Izgubljena, nesrečna in osamljena je prišla na druženje, kjer je podelila svojo zgodbo…
»Sem mamica trem otrokom. Ne vem več, kje se me drži glava.
Vsi me potrebujejo, vsak ima svoje obveznosti, kjer moram prisostvovati.
Sem tajnica, taksi voznica, kuharica, sobarica, učiteljica.
Perem, likam, kuham, pospravjam, učim se z njimi, delam naloge. Mene sploh ni.

Sploh ne vem več kdo sem. In ko mi mož reče, če bom imela kaj časa zanj bi kar popenila, ker kdo si bo pa vzel čas zame!?«

»Ne glede na to kako zelo se trudim, nikoli nisem dovolj.
In občasno imam občutek, da sem čisto preveč za okolico.
Še posebej takrat, ko se pritožujem, ker ne zmorem več.«

»Res se trudim, da bi zmogla biti vse za vse.
Trudim se, da ustrežem ljudem okoli sebe, a je vedno kaj, kar se ne izide.
Ne glede na to, kako zelo se trudim.

In skušam biti prijetna in prijazna in strpna, samo enostavno ne zmorem več.
In ko znorim in se razpizdim se zaradi tega kritiziram in napadam samo sebe.

Vem, da moram postaviti mejo, o tem berem povsod.
In res se trudim, da bi bila odločna, a se je ob tem počutim plašno kot srna.

Želim si biti to kdor jaz sem in želim biti svobodna.
Samo ko naredim korake v tej smeri, se vedno znova najde kdo, ki me utiša.

Kar skočila bi iz svoje kože.«

Tina ni več vedela kam naj se usmeri, kaj naj podpre s svojo energijo, ker je bilo vedno znova videti kot da so bili vsi poskusi sabotirani.

Sama zase je trdila, da je neorganizirana, raztresena in zmedena.
Da je težava v tem, ker se ne more osredotočiti.
In da v resnici sploh ne ve, kaj bi sploh rada.

Trudila se je vedno bolj.
Delala vedno več.
Vstajala bolj zgodaj, da bi uspela narediti vse, kar je življenje terjalo od nje.
In ne glede na vse poskuse je imela vedno znova občutek, da je zguba.

Ko sem ji rekla, naj naiše vse kar se spomni, da je naredila tisti dan na list papirja, je pisala kar nekaj časa.

Sledilo je navodilo, da pred vsako stvarjo, ki jo je napisala, napiše praznujem, da…

Bila je osupla.
»Čakaj malo, kako to misliš, da napišem, da praznujem, ker sem peljala najmlajšo v vrtec!? In da napišem, da praznujem, ker sem šlaa do veterinarja po tablete za našo Ajo!? In da praznujem, ker sem šla do Lidla v nabavo!?«

»JA, točno to,« je bil moj odgovor.

Da praznuješ, da si bila točna, ko si jih peljala v šolo. Da ste prišli pravočasno.
Da praznuješ to, da si uspela pred tem zložiti perilo in peljati psa na sprehod.
Da praznuješ to, da si imea svojih pet minut za kavo.

Da praznuješ svoje življenje v majhnih odmerkih. Vsak trenutek v dnevu.

Ker naučeni smo, da so praznovanja rezervirana za velike stvari.
Ženske specifično smo naučene, da je praznovanje samo za posebne primere.

Moški na drugi strani praznujejo kar naprej
Koliko zgodb si slišala o veeeelikih ribah, ki so jih ujeli.
Ali o kilometrih, ki so jih prevozii tisti dan s kolesom.
Moški praznujejo male zmage vsak dan.
Tako smo jih naučile mame.
Moški so pohvaljeni in praznujejo.
Ženskam se zdi to patetično.
Brezvezno.

Verjamemo, da se bomo spremenile, če se bomo počutile dovolj krivo.
In se napadamo, ko stvari ne gredo kot si želimo.
In verjamemo, da bomo s tem napadanjem sebe in zasramovanjem sebe, ker kako sem lahko tako neumna, da tega ne znam ali ne zmorem, prišle tja, kamor si želimo.

Eden najbolj toksičnih načinov, kako Patriarhat spodkopava žensko je izolacija, ki jo ženska čuti, ko izkuša preplavljenost opravil in nevidnega dela, ki ga opravlja za druge, pa le-to ni niti prepoznano, niti ugledano. Veš zakaj!?
Ker se ženski ne zdi nič posebnega vse kar počne.
Ker je vse kar dela in lahko naredi samo-po-sebi-umevno.

Ker ženska ne ceni in ne opazi, kaj šele da bi praznovala vse, kar naredi.

Ženska naredi 97% in se napada za tiste 3% ki jih ni uspela narediti.
Ženska ustreza 97% kriterijem, ki jih neko delovno mesto terja in se sekira zaradi tistih manjkajočih 3%.
Žensko na predstavitvi pohvali 97% ljudi, pa bo vso pozornost dala tistim 3%, ki jo bodo skritizirali.

Ženska svojo pozornost usmeri na 3%, ki niso uspeli.
Zakaj?

Ženska stvari vzame osebno.
Identificira se s tem, da ji stvari nikoli ne uspejo. In da stvari nikoli ne naredi prav.
Da nikoli ni dovolj.

Samo-napadanje je vgravirano v žensko psiho.
Nevidno je za večino žensk.

»Kako sem lahko tako neumna, da tega nisem pogruntala sama!?« je komentar večine žensk, ko dobijo informacije, ki jih delim s tabo.

Praznovanje Življenja je praksa, ki ti pomaga prepoznati in zaupati v to, da si dobra. Da si dovolj.

Ko se začneš osredotočati na praznovanje, namesto na samo-napadanje, v sebi ustvariš identiteto, ki stvari naredi prav.
Praznovanje sebe sporoča tvoji podzavesti, da lahko zaupaš vase in v to, kar si želiš v življenju. Da lahko zaupaš v to, da se ti v življenju dogajajo dobre stvari.

Ko si zapisuješ kaj praznuješ in prepoznaš svoje dosežke, okrepiš signal v svoji notranjosti za zmagoslavje, za praznovanje, to začutiš v svojem telesu in to vpliva na izbire, ki jih delaš v svojem življenju.

Praznovanje Življenja je praksa, ki ti pomaga negovati sebe.

V družbi, kjer je ženska naučena, da kritizira sebe, sodi in se pritožuje, je globoko zdravilno, če praznuješ namesto tega.

Skozi to, ko v svojem telesu začutiš občutek praznovanja in ga vedno znova ponavljaš reorganiziraš svojo notranjost, da se osredotoča na zmage in stvari, ki jih lahko praznuješ v svojem življenju, namesto na izgube in na to zaradi česar sebe napadaš, kritiziraš in se obsojaš.

Praznovanje te vodi v to, da
… prepoznavaš dobre stvari v svojem življenju
… uživaš v sedanjem trenutku
… se veseliš prihodnosti

Bodi Sijajno!

Sodobna ženska leta, kaj leta, desetletja preživlja v moškem svetu.
V svetu, v katerem je moškost visoko cenjena in bolj spoštovana kot ženstvenost.
In sodobni svet nas sili v moško energijo, pogosto zavoljo preživetja.

Moška energija ti brez dvoma pomaga narediti stvari, usvojiti cilje, pomaga ti pri strategiji in prepračunavanju, pri samozadostnosti in neodvisnosti. Težava je v tem, da moški način, kjer se usmeriš na cilj, greš za rezultati in dosežeš, kar si si zastavila, ženske nikoli ne napolni. Moški so tisti, ki rastejo skozi dokazovanje, doseganje, izzive in tekmovalnost.

Žensko pa to na dolgi rok izčrpava. Pušča jo prazno, ločeno od njene ženske moči, ločeno od njenega centra.

Ko je ženska v moški energiji, to ustvari težave v odnosu z moškim. Možata ženska v  odnosu z moškim ne ustvari potrebne polarnosti, ki bi moškega navdihnila k dolgoročni zavezi. In to ne glede na njeno fizično privlačnost, lepoto in inteligenco.

Dejstvo je, da moški hrepeni po ženstveni ženski.

Tako kot ženska hrepeni po možatem moškem, ki jo zaščiti, poskrbi zanjo in vodi, tudi moški hrepeni po ženstveni ženski, ki ga sprejema, podpira in zna zanj ustvariti prostor, v katerem začuti toplino, domačnost in ljubezen.

Tvoja Ženstvenost je povezana z nežnostjo, ljubečnostjo, prijaznostjo, globoko povezanostjo, srčnostjo, sprejemljivostjo, pa tudi divjostjo, mističnostjo in kaotičnostjo. Tvoja ženstvenost odpira vrata z ljubeznijo. Izžarevanje svetlobe je tisto, ki odpira vrata srca.

V stiku s svojo ženstvenostjo se zavedaš svoje Edinstvenosti, enkratnosti in neponovljivosti. V sebi čutiš jasnost glede tega kdo si. Enostavno veš, da si tukaj z razlogom in da v sebi nosiš Darilo, ki ga imaš, da ga podeliš s svojim moškim in s svetom.

V svoji ženski Naravi čutiš željo po povezovanju z drugimi točno takimi kot so. Povezana s svojo žensko naravo veš kdo si in ne poskušaš ljudi pripraviti do tega, da te imajo radi, da ti dajejo ali se spreminjajo zaradi tebe. V sebi čutiš moč globoke povezanosti, ki jo poznamo kot intimnost. Veš, da intimnost lahko izkusiš le, ko si povezana najprej s seboj in utelešena v svojem ženskem telesu.

Ženstvenost je povezana s Senzualnostjo. Senzualnost pomeni, da ženska čuti z vsemi svojimi čuti in se zna sprostiti v svojem ženskem telesu. Ženstvena ženska je radovedna, raziskuje življenje in čuti živost v svojem telesu. Izkuša svet z vsemi svojimi čuti in zna uživati v trenutku, tukaj in zdaj.

Ženstvenost te poveže s samim virom Kreacije, kjer se zavedaš, da svoje življenje kreiraš v tem trenutku, tukaj in zdaj. Kreacija  je dejanje stvarjenja. Dejanje kreacije je dejanje uglaševanja na vibracijo, ki že obstaja v polju vsega kar je (v polju vseh potencialov) in ta uglasitev na vibracijo prinese v tvoje življenje tisto, na kar se uglašuješ. In v samem bistvu kreacije je igrivost. Ti si instrument skozi katerega se božansko izraža v svetu tukaj in zdaj.

Tvoja ženska narava je raznolika, v sebi ima tako temne, kot svetle dele, tako mir kot nevihto, tako ljubezen kot sovraštvo. Avtentična ženska ve, da je iskrenost ključnega pomena in v sebi čuti zaupanje vase, da se pokaže točno takšna, kot je, brez potrebe po skrivanju ali prilagajanju.

Vsaka ženska v sebi nosi globoko notranje vedenje, intuitivno moč, ki je del njenega Darila, ki ga ima, da ga podeli z ljudmi in s svetom. To je tisto, kar v ljudeh, ki pridejo v stik z ženstveno žensko vzbudi občutek domačnosti in pogosto moški takšno žensko opišejo, da se v njeni družbi počutijo, kot bi prišli Domov.

Ženstvena ženska se zaveda, kako pomembna je ranljivost in je voljna odpreti svoje srce, da se skozi njo izrazi njena ženska Duša. Moški si želi spoznati žensko v vsej njeni veličastnosti, brez mask, brez persone, brez fasade in ustvarjanja lažne podobe.

Moški globoko hrepeni po ženstveni ženski, ki ve, kako ga sprejeti točno takega kot je. Sposobnost ženske, da odpre svoje srce in sprejme moškega, njegovo možatost, njegovo moč in njegova darila, je tisto, kar je za možatega moškega pri ženstveni ženski neustavljivo privlačno. Ko ženska resnično utelesi svojo ženstvenost, se moški ob njej popolnoma stopi. Resnično je pripravljen zanjo narediti vse, kar je v njegovi moči.

In težava številnih žensk v sodobnem svetu je, da sicer hrepenijo po možatem moškem, vendar so v svoji moški energiji in se zaprejo za sprejemanje. Večina žensk se tega ne zaveda in zato vedno znova izkušajo nezanimanje s strani moških ali pa si moški to, kar potrebujejo poiščejo drugje.

Odprtost, sprejemljivost, negovanje in dopuščanje so temeljne kvalitete ženstvenosti, ki jih je potrebno prepoznati, si jih priznati, jih objeti v sebi, da bi jih lahko zaživela v svojem vsakdanu.

Šele takrat, ko je ženska voljna, da se odpre temu, kar ji moški lahko da in sprejme njegovo darilo, bo moški voljan ostati z njo. Sposobnost, da ustvari sveti prostor in neguje najprej sebe, pa ji omogoči, da bo lahko svoje Darilo, to kdo ona je tudi podelila s svojim moškim.

Koda: Ženska razkriva 6 pomembnih sestavin za izpolnjujoče življenje;
1. ženstvenost
2. edinstvenost
3. negovanje
4. sijaj
5. kreativnost
6. avtentičnost

Kako jo razkriješ in aktiviraš v sebi delim v programu Koda:Ženska. Podrobnosti najdeš na povezavi

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Spomnim se sebe… ko me je kdo vprašal kaj si želim, sem bila zmedena…
Kaj me čisto zares sprašuje? Kaj želi vedeti?
Kaj je pravilen odgovor je bilo moje pod-vprašanje…

V svojem življenju sem si prizadevala, da bi vedela, kaj je prav.
Danes vem, da ženske želimo garancijo, da bodo naše izbire odobrene s strani drugih.
In da so naše izbire »prave«. Preden sploh razmislimo o tem kaj to pomeni za nas in kaj si čisto zares želimo.

Na vseh področjih v življenju ženske – izgled, materinstvo, odnosi, denar, kariera, si prizadevamo, da ne bi kršile postavljenih pravil.
Ženska okleva. Noče se premakniti onkraj meja, ki jih določajo moški standardi in moške želje. To nas ovira, da bi se resnično spoznale s svojimi željami.

Raje smo zaželene kot da bi sledile svojim željam.
In tega se ne zavedamo.

Ženska si želi biti zaželena.
Želi biti izbrana.
Želi biti posebna.

Naučene smo kaj pomeni biti ženska. S strani moških.
Ker je prijetna, privlačna, razgledana, lepa, mladostna ženska zaželena pri moških.
In želiš ugajati. Potrebuješ pozornost in ljubezen.
In že zgodaj se naučiš pri svojem očetu kakšna moraš biti, da si sprejeta.

Vendar ta naučeni del tega kaj pomeni biti ženska pogosto pomeni, da izdaš sebe.
In da si nezvesta sebi in temu, kar ti je resnično dragoceno.
In tega se ne zavedamo.

Biti zaželena je posledica tega, da želi ženska ugajati moškemu in ga zadovoljiti

Ta potreba, da je zaželena vpliva na samopodobo, samozavest in njeno sposobnost odločanja, še posebej na njeno sposobnost, da sledi svojim željam.

S tem, ko želi biti zaželena svojo moč išče v podobi, ki jo ustvarja in ne v izkušnji, v utelešanju tega kdo v resnici je.

Zato sploh ne preseneča, da ženska v vseh svojih vlogah, od hčerke do mame, od ljubimke do žene, od študentke, do delavke in vodje skuša biti privlačna, prijetna, dobra, vredna nekomu drugemu, namesto, da bi resnično odkrila kaj čuti in si želi, zase.

V tovrstnih zavestnih ali nezavednih odnosih od drugih ljudi pričakuje, da bodo poskrbeli zanjo in za njene občutke moči, vrednosti in vitalnosti. In se odreče lastni avtentičnosti.
Temu sledi zamera, frustracija, občutek nemoči, ker svoje potrebe in želje žrtvuje, zavoljo dogovorov, ki jih ima z drugimi.

Ženska želi, da jo drugi vidijo v pozitivni luči – popolna mama, dobra žena, idealna prijateljica, zapeljiva ljubimka, prijazna soseda, ambiciozna poslovna ženska.
Pozabi na to kdo v resnici je in kaj si želi in ostaja ujeta v podobah.

To, da si želi, da bi bila zaželena nima nobene veze s soodvisnostjo.
To ni nekaj, kar naredi zaradi potrebe ali zahteve druge osebe.
Gre za željo po moči in kontroli, ki je skrita.

Namesto, da bi se naučile, kako poskrbeti za svoje potrebe in želje se naučimo, kako poskrbeti za druge.

Kako biti na voljo drugim.
Postaviti potrebe drugih pred svoje.

Verjamemo, da če bomo stvari naredile prav, bodo ljudje to opazili in nas bodo nagradili.
Verjamemo, da bodo ljudje poskrbeli nas, če bomo me poskrbele zanje.
Gremo v razdajanje. V ugajanje. V prilagajanje.

Naučimo se dokazovati, da zmoremo same in da nikogar ne potrebujemo.
Ženska je lahko izjemna, neodvisna, samostojna in zmore vse sama.
In je sama. In je nesrečna.

Ženska moč – njena neodvisnost, odločnost in vplivnost – je še vedno eksotika v najboljšem in nevarnost v najslabšem primeru.
Moči ženska ne more izraziti direktno, ker to vzbuja sumičavost, zmedenost ali strah pri ljudeh, ki jo obdajajo.

In ker moči ne more razvijati direktno, jo večina žensk začne udejanjati indirektno, skozi ugajanje, prilagajanje, razdajanje ali pretvarjanje.

Nauči se, kako držati stvari pod kontrolo s tem, da govori na določen način, se drži na določen način, dela stvari na določen način, namiguje na svoje potrebe, se pritožuje.
Ne pove direktno kaj potrebuje ali kaj si želi.

Izziv je v tem, ker po več desetletjih treninga ženska v resnici sploh ne ve več, kaj si želi.
Pozabila je.

Leta treninga imajo za posledico, da ženska zna uganiti, predvideti kaj potrebujejo drugi in kaj je potrebno za »želen« učinek, a ne vidi tega, kako zelo si prizadeva, da bi bila zaželena. In kako je ujeta v podobo, ki jo je ustvarila.

Zato ni nič nenavadnega, da je prehodu v menopavzo ženska izčrpana.
Ne more več ohranjati ustvarjene podobe.
Podoba se začne krhati.

Ženska je utrujena. Zagrenjena.
Zameri vsem okoli sebe, ker toliko dela in ker nihče ne poskrbi zanjo.

Na prehodu v menopavzo se mora ženska soočiti s tem, kako svojo moč izbire daje v roke ljudem okoli sebe. Prepoznati mora, kako izbira, da je pod vplivom moči drugih.

Ta izkrivljena potreba, da je zaželena je kot urok pod katerim je ženska.

Žensko vodi v to, da je v odnosih, v službi, včasih poročena, kjer je videti, da je stvari izbrala, vendar se v njih počuti ujeta, zaradi česar čuti zamero in za stvari krivi vse okoli sebe.

Ujeta je v začaranem krogu.

Da bi lahko izbrala, kaj si želi, mora imeti dve opcije.
Izbira pomeni, da ima alternativo.
Da reče JA sebi, bo rekla NE drugim.

Kar pomeni, da ne bo zaželena.

Sneti mora rožnata očala in se spogledati z resnico.
In ta je vse prej kot prijetna.

Menopavza ženski sname njena rožnata očala.
In terja od nje, da spozna sebe.
Da se opolnomoči.
Da vzame svojo moč nazaj.
Da se osvobodi.

Da bi se lahko resnično razcvetela.

Iz izkušenj vem, da ženska v svoj razcvet lahko stopi že na prehodu v tridesetih, tam okoli 36-tega leta. Pred petnajstimi leti sem o tem začela govoriti, ker sem intuitivno čutila, da so prva velika vrata oziroma prehod. In naslednja velika vrata so pri petdesetih.

Lahko počakaš in greš mimo prvih.
Lahko počakaš in greš mimo drugih.

Vprašanje pa je kakšna je kvaliteta tvojega življenja, če tvoje življenje furajo pričakovanja in ideje tvoje podobe, ki jo ohranjaš in če vztrajno zatiraš želje svoje Duše.

Kaj si želi ženska?
Kaj si želi zase?

Čisto zares?
Suverenost. Da je kdor je.

In to ne pade z neba.

Prvi korak je, da se ženska prebudi. Naslednji je, da vzame svojo moč nazaj
Tretji je, da se osvobodi uroka zaželenosti.

Na tej poti ti lahko pomagam na dva načina.

Prvi program je Menopavza – tvoja vodnica v žensko moč, modrost in milino. 10-tedenski program, kjer delim osnove tega vračanja k sebi.

Če še nisi v štiridesetih, se pa bližaš prehodu v trideseta, te vabim v program Prebujena, ker vem, da bi pri svojih 36-tih potrebovala to, kar želim podeliti z žensko na prehodu.

10-mesečni program Prebujena je zemljevid skozi tri korake, ki sem jih podelila malo višje.

Začeli pa bova s tem, da ti bom razložila kdo je Pridna Punčka v tebi in kako ovira tvoj razcvet, če se z njo ne spoznaš in pomiriš.
Pa tudi, kako odrasteš v Zrelo Žensko, ki pozna svoje srčne želje in naredi prostor zanje, ter jih zaživi. V svojih štiridesetih, petdesetih ali sedemdesetih.

Izbira je tvoja.
Si zraven?