Redvolucija ima naslednje kvalitete:
Spoznaj Sebe/ Spoznaj svoj svet
Objemi Sebe/Objemi svoj svet
Razkrij Sebe /Razkrij svoj svet
Predaj se Sebi

Spoznaj Sebe

Vzamem si čas in se potrudim, da spoznavam Sebe; svoj um, svoje telo, psiho, energijo, občutke, seksualnost, prepričanja, sence, svojo moškost in ženstvenost, svoje zavestno in nezavedno, mojega duha in mojo dušo, svojo človeškost in svojo duhovnost. Prepoznavam, da vse, kar se dogaja v mojem življenju – od veličastnega do govna – odseva moj jaz in zato ima potencial, ki mi pomaga rasti.

Čeprav so vsi načini vedenja pomembni, je gnoza moja naravna Pot:
“Kot pot notranjega prebujenja, kot pot globokega notranjega vedenja (to je gnoza), nas povabi in podpira naše notranje boje, da spremljamo, se slišimo in sledimo svojemu Jazu, Bogu in sebi. To je nepoznano učenje  – ne v filozofskem ali teološkem smislu, niti ne v smislu, da se o tem ni govorilo, temveč v smislu naših normalnih misli in občutkov, ki jih to ne predre. Govorimo o nepoznanem delu nas, ki je v istem trenutku izvorni del nas; učitelj znotraj, naša izvorna identiteta.” –Jacob Needleman, v uvodniku Jean Yves LeLoup zapisu The Gospel of Mary Magdalene

Z drugimi besedami, najboljši način da spoznaš Božansko Ženstvenost je, da spoznaš sebe intimno.
(Yum)

Spoznaj svoj svet

Ne le, da sem pripravljena prebuditi svojo realnost osebnosti, temveč tudi neosebno realnost na planetu. Voljna sem vzeti “rdečo tabletko” (ali v Evinem primeru rdečo jabolko), da vidim skozi matrico – iluzijo politike, družbe, ekonomije, religije, vsakodnevne in novodobne duhovne arene, medijev in svojega osebnega življenja.

Izobražujem se, da naredim jasne, zavestne odločitve, ki podpirajo zdravo življenje na celotnem planetu. Sprejemam polno odgovornost za svoje akcije, misli, energije in življenje. Da se razumemo: Ne obstaja “prava” ali “napačna” Redvolucijska odločitev ali izbira, prizadevam si, da se zavedam v ozadju skritega zakaj delam določene izbire in da se zavedam učinkov svojih izbir na druge in na planet.

Gremo naprej.

Ne le da sem voljna spoznati druge svetove; kozmično areno in multidimenzionalno – v mojem dušnem interesu je, da tako naredim. Ravno zaradi mojega multidimenzionalnega zavedanja, moja duhovnost ni ločena od mojega vsakdana. Je življenje in življenje je. ( in je tudi onkraj življenja). Konec koncev poznati svet pomeni, poznati ga v bibličnem smislu — da odprem svoja metaforična bedra vsemu življenju.

Objeti Sebe

To kar spoznam o Sebi, nameravam sprejeti in vzljubiti – svojo svetlobo in svojo temo, to kar je videti “dobro” in ” slabo”, svojo svetnico in grešnico, vsak del mene objamem s svetostjo. Noben del mene ni izvzet iz mojega objema. Ta Objem opogumlja integriteto in utelešanje, naravno.

Kljub nazivu “duhovna superjunakinja” — to da sem Redvolucionarka ne pomeni, da sem nepremagljiva ali popolna, ali “duhovna” ali “razsvetljena” — gre za to, da si zmedeno, sramežljivo, boječe, bedasto, erotično, nepopolno človeško bitje. Ženska voljna, da sem odkrita in ranljiva in razkrivam svoj unikatni jaz v tem svetu, vse to je revolucionarno in hkrati eno od najpomembnejših učenj Božanske Ženstvenosti.

Skozi ta Objem — sčasoma in čisto naravno, se Redvolutionarka resnično, divje in globoko zaljubi vase, v ta planet in njeno Gospo. Postane Ljubica z velikim  “L,”  “ustvarja ljubezen,” nikoli zaključeno, večno širjenje erosa.

Objemi svoj svet

Praksa sprejemljivosti, objemanja in ljubljenja sebe naravno vodi v prakso  sprejemljivosti, objemanja in ljubljenja drugih, z vsemi njihovimi napakami in darovi, in bolečine sveta, nepravičnosti in grdote, kot tudi radosti, miru in lepote. In skozi ta intimni objem začenjam izkušati na celičnem nivoju, da je vsaka stvar ustvarjena iz božanskega zvezdnega prahu. Ko ranim drugega, ranim sebe. Ljubezen do drugega je ljubezen do sebe. Ta svet objamem kot živeč, dihajoč, rastoč, naraven element in  podaljšek mojega Jaza in Nje.

Pomemben opomnik: Rdeča, Vroča in Sveta Ljubezen ni airy-fairy “ljubezen in svetloba”… niti pogojna. Preobraža skozi nežne svetne lističe in ostre meče, mehke dotike in udarce pasje ženske, izjemne potrpežljivosti in palice dinamita, in nad vsem – ognja.

“Nekoč, ko bomo izmojstrili vetrove, valove, plimovanje in gravitacijo,  bomo vpregli za Boga energijo ljubezni, in takrat, bo drugič v zgodovini sveta, človek odkril ogenj.” –Pierre Teilhard de Chardin

Razkrij Sebe

Nameravam se spustiti z vajeti vsega (zavestno in nezavedno) kar me veže, zadržuje, zatira ali me naredi majhno, grešno, ločeno, me zasramuje, in povzroči, da pozabim svojo resnično božansko žensko naravo.

Svoje življenje živim skozi vodenje moje Duše, moje Gospe, božanske ženstvene iskre, ki sije v mojem srcu  — svojega življenja ne živim na osnovi idej, mnenj, prepričanj, pravil, trendov zunanjega sveta, zunanjih avtoritet kot so mediji, politiki, mode, založnikov, zdravnikov, gurujev, duhovnikov. Ne iščem več potrditve, veljavnosti, vrednosti ali sprejetosti iz zunjaega vira in namesto tega prakticiram da mi potrditev, veljavo, vrednost in sprejetost daje moja duša.  Ne spuščam se z vajeti, da bi bila provokativna ali uporniška. Moja Redvolucija se ne izvaja skozi nezavedne reakcije temveč skozi poln zavesten odziv moje notranje Resnice. Z drugimi besedami, živim od znotraj navzven.

Opolnomočena sem od znotraj navzven.

To ne pomeni, da izključim zunanje avtoritete ali informacije. Spoštujem jih, uživam jih, se učim od njih in iščem to, kar je primerno, vendar je moja avtoriteta moja Gospa. Ki govori kot moje celo telo, vendar jo slišim iz srca mojega srca, ki sije iz centra mojih prsi.

“Da spoznaš sebe kot utelešenje božanskega pomeni, da stopiš v stik s temeljnim virom duhovne avtoritete v sebi. Moški ali ženska, ki pozna boga v sebi, ni več odvisen/na od zunanjih posrednikov. Ženska mora odkriti božansko žensko esenco v sebi. To mora spodbuditi samospoštovanje, samozavest in “božanski ponos”, ki je potreben, da prečkaš pot tantre. Božanski ponos ali spominjanje svoje izvorne identitete kot božanskega je popolnoma drugačno kot aroganca, saj je ne motivira pomanjkanje ali kompulzivno samo poveličevanje. Ta ponos je antidota dvomu vase in neodobravanju in je izraz čistega tantričnega pogleda. KO ženska obnovi svojo božansko identiteto, ne išče več zunanjih virov potrditve, saj trdna, nezmotljiva notranja osnova za samozavest  izžareva iz njene notranje Biti.” –Miranda Shaw, Passionate Enlightenment

V temelju: Ni Redvolucije, če moja Gospa ne vodi.

 Razkrij svoj Svet

“Revolucija brez plesa je revolucija, ki je ni vredno imeti!” –V is for Vendetta

Spustim se z vajeti, da bi pomagala drugim, da se spustijo. Čeprav obstaja arhetip duhovne superjunakinje Redvolucionarke, ona ne verjame, da kdorkoli ali karkoli potrebuje reševanje. Z drugimi besedami —  Redvolucionarka ni tukaj, da reši svet, tukaj je zato, da služi svetu.

Ali .. Redvolucionarka pomaga rešiti svet s tem, da reši sebe. To pomeni, da je njen fokus in delo ( in igra) na sebi narejeno tako, da lahko boljše služim drugim, planetu in Njej.

To pomeni, da neham delati služenje z majhnim “s” — dejanja služenja za katerega mislim, da ga moram narediti in da začnem Služiti z velikim “S” –  Služiti s tem, za kar sem bila ustvarjena, da delam, Služenjem, ki ga nihče drug ne more narediti razen mene.

“Darilo, ki ga nosiš za druge nima za namen, da rešiš svet, temveč da polno pripadaš svetu. Sveta ne moreš rešiti, če ga poskušaš rešiti.  Najti moraš kar je unikatno tvoje, da to deliš s svetom, preden ga lahko narediš za boljše mesto. Razkritje tvojega unikatnega Darila, ki naj ga deliš s svojo skupnostjo je največja priložnost in izziv. To da deliš to Darilo  — svoj pravi jaz — je največ, kar lahko narediš, da ljubiš, da služiš svetu…in je vse, kar svet potrebuje.” — Bill Plotkin, Soulcraft

Čeprav je na svetu toliko avtentičnih načinov služenja na planetu, kot je ljudi in so vsi pomembni, se Redvolucionarka  odlikuje v in je odlična v ekstatičnem aktivizmu — je umazana razpoložena uporniška sestra “duhovnega aktivizma.” Ekstatični aktivizem nas izzove, da vidimo tako trpljenje sveta kot radost skupaj in da deska na tej  slastni napetosti z razsodnostjo, predanostjo in srčnostjo.

