Ko je že tretji dan ni bilo domov, smo se začeli spraševati kaj se je zgodilo z njo.
Šla sem do vseh sosedov in spraševala, če so jo videli.
Prehodila sem sosedov travnik in gozd, kjer se je zadrževala.
Četrti dan sem vedela, da se je nekaj zgodilo. In ko se je potem, ko sem jo klicala v mislih pojavila na vratih v energijski obliki, sem vedela, da je zapustila to raven.
Vstopila je v hišo in se po stopnicah vzpela do sobe moje starejše hčerke.
S svojimi notranjimi očmi sem jo opazovala in v sebi čutila bolečino.
Toliko žalosti se je dvigalo nekje iz globin. Čutila sem koktajl občutkov.
V sebi sem vedela, da je ne bomo več videli. Da je odšla.
In nihče me ne bi mogel pripraviti na občutke, ki so me preplavili.
Dokler ne odidejo v resnici sploh ne veš kako zelo so del tvojega življenja.
Kako obogatijo tvoj vsakdan in v dom vnesejo veselje in toplino.
Naša črna sfinga je bila z nami dobrih 15 let.
In v teh letih sobivanja je postala del naše družine.
Tisti, ki živali nikoli niso imeli, se pogosto čudijo, kako lahko nekdo, ki je dom delil z živaljo, žaluje, ko le-ta umre. Proces žalovanja za hišnim ljubljenčkom, s katerim si 15 let delil življenje, tako vesele in žalostne trenutke, lahko traja. To vem.
Vendar je kljub temu smrt nekaj, kar te zaznamuje.
Pa v resnici sploh ni pomembno ali umira oseba, žival ali odnos.
Izguba je lahko izjemna priložnost, da odpreš svoje srce na široko in povečaš svojo kapaciteto, da avtentično ljubiš sebe.
In proces, skozi katerega te izguba vodi, je povezan s petimi stopnjami žalovanja, ki jih je v svoji knjigi On Death and Dying (1969) fenomenalno opisala Elizabeth Kübler-Ross. V originalni izvedbi Elizabeth opisuje serijo čustvenih stanj, s katerimi se sooča oseba, ki je priča smrti, zavrnitvi ali drugi ekstremni situaciji:
Zanikanje — “V redu se počutim.”; “To se ne more dogajati meni.”; “To je pomota.”
Jeza — “Zakaj jaz? To ni pravično!”; “Kako se to lahko dogaja meni?”; “On je kriv!”
Pogajanje — “Vse bom naredila za še nekaj skupnih let.”; “Plačala bom, kolikor bo treba, samo da …”
Depresija — “Tako žalostna sem, vse je brez zveze.”; ” Itak bom kmalu umrla, to nima smisla.”; “Pogrešam svoje najdražje, zakaj bi sploh nadaljevala?”
Sprejemanje — “Vse bo okej.”; “Ne morem se več boriti s tem, raje sprejmem.”
Fazi šoka, ko večkrat pomisliš, da vse skupaj ne more biti res, da so le slabe sanje, sledi reakcijska faza, v kateri se pojavita jeza in občutki krivde (če bi le prej opazila, da nekaj ni v redu, če bi bila bolj pozorna in bi bila več časa z njo), pa zanikanje in depresija.
Iz druge faze sem postopoma prešla v fazo predelovanja. Še vedno sem v njej.
Pravijo, da takrat, ko je predelovanje zaključeno, sledi zadnja, četrta faza nove orientacije.
Bolečino izgube pa ne doživljaš le ob izgubi ljube osebe ali živali.
Kakršnakoli izguba te vodi skozi te iste faze, skozi katere se moraš premakniti.
Ko sem se pogovarjala s svojo stranko o njeni izgubi službe, je z menoj delila, kako uničujoče je nanjo vplivalo razkritje resnice. Ko se je morala soočiti s svojimi pričakovanji, ki so bili v nasprotju s tem, kar se je v resnici zgodilo.
Ugotavljali sva, da je izguba nečesa, kar ti je ljubo vedno šok.
In kako se premikamo skozi žalovanje, ki sledi izgubi.
Premlevali sva odzive, ne glede na to, da vsak potuje skozi na svoj način in v svojem tempu.
Zato je pet stopenj, ki sem jih podelila malo višje pot, kjer se lahko vedno znova vračaš nazaj in ponavljaš prejšnje stopnje, dokler resnično ne sprejmeš situacije v celoti.
Ob tem sem se spomnila, kako sem skozi teh pet faz potovala tudi takrat, ko sem izgubila varno povezanost v odnosu, ki mi je veliko pomenil.
Prva faza, skozi katero potuješ, je zanikanje, kjer ne moreš dojeti in si priznati, da je odnos zaključen. Ko je mene zapustil fant, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se sprijaznila z dejstvom, da sem ostala sama. V tem času sem še vedno hodila k njemu, ga klicala in danes vem, da sem mu morala iti pošteno na živce, ker ga nisem pustila pri miru. V tej fazi se nikakor nisem mogla sprijazniti z realnostjo in brez dvoma sem zanikala, kako močno me je vse skupaj potrlo.
