V knjigi Umetnost dolgega življenja nemški zdravnik, Christopher Hufeland, komentiral slabo stanje ljudi, ki so bili ujetniki, zaprti v ječah dolgo časa. Menil je, da za njihovo slabo stanje ni bila kriva slaba prehrana ali premalo gibanja temveč pomanjkanje sonca v njihovih celicah.

V knjigi, dr. Richarda Hobdaya The Healing Sun, si lahko preberemo podroben pregled zgodovine sonca in zdravja:
“Sončenje je starejše od zapisane človeške zgodovine. Divjaki, primitivna plemena, mali otroci in živali instiktivno iščejo dobrotvorne učinke sonca. Dokazi o uporabi sonca v namene povrnitve zdravja in njegove ohranitve, lahko najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih, pri vseh ljudstvih, divjakih ali civiliziranih. Pozitivne dokaze o higienski uporabi sonca najdemo pri starih Egipčanih in drugih ljudstvih. Babilonci, Egipčani in Asirci so imeli sončne vrtove; Grki heliose; Rimljani solarije.“ Naravnejšega od sončne svetlobe ne obstaja. Večina ljudi se ne zaveda, da se morajo ljudje redno izpostavljati soncu, če hočejo ostati zdravi, ali to zdravje izboljšati. Sončna svetloba je, tako kot svež zrak, čista voda in kakovostna in uravnotežena prehrana, osnovno živilo. Če je nismo deležni v zadostni količini, bo naše zdravje trpelo. Ko sončne svetlobe primanjkuje, se lahko pojavijo simptomi kronične utrujenost, brezvoljnosti in blage depresije. Sonce je namreč vir ne le toplote, temveč tudi mnogih drugih blagodejnih učinkov za telo, um, dušo in duha.

Sončna svetloba je bila zdravilno orodje že v času starega Egipta, Grčije in antičnega Rima, principe pa so poznali in uporabljali v kulturah po vsem svetu. Hipokrat slovi kot ena najizjemnejših osebnosti v medicini vseh časov. Poznamo ga kot očeta znanstvene medicine. Zbral je in kritično ocenil izkušnje staroegipčanskih in predhodnih antičnih grških zdravnikov ter »helioterapijo« predpisoval svojim pacientom. Hipokratova medicina je temeljila na predpostavkah, da je zdravje odvisno od skladnosti človekovega telesa, od pravilne porazdelitve in uravnoteženosti prvin, ki ga sestavljajo. Te prvine so zemlja, zrak, voda in ogenj. Helioterapija je pravzaprav zdravljenje s pomočjo sončnih žarkov.

Helioterapija, terapija s soncem

Sončna toplota predstavlja pravi balzam pri mišični okorelosti in napetosti. Eterično telo človeka zbira sončno prano, ki jo prinašajo sončni žarki in jo preko vranice pošilja v vse dele telesa. Helioterapijo si lahko naredite sami, tako da se udobno namestite in pustite, da vam sonce približno 15 minut skozi steklo obseva boleče predele mišic, kosti ali sklepov. Poskrbite za sproščeno držo telesa in sproščenost vseh mišic. Opisana helioterapija učinkovito nadomešča obsevanje z infrardečo svetlobo ali obisk infrardeče savne, sicer pa sončna energija s svojimi toplotnimi učinki pospešuje prekrvavitev in sprostitev obsevanih struktur: kože, podkožja in vezivno-mišičnega tkiva. Spodbuja tudi delovanje epifize, nadledvičnih žlez in ščitnice, okrepi se delovanje srca in ožilja, dihal, prebavil, izločal in organizma nasploh.

Moč sonca

Večina ljudi se ne zaveda, da lahko sončna svetloba oz. ultravijolični žarki uravnajo in normalizirajo količino holesterola v krvi. Sonce med drugim poskrbi za lepo postavo in vitko linijo, saj pospešuje hujšanje. Ultravijolični žarki namreč spodbujajo delovanje ščitnice in izločanje njenih hormonov, ki pospešujejo metabolizem in aktivnost organizma. Strokovnjaki so ugotovili, da so pozno spomladi in poleti diete bolj uspešne kot jeseni in pozimi. Če smo več izpostavljeni soncu čutimo manjšo željo po hrani, zlasti visokokalorični, običajno nam bolj ustrezajo sadje, nizkokalorični prigrizki in veliko tekočine. Izpostavljenost soncu pospeši izločanje strupov iz telesa, pa tudi prekrvavitev kože in podkožja je boljša.

