November je pod okriljem Luči, praznovanja Luči in zato sploh ni nič čudnega, da v tem času izkušaš tudi izzive v povezavi z lučjo, ki jo nosš v Sebi.

Čisto vsak na ta planet prinaša svojo Luč.
In ta Luč ima svoj edinstven okus in barve.
Je esenca tega kdo si. In zato jo je modro poznati.

Vendar se že zelo zgodaj začne dogajati to, da to luč poskušajo tisti okoli tebe ugasniti.
In ja, kasneje, ko odrasteš, se boš počutila napadeno ali vsaj izzvano, ko ti bo okolica pritiskala na stikala v tebi.
Morda boš stvari prevzela nase in mislila, da si ti kriva, ker si v nekomu sprožila proces in je zdaj jezen, razočaran in se počuti ogoljufanega. Zaradi tebe.
Zagotovo se boš kdaj počutila žrtev okoliščin in dotične osebe.

In zase vem, da sem potrebovala tri desetletja, da sem dojela, da nisem kanta za smeti za druge.
Da je to, da se nekdo spuca kot temu pravijo na meni, nekaj, kar mi ni treba sprejeti in tega skozi svoj sistem preobražati.
Iz preprostega razloga, ker ni moje.

Vendar sem do tega morala priti.

Ker sem že kot otrok prevzela ta način, da sem bila grešni kozel za vse.
Ko je kdo imel pet minut časa, sem bila tisti blažilec med ljudmi, ki je pogoltnil vso čustveno navlako, ki so jo drugi zbruhali iz sebe.

In vse to je bil moj preživetveni mehanizem.
To sem počela, da sem v tem svetu preživela.

Dokler nisem prišla do tega razumevanja, da kot Varuhinja Luči s seboj prinašaš luč, ki ljudi okoli tebe moti.
Da je ta luč moteči faktor v družini in pri ljudeh, s katerimi prihajaš v stik, čutiš.

Čutiš, da ljudi vznemirjaš, jih motiš.
In to poskušaš reševati s tem, da se ugasneš, se pomanjšaš, se narediš nevidno.

Zato je za tiste ženske, ki so prevzele v svoj notranji arhetipski tim grešnega kozla tako težko, da se izpostavijo in postanejo vidne.
Ker je to v nasprotju s prepričanjem, da v kolikor se bodo izpostavile, ne bodo preživele.

In če je to aktivno v tvoji notranjosti to ni nekaj, s čimer bi se lahko logično pomirila ali to odmeditirala stran. Ker je vodilni vzorec preživetja narediš vse, da do tega ne bi prišlo.
Da bi preživela.

In se ne izpostaviš.

Ob tem, da imaš v svojem dušnem dogovoru, da se moraš izpostaviti in sebe podeliti z ljudmi in s svetom.
In tukaj si v notranjem boju sama s seboj.
Na tebi je, da osvetliš svojo notranjo senco s svojo svetlobo.

Živčni sistem ženske, ki ima dušni dogovor, da je visoko občutljiva, intuitivna in empatična duša, je zvezan drugače kot živčni sistem večine ljudi. Posledica tega je veččutno zaznavanje.
Kar v praksi pomeni, da so tako fizični, kot tudi čustveni, energijski in mentalni sistem nastavljeni drugače.

To je tako, kot bi imela širokopasovni notranji internet, ki prevaja velike količine informacij na vseh nivojih.
Če ta sistem ni natreniran to lahko povzroča preplavljenost, kratke stike v prenosu informacij, trpljenje in bolečino, ki je ne razumeš.

In seveda lahko kriviš svojo pretirano občutljivost za trpljenje, ki ga izkušaš.
Vendar v resnici ni težava v pretirani senzitivnosti.

Težava je v pristopu do občutljivosti in v temu, da se počutiš kot žrtev kar običajno vključuje druge ljudi, ki postanejo odgovorni za bolečino, ki jo izkušaš.

Brez senzitivnosti življenje izgubi svojo magičnost.

V kolikor si prevzela s strani družbe ali družine, da je občutljivost šibkost, se ti nikoli ne bo v polnosti razkrilo darilo, ki ga senzitivnost prinaša s seboj.

Ravno senzitivnost je tista, ki ti omogoča, da okusiš in izkusiš globine.
Zaradi svoje senzitivnosti lahko prisluhneš svojim potrebam in sanjam.
Senzitivnost je tista, ki ti omogoči, da si Darilo ljudem in svetu.
Senzitivnost je tista, ki ti razkrije lepoto in prefinjenost božanskosti, ki jo življenje skriva v sebi.

Ravno pretirana senzitivnost je tvoje največje Darilo, ki ti omogoča, da si uglašena in v poslušanju informacij, ki jih tvoja širokopasovna povezava notranjega interneta prevaja.

Senzitivnost je izjemno darilo, ki ti je na voljo in zaradi katerega imaš kapaciteto, da v odnosu z ljudmi poslušaš nianse, detajle, energijske zgodbe, ki jih ne znaš niti ubesediti, kaj šele, da bi jih lahko obrazložila.

Zakaj narediš stvari, kot jih narediš!?
Ker tako čutiš. Ker ti tako zapoveduje tvoja notranja senzitivnost.

V tistem trenutku ne zmoreš razložiti zakaj si se odločila, kot si se, vendar pride dan, ko veš.
In ko lahko stvari tudi obrazložiš.

V vmesnem času pa moraš brezmejno zaupati Vase in se zanesti nase, da ne nasedeš idejam ljudi okoli sebe.
Biti moraš pripravljena na to, da si malo čudna in da te ljudje ne bodo razumeli.
Ker ni na njih, da te razumejo. Na tebi je, da razumeš sebe.

Senzitivnost je močno orodje, ki ti je na voljo.
Nimajo ga vsi.

Senzitivnost je vitalen element narave in brez senzitivnosti ne moreš čisto zares postati ta ženska, za katero si se rodila, da si. Dozoreti na dušni ravni.
Se razcveteti.

Senzitivnost je tista, ki je vodilna sila v prebujenju.
Omogoči ti, da v sebi najdeš tiste brezmejne odtenke lepote, radosti, ljubezni, resnice in miru, ki so del bogate tapiserije življenja.

In prvi korak, ki je na tej poti nazaj k sebi potreben je, da se pomiriš s svojo občutljivo naravo.
Da sprejmeš sebe in svojo senzitivnost kot nekaj, kar ti je dano kot Darilo.

To terja, da stopiš ven iz svoje žrtve in dojameš, da nisi žrtev okoliščin in drugih ljudi.
Da se stvari ne dogajajo tebi temveč zate.

In ta premik v dojemanju sveta, tvoje percepcije in pogleda na stvari je prva stvar, ki jo je nujno narediti, ko izbereš, da zavestno stopiš v svoj dušni dogovor varuhinje Luči.

Sprememba pogleda na senzitivnost je eno tistih orodij, ki jih bom s teboj delila v spletnem intenzivu spletni intenziv v sedmih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.

Pogledale bomo v arhetip Žrtve in to kako empatijo uporabi, da je žrtev okoliščin in ljudi, ter s tem sabotira svoj dušni dogovor, da osvetljuje temo zase in za druge.

Pogledale bomo kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Če se vrnem na začetek zapisa… ja žrtev je eden tistih notranjih arhetipov, ki pride v ospredje in kriči na vse grlo, ko si v svojem življenju soočena s stvarmi, ki so neudobne in hitro ti pove, da se ti je zgodila krivica.

Notranja budnost in predvsem poznavanje teh notranjih zaveznikov je tisto, ki mi omogoča, da prepoznam kateri se oglaša in želi na igrišče mojega življenja, da bi odigral svojo igro.

Na koncu je vedno moja izbira kako se bom odzvala.
Senzitivnost pa mi pomaga, da prepoznam, kaj je na stvari.

Če si pripravljena, da svoje življenje igraš zavestno in kot prebujena ženska se mi pridruži v spletnem intenzivu Varuhinja Luči.

Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Pravijo, da zdrava doza občutka krivde človeka lahko motivira, da prisluhne, se nauči in deluje bolj konstruktivno, sram pa je tisti, s katerim v resnici ne dosežeš tega, kar si želiš doseči.

Sram ne motivira.
Sram uničuje.

In iskreno, to čutim v sebi že od nekdaj.
Vedno se vedela, da se vzgoja z zasramovanjem ne obnese.
Vendar je eno, da to znotraj sebe čutiš in veš, nekaj popolnoma drugega pa je, ko prideš do razumevanja in lahko to tudi ubesediš.

V zadnjih letih številni strokovnjaki skozi raziskave dokazujejo, da je velika razlika med sramom na eni strani in občutkom krivde na drugi strani.

Občutek krivde je povezan z obnašanjem, medtem ko je sram osredotočen na identiteto osebe.

Toksičen sram vznika iz globoko vsajenih občutkov nesprejetosti, nevrednosti in neljubljenosti, ki ima svoje korenine v otroštvu.

Aktivira strah, da nisi dovolj xyz in da si zguba.

To je tisti občutek, ko v sebi čutiš kot da si pokvarjena, da si polomljena, da je nekaj s teboj hudo narobe, nekaj, kar je neopisljivo, česar ne moreš ubesediti in vendar je tako globoko del tvoje identitete, da ti vedno znova onemogoča, da bi se izpostavila in postala vidna.

Ta občutek polomljenosti v sebi, občutek, da je s teboj nekaj hudo narobe, vpliva na občutek nemoči in brezvoljnost, ki je ne moreš pozdraviti z zunanjimi stvarmi.
In pogosto je diagnoza depresija.

Sram je najpogosteje tisti občutek, ki se skriva pod jezo, pod žalostjo, pod strahom in občutki krivde.

Sram je temeljni občutek, ki te drži ujeto na mestu.

Izziv s toksičnim sramom je v tem, da pogosto vodi v odvisnosti s katerimi poskušaš omiliti to notranjo bolečino, ki jo sram povzroča. To bolečino čutiš kot fizično bolečino v telesu.
Vodi pa tudi v ločevanje, v osamljenost in umik od ljudi, v nepovezanost.
Kar je v času v katerem živimo velika težava.

Sram za razliko od krivde ne vodi v spremembo.
V resnici naredi ravno kontra, prepreči spremembo, rast in razvoj in povzroči ujetost.

Še vedno je v meni živ spomin na to, kako zataknjeno sem se počutila, ko sem bila deležna zasramovanja v duhovnih krogih.
Ker po vseh teh letih dela na sebi bi se pa že moralo nekje poznati.
Ker bi morala biti bolj strpna in ljubeča, če delam na sebi že tako dolgo.
Ker jeza in žalost in ostala čustva niso zaželena.
Biti bi morala pozitivno razpoložena ves čas.

In tega nisem znala.
Zato sem v sebi čutila, da je nekaj hudo narobe z menoj.
Tisti ljudje, s strani katerih sem upala, da bom deležna podpore in povezanosti, sem bila deležna zasramovanja, ker nisem ustrezala merilom razsvetljenja.

Danes vem, da sram aktivira obrambne mehanizme in povzroči, da greš v obrambo, skrivanje, da se potegneš vase in utihneš.

Ne spodbudi te, da bi stopila korak nazaj in od daleč pogledala česa te situacija uči in kaj bi lahko naredila drugače.
Lahko bi rekli, da ti sram onemogoči, da bi karkoli spremenila ali naredila drugače.

Zakaj?
Ker se počutiš ogroženo.