To pomeni, da zmoreš pogledati direktno v trpljenje, revščino, družbeno nepravičnost, ekonomsko krizo, okoljsko katastrofo, vojno, bolezen in zlorabo — in narediš karkoli ti veleva tvoj notranji klic, da pomagaš dvigniti te resnične izzive — in hkrati zavestno izbrati, da praznuješ življenje (razposajenost, boji z blazinami, orgazem, hecni filmi, plesne zabave in smejanje do solz) tudi v največjih izzivih…kajti to je tvoja sveta dolžnost.

“V novem svetu, ki ga rojevamo, moramo biti preplavljeni s pohotnim sočutjem in ekstatično dolžnostjo,  duhovito ljubeznijo in uporniško lepoto. Prepolni moramo biti radikalne radovednosti in spoštljive hudomušnosti, požrešnega poslušanja in ognjevite zahvale. Ignorirali bomo kult mračnosti in pogube ter objeli vzrok za strm dvig in napredek. Smejali se bomo neumnosti zla in sovraštva, in priklicali k sebi briljantnost slavljenja in kreacije. Ne glede na vzpone in padce, bomo neusrašni, kajti poznamo skrivnost : Življenje je noro zaljubljeno v nas — divje in nedolžno zaljubljeno v nas.” –Rob Breszny, Pronoia

Skozi prakso ekstatičnega aktivizma, sem bolj učinkovita s svojimi dejanji Služenja in ne izgorim tako zlahka. Ne zanašam se le na svojo osebno moč, temveč na moč univerzalne Njene moči. Postanem duhovni energetizirani zajček na 34 skodelicah kozmičnega kafeina.  Sočna sveta predstavnica radikalne Rdeče spremembe. Nikoli zaključene molitve za strasten mir.

“Pojdi za tem, ljuba; zažigaj v svetu, če lahko, razturaj za Najdražjega!” –Daniel Ladinski, Love Poems From God.

Zaznamek:

“Ne uporabljaj svoje/njene “ženske moči”
– za manifestacijo svojih želja, ki prihajajo iz ega (nove službe/doma/avta/duše dvojčice)
– za ustvarjanje realnosti ega.
– za ohranjanje persone, svojih mask
– za prodajo svojega brand-a, ustvarjanje denarja, kariero, povečevanje števila strank.
– da bi bila “srečna”
– da bi bila “vroča, seksi, sočna, sijoča boginja” ki lahko dobi “vse kar si želi.”
– da prodajaš, zapeljuješ, manipuliraš, zavajaš ali zvabiš koga tja kamor želiš.

Vse to je sranje na njenem srcu. Vse to je posiljevanje mojega srca.

Vse to jaz imenujem “ponarejena ženstvenost”. Ali patriarhat, ki nosi kostum “boginje” in danes ga najdete povsod. Bodite pozorne nanj!

Z rdečimi besedami: Namesto, da poskušate narediti Božansko Ženstvenost za svojo “bitch”, svojo pasjo žensko, postanite njena pasja ženska, četudi v tem procesu vaše “idealno” življenje razpade.”

 
Predaj Sebe

Predajam se Njej (vedno znova in znova).

Predajam svoj načrt življenja, tudi če je videti “duhoven.” Predajam svoje načrte ega (ali družine ali družbe ali poslovne ali duhovne skupine). Zaupam, da ima ona večji načrt zame kot bi moj ego (ali moj duhovni ego ) sploh lahko vedel.

Predajam se Njej, da me vodi in mi pokaže iz kakšnega testa sem.

(Ona)

S predajo Njej, Ona vodi moje dušne resnične želje naprej in jih iz mene porine v moje vsakodnevno živlejnje.  Moji dušni darovi so Njeni darovi svetu. Ko jih delim, s tem raste moja kariera, moj bančni račun, moja lista naročnikov na sporočila, moj ugled, moja radost, moja seksualnost in pritegnem duhovna partnerstva, vendar vse to ni razlog zakaj zavestno izbiram da Poznam/Objemam/Razkrivam Njo.

To dinamično partnerstvo z Njo (v meni in zunaj mene) je moja prioriteta, moj srčni utrip… in v skladu s tem delujem.

Dnevno prakticiram opuščanje upora, strahov, izgovorov, da lahko bolj zavestno utelešam Njo, se je spominjam in spoštujem dejstvo da sem njena fizična inkarnacija — Njene roke, Njen glas, Njeno srce, Njene oči, NJen Dotik, Njena maternica, Njena vagina, Njen smeh, NJene solze, Njen bes, NJena Ljubezen..

Kljub dejstvu, da sem v učenju, kako Biti Ona bolj zavestno, si ne dopuščam, da bi se napihnila, niti ne mislim, da sem edina, ki Pozna/Objema/Razkriva Njo.

Vem, da je toliko Bog/inj kot je žensk (in moških).

Zavedam se tudi, da jo poznam skozi mojo stopnjo zavesti, ki se naravno spreminja, kot jaz. Z drugimi besedami, Ona se razvija kot se jaz razvijam.

“Čaščenje Božanskega naj se zgodi tako, da postaneš Božansko. Kdor ni postal Božansko naj ne časti Božanskega. Kdor časti Božansko brez da postane Božansko, ne bo žel sadovtega čaščenja.” –Gandharva Tantra

Predajam se svoji vdanosti Njej, moji resnični, surovi in rjoveči ljubezni do Nje, ki je Jaz in je onkraj mene. Živim v in kot  najina nikoli zaključena ljubezenska zgodba.

Viva la Redvolution!

Sera Beak

Prevod:Taja Albolena

Vračaj se domov, k sebi. Znova in znova.

Ti si namreč tista, na katero čakaš.

(Byron Katie)

Ničkolikokrat sem si v življenju ponovila, velikokrat nezavedno v samodejnem ponotranjenju zanikanja sebe in večne samokritike, da nisem (dovolj) ženstvena, da nisem (dovolj) ženska. Kot da bi pristala na to, da obstaja pravilo, ki določa, kdo je ženska, kaj je ženska, kaj pravzaprav pomeni ženstvena. Bolj ko sem poskušala biti ženska, bolj ko sem hrepenela po tem, da bi tudi sama bila ženstvena, bolj sem opažala, kaj vse nisem, kaj vse nikoli ne bom, bolj sem se vrednotila na podlagi lastne neizprosne ocene svojih manjkov.

Nekajkrat so na površje priplavali deli mene, ki so si tako zelo želeli biti sprejeti in ljubljeni, da so se bili pripravljeni potruditi in prilagoditi, a moja bit je vsakokrat hitro ugotovila, da je za mojo izpolnjenost in notranje zadovoljstvo temeljni pogoj ta, da sem sprejeta, da sem ljubljena točno takšna, kot sem.

Tako sem se že zelo zgodaj v svojem jedru začela zavedati, da bi bila bolečina, ki bi me preplavila, če bi izgubila sebe, tista, ki je nikakor ne bi mogla preboleti. Da je zame nujno, da obstajam, da sem. Da sem in da živim sebe.

Ko sem se srčno predala globoki, pristni nameri svojega bitja, ko sem se prepustila resničnim globinam ženske, ki jo še vedno odkrivam in v katero se še vedno znova in znova rojevam, se mi je razodelo, da sem šele stopila na svojo pot. Zakaj to, da sem, to, da se živim, ni cilj, to je moja namera. Namera, ki je tako resnična, tako prava, da je pognala vse silnice mojega vesolja, tako da mi lahko vesolje znotraj in zunaj mene nenehno odraža vse, kar moram uzreti, kar moram začutiti, kar moram spustiti, kar mora oditi, kar se mora roditi, kar moram negovati, nežno ljubkovati, zalivati in vdihovati.

Minila so leta. In vse bolj sem. Bili so odseki poti, ko sem se komaj vlekla, ko se je pot vdirala in izginjala pod mojimi stopali, ko sem hodila le še z molitvijo na ustih in zaupanjem v življenje, katerega drobcen delček sem. Bili so odseki, ko se je vse okrog mene rušilo, ko se je rušilo vse v meni, ko sem se lahko samo prepustila na milost in nemilost silnim gonilom, ki so ustvarjala okoliščine, v katerih so me pretresali viharji življenja, da bi me slekli vsega, kar nisem, da sem lahko v mirnih obdobjih, ki so sledila, opažala vse večji sij, ki je našel špranje, skozi katere je lahko pokukal in me grel s svojo ljubeznijo in lepoto.

Še vedno hodim po svoji poti. Včasih me je toliko, da lahko posvetim skozi temo in sem kot kresnička drugi krasni ženski, ki prav tako kot jaz želi biti, želi polno živeti, ki ji ni dovolj nič manj, ki je pripravljena objeti in negovati vse svoje ranjenosti, ki je pripravljena sprejeti in vzljubiti vse svoje obraze, ki je pripravljena iti skozi življenje in vsak dih polno vdihniti, okusiti tisti trenutek svetosti med vdihom in izdihom, v njem umreti in se prepustiti z izdihom, da se lahko ponovno rodi z novim vdihom. Popotovanje k sebi že davno ni več samotno. Pokrajina okrog mene se spreminja, na obzorju se rišejo prelepa bitja, ki stopajo po poti bivanja, katerih korak postaja vse bolj lahkoten, vse bolj živahen, vse bolj radosten.

V zadnjem obdobju me je življenje mnogotero obdarilo. V času letošnjega pomladnega enakonočja sem dva tedna preživela v krogu srčnih sester z vsega sveta, sester, s katerimi me veže poslanstvo rojenice, čuvarke življenjskih prehodov in najglobljih preobrazb. Sestrska ljubezen, podpora, brezpogojno sprejemanje brez kančka tekmovalnosti, brez sledi primerjave, brez trohice zavisti so me zdravile v globine mojega bitja, v globine vsake celice mojega telesa. V tem krogu, po katerem je moje srce hrepenelo vse življenje, sem začutila, kako srečna sem, da sem med ženskami, ki so to doživele, zakaj veliko jih je, ki tega nikoli ne doživijo. Ta izkušnja mi je razodela, kako smo se ženske včasih rojevale in postajale deklice, ženske, matere, modre ženske in zdravilke v takšnih krogih. In kako naša duša potrebuje kroge, da se v njih slišimo, da v njih slišimo sebe in se negujemo. Smo. Da se v njih spoznamo, opolnomočimo in sijemo.

Vabljena v ženski krog na Bledu. Več o dogodku tukaj…

Ksenija Malia Leban

Ženska je bila skozi tisočletja tista, ki je skrbela za prostor in ki je oblikovala Dom. Ženska kreativna moč ustvarjanja svetega prostora izhaja iz njene notranjosti, iz sposobnosti, da drži posodo za Kreacijo v svojem telesu. Moč svetega prostora je nekaj, o čemer se ne govori, le malokdo se zaveda pomena tega prostora, ki ga moramo ustvariti, če želimo izkusiti regeneracijo in pomlajevanje v tem ponorelem svetu. Dom je tisto mesto, ki nam predstavlja oazo miru in sprostitve, vendar je Dom nekaj, kar je potrebno ustvariti in ni samo po sebi umeven. Ženska je tradicionalno imela to vlogo in nalogo, da je skrbela za Dom in za najpomembnejši del Doma, ogenj v ognjišču. Še dandanes je ognjišče nekaj, kar povezujemo z arhetipom Matere, ki skrbi za družino, kuhi in skrbi za ogenj v hiši.

Če pogledamo v starodavno tradicijo Feng shuija, lahko najdemo informacije o tem, da je čas Jang po svoji kvaliteti in prostor je Jin. Ko uporabimo sposobnost preslikave iz zunanjega v notranje, spoznamo, da so ženske bolj povezane s prostorom (jin) in čisto naravno iščejo več časa (jang), da uravnovesijo svoj jin faktor. Zato ženske potrebujemo več časa. Ko ženska poizkuša obleke, ne gre za vprašanje “Kaj naj oblečem danes?” temveč gre za to, da potrebuje več časa, da se poveže in sprocesira vsa čustva v sebi, da bi se lahko odločila in izbrala. Zato smo ženske tudi bolj povezane z detajli, ker so detajli bolj časovno intenzivni. Ženska bo svoj prostor vedno zapolnila z detajli, kajti polnost je kvaliteta, ki jo izpolnjuje in v kateri začuti stik, povezavo s seboj.

Na drugi strani pa imamo moške, ki potrebujejo več prostora(jin), da uravnotežijo svoje Jang kvalitete. Dnevno se srečujem z ženskami, ki se pritožujejo nad tem, da se moški pritožujejo, da nimajo prostora. In v svoji dolgoletni praksi Feng shuija sem spoznala, da če ženska ne zna narediti prostora za moškega v svojem življenju, moški ne bo ostal. Ko moški ne preživlja časa s svojo ženo, to ne pomeni, da je ne ljubi. Enostavno rabi prostor okoli sebe. Moški temu pravijo maneverski prostor in to je koncept, ki ga ženske le stežka razumemo. Moški potrebuje praznino. In zaradi tega se moški pogosto umikajo v notranjo praznino, ali pa v prostranost snežnih poljan, skalnatih pobočij ali travnatih širjav, kjer lahko izkušajo stik s to praznino, s prostranostjo Vesolja in zavesti.

Ženski prostor je prostor, v katerem je čutiti srčnost. Je prostor za Dušo. Ženske se počutimo doma v pretočnosti, v zaobljenih linijah, v mehkobi krivulj in spiral, ki negujejo in obnavljajo stik z lastnimi globinami. Ženski prostor je globok, poetičen, prežet z lepoto, senzualnostjo, vsebuje organske oblike in čustvenost, ter obilico detajlov. Ženske imamo rade dodatke od blazinic, do slik, lončnic in simbolov, barv in kristalov, svečnikov in školjk. Vsaka drobnarija ženski pomeni čustveni stik z delom njene Ženske Duše, medtem ko moški pogosto na te iste predmete gledajo le kot na predmete, ki zapolnjujejo njegovo praznino in se ob obilici »krame« kot to imenujejo sami, počutijo ogroženo.

Skozi svojo prakso sem leto za letom spoznavala, kako veliko ženskam predstavlja polnost in kako polnost detajlov iritira moške in jih ogroža v njihovi praznini. Mnogi mi očitajo, da posplošujem, vendar je moja osebna izkušnja s številnimi strankami vedno znova razkrivala, da so prostori v katerih živijo samske ženske vedno polni drobnarij in dodatkov, medtem ko so bili prostori samskih moških prazni. V njih je bilo postavljeno najnujnejše pohištvo. Polnost predstavlja Dom za žensko in praznina je Dom za moškega. In ko smo v odnosu je pogosto potrebno nemalo diplomacije in predvsem dogovarjanje glede tega čigavi so prostori in kdo bo v njih ustvarjal občutek polnosti ali praznine, da sta zadovoljna oba. In ta umetnost dogovarjanja je nekaj, kar se moramo naučiti!

Brez dvoma drži ena stvar, ženski prostor je intuitiven, spodbuja domišljijo, je igriv, zdravilen, negovalen. Neguje celotno Bit, esenco, Celoto. In moški ne glede na to, da jim gre na živce ženska nagnjenost k temu, da zapolni vsak prazen kotiček priznavajo, da potrebujejo občutek domačnosti in topline. Ta nega in nežnost, ki jo v Dom vnese ženska s svojo prisotnostjo, hrani moškega in mu na nek njemu nerazumljiv način predstavlja nekaj brez česar ne more živeti. Iz pogovorov s številnimi moškimi sem prepoznala, da je ženska svetloba, to izžarevanje ženske esence tisto, ki moškega nahrani. In zato se moški v domu, ki je poln smeha in kjer se ženska v polnosti izrazi vedno dobro počuti, ker čuti občutek domačnosti.

V procesu Kreacije je vloga moškega, da oplodi seme. In potem vlogo prevzame ženska, kajti v svojem notranjem prostoru oplojeno seme neguje, da raste in se razvija, dokler ni pripravljeno na rojstvo. Ženska sposobnost, da je posoda za Kreacijo, da v svoji notranjosti ustvari življenje je prežeta s svetostjo in ta svetost je tista, ki jo mora vnesti v svoj Dom, da bi se v njem tudi zares počutila doma.

Ženski prostor aktivira čustva, prebuja srce in nam omogoči, da delimo svoje zgodbe. Povabi nas, da vanj vstopimo in se poigramo z življenjsko silo, da v njem spočnemo svoje sanje in uporabimo ves svoj kreativni potencial. V svoji praksi sem vedno znova odkrivala, kako pomembne je Dom kot ženski prostor, da uravnovesi naše aktivno življenje vsakdana v službi. Kajti poslovni prostori so prostori v katerih naj bi se izrazili, z ljudmi delili svoje potenciale in bili v aktivni komunikaciji drug z drugim in s svetom. Zato delovni prostori vedno zahtevajo drugačno opremo, dodatke in barve, kot naši domovi. Dom je na drugi strani prostor, kjer se umirjamo, kjer se spočijemo in si napolnimo svoje baterije, kjer se regeneriramo in negujemo, da smo lahko naslednji dan ponovno aktivni v zunanjem svetu.

To ravnovesje notranjega in zunanjega sveta je v svetu v katerem živimo ključno za harmonijo in ravnovesje. Ženski prostor je prostor, ki nam omogoči globok stik s svojo dušo, kjer spoznavamo svoje darove in se spominjamo tega, kar smo prinesli s seboj na zemljo. Dom naj bi bil oblikovan in opremljen tako, da izraža naše praznovanje naše edinstvenosti v kozmičnem smislu, da izrazimo svojo polno Bit v sinhronosti in soustvarjanju s tokom življenja, ki teče skozi nas in skozi naš prostor.

Ženski prostor je prostor zaobljenosti, mehkobe, mehkih materialov, blazin in prijetnih vonjav. Oživlja vse naše čute in nas spominja na našo večplastnost, večdimenzionalnost. Zato si v tem intenzivnem času ustvarite svoje mesto za sanjarjenje, za stik s svojimi občutki, ustvarite si svoj Dom. Kajti v svetu, kjer prevladujejo tekmovalnost, ignoranca, izkoriščanje in brezbrižnost je nujno, da ustvarimo oaze, ki podpirajo sodelovanje, soustvarjanje, negovanje, integriranje in sinergijo.

Pomembno je, da se ženske ponovno spomnimo na svojo sposobnost ustvarjanja svetega prostora, da začnemo ustvarjati Dom iz svojega notranjega prostora povezanosti in globokega stika s svojo Žensko Dušo. Kajti svet potrebuje mehkobo in negovanje, čutenje in domačnost.

Več o razumevanju moške in ženske narave bom delila na enodnevnem druženju Ženske smo drugačne, moški tudi. Več najdeš tukaj…

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Priznam, koncepta hitre mode nisem poznala. Pa sem se dala malo podučiti. In ker moda ni ravno moja priljubljena tema, res pa je tudi, da ne sledim trendom, sem se pred leti dala izobraziti v smeri ustvarjanja svojega osebnega stila. Odkar sem spoznala principe Osebnega podpisa Lepote; moj izvorni element, osebno obarvanost in svoj osebni arhetip oblačenja, enostavno izbiram po drugih smernicah kot večina žensk, ki se podajo po nakupih.

Včasih sem bila nabiralka oblačil, kar je pomenilo v praksi, da sem pogosto zavila v trgovino z oblačili takrat, ko sem bila slabe volje, nerazpoložena in sem se »pocrkljala« z nakupom kakšnega oblačila, ki je po pravilu obležal v moji omari. Potem mi je moj dragi z vztrajnim opominjanjem, kaj počnem pomagal, da sem se prebudila v zavedanje tega kako polnim svojo notranjo praznino.

Kmalu po tem prebujenju je v moje življenje prišlo vedno več informacij o tem, kako si ustvariti svoj osebni stil oziroma kot sem ga sama poimenovala Osebni podpis Lepote.

Dojela sem namreč, kako ženske pogosto kupujemo oblačila brez razumevanja kaj sploh potrebujemo oziroma kaj je tisto, kar najbolj poudari našo naravno lepoto. In tako sem se skupaj s svojo hčerko začela intenzivno izobraževati pri več mentorjih na to temo in kmalu sem dojela, da je za dober stil potrebno precej manj oblačil kot sem si mislila. Zdaj kupujem stvari, ki jih lahko kombiniram med seboj, hkrati s tem, pa je prihajalo do mene vedno več informacij o tekstilni industriji in organskemu bombažu, o tem, kako pomembno je biti ozaveščena potrošnica in kupovati lokalno.

Šele nedavno pa sem se spoznala s trendom hitre mode, ki nam ponuja stvari, ki so moderne samo, dokler jih ne odnesete ven iz trgovine, kajti že naslednji dan pravzaprav niso več moderne, ponujajo pa vam že novo kolekcijo, ki jo nujno morate imeti. Iskreno na to sploh nisem bila pozorna, sem pa bolj opazila slabo kvaliteto stvari, ki sem jih občasno za otroke kupila v trgovinah hitre mode.

Zavedanje, da je sodobna moda pravzaprav najbolj umazana industrija na svetu me je zadelo v tem letu in tudi zato sem februarja prvič ponudila svoje izobraževanje Osebnega podpisa Lepote za vse ženske, ki želijo spoznati kako poudariti svojo naravno lepoto in zavestno nakupovati. Zakaj je to tako zelo pomembno v svetu, v katerem živimo?

Prvi razlog sem že omenila in to je dejstvo, da ni več dveh sezon pomlad/poletje in jesen/zima. Hitra moda ima vsak teden nove trende, ki jim je treba slediti in ko včasih pokukam v kakšno prodajalno hitre mode zelo hitro vidim, da enostavno nimajo artiklov ki bi ustrezati moji osebni obarvanosti, mojemu stilu, da ne govorim o tem, da večinoma niso primerne za moj osebni arhetip. In še takrat ko me kakšna stvar premami in se mi zdi, da sem »dobro« kupila kmalu odkrijem, da je kvaliteta pod kritiko. Ko sem v H&M pred poletjem kupila majčko sem po prvem pranju ugotovila, da je polna lukenj. In razlog, zakaj se to dogaja je zelo preprost. Ker je majčka zelo poceni enostavno ne traja dolgo. Kvaliteta materialov in šivanja je enostavno tako slaba, da majčko lahko po tem, ko jo oblečeš dvakrat dobesedno vržeš stran. Ker pripadam tisti generaciji, ki je svoja oblačila nosila leta in leta, dokler jih nismo ponucali, mi je to nekaj popolnoma nezamisljivega, da bi oblačilo kar zavrgla. In potem ne vem kaj bi z njim, včasih recikliram, največkrat pa stvari obležijo na kupu, ki čaka na moj čas, da stvari zašijem.

In ker sem iz te stare garniture, mi je zanimivo opazovati tudi sodobni trend večnih popustov. Dejstvo je, da večina popustov v resnici sploh niso popusti. Glede na to, kako poceni delovno silo in materiale uporabljajo, so vsi izdelki ne glede na to, da se nam zdijo poceni v resnici močno preplačani in tudi ko nam ponudijo popuste, ti popusti še vedno pomenijo precej velik zaslužek tistim, ki oblačila prodajajo. Seveda pa nam ustvarjajo tudi lažni občutek, ker smo oblačilo kupili tako poceni, da kupujemo na zalogo in tako kupimo precej več kot bi sicer. Ni zastonj rek, da če nisi bogat, ne kupuj poceni.

Da ne govorim o tem, kako se prodajajo poceni kopije originalov, ko misliš, da si kupil blagovno znamko, pa so ti v resnici prodali poceni kopijo z originalno etiketo. Včasih se resno sprašujem kam gre ta svet in kakšne so vrednote, ki jih gojimo. V pogovoru z gospodom, katerega emšo kaže še kakšno desetletje več kot moj, sva družno ugotovila, da je vrednota sodobnega sveta brez dvoma potrošništvo, potem pa se že počasi neha.

In če se vrnem na hitro modo je tisti aspekt, ki me najbolj vznemirja dejstvo, da uporablja ogromno strupov, ki ostajajo na oblačilih in jih pogosto tudi z večkratnim pranjem ne speremo iz oblačil, kajti pogosto oblačila prej razpadejo in jih zavržemo. Zaskrbljujoče je dejstvo, da ne le, da s pesticidi zastrupljajo zemljo, kjer bombaž, ki ga uporabljajo za oblačila raste, tudi ko ta oblačila, ki so obdelana s celo paleto strupov, da so sploh prišla z ladjami v naša skladišča in v trgovine, potem z vodo iz pralnih strupov zlivamo tudi v naše reke. Da ne govorim o tem, kako škodljivo je pomerjanje oblačil, ki so prepojena z raznoraznimi strupi za naše telo. Ko malce pomisliš bi bilo najbolj idealno, da bi si kar sami šivali.

In ob tem vsem tem sem bila najbolj zgrožena, ko sem brala o tem, kako razne vzorce in detajle na oblačilih, ki jih kupujemo pogosto šivajo spretne rokice otrok. Ko pomislim na to dejstvo me pogosto stisne v želodcu in grlu, ko se spomnim na kakšne kose oblačil, ki jih imam v svoji omari. In ko so tovrstne informacije počasi prihajale do mene (da ne govorim ob tem, kako zgrožena sem bila ob vsakem koščku, ki me je razsvetlil), sem že pred leti začela kupovati pri Nataši Dobrovoljc, ko je še reciklirala oblačila. Pogosto zavijem v njen butik in z veseljem izberem kakšen kos, ki je narejen iz koščkov jeansa ali iz organskega bombaža, ki ga kupuje v Gorenjski predilnici v Škofji Loki. Tako vsaj vem, da vsaj malček prispevam k temu, da podpiram »Domače«.

Brez dvoma je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo, da se odločimo za lokalno šiviljo ali da kupujemo pri oblikovalcih, ki sami šivajo stvari in ki cenijo to kar počnejo. V duhu Osebnega podpisa Lepote se sama vedno bolj zavedam, kako pomembno je, da vemo kaj je tisto, kar nam resnično ustreza in kupujemo le stvari, ki so uglašene z našo naravno lepoto, kajti s tem prihranimo ne le veliko časa in denarja, s tem dvigujemo zavedanje o tem, kako pomembno je, da zavestno izbiramo kaj kupujemo in kje.

Osebno mislim, da sem ob vsem opazovanju dogajanja okoli sebe še bolj odločena, da berem drobni tisk na etiketah, čeprav priznavam, da me frustrira dejstvo, da tudi moje najljubše blagovne znamke vedno več stvari šivajo na Kitajskem. Včasih so bile stvari tudi šivane v Italiji, zdaj pa je vse PRC. In zato sem mnenja, da se moramo izobraziti tudi na tem področju, da zavestno nakupujemo oblačila, ki so resnično usklajena z nami. Tako kot se je razvija odnos do zdrave hrane in počasnega hranjenja sem mnenja, da je potrebno razviti odnos do počasne mode, lokalne mode, do oblačil, ki so narejena z ljubeznijo in ne pospremljene s solzami otrok, ki šivajo oblačila hitre mode. In v tem duhu sem ravno v zadnjem času spoznala, da je morda čas, da se odpovem svojemu priljubljenemu izdelovalcu torbic  in namesto tega raje zavijem h kakšni lokalni oblikovalki po svojo novo torbico.

Pa ti?

Taja Albolena

Koliko otroških solz in strupa je pa na vaši majici?

Zgodba je resnična. Mama je imela torbo znane znamke, ki jo ima zdaj kar 40 odstotkov vseh prebivalcev Japonske. Dobila jo je »po vezah«, kot je bilo to običajno v časih »gasterbajtarstva«. Nosila jo je toliko let, da je preprosto obupala, da se bo sploh kdaj toliko obrabila, da bi jo zavrgla. Zato jo je po desetletju in več predala naprej svoji tašči. Stara mama živi preprosto − platnena vreča je za v trgovino, črna torbica je za pogrebe, svetla, ki sem ji jo vsilila, pa za obletnice. Prej omenjeno torbo sem, najbrž zaradi njene prostornosti in že navidezne trpežnosti ter varovalne rjave barve, našla pod stopnicami med vilami, grabljami, motikami in raznimi konci vrvi. Iz nje so molele butare za zimske dni.

Čeprav sem vajena recikliranja lončkov, kozarcev za marmelado, volne in blaga, mi je taka raba luksuznega izdelka mejila na bogokletnost. A le prvi hip. Kaj bi bil lahko lepši slavospev neuničljivosti dobrega rokodelstva kot to, da je torba uporabna več kot trideset let! Večina torb, ki so v prodaji zdaj, začne razpadati že v nekaj mesecih. Vendar to še ni vse, delavci, ki jih izdelujejo, so slabo plačani, živijo v nemogočih razmerah in delajo s strupenimi snovmi. Vse to le zato, da lahko kupimo (pre)poceni? Se komu še ljubi krpati luknje, menjavati podloge in zarobiti ovratnike, ko pa so obleke tako »poceni«? Kar pomeni tudi, da so slabo narejene. Namenoma, da boste čim prej kupili nova oblačila.

Morda imate še kakšno majico »združenih barv« iz časa prejšnje države, pravzaprav neuničljive kakovosti? Ali kakšen pulover z logom krokodila, ki so ga nosile tri generacije? Kakovost oblačil je dramatično padla s pohodom tako imenovane hitre mode (fast fashion), ki so jo uveljavile med drugim modne znamke, kot so H&M, Zara, Calvin Kline, Mango, Benetton in Gap.

Gonja po vse cenejših oblačilih je na primer v ZDA povzročila, da imajo le dvoodstotno domačo proizvodnjo oblačil, v nasprotju z letom 1990, ko so proizvedli 50 odstotkov oblačil. Propad slovenske tekstilne industrije in kalvarijo delavk pa smo lahko spremljali od blizu. 35 znanih modnih znamk namreč obvladuje 60 odstotkov vse modne industrije. Ste vedeli, da če kupite torbico svetovno znane blagovne znamke, ki je skoraj zagotovo narejena na Kitajskem, plačate najmanj desetkat toliko, kolikor je stala njena proizvodnja?

Bombaž − najbolj umazani pridelek

Naš odnos do mode je treba ponovno ovrednotiti, ne le zaradi nas samih, temveč tudi zaradi naših zanamcev. Prvi razlog je namreč ekologija. Samo v ZDA na leto zavržejo 12,7 tone oblačil. Industrija hitre mode na leto uporabi 70 milijonov ton vode za svoje obratovanje in milijone ton umetnih gnojil, insekticidov in pesticidov.
Za zdravje ljudi, živali in zemlje najbolj škodljivi insekticidi se po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije uporabljajo že pri gojenju bombaža. Zato so mu nadeli vzdevek »najbolj umazani pridelek«. Poleg nevarnega insekticida − samo ena kaplja na kožo človeka je smrtna − se pri vzgajanju bombaža uporabljajo tudi umetna gnojila, ki so uničujoča za ekosistem. Semena bombaža se nato uporabljajo za prehranjevanje živali, zato ni presenetljivo, da so sledovi insekticida prisotni tudi v kravjem mleku. Pesticidi, ki jih uporabljajo pri vzgajanju bombaža v bilijonih ton, pa so med prepoznanimi karcinogenimi snovmi.

Bombaž pridelujejo države v razvoju, zato je nevarnost za ljudi, živali in okolje toliko večja, ker gre za pomanjkanje ustrezne zaščite in znanja. Rešitev se ponuja v vzgoji organskega bombaža, ki se izogiba nevarnim snovem in umetnim gnojilom. Le 0,76 odstotka svetovne proizvodnje bombaža je organske. Kot navaja poročilo o pridelavi organskega bombaža, je njegova pridelava leta 2011 padla za 37 odstotkov. Čeprav globalno najbolj razširjene blagovne znamke postajajo uporabnice organskega bombaža. Indija je največja proizvajalka organskega bombaža in dežela, ki poskuša ohranjati izročilo ročno spredenega in tkanega tradicionalno pridelanega bombaža − khadija, ki je čislan že več tisočletij. Bil je vojni plen Aleksandra Velikega in zaželena dobrina starih Rimljanov. Tradicionalna obdelava je namreč ključna za okolje, saj se sicer bombaž predeluje v tkanino z uporabo strupenih snovi, ki nato odtekajo v reke in morja.

Sužnji mode za šivalnimi stroji

Komaj enajst lest stara Halima iz Bangladeša je morala v tovarni, kjer izdelujejo spodnje perilo Hanes, dokončati 150 kosov spodnjega perila na uro. Otroke so za vsako napako ali počasnost tepli in nadirali. Odhod do stranišča ni dovoljen brez nadzora, mila in vode ni. Otroci od izčrpanosti padajo v nezavest. Sledi še več tepeža in vpitja. Vsak dan. To je le ena izmed pošastnih zgodb modne industrije, poroča Inštitut za delo in človekove pravice (Insitute for Human Labour and Human Rights).

Aprila 2013 je v tovarni oblačil v Bangladešu umrlo več kot tisoč delavcev (večinoma delavk), dvakrat več pa jih je bilo ranjenih. Blagovne znamke, ki rade prikažejo svojim delničarjem dobičke, so šle tako daleč v svoji nehumanosti, da so se pustile rotiti, naj že tako popolnoma obubožanim in obupanim družinam umrlih izplačajo odškodnino. Moda torej niso ljudje?

Obdelava popularnega džinsa je eden najbolj škodljivih postopkov, še posebno z modnimi inovacijami in obdelavami, saj posebna pršila za dosego želene barve predstavljajo visoko obremenitev za pljuča delavcev.
Vietnam, Kambodža, Indija, Bangladeš, Brazilija so le nekatere države, kjer se pojavlja masovno izkoriščanje delavcev v modni industriji. Kot opozarja profesor sociologije Robert Ross z Univerze Michigan, se takšen način izkoriščanja delavcev vrača tudi v razvite države. Neusmiljeno potrošništvo in krvava ekonomija sta vrnila položaj delavcev v 19. stoletje.

Lažni blišč dostopne mode

Elisabeth Caine, ki je raziskovala visoko človeško in okoljsko ceno cenenih oblačil, ugotavlja, da nekatere znane osebe s svojim odnosom do mode, ki je objavljena v časopisih vsega sveta, lahko naredijo veliko škode. Če se prva ameriška dama Michelle Obama obleče v majico Banana Republic in vojvodinja Kate Middleton nosi jakno Zare, se s tem nemara razvijejo simpatije določenega kroga javnosti do njiju, a vtis je popolnoma napačen. Vsi z dostojnim dohodkom naj bi namreč podpirali oblačila narejena lokalno, v primeru presežnega dohodka pa je to skorajda moralna obveza, in ne kupovanje oblačil, ki jih je morda naredil mučen otrok ali delavec na drugem koncu sveta. Obleke pa so trenutno najcenejše v zgodovini človeštva. Pa je to dobro?

Kate Flatcher, ki je leta 2007 začela gibanje počasne mode (slow fashion), meni, da ne. Oblačila naj bodo cenjena in spoštovana. Trend slabo izdelanih oblačil je začela angleška znamka Biba leta 1964, ki je omogočala mladim dekletom, da si za ugodno ceno kupijo celotno garderobo. Vendar ta ni trajala več sezon. Zato tudi danes povprečna potrošnica v ZDA kupi štiri torbice na leto. Nemogoče bi jih bilo toliko poškodovati, kar pomeni, da so tako slabo narejene, da jih je treba hitro zavreči. Kako tudi ne, 15-letna delavka v Kambodži, ki jih zelo verjetno šiva, dobi 25 evrov na mesec za več kot osem ur dela na dan. Denar ne zadošča niti za osnovno človeško dostojanstvo.

Rešitev je preprosta − poiščite šiviljo v svojem kraju

Kupujmo ročno izdelane torbe in nakit od ustvarjalcev, ki jih poznamo. V Sloveniji je veliko število nadarjenih oblikovalcev in ustvarjalcev, ki jih lahko podpremo s svojim nakupom. Njihovi izdelki ne dosegajo umetno napihnjenih cen znanih znamk, za katerimi je cela vrsta izkoriščanih delavcev. Lepota ima lahko še lepo sporočilo, tako za nas kot za naravo. Modna novinarka Newsweeka v Parizu Dana Thomas je zapisala, da je definicija luksuza vedno veljala za ročno spretnost ustvarjalca − v izkoriščanju najbolj ranljivih ga prav gotovo ni.

»Namesto butika domačega oblikovalca zdaj tam prodajajo burek, to je naša realnost«

Modna oblikovalka Sanja Grcić ima za seboj že barvito kariero, od sodelovanja z domačimi umetniki do promocije svoje blagovne znamke Firma v tujini.

V zadnjem desetletju je tako imenovana hitra moda (fast fashion) spremenila navade potrošnikov. Kako to doživljate kot modna oblikovalka?

Hitra moda, ki spreminja navade potrošnikov že od 90. let prejšnjega stoletja, se je pri nas zgodila hkrati s prehodom iz socialistične v kapitalistični način proizvodnje tekstila in oblačil. To je le pospešilo propad slovenske tekstilne industrije. Kot modna oblikovalka gledam na hitro modo kot na izjemno učinkovit način proizvodnje in prodaje oblačil, ki je posledica poznega kapitalizma in želje po izjemnih zaslužkih. Lastniki modnih koncernov hitre mode so med najbogatejšimi ljudmi na svetu. Vendar ima to bogatanje svojo ceno, plačajo jo delovna sila in narava. Primerjati blagovne znamke hitre mode z neodvisnimi modnimi oblikovalci je nemogoče, če ne neumno. Hitra moda je le prozvodnja oblačil, ki z modo nima globlje povezave. V nasprotju s priložnostjo, ko na primer korporacija H&M najame kakšnega znanega oblikovalca za določeno kolekcijo, da izboljša svoj marketing. Zato jih sama ne vidim kot grožnjo, ampak kot izziv. Opažam, da se ljudje vračajo tako k vrednotam zdrave hrane, ki jo pridelajo doma, in ekologiji, zato tudi k ročno izdelanim oblačilom po meri. V tem pogledu imamo neodvisni oblikovalci odgovor na razmere, ki kličejo k varovanju okolja in zdravja, vendar ne na račun udobja in estetike. Škoda je le, da bodo to le ekskluzivna oblačila za eksluzivne uporabnike. Moda se na neki bizaren način tudi sama vrača k svojim koreninam, ko so oblikovalci v svojih studiih izdelovali oblačila po naročilu.

Slovenska tekstilna industrija je propadla zaradi več dejavnikov, a vendarle, bi bila domača proizvodnja mode še mogoča?

Glede revitalizacije domače mode je težko biti preroški. Kajti modna industrija ni le proizvodnja oblačil, ampak celotna industrija okoli nje, od medijev, izobraževanja, kulturne politike, distribucije in pop kulture. Vendar v Sloveniji žal ne deluje na ta način. Prozvodnja domače mode je sicer mogoča, saj vsi domači oblikovalci to počnemo in od tega živimo. Žal pa so pogoji proizvodnje in preživetja čedalje slabši. Ampak razmere so podobne v vsej državi na področju vizualnih umetnosti. Vendar modni oblikovalci sami ne moremo spreminjati odnosa potrošnika do slovenske mode. Če hoče posamezna država spremeniti odnos svojih državljanov do lastnega oblikovanja ali mode, potem mora ta strategija postati del njene kulturne politike oziroma nacionalnega programa za kulturo, kar se pri nas še ni realiziralo. Naivno je razmišljanje, da v današnjem času lahko ustvarjalci mimo kulturne politike, načinov financiranja, medijev, sistemov izobraževanja lahko kaj bistvenega spremenimo. Osebno sem sicer mislila drugače, vedar sem to v praksi preizkusila in se prepričala o nasprotnem. Osebni stiki lahko spremenijo mnenje posameznika, ampak to so le kaplje v morju. Če smo lani Tavčarjevo ulico poimenovali »Ljubljanska modna ulica«, je danes na mestu nekdanje trgovine slovenske modne oblikovalke Almire Sadar prodajalna bureka. To je naša realnost.

Kako lahko modni oblikovalci pomagate kupcem do novega odnosa do oblačilne kulture?

Kupovanje lokalnih izdelkov in podpiranje domačih proizvajalcev je del spreminjanja potrošnih navad in odnosa do oblačilne kulture. Žal je v Sloveniji odnos do kulture na splošno zelo slab, če ne že zaničevalen. V okolju, kjer ljudje ustvarjalce in kulturnike razumejo kot brezdelneže in parazite in kjer kulturne institucije, predvsem ministrstvo, ne naredijo nič, da se ta odnos spremeni, je ljudi težko prepričati, da kupujejo domače oblikovalske izdelke. Potrebujemo korenite spremembe odnosa do kulturnih dobrin, česar se je treba privajati že od osnovne šole naprej. Žal nisem optimistična.

Pred leti je bil v nekem časopisu v rubriki “Verjeli ali ne” objavljen sestavek z naslednjim primerom: Palica iz surovega železa je vredna 5 dolarjev; če iz nje skujete podkve, se vrednost železa povzpne na 10 dolarjev in pol; če železo uporabite za izdelavo šivank, postane vredno že 3285 dolarjev; če pa daste iz istega kosa železa izdelati vzmeti za ure, so le-te vredne celih 250.000 dolarjev.

Torej: razlika med petimi dolarji in četrt milijona dolarjev je ustvarjalnost.

Kaj vam pride na misel ko pomislite na ustvarjalnost? Ljudje z bujno domišljijo, iznajdljivi ljudje, tisti, ki si veliko upajo? Ustvarjalnost je mentalni proces, ki vključuje izvajanje novih idej oziroma konceptov ali nove asociacije med že obstoječimi idejami ali koncepti. Splošna definicija ustvarjalnosti se glasi: “Ustvarjalnost daje izvirne dosežke, kar pomeni, da so redki, nenavadni, izjemni, v skrajnem primeru enkratni in neponovljivi.”

Z ustvarjalnostjo je približno tako kot s talenti. Marsikdo ima talent za glasbo, umetnost, organizacijo in druge veščine, vendar je samo to premalo. Če nimate ustrezne izobrazbe, če talenta niste razvili, lahko sicer zaigrate enostavno skladbo na instrument, amatersko narišete podobo ali zapojete v domačem pevskem zboru. Če pa želite biti profesionalni, morate svoje talente neprestano razvijati.

»Ustvarjanje je namreč stalen proces. Ne more se ustaviti pri eni sami novi zamisli, še posebej ne, če je nekdo ne zna tudi uresničiti. Pianist, ki za nekaj časa zanemari igranje klavirja, le s težavo znova doseže staro formo.« (Likar, 1998)

Ustvarjalnost je proces…

Značilnost ustvarjalnega mišljenja je izvirnost. Ustvarjalne misli običajno prihajajo v zavest človeka nepričakovano in v stanju spontanosti in svobode. Ustvarjalnost se manifestira skozi kreativno delo. Kreativne misli pa v sebi nosijo tako originalnost kot tudi koristnost.

Čeprav ustvarjalnost v glavnem povezujemo z umetnostjo in literaturo, je tudi ključni del inovacij in izumov, hkrati pa je tudi pomemben del poslovnosti, ekonomije, arhitekture, industrijskega dizajna, znanosti in inženiringa. Njena multidimenzionalna narava se kaže tudi v tem, da so celotne industrijske panoge in podjetja vzniknila iz ustvarjalne ideje in iz razvoja ustvarjalnih tehnik.

“Ustvarjalnost je proces v katerem udejanite nekaj novega… ustvarjalnost zahteva strast in obvezanost. Iz ustvarjalnega dejanja se rojevajo simboli in miti. V našo zavest prinaša to kar je bilo prej skrito in kaže na novo življenje. Izkušnja je ena od povišanih zavesti – ekstaza.”
— Rollo May, The Courage to Create

Ustvarjalnost: udejanjanje nove ideje

Ustvarjalno mišljenje: povezava prirojene nadarjenosti in vrste priučenih veščin ter njihova uporaba pri reševanju vsakdanjih problemov.

Ustvarjalni ljudje: so tisti, ki ne zavirajo svoje prirojene ustvarjalnosti in ki znajo svoje sposobnosti uveljaviti na različnih področjih.

Ustvarjalnost moramo razvijati…

Ustvarjalnost je povezana s človekovo osebnostjo. Najpomembnejša značilnost ustvarjalnih ljudi je nekonformizem. To pomeni, da se v svojem mišljenju ne podrejajo nobeni avtoriteti ali skupnosti. Ničesar ne vidijo povsem urejeno in dognano, zato skušajo stvari urediti na povsem nov način. Tako so ustvarjalne sposobnosti najbolj izražene pri znanstvenikih, umetnikih in iznajditeljih.

Ne glede na to, da vsi v sebi nosimo ta potencial, pa mnogi ljudje ne razvijejo svojih ustvarjalnih zmožnosti. Na to lahko vplivata predvsem dva dejavnika; izkustva in čustva.

Preveliko izkustvo (navada, spretnost, znanje) lahko privede do miselne zagozditve. Zaradi pretirane izkušenosti se oseba lahko vrti v zaprtem krogu svojih izkušenj in ne more ven iz njega.

Močna čustva pa vplivajo na mišljenje tako, da povzročijo zavrtost in sproščajo neustrezne misli. Ko ste pod čustveno napetostjo, je blokirano vsakršno vaše mišljenje, še posebej ustvarjalno. Zato težko rešujete probleme v razmerah in stanjih, ko ste pod vplivom sporov v družini, ko je ogroženo vaše življenje ali pa ste nesrečno zaljubljeni.

 Ustvarjalno mišljenje poteka v štirih fazah …

1. Priprava v kateri oseba izčrpno preuči težavo in zbere potrebne informacije.
2. Inkubacija v kateri oseba premišljuje o vsem zbranem
3. Razsvetlitev ali navdih, ko se pojavi nenavadna ali nepričakovana rešitev težave. Običajno se rešitve ponudijo ob nenavadnih okoliščinah, ko se naš um popolnoma umiri in lahko na površje splavajo rešitve iz naše podzavesti npr. med kopanjem v domači banji ali med sprehodom. Navdih psihologija razlaga kot podzavestno mišljenje.
4. Preverjanje v katerem oseba ugotovi ali je rešitev pravilna

Taja Albolena

Objavljeno v reviji O Osebnosti 2009

O soncu je zadnja leta slišati številne nasprotujoče si informacije. Seveda govorim o sončenju. In vendar ljudje sonce nujno potrebujemo. UVB-žarki, ki jih sonce oddaja, v koži sprožijo verižno reakcijo, ki je nepogrešljiva za normalno delovanje našega organizma – v najglobljih plasteh kože se začne tvoriti vitamin D3.

Telo samo pravzaprav zadovolji od 80 do 100 odstotkov lastnih potreb po vitaminu D, katerega naloga je nadziranje absorpcije in nalaganje kalcija in fosforja v kosti in zobe. Če telesu vitamina D primanjkuje, ga začne tvoriti samo in primanjkljaj izravna, nato pa vitamin shranjuje v maščobe in mišice, da ustvari zalogo za mesece, ko sonca primanjkuje.

Ko se zaloge zapolnijo, se proces tvorjenja samodejno ustavi. Če telo nima ustreznih zalog, pa začne kalcij črpati iz kosti, kar poveča nevarnost za zlome in izgubo kostne gostote.

S pomočjo terapevtskih poskusov je bilo dokazano, da lahko s povečanjem ravni vitamina D v krvi zmanjšamo število kostnih zlomov in nevarnost za padce.

A to še ni vse – številne študije kažejo na povezanost med pomanjkanjem vitamina D ter pojavom različnih infekcij, kot sta gripa in pljučnica, ter težjih obolenj – multiple skleroze, diabetesa tipa 1 pri otrocih, zapletov pri srčno-žilnih boleznih in raka.

Več znanstvenikov je tako dokazalo, da se s povečanjem ravni vitamina D zmanjša tveganje za razvoj rakavih obolenj oziroma se izboljšajo možnosti za preživetje.

Brez krvne analize, ki jo predpiše zdravnik, težko zagotovo trdimo, da nam primanjkuje vitamina D, saj klinični znaki niso očitni. Morda se ne pojavi noben simptom ali pa le močna utrujenost in nespecifične bolečine v mišicah in kosteh – s težavo se na primer oblečete, bolijo vas roke, hrbet …

Ob tem le malo zdravnikov pomisli na pomanjkanje vitamina D. Vsakdo lahko sam oceni dejavnike tveganja, ki prispevajo k nezadostni količini tega vitamina: mat ali temna polt, izogibanje soncu, nošenje oblačil, ki popolnoma pokrivajo kožo, tudi poleti (problem je poznan na Srednjem vzhodu) in podobno.

Glavni krivec za pomanjaknje vitamina D je brez dvoma naš življenjski slog. Ker večino časa preživimo v pisarnah, potujemo z avtomobili, avtobusi ali vlaki, telovadimo v telovadnicah in se zabavamo pred zasloni, naša koža skorajda ne vidi več sonca. Nekoč so ljudje delali na poljih, razdalje so premagovali peš ali s kolesom in tako veliko časa preživeli na soncu.

Raziskave kažejo, da je glede na splošno raven pomanjkanja vitamina D teden dni izpostavljanja poletnemu soncu na morju ali v hribih komaj dovolj za potrebne zaloge za prihajajočo zimo. Pod vprašajem so se tako znašla tudi priporočila, naj se za vsako ceno izogibamo soncu …

Pretirano sončenje je res škodljivo, razumna in zmerna izpostavljenost soncu pa je za naš organizem priporočljiva. Zavedati se moramo tudi, da kreme za sončenje onemogočijo sončne žarke in tako preprečujejo opekline, vendar ob tem tudi sintezo vitamina D.

Zdravniki menijo, da je dolžina sončenja vsekakor odvisna od posameznika, in sicer od barve kože (svetla polt potrebuje manj izpostavljanja kot temna ali mat) in starosti, geografske širine (bolj ko se oddaljujemo od ekvatorja, več časa naj bi preživeli na soncu), ure, letnega časa …

Nekateri priporočajo, da se na soncu zadržimo, dokler koža ne dobi rožnatega odtenka, nato se umaknemo v senco, da se izognemo sončnim opeklinam, ki lahko pripomorejo k nastanku melanoma. Gre za vprašanje individualne odgovornosti, saj vsakdo najbolje pozna svojo kožo.

Kancerologi na primer svetujejo 10-minutno sončenje podlakti dvakrat do trikrat na teden med 12. in 13. uro od aprila do septembra.

To je čas, ko so UVB-žarki najmočnejši in sinteza vitamina D zato najučinkovitejša. Seveda se lahko soncu izpostavljamo tudi zjutraj ali pozneje popoldan, pri tem pa ustrezno podaljšamo čas. Vendar nikar ne pozabite, da to ne pomeni, da se pražite na soncu več ur na dan.

Številni strokovnjaki zagotavljajo, da vitamin D samo iz prehrane ne zadošča, mnogi pa trdijo, da je najprimernejša oblika vitamina D tista, ki jo s pomočjo sonca naše telo tvori samo.

Pozimi, zlasti od januarja do marca, ko smo zaloge, ki smo jih ustvarili čez poletje, že porabili, je vnos vitamina D3 v obliki kapsul ali tablet skoraj nujen.

Preden se lotimo tovrstne kure, pa je treba opraviti analizo krvi, na podlagi katere zdravnik oceni stopnjo pomanjkanja vitamina in določi ustrezno količino vnosa.

Sonce je pomembno za proizvajanje ključnega vitamina D v naših telesih, a tudi takrat, ko se imamo možnost nastaviti žarkom, dandanes veliko časa preživimo v hiši, avtu, po trgovinah – To dejstvo je lahko vir velike večine bolezni, naprimer depresije.

Kje najdete vitamin D?

Shiitake, kitajske gobe. Presenečeni? Kitajske gobe so bogate z vitaminom D, prav tako so bogate z vitaminoma B1 in B2. Najboljše pa so tiste, posušene na soncu.

Skuša. Majhna porcija te ribe, bogate z omega 3 maščobami, vam bo dala 90 odstotkov priporočenega dnevnega odmerka vitamina D.

Losos. Spet, že majhna porcija pečenega lososa vam bo dala 90 odstotkov priporočenega dnevnega odmerka tega vitamina. Če se da, se izognite gojenemu lososu, če pa te možnosti možnosti nimate, bo tudi ta zadostoval.

Sled. Ribe, kot je sled, so bogate z vitaminom D zaradi njihove prehrane s planktonom, ki je “prepojen” z vitamini.

Sardine. So najboljši vir vitamina D. Ena konzerva sardin vam bo dala 70 odstotkov vitamina, ki ga potrebujete čez dan. Prav tako so dober vir vitamina B12, omega 3 maščob, proteinov in selena.

Som. Ponovno, še ena riba, ki se hrani s planktonom.

Tuna. 100 gramov tune vsebuje 50 odstotkov vitamina D, ki ga potrebujete na dan. Sveža tuna je najbolj hranljiva. »Dobre maščobe« v ribah pomagajo pri boljšemu spominu in delovanju možganov nasploh.

Polenovkino olje. Če lahko prenesete močno aromo, je to olje zelo primerno – bogato s sončnim vitaminom D. To čudežno, vendar strašno neokusno olje, je bogato tudi z omega 3 maščobnimi kislinami. Vključevanje tega olja v vašo prehrano vam bo pomagalo povečati zdravje vaših kosti – ostale bodo močne in zdrave. Zaradi svoje visoke vsebnosti vitamina D je polenovkino olje dokazano dobro za preprečevanje osteoporoze pri odraslih, izboljšanje delovanja možganov ter optimizacijo delovanja živčnega sistema. Ena žlica olja zagotavlja več kot dovolj vitamina D za en dan.

Jajca. Vsebujejo vitamin D, vendar v manjšem odstotku. Eno jajce zadovolji približno 10 odstotkom dnevne potrebe telesa po tem vitaminu. Je potrebno posebej omeniti, da so boljša domača kot kupljena v trgovini?

Lastnosti vitamina D:

• preprečuje kronične bolezni, kot so številne oblike raka, osteoporozo, sladkorno bolezen, bolezni srca, povišan krvni tlak,
• zaščiti vaše kosti, zobe in lase,
• ureja celično rast in zdravo aktivnost celic,
• zaščita pred osteoporozo.

Vir: elle.si

Avtor: Nika Vistoropski, intervju je iz priloge Ona.

Bil je v Ljubljani in dvajset mož je na njegovi delavnici želelo postati boljši – moški. Nekdanji asistent Davida Deide Američan Eli Buren danes stopa po svoji poti. Mož z avro topline, ki o moških strahovih govori tako preprosto kot o seznamu nujne špecerije. Pravi, da so trenutki strahu dobri. Strah pomeni, da je na oni strani nekaj vrednega. »Ženska energija je vseprežemajoča,« reče. »Včasih nas začne boleti trebuh od strahu, ko smo ob vas, noge nam drevenijo in palce na nogah stiskamo, da so členki beli.« Takrat, pravi, jih ženske lahko potegnemo nazaj domov. Ne z besedami, temveč z dotikom. Sploh pa, poudarja, resnica pritegne resnico.

Odnosi med moškimi in ženskami so čudovito polje rojevanja stereotipov. Zakaj potrebujemo toliko agonije?

Zgodovina nam kaže, da je bilo spoštovanja razlik med spoloma nekdaj več, in te razlike niso imele predznaka, da je drugačnost tudi napaka. Ženske so preživljale čas same, moški tudi, in ko se je par znašel skupaj, je bilo to načrtno dejanje. Danes tega ne počnemo več. Srž je v slabi komunikaciji. Drugega želimo narediti podobnega nam samim. Moški si želijo z žensko govoriti kot s kolegom, ženske tudi. A si še vedno nismo enaki. Celo zelo drugačni smo si. Da, da, v srcu smo enaki, nosimo podobne potenciale, življenje teče skozi nas, seveda, a vseeno stojita moški in ženska vsak na svojem bregu reke. Bolj ko smo si različni – bolj možat ko je moški, bolj ženstvena ko je ženska –, teže si kaj zares dopovemo. Zato so nesporazumi neizogibni. Res je, da se z nasprotji večajo polarnost, zanimanje, strast, a si s tem, ko si želimo postati vse bolj enaki – ženske počnejo moško usmerjena dela, moški ženska (super, zelo zdravo, evolucija je res čudovita zadeva) –, spola postajata tudi vse bolj nevtralna; strasti ni več.

Ženske so vse bolj izobražene, delavne, uspešne, a želja po otrocih, občutku varnosti, zaščiti, čeprav tiha, ne jenja. Zmeda.

Gre za prenos vodstva. Možati moški so nekdaj narekovali ureditev sveta. No, še vedno živimo v moškem svetu. In tudi ženske, ki danes veljajo za uspešne, so uspešne na moški način. Kar je super, prevzemajo oblast. Poglejte si samo Skandinavijo! To je res lepo, a ob tem vznikajo problemi. Ko ženska postaja bolj možata, zmore v vsem poskrbeti sama zase, je sama svoj šef, odriva tistega, ki bi jo rad objel in kaj postoril namesto nje; oboje pač ne gre. Veliko žensk je izjemno močnih, celo tako močnih, da moški sploh ne ve več, kako naj pristopi, vstopi v njeno srce. Ona pa hrepeni po tem, da bi v njej videl tudi človeka, ki hrepeni po ljubezni, toplini in dotiku. A na zunaj je videti trda in neizprosna, njen obraz je zakrknjen od stresa in odgovornosti, njena ramena so v krču, v sebi pa si želi samo tega, da bi prišel tisti nekdo in »porušil« vse njene okove.

Super. Pa si ženske rečemo: Hej, moški se nas bojijo. Kaj pa, če to ni res? Kaj, če jih sploh ne zanimamo?

Možati moški se bojijo. Česa? Čustev. To se jim zdijo strašansko zoprne stvari. V vojski, pa ne nazadnje tudi v samostanu, ni čustev. Moški ne znajo z njimi. In ne le to; niso jim poznana, domača. Kot da bi fant peljal svojo punco na tekmo vrestlinga in pričakoval, da bo uživala. Potem sta tu strah pred neuspehom in nenehno samoizpraševanje: Mi uspeva ali izgubljam? Ko je moški z žensko, se pogosto vpraša: Dobro, želim si biti z njo, ampak ali bom zmogel? Tako močna, tako seksi je videti. Da, moške je strah. A mislim, da ne gre samo za to. Mislim, da se morajo tudi ženske vprašati, kako naj povabijo moškega v svojo bližino. Kako ga spodbuditi, da kljub strahu zmore? In to je nekaj, kar ve zmorete.

No, tukaj bi vam marsikatera rekla, da ji gre prav res na živce, ker mora vse sama. Kaj res ne zmore on?

Na žalost se boste morale na to navaditi. Samo še slabše bo.

Krasno, hvala.

Ženske postajate vedno bolj razvite, prevzemate vodstvene položaje in ni čudno, da se pogosto vprašate: Čakaj, ali niti tega ne zmore? No, tako so moški razmišljali vse do pred nekaj desetletji. Ah, ženske, res ste butaste, so si mislili. Neumno, res je, a tako je bilo. Ali res ne morete ničesar narediti same? Vse moram jaz, ti pa si samo doma z mulci … No, tako so moški doživljali drugi spol dolga stoletja. Ženske, vodite, navadite se na to! In to ni vedno nekaj prijetnega. Zna biti presneto osamljeno početje. Delam z moškimi, da bi pridobili samozavest in ne nazadnje začeli želeti, da k ženski pristopijo, so dejansko z njo. In tisto, česar se morajo naučiti, je, kako svoje srce povezati z mednožjem. No, to je res pomembno, ker so moški običajno samo eno. Nekateri so v srcu šibki, razmišljajo samo spodaj. Marsikateri se bo odločil, da bo raje mačo, ker ve, da lahko edino tako pristopi. Srca »nima«, ljubezni pa, po kateri hrepeni ravno tako kot ona, takisto ne.

No, se potemtakem oblikuje novi moški, ki bo zmogel bojevitost in odločnost, a ga hkrati ob prvi ženski solzi ne bo pobralo?

Se. Počasi. Bodite potrpežljive. Tam zunaj so moški, ki so sposobni razvijati svoj sočutni pol, a so vseeno možati. Ženske jih lahko povabite k sebi, kajti trdo ste delale, da ste danes uspešne, šolane in ne več zgolj objekt lepote. Ste več kot svoja podoba, svoje telo. In veste, moški si želi biti s samostojno, pametno žensko, a ona nekaj mora izžarevati. In k temu žaru hitijo kot vešča na luč. So pa tudi obrazi, h katerim moški nočejo…

Zdaj pa … Ženske, negujte užitke v sebi, užitke v svojem telesu! Šele potem bo moški zmogel uživati v vas, z vami. Ko ga privabite s tem svojim žarom – ker, verjemite mi, s svojimi življenjskimi izzivi ga gotovo ne boste pritegnile –, ga testirajte. Zmore vaša čustva? Ne lajšajte mu življenja. Ne recite mu: Kar koli, dragi, samo pridi. Ne, ne! Ravnajte kot žival. Če ni, kot mora biti, zarjovite, opraskajte s kremplji. Ženska mora biti odprta, a hkrati ostra. Ne potrebujete tipov, ki pohodijo vašo integriteto. Če ne zmore vas in vaših čustev, bo zbežal. Naj!

Lepa reč. Gre pa tudi za generacijski problem moških, ki so jih vzgajale podobe golote in so »presegli« tisto klasično »šolo« ponavljanja vzorcev moških v družini. No, te mlade moške je vzgajala pornografija in podoba zdravega, vsakdanjega ženskega telesa je nekaj, s čimer ženske mirno živijo, moški pa ne (več). Želijo si retuširanih podob jedrih prsi in vsega drugega, kar spada zraven. Se motim?

Ne, se ne. To je velik problem. Z moškimi se o tem precej pogovarjam. Mnogo jih odraste v tej pornografski zanki. Sicer so odrasli, a v sebi majhni fantki s fantazijo in z vzorcem: stimulacija, ejakulacija, stimulacija, ejakulacija. Tisočkrat, če je treba. Hja, potrebujemo čas. Pa še nekaj. Ne pozabimo na evolucijsko biologijo; moške je na tisoče let privlačil določen tip ženske, tak, ki jim je lahko zagotovil zdrave potomce; danes smo seveda več kot to, več kot le žival, a ne smemo pozabiti, kako smo bili ustvarjeni. Da, fantje se res hranijo s podobami, za številne moške so ženske le objekti in mnogo žensk se tako vede, ker mislijo, da je prav, tako so naučene. Ni prijetno, res je. In tega je vse več.

Nenehno slišimo besedno zvezo pravi moški. Kdo sploh je to in kdo so potem tisti moški, ki niso »pravi«?

Ne želim uporabljati besedi pravi moški, raje rečem avtentičen moški, moški, ki pozna samega sebe. Obstajajo tudi taki, ki so arogantni, sebični. So kot adolescenti. Potem so taki, ki dozorijo z življenjskimi preizkušnjami in spoznajo svoje darove, svojo moč, svoje strahove, svoje sence. Avtentičen moški pozna vse te svoje plati, je uravnotežen. O sebi ne misli, da je božji dar, najboljše na svetu, kot tudi ne, da je zguba. Zmore reči: Glej, ljubica, danes nisem dobro, občutek imam, da v službi ne zmorem vsega. A naslednji dan je morda spet močen, opogumljen. Ve, kdo je. No, če bi bil ženska, bi v moškem iskal globino. Ne tega, kar poseduje, temveč bi opazoval, kako se giba, gleda, iskal bi občutek, da me vidi kot človeško bitje. In ne, tega ni lahko najti, a to bi iskal, če bi bil ženska. Iskal bi tisto stopnjo svobode, ko te vsiljena pravila ne obremenjujejo več. Ko si rečeš: sama bi rada izbrala, kako bom živela.

Vem, da se ženske zelo veliko ukvarjate s sabo, vlagate vase, zato vas prosim, da ste potrpežljive, ker so moški trenutno v fazi, ko se mučijo z iskanjem prave identitete. Pravemu moškemu, ki mu želite dati priložnost, pomagajte tako, da ne naredite ženske iz njega. Ne kastrirajte ga z namenom, da bo prijazen in strašansko dober, potem pa, ko boste hrepenele po možatosti v njem, mu nič več ne bo jasno. Kaj sploh hočete, se bo vprašal. Tukaj, v Sloveniji, še imate moške s substanco. V Skandinaviji pa… No, tam so izzivi še večji.

Radi rečemo, da hočemo samo resnico pa tudi, da je kritika dobrodošla, ker z njo rastemo. V resnici bi radi ostali takšni, kot smo. Brez prevelikega truda. Delate tudi s pari. Česa se najbolj bojijo?

Hja, ljudje se od vsega najbolj bojijo intimnosti. Sicer si je strašansko želijo, ampak ne gre. Bojijo se drugega res spustiti blizu, kajti – kaj pa če kar odide? Izguba je vedno ena od možnosti. In izguba je največje človeško dejstvo. Nekoga ljubiš, ta pa lahko gre čez dve leti svojo pot, lahko gre svojo pot čez 60 let, ko jih bosta oba imela 90, in bo umrl/a. Na koncu izgubiš vse, kar ljubiš. Strašljiva resnica. In poleg strahu pred intimnostjo je tukaj strah pred izdajo. Kaj pa če jo bom ljubil, ji zaupal in bo kar šla? Spoznala drugega? Kako biti blizu drugemu, če si bil vse življenje ograjen? Kako odpreti vrata, nekoga spustiti skoznje? Ogromno poguma je treba, predvsem pa veliko ljubezni do sebe. Da, vem, velikokrat slišite o tej vrsti ljubezni. Ampak človek ima res največjo odgovornost najprej do samega sebe. Kdo sem kot človek, kdo hočem postati, katere vrednote bi rad negoval? Ustvari najprej odnos do življenja samega, kajti v vsakem razmerju je to res tisto prvo. Kaj ješ, kakšen zrak vdihavaš? Dajte, poskrbite najprej za to, šele potem vstopite v odnos z drugim, saj potem v njem ne boste iskali tistega, kar vam lahko da samo življenje. Partner vam nikoli ne bo dal vsega, kar si želite. Dal vam bo vse, kar bo lahko. Nezrelo je gledati na odnos kot na nekaj, kar ti bo prineslo dokončno srečo. Odnos je lahko »le« priložnost za rast.

Kako po razočaranju ostati močen in pustiti, da so tvoja vrata ravno prav odprta?

Težko. Če se odprete moškemu in se izkaže, da ni pravi, vas prizadene, ne premišljujte o sebi kot žrtvi, ki je bila opeharjena, recite si raje, da pač niste videli prav, sprejmite svojo odgovornost. Je že tako, življenje te rani. Lahko se zapreš, si osamljen in se bašeš s sladoledom ali pa se imaš rad in si dovoliš, da je tvoje srce strto. Tako deluje ta svet. Lahko se zapreš, a tako v resnici še bolj trpiš. Če ste strti, poiščite tisto, kar vas kot človeka veseli početi. Plešite, govorite o tem, kar vas boli, počnite tisto, kar dela vašo svetlobo živo, tako da bodo vrata ravno dovolj odprta, da se vidi vaš žar. Kajti če tega ne boste naredili, bo z vsakim letom samo še teže.

Popularna kultura nas uči, da ima vsak dušo dvojčico. Strupen nesporazum, kajti vsi niti niso narejeni za dvojino.

Kar koli ljudje dobijo, dobijo tisto, kar potrebujejo. Še vedno lahko izbiraš, a vse je lekcija spoznavanja življenja. Zgodovina pozna primere razumskih odločitev za samoto. V resnici se je ogromno ljudi odločilo, da bodo svoj čas preživeli samo z Bogom. No, danes se jih veliko odloči za druženje s tehnologijo in ne s človekom. Gre za odvisnost, za polnjenje praznine. Kajti če bi bili res sposobni čutiti, bi jih zajel velik temen oblak občutka izgube. A se raje bašejo s televizijo, hrano, z alkoholom in so tako polni vsega, da sploh ne vedo, česa si želijo. So pa odlični potrošniki, to pa.

Kar zadeva duše dvojčice … Verjamem, da obstajajo ljudje, ki si bolj ali manj ustrezajo. In če se odločijo ostati skupaj, potem bosta ženska in moški drug drugemu duša dvojčica, ogromno se bosta naučila. Ne verjamem, da zame obstaja samo ena oseba. Vsak je do različnih ljudi v različnih obdobjih že lahko čutil globoko povezanost in ljubezen. In prej ko izbereš drugega, s katerim si vsaj približno kompatibilen, imaš enake prioritete, se odločiš zanj in ostaneš, prej se začne tisto pravo težko učenje. Dolgotrajna razmerja so vedno odličen izziv, gotovo bolj kot impulzivno poskakovanje od cveta do cveta, kar od nas zahteva sodobna kultura.

Poleg popredmetenja drugega nas rado zanese v ideal romantične ljubezni. Smo sploh ljudje narejeni za dolgotrajna razmerja, ko se še po 40 letih zakona držimo za ročice?

Ni enega prav in enega narobe. Kot vrsta se razvijamo. Določajo nas geni, seveda, a ni ene poti. Vse je posledica osebne zrelosti, sposobnosti ustvariti svojo resnico. Rad bi verjel, da smo ljudje sposobni premagati izzive dolgotrajnega partnerstva, a postajamo vedno bolj leni, hočemo, da je vse luštno in preprosto, lahko. No, tako se ne naučiš veliko, kajti šele ko se pojavijo težave, dobiš pravo priložnost. Človek se res utrudi od slavospeva mladosti in romantične ljubezni. Pa ostaneš samo vse življenje nezrel in zreš v človeka, ki je star 80 let, v glavi pa je še vedno adolescent, ki žuga svoji ženi: »Nikoli me nisi spoštovala, kot bi me morala!« Stopajmo v razmerja, ki jih potrebujemo, in začnimo življenje jemati bolj resno.