Sedeli sva na njeni zofi. Svetloba je bila pridušena in v ozadju je bila nežna glasba. Čutnost je bila v zraku. Otipljiva. Ko dihaš in čutiš vsako noto, vsrkavaš vsako besedo.

In v tistem me je začudena vprašala, če je možno, da nekdo ne čuti. Najina tema se je vrtela okoli čutenja z vsakim vlaknom in kako smo ženske tiste, ki imamo čutenje zapisano v svojem DNK-ju.

»Ampak saj dela z duhovnostjo,« mi je rekla. »Saj že leta dela na sebi. Kako je mogoče, da ne čuti?« Njene velike, nežne oči so vprašljivo zrle v moje. In vedela sem, da potrebuje tehten odgovor.

Vedela pa sem tudi, da se odgovor skriva tam, kamor sila neradi pogledamo.
Ko si kot otrok prizadeta, zapuščena, nesprejeta, to interpretiraš kot; Nihče me ne potrebuje.

In pogosto iz tega vzgiba nepovezanosti poskušaš dokazati, da si dobra, da zmoreš sama.
Postaneš uspešna zdravnica ali pa odvetnica.

Vedno znova me fascinira koliko žensk, ki imajo v sebi zlorabljenega otroka, izbere poklic zdravnice ali medicinske sestre. Skozi sočutje in nego poskušajo ustvariti toplino in občutek, da jih svet potrebuje.

Ko je otrok prizadet in čuti nepovezanost, pogosto kot odrasli izbere poklic, kjer je sprejet, čuti povezanost z drugimi, da ga drugi potrebujejo. Trudi se in si prizadeva, postane uspešen v svojem poklicu, Vendar je v podnapisih vedno prisoten strah, dvom ali resnično potrebujejo mene ali potrebujejo samo to, kar delam.

Tukaj se pojavi lakota in to, da nikoli ni dovolj. Z delovanjem nisi nikoli zadovoljna, ker je tvoja lakota, da bi bila sprejeta taka kot si. Tvoja lakota je, da bi bila dovolj zgolj zato, ker si, ker obstajaš.

In vedno znova te je strah ali me potrebujejo le zaradi mojega dela.
Ko si uspešna in hkrati vedno bolj lačna v sebi, sežeš po nečem zunaj sebe; substance, hrano, več dela, televizijo, seks, zdravila, nekaj, s čimer znižaš bolečino ob tem, da nisi ugledana in sprejeta taka kot si.

Iščeš radost in užitek, kot da je to nekaj zunanjega. V resnici je vse v tebi. Vendar tega ne čutiš zaradi čustvene bolečine, ki jo izkušaš. V odvisnosti ljudje gremo zaradi tega, ker ne vemo kaj narediti s čustveno bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Zanikanje bolečine, ki jo čutiš pa pogosto vodi v čustveno otopelost.

Tudi, če so ti kot otroku rekli, da utihni, ko si jokala, ko si potrebovala pozornost ali ljubezen, si se naučila zanikati, zatreti, se ločiti od svoje potrebe. In ta notranja ločitev vodi v čustveno otopelost. K temu vodijo tudi pripombe v stilu “Potrpi in ne bodi taka reva!” “Bodi moški!” “Nehaj jokati kot dojenček,” “Ne bodi tako občutljiva,” “Navadi se, za tole potrebuješ trdo kožo!”

Žalostno je, da se o tem ne govori dosti, ker mnogi izkušajo čustveno otopelost, pa se tega sploh ne zavedajo.

Če si kot jaz, potem si bila rojena v kulturo, ki zanika in zatira čustva in veliko bolj ceni ideale »možatosti«… učinkovitosti in logike. Rezultat tega, da zrasteš v odraslo osebo, ki ni v stiku s svojimi občutki je potreba po ohranjanju popolne zunanje podobe, kjer smo družba krasnih medsebojnih odnosov, super mam in zmogljivih poslovnih žensk, kjer za fasado »popolnosti«, ki jo kažemo navzven notranji svet razpada in se spreminja v puščavo.

Navzven popolno življenje za masko skriva simptome kot so depresija, duhovna praznina, nefunkcionalni mehanizmi odvisnosti od ljudi ali substanc, nezmožnost ustvariti zdrave in harmonične odnose, notranja nepovezanost, kronične bolezni, kronična utrujenost, spogledovanje z izgorelostjo, če omenim le nekatere.

Čustvena otopelost na polno uspeva v družbi, kjer je ranljivost nesprejemljiva. Raste v družinah, kjer je ločenost od čustev prisotna že generacije in izražanje čustev ni zaželeno. Kjer je prisotna travmatična izkušnja ali zloraba. Pa tudi tam, kjer se »ni zgodilo nič takega« kot pogosto slišim s strani žensk, vendar je bilo izražanje močnih čustev kaznovano ali zatirano. In kaznovanje je bilo lahko prisotno v obliki posmeha, poniževanja, pomanjševanja in sploh ne fizično, kot si največkrat predstavljamo.

Pogosto prevzameš čustveno otopelost kot obrambni mehanizem, da se izogneš intenzivnim in preplavljajočim čustvom kot so jeza, strah, sovraštvo ali ljubosumje.
Čustvena otopelost predstavlja težavo, ker ne čutiš svojih čustev, se ločiš od spominov, občutkov, telesa, identitete in okolja. V skrajni obliki se otopelost izraža skozi krutost človeka.

Čustvena otopelost se razlikuje od čustvene distance. Čustvena distanca je pogosto nujno potrebna, ko želiš ustvariti zdravo osebno mejo ali ko si v empatiji do nekoga. Čustvena otopelost pa je avtomatični obrambni mehanizem, skozi katerega se ločiš od čustev.

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Če si ločena od čustev to vpliva na kvaliteto tvojega življenja. Čustva obarvajo tvoje življenje in vplivajo na opredeljenost do vsega, kar se ti dogaja. Zato ti je nekaj všeč, medtem ko nečesa drugega ne maraš. Nekoga ljubiš, medtem ko nekoga drugega sovražiš.

Vsak dražljaj ob prehodu skozi limbični sistem v tvojih možganih dobi čustveni predznak in kot takega se ga zavedaš. Zato lahko čustveno zrela oseba, ki čuti (ki ni čustveno otopela) doživlja polnost in pestrost vsakega trenutka. Življenje je preplet prijetnih in neprijetnih doživetij, ki jih tvoji možgani opredelijo glede na tvoje najzgodnejše dogodke v otroštvu.
Zato ima tvoje otroštvo tako ključen vpliv na kasnejše življenje.

Če se zgodi, da si zaradi travme preplavljena z neprijetnimi občutki groze, bolečine, strahu, razočaranja, prizadetosti ali drugih občutij zaradi česar je ogroženo tvoje preživetje, se samodejno, kot del obrambnega mehanizma v možganih zgodi disociativni blok, ki prepreči prehod čustveno obarvanih impulzov v prefrontalni korteks. S tem se izogneš preplavljenosti z neprijetnimi občutki, enostavno ne čutiš več, otopiš.

Pomembno je razumeti, da gre za preživetveni mehanizem, ki je zakodiran v tvojem živčnem sistemu. Zato ni dovolj, da se zgolj odločiš, da ga ni več. Potrebno ga je ozavestiti in svoj živčni sistem naučiti novega odziva.

Kar terja prakso in največkrat ni enostaven proces. Več kot očitno pa je, da bo vsaj na začetku ta premik v neznano področje neprijeten.

Moja osebna izkušnja je, da to terja vodstvo nekoga, ki ve, za kaj gre. Največkrat oseba, ki je dolgo časa v čustveni otopelosti sploh ne ve, kaj pomeni čutiti.

Zakaj torej sploh potrebuješ čustva?
Brez občutenja čustev izgubiš kapaciteto učenja iz svojih lastnih izkušenj. Zato pogosto pridem v stik z ženskami, ki si ustvarjajo resnično krute izkušnje. Boleče izkušnje. Grozljive izkušnje. Skozi katere se prebujajo v svojo kapaciteto občutenja.

Samo skozi čutenje lahko izkušaš globino in lepoto življenja.

In če v sebi čutiš, da se slabe stvari dogajajo zaradi tebe, da si ti kriva, ker so se tvoji starši kregali, ker so se ločili ali ker je nekdo od bližnjih umrl… ta otrok je še vedno v tebi. Če ti ni uspelo, da bi osrečila svoje starše, ne glede na to kaj si naredila in kako pridna si bila v šoli in doma, je ta otrok še vedno v tebi.
Še vedno globoko v sebi čutiš, da se je to dogajalo zaradi tebe.

Če si kot jaz, potem si sama sebi leta dopovedovala, da si to presegla. Resnica je, da se moraš o tem z nekom pogovoriti. Potrebuješ nekoga, ki ti bo odslikal in potrdil čustva, ki jih občutiš. To je bila naloga tvojih staršev. In če je niso opravili zate, jo moraš opraviti sama.

Rada rečem, da moraš postati starš sama sebi. Če tega ne narediš, se boš ne glede na ves uspeh in status in ugled, ki si ga ustvarila v sebi počutila kot kup dreka. OK, tukaj sem subjektivna, ker je bila to moja izkušnja. V vsakem primeru se ne boš počutila izpolnjena, srečan in zadovoljna. Čutila boš svojo verzijo tega, da je ta svet grozno mesto za bivanje, da te nihče ne razume in v katerem si odvisna od mnenja drugih, potrditve drugih ali pa od substanc, ki zakrijejo bolečino, ki jo čutiš v sebi.

Pogledati je potreba vase in se soočiti s tem, kar se skriva v tvoji notranjosti, z bolečino, ki jo skrivaš sama pred seboj.
Kar je vse prej kot enostavno. Ker smo tako zaljubljene v samo upravičenost.

Aletheia Luna govori o 13 simptomih, ki jasno kažejo, da gre za čustveno otopelost:
1. Težavo imaš z izražanjem močnih negativnih ali pozitivnih izkušenj.
2. Pogosto se znajdeš v okoliščinah, kjer si zgolj pasivna opazovalka, namesto da bi v polnosti sodelovala.
3. Imaš občutek, da je življenje kot sanje, da je nerealno.
4. Živiš na avtopilotu. Zjutraj vstaneš in se vključiš in zvečer padeš dol in se izključiš. Vmes pa sploh ne veš, kaj se dogaja.
5. Ne najdeš zanimanja v stvareh, v katerih drugi uživajo.
6. Čutiš distanco in ločenost od drugih ljudi.
7. Ne družiš se s prijatelji ali družinskimi člani.
8. Čustva čutiš kot oddaljen občutek, ki se ga v resnici ne zavedaš v svojem umu.
9. Ne maraš ljudi, ki se izražajo z močnimi čustvi.
10. V situacijah ne začutiš klica po tem, da bi se odzvala z močno čustveno reakcijo.
11. Začutiš paniko ali stanje terorja, ko si enkrat končno dovoliš občutiti močna čustva.
12. V sebi čutiš praznino.
13. Čutiš fizično in čustveno otopelost.

Kako si lahko pomagaš, če zgoraj našteto zate velja?
Čustvena otopelost terja podporo usposobljenega terapevta. Še posebej, če imaš samomorilska nagnjenja je ključnega pomena, da poiščeš pomoč. Samo destrukcija in tendenca, da poškoduješ sebe kažeta na dejstvo, da ne čutiš, kaj si delaš.

To kako si lahko pomagaš že v tem trenutku, so naslednje tri stvari…

1. Utelešenost v telesu. Ker je čustvena otopelost povezana z ločenostjo, mentalno ločitvijo od enega dela same sebe. Zaradi tega v primeru močnih čustev narediš eno od dveh možnih stvari, ali se jih ne zavedaš in so kot nekaj, s čimer zavestno nimaš povezave ali pa te preplavijo in popolnoma onesposobijo. V vsakem primeru nisi v stiku s svojim notranjim centrom. Pomembno je, da ustvariš varen center v svojem telesu, Da sebe objameš ali se primeš za roko, kot bi to storil starš z otrokom. Eden od načinov za utelešenost je tudi zavestna izbira oblačil oziroma spodnjega perila, ki oblikuje postavo, ker je to nekaj, kar te stiska in ti lahko pomaga, da usvojiš ta občutek, da te nekaj drži. Osebno delam prizemljevanje skozi notranji center dan tien, kot to počno pri borilnih veščinah. Naučiti se moraš najti svoje varno notranje sidro, ki ga skozi noge spustiš v zemljo in čutiš, da si v telesu.

