Arhiv Značk: ko zadiši

Prava kamilica

Avtor: Patricija Šenekar

Njena uporaba je mnogostranska, je eno najbolj poznanih in uporabljanih zdravilnih zelišč.

Na negnojenih, zapuščenih njivah se rada razbohoti nežna enoletnica kamilica (Chamomilla recutita). Na 20 – 50 centimetrov visokih, razvejanih steblih najdemo cvetne koške značilnega vonja. Cvetni koški imajo bele obrobne lističe z rumeno, votlo stožčasto sredico. Kamilica je občutljiva na gnojila in druge kemične snovi v zemlji. Če raste na pognojeni zemlji, jo za uporabo ne nabiramo,. Kadar raste na zapuščenih njivskih predelih, vsebuje največ eteričnih olj in zdravilnih učinkovin. Cvete od maja do avgusta.

Nabiramo jo v sončnih dnevih, saj imajo ob vlažnih in oblačnih dnevih cvetni koški manj eteričnih olj, tudi posušimo jih ne tako lepo. Suhe kamilice rade vežejo vlago nase, tako, da jih moramo dobro posušene skrbno hraniti.

Glavna zdravilna učinkovina v kamilici je eterično olje, značilno temno modro barvo mu daje azulen. Več je v rastlini olja in azulena, bolj učinkovito preprečuje vnetja. Seveda so v njej še druge učinkovine, ki združene koristno vplivajo na razne tegobe.

Njena uporaba je mnogostranska, je eno najbolj poznanih in uporabljanih zdravilnih zelišč. Grenke sestavine kamilice spodbujajo prebavo in blažijo slabosti. Z njo si lajšamo vse mogoče težave želodca in črevesja, od želodčnih krčev, katarjev, napenjanja, črevesnih težav kot tudi težav s slabšo prebavo pa vse do jeter, ledvic, in prehladov., Pospešuje celjenje ran, lajša vnetja kože, prebavil, sluznic, deluje protibakterijsko. Ima blag, pomirjujoč učinek na živčni sistem. Kamilica je koristna tudi za ženske reproduktivne organe in blaži menstrualne krče. Uživanje kamiličnega čaja po požirkih učinkuje zelo blažilno. S čajem ali namočenimi cvetnimi koški, ki jih polagamo na trebuh, si lahko še dodatno pomagamo. Če nekaj pesti kamilic zavremo v treh litrih vode in jo dodamo kopeli, si z njo lahko lajšamo težave z vnetim mehurjem, materničnimi krči, nečisto ali srbečo kožo in kožnimi vnetji, prekomernim potenju nog … takšna kopel krepi celoten organizem. Obkladke iz kamilic lahko dajemo tudi na rane in čire, pripravimo pa si lahko tudi inhalacije. Ker je delovanje kamilice zelo blago, je primerna tudi za otroke.

Močan kamilični čaj lahko uporabimo tudi za čiščenje nečiste in vnete kože, kot prelivek za lase, preganja neprijeten telesni zadah, saj nežno dezodorira. Uporabljamo ga lahko tudi v gospodinjstvu, kot blago čistilno sredstvo, ki preganja neprijetne vonjave.

Za biodinamični kompostni preparat 503 potrebujemo cvetne koške prave kamilice. Cvetovi morajo biti mladi, saj so preveč odprti neuporabni, ker že semenijo. Cvetove kamilic nabiramo v sončnem dopoldnevu, ob dnevu za cvet. Cvetove dobro posušimo in shranimo do Mihelovega, ko bomo izdelovali in zakopavali preparate. Za izdelavo preparata 503 potrebujemo še črevo goveda in kamilični čaj, s katerim bomo posušene kamilice navlažili pred polnjenjem. Pred zakopom v zemljo polnjeno črevo osušimo na zraku. Zakopava se na sončno lego, povito v žaklovino, lahko tudi v glinenem loncu in čez približno pol leta, nekje v maju, je preparat zrel. Takrat ga izkopljemo in osušimo, preden ga shranimo v šoto. Uporabimo ga za prepariranje kompostnega kupa. Lahko ga uporabimo tudi za namakanje semen pred sejanjem, ugaja metuljnicam in križnicam. Vegetabilna različica izdelave preparata 503 je polnjenje in zakopavanje izdolbljene skorje macesna.

Preparat iz kamilice prinaša energije podsončnega planeta Merkurja, ki deluje s toploto na rastline in jim omogoča dober razvoj ter zdravo reprodukcijo, torej kvalitetna semena (plod). Zato je pomembno, da je v tleh dovolj humusa, ki zadržuje vlago v tleh, preko katere deluje Merkur na semena, in seveda tudi gline, ki omogoča prenos iz korenin v nadzemni del rastline. Apnena substanca (humus) torej posreduje sile podsončnih planetov, ki delujejo preko kalcija v tleh s pomočjo vlage. Merkur ima večji vpliv na enoletne rastline. Merkur je planet, ki vpliva na obliko rastlin. S preparatom iz kamilice, ki ga dajemo v kompost, omogočimo, da bo zemlja, ki ji ga bomo primešali, imela moč hraniti rastlino s kalcijem, seveda v sinergiji z ostalimi elementi, ki je nujen za njeno rast in zdravje.

Vir: ekomagazin.si

Divja ščetica: Iščejo jo ljudje z limsko boreliozo

piše: Patricija Šenekar za Ekomagazin.si

Vedno bolj iskana in priljubljena v svetu zelišč je divja ščetica (Dipsacus fullonum L.; Dipsacus Sylvestris Huds.). V zadnjem času jo iščejo ljudje, ki so okuženi z limsko boreliozo. Vendar njena uporaba ni omejena zgolj na to. Ta fascinantna rastlina se uporablja tudi za nego razpokane kože, vplivala pa bi naj tudi na celjenje zlomov.

Na visokem steblu z vzdolžnimi robovi, ki so posuti s kljukastimi trni parno izraščajo veliki suličasti listi, ki ob steblu tvorijo »skodelico«, v katero stekata deževnica in rosa in ta tekočina po ljudskih pripovedih celi zlomljenega duha. Na vrhu stebla je glavičasto socvetje, ki spominja na okroglo ščetko. Njeno ime izvira iz začetkov predilstva, ko so z njenimi otrdelimi, bodičastimi socvetji česali predivo. Že davno pa jo je poznala tudi ljudska medicina. Z njo so zdravili presnovne bolezni, artritis, artrozo, putiko, uporabljali so jo za odvajanje seča, pospeševanje potenja in spodbujanje prebave. Tudi po TKM ščetica pospešuje presnovo in razgiba energijo oči. Krog njenega delovanja so ledvica in jetra. Ker je grenkega okusa, učinkuje odvajalno, razstrupljevalno, razgiba kri in zavira vnetja. Ščetica je dvoletna rastlina. V prvem letu naredi listno rozeto iz katere v drugem letu požene v višave.

Za uporabo je primerna prvo-letna korenina, ki jo izkopljemo v času mirovanja, to je od pozne jeseni do zgodnje pomladi, v času za korenino. Za današnji čas pa je največji dar ščetice odkril dr. Storl, ki je z njo pozdravil boreliozo, s katero se je okužil. To je podrobno opisal v svoji  knjigi.

Po izkušnjah avtorja knjige, se jemlje največ eno jedilno žlico tinkture ščetice tri krat na dan. Količina je odvisna od posameznika in njegove reakcije, saj kot pravi, je to odvisno od človeka do človeka, kajti ni standardiziranih ljudi. Tinkturo se užije pol ure pred jedjo, malo se jo podrži še v ustih. Kura traja tri mesece. Nato pravi, je potrebno še eno leto ob polni luni jemati tinkturo še tri dni vsak mesec, da se prepreči razvoj borelij. Kot pravi, se borelije razmnožujejo na 28 dni v luninem ciklu. Odmerjanje pravi, naj bo prilagojeno telesni zgradbi, duševnosti, starosti, teži, ipd. Kdor ne prenaša alkohola, lahko užije čaj iz korenine in prežveči usedlino. Dr. Storl pravi, da je za uspešno zdravljenje potrebno umiriti telo in duha in prisluhniti odzivom na zdravilo. Opustiti je potrebno razvade, kot so kava, alkohol, sladkor, meso. Skratka, razmisliti je potrebno o zdravem načinu prehranjevanja in se tega tudi držati. Prav tako je potrebno popiti veliko tekočine, očiščevalnih čajev in vsaj dvakrat tedensko uživati v solni kopeli, da se telesne tekočine čim temeljiteje prečiščujejo. Tinktura ščetice je uporabna tudi pri zlomih in popokani koži v obliki obkladkov.

Španski bezeg

Ko v zraku zaznamo omamno dišeči vonj španskega bezga, je pomlad zagotovo tu v vsem svojem razcvetu. Cvetovi so odprti le kratek čas, vendar njihova lepota in opojni vonj odtehtata to pomanjkljivost.

Syringa vulgaris, lipovka ali španski bezeg je listopadna rastlina, ki raste kot srednje velik grm, ki z leti, če dopustimo, lahko zraste tudi v drevo. Za vzgojo ni zahteven.

Prvotna domovina španskega bezga je Kitajska. Od tam je bil preko Perzije prinesen v Turčijo. L. 1554 je poslanec takratnega ogrskega kralja Ferdinanda I prinesel s svojega obiska v Carigradu sadiko španskega bezga in jo posadil na vrtu na Dunaju. Rastlina je bila občudovana in samo še vprašanje časa je bilo, ko se je razširila najprej po Evropi potem pa po celem svetu. Danes jo najdemo vsepovsod. Ni vrta ali parka, kjer se ne bi bohotil ta prečudovito dišeči grm.

Uspeva v vseh tleh, le da niso preveč kisla in šotnata, najbolj pa nam bo hvaležen za apnena tla. Lahko ga sadimo na delno senčne, predvsem pa na sončne lege.

Španski bezeg se v vsej svoji lepoti pokaže v mesecu maju in juniju, ko majhni cevasti cvetovi, združeni v številne mnogocvetne late, zacvetijo in zadišijo v vsem svojem razkošju. Izbiramo lahko med različnimi barvami: od bele, svetlo vijolične, različnih odtenkov rožnate, modre in vijolične do karminasto rožnate, škrlatno rdeče, vinsko rdeče.

Rastlina cveti na poganjkih prejšnjega leta, zato je pomemben čas obrezovanja. Španski bezeg obrezujemo sredi poletja, ko cvetovi ovenijo. Odcvetela socvetja odstranimo previdno s škarjami in pazimo, da ne poškodujemo mladih poganjkov, ki bodo cveteli prihodnje leto.