Že več kot pol stoletja je znano, da celo enkratna izpostavljenost zniža krvni tlak pri normalnem posamezniku ter ima še veliko opaznejši učinek pri posameznikih z visokim krvnim tlakom. Sonce pospešuje krvni obtok in preskrbo možganov s kisikom in hranilnimi snovmi, hkrati pa sončna svetloba stabilizira tudi živčni sistem. Ultravijolični žarki delujejo dezinfekcijsko, krepijo imunski sistem organizma in spodbujajo njegovo regeneracijo. Sonce ugodno vpliva na kožo, jetra in ledvice v teh organih se sproži mehanizem stimulacije proizvodnje holesterolske predstopnje D vitamina, ki poleg timozina pomaga organizmu pri premagovanju okužb. Ultravijolični žarki organizmu omogočajo učinkovit počitek, sprostitev in regeneracijo tudi v času budnosti. Zanimivo je dejstvo, da v poletnih mesecih potrebujemo okrog dve uri manj spanja kot pozimi. Sonce je porok globljega in bolj sproščujočega spanca, zvečer hitreje zaspimo, zjutraj pa se zbudimo bolj čili in spočiti.

Solarna kromoterapija

Sonce skriva v sebi tudi pomembne kromoterapevtske učinke (barvna terapija). Rdeča je barva poletja. Po tradiciji naravnega zdravilstva rdeča barva skrbi za skladno delovanje organov, pomirja želodec ter uravnava delovanje srca in ožilja. Na telo deluje spodbudno, saj krepi fizično energijo. Rumena barva stimulira mentalne procese, vzbuja optimizem in pomaga prebuditi voljo do življenja. Rumeni odtenki sončne svetlobe pa preko oči, mrežnice in vidnega živca vplivajo na centralni živčni sistem. Ta spodbuja delovanje epifize, ki možgane preplavi s telesu lastnimi endorfini (endogeni opiati, hormoni sreče), med katerimi je najpomembnejši hormon sreče, serotonin, ki izboljšuje počutje in dviguje razpoloženje. Epifiza svetlobne signale pretvarja v energijo za delovanje žlez z notranjim izločanjem.

V hladnih in oblačnih mesecih pa epifiza proizvaja večjo količino hormona melatonina, ki sicer uravnava ritem budnosti in spanja, botruje pa melanholičnemu in depresivnemu razpoloženju. Sončna svetloba povzroča padec melatonina v krvi, zato se počutimo bolj spočiti, vitalni, smo bolj dobre volje in bolj optimistično naravnani.

Zdravilna moč jutranjega sonca

Zmerna sončna svetloba in toplota predstavljata s svojimi terapevtskimi lastnostmi pravi balzam za celotni organizem. V toplih dneh so priporočljive preproste in učinkovite zračne kopeli, ki veljajo za blagodejno naravno metodo krepitve srca in ožilja. Priporočamo vam, da se zgodaj zjutraj (med 6 in 7. uro) v lahnem in zračnem oblačilu odpravite na sprehod v naravo, če je le mogoče bodite bosi. Sprehod zaključite z lahkotnim tekom po rosni travi. Jutranje sonce je tisto, ki vas bo s svojimi rumenimi toni zbudilo in pripravilo na dnevne aktivnosti. Zgodnje sonce spodbuja delovanje zgornjih treh čaker, jih energetizira in aktivira tvorbo hormonov – predvsem melanina, ki ščiti pred opeklinami in botruje porjavelosti, ter timozina, ki spodbuja imunski sistem, s tem da pospešuje tvorbo celic telesne obrambe in njihovo sproščanje v kri oziroma limfo.

Večerno sonce

Večerno sonce pa vas bo umirilo, zato vam svetujemo sprehod v naravi in ogled sončnega zahoda. To je izjemno primeren obred za pripravo telesa na čudovit, regenerativen počitek. Zahajajoče sonce s svojimi rdečimi toni telo umirja in aktivira nižje tri čakre. Ko sonce zahaja se namreč barve spuščajo od hladnih barv zgornjih čaker proti toplim barvam spodnjih čaker, kar pomaga telesu, da se umiri od dnevnih aktivnosti in se pripravi na počitek.

Če se boste redno izpostavljali barvam sončnih vzhodov in zahodov, vam bo to pomagalo vzpostaviti povezavo z ritmi narave, ki vam pomagajo, da imate boljšo časovno usklajenost in da ste bolj v sinhronosti s tokom življenja. Pomembno je, da se sončnim žarkom v tem jutranjem in večernem času izpostavljate brez sončnih očal, saj tako telesu omogočite, da vpije celoten spekter blagodejnih žarkov. Pomembno pa je upoštevati tudi dejstvo, da je tudi opazovanje sončnega zahoda skozi okno boljše kot pa da ga sploh ne opazujete.

Surya mudra

Eno od orodij za povezavo z energijo sonca je tudi Surya mudra. V telo pomaga priklicati vitalnost, energijo, zdravje, hkrati pa ojačuje živčni sistem in stimulira intuitivne sposobnosti posameznika. Uporaba te mudre pomaga pri premagovanju otopelosti, lenobe in zaspanosti. Namesto tega sproži živahnost in aktivnost v telesu in duhu.

Mudro izvajamo tako, da uporabimo svoj prstanec in palec. Prstanec spustimo na palec in oblikujemo sklenjen krog. Vsi ostali prsti so udobno iztegnjeni. Mudro naredimo na obeh rokah hkrati.

Svetujemo vam, da se na svojem jutranjem sprehodu udobno usedete in oblikujete surya mudri na obeh rokah, nato pa oba sklenjena kroga povežete kot členke verige in sicer tako, da se prsti ne dotikajo. Mudra vaše leve roke je obrnjena navpično navzgor, medtem ko vaša dlan počiva v naročju, mudra desne roke pa vodoravno poravnana z dlanjo v naročju.

V hiromantiki je prstanec povezan z bogom sonca, Apolom in tudi prstanec je prst sonca.

Surya Namaskara ali Pozdrav soncu

Gre za starodavno jogijsko tehniko, ki aktivira, revitalizira in regenerira celoten sistem telesa-uma-duhe in uravnoveša pretok energije po energijskih kanalih. Današnji življenjski stil pri večini ljudi ustvarja mentalne napetosti, skrbi in stres. Jogijske prakse so eden od učinkovitih načinov  zmanjševanja vsakodnevnega stresa.

Beseda surya pomeni “sonce”, namaskara pa “pozdrav”. V davnih časih so sonce, kote močan simbol spiritualne zavesti, slavili z vsakdanjimi obredi. Čaščenje zunanjega in notranjega sonca je bil religiozno-socialni ritual, ki je poskušal pomiriti tiste naravne sile, ki jih človek ni mogel kontrolirati. Surya namaskaro so vpeljali prosvetljeni modreci, ki so vedeli, da te prakse vzdržujejo zdravje in vodijo v večjo socialno ustvarjalnost in produktivnost.

Gre za dvanajst položajev telesa, ki ustvarjajo prano, subtilno energijo, ki aktivira psihično telo. Njihovo izvajanje v enakomernem, ritmičnem zaporedju pa odraža vesoljne ritme, kot je na primer 24 ur v dnevu, dvanajst faz zodiaka v letu in bioritme vašega telesa. Ritmično nalaganje te oblike in energije v telo je transformacijska sila, ki poraja jedro polnejšega in aktivnejšega življenja ter večje cenjenje bogastva sveta, v katerem živimo.

 Taja Albolena

Objavljeno v reviji O osebnosti leta 2008

Obredna posvetitev v žensko v rdečem šotoru

Posvetitev, ki je nisi doživela.
Posvetitev, po kateri hrepeni tvoja bit.
s Ksenijo Malio Leban
novembra 2015 v Ljubljani

Obredna posvetitev v žensko  (the  Red  Tent  Activation^TM) je program, ki ga je razvila DeAnna L’am, mednarodno priznana pionirka na področju menstrualnega opolnomočenja.

Izkustvena in obredna delavnica temelji na spoznanju, da je obdobje prve mesečne čišče temelj, na katerem smo oblikovale svojo ženskost, odnos do svoje ciklične narave, zmožnost sprejemanja in cenjenja lastnega telesa, samospoštovanje ter zmožnost nuditi pristno in veličastno dobrodošlico v opolnomočeno ženskost svojim hčeram in drugim dekletom.

Med obredno posvetitvijo:
se bomo povezale s svojimi prednicami; 
bomo aktivirale celični spomin ter opustile negativna prepričanja o ženskem telesu, naši ciklični naravi in ženskosti, ki smo jih vsrkale v svoji družini, kulturi in družbi;
bomo v mesečni krvavitvi uzrle vir svoje notranje moči; 
bomo doživele obredno posvetitev v žensko, ki je kot deklice in dekleta nismo imele,
bomo slavile svojo ženskost in bomo slavljene kot ženske.

Prispevek znaša 122 eur (z vštetim DDV). Prostih je le še nekaj mest.

Prijave in morebitna vprašanja do zapolnitve skupine pošljite na elektronski naslov ksenija.leban@gmail.com.

Celodnevna delavnica bo potekala na prvi mednarodni dan rdečih šotorov, v nedeljo, 8. listopada, s pričetkom ob 10. uri in predvidenim zaključkom ob 17. uri v Ljubljani.

Sem spremljevalka v obporodnem obdobju in ob pomembnih življenjskih prehodih, negovalka neverjetnih žensk, ki celijo ranjenosti in odkrivajo svoj resnični potencial, da bi polno živele, voditeljica rdečih šotorov, konferenčna tolmačka in prevajalka.

Pod osebnim mentorstvom DeAnne L’am sem postala pooblaščena voditeljica rdečih šotorov (Red Tent Activator in Red Tent Facilitator), usposobila sem se tudi na področju blagoslova in celjenja maternice pri Mirandi Gray ter postala pooblaščena Moon Mother^TM, sem soustvarjalka znotraj gibanja Razcvet ženske ter soavtorica knjižne uspešnice z naslovom Darovi minevanja.

Kar pomnim, želim polno živeti. Kar pomnim, mi življenje znova in znova odstira zastore in odpira nove in nove duri ter kaže, kam še lahko stopim, da bom še bolj jaz, da se bom še bolj polno živela – v vsakem trenutku. Včasih (kar sploh ni tako zelo redko) močno poseže s svojimi sporočili in poskrbi, da slišim.

Nekoč sem mislila, da bom lahko zares polno živela, ko bom zacelila vse svoje rane. Takrat se še nisem zavedala, da so moje rane tudi rane vseh mojih prednic in vseh žensk, ki so bile pred menoj, pa tudi vseh žensk, ki hodijo skozi življenje skupaj z menoj. Povezane smo. Marsikaj sem naredila, marsikaj sem dosegla, marsikaj sem postala. A še vedno nisem bila zares jaz. V meni je še vedno ostajal boleč občutek nepovezanosti s seboj, svojo žensko naravo, močjo, svojim telesom. Pa čeprav sem doživela eno najmočnejših posvetitev, ki jih lahko doživi ženska, ko sem postala mati.

Šele ko sem se spustila v nove globine celjenja sebe, šele ko sem se spuščala vase po še globljih spiralnih stopnicah, sem v varnem zavetju tesnega sodelovanja s Tonyjem Samaro, pozneje pa še z DeAnno L’am ter drugimi ženskami in mentoricami, ki so me objele v toplini rdečih šotorov, uvidela, kaj mi je po vsem tem še vedno manjkalo. Tako kot številne druge ženske tudi sama nisem imela podpore in vodstva, ki ga je deklica v meni potrebovala, da bi se počutila varno in uzrto, ko je postala mladenka. Postala sem ženska, ne da bi bila kdajkoli posvečena v žensko, ne da bi mi bilo kdajkoli predstavljeno darilo, ki mi je bilo zaupano, ne da bi kdajkoli proslavila svoj prehod iz sončne v ciklično bit.

Prav obred, ki ga bom v omejenem številu (prvič v Sloveniji) podelila 8. listopada 2015, je bil tisti, ki je v moje doživljanje sebe in sebe kot ženske prinesel posebno osvoboditev in radost. Na to posvetitev je ženska v meni čakala zelo dolgo. Koprnela je po njej. Bala se je, da je ne bo nikoli doživela, da je nekaj za vselej zamujeno. In potem je nastopil dan mojega obreda. Pozabljena so bila vsa leta čakanja, vsa leta hrepenenja. Odprle so se nove duri. Stopila sem skoznje in se nikoli več ozrla nazaj.

Vabljena!
Ksenija Malia

Večina od nas se najbrž spomni iz šole, da je nosilec dednosti deoksiribonukleinska kislina ali na kratko DNK. Veliko se nas verjetno tudi spomni, da so nas učili, da se DNK običajno ne more spreminjati, gene dobimo od svojih staršev in enake prenesemo naprej svojim potomcem, razen seveda v primeru mutacij, sprememb v zaporedju DNK, ki lahko spremenijo naš genetski zapis in nastanejo naključno.

A mutacije, vsaj takšne, ki bi jih lahko opazili kot nepravilnost v razvoju ali delovanja našega telesa, so redke in z mutacijami se naše telo ne more prilagoditi okolju, kajti kot smo rekli, nastajajo povsem naključno. Mutacije so sicer gonilo evolucije, saj se občasno pojavijo tudi takšne, ki nekaterim osebkom omogočijo lažje preživetje v njihovem okolju, zaradi česar se takšne spremembe DNK ohranijo in lahko pripeljejo do nastanka novih vrst. Toda takšne spremembe in nastajanje novih vrst so zelo počasni procesi in ne omogočajo prilagajanja trenutnemu okolju.

Kljub temu pa vemo, da na primer enojajčni dvojčki, čeprav imajo povsem enako DNK, ker so nastali iz enega oplojenega jajčeca, niso povsem enaki. Večino teh razlik sicer lahko pripišemo vplivom okolja, v katerem enojajčni dvojčki odraščajo, a nekatere razlike so takšne, da morajo izhajati iz delovanja genov. To vprašanje je dolgo vznemirjalo znanstvenike, zadnja leta pa smo našli odgovor tudi na to. Odgovor leži v tuji, morda čudni besedi epigenetika. Epigenetika proučuje, kako okolje vpliva na delovanje in aktivnost genov v celicah (človeških, živalskih ali rastlinskih) in predvsem, na kakšen način se ti vplivi okolja lahko prenesejo na naše potomce. Zadnji stavek bi se sicer pred 20 leti marsikomu zdel neumnost, saj smo takrat še trdno verjeli v nespremenljivost DNK. Raziskave v zadnjem času pa so pokazale, da ni čisto tako in da se lahko nekateri vplivi okolja prenesejo tudi na potomce.

Lakota na Nizozemskem

Ene prvih dokazov o vplivih okolja skozi več generacij so pred nekaj leti objavili nizozemski znanstveniki. Tam so imeli pozimi med letoma 1944 in 1945 hudo lakoto. Ženske, ki so bile takrat noseče, so, kar seveda ni presenetljivo, rodile manjše otroke, zaradi pomanjkanja hrane. Presenetljivi pa so bili rezultati raziskave, ki so pokazali, da so tudi hčere, ki so se rodile materam med hudo lakoto, imele manjše otroke. To je eden najbolj znanih primerov epigenetskega urejanja delovanja genov pri ljudeh, ko se je vpliv okolja (lakota) od babic prenesel na vnukinje. Poleg tega, morda najbolj znanega primerau pa so številne druge raziskave, tako pri poskusnih živalih kot pri ljudeh, pokazale, da okolje dejansko lahko vpliva na naš dedni material in da se lahko nekatere prilagoditve okolju, ki nas obdaja, prenašajo skozi več generacij, se pravi, da se dedujejo.

To pomeni precejšnjo revolucijo v našem razumevanju dedovanja, saj je vse od Darwina naprej veljalo, da se živa bitja spreminjamo samo zaradi povsem naključnih mutacij, ne pa zaradi tega, ker bi se naši geni prilagajali okolju. Epigenetika pa je prav to, prilagajanje aktivnosti genov okolju, in to tako, da se lahko takšna sporočila prenašajo tudi na potomce.

A kako se lahko to dogaja, če je, kot smo rekli, zaporedje DNK nespremenljivo? Pri epigenetskih urejanjih dedovanja se ne spreminja zaporedje DNK, se pravi črke, ki nosijo zapis o tem, kako deluje in kakšno je videti naše telo, temveč se spreminja aktivnost posameznih genov. Aktivnost naših genov se ves čas prilagaja okolju, večinoma s hitrimi spremembami v aktivnosti genov; na primer, ko pojemo kosilo, se aktivirajo geni, ki nam povedo, da smo se najedli in lahko končamo z obrokom. Kot so pokazale epigenetske raziskave, pa obstajajo v naših celicah tudi mehanizmi, ki lahko dolgotrajno spremenijo aktivnost naših genov pod vplivom okolja. Za to so celice razvile več različnih načinov, vendar za zdaj kaže, da je najbolj pomembno lepljenje majhnih molekul, tako imenovanih metilnih skupin, na molekulo DNK v območjih, ki urejajo aktivnosti genov in jih imenujemo promotorji. Vplivi iz okolja tako lahko povzročijo, da se v območju DNK, ki ureja aktivnost nekega gena, prilepi več metilnih skupin, zaradi česar bo tak gen manj aktiven. Lahko pa se zgodi tudi obratno, da se zaradi vpliva okolja z območja DNK, ki ureja aktivnost točno določenega gena, metilne skupine odstranijo, zaradi česar bo tak gen bolj aktiven.

Gen za prenos sporočil

Take spremembe se nenehno dogajajo v naših celicah, od takrat, ko smo še čisto majhni zarodki v trebuhu mater, pa do pozne starosti. Do neke mere je na tak način urejeno to, da si celice zapomnijo, del katerega organa so in kaj je njihova naloga v organizmu. Poleg tega narava uporablja ta mehanizem, da si naše telo zapomni nekatere stvari iz našega okolja, in če presodi, da je to potrebno, lahko ta sporočila iz okolja prenesemo tudi na svoje potomce. Pred nekaj leti so našli enega od genov, ki je najverjetneje udeležen pri prenosu sporočil prek generacij pri prej omenjenih Nizozemkah. Pri genu, strokovno imenovanem inzulinu podobni rastni faktor, ki ureja rast, so ugotovili razlike v številu metilnih skupin med ženskami, ki so se rodile v času velike lakote ali takoj po njej, in med njihovimi brati in sestrami, ki so se rodili v obdobju z normalno količino hrane. Pri ženskah, rojenih v obdobju lakote, je na promotorsko območje tega gena prilepljenih več metilnih skupin, zaradi česar je pri njih ta gen manj aktiven, ta vzorec pa so prenesle tudi na svoje potomce.

Zanimivo je, da so ljudje, rojeni v obdobju lakote, sicer manjši, a so v odraslem življenju bolj nagnjeni k debelosti. Tudi to je skoraj zagotovo vpliv epigenetike, razlog pa je najverjetneje to, da se zarodek ob pomanjkanju hrane pripravi na to, da tudi kasneje ne bo dovolj hrane, zaradi česar takšni ljudje energijo iz hrane boljše izkoriščajo in skladiščijo, da bi si zagotovili preživetje ob pričakovanem pomanjkanju hrane. To je seveda dvorezni meč, saj če pomanjkanja hrane ni, bo tak človek bolj nagnjen k debelosti in bo težje ohranjal normalno, zdravo telesno težo, ker bo njegovo telo bolj učinkovito skrbelo za shranjevanje energijskih zalog v obliki maščob.

Vse to se na prvi pogled morda zdi kot nasprotovanje Darwinovi teoriji naključnega izbora. Marsikdo se najbrž spomni učbenika za biologijo, v katerem sta bili dve risbici žiraf: ena je ponazarjala Lamarckovo teorijo, po kateri so žirafe dobile dolg vrat zato, ker so se stegovale po listih na drevesih, druga pa Darwinovo teorijo, po kateri so žirafe pridobile dolg vrat zaradi tega, ker so tiste, ki so se v vsaki generacijo naključno rodile z malo daljšim vratom, lažje preživele. Epigenetika sicer res vrača nekaj kredibilnosti Lamarckovi teoriji o vplivu okolja, vendar pa vsekakor ne nasprotuje darwinizmu. Tako kot genetske mutacije so tudi epigenetske spremembe podvržene naravnemu izboru in omogočajo preživetje najboljšim osebkom neke vrste, poleg tega pa epigenetske spremembe niso trajne spremembe v DNK. Lahko se sicer prenašajo iz generacije v generacijo, vendar se lahko tudi izbrišejo iz genoma in se tako naš genom lahko povrne v prvotno stanje, zaradi česar epigenetske spremembe skoraj zagotovo ne morejo privesti do razvoja nove vrste.

Pomislite na potomce

Celotnega pomena epigenetike, kot tudi mehanizmov, ki vplivajo na epigenetsko urejanje delovanje genov, še ne poznamo, kar ni presenetljivo, glede na to, da sam proces poznamo šele nekaj let. Kljub temu pa so raziskave v zadnjih letih pokazale velik pomen epigenetskega urejanja aktivnosti genov tudi pri ljudeh. Različni škodljivi vplivi iz okolja, ki jih matere ali očetje posredujejo svojim potomcem, kot so debelost, kajenje, stresne situacije in številni drugi, po zadnjih raziskavah lahko škodljivo vplivajo ne samo na naše zdravje, ampak tudi na zdravje naših še nerojenih, celo nezaplojenih potomcev. Zaradi tega bi morali pomisliti, da s škodljivimi razvadami ne škodujemo le sami sebi, ampak morda tudi našim še nerojenim potomcem.

Prof. dr. Gregor Majdič, Fakulteta za veterino Univerze v Ljubljani in Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru

Vir: http://www.delo.si

Lovilec sanj je predmet, izdelan iz obroča iz vrbje veje. Vanj je vpletena mreža iz niti oziroma vrvice, okrašena s perjem.

Indijanci so verjeli, da so sanje sporočila duhov iz onostranstva. V njihovi kulturi lovilci sanj privlačijo sanje v svoje mreže. Po legendi severnoameriških Indijancev  naj bi lovilci sanj ujeli dobre sanje in ji spustili navzdol po perescih do osebe ki spi pod njimi, slabe sanje pa naj bi ušle skozi mrežico. Tako dobri duhovi potujejo skozi odprtine med nitkami v lovilcu sanj ter lebdijo nad posvečenimi peresi nad spečimi ljudmi.

Obroč iz vrbe predstavlja sonce, niti, narejene iz travnih bilk pa žarke. Spletena mreža je na osmih mestih pritrjena na obroč, v sredini je luknjica, skozi katero lahko smuknejo lepe sanje. V mrežo se ujamejo slabi duhovi, ki se zjutraj stopijo na soncu.

Drugi razlog, zakaj naj bi bilo dobro imeti lovilec sanj, je, da naj bi ta predmet ponoči lovil sanje, jih shranil in tako omogočil, da bi se jih zjutraj spomnili.

Obstaja tudi legenda o lovilcu sanj. Govori o šamanu (zdravilcu), ki je bil zelo bolan in okužen s slabimi sanjami in vizijami. Nekega dne se je odpravil v gozd in si tam poiskal prostor za spanje. Preden je zaspal, si je nad ležišče obesil zdravilno kolo, da bi se pozdravil.

Ta večer je pajek našel pot do kolesa in začel plesti mrežo. Kmalu je mreža pokrila celotno kolo razen luknje v sredini. Tisto noč je priletela sova in spustila pero, ki se je ujelo v središče mreže, s katerega je nato viselo.

Ob sončnem vzhodu se je šaman zbudil iz mirnega spanca, osvobojen slabih sanj. Njegove bolezni ni bilo več. Pogledal je v zdravilno kolo, čuteč, da je to vzrok njegove ozdravitve. Ob pogledu na pajkovo mrežo in pero, ki je viselo z luknje v središču kolesa, je ugotovil pomen obeh.

Presenečen nad delovanjem obroča, mreže in peresa je to ugotovitev začel širiti naprej in tako je nenavadni predmet dobil ime lovilec sanj.

Vir: http://druzina.enaa.com