2. Prisotnost tukaj in zdaj. Začni že zjutraj, ko se spraviš k zajtrku. Bodi prisotna in opazuj. Ne jej brez razmisleka tisto, kar ješ vsak dan, ali kar ti pride prvo v roke ali tisto kar ti kdo pripravi. Poskušaj se opredeliti, kaj bi ti danes ustrezalo. Kaj te bolj mika, kaj bi ti bolj prijalo. Če imaš samo dve stvari v hladilniku zavestno izberi, kaj bi ti danes bolj teknilo. Izogni se avtomatiki, da nekaj ješ, ker je treba jesti, ker je zajtrk zdrav. Bodi pozorna pri nakupu stvari in pomisli, kaj bi ti bolj prijalo. To do tebe terja prisotnost, da se odločiš oz. da določiš prednost nečemu.
Ali pri izbiri oblačila, nikar ne obleci karkoli brez razmisleka, ampak pomisli kaj bi ti danes bolj ustrezalo, v čem se ti zdi da bi se bolje počutila in se potrudi, da se opredeliš.
Ko hodiš po ulici ali greš na sprehod, ne hodi avtomatično po poti, po kateri običajno hodiš. Temveč pomisli, ali bi ti v danem trenutku bolj ustrezalo hoditi po levem pločniku ali po desnem. Izberi. Daj prednost eni od izbir.
Gre za to, da se zavestno opredeliš glede vsake malenkosti. Delaj to! Opredeljuj se!
Potem pa poskušaj čutiti in uživati v tem. Da bo lažje, se lahko spomniš sebe in občutkov pred otopelostjo. Ko zavestno izbereš, hkrati prikliči v spomin občutke iz preteklosti. Še vedno so zapisani v tvojem spominu, le do njih ne moreš (zlahka). In eksperimentiraj. Pravzaprav na nek način na novo spoznavaš svet. Opazuj se. Poskusi določiti občutke, ki nastajajo. Kot takrat, ko si prvič poskusila kakšno živilo, sadje ali kaj drugega. Pojma nisi imela, kakšen bo občutek. Potrebno ga je bilo zaznati in mu določiti predznak. In večkrat kot si to naredila, bolj jasen občutek si imela. Ponovi to.

3. Neguj svojega notranjega otroka.
Tvoj otroški jaz se je soočil s travmo, ki je povzročila čustveno otopelost. Zato je tako zelo pomembno, da se povežeš s tem delom v svoji notranjosti.
Pomembno je, da najdeš načine, kako negovati in poskrbeti za svojega notranjega otroka. Če te prežema ranjeni, zanemarjeni, zapuščeni, osiroteli otrok morate ustvariti nov odnos ali ustvarjalni podvig, ki ti bo omogočil ceniti življenje.
Pomagaj mu s spodbujanjem »V redu je, da čutiš,« »Varno je, da si žalostna,« »Sprejemam to, da si ranljiva.
Vprašaj svojega otroka, kaj potrebuje, da bi ozdravel ali se počutil preskrbljenega. Otrok te pogosto navdihne za ravnanje, ki presega utesnjujoče meje, ali za raziskovanje pustolovščine brez obremenjujočih uteži odraslega razuma. Domišljija je zelo pomemben del tvojega bitja.
Arhetip otroka neguje v tebi tisti del, ki hrepeni po lahkotnosti in nedolžnosti, ki se čudi vsakemu dnevu in ima v sebi radovednost, ne glede na leta. Ta del te spomni na igrivost in tako uravnovesi resnost odrasle dobe

Daj si dovoljenje, da se prebudiš in resnično začutiš.

Svet ni niti črn, črno-bel ali brezbarven.
Svet je poln barv, odtenkov.

Poglej skozi okno. Narava se prebuja. Opazuj odtenke zelene, ki jih ustvarja pomlad. Poskušaj jih videti in izbrati kateri odtenek ti je najbolj všeč.
Prisluhni glasbi. Izberi tisto, ki je ne poslušaš vsak dan. Eksperimentiraj. Zavestno izberi kateri boš dala ta trenutek prednost. Preden se odločiš, jo začuti.
To je praksa.
Dnevna praksa, ki se nikoli ne konča.

Odloči se in začni.
Že danes.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Še vedno se živo spomnim mojega prejšnjega življenja, ki je bil prežet s hitrostjo in prenapolnjenim urnikom. Dirjala sem skozi dan, z žgočo željo po uspehu v sebi. Kljukala dosežke in opravljene obveznosti na svojem neskončnem seznamu. Potiskala sem, se borila, se trudila in delala na tem, da bi do štiridesetega naredila večino stvari na svojem seznamu želja. Seveda vem, da ima narava moškega svoje mesto v moji notranjosti in v mojem življenju, vendar je bilo to življenje odsev popolnega neravnovesja v meni.
Bila sem moškinja. In na to sem bila več kot ponosna.

To, česar nisem vedela je, da te tako življenje prej ali slej ujame in terja svoj davek, ki se če ne drugje pozna na zdravju; fizičnem, mentalnem, čustvenem, na občutku dobrobiti. In ko v svojem življenju voziš vedno hitreje in potiskaš vedno močneje, končaš v ločenosti znotraj sebe.

Ločena od svoje ženstvenosti ne znaš več uživati, se sprostiti, nahraniti svoje notranjosti in se predati toku življenja.
Loviš roke, čutiš zakrčenost v sebi, lakoto, praznino in togost, ki te vedno bolj ovira v tvojem vsakodnevnem življenju.

Naj s teboj podelim sedem znakov, ki sem jih v svojem življenju prepoznala kot odsev dejstva, da sem se ločila od svoje Ženske narave:

1# Hitrost
Hitrost je močan pokazatelj tega, da si ločena od sebe. Hitrost je mehanizem, ki ga uporabiš, da ne čutiš bolečine ločenosti v sebi. Namesto, da bi upočasnila in se napolnila s kvalitetnim gorivom, voziš v svojem življenju veno hitreje v upanju, da te bo ta naglica napolnila. In tako pogosto čakaš, da te ustavi življenje. Skozi bolezen, ločitev, izdajo, zapuščenost. Pomembno je, da upočasniš in prisluhneš svoji Ženski Duši.

2# Prezaposlenost
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se začela zavedati, kako zlahka sem na vprašanje kako sem odgovarjala z »bizi«. Nisem se zavedala, kako mi je zlezlo v kri. Bila sem ponosna na svojo prezaposlenost, ker je bila v mojih očeh odsev uspešnosti. Storilnost je bila dolgo eden od mehanizmov kako sem merila svoj uspeh. In ko sem upočasnila sem dojela, kako pomemben je moj čas zame. Da si znam brez občutka krivde ali sramu vzeti svoj čas zame. In uživati v majhnih odmerkih. Tudi zato sem začela s 60 sekundnimi rituali, ki jih najdeš tukaj. Ker so v prvi vrsti reševali mojo rit .

3# Pozabila sem na to, kar ljubim
Pozabila sem na ples. In slikanje na svilo. In sedenje na sončku. Užitek je izginil iz mojega življenja. In z njim tudi sočnost in kreativnost. Kot bi v meni nastala puščava. In kar nekaj časa sem morala zavestno gojiti svoje strasti, preden so mi spet prišle v kri. Kasneje sem odkrila, da je to v čemer uživaš način, kako ti tvoja Ženska Duša prišepetava in te kliče v svojo notranjo pokrajino sočnosti, barvitosti, divjosti in užitka.

4# Pozabila sem kaj je seksi
In vedno znova težila mojemu moškemu naj mi razloži kaj je seksi. Nisem imela stika s svojo senzualnostjo in seksualnostjo. Bila sem kot robot, ki opravlja obveznosti. Moje telo me je nagovorilo skozi tisto ozko grlo, ki sem ga ohranjala odprto… skozi vodo. Plavanje z delfini me je začelo prebujati. In mehko drsenje vode po moji koži sem počasi ponovno začela čutiti. Kot tudi nežno božanje vetra na mojem obrazu. In poljube sončnih žarkov. Vse to je v meni prebudilo mojo senzualnost, ki jo zdaj zavestno ohranjam skozi ples.