Temu običajno sledi jeza. Ko ti realnost pride do živega in dojameš, da je resnično konec, je značilno, da želiš na vsak način vedeti, zakaj je do tega prišlo. V tej fazi sem samo sebe najedala, kaj je narobe z menoj in zakaj se je to zgodilo prav meni. »Zakaj jaz?« je pogosto vprašanje v tej fazi, na katero nikoli ne dobiš zadovoljujočega odgovora. Oseba, ki je bila zapuščena, se počuti izdano, kar v njej vzbudi ogromno jeze. V tej fazi pogosto vznikajo na površje vse situacije in okoliščine, kjer si ugajala in se prilagodila za ljubo miru ali v dobro osebe, ki je odšla, kar prebuja jezo in bes. Žal so tarče jeze pogosto prav tisti ljudje, ki poskušajo ali želijo pomagati.
Temu sledi želja po pogajanju, kar pogosto vodi v željo po tem, da bi se pogodila, kjer je ponujeno marsikaj. V tej fazi je značilno, da bivši partner obljublja, da se to, kar je povzročilo zlom odnosa, ne bo ponovilo. In tukaj slišimo obljube, da se oseba lahko spremeni in je pripravljena narediti vse za novo priložnost. Pogosto smo ženske v tej fazi pripravljene sebe še bolj ponižati in pogosto se čudim zgodbam, kjer ženske vzamejo svoje bivše može nazaj v odnos po nekaj mesecih ali letih, ko se zgodbe, ki so jih začeli, ne končajo, kot so sprva pričakovali.
In kadar prošnje ne zaležejo in ne prepričajo partnerja, da bi ostal, sledi apatija. Depresija, ki vznikne, ima svoj namen, kajti to je način, kako razpleteš povezave, ki si jih ustvarila, ko si bila v odnosu. Vezi so predmet izmenjave energije, ki poskrbijo, da smo v odnosu zainteresirani in da vlagamo svojo energijo v odnos. To, na kar pogosto pozabljamo, je, da je izmenjava lahko pozitivna in ljubeča ali pa je negativna in sovražna. Dejstvo je, da imajo naši možgani raje negativno vez kot pa nobene.
Zato psiha potrebuje čas, da presortira stvari v notranjosti, da obnoviš svojo avtonomnost in svoje življenje postaviš na novo. Velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik, pravi, da potrebujejo 7 do 8 let, da se naravno premaknejo skozi fazo žalovanja za izgubljeno ljubeznijo in stopijo v zadnjo fazo sprejemanja.
Slabo podprta izguba ljubezni in slabo zaceljeno srce lahko osebo spremenita v žrtev te izgube za vse življenje.
Žal ne drži, kar pravijo, da čas celi rane. Ti jo zaceliš.
S strtim srcem moraš ravnati enako kot z zlomljeno kostjo.
Predstavljaj si, da si zlomiš nogo in ti zdravnik pri pregledu reče: Samo čas ji dajmo, kmalu se boste počutili bolje. Zlomljeno srce, tako kot zlomljena noga, potrebuje nego, da se pravilno zaceli.
Faza sprejemljivosti s seboj prinese pomirjenost s tem, da je odnos končan.
S tem pride tudi čas za premik naprej. In razhod postane priložnost za preboj, kjer travmo spremeniš v zmago.
Ena najmodrejših stvari, ki jih lahko narediš, je, da čustva ob razhodu uporabiš kot katalizator za svoje prebujenje, za svoj razcvet, da resnično postaneš ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.
Kajti bolečina razhoda vedno razkrije vse tisto, kar si leta pometala pod preprogo.
Vse tisto, kar si leta zanikala, te zdaj gleda naravnost v oči in soočena si z vsemi načini, kako si svojo moč dala v roke drugi osebi v upanju, da te bo rešila. Vse pride na površje v pregled, kar je lahko preplavljajoče.
Ko si v fazi prehoda, se nimaš kam skriti.
Življenje te je odprlo, in kot pravi Leonard Cohen v svoji znani pesmi: »V vsaki stvari je razpoka. Tako svetloba vstopa.«
Svetloba te sili v rast, sili te naprej in tvoja izbira je, ali greš v korak s tem ali se upiraš.
Lahko se izgubiš v otopelosti, depresiji in popolnoma izgubiš vero v ljudi, kar vodi v zapiranje vase in izolacijo.
Če se zapreš in vdaš ter uporabiš razočaranje kot izgovor, da se skriješ, v upanju, da te tovrstna bolečina nikoli več ne bo dosegla, se ti lahko zgodi, da v procesu izgube ljubezni izgubiš tudi stik s seboj, kar je precej bolj boleče.
Lahko pa bolečino izgube ljubezni uporabiš, da razkriješ in se v sebi spogledaš z iluzijo, ki jo dopuščaš že dlje časa, in z vzorci, s katerimi se do tega trenutka preprosto nisi bila voljna spogledati.
Izbira je vedno zgolj in samo tvoja.
Izziv pa brez dvoma leži v tem, da dokler svoje rane ne zaceliš, ne boš z zaupanjem in odprtostjo vstopila v nov odnos, ker boš v naslednji odnos nesla to, česar v tem, ki se je pravkar končal, nisi predelala v sebi.
Ne pozabi, sebe vedno neseš s seboj!
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