Grm obdržimo v želeni obliki prav tako z rezanjem. V začetku rasti rastlina ne potrebuje veliko pozornosti. Cepljene sorte tvorijo veliko koreninskih poganjkov in te odstranjujemo sproti. Da pa vzpodbudimo uravnovešeno rast, rastlino oblikujemo z rezjo tako, da nepotrebna stebla odstranimo, dokler so še drobna, da se rane hitreje zacelijo. Ob tleh odstranimo tudi vse pretegnjene in šibke poganjke. Predolge vršičke odščipnemo. Križajoče poganjke odstranimo na mestu, kjer izraščajo. Če želimo rastlino pomladiti, ji pozimi porežemo glavna stebla 30 do 60 cm nad tlemi. Rastlina lepo odžene, a vsaj tri leta ne cveti, v tem času pa novo rast redčimo. Dobro je, da pomlajevanje opravimo postopoma v treh letih.

Pesnik iz viktorijanske dobe je dejal: “Pojdi v Kew v času španskega bezga …” Kew je predel Londona, kjer je botanični vrt z veliko španskega bezga. Nam pa ni treba iti v Kew – ozrimo se malo po našem podeželju, po mestih in uživajmo v omamno dišečih vonjavah doma!

Mojca Črnič, inž. kmet.

Vir: dolenjskilist.si

Šetraj

ŠETRAJ, AFRODIZIAK IN ZAČIMBA SREČE

Ta, proti mrazu odporna enoletnica je bila včasih doma prav v vsakem vrtu. Šetraj so uporabljali že stari Grki in Rimljani ter ga zanesli po celotni Evropi. Nekoč so ga imeli za afrodiziak, šele pozneje so ugotovili tudi njegove zdravilne učinkovine.

Šetraj sodi v družino usnatic (Satureja), kamor sodijo še mnoge druge aromatične rastline, tudi materina dušica in navadna dobra misel. Na severni polobli raste približno trideset različnih vrst, toda v Sloveniji bomo našli le tri in vse imajo skupno lastnost, da dobro uspevajo na skromnih, soncu izpostavljenih rastiščih, včasih tudi med skalami. Rastlino pred močnim soncem ščitijo listi, ki vsebujejo eterična olja. Pri nas uspevata navadni in kraški šetraj, v naravi pa raste še liburnijski šetraj. Rastejo v polgrmičkih in čez zimo lahko izgubijo vse liste. V bolj zavetrnih in manj izpostavljenih legah se obdrži tudi do pomladi. Tako v aprilu rastlina ni videti prav nič obetavno, vendar se na toplem spomladanskem soncu začne kar hitro obnavljati. S poletno pripeko z močnim soncem šetraj naravnost oživi.

Na vrtu je lahko kot okrasna rastlina ali kot dišavnica, ki jo uporabimo za kuho.

Šetraj ponuja obilo hrane tudi čebelam, in kdor ima v njegovi bližini postavljen čebelnjak, bo pridelal res okusen med. Dokazano je tudi, da nas bo mesto, kjer nas je pičila čebela ali osa, takoj manj bolelo, če ga bomo natrli z zmečkanimi listi šetraja. Vsebuje veliko eteričnega olja, bogatega z karvaklorom in timolimom, ki učinkujeta antibakterijsko. Olje lahko uporabimo za osvežitev zraka v vlažilnikih in razpršilnikih, za inhalacijo in kot dezinfekcijo pri čiščenju prostorov. Pri tem se kraški šetraj razlikuje od navadnega po tem, da vsebuje več eteričnih olj. Eterična olja v rastlini vseskozi menjujejo kemično sestavo in se premikajo iz enega v drugi del rastline, odvisno od dela dneva in od letnega časa. Zato je za predelavo v olje dobro vedeti, kdaj se šetraj nabira.

Uporaba šetraja

Šetraj dodajamo solatam, kot so paradižnikova, fižolova, krompirjeva, pa tudi različnim enolončnicam, stročnicam, gobovim jedem, ribam, perutnini … Prav vsi šetraji so primerni kot dodatek za pripravo zeliščnih olj in kisov, s katerimi začinjamo predvsem solate. Listi prijetno dopolnjujejo okus mesnih in ribjih jedi, jajčnih jedi, juh, sirov, nadevov in napitkov. V Nemčiji in v Franciji ga uporabljajo pri kuhanju fižola v zrnju. Listi imajo močan vonj, zato jih dodajamo jedem v majhnih količinah.

Uporaba šetraja v obliki čaja, obloge, kopeli in tinkture

  • pomaga pri želodčnih in črevesnih krčih, pri jetrnih in žolčnih boleznih ter pri sladkorni bolezni
  • zdravi drisko
  • omili napenjanje in uravnava slabo prebavo
  • odpravlja črevesne zajedalce
  • deluje kot antiseptik
  • krepi spolno moč (afrodiziak).

Zunanje ga uporabljamo za celjenje ran, proti revmi in kot blag antiseptik. Grgranje in izpiranje s čajem sta koristni pri zdravljenju aft in ustnih razjed. Pri čezmernem izpadanju las lasišče masiramo s čajem ali s tinkturo. Liste nabiramo vse leto in jih uporabljamo sveže. Za zimsko zalogo rastline porežemo, jih zvežemo v svežnje in jih obesimo na suho mesto.

Besedilo: Zvonka Lešnik

Vijolice

Spomladi po travnikih in v gozdovih cvetijo vijolice, ki jih je veliko vrst, barv in odtenkov. A vijolice niso le lepe in omamno dišeče, so tudi zelo zdravilne.

V starem veku je vijolica veljala za sveto cvetlico. Med prazniki na čast Saturnu so ljudje nosili na glavah venčke iz vijolic. Z njo so častili tudi Pana, mogočnega boga Narave in Življenja. Za Grke je bila dišeča vijolica simbol rodovitnosti. Rimljani so radi segli po vijoličinem vinu in jo mešali v vse sorte ljubezenskih napojev.

Ker njen zapeljivi vonj zbuja močna čustva, je dišeča vijolica postala rastlina Venere in Afrodite. Ti sta se spoznali na ljubezen in si z vijolicami utrli pot v mnoga srca. V krščanstvu predstavlja vijolica ponižnost in skromnost, zato je včasih tudi simbol Jezusa ali Marije.

Kako pa je z njeno zdravilnostjo? Homer omenja, da so v Atenah z vijolico ‘umirjali jezo’, Plinij pa je priporočal nošenje venčkov iz vijolic proti glavobolu in omotičnosti. Sam Hipokrat, oče medicine, je priporočal vijolico proti boleznim glave, posledicam pijančevanja, motnjam vida, melanholiji, pretiranemu izločanju žolča in prsnim vnetjem. S to ljubko rožico so v srednjem veku zdravili skoraj vse, od vnetja v grlu in obolenj dihal in srca do pivskega mačka. Veljalo je celo, da je z vijolicami mogoče zdraviti raka. Veliki arabski modrec Mešue jo je priporočal kot zdravilo zoper angino, nespečnost in jetrne bolezni. Ta spomladanska cvetlica pa je bila kot zdravilo za dihala zelo v čislih tudi pri velikem zdravilcu Sebastianu Kneippu.

Dandanes lahko iz dišečih vijolic naredimo vse, od obkladkov in čajev, sirupov, tinktur in celo piškotov. V ‘mestu vijolic’, francoskem Toulousu, pa iz njih izdelujejo še bombone, marmelado, pralineje …

V zdravilne namene uporabljamo vijolico zlasti za pospeševanje izkašljevanja in pri suhem kašlju. Draži sluznice, da proizvedejo več izločka, ki ga lažje izkašljamo. Zaradi saponinov in sluzi, ki jih vsebuje, se zelo obnese pri katarjih dihal ali pri vnetjih žrela kot grgralo. Poparek iz zelišča dišeče vijolice bo odprl dihalne, pa tudi prebavne poti. V primeru, da želimo pregnati pijanost, ni potrebno kuhati kakšnih čajčkov, dovolj naj bi bilo že, da vijolice vonjamo.

Za vijolico velja, da je dober diuretik in pospešuje potenje. Obnese pa se tudi pri zdravljenju težav s kožo, denimo pri mozoljavosti in aknah, kožnih ekcemih, luskavici, razdraženi koži in vnetjih kože. Poparek iz cvetov uporabimo tudi za umivanje in za obloge pri omenjenih kožnih obolenjih.

V ljudski medicini jo radi dodajajo čajnim mešanicam, ki čistijo kri. Velik ugled pa ima predvsem kot rastlina, ki ukroti želodčne in črevesne tegobe. Kadar se preobjemo, nas napadajo vetrovi, nas močno črviči in napenja, je rešitev v poparku iz vijolic. Ta bo dobro del tudi pri ledvičnih boleznih, proti vnetjem in revmatizmu. Če vanj namočimo vato, ki jo nato polagamo na oči, bo zdravil očesne bolezni in utrujene oči.

Čaj iz vijolice pa naj pijejo tudi ljudje, ki slabo spijo, so napeti, razdraženi, histerični, jih daje glavobol, hipohondrija ali jih je strah. Vijolica ima namreč odlične pomirjevalne učinke, hkrati pa človeka tudi okrepi.

Čaj iz vijolic lahko pijemo spomladi v obliki prečiščevale kure. Iz telesa bo odstranil strupene snovi in pomagal pregnati mozolje. Pijemo ga lahko kot poparek iz dveh žličk zeli ali cvetov na skodelico čaja ali kot preliv z mrzlo vodo, ki naj stoji osem do deset ur. Najbolje, da vijolice namočimo čez noč in napitek spijemo zjutraj.

No, ko se odpravite nabirat vijolice, ne pozabite na zmernost in jih ne naberite vseh na enem koncu. Naj jih nekaj le ostane, da krasijo prebujajočo se naravo!

Vir: lifestyle.enaa.com

 

Afrodizijak

Morda drži, da je tema bolj primerna za naslednji mesec, ko bomo govorili o zaljubljenosti, vendar so zimski večeri kot nalašč za preizkušanje učinkov afrodizijakov.
Afrodizijak je substanca, ki se uporablja z namenom povečevanja spolnega poželenja – libida. V nekaterih primerih se izraz uporablja tudi za snovi, ki se jih uporablja za povečevanje spolne moči – potence.
Izraz  »afrodizijak« izhaja iz imena starogrške boginje lepote, ljubezni in spolnega poželenja – Afrodite. Skozi zgodovino se je mnogim jedem, pijačam, vinom in dejanjem pripisovalo posebne moči, ki naj bi vzpodbudile libido ter povečale spolne užitke.

Čokolada
Čokolada spodbuja tvorbo in aktivnost feniletilamina, ki ga poznamo kot »ljubezensko molekulo«. Feniletilamin se navadno tvori v možganih in se pretvarja v dopamin, ki je med drugim odgovoren tudi za doživljanje orgazma.

Uživanje: Načinov uživanja čokolade je ogromno. Za spremembo si lahko privoščite erotično masažo s pridihom čokolade tako, da si pripravite čokoladni fondi in si ga namažete po telesu.

Vanilija
Podobno kot čokolada ima tudi vanilija zelo privlačen in predvsem slasten vonj, ki privablja tako moške kot ženske. Že od nekdaj ta dišavnica slovi tudi kot afrodiziak. Aroma vanilje namreč vzbuja poželenje, za kar je zaslužna njena kemična sestava. Ta je podobna feromonom, znanim spodbujevalcem spolnih doživljajev.

Zagotovo torej ni naključje, da so bili aromatični izvlečki rastline od nekdaj priljubljeni za izdelavo zapeljivih dišav. Kot pravijo poznavalci, vanilija poveča spolno stimulacijo, zato uporabite njeno moč. Ko boste naslednjič načrtovali romantičen večer, imejte v hiši svečo z njegovim vonjem. Zagotavljamo, da vas bo vaš partner hotel pojesti.

Pačuli
Pačuli postaja v zadnjih letih vedno bolj priljubljen. In to z razlogom. V ljudeh namreč prebuja njihovo živalsko in divjo plat. Strokovnjaki še pravijo, da v ženskah vzbudi potrebo po sproščanju spolne energije.

Musk
Vonj muska zelo spominja na vonj moških feromonov, zato bodite z njegovo uporabo varčni. Ženske namreč spravlja ob pamet. Naslednjič si kupite vodico po britju, ki bo vsebovala musk in se prepustite njeni strasti.

Meta
Pravijo, da meta prebuja čutila in vas napolni z energijo, kar je pri seksu vedno dobrodošlo.

Ylang Ylang
Ylan Ylang…že njegovo ime zveni seksi. Torej, če se vam bo zahotelo erotičnega vzdušja, se hitro odpravite v trgovino in si nabavite njegovo olje. Evforičen, senzualen in zapeljiv ylang-ylang sprošča in premaguje stres, jezo, ki izhaja iz frustracij, sramežljivost in občutek krivice. Uporablja se pri težavah s frigidnostjo ali impotenco.

Jasmin
Vonj jasmina je zelo blag, vendar učinkovit. Ko ste obdani z vonjem te rastline, se v vas prebudi želja po eksperimentiranju. V dolgočasno spalnico bo zapihal nov in svež veter. Njegov vonj je topel in povzdigne duha. Poznan je tusi po tem da dviguje optimizem, samozavest in evforijo, priporočajo pa ga ljudem z nizko samopodobo.

Sandalovina
S svojim lesnim, sladkim in eksotičnim vonjem, sandalovina spominja na odprtost in empatijo, bisti misli in budi zavedanje. Skozi stoletja so jo uporabljali v meditativne namene, vendar pa se ga uporablja tudi kot močan afrodizijak.

DIVINE.SI

Pačuli

Eterično olje pačulija je vsesplošno uporabljeno v kozmetični industriji predvsem v parfumih.
Pridobivajo ga s parno destilacijo vseh delov rastline. Njegovo latinsko ime je Pogostemon cablin.

Pačuli je grm velikosti 1meter, z aromatičnimi velikimi zelenimi listi, ki je sorodnica mete. Razširjen je po tropski Aziji, na Kitajskem, v Indiji in Indoneziji ter v Južni Ameriki. Liste pačulija pred destilacijo fermentirajo, zato pravijo, da je olja pačulija kot vino, izboljšuje se z leti in daje vedno boljšo aromo.

V kozmetični industriji ga uporabljajo kot dodatek za vse tipe kože. Pogosto se ga uporablja kot regulator mastnosti kože in je tako prisoten v precej izdelkih proti aknam. Poleg omenjenega je znano, da deluje blagodejno pri luskavici, ekcemih in odpravljanju prhljaja. Na kožo naj bi deloval odlično regenerativno, pospešuje obnavljanje celic ter je tako aktivna učinkovina v raznih pripravkih primernih za nego manjših ranic, opeklin ali kako drugače poškodovane kože. Deluje tudi blago antiseptično in odganja insekte (repelent).

Pačuli je eden redkih komponent v parfumih, ki ima natančno asociacijo na šesdeseta leta prejšnjega stoletja, na čas hipijev. Pačuli je sestavni del parfumov, ki so bili v tistih časih zelo popularni; Miss Dior, Clinique Aromatic Elixir, Yves Saint Laurent Kouros itd.

Vonj pačulija je lesni, zeleni, z nijansami mah, je težek vonj z jasno nijansko vonja zemlje, kar mu daje mističnost in skrivnostnost. Njegova zanimiva struktura se začne z noto trave, bogatim vinskim srcem in balzamičnim lesnim zaključkom.

S časom olje menja svoje karakteristike in njegova fina sadna nota blaži suho noto začimbe, celoten vonj pa postaja vedno bolj prefinjen. V parfumski indistriji ga uporabljajo v parfumih skupine «chypre»in v orientalskih vonjih, saj se odlično povezuje s senzualnimi vonji ylang ylanga, bergamotke, z jasminom, vanilijo in gardenijo. V moških parfumih ga uporabljajo skupaj z vonji sivke, cedre, črnega ribeza, sandalovine in popra.

Pačuli je znan kot afrodizijak, ki enako močno vpliva na ženska kot na moška srca. Na senzualnost pačulija je prisegala že žena Napoleona Bonaparte, Josephina, ki ji je uspevalo vedno znova zapeljati svojega moža. Pravijo, da je pačuli mešala z mošusom, ambro, jasminom in cimetom ter žefranom, ta ognjena kombinacija pa je premočna za marsikateri nos. planeti u tom trenutku.

Zanimivo je to, da olje pačulija v parfumih uporabljajo kot stabilizator, saj stabilizira vonj in mu ne dovoli, da bi se spreminjal.

V časih šamanov so pačuli uporabljali za odpravljanje tesnobe in depresije. Znano je, da olje egenerira tkiva in jača obrambno sposobnost organizma. Kitajska, malezijska in japonska medicina olje uporablja pri kačjih ugrizih.

Pačuli je eden tistih vonjev, ki ga ljudje ali obožujejo ali pa ga sploh ne prenašajo. V dišeči posodici vam bo pačuli pričaral mistično ozračje, ki je primerno za meditacijo.

Čajevec

ČAJEVEC ali TEA TREE
Latinsko ime: Melaleuca alternifolia

DELOVANJE IN UPORABA:
Uporabo eteričnega olja in izvlečkov čajevca je sodobna fitoterapija odkrila zelo pozno, nekako po letu 1930. Seveda sodi olje čajevca v sam vrh naravne medicine staroselcev Avstralije in Nove Zelandije.
Olje čajevca ima poudarjeno antimikrobno in razkužilno delovanje v že razmeroma malih koncentracijah. Eterično olje čajevca je eno najučinkovitejših za zatiranje bakterij, virusov in glivic. Po nekaterih novejših raziskavah naj bi bil učinkovit proti bakterijam, glivicam in virusom. Zelo pogosto ga zato najdemo v raznih izdelkih za zdravljenje glivic na nohtih in stopalih ali v izdelkih za nego poškodovane kože (manjše rane in vnetja).
Značilno je tudi poživilno delovanje na periferni krvni obtok, kar vse omogoča široko uporabnost v kozmetiki in pripravi zeliščnih pripravkov kot so mazila, toniki, masaže, tinkture, inhalacije. Še posebej je primeren pri negi mastne kože. Ker ne draži kože, ga lahko nerazredčenega uporabite, da z njim namažete akne. Ali pa uporabite tonik s čajevcem.

Pri vnetju sinusov in kašlju lahko eterično olje nakapate na robec in ga vdihavate.
Uporabljamo ga lahko pri negi ustne votline, za zvišanje imunske odpornosti organizma, v primeru ponavljajočih se okužb.
Eterično olje čajevca je dobro raziskano in njegova uporaba je preverjena skladno s predpisi EU.

KRATEK OPIS: Čajevec ali resasta mirta, je grmičasto drevo, ki raste predvsem v močvirjastih predelih Avstralije. Čajevec (Melaleuca alternifolia) nima nič skupnega z grmom čaja (Chamellia thea), razen podobnosti v imenu .

Priporočamo za:

nego lasišča s prhljajem
čiščenje mastne in aknaste kože
nego nog z glivičnimi težavami
nego vnetih dlesni in obzobnih tkiv
nego pri razpokanih ustnicah, vročinskih izpuščajih
nego otiščancev
nego kože po pikih žuželk
nego ustnic pri herpesu
za inhalacije pri virozah in prehladih

Nasveti za uporabo:

Nerazredčeno eterično olje čajevca: herpes, vročinski spuščaj na ustnicah, glivice med prsti na nogah in rokah, kurja očesa.
Razredčeno eterično olje čajevca s kamiličnim čajem: vnetje dlesni in obzobnih tkiv, nega lasišča s prhljajem, mastni lasje.
Razredčeno olje čajevca z olivnim ali sončničnim oljem: akne, ogrci, nečista koža, kožna vnetja, odrgnine, hemeroidi, revma, artritis, protin, bolečine v mišicah, športne poškodbe, nategi, zvini, udarnine.

OSNOVNE ZNAČILNOSTI ETERIČNEGA OLJA:
Pridobivanje: parna destilacija
Uporabljen del: listje
Poreklo: Avstralija
Vonj: svež, oster, zeliščni, medicinski
Barva: svetlo rumena
Nota: visoka / srednja

Vir: http://www.herbana.si

Iris

Eterično olje perunike ali irisa je eno najmočnejših in ne izgublja na kvaliteti z leti. Mnogi ne vedo, da je iris srčna nota in osnova mnogih znanih parfumov. Njegova aroma je mistična, elegantna, nežna in malce hladna. Skupaj z vrtnico in jasminom ustvarja mistične melodije, ki očarajo še tako zahtevne nosove.
Iris s svojo vonjavo odpira tretje oko in je zato zaželeno eterično olje za meditacije, hkrati pa vas bo odprl za dušo.
Simbolika irisa je vera, predano prijateljstvo, ki ga imenujemo tudi Phila, upanje, ljubezen in modrost.

Druga imena: iris, plotnik, petelinov rep, sablja, hlipavec, modra lilija, sabljica, škarjice
Uporabni deli: korenike
Družina: perunikovke
Učinkovine: alkaloid, eterično olje, iridin, čreslovine, sluz, smola, škrob, sladkorje, holin, flavonski glikozid, čreslovine, vosek, sluz, listi: vitamin C.

Zdravilne lastnosti: proti migreni, bolečinam živcev, spodbuja jetra, črevesje, limfni sistem k očiščenju organizma od strupov, posledično pa izginejo mozolji, izpuščaji na koži.
Posebej učinkovita je s kodrasto kislico in gozdnim repincem.

V jeseni naberemo korenino, jo očistimo in posušimo ter zmeljemo v prah. Čajna žlička droge na 1/4 litra vode deluje proti glavobolu, migreni, išiasu, nevralgijam, blaži težave pri trdovratnih prehladih glave. Blaži tudi fantomske bolečine po amputaciji udov. Če čaj pustimo počivati čez noč, da se ohladi in nato pijete nekoliko segretega po požirkih. Pomaga proti trdovratni zgagi, želodčnim in črevesnim težavam, pritisku v predelu jeter in žolča, pospešuje delovanje trebušne slinavke.

Dodaja se grenkim likerjem, v zdravilne namene pomaga pri prehladnih obolenjih, odvaja vodo.

Mazilo iz perunik pomaga pri manjših kožnih izpuščajih. Uporabimo kozje maslo ali “majsko” kravje maslo. Liste perunike grobo razrežemo in sesekljamo v električnem mešalniku, sok stisnemo skozi krpo in ga primešamo mehkemu maslu, dokler se ne obarva temnozeleno. Maslo hranimo v hladilniku, a ga moramo kmalu porabiti, da ne postane žarko. Za kasnejšo uporabo ga lahko zamrznemo v manjših posodicah.

Raznobarvno peruniko (iris versicolor) uporabljamo prav tako pri kožnih obolenjih. Pomaga tako, da deluje na jetra, ki so najpomembnejši organ za čiščenje strupov iz telesa. Lahko jo uporabljamo tudi pri poškodbah kože, ekcemih, pegah, madežih na koži, luskavici. Lahko jo uporabljamo tudi pri zapeki, katere vzrok je nepravilno delovanje jeter ali preskopo izločanje žolča. Uporabljamo korenike.

Prevretek: s skodelico vrele vode prelijemo 1/2 do 1 žličke posušenega zelišča (korenine)in zavremo in kuhamo 10-15 minut. Tekočino pijemo 3 krat na dan.

Raznobarvno peruniko uporabljamo v mešanico z ameriškim slamnikom, navadnim repincem in kodrolistno kislico.

OPOZORILA: Sveža rastlina še posebej korenika so strupeni. Povzroča slabost, bruhanje in drisko.

Vir: David Hoffmann: Zelišča: celostno zdravljenje
Velika knjiga o zeliščih, MK; 2010

Kadilo in mira

Za večino zahodnjakov, njihovo edino znanje kadila in mire prihaja iz svetopisemske zgodbe, da gre za dve od treh daril (druga je zlato), ki so ga modreci podarili ob rojstvu Jezus. Malo se jih zaveda, da sta bili v času rojstva Jezusa, kadilo in mira bolj dragoceni kot zlato.

Kadilo in mire sta bila cenjena zaradi svojih aromatičnih lastnosti v vseh obdobjih. Že tisočletja prd Jezusom je bilo trgovanje z njima v svetu pogosto. Ker so drevesa, iz katerih se pridobivajo obe smoli rasla le na majhnem območju sveta, ni bilo mogoče pokriti velikega povpraševanja in to visoko povpraševanje povezano z omejeno razpoložljivostjo je pomenilo, da sta bila kadilo in mira v tem času, vredna veliko več kot njihove teže v zlatu.

Kadilo

Frankincense (znan tudi kot olibanum) je aromatična smola, pridobljenega iz vrst grmičevja (Boswellia thurifera, B. sacra ali B. carterii) avtohtona samo na severo-vzhodu Afrike in Rdečega morja. Ime ‘kadilo’ je verjetno izšlo iz stavka ‘kadila od Frankov “, po frankovskih križarjih, ki so ga predstavili v Evropo. Beseda ‘olibanum’ verjetno izhaja iz arabske ‘al-Luban’ (‘mleko “).

Kadilo je smol, ki jo zbirajo tako, da zarežejo v lubje drevesa. Debela mlečno bela tekočina, pridobljene nato strdi v grah velika ‘solze “, ki so jantarne barve. Solze in eterično olje (pridobljeno s parno destilacijo iz solz) se še vedno pogosto uporabljajo danes, v kadilu, parfumih in aromaterapiji.

Topel, sladek, bogato smolnat vonj kadila iz smole je bilo zelo zaželeno blago priljubljeno po vsem svetu v Babilonu, pri Asircih,v Egiptu, v Perziji, Rimu, Grčiji in na Kitajskem. Prvi pisani viri omenjajo kadilov v 15. stoletju pr.n.št. v egipčanski grobnici.

Glavna uporaba je povezana s kadilom, seveda, kot sestavina kadila za uporabo pri verskih obredih. Podatki kažejo, da se kadilo uporabljali na ta način že Babilonci, Perzijci, Asirci in Egipčani. Danes je kadilo je še vedno glavna sestavina v mnogih različnih mešanicah kadila.

Za Grke in Rimljane, uporaba kadila ni bila omejena zgolj na dišavo; dom so zadimili s kadilom na žerjavici. Egipčani so imeli tudi druge načine uporabe kadila – zmlet v črni prah, so zažgane ostanke smole, uporabljali za poslikanje veke kot danes uporabljamo svinčnike za ličenje. Kadilo so uporabljali tudi kot parfum saj eterično olje izhlapeva počasi, in je še danes pomembno v proizvodnji parfumov. Solze in eterično olje kadila se uporablja tudi v potpuriju.

Čeprav danes kadila ne uporabljajo v zahodni medicini, so mu bile zgodovinsko gledano dodeljene številne zdravilne lastnosti: zastrupitve s trobeliko, pri raku, bruhanju, griži in vročici je zabeležena, da so uporabljali kadilo. Na Kitajskem, kadilo se še vedno uporablja pogosto kot del tradicionalne kitajske medicine.

Kadilo ima tudi vlogo pri aromaterapija in se pogosto opisuje kot pomlajevalno eterično olje. Vonj kadila, ki ga vdihnete pomirja in pomaga zbistriti glavo; je priljubljena eterično olje za uporabo v času molitve in meditacije. Vdihavanje aromea je lahko tudi koristno pri obravnavanju mnogih simptomov stiske in panike in s stresom povezanih bolezni. Parno vdihavanje je lahko tudi v pomoč pri boleznih dihalnih organov, kot so laringitis, kašelj in katar.

Aromaterapevtska masaža z eteričnim oljem kadila v osnovnem olju, lahko uporabljate na obrazu, vratu in lasišču, Lahko se uporablja za nego kože (še posebej za zrelo kožo), akne, abscese, brazgotine in rane, lahko pa pomaga pri sproščanju napetosti pri glavobolih. Topla kopel, ki vsebuje nekaj kapljic olja kadila pomaga odpravljati posledice nočne more in nenadnih strahov.

Kadilo eterično olje se dobro meša z drugimi olji začimb, citrus olji, baziliko, cedrovino, cipreso, evkaliptusom, brinovimi jagodami, geranijo, sivko, miro, neroli, vrtnico, sandalovino, vetiver in pačuli eteričnim oljem.

Mira

Mira je rdeče-rjava smola z grenkim priokusom (njeno ime izhaja iz hebrejske ‘Murr’ ali ‘maror “, kar pomeni, grenak). Pridobivajo jo iz vrst dreves (Commiphora) doma v Somaliji in vzhodnih delih Etiopije.

Tako kot kadilo, miro zbirajo tako, da zarežejo v lubje drevesa. Smola, ki leze na površje se strdi v temno rumene, rdeče solze, ki se skupaj z eteričnim oljem (pridobivajo ga s parno destilacijo iz solz) pogosto uporabljajo v kadilih, parfumih in aromaterapiji.

Mira je topel, bogat, začinjen balzamični vonj, ki je včasih rahlo grenak, in je bil, kot kadilo, izjemno dragoceno blago, v starih časih. V glavnem so ga uporabljali v procesu balzamiranja, da bi odložili propadanje telesa in zamaskirali ​​ nezdrave vonjave. Tako kot kadilo, je mira je pogosto sestavni del kadila, ki se uporablja pri verskih obredih. Ta povezava skupaj z grenkim okusom mire je predstavljala asociacijo na smrt, trpljenja in žalosti. Legenda pravi, da je bil ogenj, na katerem naj bi feniks umrl, nato pa se ponovno vstal zakurjen z miro in drugimi začimbami.

V svetopisemskih časih so miro, tako v obliki praška in kot eterično olje uporabljali v dragih parfumih.

Miro so uporabljali v številnih zdravilih. V antiki so jo uporabljali za čiščenje ran in šele v 19. stoletju so jo prepoznali kot blagodejno pri zdravljenje kašlja, prehladov, bolečin v grlu, zadahu iz ust, pri boleznih dlesni in gonoreji.

Smola Mire se je pokazala kot protivnetna, protiglivična, protimikrobna in antiseptična, in se danes uporablja v ustnih vodah in zobnih pastah, in v številnih kremah in zdravilnih mazilih za manjše težave s kožo.

Dokler niso uvedli morfija in drugih zdravil proti bolečinam, so uporabljali miro kot analgetik. Mira se danes uporablja kot sestavina v nekaterih kozmetičnih izdelkih, in kot aroma v hrani.

Tako kot kadilo, tudi miro pogosto opisujejo kot pomlajevalno eterično olje. Mirino eterično olje se lahko uporablja za zdravljenje kožnih težav (e.g. ekcem, dermatitis, brazgotine, rane), razjede v ustih, ustne okužbe in bolečine v grlu, ter pri glivičnih okužbah, kot je atletsko stopalo in soor. Eterično olje se dobro meš s cedrovino, koriandrom, cipreso, kadilom, geranijoe, brinom, limonsko travo in pačulijem.

Zaključek

Kadilo in miro sta cenjena zaradi svoje dišave že od antičnih časov, in tako zavzemata pomembna mesta v dolgi zgodovini dišav. Kljub njihovi starosti, ti edinstveni aromi še vedno vplivata na naša življenja, in njun simboličen pomen ju je zapisal v zgodovino.

Vir: bansi.si