno iz samega vira Božanske Mati.

Ker je zdaj čas, da vzameš svojo moč nazaj in podpreš tisto, kar srčno želiš.
Izbira je vedno tvoja.

Pofočkaš se lahko na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Ljubezen, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena