Odprem dnevnik.
In v njem piše… leto 2008… želim imeti svoj poslovni prostor, nov avto, hišo in počitnice dvakrat na leto.

Včasih sem pisala sezname. Dolge sezname tega kar hočem v svojem življenju.
In ja, vse to sem tudi dosegla.

Potem pa je prišlo prelomno leto 2009, ko kar naenkrat vse kar sem počela prej ni več delovalo.
Ne glede na tehnike, ki sem jih uporabljala sem se matrala. Poskušala sem na silo.
Poskušala sem vse. In ni mi bilo jasno kaj je drugače.
Zakaj na stare načine ne morem več doseči tega, kar sem prej zlahka naredila.

To me je vodilo v raziskovanje kreacije na sijoče ženstveni način.

Zagotovo vem eno stvar, vsak človek kreira.
24/7 kreiraš. In tvoja kreacija je brezmadežna.

Ne bi mogla bolje kreirati kot to že počneš, ne glede na to, kako bi se še bolj potrudila.
In verjemi, zelo sem se trudila.
Težava je v tem, da so tvoje kreacije nezavedne, v kolikor se ne naučiš, da kreiraš zavestno.
In takrat, ko kreiraš nezavedno, običajno nisi najbolj zadovoljna s tem, kar je del tvojega življenja.

In vem, da si že slišala za zakon privlačnosti.
Zakon pravi, da podobno privlači podobno in da lahko s tem, ko se osredotočaš na to kar želiš, to pritegneš k sebi.
In zakon ima vedno prav. Konec koncev gre za zakon.

Vendar zakon ne določa, kaj je del tvoje realnosti. Zavestna kreacija je tista, ki določa kaj je del tvoje realnosti.

Dejstvo je, da je vse že v tebi.
Dostop imaš do polnega potenciala v sebi 24/7.
Vprašanje je, zakaj ne dostopaš do njega.
Zakaj ne utelešaš tega, kdo ti si in kar si želiš izkušati v svojem življenju.

Darilo, ki ti je bilo dano je, da kreiraš svojo realnost.
Kreacija se poraja iz tebe v svet.
Ti si tista, ki iz sebe kreiraš.

Vse zunaj tebe je zgolj odslikava tega, kar je v tebi
Tisto, kar je resnično, je v tebi.

In naučiti se moraš, kako zavestno kreirati svojo realnost.
To terja svoj čas, kar je, ja vem, nadležno.

Zavestna kreacija se začne v realnosti tvojih občutkov.
Skozi svoje občutke kreiraš.

In kot sem že rekla, vedno kreiraš, dokler si živa.
Ne moreš ne kreirati.

To kar ovira kreacijo tega, kar bi želela so prepričanja v tebi, ki spremenijo kvaliteto tvojih občutkov.
Da se namesto na mir, radost, ljubezen ali svobodo začneš osredotočati na strah, pomanjkanje, nezadostnost, jezo.

Velika večina ljudi je v reakciji na zunanji svet.
Kreirajo iz stresa, reakcije na dogajanje okoli sebe.
In potem je temu primerna tudi kreacija.

To na kar se osredotočaš, tega je v tvojem življenju vedno več.
Zato je ključnega pomena, da prepoznaš svoje notranje mehanizme iz katerih največkrat kreiraš. Kreiraš iz želje, da bi se izognila pomanjkanju, bolečini, neznanju, nemoči, občutku, da nisi dovolj.

Dokler si v boju, begu ali ignoranci, kreiraš točno tisto, čemur se najbolj poskušaš izogniti.
Zato je tako pomembno, da spoznaš svoja prepričanja iz katerih kreiraš svojo trenutno realnost.
Saj veš, kaj pravijo, spremeni svoja prepričanja in spremenil se bo tvoj svet.

Vendar zgolj sprememba prepričanj ne zadošča.
Verjemi. Iz prve roke vem, da to drži. Leta sem delala na svojih prepričanjih.
In vedno znova kreirala stvari, ki jih nisem hotela.

Počasi mic po mic sem spoznala sedem temeljnih principov Kreacije in 4 korake v procesu Kreacije, ki jih delim v spletnem programu Zavestna Kreacija Leta.
In danes bom s teboj podelila prvi princip, ki je v zavestni kreaciji najpomembnejši.
Z njim se vse začne. In to je PRISOTNOST.

Če želiš zavestno kreirati moraš najprej BITI v tem trenutku, tukaj in zdaj.
Kreirati ne moreš dokler si v preteklosti, kjer prebivajo obžalovanja, razočaranja in navezanosti. Ali če si v prihodnosti, kjer prebivajo pričakovanja.

Zavestno lahko kreiraš samo, če si tukaj in zdaj.
Kar v praksi pomeni, da si moraš dovoliti, da čutiš.
Kreiraš lahko samo, če čutiš v polnosti in prevzemaš polno odgovornost za to, kar čutiš.

Odgovornost… pogosto jo zaznavamo kot strogo, neosebno silo, ki naj bi nas vodila skozi življenje. Dobila sem čisto nov uvid v to, kaj odgovornost je in zakaj je tako zelo opevana in tako zelo pomembna, in se mi je zdelo vredno, da to podelim.

Ko govorimo o tem, kaj ti omogoča dostop do polnega potenciala, do centra moči, ki leži v tebi, v resnici govorimo prav o odgovornosti.

Prevzeti moraš odgovornost za to, da imaš vir moči znotraj sebe.

Odgovornost je tista, ki ti v resnici daje možnost in vplivnost, da začneš dostopati do te svoje moči in da kreiraš iz tega notranjega centra moči.

In ko prevzameš odgovornost zase in za svoje kreacije od znotraj navzven, odpade žrtvovanje, mučeništvo in tako priljubljena vloga ubogega jaza in žrtve, ki je v družbi verjetno na prvem mestu po priljubljenosti.

Enostavno ne moreš biti žrtev in hkrati odgovorna zase … ne gre.
Paradigma žrtve govori o tem, da je kriv nekdo drug.

In kot lepo rečejo mnogi uspešni podjetniki, enostavno ne moreš pričakovati pomoči od države in biti uspešen, ne gre. Ker, če hočeš biti uspešna, živeti svojo življenjsko misijo, biti velika, narediti pozitivno razliko, moraš najprej prevzeti odgovornost za svojo kreacijo.

Da ti nihče ni ničesar naredil, da je vse na nekem nivoju, zavednem ali nezavednem, v resnici tvoja izbira.

Pomembno je, da lahko vidiš, da si sprejela odločitev in izbiro, da si se ločila od sebe, da si zapustila sebe, ne poslušaš svojega notranjega glasu in vedenja.
Da vedno znova daješ svojo moč drugim prostovoljno.

Pomembno je, da si lahko priča temu, da je gre vedno za tvojo izbiro.
Zavestno ali pa nezavedno.

In to je prvi korak na tvoji poti. Prepoznati, da ne veš, kako navigirati svoje življenje na način, ki je resničen in avtentičen. Prepoznavanje, da kreiraš iz nezavednega in da v resnici ne veš od kje kreiraš.

Potrebno je izbrati, da si se pripravljena to naučiti.

Ko se premakneš v odgovornost do sebe, s tem odpreš dostop do izvorne moči svoje ženske duše.

Radikalna odgovornost je osnova za prebujenje v ženskem sistemu moči, ki bazira na povezanosti. Enostavno ne moreš biti povezana in hkrati ločena skozi svojo žrtev.
Paradigma žrtve te enostavno loči od vseh, kajti tukaj si ti, kot žrtev, in tam zunaj so oni, ki so krivi.

Odgovornost je tudi osnova za aktiviranje moči kolektivnega polja podpore.
Povezanost in sestrstvo ali dušno partnerstvo je možno samo iz te paradigme, kjer si v polnosti odgovorna zase in za svoje početje.

Da sprejemaš odgovornost zase, kot osnovo svoje izkušnje.
Ko sprejemaš odgovornost, s tem pritegneš vso podporo, ki jo potrebuješ.

Odgovornost zase ni isto kot neodvisnost. Neodvisnost s seboj prinese potrebo po samostojnosti, da si ločena od drugih. Odgovornost zase je v resnici temelj, osnova iz katere lahko ustvarjaš in kultiviraš zdravo medsebojno so-odvisnost in povezanost.

Ženski aspekt Kreacije in moški aspekt Zavesti se združita v uravnovešenem konceptu zavestne kreacije. Tako kot se ženski aspekt navdiha in moški aspekt akcije združita v navdihnjeni akciji. To je koncept nove dobe. Povezovanje, sodelovanje, združevanje. Dejstvo je, da moramo ženski aspekt prebuditi v sebi ne zato, da bi z njim zavladale svetu, kajti to ni smisel ženske kreacije, temveč da bi se lahko povezale in soustvarjale z moškim aspektom.

O zavestni kreaciji sem že govorila. Prispevek je na voljo >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Izgorelost je beseda, ki se me še vedno globoko dotakne. Dotika se tistega mesta v meni, ki si želi goreti z ognjem življenja. Deliti svojo strast, živost, v polnosti živeti življenje. Podeliti sebe, svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

Ena tistih stvari, ki globoko zareže v tkanino moje notranjosti je brez dvoma občutek sramu in nemoči ob lastni izkušnji izgorevanja.

Sramujem se tega, kako sem v trenutkih svojega izgorevanja zamerila tistim, ki so izrazili zanimanje za moje delo, pa se nikoli niso pojavili pri meni.
Ali pa so izkoristili moje delo in nikoli nisem prejela plačila za to, kar sem naredila.

In ravno tovrstne izkušnje so bile tiste, ki so mi delo, ki sem ga ljubila z vsem srcem priskutile do te mere, da sem čez noč hotela končati vse skupaj. In pogosto sem zaključevala stare zgodbe tudi zaradi tega, ker enostavno nisem prenesla bolečine izdaje, ki sem jo izkušala, izrabljenosti in zavrženosti, ki sem jo čutila v sebi.

Poznaš tiste občutke razvrednotenosti v sebi, ki te razžirajo od znotraj? Ko imaš občutek, da nisi vredna počenega groša, da je vse, kar počneš popolnoma brez pomena?
Te občutke poznam zelo od blizu. Zelo, zelo intimno.

In to, kako sem se pogosto borila z njimi je bilo s tem, da sem delala še več, se trudila še bolj, obljubljala še več.

In na drugi strani vedno bolj prezirala samo sebe.

Čutila sem izpraznjenost, odtujenost sama od sebe in v prizadevanju za nove dosežke in potrditev zunaj sebe sem izgubljala samo sebe.

Vse to je bilo del mojega popotovanja skozi pokrajino izgorevanja.
Ko sem svoj notranji ogenj strasti moje duše, vse to, kar sem počela s takim zanosom počasi obrnila proti sebi.
Ker sem poskušala ustreči drugim. Ugoditi njihovim željam, brez da bi poslušala svoje potrebe.

In nikoli ni bilo dovolj.
Saj poznaš tisto, da je stranka kralj, ne!?

Ko sem šla na svojo samostojno pot, pred 15 leti sem bila zagnana, pripravljena na vse. Vendar me nihče ni mogel pripraviti na to, kako globoko sem zatrla svoje potrebe, presegla svoje limite, svoje želje, v želji, da bi naredila najboljše, kar sem zmogla za druge.
Vedno znova sem šla čez svoje meje v razdajanju za druge.

Zakaj bi naredila kaj takega sama sebi? Ker sem želela spremeniti svet. Res sem želela pomagati ljudem. Ker sem hotela, da bi ljudje imeli boljše življenje. Ker sem želela narediti pozitivno razliko v njihovem življenju.

Zdaj gledam svoje rezultate… Soočena sem s tem, koliko sem zamudila pri svojim otrocih, ker sem bila tako zazrta v ugajanje drugim.
Moj posel je bil skoraj dve desetletji pred vsemi ostalimi.

Danes mi je ob tem spoznanju hudo. In še huje je, ker vem, da tega nikoli ne bom mogla spremeniti. Danes skozi pogovore s svojima hčerama spoznavam ceno tega, kako sem živela.

Bolj sem verjela drugim kot sebi. Bolj mi je bilo pomembno, da ne bom izpadla sebična pred svojo sodelavko s katero sva bili dogovorjeni, da urejam stvari v poslovnem prostoru kot to, da bi gledala nastop svoje hčerke.

In tukaj se je začelo moje izgorevanje, najprej počasi in potem vedno bolj intenzivno.
Pozabila sem upočasniti in prisluhniti svojim potrebam in svoji notranji resnici.
Živela sem mimo sebe.

Počasi sem ubijala samo sebe.
To, da sem rekla JA, ko sem v sebi čutila NE, je iz mene izsrkalo vso radost in življenje.

Ujeta v zunanji operativni sistem hitrega življenja, preplavljenosti z informacijami, pritiskov okolice sem imela občutek, da sem nenehno v pomanjkanju. Pomanjkanju časa, prostora, energije, virov. Nikoli ni bilo dovolj.

Tudi če sem dala 100% sem imela občutek, da ni bilo dovolj.
Perfekcionistka v meni me je vedno znova gnala naprej.

Ne da bi hotela, sem se znašla v svojih otroških vzorcih ugajanja in prosjačenja za pozornost. Zato, da bi me potrdili, da bi mi dali vedeti, da sem dobra, da stvari počem dobro. In ne glede na to, kako zelo sem se trudila, da bi to potrditev dobila zunaj sebe, je nikoli nisem dobila, kot sem si želela.

To je bilo kot poganjanje kolesa, kjer sem se vedno znova počutila ujeta kot hrček v kletki.

Danes vem, da se izgorevanje običajno začne, ko se kot odrasla ženska za daljši čas znajdeš v situacijah, ki so, brez da bi se zavestno zavedala, čustveno podobne okoliščinam iz otroštva. Ko si se trudila, da bi zadovoljila želje in potrebe staršev ali se ubranila pred njihovimi pretiranimi zahtevami oziroma pričakovanji.
Odsotnost zunanje pohvale, ko imaš občutek, da delaš stvari, brez da bi dobila kakršnokoli povratno informacijo, povzroča razvrednotenje lastne podobe. Saj veš, kako se znaš kaznovati, ne glede na to, kako uspešno je opravljena naloga. Skozi samokritiko in pribijanje na notranji križ.

Zase vem, da sem se trudila biti maksimalno koristna. Naučila sem se, da sem bila pohvaljena, če sem bila pridna in sem naredila tako, kot so mi naročili odrasli.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi le takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

In če si kot jaz, potem veliko lažje rečeš NE svojemu notranjemu JA kot da bi rekla NE osebi na drugi strani. Pričakovanja in zahteve staršev te udomačijo in delujejo kot notranja prisila, zaradi česar ne zmoreš postaviti svojih osebnih meja.

Če se vrednotiš le na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

Mehanizem pohvale in graje sem kot otrok ponotranjila kot merilo svoje vrednosti.
Že najmanjša kritika je imela moč, da je izničila še tako velik dosežek.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Tisto, kar me je nazadnje potegnilo iz globokega izgorevanja je bilo spoznanje, da ne gre za lastno vrednost, ker vedno, ko sem v potrjevanju vrednosti, se primerjam z nečem zunaj sebe. Prvič mi je zazvenelo, ko mi je mentor rekel; Taja, ni poanta v lastni vrednosti, temveč v tem, da spoznaš svojo lastno dragocenost. Res je, tvoji starši ti niso odslikali tvoje dragocenosti in zato še vedno iščeš nadomestnega starša oziroma avtoriteto, ki ti bo potrdila tvojo vrednost.

Še vedno me fascinira, kako otrok, ki je moral za naklonjenost staršev zadovoljevati njihove potrebe, ne more oblikovati jasnih in čvrstih mej med sabo in drugimi.

Zato enostavno ne prepoznaš razlike med svojimi in tujimi potrebami ali občutki. Hkrati s tem, da ne zmoreš postaviti meja drugim, se ne znaš držati meja, ki jih postaviš sebi. To se izraža kot deloholizem (ne prepoznaš meja svoje utrujenosti), perfekcionizem (ne sprejmeš možnosti, da lahko narediš napako). In tukaj se kaže nezvestoba sebi.

To, kar pogosto vidim pri ženskah pa je tudi pretiran občutek odgovornosti in krivde, ko prevzamejo nase odgovornost tudi takrat, ko objektivno sploh nimajo vpliva.

Tisto, kar me je pri celotni zadevi najbolj osupnilo je občutek vsemogočnosti, ki pravzaprav hrani deloholizem in perfekcionizem.

Ko mi je moja mentorica pred letom dni rekla, da naj se neham obnašati in pisati kot da sem vsemogočna pojma nisem imela o čem govori. Danes vem. O sebi sem bila prepričana, da ne znam reči ne. Bila sem prepričana, da vsem okoli sebe delam usluge. Bila sem pretirano ustrežljiva, na trenutke celo podredljiva. Hkrati pa sem vzdrževala predstavo, da sem vsemogočna, kar so mi ljudje očitali kot aroganco in hladnost.

Jaz pa sem se hotela s svojim perfekcionizmom predvsem izogniti občutkom neustreznosti in brezvrednosti.
In svojo vrednost sem določala na osnovi odzivov na svoje dosežke. Zato mi je storilnostno pogojeno samovrednotenje še kako domače.

Verjetno je tudi zaradi tega moje delo osredotočeno predvsem na prepoznavanje persone, ki jo ustvariš skozi nihanje med idealizirano zunanjo fasado in razvrednoteno pristno notranjo naravo. Ozavstiti moraš vse nijanse v sebi, da lahko resnično uporabiš proces izgorevanja na pravilen način.

Kajti izgorevanje je v resnici močan opomnik, da si moraš povedati resnico in stopiti v stik s svojo Žensko Dušo. Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.
Kot je to tako lepo ubesedila ena mojih strank: “Danes sem še enkrat poslušala prvo druženje Odstiranja Tančic Ženske Duše, za katero sem res hvaležna.

Pred časom sem v notranji viziji videla svojo notranjo čustveno pokrajino, ki je bila suha kamnita struga, bilo je res ekstremno, brez kančka vode. Še celo kamenje se je posuvalo po strugi. Na pokrajino sem pa gledala skozi nekakšno okno iz votline…

To je bilo po tem, ko sem nekaj mesecev (ali pa kar več let), res skoraj neprestano ogromno delala, skrbela za dom in se na koncu znašla res utrujena in izčrpana z občutkom, da ne živim, da tako naprej enostavno nočem. Da želim stik s sabo in Živeti, ne le preživeti, kot praviš ti.”

Ta zapis sem dobila v svoj poštni predal in me je ganil do solz.

Razkriva eno glavnih spoznanj, ki so me v letu 2010 vodile v to, da sem želela žensko notranjo pokrajino bolj približati ženski. In zaradi tega še vedno delam to, kar me navdihuje in navdušuje – sodobno žensko spomnim na to, kako izjemna, dragocena in neponovljiva v resnici je.

In moja lekcija?
Smrt moje babice me je ustavila na polno. Sledila je inventura mojega življenja in kot posledica vsega dogajanja v oktobru bo šlo v naslednjih mesecih moje življenje v popolnoma drugo smer, kot sem še v septembru mislila.

Moje prioritete se spreminjajo in zdaj družino in partnerstvo postavljam na prvo mesto.
Z vsem skupaj pa vedno bolj spoznavam tudi vzroke, ki so pripeljali do vsega kar z ženskami delim danes. In brezmejno hvaležna sem za svojo odprtost, pogum in drznost, da se vedno znova podajam tja, kjer ni uhojenih poti in kjer ni svetlobe. Da sem voljna v svoji lastni temi odkrivati skrite dele mene same, ki me vodijo v Celoto tega, kdo jaz sem.

In to si želim tudi zate.
Pridruži se mi v skupnosti Varuhinja. si
Bodi Sijajno!