5# Hrepenela sem po globoki povezanosti
V sebi sem čutila globoko hrepenenje po bližini, prijaznosti, nežnosti, intimnosti, milini. In to sem iskala zunaj sebe. Poskušala sem svojega moškega pripraviti do tega, da mi to da. In vse to sem iskala pri svojih prijateljicah in strankah. Dokler me moj razpad leta 2009 ni osamil. V sebi sem počasi, skozi dnevno prakso začela prepoznavati vse to, kar sem prej iskala zunaj sebe. Takrat sem šele ugledala, da sem pravzaprav pozabila kdo sem v resnici.

6# Pozabila sem kdo sem in zakaj sem tukaj
Ko izgubiš stik s svojo Žensko Dušo sta vprašanji; Kdo sem ? in Zakaj sem tukaj? Kot svetilnik, ki ti kaže pot nazaj Domov. Dojela sem, da moram upočasniti in prisluhniti navznoter, da bi slišala odgovore na ti dve pomembni vprašanji, ki sta postali moja dnevna praksa. Začela sem slediti notranjim navdihom in delati navdihnjene akcije.

7# Čutila sem fizično utrujenost, mentalno izčrpanost, čustveno praznino in nezadovoljstvo
Vse to so znaki nepovezanosti s svojo Žensko Dušo. Rada rečem, da se spogledovanje z izgorelostjo začne, ko izgubiš stik s sabo. Utrujenost, žalost, jeza, strahovi, zaskrbljenost, depresija, vse to so načini, kako te tvoja Ženska Duša opominja, da nisi povezana s seboj.

Slej ko prej v življenju prideš do točke, ko te tvoja duša pokliče, glasno. In pogosto ta klic prihaja skozi razpad, izgubo, ločitev, ker drugače nočeš slišati.

In na tej poti nazaj k Sebi je ena tistih stvari, ki jo boš potrebovala pogum.
V francoščini Coeur pomeni ‘srce’. Tukaj se tvoje popotovanje junakinje čisto zares začenja. Kajti po tistem, ko začutiš notranji klic k prebujenju, se začne spust v svojo notranjost, kjer se moraš srečati z vsemi ovirami, ki ti stojijo na poti, da v tem trenutku še ne živiš te Ženske, ki ti si.

Tako kot se je Perzefona podala v notranjo pokrajino Hada – se boš morala podati v svojo notranjo pokrajino, v stik z deli sebe, ki jih ne maraš in jih ne poznaš. Dejstvo je, da se moraš spogledati s senčnimi deli v sebi, da bi lahko v polnosti zasijala kot Ti.
To srečanje z izdanimi, zanikanimi, zlorabljenimi, zapuščenimi in ločenimi deli sebe je ključnega pomena za tvoj razcvet v tvoj polni potencial. Brez njega ne boš prišla v stik s svojo izvorno esenco.

Pogosto o tem delu popotovanja govorijo kot o temni noči Duše. In vanjo pogosto vstopamo zaradi izgorelosti v tem svetu, ki nas sili v to, da stvari počnemo na moški način.
Tvoja Ženska Duša te kliče na subtilne načine dolgo časa preden začnejo stvari razpadati in sranje začne lezti na površje. Ignoranca te vedno drago stane. In cena je vedno višja, z vsakim klicem, ki ga ignoriraš.

Pomembno je, da zmoreš upočasniti in se navznoter vprašati; Kaj potrebuješ v tem trenutku? In si nato to dati. To od tebe terja, da postaneš starš sama sebi namesto, da zunaj sebe iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel zate.

Soočiti se moraš s svojo temno Boginjo, svojim Egom in potlačenimi občutki besa, napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo in lenobo. Vse to te bo soočilo s svincem, ki je v tebi in čaka, da ga pretopiš v zlato.

Notranja povezanost sence in svetlobe, moškega in ženskega dela je ključnega pomena za celovitost v katero se porajaš.

V svojem življenju veš, kdaj je potrebno odpreti Pandorino skrinjico ali raje konzervo črvov in se soočiti z vsem, kar se v njej skriva. Pride čas, ko je pomembno, da se soočiš in sprejmeš svojo notranjo temo. In ko se v sebi soočiš s smrtjo delov tebe, ki ti ne služijo več, se porajaš na novo, kot nova, avtentična, resnična Ti.
Tovrsten spust v globino sebe te preoblikuje, prenovi in prebuja v novo realnost na vseh področjih. In na tem potapljanju vase je veliko lažje, če imaš ob sebi nekoga, ki te vodi. Zaradi tega sem oblikovala DivineFemme Akademijo kot tisto mesto, kjer te zavestno vodim v stik s sabo.

Ko potuješ skozi svojo notranjo temo je ključnega pomena, da se zavedaš, da je pomembno, da si ranljiva in imaš hkrati močne osebne meje.

Pogosto takrat, ko pluješ skozi svoj proces preobrazbe in postajaš metulj v svetu gosenic, ne najdeš opore in podpore v ljudeh, ki so ti najbližje. Dokler si na svojem popotovanju v globino sebe odsvetujem, da stvari deliš z ljudmi, ki ne vedo za kaj gre. Ko svoje dvome in strahove deliš s prijatelji, družino ali celo na svetovnem spletu, na Facebooku, se izpostaviš kritiki in mnenju drugim, vendar tvoja notranja posoda še ni dovolj močna, da bi lahko bila hkrati ranljiva in polno odprta. Pomembno je, da ne pozabiš na svoje meje.

Pomembno je, da si zavestna tega kaj deliš s kom.
Ker v tej fazi ni vse za vsakogar. In v svetu gosenic te bodo tvoji najdražji in prijatelji poskušali obvarovati pred bolečino preobrazbe skozi katero postajaš metulj. Zato je pomembno, da poiščeš pomoč ali nasvet pri tistih, ki so že šli skozi ta proces preobrazbe.

Pomembno je, da prepoznaš in spoštuješ proces tvoje ‘krize’ preden to deliš s komerkoli. In iz lastne izkušnje ti povem, da sem najprej potovala skozi celoten proces preden sem o tem začela govoriti in svojo pot deliti z ljudmi. Na svoji poti sem spoznala, da je bistvenega pomena, da ti osvobodiš dogodke in odnose čustvene prtljage, da lahko svojo izkušnjo deliš z ljudmi in s svetom.

Pomembno je, da si golo iskrena s seboj, da si ranljiva in si dovoliš pogledati v globine sebe, hkrati pa moraš čutiti varnost, ko to deliš z ljudmi okoli sebe. Svetujem, da si poiščeš nekoga, ki mu res zaupaš in ki te bo vodil skozi to popotovanje nazaj k Sebi.
Nobene nagrade ni v tem, da hraniš ego s tem, ko deliš svojo zgodbo izven varne posode, svetega prostora v katerem opravljaš svojo duhovno alkimijo.

Ob tem se moraš zavedati, da vse tisto, čemur se upiraš trmasto vztraja. In boj tukaj ne pomaga prav veliko. Šele soočenje s tem, kar je v tebi bo prineslo sprostitev. Da bi stvari preobrazila, jih moraš najprej ugledati, jih sprejeti, se z njimi pomiriti, jih objeti v sebi, da se razpustijo in potem lahko izbereš kako se boš odzivala v prihodnosti.
Nič ne postane Luč samo od sebe. Razpustiti se mora, da greš lahko s Tokom.

Preobrazba ni enkraten dogodek.
Pogosto me ženske vprašajo kdaj bo tega konec. Resnica je, da nikoli. To je tvoja zaveza življenju, da boš skozi sebe skozi duhovno fotosintezo sranje preobražala v svetlobo.
In nič ni dokončno.

Rada povem, da so vsi deli v tebi del tvojega notranjega Tima. In ko jih sprejmeš v svoj Tim, ti izbiraš kdo bo na igrišču in kdo na rezervni klopi.
Dokler ti ne spoznaš svojega Tima, ti eni deli tebe vsake toliko uletijo na tvoje igrišče življenja in ti naredijo štalo. Ko pa ti poznaš vse dele sebe, sedijo na rezervni klopi in tudi če kakšen del tebe kriči in hoče na igrišče, lahko vedno rečeš; Vidim te, vendar izbiram…

Ključno na tem popotovanju nazaj k Sebi je, da se naučiš biti priča sama sebi. Da zmoreš na stvari pogledati od daleč. Videti širšo perspektivo. In predvsem, da sprejmeš polarnosti v sebi, senčne dele povežeš z zlatimi, moško in žensko naravo v sebi.
Kar ne pomeni, da sta v ravnovesju, ker nikoli ne bosta. Bistvo je v harmoniji. V tistem občutku notranjega miru, ki pomirja tvojo Žensko Dušo in te izpolnjuje od znotraj.
Da si v sprejemanju celote sebe, brez sojenja in razsojanja, kritiziranja in zavračanja.

Ključni koraki na tej poti vračanja nazaj k Sebi so:

Upočasnitev
Da zmoreš v sebi upočasniti, da ne slediš impulzu produktivnosti in delovanja v sebi, ampak si namesto tega v Biti, v trenutku, prisotna tukaj in zdaj.

Sprostitev
Globoko vdihni in uporabi senzualni dih za sprostitev celega telesa. Da prakticiraš v izkušnji sprostitev namesto zakrčenosti, odpiranje namesto zapiranja.

Pregled
Praksa pregleda je praksa, kjer se sprehodiš s svojo pozornostjo po telesu in opazuješ kaj čutiš in doživljaš v sebi. Pomaga ti, da ostajaš v tem trenutku in si priča sama sebi. Utelešena.

Negovanje
Nahrani svoje telo in se napolni z občutki, ki te hranijo od znotraj. Dopusti si, da uživaš v trenutku in vsrkaš tisto, kar neguje tvojo Žensko Dušo.

Vodi s srcem namesto iz glave
Da bi lahko vodila s srcem, se moraš najprej spustiti v telo in utelesiti. Ko res začutiš sebe, čutiš prijaznost, ljubečnost, milino in ponižnost, najprej do sebe. In iz te polnosti lahko deliš z drugimi.
Preberi tudi članek >>>tukaj<<<

Delaj izbire, ki te opolnomočajo
V sebi vedno čutiš ali delaš izbire iz strahu ali iz ljubezni. Izbire iz ljubezni te opolnomočajo, medtem ko te izbire iz strahu vedno znova naredijo nemočne in šibke. Zato je tako pomembno, da vedno znova izbiraš iz tega občutka širitve, svobode in odprtosti in ne iz zakrčenosti.

Na popotovanju junakinje je ena zadnjih preizkušenj ali zmoreš ustvariti harmonijo v notranjem odnosu med žensko in moško energijo.
Ko te Duša pokliče na to popotovanje nazaj k Sebi, te bo preizkusila ali boš stala trdna tudi na sredi kaosa, ko vse okoli tebe razpada. Ali boš stala zvesta sebi tudi, ko se boš soočila s svojo notranjo temo. In ko spoznaš te dele sebe lahko zavestno izbiraš, da ne vodijo več tvojega življenja preživetveni mehanizmi. Prebudiš svojo notranjo moč in aktiviraš polno moč svoje duše. Začutiš avtentičnost in se zliješ z izvorno esenco tega kdo ti si.

Če boš izbrala lažjo pot in se boš izognila soočenju s svojimi sencami, se boš vedno znova zataknila v preživetvenih mehanizmih, kjer te bodo ljudje okoli tebe zvabili v svoje igre in manipulacijo. Ostala boš nepovezana, ločena od svoje izvorne moči, ki jo boš še vedno iskala tam nekje, zunaj sebe.
Samo skozi popotovanje Vase lahko v polnosti spoznaš in objameš celoto sebe. To popotovanje Vase te vodi v samo jedro tvoje Biti. Vodi te v duhovno alkimijo notranjega svinca osebnosti v zlato duše. Vodi te v stik s tvojo misijo Duše, da postaneš in zaživiš kot Ženska, za katero si se rodila, da si.

Izbira je vedno samo Tvoja.

Ko se prebudiš v božansko opolnomočenje odznotraj in zaživiš v harmoniji, ki jo omogoči povezava notranje moške in ženske energije, začutiš celoto življenja, ljubezni, svetlobe, ki ti si in postaneš svetilnik za druge.

Ker te tvoja Ženska Duša odpelje na čisto posebno popotovanje, ki ga enostavno moraš prepotovati.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena