Ena najlepših zgodb, ki opiše kako se vračamo nazaj k Sebi, je zgodba Doroteje iz knjige Čarovnik iz Oza. Gre za arhetipsko zgodbo, ki razkriva pot nazaj Domov.

Pogosto se takrat, ko smo v svojem življenju soočeni z izzivi, krizo, z razpadom znanega, vrnemo v prostor mlajšega jaza v sebi in poskušamo najti pomirjenost v mitih in idealiziranih zgodbah. Kajti takrat, ko razpadajo vrednote, prepričanja in realnost, ki jo poznaš, je videti, da ti bo pobeg nazaj v znano pomagal rešiti stvari. Pa jih običajno ne.

Danes je še posebej popularno to, da greš iskati nekoga, ki te bo rešil. Nekoga, ki bo vedel, kako se spoprijeti z razpadom svojega notranjega sveta. Iskanje guruja, ki te bo pozdravil, je najpogostejši način pobega od sebe. V družbi je pogosto tudi iskanje popolnega življenjskega stila, denarja, statusa, ki bi te rešil nezadovoljstva v življenju.

Kriza na kolektivni ravni v katero smo zakorakali z dogajanjem okoli virusa razkriva vse razsežnosti obljub, ki jih je popularno novodobno gibanje s fenomeni kot sta »Skrivnost« in »Zakon privlačnosti« z obljubami, da je vsak lahko bogat, lep in uspešen, ustvaril.

Priča smo številnim peskovnikom, kjer se otroci kregajo za lopatke in kanglice, prelagajo odgovornost za svoje življenje na sistem in upajo, da bodo različne formule razkrile skrivnost boljšega življenja, pritegnile v življenje posameznika vse kar si želi in odgnale vse kar ne deluje. Poleg tega bi vsi morali biti srečni, brez dvomov, skrbi in upravičeni do svojih želja.

Ena stvar drži kot pribita… v svoje življenje pritegneš tisto, kar je v tebi in ne tisto, kar si želiš.
Misli in um niso tako vsemogočni, da bi lahko skozi ideje in prepričanja ustvarjala svoj svet.

V resnici ga ustvarjaš skozi magnetizem tega, kar je v tebi.
Ustvarjaš ga skozi vzorce, ki so zakoreninjeni v tebi.
In tisti, ki vzorcem dajejo magnetično privlačnost so arhetipi.
Arhetipi v tebi k tebi pritegnejo ljudi ali pa jih od tebe odbijejo, v kolikor nisi uglašena z določeno zgodbo.

Dobrodošla na rumeno opečnato pot sodobnega čarovnika iz Oza.

Lyman Frank Baum, ki je leta 1900 napisal zgodbo Čarovnik iz Oza, je z njo želel posvariti ljudi in razkriti pot, ki jo je potrebno prehoditi, da bi se soočili s svojimi ranjenostmi in odrasli v odgovornega in uspešnega odraslega človeka.

Skozi zgodbo naivne Doroteje osvetli izzive na poti zdravljenja in realizacije sebe, da bi resnično odrasla. Skupaj s sopotniki na tej poti, ki v resnici predstavljajo ranjenosti sodobnega človeka v podobi Pločevinastega moža brez srca, Ptičjega strašila brez hrbtenice in možganov ter Prestrašenega leva, ki je pozabil na pogum, spoznavamo štiri preživetvene arhetipe, ki jih vsak od nas nosi v sebi.

Gre za upodobitev ranjenosti, ki smo jih deležni v otroštvu in ki nas zasledujejo tudi kasneje v življenju. Ranjenost, kontrola, zatrtost, posmeh, zanikanje ali oropanost občutka varnosti s teboj potujejo v odraslo dobo. Ustvarjajo realnost v kateri živiš.

Ti arhetipski karakterji iščejo to kar želijo v zunanjem svetu in ob tem svojo moč dajejo v roke drugim, v upanju, da si bodo zagotovili varnost, zaščitenost in preživetje.

Vendar izgubljenih virov in kvalitet kot so ljubezen, svoboda ali radost ne boš našla v zunanjem svetu pri guruju ali čarovniku, temveč v sebi. Na svoji poti se boš morala soočiti z izkrivljenimi prepričanji, mišljenjem in zaključki o sebi in svetu, ki ti v resnici ne služijo.

Vse v življenju so odnosi.

In v prvi vrsti ustvarjaš odnose iz magnetizma preživetvenih strategij, ki si jih prevzela v otroštvu, da bi v svojem življenju preživela.

Dokler teh mehanizmov v sebi ne ozavestiš, boš k sebi pritegnila ljudi skozi magnetizem uglaševanja.

Doroteja v zgodbi predstavlja naivnega otroka, ki želi pobegniti pred okoliščinami v življenju, ki so boleče. Na svoji poti sreča dele same sebe, s katerimi se mora pomiriti v sebi in jih povezati nazaj v celoto, da bi našla svojo pot nazaj Domov.

Tako Pločevinko na rumeni opečnati poti najde svoje srce v sebi, ki začne ponovno biti in ga oživi. Lev začne ponovno rjoveti in najde pogum za soočenje s svetom. Ptičje Strašilo pa začuti hrbtenico in razvije sposobnost razmišljanja z modrostjo in pokončnost.

Vsevedni, vsevidni in vsemogočni čarovnik iz Oza je postavljen v središče. Je odsev samooklicanega guruja in voditelja, ki je narcisoiden, obljublja veliko in v resnici ponudi malo ali nič.

Na svoji poti nazaj Domov Doroteja najde ljubezen in ogenj resnice znotraj sebe.
In ljubezen postane osrednja resnica v njeni Biti. A ji nič ni podarjeno. Prehoditi mora rumeno opečnato pot.

Iz prve roke vem kako je, ko se poganjaš za korenčkom, ki ti binglja pred nosom, v iskanju zadovoljstva in sreče tam zunaj. Vem kako je, ko verjameš gurujem, ki ti obljubljajo, da lahko dosežeš vse kar si zamisliš in se ženeš za uspehom, razkošnim življenjskim stilom in narcisističnim zadovoljevanjem svoje osebnosti.

Mnogi popotniki na svoji rumeni opečnati cesti, bodo svojo moč in denar dajali mnogim čarovnikom, ki bodo obljubljali marsikaj, na koncu pa našli razočaranje, zapuščenost in izdajo. Čarovnik kot predator preži na naivne in nepoučene, ki ne poznajo svoje moči in ne znajo poskrbeti zase.

Kajti vedno, ko iščeš zunaj sebe, te pritegnejo žive barve dežele Oz, ki obljubljajo več kot na koncu lahko dajo.

Zakaj?
Ker je dežela rumene poti v resnici dežela Dorotejinega notranjega sveta, bitja dežele Oz pa predstavljajo bogat spekter njene domišljije, čustev, duha. In to velja tudi zate.

Dorotejin kuža Toto predstavlja instinkte, ki se jim sodobni človek zlahka odpove zavoljo perfekcionizma, ki ga terja podoba družbe.
Toto predstavlja senčni arhetip zatrtih impulzov in instinktov, ki ni zaželen in jih zato raje skrijemo v nezavedno. Ker gre za odtujeni del Doroteje, potuje z njo kot ločen del nje.
Ravno Toto je tisti, ki vohlja naokrog in razkrinka čarovnika, saj raztrga zaveso za katero se skriva.
Toto je tisti del v tebi, ki že na začetku ve ali je nekaj zate dobro ali ne in ga običajno ne poslušaš. Naučena, da slediš navodilom glave, racionaliziraš in pogosto povoziš intuitivna sporočila duše in tvojega telesa. Zato vedno znova govorim, da je spust iz glave v telo tako zelo pomemben, da sploh lahko prepoznaš kaj je tisto, kar je zate blagodejno.

Strašilo predstavlja prestrašen del v tebi, ki se boji vsega kar predstavlja temačno, smrt ali zlo in je pozabil na moč, ki jo nosi v sebi. Tako kot ti sabotiraš samo sebe in namesto iz ljubezni kreiraš iz strahu, tudi strašilo ne zaupa vase in se ne zanese nase. Pozabil je na pokončnost in modrost in zaradi osebne krize ne zmore stati pokončno.
Lekcija Strašila je, da zmore stati na svojih dveh nogah in voditi s sočutjem in empatijo.

Lev predstavlja žrtev, ki je zmrznila svojo moč in pogum. Dokler si žrtev, si brez glasu. Ne moreš se v resnici izraziti, dokler se počutiš nemočno. Zato je tako pomembno, da zarjoveš in prideš v stik z jezo v sebi ter jo izraziš. To osvobaja leva v tebi.

Pločevinko je tog, rigiden in njegova čustva so zaklenjena. Najti mora svoje srce. In ko ga najde stopi v ljubimca, ki ljubi življenje v celoti. Toga oseba se identificira s svojim mentalom, s svojo glavo in intelektom, ker ga je strah intimnosti in senzitivnosti srca. Simbolično gledano Pločevinko potrebuje naoljiti svoje zglobe, da bi lahko bil bolj pretočen in v stiku s seboj in s svojim srcem.

Dobra čarovnica Glinda je tista, ki Dorotejo spomni na njene rdeče čevlje, na njene notranje moči, vendar ti to, da nekdo drug podeli svojo modrost ne pomaga dosti, dokler si je ne prisvojiš, jo utelesiš in jo daš v prakso. Nihče ne more narediti tvojega dela namesto tebe. Lahko pokaže pot. Tako kot Glinda Dorotejo usmerja, vendar je na Doroteji, da se zave svojih moči in notranjih virov, ter jih integrira v sebi.

Veliki čarovnik predstavlja iluzijo moči, uspeha in hitrih rešitev, ki jih je dandanes na voljo res obilo. Sodobni človek želi čarobno tableto, formulo, ki deluje, hitro rešitev za težavo, čudež in nekoga, ki mu bo to dal. Čarovnik je v resnici majhen, negotov stari mož, ki se skriva za zaveso in uporablja manipulacijo, trike, laganje, ustvarjanje lažne podobe in projekcijo na druge, da druge vleče za nos. Toliko je ljudi, ki blefirajo in zavajajo, ustvarjajo iluzijo tega kar želiš videti, zato je tako pomembno, da imaš notranjega vodnika, da se naučiš biti starš sama sebi in voditi sama sebe, da znaš poskrbeti zase, upravljati s svojimi čustvi in biti čustveno inteligentna.

Gospa Gulč predstavlja zatrte in potisnjene senčne energije, ki so del nezavednega in ko zatiraš negativne občutke v sebi se prelevijo v jezne, hudobne dele tako tudi gospa Gulč postane hudobna čarovnica. Hudobna čarovnica Doroteji ne more škoditi, ne more je poraziti kot ji tudi ne more dati darila. S hudobno čarovnico se mora spopasti v sebi in vzeti svojo moč nazaj, poklicati delčke svoje duše nazaj in se opolnomočiti.

Pogosto je tisto, kar te osvobodi kriza ali intervencija.

Ker kriza razkrije lažni jaz, persono, ki si jo zgradila za javnost, da bi ustregla, da bi preživela.

Lažni jaz je potrebno razkriti in razgraditi, da bi lahko v polnosti razkrila izvorni jaz, ki je v tebi.
Zato je potrebno odrasti.
Vzeti svojo moč nazaj.
Se postaviti zase in prevzeti odgovornost zase.

Doroteja se opolnomoči skozi soočenje s čarovnikom in v procesu pozdravi sebe.
Najti mora dele sebe, ki se jim je odpovedala in jih povezati nazaj v celoto.
V stiku s svojim notranjim virom, s polnim potencialom, ki ji je na voljo prevzema polno odgovornost za svoje izbire in poti, ki jih ubira.

Na koncu ugotovi, da je njena pot nazaj Domov z rdečimi čevlji, ki jih je vedno imela s seboj.
Ne gre za eno stvar, ki jo imaš ali jo dobiš. Tisto, kar te pozdravi in opolnomoči je pot, ki jo prehodiš.

Kajti Dom vedno neseš s seboj kamorkoli greš.

Doroteja na svojem popotovanju prepozna, da žive barve dežele Oz niso tisto, kar jo oživlja, da je ljubezen tista, ki je pomembna in da je njena teta Ema tista, ki jo ima res rada.

In da ga ni mesta na svetu kot je Dom. Da sebe vedno neseš s seboj kamorkoli greš. Kajti Dom je v resnici povsod, kjer se nahajaš, ko srečo ponotranjiš in prepoznaš, da je ne moreš najti v zunanjem svetu.

Soočiti se je potrebno z notranjimi demoni, da bi našla zaklad notranje celovitosti in radosti.
Opustiti je potrebno iluzijo lažnega jaza in lažno realnost, ki jo ustvarjaš skozi magnetizem tega kar je v tebi.
Bolj, ko se zavedaš arhetipskih vzorcev s katerimi se boš srečala na svoji poti, kaj lahko pričakuješ, lažje boš potovala po tej poti nazaj k sebi.

Če so tvoje izbire nezavedne, reagiraš in si v boju, begu ali zmrznjena v zanikanju.
In v tem primeru pustiš, da te ovire na poti odvrnejo od razcveta, zaradi katerega si tukaj.
In to kar iz svojega potovanja vem je, da ti orodja in veščine na tej poti lahko pomagajo in pohitrijo tvoje premikanje.

V resnici je vse že v tebi.
Dejstvo je, da si že dovolj.

To kar je potrebno je, da to ozavestiš v sebi in zaživiš v sebi. Iz sebe v svet tam zunaj.
Kako to narediš?

Da prehodiš svojo pot.
In se vrneš nazaj Domov.

Na voljo je druženje Objemi Sebe, kjer s teboj podelim štiri preživetvene mehanizme, ki zate držijo ključe, ki ti bodo odklepali vrata na tvoji poti nazaj k Sebi, nazaj Domov.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Smo tik pred keltskim praznikom Samhain, ki je bolj poznan kot noč Čarovnic.
In tisti, ki v tem času pridejo v ospredje so tudi vampirji.

Ko sem bila mlajša, sem se bala vsega povezanega z vampirji.
In kljub temu, da je v zadnjih desetletjih popularnost vampirjev v porastu nanje največkrat še vedno gledamo kot na mitološka bitja, ki se prehranjujejo z življenjsko silo živih bitij, navadno tako, da pijejo njihovo kri.
Značilno zanje je, da imajo izrazita ostra podočnika. Največkrat zgodbe opisujejo vampirje kot nesmrtne ali pa mrtve, po nekaterih legendah pa naj bi bili to tudi živi ljudje.

Ko sem pred 20 leti stopila v svet arhetipov je bil eden tistih, ki me je presenetil prav arhetip vampirja.
Tudi zato, ker sem šele takrat zares razumela kaj pomeni, da je nekdo vampir.

Vampir je arhetip, ki ne more funkcionirati brez energije, ki jo jemlje drugim.

Je kot vreča brez dna ali črna luknja, kjer se izgubi vse, kar nagrabi v zunanjem svetu. Tudi zato je tako, da mnoge empatične ženske poročajo o temu, da v odnosu z osebo, ki ima v tvojem arhetipskem timu vampirja, ne glede na to, koliko dajejo in se razdajejo nikoli ne dobijo nazaj niti pikico tega, kar so dale.

Arhetip vampirja ima oseba, ki je običajno karizmatična, atraktivna in v družbi katere se sprva počutiš odlično. Znajo dajati komplimente in laskati osebi, da osebo pridobijo na svojo stran in šele takrat pokažejo svoje prave barve.

Značilno za odnos z osebo, ki ima v svoji notranjosti izrazitega vampirja je, da te izpraznijo. Po srečanju s tako osebo čutiš utrujenost, izmučenost in povoženost.

So izjemni manipulatorji, ki znajo ustvariti tudi popolno zmedenost.

Značilno za arhetip vampirja je, da so to ljudje, ki so karizmatični, šarmantni, pametni, zaupanja vredni in inteligentni. So zapeljivci in dobri govorci, ki nadzirajo in kontrolirajo ljudi skozi različne hipnotične pristope.

Pa tudi to, da jemljejo, jemljejo, jemljejo in nikoli ne dajejo.
Znajo biti zelo nebogljeni, ko želijo simpatijo. Tudi zaradi tega so osebe, ki so še posebej izpostavljene arhetipu Vampirja tiste, ki imajo v svojem arhetipskem timu arhetipe, ki z vampirjem plešejo ples polarnosti, kot sta Angel, Reševalka in Ljubimka.
Soodvisnež in Žrtev ravno tako podležeta trikom vampirja.

Njihovo pravo naravo spoznaš šele takrat, ko se počutijo ogroženi in se moraš soočiti z njihovimi vampirskimi kočniki.

Zato je tako zelo pomembno, da poznaš svojo arhetipsko dinamiko in svoj arhetipski tim, ker je to eden najbolj učinkovitih načinov, da svojo življenjsko energijo obvaruješ pred vampirji.

Si v odnosu z vampirjem?

Če si v odnosu z nekom, ki ima v svojem arhetipskem timu vampirja boš to najlažje prepoznala po tem ali imaš več energije na voljo takrat, ko nisi s to osebo.

Če se počutiš izčrpano in izpito, ko si v stiku s to osebo, potem je to jasen znak.

Če se ti redno dogaja, da si dobre volje, polna energije in srečna sama s seboj… in ko prideš v stik z dotično osebo se kar naenkrat počutiš prazno, brez energije in slabe volje, je to jasen znak, da si v odnosu z nekom, ki ima v svoji arhetipski mandali arhetip vampirja.

V zadnjih letih pa se vedno več govori o čustvenih vampirjih in glede na vse kar sem podelila o arhetipu vampirja, lahko rečem, da je za čustvene vampirje značilno, da imajo v svojem arhetipskem timu tudi arhetip vampirja.

Čustveni vampirji mojstrsko obvladajo celo paleto čustvenih izbruhov.
Od užaljenega molčanja, do vzdihovanja, tleskanja z jezikom, zasramovanja, ustvarjanja občutkov krivde, pritoževanja, jokanja, pa vse do kričanja, ustrahovanja in togote, kakršne se ne bi sramoval niti povprečen triletnik.

In ker vampir sebe ne vidi v ogledalu, ga skozi odsev okolice ne bodo prepoznali.
Sebe ne zmorejo videti objektivno. Enostavno ne vidijo tega, da ljudi okoli sebe izčrpavajo.

Toliko zgodb sem slišala s strani žensk, ki so delile, da so partnerju poskušale na različne načine dokazati in pokazati, da bi morali svoje težnje spremeniti, pa je ne slišijo.

Dejstvo je, da si energijski/čustveni vampir zgolj skuša zapolniti notranjo praznino, ki jo čuti v sebi.
Pojma nima kako generirati svojo osebno moč, lažje je, če jo vzame od nekoga drugega.

Uporablja različne načine, da si obnovi svojo moč in izprazni tvoje rezerve.

Eni so pasivno-agresivni in te izpraznijo z mentalnimi igricami. Drugi so paranoični in teritorialni ter zahtevajo konstantno pozornost. Ujezijo se, če je ne dobijo. Spet drugi so hipohondri ali pa perfekcionisti, ki kontrolirajo in nadzirajo druge in v resnici nimajo svojega notranjega življenja. Odvisni so od drugih, da dajejo pomen njihovemu življenju.

Tisti, ki je v zadnjem času največ govori so narcistični vampirji.
To so tisti vampirji z velikanskim egom, ki jim primanjkuje vsega ostalega. Prepričani so, da so božje darilo temu svetu. Da bi dosegli realizacijo svoje veličine, so pripravljeni storiti vse, kar je potrebno. Njihov največji strah je, da bi bili povsem običajni. Drugi zanje ne obstajajo in so pomembni le toliko, kolikor lahko zadovoljijo njihove narcistične potrebe.

Sveto je prepričan, da bi bilo vse v najlepšem redu, če bi se le okolica spremenila tako, kot on meni, da je prav.

Vampir ima rad ljudi, ki so polni energije in ki so hkrati zelo prijazni do drugih, ki radi pomagajo in priskočijo na pomoč.

Zato so empatične ženske lahek plen. Ker jih je najlažje izkoristiti.

Eden od načinov, kako deluje je ta, da te poskuša osamiti od prijateljev, znancev in zahteva tvojo popolno predanost. Terja, da verjameš zgolj njemu. To še posebej velja, če gre za partnerja.

Drugi načini, kako ti zleze pod kožo je z gostobesednostjo, leporečjem, zapeljivostjo in laskanjem. Lahko bi rekle, da te omami s svojo izjemno ponudbo, da pozabiš preveriti tudi drobni tisk.

Kaj lahko naredim, da bi se rešila energijskih vampirjev, je zdaj vprašanje, ki si ga zagotovo postavljaš.

Prvi korak je zagotovo prepoznava. Da se najprej naučiš prepoznati, kdo se tako obnaša do tebe v tvojem življenju.

Drugi korak je, da si priznaš, da si del te igre, ker svojo energijo daješ na voljo. Medsebojni ples vampirja in njegove žrtve je v tem, da se počutiš koristna, imaš občutek, da osebi pomagaš, jo rešuješ. Zato je tako pomembno, da ugotoviš kateri je tisti arhetip v tebi, ki pleše ta ples.

Šele ko prepoznaš svoj del igre, lahko spremeniš ples in ne dovoliš več, da te oseba izkorišča, s tabo manipulira in da se napaja na tvoji energiji.

Tretji korak je povezan s preobrazbo dinamike na tvoji strani. Ker osebe na drugi strani ne moreš prisiliti v spremembo. Lahko pa stvari drugače postaviš pri sebi, postaviš mejo in jasno poveš kaj si voljna dajati in česa ne.

Ključ je vedno v tem, da se ti držiš svojih dogovorov na svoji strani in se ne pustiš več zvleči v stare igre.

Kot sem že zapisala, se oseba z arhetipom vampirja ne bo spremenila zaradi drugih, ker se ji ne zdi, da je karkoli narobe s tem, kar počne.
Tudi zaradi tega običajno terapija pri njih ne deluje.
Proces preobrazbe senčnega aspekta arhetipa v zlati del arhetipa vampirja, ki obvlada svet energij je nekaj kar se običajno zgodi le, če se oseba neha skrivati v temi in stopi na sonce, česar pa ne bo naredila zavoljo drugih.

Zato je resnično pomembno, da se na svoji strani zbudiš iz mita, da bo osebo na drugi strani spremenila tvoja ljubezen, ker je ne bo.

Pomembno je, da ozavestiš svoj del zgodbe in tudi zaradi tega so ti plesi, ki jih plešeš z vampirji v svojem življenju del tvojega življenja.

V kolikor potrebuješ pomoč pri prepoznavi, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!
Taja Albolena

Dobile smo se v ženskem krogu in beseda je nanesla na to, kako dragoceno je, da se imamo. In da imamo ta sveti prostor v katerem lahko odpremo svoje srce in podelimo sebe.
Ranljivo.
Iskreno.
Zaupljivo.

Ti drobni cukri življenja so tako zelo pomembni v času, v katerem živimo.

Cukri kot je lepota, pa milina in radost ženske, kot je to poimenovala ena od udeleženk.
Cukri kot je praznovanje življenja.

Pobožalo me je, da imamo ta krog.
Da imamo druga drugo.
In da vidimo dragocenost tega, kar imamo.

Še posebej v tem času zdaj.

Ni prvič, da se ščuva žensko proti drugi ženski.
To je ena od tematik, ki je živa v telesu vsake ženske.
Boleča je.
Bojimo se je.

Ker je krutost ženske, s katero razcefra drugo žensko točno tam, kjer je najbolj občutljiva, tako zelo surova.

Želela bi si, da se to ne bi več dogajalo.
Da bi ženske ugledale, kako zelo dragoceno je sestrstvo in povezovanje med ženskami.
In kakšna moč se skriva v skupnosti.

Vendar sem vedno znova priča nasladi, ki jo krutost daje.
Ko te ženska zabije do nafte.
Ko tekmuje s tabo in te pusti daleč zadaj v oblaku peska.
Ko te s pogledom, z besedo ubije in potem še trikrat pohodi, da je gotova, da se ne boš več premaknila.

Priznam, v svoji mladosti sem se izogibala odnosom z ženskami. Ker so bili tako zelo boleči.
Potem je prišlo obdobje, ko sem se naučila udariti z bičem jezika tudi sama.

Vendar mi to ni dalo zadoščenja.
Povzročilo je še večjo bolečino v meni.

In sčasoma sem prišla do spoznanja, da vedno, ko vrnem udarec, udarim sama sebe.
In da z bojevanjem ne bom prišla daleč.
Tako kot nisem s skrivanjem. In umikanjem.

Najbolj boleči del napada s strani ženske je najbolj prefinjen in preoblečen v osladnost.
Ko misliš, da ti ženska želi dobro. A se ob prvi oviri pokaže, kako zelo kruta zna biti.

Danes vem, da je krutost, ki jo ženske dajemo v prakso druga do druge v resnici tista ista krutost, ki jo izvajamo same do sebe.

Ne more biti drugače.
To kar je v tebi, to širiš do drugih.

Zato je soočenje s seboj in to, da zmoreš voditi sebe, tako zelo pomembno.
Da vodiš svoj notranji svet. In se spogledaš s temi deli v sebi, ki ti povzročajo bolečino.

V zadnjem mesecu je bila senca meseca v sestrstvu Varuhinje Ljubezni Krutela.
Zaznala sem jo v etru, ko sem zasledila kar nekaj zapisov na to temo na svojem FB zidu.
Krutela prihaja v ospredje.

In kurjenje čarovnic je v polnem teku.
Če nisi z nami, si proti nam.

Ločevanje in izločevanje je v zraku.
In izobčenost ni daleč zadaj.

Izobčenost je rana Modre ženske.
Izobčenost je boleča.

Da bi se ji izognile, smo pripravljene narediti marsikaj.
Tudi izdati sestro.
Jo žrtvovati.

Spomnim se odnosa z eno od žensk, za katero bi dala roko v ogenj, da je »moja, moja«. Verjela sem, da me podpira, kot sem jo podpirala sama. In da stoji z mano in ob meni, kot sem jaz stala ob njej in z njo. Čutila sem jo. Ji držala prostor. Jo bodrila. Ji pomagala, da se je soočala s senčnimi deli v sebi. Res bi zanjo naredila vse.

Do tistega dne, ko me je napadla. Do tistega dne, ko sem dobila grožnjo z odvetnikom, ker sem uporabila nekaj njenega.

Bila sem osupla.
Zaradi načina.

Verjela sem, da se lahko pogovorimo.
Uredimo stvari. Prijazno.

A se ni dalo.
Takrat sem ponovno stala soočena s tekmovalnostjo.
In krutostjo.

Še enkrat sem imela priložnost spogledati se z destrukcijo, ki jo prinese s seboj.
In z razdejanjem, ki ga pusti v tvoji notranjosti, ko opravi svoje delo.

In to kar ustvari je nezaupanje.
Nezaupanje ženski.

No, v resnici ga ne ustvari. Le okrepi ga še bolj.
Ker imamo itak v sebi tisočletja zgodb, ko je ženska uničila drugo žensko.

Patriarhat to ve.
In to s pridom izkorišča.
Ve, da je vse kar je potrebno, da vlada, to, da ženske naščuva drugo proti drugi.

In to kjer te drži znotraj tebe, je v krutosti.

Ker se je sramuješ.
Ker je tako brezčutna, trda in brez sočutja.
In ker je to anomalija v naravi ženske s katero ne ve kaj početi.

Zato jo prekrije z osladnostjo in pokrije s krilatico »enosti«.

Soočenje s svojo Krutelo je ključnega pomena, če se želiš osvoboditi.
Da se spogledaš s tem, kako kruta znaš biti.
Popolnoma brez sočutja.

Kako se lahko zneseš nad šibkejšim.
Še posebej takrat, ko si stisnjena v kot.

Kako udariš s svojim bičem.
Vzameš skalp.
Trgaš glave.
Zakuriš človeka.

To je tisti del, ki prizadene.
Onkraj tega, kar lahko ubesediš.

V tej bolečini se zbuja nekaj starodavno ženskega.
Kako je ženska uničila drugo žensko.
Prebuja krutost, ki biva v vsaki ženski.

In lahko te plaši.
Ali pa te prestraši, ko ugotoviš česa si sposobna.

Vendar je ključnega pomena, da si poveš resnico.
Res je tako zelo pomembno, da si naliješ čistega vina.

Ker vse to si ti.
In pogosto si za kulisami, daleč od vseh, ko si sama s seboj v resnici najbolj kruta ravno sama do sebe.

V zadnjem času je toliko govora o empatiji. In o narcisih.
In vendar so ravno empati lahko najbolj narcisistični ljudje, če niso v stiku s seboj in s svojo notranjo pokrajino. Živimo v svetu polarnosti. In pomembno je, da v sebi ugledaš oba dela.

Tako zelo pomembno je spogledati se s seboj. In objeti sebe.
Ker je to edini način, da lahko vodiš z zgledom.

In ko si v stiku s seboj in v sebi res vidiš drobne cukre življenja.
Vidiš jih povsod.

Brez potrebe, da bi jih uničila, ker jih doživljajo drugi.
In brez potrebe, da bi si jih prisvojila ali tekmovala z drugimi zanje.

Obstajajo.
Zate. Zame.
Za vse nas.

In s tem, ko jih opaziš in jih vsrkaš.
Piješ ta nektar življenja in ljubezni.
Nahraniš sebe.
In svojo Krutelo.

Nikamor ne bo šla.
Je del tebe.

Zato je tako zelo pomembno, da jo sprejmeš v svoj notranji tim.
In jo znaš voditi. Upravljati s to energijo v sebi.

Da pozdraviš rano izdaje, uničenja in razčlovečenja.

In če si tudi ti v tem poletju izkušala jezo, bes, željo po maščevanju, tekmovalnost, destruktivnost, ki si jo poskušala nadzorovati z opominjanjem sebe, da moraš biti sočutna in prijazna, pa je vse skupaj izpadlo zelo osladno, potem je to znak, da je v ospredje prišla tvoja Krutela in da je čas zrel, da se z njo spogledaš na štiri oči.

In če potrebuješ pomoč skozi individualno vodstvo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ob prazniku prve žetve Lammasu nas mama Gaia spomni na to, da lahko žanješ samo tisto, kar si sejala. Semena zrastejo v rastlino, ki ponudi plod.

Seme temnega dela leta, ki je bilo zasejano na poletni solsticij ob Lammasu začne s svojo pospešeno rastjo. Začenja se faza razpuščanja v črno prst. To je čas zaključevanja, žetve tistega, kar smo sejali spomladi.

Lammas je praznik temne mame. Ko pride v ospredje Kali, ki vlada razpuščanju v izvorno temo. Ravno v času Siriusovega portala, praznovanja Levjih vrat nas Izvorna mati opomni, da se vse poraja iz njene črne ljubezni.
Pred nami je priložnost, da srečamo same sebe v njenem negovalnem objemu.

Lammas nas opomni, da je čas, da se razpustimo v izvorno temo boginje Isis, v objem Izvorne mame. Če smo se na Imbolc porajali v individum, se na Lammas razpuščamo nazaj v celoto vsega kar je.

Tisto, kar te mama Gaia spomni ob tem prehodu v letu je, da ti dih ne pripada. Na posodo je.
Če mama Gaia diha v šestmesečnih intervalih, se na Lammas začenja faza vdiha.
Zrak, ki ga vdihuješ, ti ne pripada. Vstopa vate in potem ponovno izstopi skozi izdih.

V tem intervalu, ko je v tebi pa z njim kreiraš, zdraviš svojo notranjost, jo revitaliziraš in jo prenoviš.

V svoji notranji pokrajini zaseješ semena, ki jih je potrebno negovati, da zrastejo v močne rastline. Tvoje seme, potencial, ki ti je na voljo, sam po sebi ne zadostuje.
Potrebuje prst, hranila, vodo in sonce, da neguješ to seme in da poskrbiš, da je tvoja notranja pokrajina rodovitna.

Tvoje notranje gorivo mora podpirati seme, če želiš, da zraste.

Če zastrupiš svojo notranjo pokrajino s strahom, samo-sovraštvom, z dvomi in žaljenjem same sebe, bodo semena tvojega potenciala težko zrasla.

Velikokrat slišim kakšne so želje in kaj bi si želela, vendar potem ne sledijo navdihnjene akcije, da bi to svoje seme podprla v rasti. Ko poveš kaj bi rada, je pomembno, da to podpreš tudi z energijo, čustvi in mislimi. Uglašenost je resnično pomembna.

Ker žetev se ne zgodi sama od sebe.
Rastlina potrebuje nego čez leto.

In ko obrodi sadeže, se ti sadeži ne poberejo in skuhajo v marmelado sami od sebe.
Treba jih je pobrati in skozi akcijo, kuhanje, pakiranje pretvoriti v ozimnico.

Povsod si ključna sestavina TI.

Z lahkoto bi našla izgovore zaradi česa vse ne morem narediti tega, kar vem, da je potrebno. Ni časa, ni potrebnih virov, ni pomoči, vse to te vedno znova vrača v žrtev.
Zlahka zdrsneš v to, da si žrtev svojega življenja, namesto, da si kreatorka, ki zavestno kreira in uporablja večje cikle, kot vodnike na svoji poti.

Vem, da to terja zavedanje in prisotnost, da si budna in v stiku sama s seboj, da prepoznaš kje se nahajaš. Prevzemanje odgovornosti zase je v ospredju učenja arhetipa Mame.

Kajti žela boš le tisto, kar si posejala in kar si negovala.

V Varuhinji Potencalov ti pomagam odkriti kaj so semena, ki jih nosiš v sebi, da bi jih zavestno zasadila in pobirala njihove plodove še dolga leta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<< Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu! Taja Albolena