Izkušnja sramu je povezana z limbičnim sistemom možganov.
S tistim delom možganov, ki aktivira avtonomni živčni sistem in te požene v boj ali beg.
S sramom ne moreš logično ali racionalno razpravljati.
Gre za avtomatski stresni odziv, ki dobesedno ugrabi tvoje možgane.

Sram aktivira potrebo po tem, da se zaščitiš pred napadom.
V možganih aktivira iste tokokroge, ki poskrbijo, da se skriješ pred fizično nevarnostjo.

Zato sploh ne preseneča, da se takrat, ko se v tvoji notranjosti aktivira sram pomanjšaš, se poskušaš skriti in narediti nevidno. Avtomatično želiš biti anonimna in se tudi pod točko razno se ne želiš izpostaviti.

Je potem kaj čudnega, če sistem skozi zasramovanje doseže, da se ljudje ne želijo izpostavljati in želijo biti anonimni tudi takrat, ko bi bilo nujno potrebno, da bi se postavili zase, za svoje otroke ali za prihodnost človeštva!?

To česar večina ne ve je to, da sram povzroča fizično uničenje v telesu.
Sram dobesedno razžira človeka. Vpliva na biološke spremembe v telesu.
Skupaj z željo po izničenju, po temu, da sploh ne bi obstajala.

Sram povzroči, da se počutiš kot najbolj grozna oseba na tem svetu.
In želiš si, da bi bila boljša oseba.

Vendar je samo-refleksija, pogled vase, ki je potreben, da bi izboljšala svoje življenje nekaj, kar čutiš kot grožnjo. Zato raje ostajaš v mehanizmih boja, bega ali ignorance, da bi zaščitila sebe. Da bi preživela.

In s tem se cikel samo ponovi.
Ostajaš ujeta v istih tokokrogih.

Sram povzroči, da ne želiš zares pogledati vase in se soočiti s seboj, ker če bi to naredila, bi to potrdilo dejstvo, da je nekaj narobe z teboj, da nisi dovolj dobra, da si slaba oseba.
In tako ostajaš ujeta.

Sram je čustvo, ki ga ne moreš razrešiti skozi kognitivno terapijo, skozi spremembo prepričanj, ker sram nima veze s prefrontalnim korteksom, kjer procesiraš občutek krivde.
Sram je avtomatični odziv na grožnjo in ne kognitivni proces, zato je potreben drugačen pristop v kolikor ga želiš razpustiti v svoji notranjosti.

V prvi vrsti je potrebno prepoznati in biti sočutna do sebe in do dejstva, da je sram nekaj, kar se kot virus prenese iz starša na otroka. Postati moraš starš sama sebi in biti prijazna in sočutna s seboj. S tem se vse začne.

S prijaznostjo do sebe in s seboj.
Povezanost s seboj je ključna.
Da si dovoliš videti in začutiti.

Ko ljubeče sprejmeš svojo bolečino in sram, se zdravljenje lahko začne.
In naslednji korak je, da se soočiš s svojim sramom. In s tistim, ki te je zasramoval.
Kajti preobrazbo lahko narediš le, ko se počutiš dovolj varno, da se spogledaš s tem, kar je v tebi in se nehaš izgubljati v ujetosti v ciklih, ki jih ponavljaš v neskončnost.

Žal tega največkrat ne zmoremo same.
Zase vem, da nisem zmogla sama.
Kar je bil ponovno vir sramu.

Ker bi morala to narediti sama.
Saj veš, kako te novodobno gibanje uči, da je vse na tebi.

Jaz sem poiskala pomoč, da sem sploh prišla do temelja tega, kje se je skrivala težava v meni.
In skozi intenzivno izobraževanje sem se izurila v tem, da lahko pomagam tistim, ki poiščejo pomoč.

Če čutiš, da imaš težavo s sramom in si pripravljena, da se soočiš z njim, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena