V zadnjem času je recesija ena izmed najbolj pogosto uporabljenih besed. Lahko bi rekli, da je v zadnjem času recesija kriva za vse tegobe tega sveta, torej je zelo priročen izgovor za vse tiste, ki jim v življenju stvari ne tečejo tako, kot bi si želeli. Toda kaj je v resnici recesija?

Recesija v ekonomiji pomeni nazadovanje; pomeni občasno upočasnjevanje v proizvodnji neke države čemer sledi upada gospodarske rasti. Recesija ni tako globoka in resna kot je depresija. Ponavlja se v ciklih, običajno se začne v eni državi in se nato v nekaj mesecih širi naprej. Trikrat D pri recesiji pomeni dolžino, globino in širino, ki jo zaobjame s svojim vplivom. Vendar pa tako kot vedno po dežju posije sonce in tudi recesije bo enkrat konec. Večina jih upa, da bo to čimprej.

Že mesece govorimo o tem, da moramo zamenjati vrednote, da je kriza nastala ker stare vrednote nekako ne držijo več, novih pa še nismo postavili.

To krizo identitete lahko prepoznamo povsod, v medsebojnih odnosih, v poslovnih odnosih in ko ti nekdo vzame tisto, kar ti je bilo do sedaj mašilo, ki je zapolnjevalo notranjo praznino, in za mnoge je to zgolj denar in materialno, je kriza identitete zelo huda. Dejstvo je namreč, da če svojo lastno identiteto vežemo na nekaj, kar je zunaj nas in nam nekdo to vzame s tem izgubimo občutek za samega sebe, kar vodi v osebno krizo in notranjo izgubljenost.

Vrednote so dejansko kategorije pojavov, ki jih cenimo. Lahko bi rekli, da gre za prepričanja o tem, kaj je dobro oz. prav in za kaj si je vredno prizadevati. Med vrednote štejemo ljubezen, mir, prijateljstvo, zdravje, življenje, vrstni red prioritet pa si določa vsak posameznik zase. Za doseganje vrednot smo se velikokrat pripravljeni čemu odreči. V vrednotah se kažejo naši cilji, ki odsevajo naš kulturni in duhovni razvoj.

Aksiologija je znanost, ki raziskuje človeške vrednote in nam pomaga odkriti notranje vrednostne sisteme, ki vplivajo na našo percepcijo, odločitve in akcijo. Pomaga nam razumeti zakaj delamo to, kar delamo.

V razvoju človeške civilizacije so etični koncepti igrali osrednjo vlogo. Koncept vrednost služi človeku pri izpolnjevanju samega sebe, pa tudi pri vrednotenju dejanj drugih ljudi. Za razmišljanje o vrednotah pogosto uporabljajo grško sestavljenko aksiologija, ki pomeni áxios – vreden in lógos – beseda, znanost. Že v antiki so vrednote videli v takšnih pojmih, kot so dobro, lepo, resnično, pravično, krepostno. Aksiologija je del etike.

Vrednote

Vrednota je psihološki koncept, ki ga najdemo v sociološki psihologiji. Prerez vseh pogledov skozi zgodovino človeštva kaže, da je o vrednotah mogoče zares ustrezno govoriti v ožjem smislu v razmerju do temeljnih zahtev človeške narave: čut za dobro in čut za pravičnost.
V stroki razlikujejo uporabo pojma vrednota v ožjem in v širšem pomenu. V ožjem smislu vrednota označuje le najsplošnejši pomen dobrega, želenega ali vrednega. Gre za neke vrste zbirni pojem vsega dobrega. V širšem smislu pa je vrednota oznaka za osnovne vrednostne pojme, kot so dobrota, lepota, pravičnost, ljubezen, resnica, krepost in svetost. V najširšem smislu so vrednote začeli klasificirati na področja, kot so običaji, moralnost, religija, umetnost, znanost, ekonomija, politika in pravo.

Gre dejansko za zbirko praktičnih pravil ali življenjskih maksim, za določen način obnašanja, ki veljajo za določeno osebo in določene okoliščine. Tako poznamo profesionalni kodeks, institucionalni kodeks, lokalna pravila, zakone na nivoju naroda in zakone pravne ureditve. Pri teh kodeksih pa gre za »pravilnost« na bolj generalni ravni vrednot, ki same po sebi niso tako univerzalne kot so človeške vrednote. To je zaradi tega, ker nimajo stalnosti resnice in trajanja. Zakoni in kodeksi se namreč spreminjajo skupaj z družbo in pogoji. Človeške vrednote pa so vedno del človeške psihe.

Vrednota je nekaj, kar je dobro

Odločitev za dobro in pravično ter zavračanje slabega in krivičnega človeka absolutno zavezuje. Iz tega brezpogojnega bivanjskega jedra je mogoče izvajati različne vrste vrednot na osebnostni in družbeni ravni. V večini civilizacij in religij sestavljajo samo jedro vrednostnega sistema: vrednota življenja, glas vesti, potreba po pravičnosti, osebno dostojanstvo, osebna identiteta, čut za svobodo, sočutje do šibkega in pomen človeškega dela. Ljubezen in zvestoba na splošno veljata kot najvišja ideala, toda v vsaki družbi se najbolj očitno manifestirata v družinskih razmerjih. Nič čudnega torej, če v vseh civilizacijah družina spada med temeljne vrednote.

Vrednote skozi zgodovino

Teologi in psihologi so se skozi zgodovino pričkali okoli vprašanja vrednot. Vsak je imel svoj način identifikacije kaj sploh so vrednote, zakaj in za koga so. Vsak je razvil svoj set pravil in razlogov za in proti raznolikosti človeškega vedenja in prizadevanj. Vsak poskus uvedbe enega sistema vrednot, ki bi združil vse glavne religije in kulture sveta bi bil zaman in bi verjetno deloval kontraproduktivno.

Tako se skozi zgodovino pojavlja kar nekaj glavnih kategorij vrednot glede na zgodovinska obdobja in glede na kulturna in religiozna izročila. Trojica antično grških vrednot je; pulchrum (lepota), verum (resnica), bonum (dobrota, plemenitost). Sokratovsko-platonovske vrednote so na čelu s pravičnostjo tudi prijetnost, znanje, estetska izkušnja, lepota, resnica, krepost, harmonija, ljubezen, prijateljstvo in svoboda. Nato so to starozavezno judovske vrednote, povzete v desetih božjih zapovedih. Potem je trojica krščanskih vrednot nove zaveze; vera, upanje in ljubezen, ki jih krščanstvo razglaša za kreposti. Sledijo temeljne vrednote francoske revolucije svoboda, bratstvo (solidarnost) in enakost, se pravi, tako imenovane buržoazne (meščanske) vrednote. Poznamo tri socialistične vrednote delo, oblast in čast, povzete v geslu; Delu čast in oblast.

Človek je svobodno bitje

Prednost sodobne evropske civilizacije in velikega dela svetovne civilizacije je izrazito osebnostna naravnanost naše kulture. Človek je osebnost kot svobodno bitje in nosilec vrednot. Kot osebnost je človek sploh najvišja vrednota, ki vključuje čut za dostojanstvo, svobodo, solidarnost, sočutje. Najvišji ideal človekovega bitja je mir, ki ga ustvarja sprava. Le priznavanje in uresničevanje vrednot lahko ljudi povezuje v skupnost, ki predstavlja mir na zemlji. Človeštvo ne more preživeti brez priznanja in uresničevanja vrednot. Nesporno je prepričanje, da je osebnostno načelo v razumevanju človeka in družbe najbolj zanesljiva obramba pred nevarnostjo ideologizacije, determinizma, kolektivizma in etatizma. Ni torej naključje, da so te vrednote prišle v deklaracijo Združenih narodov.

Pet ključnih vrednot človeštva skozi čas

1. Ljubezen v tem pomenu jemljemo zelo široko, kot nego in skrb za druge. Lahko bi rekli, da je to vrednota, ki je povezana z skrbjo in spoštovanjem do drugih in za okolje. Gre za širši pojem, ki se ne povezuje s čustvom ali stanjem uma, za empatijo, kreacijo in božanskost. Patriotska ljubezen je do države, resnično bratstvo je ljubezen do človeštva na sploh, skrb in spoštovanje do narave je ljubezen kreacije in predanost je ljubezen do Kreatorja. Ljubezen je univerzalen občutek človeške duše ali psihe.

2. Resnica v stvareh ni le odraz volje in želje posameznika, temveč je neodvisna od želja, mnenje in interesov. Resnica ima tako individualen kot skupinski aspekt. Tako kot je resnicoljubnost posameznika osnova varne družbe, je napor skupine usmerjen v resnico o življenju in kozmosu, ki ga predstavljajo znanost, psihologija in pravo. Dokaz o tem kako pomembna je resnica kot vrednota, pa je dejstvo, da nihče ne mara, če ga imenujejo lažnivec, kar velja tudi za večino lažnivcev. Drugo dejstvo pa je, da je precej težje vzdrževati laž kot ohranjati resnico, kajti ena sama laž vodi k celemu nizu laži, katerih kompleksnost je pogosto nepredstavljiva.

3. Mir je odsotnost motenj, nasilja, vojne. Brez resnice, skrbi za druge in pravičnosti lahko vzniknejo konflikti in mir je ogrožen ali izgubljen. Osebno ga lahko prepoznamo kot mir uma, medsebojno spoštovanje ter zadovoljstvo prijaznosti in strpnosti. Kot univerzalno sprejeta pozitivna vrednota, je mir povezan z izkušanjem harmonije, uravnovešenem vendar hkrati tudi dinamičnem mentalnem stanju. Gre za kontrolo uma, pozitivno držo skupaj z umirjenostjo uma. Blaženost, ki ni odvisna od zunanjih čutov ali fizičnih pogojev, je visok izraz umirjenosti.

4. Odgovornost kot človeška vrednota je povezana z ne-nasiljem kot dolžnostjo do narave življenja na splošno. Gre za tendenco, ko se želiš izogniti povzročanju škode bitjem ali njihovem okolju, spoštovanje ekosistemov in naravnega okolja ter za preprečevanje onesnaževanja, izrabe, zlorabe in prekomernega izkoriščanja. Gre za vrednoto, ki nas sili da se umaknemo iz neetičnega vmešavanja v življenjske procese. Vedenje kaj je resnično v povezavi z vpogledi v kaj je dobro je osnova za korektno delovanje. To najdemo tudi v konceptu dharme, akcija v soglasju z univerzalnimi zakoni narave.

5. Pravičnost je socialna vrednota, katere cilj je razrešiti in zmanjšati konflikt, z upoštevanjem principov negovanja, skrbi in ne-nasilja. Pravo kot ga poznamo temelji na principih pravičnosti in Sokrat ter Platon sta to vrednoto postavljala na prvo mesto. Ima pa dolgo zgodovino in se je v obliki človeških pravic formalizirala v Ženevski konvenciji leta 1948. Pravičnost je vrednota, ki zaobjema večino aspektov socialnega življenja; zaščito, previdnost, budnost, razumevanje resničnih potreb, empatijo in ščiti osebno integriteto posameznika.

In kam naprej ?
Torej je pred nami zanimivo obdobje. Za mnoge ljudi, predvsem mlade, ki so zrasli v času menjave sistemov, rušenju starega in pehanju svojih staršev za materialne dobrine, je to obdobje izjemno kaotično. Prijateljskih vezi ne poznajo, pristnih prijateljev ni več, vse je požrla tekmovalnost in pehanje za tem kdo bo boljši. In kaj se zgodi, če ti to vzamejo in te naenkrat postavijo v pozicijo, ko izgubiš edino vrednoto, ki si jo poznal? Odgovor lahko poiščete v časopisih, v nasilju, v vsej temi, ki hodi na površje v zadnjem času.
Vendar pa je pomembno to, kaj bomo z vsem tem naredili, kakšna bo naša izbira in naša usmeritev za naprej. Dobre, stare vrednote kot so mir, ljubezen, milina in svoboda imajo svoje mesto v tem času tukaj in sedaj ne glede na to, kako oguljeno se slišijo.

Pripeljimo jih torej nazaj v svoja življenja in ustvarimo to o čemer govorijo mnogi…NOVO ZEMLJO.

Zapisala: Taja Albolena

Zapisala: TAJA ALBOLENA

Cvetje nas vedno znova navduš. Razveseljuje nas skozi vse leto, maj pa je še posebej mesec cvetja ravno toliko, kot je mesec ljubezni. Cvetje s svojimi barvami, oblikami in vonjavami vpliva na našo podzavest in na spomine, ki so tam shranjeni. Cvetje podarjamo tistim, ki nam veliko pomenijo, z njim počastimo goste, krasimo domove, svetišča in ga darujemo bogovom. Pravijo, da cvetje nosi esenco rastline in je zato namenjeno bogovom.

V starem Egiptu, je bila vrtna kultura na zavidljivo visoki ravni in ljudje so poznali simbolični pomen cvetja. Lotos je bil zaradi svoje lepote, omamnega vonja in posebnosti v rasti eden najbolj kompleksnih simbolov egipčanske kulture. Tudi lilija je bila ob boku lotosu izjemno pomemben simbol vladarjev

Simbolika cvetja je bila v antični Grčiji in kasneje v Rimu zelo prisotna. Zimzeleno rastje se je uveljavilo kot simbol nesmrtnosti in večnega življenja. Pomladansko cvetje nosi sporočilo cikla življenja in smrti in je s svojo barvitostjo, nežnostjo in raznolikostjo tudi nosilec ljubezenske simbolike. Cvetlice pa so v antični kulturi dobile svoje mesto tudi v mitologiji (zgodbe o Hiakintu, Narcisu, Krokosu).
 
V prehodu iz poganske antike v krščanski srednji vek se je razvoj cvetlične simbolike, zaradi povezave s poganskim svetom, ustavil. A je cerkev kmalu  povrnila cvetju njegov nekdanji ugled in ustvarila nove simbolne pomene, ki jih je vključila v krščanski nauk. V Svetem pismu je kar nekaj rastlinskih vrst (oljka, palma, figovec, vinska trta, žito, lilija, vrtnica), ki so skozi svetopisemske zgodbe dobile različne simbolne pomene. Večino cvetja so posvetili Mariji, “Roži vseh rož”, ki je v vlogi Božje matere izpodrinila poganske boginje ljubezni.  Cvetna simbolika je dosegla največji razcvet v poznem srednjem veku.
V devetnajstem stoletju pa je bilo zelo priljubljeno, da so ljudje sporočila, ki so jih težko povedali » na glas« izražali s podarjanjem cvetja.  Barve so imele v simboliki cvetja vedno posebno mesto;

Rdeča za ljubezen kot simbol ljubezenske strasti. Rdeča barva je vedno simbolizirala ljubezen, veselje, strast, dinamiko. Je pravi simbol bogastva.
Izbirate lahko med:
– vrtnicami;
– tulipani;
– nageljni, ki pričajo o naklonjenosti bogov.

Rožnata za naklonjenost, je simbol nežnosti, miline in hrepenenja,
Izbirate lahko med:
– vrtnicami;
– tulipani;
– orhidejo, ki je cvet uspešnih ljudi. Kot simbol finančnega napredka jo podarite sebi ali komu drugemu za uspeh v karieri;
– ciklama, ki simbolično »poravna vse račune« in zgladi nesporazume v medsebojnih odnosih.

Oranžna za veselje in ko želimo nekomu zaželeti srečo. Oranžna je barva sonca, ki greje, vzpostavlja ravnotežje in nas napolni z življenjsko močjo
Izbirate lahko med:
– vrtnicami;
– tulipani;
– nageljni

Rumena za bistre misli in prebujenje, rumeno cvetje je simbol večnega obnavljanja narave. Je barva, topline, veselja, otroškosti, svetlobe in radosti …
Izbirate lahko med: – vrtnicami;
– tulipani;
– sončnicami, ki so simbol vitalnosti;
– narcisami, ki so simbol prebujenja in večnega obnavljanja.

Modra pomirja, predstavlja modrost in simbolično izraža spoštovanje in cenjenje Je pomirjujoča, nevtralna, elegantna (modro cvetlico poklonite nekomu, ki ga resnično cenite in spoštujete, malce manj priporočljiva je za zaljubljence, razen če gre za najljubšo barvo).
Izbirate lahko med:
– hijacintami, ki simbolizirajo lepoto, strast ljubezni in ljubezensko gorje (mogoče
neuslišana ljubezen?);
– plavicami, ki so simbol nebes in nebeške sreče, duhovnega stremljenje in
modrosti duha (to je čudovita cvetlica za najboljše prijatelje);
– anemonami, ki so podoba miline, nežnosti in mladostne lepote.

Vijolična teži k duhovnosti in je simbol ponižnosti
Izbirate lahko med:
– perunika ali iris, ki simbolizirajo dostojanstvo, zmagoslavje in odličnost; izražajo tudi vero v ponovno rojstvo in vstajenje; je cvet s katerim sporočamo dobre novice
– vijolicami, ki so simbol poguma, pomladanskega prebujenja, ponovnega rojstva, odličnosti in plemenitosti;
– španski bezeg

Bela za popolnost, kot simbol čiste ljubezni in nežnega hrepenenja. Simbolizira nedolžnost, eleganco, preprostost, mehkobo …
Izbirate lahko med:
– vrtnicami, ki so tradicionalni simbol ljubezni in lepote;
– lilijami, ki zaradi omamnega vonja predstavljajo kraljevskost,
dostojanstvo in neomadeževano lepoto;
– šmarnicami, ki simbolizirajo čistost, deviškost in so povezane z
nezemeljsko ljubeznijo;
– tulipani, ki simbolizirajo lepoto, razkošje in bogastvo, so cvetlice
sveže zaljubljenih, saj izpovedujejo skrito ljubezen;
– lotosi, ki so simboli odličnosti, večnega življenja in ljubezni;
– jasmin kot simbol srečnega zakona;
– orhideje.

Zvezdoslovci pravijo, da bo ovna razveselil šopek rdečih vrtnic ali rumenih lilij.
Bik ima rad rožnate vrtnice; dvojčka lilije in travniške cvetice; rak tulipane ali lokvanj.
Če želite presenetiti leva, mu podarite sončnico ali šopek travniških cvetic.
Devica se bo razveselila šopka orhidej ali jasmina.
Tehtnica si želi peruniko ali vrtnico, škorpijon pa cvetni kaktus ali gladiole.
Pisano travniško cvetje in spominčice so pravo presenečenje za strelca, kozorog pa bo navdušen nad dišečimi narcisami. Vodnarje obdarite s spominčicami ali cvetjem modre barve, ribe pa s rdečimi ciklamami.  

Šopek cvetja bo spremenil energijo v vašem domu in vanj vnesel občutek lepote, miru in navdiha. V feng shuiju cvetje priporočamo v domačih in poslovnih prostorih, saj vanje vnese več pozitivne energije in skozi barve deluje na psihično in čustveno počutje tistih, ki s cvetjem pridejo v stik.
Eden od znanih cvetličarjev v naši prestolnici, mi je povedal, da nikolli človek ne izbere cveta ali rastline, ko vstopi v cvetličarno. Povedal je, da v resnici cvetje izbira nas in da se nam tisti cvet, ki nam je namenjen sam ponudi in nekako postavi na pot. Sama pogosto slišim kdo hoče z menoj, ko se odpravim v cvetličarno in pogosto se mi zgodi, da domov iz trgovine pridem tudi z velikim šopkom vrtnic, ne glede na to, da nakupa sploh nisem planirala.

Naše hišne deve obožujejo cvetje in nasploh so rastline v domu povezovalec z izvorno energijo teh istih rastlin v njihovem naravnem okolju in zato prinašajo v prostor ne le en cvet, temveč energijo celega polja. Umetnosti rokovanja s cvetjem sem se nevede učila na Baliju, kjer za hišnega duha vsak dan dvakrat pripravijo cvetno daritev, s katero simbolično izražajo svojo hvaležnost in hkrati priprošnjo za vse tisto, kar si želijo v svojem okolju. Balinezijci so me naučili, da je cvet tisti, ki nosi esenco rastline in cvetovi so namenjeni bogovom.

Več o simboliki cvetja si lahko preberete v knjigi Tineta Germa – Simbolika cvetja

Vrtnica – kraljica rož
Simbolika vrtnice je zelo bogata, po vsem svetu pa je uveljavljena kot tradicionalni simbol ljubezni in lepote. Sloves rož vseh rož se je drži že vse od antike. Čeprav so vrtnico poznale že stare visoke kulture od Egipta do Kitajske,lahko rečemo, da je v svet umetnosti v polni meri stopila v obdobju grško-rimske antike. V tem obdobju
je bila vrtnica simbol herojskega poguma, zmagoslavja in slave.
Grki so jo razumeli kot simbol smrti in večnega življenja.
Rimljanom so predstavljale podobo bogastva in razkošnosti, zato so jih gojili skozi celo leto. V krščanstvu je postala predvsem simbol duhovne ljubezni. Bela vrtnica pa je podobno kot lilija simbol čistosti. Marija je v srednjeveški liriki imenovana Rosa Mystica, Mistična vrtnica odrešitve. Vrtnica je tako simbol neomajne in večne ljubezni, ki vnaša v življenje mir, varnost in srečo.

Tulipan – simbol lepote
V njegovi domovini, Perziji, je bil tulipan visoko cenjen okras vrtov in pesniki so ga slavili kot podobo lepote, ljubezenske vznesenosti in nepotešljivega hrepenenja. Njegova simbolika je podobna simboliki vrtnice. Visokorasla cvetlica, ki na vitkem steblu dviga cvet k soncu, je podoba zaljubljenca, ki dviguje lice k soncu svoje ljubezni. Njegovo mesto v evropski ikonografiji je manj opazno. V ospredje je stopil šele v  16. stoletju in čez noč postal simbol lepote, razkošja in bogastva.  
Tulipan je simbol lepote ter razkošnih in bogatih čustev. Romantiki so ga od nekdaj opevali kot znamenje ljubezenske vznesenosti in nepotešljivega hrepenenja.

Marjetica – simbol pomladi
Marjetica je bila v antiki simbol pomladi in so bile cvetlični okras rimske boginje pomladi Flore. Svojo priljubljenost pri pesnikih in zaljubljencih pa si je pridobila v srednjem veku. Šopek marjetic, ki so ga viteški trubadurji prejeli od izbrank, je bil znak njihove naklonjenosti. Zaradi oblike cveta, ki spominja na sonce, so marjetico že v 13. stoletju imenovali sponsa solis – nevesta sonca. Njen cvet se namreč odpre, ko nanj posije sonce in se zapre, ko zaide.  
Marjetica s svojo magično močjo vpliva na intuicijo. Ljudje so v preteklosti verjeli, da bodo ljubljeno osebo najlažje osvojili pri obedu, če bodo na sredino mize postavili vazo s številnimi marjeticami. Simbolično je šopek marjetic znan kot znamenje prebujene narave.

Lilija – simbol čiste duhovne ljubezni
Bela lilija je cvetlica, ki so jo zaradi njene visoke rasti, izjemne lepote cveta in omamnega vonja cenili že v najzgodnejših časih. Faraoni so pogosto nosili žezlo v obliki stilizirane lilije, njeni cvetovi pa so krasili kraljevska oblačila, osebne predmete in orožje. Tudi starodavni prebivalci Krete so jo povzdignili nad vse cvetlice in jo izbrali za simbol svoje dežele. Lilijo so spoštovali v vseh deželah vzhodnega Sredozemlja, Bližnjega in Srednjega vzhoda. Povsod je veljala za simbol lepote in knežjega dostojanstva, za sveto rastlino, ki pripada nebeškim
vladarjem in bogovom. Zaradi vladarske simbolike je lilija ena najpogostejših rastlin v grbih dežel Evrope. Bela lilija, ki simbolizira Marijino čistost in deviškost, pa je povezana tudi z nadangelom Gabrijelom. Lilija je simbol
neomadeževane lepote in čiste duhovne ljubezni. Pravijo, da naj bi pet lilij v šopku je prinašalo srečo in izpolnitev ženskam, ki so si želele otroka, medtem ko naj bi en sam cvet v moškem prebudil očetovski nagon.

Vijolica – simbol poguma
 Vijolica je cvetlica, ki se kot ena prvih pojavi na pomladnem travniku izpod snega in je zato simbol sramežljivosti in skrivne ljubezni. Vendar pa je znan tudi kot simbol poguma, saj ima ta pogum, da se s svojo lepoto zoperstavi zimskemu hladu.
V mitologiji vijolica osvaja s svojim vonjem in lepoto, saj je z njeno pomočjo Hafis prridobil Afroditino naklonjenost. Pa tudi Zeus je livado prekril z vijolicami, da bi ustregel svoji ljubici.
V krščanski ikonografiji vijolico najdemo kot simbol Marijine ponižnosti. Vijolice simbolizirajo moč in odpornost ter gorečo vero, zato jih na cvetno nedeljo pletejo v cvetlične kitke. Zanimivo je tudi to, da je bila vijolica Napoleonov vladarski emblem.